List 34.
Pomenki in sklepi kmetijske podružnice v Planini.
(Nasledba 24. lista.)
Potreba bika %a pleme v vsaki soseski. Nasvetoval A. Wilcher.
„Ze naši predniki so dobro spoznali, de je za pov-zdigo živine treba tudi za krepko pleme ali dobro seme skerbeti; zat6 so izmed svojih soseskinih lastin snožet v namen bikoreje odločili, in to senožet zavoljo tega rbikovinoa imenovali. To senožet so tistimu kmeto-vavcu za vžitek izročili, ki je bika jako dobriga plemena redil, in ga za občni prid in korist imel. Ne le v Planini, temuč v več druzih vaseh so to koristno napravo clo v nemar pustili in donesek bikovine za kake drage manj koristne reči porabili. Po tem pa je jela živinoreja zmiram bolj in bolj pešati. Brez posebniga pripomočka pa ni moč enimu samimu kmetu bika rediti.
Kmetovavec si mora v kmetii kruha iskati; v naših krajih je pa živinoreja nje poglavitni del; — ker bo tedaj ob kratkim tudi po naših krajih železnica šla , bomo prisiljeni kmetijstva se bolj poprijeti; in ker bo-demo po tem dozdanji zaslužek cestovožnje zlo zgubili, nam je potreba, na drugi strani se za to zgubo od-škodovati in to je pridno kmetijstvo, ki ima nar veči podporo v živinoreji; torej je potreba, si že zdaj krep-kiga, jakiga bika preskerbeti, de se za naprej boljši seme zaleže, de se boljši živina zaredi, in de poboljšana živinoreja to domesti, kar nam prememba ceste odtegne.
Planinska soseska ima pa že bikovine; tudi Jekov-ska z Lazami jih že ima, — pomenimo se tedej, kako bi se že letaš ta od naših dragih preddedov in prednikov vpeljana naprava v prid našiga kmetijstva zopet ustanovila." —
Sklep zbora je bil: de*naj se po soseskinih možeh in udih kmetijske družbe velika koristnost te naprave vsim sosesčanam razloži, in sjare bikovine in iz občnih pašnikov tudi nove bikovine se na noge spravijo.
Kako si zamorejo  kmetje  poleg  velke   Teržaske ceste na l&otrajnskim to nadomestiti, kar jim bo
železnica vzela?
Svet M. Mil a v ca.
v
Čeravno bo, kakor v druzih krajih, tudi na No-trajnskim tiste, ki si le iz vožnje kruh služijo, železnica o pervim času hudo zadela, bo vunder dobiček za vse te kraje v nekterih letih veliko veči, kakor je zguba bila. Znano je, de kdor se le z vožnarijo peča, nikoli nič nima, — de se pri tacih ljudeh vse po cesti zgubi in de njifi kmetije pešajo. Taka je na celim svetu; taka je tudi pri nas. Ce se fantalinu, ki komaj dobro hlače nosi, že gajžla v roko da, de vozari po svetu, 3e kmalo odvadi vsiga praviga dela , vse pridnosti, — 3e navadi po oštarijah dobro  jesti in še   druzih   napak
več. Sin se navadi to od očeta in tako gre kmetijstvo rakovo pot. Tudi na Notrajnskim skušnja kaže: če dalje od ceste, premožniši so kmetije.
Železnica bo za tega voljo velika dobrota. Vun-der bo nektere voznike hudo zadela, če ne bojo že z dej začeli na svoje kmetije pridniši misliti. Zdaj je še čas, ker bi utegnilo nar menj 5 let terpeti, preden bo železnica v Terst šla. Hvale vredno je tedaj, de podružnice na Notrajnskim svojo skerb zdej posebno na to obračajo, de svojim sosedam prijazno pot kažejo se počasi ločiti od vožnje in se kmetijstva poprijeti.    Nar veči potreba je to.
Gosp. Mi lave je v zboru lepo razložil, kako naj bi se to delo pričelo, rekoč: „Kmet, ki ima le en par volov ali konj , naj jim privoši nekoliko spočitka, de se enmalo zredijo in popravijo; potem naj ju proda in namesti nju naj kupi en par krav, de ž njima svoje polje obdeljuje, teleta redi, mleko doma povžije in si kaj masla za prodaj pridobi. Tako si bo gnoj ohranil, ki ga je scer njegova živina po cestah trosila. Ce si za-more iz prodanih konj ali volov še toliko pridobiti, de si nektere p rase ta kupi, naj to stori, de jih doma spita; eno naj doma zakolje, drugo pa proda. Tisti kmet pa, ki ima 2 ali 3 pare volov ali konj za vožna-rijo , naj tudi saj en par proda in si krav kupi in kakor uni za kmetijstvo skerbi. — V goratih krajih prinese tudi reja ovac dokaj dobička. — Začetek bo marsikterimu težak, to je gotovo — ali kdor nebo nikoli začel, ne bo nikoli nič imel. Zdaj je še čas, se pol a ga m a kmetijstva poprijemati, brez de bi treba bilo, na enkrat se vožnji odpovedati. Pa vožnja mora že odzdej jenjati poglaviten zaslužek biti: tako bojo kmetije v 5 letih že veliko veliko več nesle in namest revnih voznikov bomo imeli o nekterih letih dobre kmete. Ravno narobe naj se tedaj zdej ravna: perva skerb naj bo za kmetijstvo — manjši skerb za vožnjo. Ce bo manj voznikov, bo tudi cena vožnje poskočila, in z veliko manjši vožnjo si bo voznik vunder še toliko zaslužil, kakor dosihmal, ko je vse svoje delo lena cesti imel.44