• • • r x-
v'‘,T
i/. /■» V ' i F r% l' 'Mh
iMm
Vsebina 3. Številke
Str.
Mlakar, Spomini...................................................................................  49
Olaf Severni, Trgatev. Pesem......................................................................  55
Krstnik Ivan, V solnčni Dubrovnik.................................................................  jy
Ivanuška, Robovi. Pesem.............................................................................59
I.	D., O medsebojnem razmerju slovanskih narodov.................................................  59
Vaniuša, Poioče temine. Pesem  ...................................................................  61
Iztok, Balada.......................................................................................62
Knjige in časopisi................. '...........................................................    63
Literarni pomenki.................................................................................. 6$
Slovanski vestnik...................................................................................67
Dijaški šah ... ....................................................................................68
Za dobro voljo................................................................. ....................71
Uganke .........................................................................................    7*
Crna deska  ....................................................................................... 71
/
Uredništvo lista: Bi. Poznič, Ljubljana, Sv. Petra c. jj/I.
Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. Rokopisi se ne vračajo.
Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta $.
Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije.
Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati vso naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke.
Mentor izhaja med dolskim lecom vsakega 1. v mesecu. Urednik Blaž Poznič, izdaja Prosvetna zveza (dr. Jakob Mohorič), tiska »Slovenija« (Albert Kolman, Ljubljana, Celovška cesta 61).
Celoletna naročnina za dijake Din jo.—, za druge in zavode Din 40.—. Posamezna Ite-vilka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Stev. ček. rač. pri poltni hranilnici v Ljubljani 14.676.
Naročnina za Italijo: Lit 10.-— za dijake, Lit if,— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake, S 6.— za druge. — Plačuje se po italiiariskih, ozir. avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domialah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 Ivic. frankov.
Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za v s e naročene izvode pred izidom ieste Številke vsakega letnika.
MENTOR
18. LETNIK	IMOVKMKEH	1930	ŠTEV.	3
Janko Mlakar:
Spomini.
»Tuzen.«
Kronal sem pa svoje doživljaje tistega leta s tem, da sem šel na tuzen.
Izraza tuzen ni nikjer v besednjaku in tudi jezikoslovci ga ne poznajo; mislim, da je s starim Grabnom vred sploh izumrl. Zakaj današnji Graben ni več tisti Graben, kakor je bil v prvih desetih letih svojega obstanka.
V	aprilu leta 1930. sem prišel po opravkih spet v šolo, ki sem jo nazadnje v ljudskošolskih letih zasovražil, na Graben. Ko pridem na dolgi hodnik v prvem nadstropju, sc začudim bogati zbirki slik, ki krase stene. Pozvonilo je za odmor. Iz posameznih učilnic se usipljejo otroci, lepo oblečeni, snažni, umiti in počesani. Mimogrede me prijazno pozdravljajo, potem pa hite veselo po stopnicah.
Zamislim se za petinštirideset let nazaj. Pred seboj vidim gruče otrok. Oblečeni so borno, veliko jih je raztrganih in umazanih. Vkljub še občutljivemu mrazu so nekateri že bosi, mnogim drugim se pa pozna, da so v njihovih cevi,,h hodili poprej gosposki ljudje, dokler jih niso razhodili in raztigali. Le tuintam je kak fantek, na katerem sc pozna, da ne ve, kaj se pravi biti lačen m nositi priberačeno obleko. V trušču sc razloči včasih kaka robata beseda ali grda psovka. Tuintam sc dvigne tudi bučen razposajen smeh, ki pa nima nič otroškega na sebi.
Tega Grabna ni več. Izumrl je in ni ga škoda; z njim vred je pa izumrl tudi tuzen, ki sc je bil v njem rodil. Prvikrat sem to besedo slišal in razumel v drugem razredu.
••Kje je Kastelic?« je vprašal Pavlin.
••Je šel na tuzen,« so odgovorili repetentje v koru.
»Potepat sc je šel,« je raztolmačil hitro Zebre v prvi klopi, ker je mislil, da jc Pavlin še premalo časa na šoli, da bi razumel ta izraz. Zebre je bil namreč z izvedenci v zadnjih klopeh v ozkih stikih.
Dve leti potem jc zopet odmevalo, to pot v četrtem razredu: »Na tuzen jc šel.«
In tisti, ki jc bil tega obtožen, sem bil jaz. Bilo pa jc takrat prvikrat in zadnjikrat, da sem se šel potepat. Ves dogodek mi jc šc tako v spominu, kakor bi sc bil včeraj zgodil.
Potekali so že zadnji šolski dnevi. Bilo nam jc jako prijetno. Učitelj nas je namreč puščal lepo v miru in pridno pripravljal gimnazijske kandidate za sprejemni izpit. Sicer jih ni bilo veliko, vendar pa toliko, da so nas s svojo vrsto pred klopmi za silo zakrivali. Medtem ko so sc reveži trudili s slovensko in nemško analizo, smo imeli drugi v klopeh prosto zabavo.
Neko dopoldne jc bilo krog mene precej prazno. Tudi Riharja ni bilo.
Ker mi je samemu postalo dolgčas, se splazim v prazno prvo klop, zvijem dolg papir v cev in začnem prišepetavati.
Pravijo, da je človek navadno v tistem kaznovan, v čemer se pregreši. Zato sem pozneje moral tudi jaz sprejeti za pokoro prišcpetavanje, s katerim so me moje gojenke tolikokrat in tako neusmiljeno jezile.
Toda nazaj!
Pavlin je ravno spraševal nemške glagole in njih spreganje.
»Was heisst ,krasti'?«
Majcen mi je za svojim hrbtom migal z roko, naj mu povem.
Jaz pa tudi nisem vedel. Tu se spomnim, da sc pravi »tat« v nemščini »der Dieb«. In takoj mu zatrobim skozi cev: dieben, dab, gedoben.
Majcen je seveda hitro ponovil: dieben, dab, gedoben.
»Was, dieben?« se je zasmejal jezno Pavlin. »Dummer Esel! Und so was will aufs Gymnasium!«10
»Mlakar mi je povedal,« zacmevka nehvaležnež.
»So, Mlakar! Wart\ Kerl, ich werde dir schon zeigen! Nazaj v svojo klop und ruhig, sonst werfe ich dich beim Tempel hinaus!«17
Ko pridem na svoj prostor, najdem v klopi Šlapo, ki je bil največja barabica v razredu. Imel je ravno moje jabolko v roki; pouzmal mi ga je bil izpod klopi.
»Daj nazaj!«
»Dam, če mi daš obrezek.«
Bila je pa še dobra polovica jabolka, ko je Šlapa že trdil, da je to njemu obljubljeni obrezek. Ker pa je bil fant zelo močen, sem si »osvojil« njegovo mnenje in mu dal zahtevani davek.
Slapa je odgriznil in kazal s prstom, kako je šel grižljaj svoji usodi nasproti.
»Je že tukaj, je že tukaj,« in ko je pokazal na trebuh, je vzdignil roko: »Slišja, prosim na stran.«
Jaz sem se seveda, na ves glas zasmejal.
Pa je bil takoj ogenj v strehi.
»Nimmt euere sieben Zwetschken und packt euch beim Tempcl hinaus!17" Rajši ne hodita v šolo, da bo mir.«
Ker Pavlin ni temu ukazu pridejal nikakega naročila za dom, me kazen ni posebno hudo zadela, čeprav sem se nekoliko sramoval. Kaj takega me namreč poprej ni še nikdar doletelo. Šlapa je bil pa tega vajen. Ko prideva pred šolo, sc veselo zavrti na peti krog samega sebe, vzdigne glavo kakor petelin in zapoje: »Tilclalaiti.«
Na ta način so barabice izražale svojo zadovoljnost.
Ker je bilo še dovolj časa, sem spremil Šlapo v Trnovo. Preko Gra daščice nisva šla čez most, ampak sva jo kar prebredla, ker je bil most po najinem mnenju samo za obute.
Mene starši niso puščali v šolo bosega. Ker je bila pa v ra/redu večina fantov bosa, me je bilo sram hoditi obut. Zato sem vselej čevlje shranil doma v veži za velikim sodom, in jih zopet obul, ko sem prišel iz šole.
Po kopeli v Gradaščici sedeva v senco pod kostanj in se začneva kamenčkati.
, Bedak! In takle hoče v gimnazijo. — Mlakar je ubogemu Majcnu res hudo v.\ godel in ga osmešil. Glagola »dieben nemičina seveda ne pozna in so te oblike popoln nesmisel. Reči b. bil moral: stehlen, stabl, gestohlen.
17> * dečko, jaz ti Je pokaJ.ent ... in mirno, sicer te vrf.em iz svetiSča!
Poberita svoja Sila in kopita in izginita iz svetiiča!
»Mlakar, greš popoldne z menoj na tuzen?« me vpraša Šlapa med igro, ko je z odlično kretnjo pograbil z eno roko štiri kamenčke in ujel petega, ki ga je bil vrgel v zrak.
»Na tuzen?« zgrozim se pri tej	misli. »Si ne upam.«
»Prava reč! Jaz sem že večkrat	šel. Sicer je pa rekel	Pavlin, da	naju	ni
treba več v šolo.«
Ta razlog se mi je zdel tako važen, da sem se naposled dal pregovoriti.
»Imaš kaj denarja?« je poizvedoval dalje Šlapa.
»Imam, en krajcar.«
»Prav! Prinesi ga s seboj, bova kupila češenj. Boš videl, kako bo imenitno. Tilelalaiti.«
Na tuzen sem se pripravljal z veliko skrbjo in previdnostjo. Izbral sem doma najtanjšo knjigo, da bi jo lahko skril pod telovnik, in odšel.
Doma seveda so mislili, da grem v šolo, ker sem vzel s seboj knjigo in /. njo mahal po zraku, dokler so me lahko videli. Ko sem pa prišel čez most, stopim hitro v najbližjo vežo, vtaknem knjigo pod telovnik in jo ubrišem v Zvezdo. Tam me je pri vodnjaku že	čakal Šlapa s svojim	prijateljem,	ki smo
mu rekli Zborla. Zakaj smo ga tako	imenovali, in kaj ta	beseda pomeni,	ne
vem več. Hodil je v peti razred in je bil zelo velik in močen fant.
Tudi Šlapa je bil veliko večji od mene. Svoj priimek je dobil od široko razhojcnih čevljev, ki jih je nosil pozimi. Dokler so bili celi, jih je nosila neka gospa, pri kateri je njegova mati služila za postrežnico.
»Imaš denar?« me vpraša Šlapa.
»Imam,« in mu pomolim krajcar pod nos.
»Dobro! Najprej gremo po češnje.«
Za vodo sc ustavimo pri branjevki, ki je imela več jerbasev češenj.
»Fant, imaš krajcar?« me vpraša previdna ženska.
.. Najprej Jc spravila denar, potem mi je pa usula merico češenj v nastavljeni /ep. Postala je zaupljiva in je zato tudi Šlapa dobil svojo merico. Ko je pa stegnila roko, češ, naj ji da denar, skoči Zborla, ki jc dozdaj stal zadaj, k enemu izmed jerbasov, si potlači nekaj pesti češenj v žep in se spusti v beg.
»Tat, tat, primite ga!« zakriči prevarana branjevka na ves glas.
»Čakajte, mati, jaz ga gotovo ujamem,« ji zakliče Šlapa in steče za Zborlo.
V	naglici ji je seveda »pozabil« plačati krajcar, ki ga sploh ni imel.
Zdaj meni ni drugega kazalo, kakor da sem jo pocedil za njima. Pustila sta me pa daleč zadaj. Ko sem namreč pridirkal skozi Šolski drevored, sta bila že onkraj takrat lesenega Mesarskega mostu.1" Sedela sta na plotu in jedla češnje.
Zdaj so se mi oči odprle. Porabila sta me za to, da sta kradla. Ker sem bil doma vzgojen v velikem spoštovanju do tuje lastnine, nisem mogel skriti svojega ogorčenja.
»Vidva pa kradeta. Sramujta se!« sem jima začel očitati, ko sem prišel do njiju.
»Midva že, ti pa ne,« se pohvali Zborla in mi sproži pečko v obraz.
Hotel sem se že zagnati vanj, ko se k sreči spomnim, da jc v takih slučajih pravica vedno na strani močnejšega. In jaz nisem bil močan.
»Pojdimo na postajo,« se vtakne vmes posredovalno Šlapa; »morda zaslužimo tam kakšen zeksar.«"'
“ Zmajski most.
“ Srebrn« desetica (10 krajcarjev).
Odšli smo po Forštatir" proti kolodvoru in jedli med potjo češnje. Jaz sem jih jedel s pečkami vred, ker me je mati učila, da češnje tako več zaležejo. Moja tovariša sta bila pa bolj gosposka. Jemala sta pečke iz ust in jih prožila na vse strani. Ko je pa v Blatni vasi21 dobil neki gospod pečko v nos, jc to povzročilo, da smo prišli v največjem diru in posamič na kolodvor.
Tod okrog sem jaz tudi drugače rad kolovratil. Gledal sem vlake in sc v mislih v njih vozil. Kajti v resnici . ..
Takrat nismo bili tako razvajeni kakor današnji otroci, ki hodijo na Bled in v Bohinj na majniške izlete. Sicer je imel tudi Graben svoj »majerfest«, vendar samo na Rožnik. Tam so imeli najprej sveto mašo, potem so pa dobili zajtrk: kavo, dve zemlji in štrukelj. »So dobili,« kajti jaz teh dobrot nisem bil nikdar deležen. Ves izlet je veljal dvajset krajcarjev in teh mi doma niso hoteli dati. To je bila za nas nepotrebna potrata.
Seveda, za potrebne stvari so imeli moji starši vedno denar. Tako so bratu, ki sc je težko učil, še v tretji gimnaziji plačevali inštruktorja.
Sploh pa v prejsnem stoletju niso bili izleti tako v navadi kakor dan-dancs. In tako se je zgodilo, da sem se prvikrat peljal z vlakom, ko sem do-vršil nižjo gimnazijo. Takrat sem »potoval« v Celje. Da sem se dalje časa vozil, sem se peljal z mešancem.
Je pac marsikaj na svetu narobe. Ko bi sc bil rad vozil, sc nisem mogel; zdaj se pa nerad prepcljavam, se pa moram. —
Sedaj pa spet k naši družbi.
Ko je prišel osebni vlak iz Trsta smo se postavili v vrsto in čakali.
»Naj mi dajo nesti!«
Že na tem, kako se je Zborla ponujal, sc jc videlo, da jc bil vajen tega posla. In res se mu jc posrečilo, da mu jc neki jx>tnik izročil srednje velik kovčeg. Toda takoj ga mu iztrga iz rok vsiljiv postrešček.
»Bom rajši jaz nesel. To je navadna baraba.«
»Pena spat, ti sam si baraba,« mu jc vrnil Zborla. Toda tudi to pot je bila pravica na strani močnejšega, samo da zdaj ni bil Zborla močnejši.
Ker ni bilo zaslužka, smo jo udarili po Dunajski cesti in šli iz mesta.
Ljubljana sc je v tistih časih nehala takoj za Sv. Krištofom. Od tu naprei noter do Stožic so se razprostirala sama polja in travniki, na katerih so stali tuintam kozolci.
Nekaj časa hodimo brez pravega cilja po polju, nato pa zavijemo v senco pod velik »doplar« (dvokrilni kozolec). Moja tovariša vzameta vsak iz svojega žepa pest čikov, jih odvijeta in kmalu sta bili prižgani dve cigareti. Ponosno sta puhala in pošiljala dim zdaj skozi usta zdaj skozi nos. Kar sram me jc bilo, da tudi jaz nisem imel čikov, da bi kadil. Pa Šlapa in Zborla sta imela usmiljeno srce in sta mi drage volje pustila, da sem malo potegnil, zdaj pri enem zdaj pri drugem.
Bilo jc silno idilično in nad vse prijetno. Zunaj je solnce sijalo in sililo pod kozolec, v bližnjem žitu so cvrčali murni, visoko pod nebom so pa krožile postolkc. Sedeli smo na obrnjeni trugi za pesek, jaz v sredi, Šlapa na em strani, Zborla na drugi. Pogovarjali smo se in prijetno kadili. Kdo ve, kaj bi se z menoj zgodilo, če bi ta idila še dolgo trajala; kajti čikov je bilo še cel kup. Toda tedaj nas mahoma iz prijetnega razpoloženja zdrami glasno vpitje.
»Lumpje nemarni, še kozolec mi bodo zažgali!«
Pa 111 Zborla sta v hipu spoznala, koliko je bila ura. Izginila sta s čiki
J" Sv. Petra ccita.
al Kolodvorska ulica.
vred, kakor bi mignil. Tudi jaz bi bil rad izginil, pa sem bil menda prepočasen; kajti komaj sem planil kvišku, me je že držala in mikastila jezna kmečka pest.
»Jaz ti pokažem pod mojim kozolcem kaditi, smrkavec. Kje imaš cigarete in žveplenke? Sem z njimi, če ne ti potrgam ušesa!«
Stikal mi je po žepih in nazadnje otipal pod telovnikom knjigo.
»Aha, ti cigan ti, namesto da bi šel v šolo, se pa potepaš.«
Mahal je z rokami in klepetal z jezikom tako hitro, da sem prišel do sape šele, ko me je njegov okovan škorenj vrgel v loku izpod kozolca v travo. Zdaj sem pa hitro izginil.
Šlape in Zborle nisem mogel nikjer opaziti. Bilo je, kakor da sta se v zemljo vdrla. Ko pa grem ob robu velike gramozne jame, zaslišim namah, kakor bi prihajalo iz zemlje:
»Tililalaiti.«
Hitro se ozrem doli. Barabici sta sedeli na dnu jame v senci pod nekakim podvisom in mirno kadili.
»Si bil nalajban?« me vpraša Zborla.
»Ne, sem mu ušel.«
Da mi je k begu pomagal na kveder šivan škorenj, sem seveda zase obdržal.
Ker se nam ni nikamor mudilo, smo šli še proti gorenjski železniški progi. Tu zapazimo začasen stranski tir in na njem voz, kakršnega rabijo železniški delavci. Ker je bil tir nekoliko nagnjen proti jami, ki so jo zasipali, je bil voz dobro zavrt. In spet smo eno uganili.
Zborla se je kot železničarjev sin dobro spoznal na take reči.
Sedli smo na voz, Zborla ga je počasi odvrl in takoj smo sc veselo odpeljali po tiru navzdol. Navzgor smo morali voz seveda porivati. Bilo je kaj zabavno. Zal, da se je ta zabava prekmalu nehala.
V	hipu sta bila pri nas dva železničarja, kakor bi bila zrastla iz tal.
Zdaj sem pa jaz prvi izginil.
Ucvrl sem jo po polju proti Svetemu Krištofu, kar se je dalo. Ko se pa uircm pu picgunj^m, vmim, ua ....
ne preti nobena nevarnost.	...
Od železničarjev je bil eden pameten, drugi pa nespameten. Pametni je skočil k vozu in ga zavrl; nato je pa mirno gledal, kako je nespametni lovil
mojega tovariša.	.	.	.
Zborla je dirjal ko jelen v smeri proti Šiški. Zato ga je moz pustil in stekel za Šlapo. Segel je že skoraj po njem. Tu sc pa barabica spusti na vse štiri na tla in železničar je naredil lep salto mortalc v travo. Preden se je pobral, je bil Šlapa že tako daleč, da ga ni mogel več dohiteti.
Jaz sem lepo ležal v travi in z veseljem opazoval ta zanimivi lov. Potem sem se pa počasi odpravil proti domu.
Prišel bi bil gotovo pravočasno domov, če bi ne bil v Lefontengasi" srečal glumača z opicami in psi.
Ljubljana je bila že v devetnajstem stoletju na glasu, da se v nji umet-
” PreSernova, prej Slonova ulica.
nikom dobro godi. Zato so prihajali k nam od vseh strani umetniki, virtuozi, pevci in artisti vsake vrste. Producirali se pa niso le v gledišču, Čitalnici in Kazini, kjer so se vršile takrat prireditve, marveč tudi po ulicah in dvoriščih.
Jaz sem najrajši gledal može z opicami, ki so se skazovale v raznih umetnostih. Spremljal sem jih večkrat po vsem mestu. Ker pa mati ni imela smisla za umetnost, sem prišel zaradi svojega umetniškega nagnjenja včasih v velike težave.
Zato me je nekoliko skrbelo, ko sem hitel po stopnicah v II. nadstropje, kjer smo takrat stanovali. K sreči je bil samo oče doma. Ta se pa za take malenkosti ni zmenil in se je zato stvar za tisti dan srečno iztekla.
S svojim popoldanskim izletom sem bil popolnoma zadovoljen. Vendar sem pa sklenil, da s takimi, ki kradejo, ne pojdem več na tuzen.
Ko pridem drugi dan v šolo, ni Pavlin prav nič kazal, da me je pogrešil. Najbrž bi bil moj tuzen pozabljen, če bi ne bilo nesrečnega parklja, ki je bil tistikrat jako moderen.
Parkelj je bil debela suknena krpa z izrezanimi odprtinami za oči, usta, ušesa in z rogovi. Vse skupaj je bilo pritrjeno na vrvco. To krpo sem namazal s kredo, jo vrgel komu na hrbet, vrvco potegnil nazaj k sebi in na obleki se je prikazala umetniška glava vladarja pekla.
Tisto dopoldne smo imeli računstvo in Pavlin je spraševal gimnazijske kandidate posamič pri tabli. Pred menoj je sedel kmečki fant v črnem suknjiču, ki se mi je zdel jako pripravno ozadje za parkljevo sliko. Takoj mu torej pritisnem parklja na hrbet in pokazal se je krasen odtis.
V	tem hipu pa pokliče Pavlin fanta k tabli. Ker so bili pa moji sošolci neumni, so zagnali strašen krohot, ko je stopil fant na kateder. Nedolžni zločinec je bil seveda takoj najden.
»Noch etwas,« pravi Pavlin, ko sem že stal v kotu pri peči. »Kje si bil pa včeraj popoldne?«
»Na tuzen je šel,« se je oglasil zbor nesramnih špecov.
»Tako torej, so weit ist schon mit dir gekommen. Ako pojde tako hitro navzdol, prideš še na Grad.'1' Kdo bo šel domov povedat? Ti, Milharčič? Prav, reci, naj ga tako nabijejo, da mu bo kri ven špricala.«"1
Jaz sem potem do konca ure premišljeval učiteljsko krivičnost.
Najprej mi pravi, naj ne pridem več v šolo. Ko ga ubogam in izostanem, mi pa naj zato kri ven šprica. Ako to ni krivično, potem pa sploh ne vem, kaj je krivica. Dobro, da Gerjola ni. Z Milharčičem se pa že pobotam.
Po šoli sva šla z Milharčičem skupaj k nam. Dal sem mu lepo stekleno frnikulo in tako je Pavlinovo naročilo ostalo med nama. Sicer sem se težko ločil od svetle kroglice, ki se je lesketala v vseh mavričnih barvah, toda gotovo je že neprijetnejše, če iz človeka kri ven šprica.
Nekaj dni pozneje smo sklenili šolsko leto. Ponižani in razžaljeni so čakali na obeh izhodih Cojzovega grabna na Špece, da bi se jim dejansko zahvalili za človekoljubno špecanje, ki so ga bili izvrševali med letom.
1 udi jaz bi se bil rad zahvalil Gerjolu in Miillerju, pa sem se po modrem preudarku premislil. Razlika glede moči in velikosti je bila le prevelika. Sploh sem pa čez leto dni dobil vsaj delno zadoščenje.
Z Miillerjcm sva delala skupaj sprejemni izpit. Profesor šega naju je gnal skozi vse oblike in čase pomožnih glagolov »sein« in »haben«. Jaz sem povedal
•s Na Gradu jc bila v tistih časih kaznilnica.
a* Dobesedno.
S4
najprej svoje^ potem pa se to, cesar Miiller ni vedel. Tega je pa bilo prav toliko, da je fant frčal, in jaz sem mu — privoščil.
Vem, da ni bilo lepo, bilo pa je. razumljivo. Kaj ga je pa brigalo, če sem si hotel svojo zbirko peres spopolniti?
(Dalje sledi.)
Olaf Severni:
Trgatev.
Sredi goric zvonki klic, veseli smeh; v solnčni blisk prešerni vrisk sc zgublja ...
Ivan Krstnik:
V solnčni Dubrovnik.
Sličice z vožnje do Sarajeva.
Vozili smo sc že po neskončni, pusti, rumeno-rjavi ravnini, vse je bilo zavito v sivo meglo. Jutranje solnce je komaj prebijalo svojo svetlobo skozi meglo. Neliote sem pomislil na vzhod v naših planinah. Pri nas narava kar zapoje ob izhodu sobica, tisoči vriskov ga pozdravijo, ob prvih žarkih, ki jih vrže na skale, se prične vse živahno gibati. A tu? Melanholična pokrajina leno gleda v tebe in ne veš, ali se je že zbudila ali ne. Morda sem pa le jaz neprespan in slabe volje — pa se mi zdi vse tako pusto, brez življenja?
Vzporedno s progo se vije na eni strani razrita in blatna cesta, ograjena z glogovim grmovjem, na drugi strani pa teče reka Ukrina, ki leno vleče svoje valove v meandrskem teku v Savo .. .
Lokomotiva dela z vso paro.
»Kakor bi pedenj-človek laket-brada vlekel bukev, se mi zdi, ko gledam lokomotivo. 11 iti in hiti, pa kakor je majhna, vleče precej,« je opazoval Bine.
»Glej, te tipične bosanske vasi!« sem dejal, ko so se pričela kazati sela. »Take sem gledal včasih v knjigah. Še Turka z rdečim turbanom, velikimi brki in s krivo sabljo manjka, pa bi mislil, da sem tam, kjer je bival Jurij Kozjak v ujetništvu.«
Pa ni bilo Turka ne krive sablje... Le razcapan pastir je sredi pota na vasi dopovedoval tropi ovac, naj se ne boje vlaka.
Vasi so lesene. Hiše so nametane brez vsakega reda na kup. Podobne so našim pastirskim stanovom na Veliki planini, samo da so tu stene iz protja in blata. Strehe so visoke in krite z lubjem ali deščicami. Okna so majhna; pri neki koči je gledalo skozi prvo okno otroče, skozi drugo pa prašiček. Po tem bi se dalo sklepati na notranjost. . .
Dervcnta izginja. Prihajamo v gričevje, dvigamo se, zavijamo v sotesko. Ob zatvornici čez pot stoji bosonog dečko, na glavi fes, v roki knjige. Z velikimi očmi gleda v vlak. Pomigam mu. Odzdravi mi in z obraza se mu bere, da bi rad z menoj. — Vlak se ziblje s pobočja na pobočje, vrti se med dolinami in enoličnimi griči. Vsa pokrajina je podobna pokrajini pri Semiču, samo da tu ni gozdov. Ostri ovinki zibljejo voz, da se moram držati za okno; prtljaga ropoče na polici. Hipoma me Bine potegne za rokav:
»Poglej!«
S prstom mi kaže kakih sto metrov doli v dolini postajo, ki se mi zdi silno znana.
»Derventa vendar!«
Ne bi verjel, če ne bi opazil ob progi spet bosonogega dečka, na glavi fes, v roki knjige. Nasmejati sem se moral. Torej pol ure smo se že vozili od Dervente, pa smo oddaljeni od nje dobrih 10 minut pešhoje!
»Ti, če bo šlo tako naprej, izstopim in jo mahnem peš v Sarajevo.«
Spuščali smo se vedno niže, v dolino reke Bosne. Kmalu se je pokazala umazana in rjava reka, ki teče med gosto zaraslimi bregovi. Pokrajina je čudna, posebno še, ker je bilo oblačno in sc je pripravljalo na dež. Vsi štirje smo sloneli ob oknu, nikakega življenja ni bilo v nas. Tu in tam se je pokazala vasica, pohiteli smo mimo postajicc, potem spet ista enoličnost.
Naše zanimanje je vzbudilo mestece Vranduk. Na strmo pobočje nad Bosno so prilepljene hiše. Jaz si ne bi upal stanovati tam, ker bi se vedno bal, da se zvrnem z bajto vred v prepad. Nad mestom pa čepi star turški grad.
Zenica. Tu je več postanka, zato smo stopili v restavracijo na kavo.
»Vesta kaj, restavracija je urejena po evropskem načinu, cene so vprav turske, kava je pa neznanega izvora,« sem pohvalil tovarišem gostilnico.
Nekoliko smo se sprehodili po postaji. Zanimivi so tu železniški uslužbenci. Na glavi fes, obleka železniška, ali pa narobe: železniško kapo, oblečen pa bosanski. Precej smo sc nasmejali na ta račun.
Sprevodnik piska. Vstopiti moramo v te nesrečne kurnike. Skozi dež nas zibljejo po ozki dolini, ki je vedno bolj zanimiva. Bosna postaja tu plitvejša, manjša in bolj in bolj je razburkana. Po hribih se kažejo čudne skale, prave igračke narave. Stvorile so sc čudovite oblike. Iz grmovja gleda ogromna pasja glava, drugje spet cel konj. Bine mi pokaže glavo Turka s fesom. Iz vlaka in v megli dežja se je videlo vse popolnoma izrazito; prisegel bi, da je vse delo človeških rok, če bi me ne bil na to opozoril že prej neki sopotnik. Domačini so vsaki taki tvorbi zdeli svoje ime. Slučajno sem si zapomnil ime vprav te glave: »Ali-bcjev posinak.« Zakaj to ime, nisem mogel izvedeti, brezdvomno pa izvira iz globljih korenik.
Tri ure v Sarajevu.
Dolina se je razširila v ravnino, Bosna se je zgubila nekam v daljavo in na koncu planjave-so se prikazali obrisi Trebevič planine. Bližali smo se Sarajevu. Solnce je premagalo oblake in posijalo je vprav, ko smo se vozili mimo velikih hangarjev sarajevskega letališča. Vlak se je napolnil in vročina v vozu je postala neznosna, tako da sem se res oddahnil, ko sem izstopil na sarajevskem kolodvoru.
rri ure je bilo časa za ogled mesta. Malo je to, pa če znaš gledati, veliko vidiš. Sicer smo se, razen Dušana, na povratku ustavili tu za daljšo dobo.
Mesto je zanemarjeno. Pozna se mu pa, da so ga hoteli nekoč modernizirati, a je vse prizadevanje zadelo ob orientalsko starokopitnost in moderni del mesta se je samo zajedel kot klin v turško naselbino in obstal. Koliko ljudi mesto šteje, koliko meri in tako naprej — tega pa res ne vem. Vprašajte profesorja!
Popoldne ob petih smo se z električno zapeljali na kolodvor, ki stoji izven mesta. Od Sarajeva dalje vozi le osebni vlak, zato so bili vozovi silno natrpani. Z Binetom sva si komaj priborila mesto v zadnjem vozu, Dušan in Stane sta pa našla prostor v soseski.
Med bosanskimi dijaki.
Vlak sc je pričel pomikati z nekaj	minutno	zamudo,	kar je na jugu
običajno. Naš voz je bil poln delavcev in	dijakov.	Zanimivi	so	ti dijaki. Po
obleki se ne ločijo dosti od delavcev, polni so krp in lukenj. Saj nič ne rečem, morda je temu vzrok revščina, toda kar je pa preveč je pa preveč. Umili in počesali bi se že lahko. Pa niso bili študentje kake nižje strokovne šole. Enega sem slisal spregati francoske glagole, drugi	je pa nosil v rokah	logaritme. Še
njih profesorje bi rad videl!
Poleg mene je sedela neka dijakinja. Imam navado, da se pogovorim na potovanju o krajevnih razmerah, in zato bi jo bil rad to ali ono vprašal, a je venomer strmela skozi okno, govoriti je pa menda znala samo »da« in »ne«. Mislil sem si: »Ti kar glej ven, če te toliko zanima pot, po. kateri se vsak dan voziš!« in sem sc obrnil k petnajstletnemu fantu, ki je politiziral s postavnim možakom. Fant sc je zdel inteligenten, marsikaj pametnega je povedal.
Preko Ivan planine. »Gde ti je kuča?«
Voz se je polagoma praznil. Ljudje so izstopali, vstopil ni nihče. Pričelo sc je mračiti, pokrajina je postajala vedno bolj hribovita in divja, bližali smo se Ivan planini, gorovju, ki loči Bosno od Hercegovine.
Fant, ki sem ga prej omenil, je opazil, da ga poslušam. Možak, s katerim se je pogovarjal, je izstopil. Tedaj se je dečko enostavno obrnil k meni:
»Gde ti je kuča?«
Začudeno sva ga pogledala z Luko. Take etikete še nisem videl, ugajala mi pa je. Povedal sem mu, da sem iz Ljubljane.
»E, znam gde je Ljubljana. Tamo u Švapskoj.«
Pričel sem mu dopovedovati, kje je Ljubljana. Pogovor se je iz tega v toliko razvil, da smo govorili celo o bratstvu Slovencev in Bosancev. Vmes so sc vtikali tudi moji slovenski sopotniki. Fant je kimal in skušal razumeti. Uspeh sc je kmalu pokazal. Govoril sem nekoliko z Binetom slovenski, pa sc je oglasil fant:
»Pa — nekoje reči sam sasma shvatio. E, pa da, brača smo, jest, samo vi divanite češki!«
Bog s teboj, fant! Tudi neprostovoljen humor je zdrav!
Vlak je vozil vedno bolj počasi, pričeli smo se dvigati na Ivan planino. Spredaj in zadaj sta sopihali lokomotivi, metali na dan ogromne snope isker in potiskali vlak v breg. Kolesa štirih vagončkov so čudno cvilila na zobčasti progi. Pokrajina je postajala divja, prikazovati so se pričele gorske tvorbe.
V	votfu je vladala popolna tema, ker sc je pokvarila naprava za razvetljeva-njc. Poleg nas je bil oddelek za ženske, ki so z melanholičnim glasom pele p.eke pesmi, katerih nisem razumel.
Tedaj je zavozil vlak v predor in v njem smo drveli vedno hitreje. Pričeli smo se spuščati navzdol in ko smo prišli iz predora, smo dihali zrak v Hercegovini...
Po soteski ob Neretvi.
Vlak sc je spustil v neretvansko sotesko. Mislim, da ni v Jugoslaviji vožnje, ki bi bolj vzburila živce (Kamničan je izjema), ko ta del proge. Žclcz-
svctlobi.
Polni mesec je sijal tako, da sc je razločno videla pokrajina v modri
nica je vprav prilepljena na strme stene. Globoko spodaj pod nami sc vrtinči razburkana Neretva, nad nami pa se vzpenjajo gladke, bele stene. Na nasprotni strani soteske je vsekana v steno cesta. Kdor nima močnih živcev, je bolje da
ta del proge prespi, ali pa gre peš. Včasih smo skoro samo viseli na tračnicah na kakšni steni.
Vlak se je dobesedno plazil po policah, zavijal iz predora v predor, iz tesni v tesen ter nas vodil v vedno bolj divje-romantične kraje. Višek vsega tvori slap Perutak. Izvira na nasprotni steni pod cesto in grmi naravnost v Neretvo. Vode ima toliko kot naš Peričnik, če ne več, ker je poleg še tanjši slap (ki je pa lepši) »Mali Perutak«. Tega prizora ne pozabim nikdar. Na vse to je sipal polni mesec svoje modre žarke, barval skale in slikal strahotne sence v globelih in prepadih.
Od Jablanice dalje se krajina nekoliko umiri. Siccr ima še gorske sledove, a vlak ne vozi več po tako vrtoglavih mestih.
Od Mostarja dalje sem — spal.
»Morje! Morje!« — Južna pomlad v Gružu in Dubrovniku.
Zbudila sta me Stane in Bine. Izračunal sem, da bomo čez poldrugo uro v Dubrovniku.
Zavijali smo okoli ostrega ovinka, ko je Stane pokazal skozi okno:
»Morje!«
In res sc je bleščalo globoko doli pod nami modro morje v vsej svoji jutranji krasoti. Breg je bil kot raj, zelen in lep, tako da sem se bal, da ne bodo pustili vlaka s tega sivega kamenja v ono zelenico. Morje sc je spet skrilo našim očem, in videli smo samo sive skale, vrtače in kraška polja, le tu in tam je zanikrno poganjalo brinje, osat, trnje ali borove čudne rasti.
Pa se je spet pokazalo morje. Vozili smo se nad njim po grebenu hriba, ki je imel silno strmo pobočje.
»Kako bomo prišli po tej strmini navzdol?« me jc spraševal Bine. Tudi jaz sem radoveden čakal, na kakšen način sc bomo spustili v nižino.
Kmalu sem videl. Vlak je začel zavijati sem in tja, hitel je iz soteske v sotesko, iz viadukta na teraso, iz predora spet na ravno, vrtel se je sem in tja, pri tem se pa spuščeval vedno niže in niže. Naposled je zašel v neko steno, ki se je končavala nad morjem. Tu se je zaril pod zemljo, pod zemljo se je obrnil, še nekaj udarcev koles ob tračnice in prišli smo spet na dan ter obstali v Gružu, v dubrovniškem predmestju.
Iz Gruža vozi tramvaj (ki je pa lepši kot ljubljanski). Mi smo jo pa rajši mahnili peš, saj navozili smo se dovolj. Povsod je dihala pomlad, ob poti je bilo vse v zelenju in cvetju. V Ljubljani so pa ležale še lise snega.
Cesta vodi po skalnem morskem obrežju. Ob poti in na bregu rastejo kakteje, debelolistc aloe in palme zibljejo svoje pahljače. Zdelo sc mi je, kot bi bil v tropih.
58
Četrt ure smo potrebovali do hotela Imperial. Tu se začenja mestno obzidje. Vstopili smo skozi staroslavna kamenita mestna vrata v — Dubrovnik.
Tako. Zdaj sem končal. Spis ima naslov »V solnčni Dubrovnik«, ne pa »Mesto Dubrovnik« ali kaj sličnega. Kdor bi rad izvedel, kakšen je Dubrovnik ali Sarajevo, bo lahko dobil dosti boljših opisov, kot bi bil moj. Mesta stojijo, vsakdo jih lahko vidi, istega dogodka pa ne more nihče dvakrat doživeti.
Pozdravljeni!
Ivanuška:
Robovi.
Robovi, robovi smo vsi,
robovi zemlje in svojih temnih strasti,
ki so se razcvele v črnih vekovih.
Kot drevesa v silnem pragozdu sc prepletamo, rjovemo k solncu, sc v strastnih objemih dušimo, se od tuge in boli krivimo ...
Eden v drugega silimo, sc počasi, počasi morimo in pojemo, plakanio, tožimo, vpijemo — vedno po taktu vetrov ...
Robovi, robovi smo vsi,
robovi zemlje in svojih temnih strasti,
ki so sc razcvele v črnih vekovih.
I. D.:
O medsebojnem razmerju slovanskih narodov.
V	prvi številki letošnjega letnika smo kratko spregovorili o dveh Prijateljevih razpravah, iz katerih izvemo, kako so naši predniki sredi minulega stoletja reševali vprašanje našega književnega jezika in kako so se v teoriji in v praksi odločili za načelo, da bomo pisali še nadalje slovenski.
Danes se pa nekoliko pomudimo pri vprašanju: ali ne slabi nas južnih Slovanov dejstvo, da pišemo dva književna jezika (oziroma celo tri jezike, če pritegnemo še Bolgare), in dalje: ali bi ne bilo za slovanstvo najbolje, če bi se
59
vsi Slovani — porušili? Kajti če kdo zahteva, naj se iz višjih razlogov, iz ozira na korist celote odpove posamezen manjši narod svojemu jeziku, mora biti pač vedno pripravljen, da bo dobil tale odgovor: »Zakaj naj se pa odpovemo svojemu jeziku samo nekateri? Zakaj ne velja ,enaka pravica za vse in zakaj se ne bi v jezikovnem oziru vsi Slovani prilagodili Rusom, ki jih je največ?«
Tudi s takimi vprašanji so se bavili naši kulturni delavci v minulem stoletju.^ O tem pise Prijatelj v razpravi: Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 6o-ih in 70-ih let. (Razprave IV, 57—138.) Tam na pr. izvemo, da je Stritarjev krog na Dunaju v drugi polovici šestdesetih let minulega stoletja bil mnenja, da bo v bodočnosti vse Slovane kulturno in politično združevala Rusija, to se pravi z drugimi besedami: vsi Slovani bomo pisali ruski jezik in bomo državljani — ogromne ruske vseslovanske države. Zato naj začnemo gojiti znanstvo kar takoj — v ruskem jeziku. Kajti kot Slovenci »nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi, ali pa Rusi!« Tako je pisal pred dobrimi 60 leti (29. dec. 1869) zvesti Stritarjev učenec mladi Levec prijatelju Kersniku. (Str. 73.)*
T aka in slična vprašanja je imel pred očmi veliki vodja češkega naroda dr. brantišek L. Rieger, ko je govoril ob priliki slovanskega kongresa v Moskvi 1. 1867. svoj klasični govor o medsebojnem razmerju slovanskih narodov, govor, o katerem pravi Prijatelj, da »bi moral stati v naših srednješolskih čitankah«. I u se je Rieger odločno zavzel za načelo, da naj vsak slovanski narod še nadalje ohrani svoj književni jezik, kakor so tudi stari Grki pisali različna narečja, pa so vendar zgradili za vse čase občudovanja vredno zgradbo grške kulture. Začasno tega govora po naših srednješolskih čitankah še ne najdete, ker sploh še niso širši javnosti dostopni mnogi izsledki znanstvenih razprav o naši slovstveni in kulturni preteklosti, ki jih je rodilo marljivo delo ljubljanske univerze. Zato naj — s pisateljevim dovoljenjem — prinese iz tega govora nekaj najznačilnejših mest naš list, in sicer v obliki, kakor jih je objavil v omenjeni razpravi Prijatelj.
Rieger je torej govoril dne 1. junija 1867 na slavnostnem obedu moskovske univerze takole:
»Bratje Slovani! Zbrali smo se iz daljnih krajev, zbrali iz vsega slovanskega sveta na velik praznik slovanski. Gospoda, to je — dogodek, kateremu podobnega ne pomni naša zgodovina . .. Narečja slovanska so si med seboj tako bližnja, da bi bili mi, če bi bila v to privolila božja volja, danes edin narod po pismenstvu in jeziku. Pa Bog, usoda naše tisočletne zgodovine in naše neprilike niso hotele, da bi bilo tako. Razdeljeni smo bili na različne zemlje, na različne narodne individualnosti in vsak je moral po svojem potu
* Naj omenim pri tej priliki — čeprav ne spada strogo k stvari — da je baš v poslednjih letih izšla pri nas knjiga še živečega pisatelja iz te dobe, iz katere razvidimo med drugim tudi to, kako silno navdušenje je vladalo v zadnjih desetletjih minulega stoletja med mnogimi Slovenci za Rusijo. Ta knjiga so Sukljetovi Spomini. Suklje, bivši deželni glavar kranjski, je dovršil letos Hi. leto svojega življenja in je sošolec tu omenjenega pisatelja Levca (1846—1916). Maturo sta napravila z Levcem I. 1867. Poslovilni večer so imeli abiturientje v Vodnikovi rojstni hiti (»Pri kamniti mizi«) v SiSki. Napivali so veliki Rusiji, carju samodržcu, »severnemu stricu« 111 »slovanski ideji«; prvačil je med njimi Suklje, ki je zaključil
—	ne povsem trezen — potno ponoči vvoj govor s pozivom: »Pijmo na propad Avstrije!«
Za stvar je izvedela policija; Suklje je bil najprej 18 dni v preiskovalnem zaporu, nato pa obsojen na dva meseca težke ječe, ki mu jih pa ni bilo treba odsedeti, ker ga je cesar pomilostil z ozirom na to, da sc je Suklje I. .866. bojeval pri Kraljevem Gradcu in bil celo hudo ranjen. Suklje pravi o tej dobi, »da smo se takrat preveč ogrevali za pravoslavnega ,carja in ,silno državo*. [Izraza iz bivše ruske državne himne) — Op. p.] Ruska himna je postala mahoma najbolj popularna pesem in podnevi in ponoči smo sanjali o ,severnem stricu .« (Suklje, Iz mojih spominov. I. del, str. 48, 49, 54, j j, 60, 68.)
iskati sebi prosvete, poveličevati Boga in polagoma rasti v svoji človeškosti. Gospoda, meni se zdi, da tisočletna zgodovina pri vsej dobri volji ne more biti prepuščena pozabi... Približuje se čas, katerega se Evropi ni treba bati, čas, ko mi dosežemo druge narode v kulturi, ko stopi vsak Slovan s ponosnim čelom med izobražene narode in poreče: jaz sem Slovan in nisem manj od vas doprinesel v zakladnico človeške prosvete . . . Danes nastaja za nas vprašanje: na kakšen način doseči ta cilj? V tem oziru se nam odpirata, gospoda, dve poti: izbrati nam je ali popolno zedinjenje ali raznolikost v harmoniji. .. i'ako, kakor razrešimo to vprašanje, se bo rešila usoda vsega Slovanstva. Pri tem vprašanju pribaja meni vedno v spomin primer Grkov, kateri so pri vsej različnosti svojih narečij vendar vzgojili prekrasno cvetje prosvete. To cvetje starogrške kulture se je razvilo v vsem svojem raznoličju . .. Gospoda, jaz sem mnenja, da raznolikost delov ne izključuje edinstva; edinstva je treba iskati v harmoniji teh delov. Nerazčlenjeno edinstvo lehko privede k enostra-nosti in brczživljenjskosti, pravtako, kakor razdrobljenje brez vodilnega duha vodi k slabosti in pogubi. Gospoda, ako bi vi zlili vse vaše zvonove v en sam velik ogromen zvon, večji nego je sam Ivan Veliki, tedaj bi bil seveda glas tega orjaka-zvona silen, a vtisek tega glasu bi ne bil ona prijetna harmonija glasu zvonov, katera vam naznanja vstajenje Kristovo!.. . Dva momenta opažamo kakor v človeku tako tudi v vsakem njegovem delu, v političnem življenju, v znanosti in v svetu materialnih pojavov. Ta dva momenta sta sila in lepota. Sila se doseza v prvi vrsti s pomočjo edinstva, lepota pa s pomočjo harmonije delov. Sorazmernost in soglasje v delovanju vseh členov gotovega telesa predstavljata njega lepoto. Slovanska lipa bi ne pridobila na lepoti, ako bi ji odsekali veje in ji pustili samo deblo. Vsaka korenina sc mora držati svoje grude .. . Malo izobražen človek se navdušuje nad ogromnostjo mase, prosvetljenejši človek pa se zanima za podrobnosti, za dele. On hoče oduševiti maso in se divi samo oni lepoti, katera obstoji v sorazmernosti in soglasju. Piramide, kolosi, egipčanske skulpture so tudi proizvodi umetnosti, vendar predvsem proizvodi sile, vzbujajoči občudovanje po svoji ogromnosti; toda vprašam vas, kaj je lepše v vaših očeh — egipčanska piramida, ali Apolon belvederski?«
K tem Ricgerjevim besedam dostavljamo, kar se tiče nas Slovencev, samo tole. Odkar smo se Slovenci zavedli svojega narodnega življenja, smo bojevali boj za ohranitev svojega jezika in svoje slovenske individualnosti. Kratek pogled v zgodovino našega slovstva nam kaže desetorice imen mož, ki so — dostikrat radi tega preganjani — orali ledino naše kulture in gradili temelje naši lepi knjigi, naši znanosti, naši politični in gospodarski organizaciji. Uspeh tega dela je bil, da smo bili ob koncu svetovne vojne zreli, da smo se s polno zavestjo svojih pravic in dolžnosti odločili za politično združitev z brati Srbi in Hrvati v svobodni Jugoslaviji, ki naj nam bo jamstvo, da je dediščina naših prednikov v zvestih rokah in da sc bomo nemoteno razvijali še nadalje ter rastli sami iz sebe, ne da bi nam kakršnakoli zunanja ovira motila naš naravni razvoj, ki ga seveda danes še ne moremo videti naprej v vseh podrobnostih. Tako smo iz naroda brez imena, kot smo bili še pred dobrimi sto leti (Prešeren v prvih pesmih še ne pozna izraza Slovenci!), postali po delu naših kulturnih delavcev državni narod. Jugoslavija nam je dala toliko desetletij zaželeno slovensko vseučilišče v Ljubljani, veliko ognjišče naše kulture. Zato je zavednemu Slovencu zvesta ljubezen do materinega jezika in do zakladov domače kulture ena vez več, ki ga veže s hvaležno'vdanostjo na Jugoslavijo.
+
Ta članek je bil že v tiskarni, ko je izšla 18: oktobra 1930 nova (17.) številka Naše dobe, ki prinaša na uvodnem mestu Lajovičevo razpravo: Naš
narod in naša država. V tej razpravi beremo nekatere misli, ki dokazujejo prav to kakor naš članek, da si namreč slovenstvo in jugoslovanstvo ne nasprotujeta in da ohranitev slovenskega jezika tudi ne škoduje moči naše države. Lajovic polemizira proti sicer nejasno izraženemu mnenju hrvaškega filozofa Dvornikoviča, da se moramo državljani Jugoslavije uniformirati tudi v jezikovnem oziru, in pravi:
»Dvornikovič je, skladno z mnogimi našimi politiki, mnenja, da bi en sam skupni jezik v odločilni meri povzročil in pospešil notranjo kohezijo naše države. Toda ni treba iti daleč po vzgled, da ob njem nujno dobimo tehtne dvome o takšni kohezijski sposobnosti enega jezika. Treba je samo pomisliti, da imajo Hrvati in Srbi isti jezik, a je tako kratka politična zgodovina naše skupne države polna najhujših trenj prav med Srbi in Hrvati. Če bi bil skupni jezik s a m zase res tako močna vez, ki bi naj tesno vezala v -kupno državo, bi morali Srbi in Hrvati biti neprestano v tesnem bratskem objemu. In vendar je celotno zadržanje Slovencev, ki imajo jezik kolikor toliko različen od srbo-hrvatskega, nasproti naši državi trajno povezanejše, nego v celoti vzeto zadr-zanje Hrvatov... Ni torej jezik tisto, kar nujno spaja v močno državno organizacijo, in na drugi strani, ni različnost v jeziku tista, ki bi nujno razdruževal a.«
Slovenci bomo torej ostali, kakor smo bili!
Vanjuža:
Pojoče temine.
Plemeniti, rcsnobcli labodi tonov Chopina zatonili so v modro lesketanje valov polnoči.
Dih zamolklo nedosanjanih krikov — sc zdi —
5e v molku odzvanja, sam vase zastrt, brez imena
v ritmu k vodam graciozno Vsločcnih vratov.
Sc v tihih odpevih dolgo drhte vibriranja snov, v palači temnih globin sc pno jG neskončnih obokov, v nedoumetje ... morda v Stigo, davno mater duScvnih pretokov.
Ljubim pretresljivo tihoto titansko razprostrte nočne scncc, ko se povrnem sam vase, v stvarstvu sem ves sam s seboj — in čujem tisoče godb, ki oblivajo zvezdne lestence,
pojoč vesoljno prasintezo: »Vse je Boga — prcobraževalca večni soj...«
Iztok:
Balada.
Strastno so mi roke zadrhtele ...
V	divjem plesu sem raztrgal srce gorko.
Kri jc padala kakor listi bolne rože težko... Padel sem na obraz in čakal, da Je meni raztrgajo srce roke prebele.
Pa so priSle vame čudnorožne sanje ...
Krist jc stopil s križa in me pogladil lahno pa sem dvignil rdeče oči v nebo in sem videl le dvoje rok, razpetih v odpuščanje ...
Sinoči sc mi jc večer blazno smejal... Krist jc na križu izrezal svoje srce pa ga položil v bele, prebodene roke in mi ga dal.
Knjige in časopisi
1vo’
naše slovensko pripovedno slovstvo ima danes le malo pomembnejših predstavnikov. Zato jih pa moramo tem bolje poznati. Zdi se mi, da uživa France Bevk, najplodovitejši slovenski pisatelj našega časa, vse premalo priznanja, to se pravi, da ga veliko manj cenimo kot zasluži. To pa nemara radi tega, ker izhajajo njegovi spisi po večini izven naše države in je prav za prav le malo ljudi, ki bi smeli trditi, da poznajo vsa njegova dela.
Goričan, po poklicu najprej učitelj, je Bevk nastopil med vojno s svojimi črticami, pesmimi in zapiski kot sotrudnik Doma in sveta. Svetovna vojna je marsikatero mehko in sanjavo dušo prekvasila, odprla je ljudem oči, ki bi sicer bile vekomaj zaprte ostale, rodila je, ali vsaj pospešila izstop dvojne . .. ali tisočere človeške nature, ki bi sicer bila kazala eno samo harmonično lice. Evo, tako je pretresljivi čas vprizoril na sentimentalnem mladeniču Bevku koncert disakordov in neubranosti.
Prijela se ga je v duhu časa ležeča strastnost razkrivanja, razgaljanja puhlih vrednot, ne da bi mogel pri tem zatajiti svojega srčnega nagnjenja do idile.
Kakor nešteto brodolomcev iz vojne, se je tudi on vrnil, da pomaga pri gradnji nove države. Postal je novinar, pri tem pa neumorno književno snoval. V prvih povojnih letih je razen nekaterih črtic objavil skoraj same pesmi, ki se med tedanjimi prispevki Doma in sveta odlikujejo po neki bolnosvcži lepoti impresionističnega vonja. Kakor hitro pa je bila po mirovnih pogodbah zapečatena usoda našega Primorja, je odšel v svojo Gorico, kjer se je posvetil skoraj izključno književnemu delu in kjer še danes živi in brez prestanka snuje.
V	glavnem piše povesti in romanc, toda njegova delavnost obsega najširše polje književnega udejstvovanja: v izvirni povesti sc je s pridom poskušal tako v sodobnem socialnem in dušeslovnem romanu, kakor v pokrajinsko-kmetski in zgodovinski povesti. Na vseh teh poljih je ustvaril veliko število del, ki sc odlikujejo po raznih najvišjega priznanja vrednih svojstvih, dasi je treba kar v naprej poudariti, da skoraj nobeno njegovo delo ni brc/, bistvenih hib. ki gredo najprej na rovaš njegovega naglega proizvajanja; nedognanost v obliki, neuravnovešenost in kdaj pa kdaj površnost v izvedbi kaze sicer mojstrsko zasnovana njegova dela.
Odlika Bevkovega književnega dela na splošno je najprej v sijajni, do /daj v našem slovstvu skoraj nepoznani tehnični zasnovi povesti. Tako zvani dramatični vozel dejanja je v slehernem njegovem delu zastavljen s toliko spretnostjo in sposobnostjo, kakor smo je vajeni edino le pri francoskih pisateljih, ki baš radi tega svojstva slovijo po svetu.
Vsebinsko smo pa o Bevku dobili doslej edinega oblikovalca modernih socialnih in drugih težkih problemov našega časa. Dasi Bjvkovo obzorje v tem pogledu ni tako široko, da bi mogel zajeti v svoja dela podobo današnjega sveta tak6, da bi nam bila otipljiva, vsaj z velikim žarometom pisateljevega duha v celoti osvetljena, ne gre podcenjevati niegovega drobnega dela v tem DOgledu: v odkrivanju bridkih ran in bolezni, ki razjedajo sodobno družbo, v luščenju zablod slabotnega in skvarjenega človeka našega časa. (»Zablode« in njegov prvenec »Muka gospe Vere«.)
Toda najpristnejše polje Bevkovega ustvarjanja je le kmetsko-doma-činski roman. Bogastvo opazovanj in slikanje značajev je Bevku v povestih, ki sc gode na kmetih, vse prožnejše, in nedognanost, ki jo zapažamo v delih
socialnega značaja, v povestih iz kmetskega življenja skoraj docela izginja. Le preeitaj si na priliko njegovo povest »Krivda«, pa mi boš znal povedati, če je res, kar ti pišem.
Njegove zgodovinske povesti imajo morda — če jih z objektivnostjo presojamo napako, da jim manjka vsako ozadje in da tudi zgodbe same niso me drugega,^ nego kostumirane fantastične tvorbe, katerim služi pisateljevo poznanje duše preprostega človeka za izhodišče, dočim je v pravem pomenu besede »zgodovinskega« malo v njih. Privlačnost Bevkovih zgodovinskih spisov tiči zopet v njegovi spretnosti gradnje dejanja, ki mu je pri vsem najvažnejše in edino mikavno v delu.
I rilogija »Znamenja na nebu« (1. Krvavi jezdeci. — II. škorpijoni zemlje. — III. Črni bratje in sestre) bo tvorila še dolgo priljubljeno čtivo za naše ljudstvo, pa tudi za izobrazenca. — Morda nekoliko šibkejši je njegov poslednji zgodovinski roman »Umirajoči bog Triglav«.
Dve drobni knjižici verzov »Pastirčki pri kresu in plesu« ter »Pesmi«, nam odkrivajo zgodnje poskuse I'ranceta Bevka na pesniškem polju, vendar je po naših revijah zapuščena marsikatera njegova lepa pesem.
No, zdaj sem ti dal spet nekaj gradiva za tvojo knjižnico »in spe«.
Prisrčno te pozdravlja
Tvoj	s. š.
Knjige Mladinske Matice za I. 1950: Kresnice lil. letnik; R. Rehar: Vijolica Vera; F. Erjavec: Pod grajskim jarmom; Grimm-Slapšak: Mizica, pogrni se!
Za tretje leto svojega delovanja je Mladinska Matica izdala štiri knjige, ki po svoji vrednosti prekašajo knjige prejšnjih izdaj. Kresnice so zlasti v drugem delu bogate; povest Vijolica Vera je res nekoliko raztegnjena, a vendar nam lepo odkriva tajnosti narave in opisuje v pesniškem jeziku življenje rastlin in živali. Povestici sc pozna vpliv Prigod čebelice Maje, .vendar to njene vrednosti nič ne zmaijiuje. Grimmove pravljice so sicer lepe, vendar — nemške so! Erjavčeva knjiga Pod grajskim jarmom nam svojevrstno podaja zgodovino slovenske zemlje in ljudi na. njej — slovenskih kmetov, obrtnikov, kmetskih delavcev in trgovcev. Delo zasluži po svoji pomembnosti vsebine, da ga prebere in preštudira vsak dijak in vsak izobraženec. Knjiga je za vse, dasi je pisana za mladino.	S. V.
Rene Bazin: Iz vse svoje duše. Roman. Poslovenil Niko Kuret. Ljudska knjižnica 14. zv. V Ljubljani 1930. Založila Jugoslovanska knjigarna. Str. m. Cena 28 Din, v platno vezani knjigi 40 Din.
»Iz vse svoje duše* je roman mladih mo-distk v Nantesu, posebno ene izmed njih, Hcnriette M,idiotove. V knjigi prevladuje sentimentalno občutje, slabotnost, neznačilnost. Povest se kljub nekaterim močnim dogodkom ne dviga in ne pada, ampak se premočrtno p ete dalje, ker močnih dogodkov pisatelj ne stopnjuje ali jih ne izrabi. Kadi svoje čuvstve-nosti bo knjiga gotovo bolj ugajala dekletom kot fantom. I udi ni proletarska ali sociali
stična ali posebno primerna za delavske družine, kakor s« to rado poudarja.
Zabavno branje srednje vrednosti, nič več!
S.	V.
Aleksander Neverov; Taškent, kruha bogato mesto. Ruska povest iz dni velike lakote. Iz ruščine prevedel Ivan Vuk. Založil konzorcij revije Svoboda. Ljubljana, 1930. Str. 165. Cena bro.irani 17 Din, vezani 28 Din.
Neverov nam popisuje v svoji knjigi dneve ruske velike lakote. Prikazuje nam stradajoče in umirajoče ruske niužike, njih Žene in otroke, njih boj za kruh in življenje. V ospredju stoji komaj dvanajstletni dečko Miška. Doma so mu od lakote umrli stari starši in oče, ostala je samo še bolna mati in trije nedorasli otroci, 011 kot najstarejši. Zato sc odpravi na pot v Taškent. Tam, pravijo, da je dovolj kruha in tudi zrna za posev je dobiti. DeČko potuje zdaj v družbi z enako drznimi fantiči zdaj sam zdaj peš, potem spet z vlakom; strada, sc bori za prostor v vlaku, sc tepe za mesto na strehi železniškega voza. In s svojo trmasto odločnostjo m drznostjo se popolnoma brez denarja prebije do daljnega mesta Taškenta, mesta, kruha bogatega. A namesto da bi kar dobil kruh in zrno, kakor jc pričakoval, si ga mora šele zaslužiti. Nič sc ne obotavlja, prime za vsako delo, ki se mu ponudi, in po dolgem času pride z dvema vrečama kruha domov, poln veselega upanja na veselo svidenje z materjo in bratcema. A glej: gospodarstvo vse uničeno, hiša sc podira, bratca mrtva, mati na smrtni postelji! A Mi.ka? Stopil je k vrečam in rekel trdno in odločno: »Nič ne de! Žalostiti se — ni prav! Vse bom oskrbel na novo!«
Povest je pisana krepko realistično, prav
64
'za prav že naturalistično. Močna je po osebah, močna po dejanju in dikciji. Vsa povest diha strašno odločnost in moč ljudi, ki se z zadnjimi močmi skušajo dokopati do kruha in tako uiti smrti. Tak je tudi Miška.
Ta trda naturalističnost »Taškenta« bo otroke' odbijala. Povest je pisana za zrele dečke; še z večjim užitkom bodo povest brali vsi od-rastli.
V	»Taškentu« je združena otroška preprostost, otročje naivna vera v bodočnost, psihološka vernost v risanju otroka, močno podana zgodba. Povest je zgled proletarske knjige, naj bo to po zgodbi sami ali po njeni izvedbi ali po miselnem ozadju. Tu ne vidimo Miška izvzetega iz množice, vidimo ga le kot del celote, kot majhen delec množice, iz katere se pokaže in v kateri zopet izgine. V tem je podana zahteva kolektivistične umetnosti. Povest je proletarska umetnina po svojem idejnem ozadju, ki z neprisiljeno sugestivnostjo osvaja človeka.
Knjiga zasluži kot umetniško delo vse priznanje. Da pa je umetnina kljub temu, d.T je tendenčna, to ji štejem v še večjo zaslugo.
Prevod je pa skrajno slab, slovenščina v knjigi vredna vse graje. To je huda hiba sicer lepe knjige.	S.	V.
Slovanski svetniki. Molitvenik. Spisal Anton Mrkun. Tiskarna Slovenija v Ljubljani. Str. 339. Cena 18, 20, 24 in 28 Din.
Ta molitvenik, ki ima življenjepise dvaj setih slovanskih svetnikov in potrebne ccrkve-nc molitve, je zanimiv radi teh življenjepisov in zato, ker ima dvoje svetih maš v staroslovenskem jeziku. Ponatisnjeni sta iz
Literarni pomenki
Dravski. Vašo pošiljko s povestico »Oče Slamnjak« smo prepozno dobili, da bi jo mogli vpoštevati kot tekmovalko za razpisane nagrade. No, pa smo jo vendarle prebrali in povedati Vam moram, da bi nagrade ne dobili. Motiv prihajača, ki ga poznamo že izza Detele in še drugih, ste zgrabili in ga skušali aktualno obdelati in podati. Nc rečem, zamislek je dober. V Kaplo, kjer župani že dolgo let zavedni oče Slamnjak, pride mlad, prijazen, podvzeten mesar Ogris, ki si je bil kupil propadlo Uken-čarjevo kmetijo. Ogris je bil prišel nekod izza Celovca in je eksponent onih sil, ki hočejo naš narod OD Dravi potujčiti. Z njihovim denarjem je prišel do kmetije, popravil hišo, otvo-riI mesnico in potem še gostilno in pridobil polagoma toliko vaščanov, da mu potujčevali« organizacija čestita. Ogris je že od svojih ogledov, ko je prišel prvič v vas, mislil na lepo Slamnjakovo edinko Marico. Tudi Marica se je bila spremenila, odkar je prišel, zakaj lepega tujca ljubi, a staršem si tega ne upa po-
staroslovenskega misala, ki ga je 1. 1927. natisnila sv. stolica v Rimu. S spoštovanjem se vtapljamo v sveto besedilo, pričajoče o davni naši govorici. Bo pa molitvenik žal le slabo poraben. In to radi pomanjkljivosti v pravopisu. Tisti, ki cerkvene staroslovenščine ne zna, bo komaj polovico jezikovnega bogastva užil pri staroslovenskih mašah. Treba bi bilo jasne ločitve pri nosnih vokalih, pri polglasnikih in tudi akcenti ne bi bili odveč. Takega jasnega pravopisa ni.
A ideja je tu in naj bi našla mnogo odziva!
S.	V.
Misijonski koledar 1931. XII. letnik, vel. 8", 106 strani ilustriranega teksta in 16 str. slik. Izd. Misijonišče v Grobljah. Cena Din 10.
Ves tekst koledarja se nanaša na misijon-stvo pri nas in drugod. Sodimo, da bodo prebirali knjigo z užitkom in pridom tudi dijaki. Zvedeli bodo marsikaj novega, zabavnega in koristnega. Zunanja in notranja oprema koledarja je lepa.
Jugoslovanska književnost. Kot 3.-4. zvezek Prosvetne knjižnice je izdala Prosvetna zveza v Mariboru kratek pregled jugoslovanske književnosti, ki ga je sestavil dr. Fr. Sušnik. Čeprav je knjižica namenjena društvom, vendar bo koristila tudi dijakom srednjih in meščanskih šol. Pisatelj obravnava razvoj vse slovenske in srbsko-hrvatske književnosti od prvih početkov do danes. Seveda navaja samo le najznačilnejša imena pisateljev in njih del, vendar pa toliko, da bo delce moglo služiti tudi dijakom kot osnovna orientacija. Knjižica obsega 32 strani in velja samo 3 Din. Kdor kupi pet izvodov, plača zanje le 10 Din. Naroča se pri Prosvetni zvezi v Mariboru.
vedati. Tako Čaka in Čaka. Ogris-Ukenčar ježe deveto leto v vasi, vse je že dosegel, le do županskega stolca še ni prišel. Za svojo desetletnico in desetletnico plebiscita pa hoče postati župan. Zlepa ali zgrda. Če ne bi šlo drugače tudi za ceno Slamnjakovcga življenja, saj je dobil že človeka, ki bi za Judeževe groše, kateri so obljubljeni iz Celovca, spravil starega župana s sveta ... Na veliki šmaren, ko gresta oče Slamnjak in mati k Gospe sveti na božjo pot, obišče Ogris Marico, ki je sama doma. Razodeneta si ljubezen in pozabita, kako hitro beži čas. Oče se nenadoma vrne, nažene Ogrisa in z njim še hčer, ki sc je izneverila njemu in domovini. OČe Slamnjak je srečen, ker je žrtvoval najdražie, samo da nc bi padel madež na njegovo ljubezen do domovine ... Ogris začne misliti in nepojmljiva Slamnjakova ljubezen do rodne zemlje in njenega naroda ga zgrabi in spreobrne. Tujci so mu bili vzeli domovino, iz srca in duše so mu jo iztrgali, a v Kapli jo je ob veliki ljubezni očeta Slam-njaka spet našel. Z Marico je prišel k očetu in prosila sta ga odpuščanja in za očetovski blagoslov ... V Celovec je pa pisal pismo, da
odlaga vse poverjene mu posle ter da vrne vse, kar so mu bili dali v potujčevalnc namene. Pismo je prebral tudi svojim prijateljem in so dalje slišali: »Ich erklare offen und schwo-re, dass ich mein Volk und meine Heimat ge-funden habe. Wisset wohl, dass dieses mein Volk, von Ihnen so geknechtet und veraehtet, da steht, wie ein Fels draussen in tobender See, festgemauert und aufgebaut auf dem lick-stein des heimatliebenden Bauers, der nach zehnjahriger Unterdriickung noch erfolgrcich der Obermaeht des Feindcs Jahrhunderte hin trotzen wird.«
Vidite, ogrodje za prav lepo povest, katerega bi bil mogoče celo Pregelj vesel, ko je pisal svojo »Umreti nočejo!«, ki jo skušajte dobiti in brati; ob njej se gotovo razživite in razmahnete, da boste ta svoj osnutek kdaj še prelili iz povestice v pravo povest! Svetoval bi Vam še, da čitate te naše najboljše pripovednike pa se učite ob njih tehnike in jezika, ki Vam dela še težkoče. In Breznika tudi še v roke! Pozdravljeni!
Zvonko, Murska Sobota. To pot ste se oglasili s prozo »Ave Marija na Bledu«. Nič čudnega, če Vas je navdušil Bled s svojo lepoto, da sc ga še po dveh letih spominjate in ga hočete s svojo besedo nekako proslaviti. Pa je Vaša beseda prešibka, dasi bi rekel, da Vam teče v prozi lepše ko v pesmi. In poleg lepote »podobe raja« ste hoteli menda še nekaj povedati, česar je bilo polno Vaše mlado srce, a tudi temu svojemu doživljaju niste še našli pravih besed. Vse bi moralo peti, peti in zveneti kakor bron, ko zapoje na Otoku zvon želja, o katerem pa nič ne poveste... Berite Cankarjevo »Milan in Milena«, mogoče Vam ob njej vzide spoznanje, kako je treba pisati, če boste še kdaj opisovali Bled in svojo — ljubezen ... Siccr: kaj pa Prekmurje? Saj je tudi lepo in prekmurski motivi bi nas še posebno zanimali. Ni treba, da bi pisali že zdaj kake dolge zgodbe. Kratke črtice, slike, skice iz svoje rodne zemlje nam pošljite! — Upamo, da ste v Murski Soboti tudi z letošnjim Mentorjem zadovoljni. Le kaj dosti naročnikov mu dobite, da se s časom še lepše razvije!
Iztok, Ljubljana. Prekratek se Vam je zdel zadnji odgovor. Glej ga no, fanta! Kaj naj Vam pa povem, da boste zadovoljni? Na pravi poti ste in za Vaša leta prav dobro pojete. Več ne morem zahtevati in zato sem bil kratek. Motivno se pač ponavljate, variirate spet in spet isto snov in včasih Vam kaka občansko banal na beseda pokvari ves lepi nastroj. To je, kar me včasih moti ob Vaših pesmih. Pa mislim, da je v Vas dovolj avtokritika, ki bo polagoma vse pomanjkljivosti sam čutil in bomo dobivali od Vas potem res samo kleno zrno!
—	Zadnje tri pesmi so tudi dobre, le tu in tam jih bo treba malo opiliti, za spoznanje samo. Le pridno se še oglašajte!
Magdin, Boka Kotorska. Saj sc lepo berejo Vaši utrinki, a izbrušeni niso, izbrušeni. V pesmi »Zaukal bom« nam pojete isto, kar ste
povedali v »Čudnih večerih«, vendar ni, kakor tudi ni »Moj pozdrav«, čeprav je boljša. Prelahke so, nič vsebinske teže ni v njih. Pesem mora tako peti in živeti človeka, da zgrabi, sicer so samo verzi, pa če so še tako lepi! — Mogoče se v novem miljeju še lepo razvijete. Kar ste prosili, Vam bomo z veseljem poslali in upamo, da bo postal Mentor tudi na jugu ob naši sinji Adriji ljub znanec in prijatelj vsem, ko ga spoznajo!
Davorin, Kranj. Da boste vedeli Vi in drugi, ki pojejo tudi podobno, kaj ni pesem, berimo, kaj ste zapeli
Grintavcu!
O,	Grintavec sivi, stvor nespremenljivi, ti kralj si planin in sinjih višin!
Daleč ozira se tvoje oko: na jugu tam vidi deželo krasno, kjer narod slovenski prebiva, v državi svobodni on srečo uživa.
Na sever otožno on se ozira, kjer narod slovenski tudi prebiva, toda solnce slobode njemu ne sveti, zasuž.nil ga tujec je kleti.
Domorodna misel, lepa misel, a če je podana v taki obliki, je človek ne more biti vesel. Ali je to pesniški jezik, o katerem smo govorili lansko leto? Ali res niste v štirih letih svojega gimnazijskega življenja spoznali, kaj je pesem, zlasti ko ste v četrti imeli opraviti s tropi in figurami in še /. metriko! Lepa misel mora imeti tudi lepo formo. V Vaših verzih je ni dobila in zato imamo namesto pesmi — stvor nespremenljivi!...
Olaf Severni, Novo mesto. »Trgatev«, »Gozd Šumi« in »Večer« priobčimo. Le še pošljite. Sodeč po lej prvi Va>i poiiljki, upam, da je Mentor dobil novega pesnika, ki se bo še lepo razvil.
Slavinov, Ljubljana. V zadnjih Pomenkih ste se začudili ob svojem psevdonimu? Res, nekdo drugi si ga je prevzel, a menim, da za Vas ni vedel, ker je daleč, daleč. No, ko bo bral te vrste in bo videl, kako radi imate svoje »prelepo ime«, kot pišete, se bo gotovo prekrstil in ne bo v zadregi za psevdonim, saj je bister fant! — Z Vašo »Zadnjo uro« pa ni nič!
liogdana Prcmska, Ribnica. Z Vašo pesmi jo »Vernih duš dan« tudi nisem zadovoljen. Čuvstvo, misel, vse prav in lepo, a jezika in metrike še ne obvladate toliko, da bi mogli res peti I
Sevskij, Maribor. Vaša »Hoja če/ Pohorje-bi bila zelo zanimiva, če bi se bili nekoliko potrudili, ko ste jo obnavljali s peresom v roki. Pa	se	niste. Vidim, prvi zapis je. Ne mislite, da	je	že	vse dobro, kar v hitrici	na-
čečkate! Veste kaj, ono legendo o sv. Bolfen-ku, ki ste	jo	vpletli v svoj opis, nam	znova
napišite,	a	se	bolj potrudite za izbran,	tekoč
66
jezik in lircznika ne omalovažujte! Tudi Po-horčevo zgodbo nam pošljite, če je res zanimiva. Obdelajte jo samostojno, mogoče v obliki črtice!
Antonov. Četrti iz onili krajev in, po Vaših prvih pesmih sodeč, drugi po vrednosti in talentu. Teh dveh ne bom še priobčil. Počakam, da nam pošljete boljših, ki jih gotovo imate pripravljene, ko ste mi zaupali: »2e v ljudski šoli sem čutil zanimanje do slovenskega slovstva in se skušal v njem udejstvovati.« Gotovo ste rastli ob »Novem rodu« in »Jaselcah«, ki ju danes pogrešate. Le še sc oglasite pa še one tri tovariše pozdravite — poznate se gotovo
—	in jim povejte, da bi Mentorjev Pomenkar
rad prišel med Vas pa Vam povedal, kako je bilo včasih v Vašem lepem mestu, ki ga še vedno ne more pozabiti!...
Maku, Ljubljana, in vsem, ki jih naši odgovori užalijo! Kdor ne prenese naše dobrohotne kritike, ki jo omejujemo samo na kratke ugotovitve — daljših nam prostor ne dovoli
—	naj nam prihrani delo in naj nas ne nadleguje s svojimi izdelki, ker da bi potem morali prebirati še pole dolga pisma, užaljena pisma, in na dolgo in široko dokazovati, da je bila naša beseda opravičena — nak! Ako koga mimogrede malce zbodemo ali zafrknemo, naj ve, da je zaslužil! Ex ore tuo te iudico je sleherni naš odgovor. Dixi.
Slovanski vestnik
Največja slovanska knjiga zadnje dobe je brezdvomno ogromno delo, ki je izšlo v začetku letošnjega leta pod naslovom Desetletnica osvobojene Poljske (Dziesieciolecie Polski Odrozonej). Zakaj visoka je 40 cm, široka 30 cm in 5 in pol cm debela ter tehta 6 kg. Ta zanimiva knjiga daje nazorno sliko tega, kar je ustvaril 30 milijonski poljski narod v desetih letih svoje svobode. Pri tem ponosu poljskega književnega trga so sodelovali vsi najznamenitejši in najboljši poljski znanstveniki, umetniki, prosvetni delavci, zadrugarji, narodni gospodarji, finančniki, trgovci, inženirji vseh strok, politiki, diplomati, vojaški strokovnjaki in časnikarji. Zato ni čudno, če je kljub svojemu velikemu formatu narastla na 1210 strani. Tako so obdelane vse najvažnejše stroke človeškega udejstvovanja. Vseuč. profesor Lence-wicz je podal posrečen zemljepisni pregled Poljske. Univ. prof. Smolenski obravnava poljske narodne manjšine, ravnatelj varšavskega narodopisnega muzeja prof. Frankowski pa nam slika poljske narodne običaje in narodne noše. Prof. Zakrcwski podaja pregled zanimive potiske zgodovine v dobi svetovne vojne. Nato sledi zgodovina osvobojenja Malopoljske, Slc-zije, Poznanjske, Češi na, Velikopoljskc, Po-morja in vilenske pokrajine. (Kaj podobnega bi bilo potrebno tudi o osvoboditvi slovenskih krajev.)
Posebno izčrpne so razprave o poljski usta vi, o sejmu (narodni skupščini poslancev), o sodstvu, samoupravah, arhivih in poljskih denarjih ter redovih odlikovanj. Prorektor krakovske univerze listrejher in Grzcgorczyk pišeta o poljski notranji politiki in poljskih strankah, o zunanji politiki ter poljskih poslaništvih in konzulatih v tujini so uvrstili svoje razprave poljski zunanji minister Zaleski in najvišji diplomatični uradniki.
Nato razpravljajo najboljši pravni strokovnjaki o izenačenju zakonodaje, o kazenskem, civilnem pravu. Ne manjkajo niti razprave o vojaških sodiščih in kaznilnicah ter jetnišni-
cah. Narodni obrambi in vojski je posvečeno 40 strani. Zanimiv je zlasti pregled verskih razmer in pa katoliških redov.
Naravnost čuditi se mora, kdor čita, kako naglo so sc dvignile nove vasi in novi deli mest v tisti Poljski, ki je od 1. 1914. že trikrat pretrpela vojno gorje. Zelo pregledni in po učni so sestavki o poljskih železnicah, telefonu, telegrafu, radiu, cestah, mostovih, vodnih in zračnih poteh ter o kopališčih, letoviščih in turistiki.
Oni del knjige, kjer govori 29 vseuč. profesorjev o prosveti in znanosti nudi dober vpogled v poljsko ljudsko prosveto, v osnovno, srednje in visoko šolstvo, kakor tudi v delavnice znanstvenih društev in ustanov.
V	najnovejšo književnost nas uvaja 9 vsc-učiliških profesorjev, v sodobno umetnost Pa ‘4-
Narodne gospodarje bo zlasti zanimalo poglavje o zadružništvu, telovadce poglavje o telovadnih organizacijah in o športu. Zelo točno in skrbno so sestavljeni podatki o Poljakih, ki so raztreseni po vsem svetu izven Poljske.
Narodnemu gospodarstvu vobče je posvečeno 60 strani, o poljedelstvu pa je 25 razprav, dočim jih je o rudarstvu in industriji 36, o financah 10, o gospodarskih znanostih pa 6.
Vrednost knjige pomnoži 2858 slik na krasnem papirju, kjer se vrste vsi znameniti poljski možje, kraji in ustanove. Zakaj vsako razpravo objasnjujc mnogo slik. Vezava knjige je zelo trpežna in lepa. Celotno delo stane s poštnino samo 65 zlotih ali okrog 400 Di 1. Knjiga odpre s svojimi mnogoštevilnimi slikami vpogled v poljski narod in njegovo kulturno življenje tudi tistemu, ki ne razume poljski. Nabaviti bi si jo morala vsaka dijaška in sploh vsaka večja knjižnica. Naroča se pri Ksicgarni šv. Wojciccha v Poznanju (preko kake knjigarne v Jugoslaviji).
Stefan Krčmery Ljudje in knjige (L udia a knihy). Stefan KrČmcry, spreten urednik najboljšega slovaškega leposlovnega časopisa Slovenske pohl’ady, je izdal knjigo manjših raz-
prav iz področja slovaške slovstvene zgodovine. To delce ni pisano suhoparno kakor srednješolski učbeniki, ampak se čita kakor roman. Pisatelj ne meri pomena slovaške književnosti po svetovni literaturi, marveč nas uvaja v dobo, v kateri so nastajala posamezna dela. Pri vsakem književniku ocenjuje njegov resnični doprinos k narodni prosveti. V začetku se bori proti trditvi Čehov, da so Čehi in Slovaki en narod, ki so imeli prej skupni književni jezik. Dokazuje z izjavami Bernolakov-cev iz konca 18. stoletja, da se Slovaki niso odcepili od češkega književnega jezika, ampak so uvedli svoj jezik v književnost. Nato sc vrste najznačilnejše osebnosti slovaške književnosti od Bernolaka, začetnika slovaške literature, pa do Jčge-Nadašija. Slog je zelo lahek, tako da more knjigo umeti z majnnim trudom tudi tisti, ki sc nikdar ni učil slovaščine, a zna vzeti v roko češki slovar. Knjigo toplo priporočamo. Stane samo okrog jo Din.
J. Zalcski, Kratki pregled poljske književne zgodovine (Zwiezly podrccznik historji literatu-
Dijaški šah
(Urejuje Bogo Pleničar.)
III. Končne igre.
{. Kralj in pešec proti kralju (nadaljevanje).
V	poziciji, beli: Kaj in pešec 34, črni: Ka7 lahko povzroči črni igro remis ali neodločno, četudi je sam na potezi. Takole:
1. — — —	Ka7—b7
2. Kaj—bj	Kb7—a7
3. 34—aj	Ka7—b7
4. aj—a6+	Kb7—37
j. Kbj—aj	Ka7—b8
6.	Kaj—b6	Kb8—a8
Če vleče sedaj beli a6—17, je črni pat.
I udi v naslednjem slučaju, ki se tudi zares zelo pogosto igra, ne more dobiti beli igre, če je črni na potezi: Beli: Ka6, pešec aj in črni: Kd6.
I. — — —	Kd6—c6
2. Ka6—a7	Kc6—C7
3. aj—a6	KC7—c8
4. Ka7—a8 Beli mora igrati ali	Kc8—07
j. a6—a7		
nakar črni napravi igro	pat s
j.		Kc7—c8
ali pa mora beli kralj	nazaj
j. Ka8—37		—
nakar črni zopet odgovori s	
j.		KC7—c8
Tudi robni pešec poleg tekača ne more izsiliti zmage, če vzdržuje nasprotnikov kralj zasedbo robnega polja v kotu nasprotne barve,
ry polskiej). Poljsko književnost Slovenci slabo poznamo. Zlasti mladina bi bila dolžna posvetiti več pozornosti Poljakom in navezati z njimi boljše zveze. Saj se predvsem Poljaki najbolj junaško ustavljajo nemškemu prodiranju na vzhod in jug, ki ograža tudi Južne Slovane. Lep vpogled v razvoj poljske književnosti nam nudi pričujoča knjiga. Pisana je precej živo in vedno oriše tudi dobo, v kateri so nastajala važna dela. Sega vse do najnovejših časov. Velika škoda je, da je najnovejšim pesnikom in pisateljem posvečeno samo nekaj vrstic. Znanega mladega pesnika Emila Zegadlowicza knjiga samo omenja. Enaka usoda je zadela tudi največjega sodobnega poljskega lirskega pesnika Leopolda Staffa, o velikemu sodobnemu umetniku poljske besede v povesti in romanu, Juljuszu Kaden Bandrowskemu, žrtvuje pisec knjige samo štiri vrstice. Četudi je knjiga pomanjkljiva v poglavju o najnovejši književnosti, jo vendar toplo priporočamo. Cena je zelo nizka. Pri svojih 234 straneh stane samo
40	Din.	J.	Sčdivy.
na kateri je tekač. N. pr. v poziciji, beli: Kaj, LC3	in	pešec a4, črni:	Ka7
1 — — —	Ka7—b7
2. LC3—d4	Kb7—a8
3. Kaj—a6	Ka8—b8 Če igra beli
4. Ld4—ej +	— — — odgovori črni s
4.----------- Kb8—a8
in	beli	mora umakniti	ali	kralja ali tekača, da
ne bo	črni kralj	pat. Skratka, črni kralj	se nikakor	ne	more	prepodili iz kota.	Če	pa je
tekač na polju iste barve kakor robno polje v kotu, tedaj je igro lahko dobiti.
Tudi robni pešec poleg skakača konča igro remis, na pr. v naslednji poziciji ostane igra neodločna, beli: KI18, SČI3 in pešec I17, črni: Kf7, če je beli na potezi in črni kralj neprestano izmenjuje samo polji f8 in f7, kar mu beli skakač nikakor ne more preprečiti ali ga prepoditi iz teh dveh polj.
Če	bi	pa bil	v isti poziciji črni	na potezi,
bi moral	vleči	Kf7—f8, nakar bi	mu	beli s
Sd3—ej zaprl polje (7 in igro dobil.
(Nadaljevanje sledi.) Sedmi kongres svetovne šahovske federacije v Hamburgu.
Na tem kongresu, ki sc je vršil od 17. do 27. julija 1930 je bilo zastopanih 18 držav po naslednjih šahovskih mojstrih in amaterjih:
1.	Poljska: Rubinstein, Tartakower, Przc-piorka, Makarczyk, Friedmann. — 2. Ogrska: Mer6czy, T. Steiner, Havasi, Vajda, Takocs.—
3.	Nemčija: Siimisch, Wagncr, Ahues, Richter, Carls. — 4. Avstrija: Kmoch, Miiller, Eliskascs, Wolf, Lok vene. — j. Čehoslovaška: S. Flohr, Reifir, Prokes, Pokorny, Dr. Treybal. — 6.
•sev. Amerika: Kashdan, Marschall, J. Anderson, H. Steiner, Dr. Philipp. — 7. Holandska: Weenink, van den Bosch, Noteboom, Landau.
—	8. Angleška: Sultan Khan, Yates, Winter, Tylor, Thomas, Philipps. — 9. Švedska: Stahl-berg, Berndtsson, Stolz, Lundin. — 10. Lett-land: Apschenek, Fligin, Petrow, Taube. — n. Danska: Desler, E. Andersen, Ruben, Gemzol, Olsen. — i2. Francija: Aljechin, Betbeder, Voi-sin, Gromer, Duchamp. — 13. Rumunska: Ba-ratz, Bologh, Hauptmann, Gudjin, Tyrolcr, Ing. Taubmann. — 14. Litansko: Abramavicius, Vistanetzki, S. Macht, Schcinberg. — 15. Islandija: Gilfer, Gutmundsson, Thorvvaldsson, As-geirsson. — 16. Španija: Dr. Lafora, Marin, Soler, Golmayo, Ribero. — 17. Finska: Larsen, Rahm, Gauffin, Krogins, Rasmusson. — 18. Norveška: Krogdahl, Jorgensen, D. M. Olsen, Halvorsen.
Ta vrstni red držav se ravna tudi po njih premoči na tem turnirju. Poljska je torej na prvem mestu in je dobila Hamiltonov pokal, dosegla pa je 48% točke. Na drugem mestu je Ogrska s 47 točkami, na tretjem Nemčija s 44 'A točke, Avstrija stoji na četrtem mestu s 43 % točke. Slede Čehoslovaška 42 'A, Amerika
41	'A, Holandska 41, Angleška 40%, Švedska 40, Lettland 35, Danska 31, Francija in Ru-munija i%'A, Litsko 221A, Islandija 22, Španija 21Finska 18 in na zadnjem mestu Norveška s 16 točkami.
Na damskem turnirju za svetovno prvenstvo je zmagala, kakor smo že zadnjič omenili, Mcnschikova (Čehoslovaška) s 6'A točke.
K sklepu še par zanimivosti iz Svetovne šahovske federacije (FIDE), v kateri je danes včlanjenih 28 držav. Na kongresu je bila izbrana posebna komisija, ki naj pripravi do naslednjega kongresa predloge za spremembo igralnega sistema. Prihodnji kongres se bo vršil v Pragi leta 1931., združen z meddržavnim turnirjem. Leta 1932. se bo vršil kongres v Los Angelesu, leta 1933. pa v Barceloni. Člani stalnega razsodišča so prof. O. Naegeli (Švica), Sir G. Thomas (Vel. Britanija), Dr. W. Fick (Holandska), Marcheso S. Roselli del Turco (Italija). 20. julija 1930 so igrali nekateri mojstri reformirano šahovsko igro, o kateri spregovorimo danes na drugem mestu.
V	naslednjem prinašamo dve miniaturni partiji s hamburškega turnirja:
1}. partija.
(Igrana v 8. kolu .šahovske olimpiade v
Hamburgu 1930.)
Beli:	Črni:
Dr. Aljechin (Francija). A. Desler (Danska).
1. e 2—e-1
2. Sgi—f3
3. di—d4
4. Sf3Xd4
S- Sbl—CJ
6. Lfi—e2
7. o—o
e7—c 5 Sb8—c6 M d4 Sg8-f6 d 7—d 6 67—g* I.f»—B7
8. Sd4—1>3!
9- f2 — f4
10. Le2—f3
11. Kgi—hi
12. a2—34
13. 04—05!
14. Sb3Xaj 15- Lf3Xb7
16. Lby—f3
17. b2—b4!
18. SC3—d5
o—o Lc8—d7 Ta8—c8 a7—a 6 Sc6—aj Sf6—e8 Dd8Xa5 Tc8—C7
Ld7—bj?? (spregled
DajXb4
Db4—c 5
19. a4Xb5 in črni se vda!
16. partija,
(Igrana v 8. kolu šahovske olimpiade
Hamburgu 1930.) Beli:
Črni:
F. D. Yates (Anglija). V. Marin (Španska).
I.	C2—C4	C7-	-e6
2.	d2—d4	dz-	-d 5
3-	Sbi—C3	Sg8	-f 6
4-	Lei—g5	Lf 8	—e7
J-	e4—ej	Sf6-	—c4
6.	LgjXc7	Dd8Xe7	
7-	Lfi—d3	Se4Xc3	
8.	b2Xc3	c7~	-cj
9-	Ddi—g4	0—i	5
10.	Sgi—f3	c$-	-C4??
11.	Ld3Xh7+!	in črni	se vda.
Problem štev. 16.
(A. G.)
Beli: Ka8, Dh6, Sb?, St’4, Lbj, pešci C2, cj, S3 5 skupaj 8 figur.
Črni: Kd5, Df5, Sd8, SI14, Lai, pešci 03, cj, c6, f6; skupaj 9 figur.
V/..
a b c d e f g h
Mat v 3 potezah.
Rešitev problema in imena rešilcev v tretji naslednji številki.
Aron Nim/.owitsch.
Aron Nimzowitsch sc je rodil leta 1887. v Rigi. Njegovi najboljši šahovski uspehi so: Delitev 2. in 3. nagrade s Spielmannom v San Sebastjanu 1912, delitev 1. in 2. nagrade z Ru-binsteinom v Marijinih Lažnih 1925, prvo mesto v Dresdenu 1926 (pred Aljechinom!), de-
litev i. nagrade s Tartakowcrjem v Niendorfu in v Londonu 1927 in končno 1. nagrade v Berlinu 1928 ter v zelo močno zasedenem turnirju v Karlovih varih leta 1929. zopet 1. mesto. Prvovrsten šahovski velemojster s tendenco za svetovno prvenstvo. V šahovskem svetu so zelo znane njegove krasne partije, tudi Mentor jih je že par objavil.
Mentorjeve korespondenčne partije.
Da poživimo -zanimanje za šah med dijaki, sc je Mentor odločil, da organizira dijaške korespondečne šahovske turnir-j c. Kakšna pa je korespondenčna partija? Igra sc po običajnih šahovskih pravilih na ta način, da si igralca v nekem določenem času drug drugemu po pošti naznanjata svoje poteze, bodisi v pismu ali enostavnejše po dopisnici. Vse korespondenčne partije sc navadno igrajo posvetovalno, da jc na vsaki strani po več igralcev, ki z večino glasov določijo potezo in jo potem pismeno sporoče igralcem, ki zastopajo nasprotno barvo. To sc menjaje vrši tako dolgo, dokler sc partija ne konča. Ker korespondenčna partija potemtakem počasi napreduje, se običajno igrajo istočasno po 2 partiji hkrati od istih igralcev in se v tem slučaju označijo »partiji I in TI«. Običajni termin za odgovor jc določen na 3 dni; v tem Času mora slediti odgovor na poslane poteze, sicer sc smatra, da jc nasprotnik premagan ali pa se vda. 7.a določitev datuma je merodajen dan poštnega žiga, ko jc bilo pismo ali dopisnica predana na pošto. Praktično sc vrši korespondenčna partija takole: Najprej sc določi po enako število igralcev. Nato sc vrši žrebanje, da sc določi, katera skupina igra z belimi in katera s črnimi figurami. Ko jc to ugotovljeno, mično beli s partijo na ra način, da po dopisnici sporoči’ črnim prvo potezo, n. pr. >. C2—e.j. Ko črni prejmejo to dopisnico, se posvetujejo medsebojno za odgovor. Če se ne morejo sporazumeti, odloča žreb, katero potezo je poslati. Odgovor se n. pr. glasi: •
1........... c7—ej
in tako se potem partija nadaljuje do konca Priporočljivo jc, da igrajo obe skupini medsebojno hkrati po dve korespondenčni partiji.
V	tem slučaju odpade žrebanje in igra ena skupina pri partiji I. / belimi, ostala skupina pa pri partiji 1. s črnimi, partijo II. pa / belimi figurami. Praktično torej sledeče: Prva dopisnica obeh skupin se glasi 11. pr.: skupina A.
I. I. C2—C4	.........
II.	1........................
Ko prejme skupina B. prvo dopisnico odgovori skupina B. n. pr.:
I- 1........... C7—e 5
II. I. e2—C4	.........
Nadaljuje se 11. pr. sledeče: skupina A.
I. 1. Sgi—fj ................
H- «........... '7—e?
in nato skupina B.
T		
II.	2.	Lfi—c'4
Skupi	na	A.
I.	V	Lfi—C4
11		
Skupi	na	B.
T	4-	
II.	3. d2—d4 ..................
i.	t. d. do konca partije.
Dve taki poskusni korespondenčni partiji med ljubljanskimi in mariborskimi dijaki bo organiziral Mentor ter vabi v to svrho vse di-iakc v Ljubljani in Mariboru, ki sc žele udeležiti tega poskusnega turnirja pod sledečimi pogoji: Ljubljanski in mariborski igralci-dijaki naj sporoče svoje ime in bivališče uredništvu Mentorja najpozneje do 15. novembra t. 1. V naslednji številki bo Mentor objavil imena vseh priglašencev razdeljene po skupinah Ljubljana —Maribor.
Ljubljanska skupina se bo zbirala k posvetovanju vsako nedeljo ob 11. uri dop. v čitalnici Prosvetne zveze v Ljubljani, mariborska pa vsako sredo ali četrtek v prostorih in ob uri, ki ga bo določil Dijaški šahovski klub v Mariboru. Ljubljanski sestanki sc bodo vršili pod nadzorstvom urednika Mentorjeve šah. rubrike, mariborski pa pod nadzorstvom Dijaškega šah. kluba v Mariboru. Igrati pa morajo izključno dijaki sami!
Mentor bo v vsaki številki poročal o poteku korespondenčne partije. Čim več nas bo na vsaki strani, večja bo bitka!
Šahovske novosti.
Radio-Ljubljana se je končno odločil, vstaviti v svoj program tudi šah. Od 2. novembra dalie bo oddajal vsako nedeljo ob 10.45 dopoldne četrt ure šah in sicer za začetnike.
Ruska šahovska zveza je prepovedala svojim šahovskim organizacijam in klubom produkcije s slepo šahovsko igro v svojih prostorih.
V	Berlinu so ustanovili damski šahovski klub.
Reformirana šahovska '"ra. V založbi B. Kagan ie izšla brošura v obsegu tfi strani, ki razpravlja o reformi šahovske igre, ki jo je iznašel tekstilni inženir Norbert Voss iz Miin chen-Gladbacha Vossa je pozvala mednarodna šah. fcderaciia v Hamburg, da je predaval o svoji iznajdbi. V *ah. svetu jc vzbudila ta novost mnogo zanimanja. F.no izmed najzanimivejših določil igre je to, da sme pri reform, šahu igrati amater brez skrbi 12 do 15 otvoritvenih potez, ne da bi bil pri tem zapostavljen Reformiranemu šahu se obeta lepa bodočnost
Prvi dijaški šahovski klub so ustanovili na klasični gimnaziji v Mariboru pod pokroviteljstvom prof. Anton Ovna. Klubov načelnik je Bogdan Pušenjak, znani šahovski amater. Lansko leto jc Mentor objavil en njegov pro-
blem, 011 sam pa jc izvrsten reševalce Mentor-jevih problemov. Novi klub '“teje 70 članov. Mentor mu želi najlepših uspehov in obilo posnemovalcev! Vodstvo kluba naj bi sprejelo kot svoje glasilo Mentor, ki naj ga naroče vsi klu-bovi člani. Mentor pa bo objavljal poročila o njihovem pokretu in prireditvah. Čim več bo novih naročnikov, večja bo naša rubrika!
Listnica šah. urednika:	Rešitev	in imena
rešilcev problemov je moralo danes radi pomanjkanja prostora izostati. Pa prihodnjič!
Za dobro voljo
Ubežni šolar.
(Po Levstiku.)
Noč jc temna, strgan podplat poje, čuj, po vasi šolarček prihaja, pustil šolo je, učenje svoje, zdaj po svetu prosto se sprehaja.
Prav nič mar ni zbor mu učenikov, če po krivem so ga obsodili, da le niso ga doma nabili, da ga oče s kneftro ni naflikal.
Pa mi pride do samotne hiše, pes zalaja, vtrgati se hoče, dečko stopa vedno tiše, tiše, strah ga je in pritajeno joče.
Plaho stopi v sobo zakajeno.
Da mu starka v senu prenočišče.
V	skedenj zleze kot pod kokljo pišče, sen objame revo nebogljeno.
Dahnejo mu sanje v prazno glavo:
Stol profesorski iz tal mu rase, on pak seda nanj s častjo in s'avo, nanj se zlekne, leno, kar le da se.
Glej pred stolom pa klopi vrste se, in v klopeh možje sede veliki, to bili njegovi so vzgojniki, zdaj pred njimi se nič več ne trese.
Notes strašen urno v roke vzame, po imenu vse pred tablo kliče, razvrsti jih kakor otročiče in jih kruto vpraševati jame:
»Ti latinske glagole naštej mi!
Starke Verba ti — si že pozabil?
Ti 7. ulomki sc boš danes davil, ti o mačjih rcbercah povej mi!«
Služba dečka vsega je prevzela, z vnetim srcem fajfc v notes maže;
Dijakinje in dijaki! Pošiljajte uredništvu šahovske prispevke, kakor na pr. kake zanimive partije, ki pa morajo biti izvirne z navedbo časa, kraja in imen igralcev, dalje izvirne šah. probleme ter poročila o šahovskem gibanju, zlasti izven Ljubljane.
Dijaki, ki žele ustanoviti šahovski klub ali krožek, naj se obrnejo za pojasnila na uredništvo Mentorja, ki jim bo rade volje pomagalo pri ustanovitvi s strokovno-organizatoričnimi nasveti.
součencev družba pa vesela zdajci se pri vratih mu prikaže.
Tu dijaki njemu zakričijo:
»Bog te živi naš rešnik dobrotni, konec dobi naši bo sramotni!«
Na ramah ga svojih že držijo.
Brcne dečko, blažen v sanjah svojih: »Juh, saj res ni, da poleno trdo padalo po plečah bode mojih, odpodite mi to sanjo grdo!« j Raz ramena svojih drugov hoče, j pa zagrabi strežnik ga za pleče, vklene ga, nazaj ga v šolo vleče .. .
I Šolarjev pa zbor sc mu grohoče.
Veselko Pičirad.
Prof. S. R.
Narisal Fr. Uršič.
Uganke
Magičen kvadrat. (Frp.ice, Središče.)
Dcmant.
(Zorislav.)
a	soglasnik
a	a a	zver
a	a	a a a	ptica
b	c	c	c d d e	propad podjetja
e e	f	i i	j	i	j	j	mesto	v	Sloveniji
j j j	k	k k	k	k	1	II	?
I I	I	m	n n n n n evropska država
o	o	o o	r	r	r	mesto	v	Španiji
s	s s	s	t	mesto	v	Bosni
u	u v	šahovski izraz
z	soglasnik
V	obliki križa bere, dvakrat ime znanega rimskega cesarja.
Računska uganka.
(Buec, Kočevje.)
-L I	6	1 10 | 12 |_ 13 IS 16
812. 5,15,18. 2,20. 11 .TT1 ' Tol
 1L_+JL+JLj.il.
13 ' 4,14,16. 9,19. 3,17.	6.	>
Scstavnica.
(Ljubislava, Ribnica.)
Iz sledečih lastnih imen sestavi znan slovanski pregovor:
Dob, Esa, Lagos, Mohvali, Rob.
Črna deska
Vse naročnike, prav posebno pa še poverjenike najlepše prosimo, naj čimprej poravnajo vso naročnino. Ako bi vedeli, koliko dela, sitnosti in skrbi prihranijo s tem upravi, bi gotovo nakazali vso naročnino takoj po prejemu prve številke. Ne pišemo tega nujnega vabila radi nadlege naročnikov, ampak zgolj radi koristi lista in s tem tudi radi koristi naročnikov. Zato pričakujemo, da bo imel ta poziv popoln uspeh!
Zelo važno!
Letos je število naročnikov precej na-rastlo, tako da je naklada i.—z. številke domalega pošla. Uprava bo torej mogla postreči z njo samo še nekaterim novim naročnikom. Vendar bi radi ustre-
akd	zak	dob	tel	abr
šel	ves	ija	očn	amb
gaz	tpr	eljm	naš	ena
est	jat	aje	elj	nji
pri	org	lad	rak	jzv
Vstavi v male kvadrate številke 3—27 tako, da bo vsota v navpičnih in vodoravnih vrstah ter v prekotnicah 75. Ko si številke razvrstil, beri po vrsti po številkah.
Posetnica.	
(Veccv, Kočevje.)	
Vulentin Jan	
	Hrnč.
Kaj je ta gospod?
Rešitve do 15. novembra na uredništvo Imena rešilccv za uganke v štev. 1.— 3. v prihodnji številki. Za nagrado bodo izžrebani štirje rešilci vseh ugank; vsak bo dobil po en vezan izvod Dijaškega koledarja za šol. leto 1930/31.
gli vsem, zato smo pripravljeni oskrbeti ponatis te številke, ako se oglasi dovolj novih naročnikov. Sicer je pripravljena tudi uprava sama nekaj žrtvovati, ven-dan vsega ne zmore. Potrebuje še najmanj 400 novih naročnikov. Poverjeniki in prijatelji, skušajte jih pridobiti in naznaniti njih število upravi Mentorja najkasneje do 15. novembra t. I. Ti _novi naročniki bi dobili potem 3. številko Mentorja okrog 20. novembra, št. 1.—2. pa v teku dveh mesecev. Komur jc res za list, naj pridobi enega, dva, tri... naročnike, ki naj se pismeno ali osebno prijavijo kot novi naročniki! Odzovite sc!
Novi naročniki, ki so dobili samo 3. številko, naj nekoliko potrpijo. 1.— 2. številko bodo prejeli naknadno.
KONEC 3. ŠTEVILKE
KNJIGARNA NOVA ZALOŽBA Trgovina s pisarniškimi potrebščinami r. z. z o. z. v Ljubljani, na Kongresnem trgu priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro vsakršnih šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, zvezke, pisalno in risalno orodje, barve, papir za risanje in za načrte itd. * Kdor kupi za 100 Din, dobi na izbiro: Podobe iz sanj (Cankar), ali dramo Kasijo (Majcen), ali pesmi Tristia cx Siberia (Mole) kot dar. — Pri Novi Založbi je izšla Literarna veda (dr. Keleminova).	LJUDSKA POSOJILNICA res. zadruga z neomej. zavezo. v LJUBLJANI obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama. Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki j£a nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog. Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov Din.
Trgovske knjige in Šolski zvezki. Vedno v zalogi: glavne knjige, amerikan-ski journali, štrace, spominske knjige, bloki, mape i. t. d. Na debelo I Na drobno I J iinojnEžif LJUBLJANA Florijanska ul. it 14 Knjigoveznica, industrija šolskih zvezkov in trgovskih knjig.	Tskarna SLOVENUA DRUŽBA Z OME3. ZAVEZO V LJUBLJANI WOLFOVA ULICA ST. 1 IZVRŠUJE VSA V TISKAR. STROKO SPADAJOČA DELA PO ZMERNIH CENAH ČASOPISI, KNJIGE, BROŠURE, VABILA, PLAKATE ITD. ITD
USTANOVLJENA LETA 1889.
Telefon Stev. 16.	PoSlnl	«ek.	10.533.
' ■ Stanje vloženega denarja nad 30Q milijonov dinarjev (1 milijarda in 200 milijonov kron).
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
(GRADSKA ŠTEDIONICA)
LJUBLJANA
PREŠERNOVA ULICA
sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti.
Jamstvo za vse vloge in obresti,
tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker Jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar.
Naši rojaki v Ameriki
nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.