Kako naj učitelj pripomore, da bi se učiteljski stan bolj spoštoval? Govoril pri učiteljski konferenciji v 16. dan jan. 1889. 1. v Ljubljani Franjo Lovšin. Prvak vseh slovenskih pedagogov, slavni A. Martin Slomšek, pravi: nUčiteIjski sfan je težaven in potiven. — Kdor učiteljski stan prav spozna, njegovo ceno visoko spoštuje". Po Slomšekovih besedah more torej učiteljski stan prav ceniti le isti, ki pozna vzvišen poklic učiteljskega stanii. Smelo rečem, da ravno to poslednje se pogreša pri ljudstvu. Toda, ne le to, da ljudstvo ne pozna važne i vzvišene naloge našega stanu, temveč tudi učiteljstvo samo je dokaj krivo, da se ono ne spoštuje toliko, kolikor zahteva njegov vzvišeni poklic. Kako naj torej učitelj pripomore, da bi se učiteljski stan bolj spoštoval? Učitelj naj išče pripomočkov v to v svojem poklicu in sicer ne le v svojem delovanji v šoli, temveč tudi zunaj šole. Da pripomore učiteljskemu stanu do večjega spoštovanja, služi mu v to tudi njegova izobraženost in da bi ne bila tako pičla njegova plača, tudi znatno njegovo denarno stanje. Oglejmo si torej učiteljevo delovanje najprej v šoli, potem tudi zunaj šole, kolikor učitelj more povišati spoštovanje do svojega stanii. Učitelj vzgojuje tnladino. Učiteljeva naloga je, da si pridobi otroško naklonjenost in ljubezen, da tako pride po otroški srcih do src starišev. Otroci kolikor toliko vplivajo na stariše ter jih pridobe za svoje nazore. Učitelj si pa pridobi ljubezen in spoštovanje pri otrocib, ako jiin je v pravem pomenu besede vzgojitelj ter jih po očetovsko vzgojuje in tudi Ijubi kot svojo last. Učitelj mladino tudi poučuje. Če pa hoče, da ga bo mladina spoštovala in ljubila, mora biti vsekako potrpežljiv. S srdora in prenapetim strahovanjem si gotovo ne pridobi naklonjenosti pri mladini. Z dobrimi uspehi in napredki pri vzgoji in pouku raste tudi po vsem spoštovanje učiteljevo in sploh učiteljskega stanii. Kako je treba vzgojevati in poučevati mladino, o tem govori šolska postava naslednje: »Nalog šole je, nravno-versko vzgojevati otroke in jih seznaniti s potrebnimi vedDOstmi za živenje." Kolikor večji uspeh doseže učitelj s svojo vzgojo in poukom pri mladini, tolikanj večje bode tudi njegovo spoštovanje pri ljudstvu, ki se uči iz učinkov dobre vzgoje pri otrocih spoznavati zmožnost učiteljevo in pri tem čislati poklic in nalogo učiteljskega stanu. Učitelj bodi torej svojemu poklicu vedno zvest, vesteD, marljiv, nepristransk in vztrajen po besedah pesnikovih: nOd zora do mraka rosdn in potan, Ti lajšaj in slajšaj človeško terpljenjel Ne plaši se znoja, ne straši se boja, Dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!" Posebno pa naj učitelj privaja otroke na nravsko in versko življenje, na lepo vedeuje, na red in snago ne le v šoli, ampak tudi doma; kajti ljudstvo ne more opazovati učitelja v šoli, ampak sodi ga le po tero, kar vidi in zapazi pri otrocih na ulici in doma. Učitelj naj bode zunaj šole pravi izobraževatelj naroda, v obče odraslega ljudstva. Kot taki je prisiljen občevati s priprostim Ijudstvom in kot izobraženec moralično primoran podajati narodu omiko in izobraženost. Ljudstvo si gotovo v čast šteje, če sme občevati z omikanim učiteljem. Učitelj pa vender mora vsekako, ako je tudi prijazen s priprostim narodom, vedno zavzemati višje mesto, kakor ljudstvo, s katerim ima opraviti. Napačno je, če učitelj poseda z vinskimi brati in če celo za kupico vina proda svojo avtoriteto. Kdor meni, da pri vinskih duhovih pospešuje čast in spoštovanje do učiteljskega stanu, ta je gotovo na napačni poti. Kdo morda poreče: Če s tem kaj ne opravim, poslužira se drugega sredstva in to naj bode, da preziram priprosto ljudstvo. Je li to pravo? Nikakor ne; kajti iz ene pogubonosne krajnosti padel si v drugo, ki ni nič manj pogubonosna od prejšnje. Poglejmo li, kaj žanje učitelj za to, da se ogiblje ljudstva in ga celo prezira. Ne pridobf si le, kakor izkušnja uči, satno zaničevalnih pogledov in zasmehovanja, ampak nakoplje si tudi dokaj sovraštva in to ne na kvar le sebi, temveč učiteljstvu sploh. Učitelj naj tedaj hodi po srednji poti. Občeva naj z ljudstvom tolikanj, da si ohrani pri tem svojo avtoriteto. Ni vselej lehko to, če omikani človek občeva s priprostim človekom; kajti on mora vedno govoriti o tem, kar prostega človeka zanima in v to svrho mu ravno služi znanost v kmetijstvu, zlasti o sadjereji, s katerim poukom pripomore gmotnemu stanju kmetskega stanii do višje povzdige. Le s trudom in neumornim delovanjem tudi zunaj šole moremo ljudstvo poučiti o veljavi učiteljskega stanii in s tem priboriti učiteljstvu častno, njemu primeino mesto med drugimi stanovi. Nikdar naj torej učitelj ne pozabi, da je učitelj, in Daj bode uže kjerkoli si bodi; en sam prestopek pri njegovetn poklicu ga lehko v propad pahne. MSlab glas seže v deveto vas", a težko se pride do dobrega glasii. Učitelj bodi tedaj ne le vedno trezen, nravstven, značajen, pravičen in vesten, pa tudi nabožen, domoljuben, zadovoljen s svojim stanom, ponosen na svoj poklic, pri tem pa tudi ponižen, prijazen, potrpežljiv in postrežljiv, pravi sočutnik do naroda in tudi prijatelj z duhovskim stanom; kajti s tem poslednjim ima učitelj nekako vkupen poklic, da skrbi za vzgojo mladine in da pospešuje splošno blagostanje. Ravno ta dva stanova sta nnjveč edina, po katerih prosto ljudstvo dospe do višje omike. Torej vzajemnega delovanja učiteljstva z duhovstvom je povsod treba. Izkušnja jasno uči, da Ijudstvo kaj rado učitelja sodi po tera, kako se vjema z duhovstvom in po tem si tudi navadno ustvarja svoje presodke o učiteljstvu v obče. Kakor sem už_ omenil, zahteva šolska postava, da učitelj vzgoja mladino verskonravno. Da pa to učitelj more doseči, niora biti tudi sam versko-nravstven. Ljudstvo na Kranjskem in tudi sploh po Slovenskem je pobožno Ijudstvo. Kakor mora učitelj tedaj vzvišen biti nad prostira Ijudstvom, kar se tiče omike, isto tako mora ljudstvo nadvladati v versko-nravstvenem oziru. Le na ta način se odpre učiteljstvu prava pot do dolžnega mu spoštovanja. Nadalje naj še nekaj opomnim o izobraževanji učiteljstva. Učitelj naj ne bode zadovoljen s tem, kar seboj prinese iz učiteljskega izobraževališča. Izobraževati se mora dalje in sicer neprenehoma, dokler je mlad in uže star. Neveden in v omiki zaostali učitelj ne dela časti učiteljskemu stanu. Učitelj naj krepko koraka z duhom časa in naj ne zaraudi nobene prilike v to, da se primerno izomika za svoj stau. Le po tej poti si pridobiva iu utrdi veljavo in spoštovanje pri narodu. Omenjara še nekoliko o uCiteljstvu samem; menim namreč o kolegijalnosti med učiteljstvom. Vedno in kaj pogosto se ponavlja in prav toplo priporoča, ria bodimo složni in kolegijalni. Toda bob v steno! Nesloga ali še celo fjrd zavnl, ki preide v ostudno obrekovanje in spodkopovanje dobrega iir.ena svojega sotruilnika se rado pokaže zlasti o priliki, ko se oddajajo boljše in častne službe. Tu si niarsikatm nasprotnik omisli črna očala, skoz katera presojuje svojega tekmeca. Ni mu dosti, da odkriva le istinite pregreške svojega sotekmeca, pridružiti mora teni še tudi izuiišljenih napak in tako s svojim črnim početjem niandra spoštovanje do učiteljskega stanii Žalostnol Prva naloga vsakemu staiiu in tudi učiteljstvu je tedaj ta, da spoštujemo naj prej samega sebe in nato šele zahtevamo, da drugi naš stan spoštujejo. Tu velja pregovor: wSloga jači, nesloga tlači". Konečno oziramo se še na nek važen faktor, ki zelo vpliva na spoštovanje učiteljevo, in to je materijalno stanje učiteljskega stanii. Svet učitelja največ slabo plačuje. Žalibog, da je to tudi istina pri nas na Kranjskem. Učiteljska plača je marsikje hlapčevska plača. Kako grozno se je uže marsikdo opekel stopivši iz pripravnice poln zlatih nad in idejalnih nazorov v realno žalostno kruhoborstvo. Lakota in ubožnost ponudite se mu v tem vzvišenem stanu kot nadležni spremljevalki celo do hladne goraile. Pač žalostno, toda dokaj resnično. Da ni učitelju vzvišen njegov poklic vodilo in tolažilo na 4* tem težavnem potu, polastiti bi se ga morala nezadovoljnost in mržnja do vsakega večjega delovanja. Taki žalostni nasledki pa ne bi le njega zadeli, temuč ž njim tudi ljudstvo sploh. Ako hoče učitelj svojemu stanu primeruo živeti, mora zabresti v dolgove. Dolg pa ne daje spoštovanja in tudi ne veljave. Uže Prešeren pravi: nDa le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača". Temu opomoči pa nl mogoče drugače, kakor da se učiteljem zvikša plača vsaj toliko, da bodo brez velikih skrbi za najprve potrebe mogeli živeti in delovati v svojem stanu. Z izboljšanjem slabega in gmotnega materijalnega stanja pa gotovo dospe potem učiteljstvo do zaželjenega in primernega mu spoštovanja. Učiteljski stan, vzvišen stan, Biti vsikdar mora spoštovanl V to nam pomozi Bog in naša vztrajnostl