SLAVISTIČNA REVIJA r mu VSEBINA Jakob Rigler, Akcentske variante II............... I Jože Toporišič, Sodobno slavistično jezikoslovje v Sloveniji......13 Eugeniusz Czaplejemicz, Strukturalizem v poljski literarni teoriji ... 31 OCENE — ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Jože Toporišič, Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika I.....................55 Boris Paternu, Janko Kos: Prešeren in evropska romantika......75 Jože Koruza, Knjiga o repertoarju slovenskih gledališč........96 Oton Berkopec, Ivan Cankar v čeških prevodih in v luči češke publicistike od 1914 do 1918......................105 CONTENTS ARTICLES Jakob Rigler, Accentual variants II............... 1 Jože Toporišič, Contemporary Slavonic linguistics in Slovenia.....13 Eugeniusz Czaplejemicz, Structuralism in Polish literary scholarship . . 31 REVIEWS — NOTES — REPORTS — MATERIAL Jože Toporišič, The orthography, orthoepy, and morphology in Slovar slovenskega knjižnega jezika I (A Dictionary of the Slovene Literary Language)........................55 Boris Paternu, Janko Kos: Prešeren and the European romanticism ... 75 Jože Koruza, A book about the repertoires of the Slovene theatres ... 96 Oton Berkopec, Ivan Cankar in Czech translations and in the presentation of the Czech periodical press 1914— 1918............105 Uredniški odbor: France Bernik, Vatroslav Kalenic, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje) Odgovorni urednik: Jože Toporišič Naročila sprejema in časopis razpošilja: Založba Obzorja, 62 000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Jože Košar Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani < * Editorial Board: France Bernik, Vatroslav Kalenic, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics) Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62 000 Maribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana U DK 808.65—48 Jakob Rigler SAZU, Ljubljana A K C E N TS K E VARIANTE 11 Razširjenost nietatonijc v genitivu, lokativu in instrumentalu plurala aku-tiranih samostalnikov moškega spola je po narečjih in v govoru izobražencev različna. Nakazani so vzroki za opuščanje metatonije in relativna kronologija tega opuščanja v posameznih sklonih. S tem so pojasnjene tudi dvojnice pri tonemskem naglaševanju teh sklonov v slovenskem knjižnem jeziku. The inetatony of accent in the genetive, locative, and instrumental case, plural, of acuted masculine nouns is variously spread both in different dialects and in the speech of educated people. Reasons for the dropping of inetatony are put forward, as well as the relative chronology of the dropping in the individual cases is presented. This provides also an explanation for the doublets in the tonemic accentuation of these cases in the Slovene literary language. Ena od pomembnih variantnosti je tudi možnost različne intonacije v genitivu, lokativu in in.siriiiiioutalu plurala akutiranili samostalmikov moškega spola. Podatikii o intonaciji v teli sklonili niso enotni. V genitivu plurala navajajo oblike brez metatonije: bratov (v začetku Valjavec1, Šum an2, Svane3) in z metatonijo: bratov (Škrabec4, pozneje Valjavec5, Breznik", Ramovš7, de Bray8); v lokativu ®n instrument al u plurala pa oblike z 1 Rud JAZU XLVI11, 1879, 131 in zu druge podobne zglede še str. 132, 141, 148, 150, 155, 155, 157. 158-9, 163-4, 166, 168. 2 Slovenska slovnica za srednje šole 1884, 20 (zgled meč), 26. 3 Grammatik der slowenischen Schriftsprache, Kopenhagen 1958, str. 32 (zgled prsi), 37 (Ыео), 39 (cigan). 4 Cv. XIV, 1895, lb, lOd (zgled greli, kovač), 12c-d. ä Rad JAZU CXXXI1. 1897, 158. (Sprememba pač pod Škrabčevim vplivom.) " Slovenska slovnica 1916, 71 (zgled jelen), 4 1934, 78 (zgled rak). 7 SR 111, 1950, 19; SR IV, 1951, 157. 8 Guide to the Slavonic Languages 1951, 389 (zgled rak). 1 Slavistična revija metatoniijo (Škrabec9, Šuman2, Valjavec1, 5, Breznik6. Ramovš10, de Bray8, Svane3). Za sedanji knjižni jezik velja11, da je v teli sklonili tonemska alternacija fakultativna (pri tipu brat so gen., loc., in instr. pl. akuti-rani ali cirkuniflektirani, pri tiipu kovač, nàrod, tj. z dolgim akutom v nom. sg., pa ak utirani ali tudi cirkuniflektirani). Vzrok za fakultaii vnosi intonacijsikih alternacij v današnjem knjižnem jeziku je tudi pri teli sklonili mešanje v govoru izobražencev. To p.a je pogojeno z različno močno razširjenim metatonij skim novim cirkumfleksom v slovenskih dialektih in pa z opuščanjem metatonij v kultiviiranem govoru ob odpravljanju moderne vokalne redukcije ali ob zamenjavanju narečnih končnic s knjižnimi (npr. z brat am > z brati ipd.). Medtem ko je pri opisnih deležnikih ženskega spola (obravnavano v članku Akcentske variante I12) metatonija — če izvzamemo primere ob odpravljanju vokalne redukcije — verjetno še vedno v razširjanju, se v omenjenih sklonih moških akutiranili samostalnikov tudi še v zadnjem času verjetno izgublja.13 Razširjenost metatonij v genitivu, lokatiivu in instrumentalu plurala se v dialektih ne pokriva. Najmanj je metatonija razširjena v genitivu plurala. Omejena je v glavnem na dolenjske ter obsoške in beneške govore. Približno teritorialno razporejenost oblik bratov : bratov kaže skica. Tu naj bo navedenega še nekaj gradiva14: b vairon (Podklošter15, » Cv. XIV, 1895, lb, lOd (zgled greh, kovač). 10 Za lokativ plurala SR III, 1950, 19. 11 Rigler, JiS XI, 1966, 26-27. Slovar slovenskega knjižnega jezika I, 1970, LI—LIL 12 Glej SR XVIII, 1970, 5—15. 13 Seveda ne povsod. Ponekod je dovolj močna, da prodira še v dati v plurala. To se zgodi zlasti tam, kjer je v dati vu končnica -im, ki je bodisi po vplivu lokativnega -ix ali pa iz instrumentale, kjer je lahko kombinirana w. stare končnice -i + mi (eventualno tudi iz -mi > -m > -эт in po vplivu -ix > -im). V enem ali v drugem primeru se navadno z vplivom končnice prenese v dativ tudi lokativna oz. instrumentalna intonacija. V večini dolenjščine je npr. akutirana intonacija v dativu plurala vezana nà končnico -am, cirkum-flektirana na -itn (-èm) : brâtam (Raščica17, Sv. Gregor17, Ribnica17, Dolenja vas pri Ribnici17, Struge17); brâtam in brâtam, instr. je brûti in bratam (Ig17); brât i m (Ilrastje pri Grosupljem18, Muljava17); bratam (Ambrus17, Zagradec17, Žužemberk17, Dobrnič17) itd. 14 Iz gradiva za SLA sem za gen. pl. lahko uporabil v glavnem samo primer brat (kolikor ima tudi ta zapisano vso sklanjatev). Le deloma sem včasih lahko upošteval tudi substantivizirano obliko starši. Ta primer je manj zanesljiv, ker je nastal iz pridevnika in se včasih razlikuje po sklanjatvi (zlasti Rekarja ves15); brâtrou (Podravl je16) ; brâtrou (Kostanje16, Čaliorče16); brâtrou, p'râhou, râqou, sosédon, rooréxon, toda arhaični brezkončniški gen. pl. morîx (Št. Jakob17); brâtru (Hodiše16. Sveče16); brâtrou (Slov. Plajberk16);22 brâtru (Sele1®, Tinje16); brötrou (Kneza16); brâtou (Rin-kole16, Vidra ves16); brâtou (Pliberk16);22 brâtru, toda arli. gen. pl. uri эх (Ukve16); braire s končnico -e v gen. pl. (Viskor.sa16) ; brâtru (Maitajur16, Jeronišče16, Dreka16. Ošne16, Robidišča16) ; bratu, park ju »parkljev«, matoxîrju »netopirjev« (Podbela18); brâtru in brâtu (Log pod Mangartom17); brâtru (Trenta17); bratu (Kobarid16);23 bratu (Livek16); bratu, kuroaču (Jezerca pri Drežnici17); bratau (Čiginj18, Zatolniin18); bratou (Rateče16); bratau (Kranjska gora18); bratou, fântou, gréixou, kumâcou, piskrou (Dovje17); bratou, gmântou, sosejdou, pérston (Mojstrana17); bratou (Srednja vas16, Breg pri Zasipu18, Radovljica18, Tržič16, Lomi pri Tržiču18, Ljubno18, Preddvor16, Kokra18, Cerklje16, Primskovo pri Kranju18, Coclič pri Kamniku17, Orna pni Kamniku18); bratou (Selca16); bratou (StražLšče18, Breg pri Kranju18); bratou (Šenčur18, Smlednik18); brâto (Reteče18); bratu (Zg. Senica pri Medvodah18); bratou, gréxou (Verje pri Medvodah17); bratou, grêxou (Gameljme17-18); bratou, fântou, gréxou (Mengeš19, Domžale19); bratu (Dolsko18); bratou, fântou (Laze17); bratou, lônc eu, Ion сои (Črnuče17); brâtou (Dobrova16); bratou (Horjul16); brâto (Vrlvndka18); bratou (Vrhnika17); bratou (Vnanje gorice18-20); bratou (Logatec16); bratou (Borovnica17); brata (Rakitna17); bratu (Begunje pri Cerknici17, Cerknica18, Lipsenj pri Cerknici18); brStu (Vrhnika pri Ložu18); brâtu (Nova vas na Blokah17. Dolenja vas pri Ribnici17); bratu, fantu, gräixu, sosaidu, kovaču (Ribnica17); bratu (Sv. Gregor17, Raščilca17, Ig17. H rastje pri Grosupljem18); bratou (Rudnik17, Studenec20, Jamče20); bratou, fântou, grêxou, redko tudi brâtou (Sostro17); brâtu (Zg. Brezovo pri Višnji gori18, Muljava17, Ambrus17, Žužemberk17, Dobr-niič17, Minut17, Št. Rupert18); brâtun (Mokronog17); brâtu (Novo mesito18); brat of (Stari trg ob Kolpi16); brät öf (Preilgtrad ob Kolpi18); bratof (Dra- pogosto v dativu); večkrat pa beseda tudi ni najbolj domača ali pa ima drugačno akcentuacijo. 15 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal 1. Grafenauer. 10 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal T. Logar. 17 Gradivo iz zbirke za SI.A in drugo narečno gradivo; zapisal ]. Rigler. le Gradivo iz zbirke za SLA; zapisali študentje slavistike (domačini). 10 Gradivo, ki mi ga je posredoval J. Toporišič. 20 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal V. Nartnik. 21 Gradivo iz zbirke zu SLA; zapisal R. Kolarič. 22 Na tem področju metatonirana oblika sicer nekoliko izstopa, vendar, ker zapisovalec v svojem govoru nima metatonije, je verjetno zapis pravilen. 23 Čudna intonuciju zu to področje; mordu gre zu napako pri zapisu. gatuš16); braiof (Drago vanja vas18, Golek pri Dragaitušu18, Sel a pri Dra-gatušu17). Na področju brez intonacijskih razlik se na tistem delu. kjer je akut zgodaj podaljšan, ne da ugotoviti, kakšno je bilo stanje pred izgubo initonacij, razen v meščanskem govoru pri Brežicah19 (na skrajnem jugovzhodu Štajerske), kjer je cirkuinfleks skrajšan in kaže sedanje razmerje brStje (nom. pl.) : brâtufMa na nekdanje brâtje : brâtoo. Tam pa, kjer se je akut pozno podaljšal, se da iz refleksov jata ugotoviti nekdanjo intonacijo. Vendar mi ostanki metatonij s tega področja niso znani. Je pa tudi popolnoma razumljivo, da se metatonija tod mi ohranila. saj bi se lahko ohranjala le v zelo redkih primerili z č24 in morebiti v primerih z novoakutiranini e in o, če bi se ti primeri dovolj zgodaj uravnali po staroakiutiiranih, da bi dobili refleks zgodaj podaljšanih e in o; to pa ni preveč verjetno, saj npr. dolenjščina tudi nima takšnih refleksov. Za ozemlje s pozno podaljšanim akutom prim.: urixo gen. pl.2® in z novoakutiranini e jelîno (Zafošt pni Slovenski Bistrici17).28 Metatoni-rane oblike pa so skoraj povsem izgubljene tudi na ozemlju, ki akuta še ni podaljšalo, čeprav so tu možnosti za ohranitev enake kot na področjih z intonacijiskimii opozicijami, samo da je tu razlika v kvantiteti, tam pa v intoinaciji. Prav izjemni so zapisi, kjer je na brezinitonacijskeni ozemlju z ne/podaljšanim akujtom v genitivu plurala dolžina: braiof (Ad-lešičd1®); brâtuf (Goniča v Prekinurju18);27 drugod imajo kračino: bratof ((i ni bije18) ; brät ou (Preloka10) ; bratu (Preloka18) ; braiof (Grm pri Podzemlju18); brutof (Miklavž pri Ormožu21); brutof, krajof, pr&gof (Videm ob Sčavnici17); brâtuf23", urèxuf, dbdekuf (Gomilice17); brutof-3" (Križevci 23a â je kratek in naglašen. Zaradi težav s tiskom je moral ostati brez ak-centskega znamenja. 24 Niti pri ženski u-jevski sklanjatvi se v gen. pl. ni ohranila metatonija, čeprav je tam več primerov z (>. Prim.: srnrlka smrîk ali smurika smurik, strixa strîx, pïna pin, pilou plîu (Zafošt pri Slovenski Bistrici17); smrleka smrîek (Luče17). ' 26 Enako je na tem področju s pozno podaljšanim akutom tudi v lokati vu in instrumentait!: urîxax, urlxami (Zafošt17). Metatonirane oblike bi se glasile *игјЦхо, *uràjxax, *urùixarni. 2" Drugih primerov z jatoin nimam; sosed ima v Zafoštu vseskozi akcent na prvem zlogu, ded pa ima vseskozi posplošen voknlizem iz nominative singulare. 27 Kot dubletna možnost je navedena inctatonirana oblika tudi v gradivu i/. Nedeljice18 v Prekmurju: bratuf in bràtufs3«, vendar je v gradivu samo sfurišuf2:,a. v Prekmurju18, Gornji Petrovci18). Oblika brRtof (Markovci18) je podaljšana v zadnjem času, na kar kaže a, kajti za staro dolžino bi bil a. Metatonija v genitivu plurala; tip bratov 1 področje brez metatonije; 2 področje z metatonijo; 3 področje brez intona-cijskih opozicij; 4 ni podatkov Bolj razširjena je metatonija v lokativu in instrument al u plurala. Vendar ее razširjenost metaitonij teritorialno tudi v teh dveh sklonili povsem ne pokriva. Na Koroškem je več metatonije v imstrumentalu, prav tako v Posočju in na skrajnem zahodnem robu dolenjskega dialekta pri Ložu. Na Gorenjskem pa se metatonija najde nekoliko pogosteje v lokativu kot v instrumentait!. Čeprav kake močne povezave med metatonijo in določenimi končnicami ni, je vendarle mogoče opaziti, da se metatonija bolj izgublja tam, kjer so tudi končnice zamenjane; to se pravi bolj tam, kjer imajo npr. končnice -a.v, -ami, kot tam, kjer so končnice -ex, -i (pa tudi -mi, -imi). Približna razširjenost obeli pojavov je spet prikazana na skicah (da bi določil popolno,ma točne meje pri tem lokalno spreminjajočem se pojavu, za zdaj ni mogoče, pa tudi spremembe so lahko že od človeka do človeka). Tu še nekaj gradiva: brâtrax, brâtrame (Podklošter15, Rekarja ves15); brat rax, biâ-trama (Podravlje10); brâtrax, brätrama (Kostanje18); brâtrax, brâtrama (Št. Jakob17); brâtrax, brâtrima (Hodiše18); brâtrax, bràtrima in brâ- trima (čahorče10) : brat rax, bratrima (Sveče16); brâtrax, bratrima (Slov-. Plajberk10): brâtrax, biâtram (Sele10. Trnje10): brâtrax, b'rôtiama (Kne-ža10); brâtex, brat ami (Rinkoile10, Vidra ves10, Pliberk10); brâtrax, brâtre (Ukve10); brâtrax, brâtre (Viiskorša10); brâtrax, brâtrami (Matajur18); brâtrex, brâtri ( Jeronišče10) : brâtrax, brâtmi (Dreka10); brâtrax, instrumental je enak lokativu (Osne16); brâtrax, brâtax, brâtra (Robddišča16) ; brâtex, brâtax, pârkjax, matoxirjax, pûxax, petelînax, brât, pârkji, Metatonija v lokatiou plurala; tip bratih I področje brez metatonije; 2 področje z metatonijo; 3 področje brez intonacijskih opozicij; 4 ni podatkov. matoxîrji, рпх, petelin (Podbela18) ; brâtrex, brâtex, brâtre (Log pod Mangartom17); brâtrex, brâtrex, brâtre (Trenita17); brâtax, brâtmi (Kobarid10);23 brâtax, brâtmi (Livek10); brâtax, kuroâcax, brâtma, kumacma (Jezerca pri Drežnici17); brâtax, brât i (Ciginj18, Zatolniin18); brâtex, brata (Rateče10); brâtax, brûlé (Kranjska gora18); ,bralax, pîskrax, me-sârjax, kuroâcax in kuroâcax, brati, fanti, plskri, tfrêjxi, kuroäci in kurvači (Dovje17); brâtax, f untax, par st ax, sosêjdax, možno je tudi soséidax, kumäcax, možno tudii kuroâcax, pîskrax, mesârjax, déimoucax, brât i fânti, déiroouci, parstam, soséidamï, mesârjam{, kuroači in kaoâèi (Mojstrana17); brâtma (Sr. vas10); brâtax, brale (Zasip pri Bledu18, Breg pri Zasipu18); brâtax, brâtam (Radovljica18); brâtax, brâtam ( Tržič10); brâtax, fântax, stôlax, brâtam (Loin pni Tržiču18); brâtax, brâtam (Ljubno18); bra- tam (Preddvor16); brâtax, f untax, bràtam, sturšam (Kokra18); brät ax, bra-tain (Cerklje16, Primskorvo pri Kranju18); brâtax, f untax, h rutam, fântam, včasih se sliši lahko tudi brâtax, brâtam (Godič pri Kamniku17) ; brâtax, brâtax, petelinax, ucetax, brâtam, uèêtam (Črna pri Kamniku18); brâtx, brâtm (Selca16); brâtrn (Dražgoše16) ; brâtax, kmêtax, brâtam (Straži-šče18); brâtax, brâtam (Breg18); brâtax, fântax (Polica18); brâtax, brâtam (Šenčur18); brâtax, brâtam (Smlednik18, Reteče18); brâtix, fântix, brâtam nacijskih opozicij; 4 ni podatkov. (Zg. Senica pri Medvodah18); brâtax, gréxax, brâtam, brâti, gréxam (Verje pri Medvodah17); brâtax, brâtam (Gameljne18,17); brâtix, fântix, mesârjix, brâti, brâtam, fânti, mesarji (Mengeš19, Domžale19); brâtax, brâtam (Dolsko18); brâtax, fântax, gréxax, mesârjax, brâti, brâti, fânti, fânti, arli. brâtam (Laze17); brâtax, brâtix, brâti, airh. brâtam (čriiuče17); brâtam (Dobrova16); brâtix, fântix, brâti, fânti (Horjul16); brâtrn (Polhov Gradec16); brâtix, brâtam (Vrhnika18); brâtix, loncix, brâti (Vrhnika17); brâtax, brâtam (Vnanje gorice20); fântax, strwax, kremplax, pêtkax, fantam, stncam, krêmplam (V/nanje gorice18); brâtix, brât in brâti (Logatec16); brâtax, brâtam (Borovnica17); brâtax, stuolax, brâti (Rakitna17); brâtax, brâtjx, brâti (Begunje pri Cerknici17); brâtax, brâti (Cerknica18); brâtax, fântax, brata, fanta (Lipsenj pri Cerknici18); bra- te X, brate (Stari trg pri Ložu16); brâtax, nociatax. ЬгЩ, noči at i (Vrhnika pri Ložu18); brâtax, brâti (Nova vas na Blokah17); brâtax, brâtma (Dolenja vas pri Ribnici17); brâtax, fântax, sosaidax. kooâcax, brâta, fanta, sosäida, kovača (Ribnica17); brâtax, brâta (Sv. Gregor17): brâtax, brâti (Raščica17); brâtax, brâti in brâtam (Ig17); brâtix, brâti (Hrastje pri Grosupljem18); brâtix, brâtim (Grosuplje18); brâtax, brâtam (Rudnik17); brâtax, brâtam (Studenec20. Janče20); brâtax, sosêdax, brâtam, sosedam (Sositro17); brâtix, brâtam (Zg. Brezovo pri Višnji gori18); brâtix, brâtim (Muljava17); brâtax, brâtam (Ambrus17, Žužemberk17, Dobrnič17, Mirna17. Št. Rupert18) ; brâtax, kôtlex, brâtam, veindar tu nekoliko nesigurna into-nacrija (Mokronog17); brâtax, brâtam (Novo mesito18); brâtex, brâti (Stari trg ob Kolpi16); brâtex, brâti (P red grad ob Kolpi18); brâtex. brâti (Dra-gatuš16); brâtix, brâti (Dragovanja vas18); brâtex, brâti (Golek pri Dra-gatušu18); brâtex, brati (Sela pri Dragatušu17). Na področju brez intonacijskili opoziicij je v lokativu in inetrumen-talu plurala še manj inetatonij kot v genitivu plurala. Reflekse me-tatomiramih oblik ima moščanski govor pri Brežicah19: brâtix, brâti23a; enako je tudi v Adlešičih v Beli krajini16: brâti. Drugod ne poznam ostankov meitatoniij:25 brâtex, brâti (Griblje18); brati lokati v in instrumental (Preloka16); brati loc. in in str. (Prelolka18); brâtix loc. in instr. (Grm piri Podzemlju18); bratih (Ormož21); brâtix, brâti (Videm ob Ščav-mici17); brâtap2*, urèxai, dbdekai, brâtami23a, urëxami, dëdçkami (Gonii-lice17); brât ai, brâtami23a (Nedeljica18) ; bràtai, bràtame23" (Križevci v Prekmurju16, Gornji Petrovci18). Nemetatoinirane so tudi oblike brâtai. brätame (Mankovci16); brStäi, brâtami (Gorica18), ker so podaljšane v zadnjem času. Teritorialna razširjenost metatonij je bila tu ugotavljana v glavnem na osnovi besede brat, ker za večino krajev nimam drugih podatkov. Slika se bistveno ne bi spremenila, če bi bilo upoštevanih povsod po več primerov. V dialektih se precej enako obravnavajo vsi primeri, le na področjih z mešanjem in v bližini me j metatoniranih in nemetato-niranih oblik je lahko pri posameznih primerih različno obravnavanje. Zlasti dobimo na teh področjih včasih manj metat&nije pri primerih, ki imajo že v nom i na t/i vu singulara dolg akut; tj. pri primerih z novim akutoim (tip kovač) ali s starim akutoun v nezadnjem zlogu (tip delavec). Nekoliko več metatonije je tudi v stalnih prislovnih zvezah (npr po prstih je prišel). Izguba metatonij v genitivu plurala je najbrž že precej stara. Ne samo, da je že v prejšnjem stoletju ne pozna več Valjavtyc (ki jo v lokativu in instrumentalni še ima), ampak tudi razmeroma zelo strnjeno ozemlje in lizoglose, ki potekajo po ostrejših narečnih mejah, kažejo na to. Seveda pa je nekoč tudi goren jsko-koroško področje imelo metato-nijo v genitivu plurala. Na to jasno kaže ohranjeni koroški arhaizem orêx »orehov«. Izguba metatonij v lokativu in insirumenialu plurala pa mora biti zelo mlada: nastopa prav v najnovejšem času. Na to kaže velika razčlenjenost in skoraj lokalno menjavanje obeh možnosti. Izo-glose se ne pokrivajo s kakimi drugimi starejšimi izoglosami ali narečnimi mejami. Večkrat najdemo v istem govoru celo dubletne oblike. zroki za odpravljanje metatonij so verjetno v glavnem v težnji po izenačevanju, deloma pa tudi morfološki (zaradi prevzemanja končnic po a-jevski fleksiji, ki v teh sklonih nima metatonije). Po skicah vidimo, da se pri Ljubljani stikajo metatoniirane in neme-tatonirane oblike. V govoru izobražencev se mora odražati io narečno stanje. Do neke mere anketa io potrjuje. Toda izobraženci v knjižnem jeziku večkrat tudi spreminjajo narečne intonaeije. Za ugotavljanje govora izobražencev sem anketiral iste ljudi kot za članek Akcentske variante l28. Zanimivo je, da je v govoru anketirancev velika nestabilnost glede dntonacij v obravnavanih sklonih. Jasno je, da je vzrok za to v odmiranju metatoniranih oblik. Odmiranje metatoniranih oblik se pojavlja, kot smo videli, deloma v dialektih, v govoru izobražencev pa se deloma pojavlja tudi pri tistih, ki so doma z ozemlja, kjer je metatonija dosledno izvedena. Na razmeroma hitro odmiranje metatonije kaže tudi dejstvo, da je v govoru izobražencev metatonija pogosrt-nejša pri frekventnih besedah (npr. brat, prst) kot pri manj frekventnih (npr. rak) ali celo pri isti besedi pogostnejša v frekventnejšem pomenu oziroma zvezd (npr. kooač v pomenu denar in v pomenu obrtnik). Različno se vključujejo v inetatonijelke kategorije posamezne besede, ki v knjižnem govoru spremenijo glede na narečje končnico ali akcentsko mesto ali kvaliteto naglašenega vokala, to se pravi, ko opuščajo npr. oblike stolno, stoléh, stolmî; Ione (gen. pl.), loncih, loncih, loncéh; koncili, konceh pa tudi brulah, brut am i ipd. Kaže, da se bodo metatonije čedalje bolj omejevale na prislovne zveze — podobno kot sprememba akcentskega mesta (oz. kot rezultat dveh pojavov vokalne kvalitete) pod vplivom predloga pri cirkumflektiranih samostalnikih (tip /.obe : »a /.obe, roke'ali roke : na roke, kadar se po njih prislovno vprašujemo).29 V prislovnih zvezah ima metatonija vsekakor še bodočnost, saj se tu 2H Glej SR XVJ1I, 1970, 13—14. Tam so tudi podatki o anketirancih. 29 Glej Rigler, JiS II 1956/57, 506. cirkumfleks širi celo v take zveze, kjer ga prvotno ni bilo (npr. na kmete »na deželo«, na prste, za nuzo).so Podatki, ki sem jih dobil z anketo, so prikazani v razpredelnici. Znak — pomeni, da v obliki ni metatonije, znak + pa, da je oblika metaitonirana. Če je ob znaku še zvezdica *, pomeni, da se anketirancu ne zdi nemogoča tudi nasprotna oblika. Ua Cm Dni D v J m Jn JH Ki Ld Lt Mi M v Nt 1'b Rj Ss Šr Te Zj zr bratov + * ♦ + * + + — — + — — + — + * + + + — + + rakov + * — ± + - — + — — + — + * * + + * — + + kmetov + + + * • + - — + — — + — + * + + + — + + prstov + + + * + + - — + — — + — + + + + + * — + + sosedov + * + _* + + — — + — — + — + — + + —* — + + stolov — + + + + — — + — — + — + — + + — — + + žepov — ± + ± + — — + — — + — + * * + + — — + + kovačev31 ± + + + + - — + — — + — ± — + + + — + + kovačev32 + + + + + — — + — — + — + + + + + — + + delavcev — * * + + — — + — — + — ± — + + — — + + loncev — + + + + - — + — — + — + ± + + — — + + V narečjih je v lokativu in instrumentalu plurala več metatonij kot v genitivu plurala. V govoru izobražencev pa se pri tistih, ki so s področja z metatonijo v vseli treh pluralnih sklonih, metatonija bolj izgublja v lokativu in instrumentalu kot v genitivu. S tem se nekako izenačuje frekvenca metatonij v vseli treh sklonih, in je pri normiranju tonemskega naglasa v knjižnem jeziku upravičeno enako obravnavanje vseh treh sklonov. lia Cm Din D v J m J" J h Ki Ld Lt Mj M v Nt Pb Rj Ss Šr Te Zj JA bratih + + + + + — — — — + — — — + + — — + + rakih + — — — + * — — _• — — + — — — + + -- —* + ' kmetih + * ± + + + — — + — — + — —* — + + -- + + prstih + ± + + * + + * — + + — + + + * + + + •-* + + sosedih + * — * — + * — — + * — — + — * — + + -- + + stolih — _* + + + * + — + — — + — * t " +* + -- + * + žepih — ± + + + + — + + — + — + — + + -- + kovačih31 + + + — + * _• — + — — + — — — + + + _ —* + kovačih32 + + + ± +* _* — + — — + — — + + + + - m + delavcih — — * — + — — + * — — + — + — + — + loncih — * + + ± — — + — — + — — » + + -- ± + 30 Glej Rigler, J iS XI, 1966, 26. 31 V pomenu obrtnik. 32 V pomenu denar. V tej razpredelnici niso upoštevane stalne prislovne zveze tipa živi na kmetih, hocli po prstih ipd. Ba Cm Dm Dv J m J il J Ii Ki L<1 Lt Mj Mv Nv Pb Rj Ss Sr Te Zj zr brati + _ + + -* — + -- + - + * + + * ± + raki + — + — + — — + -- + - + — +* + -- - + kmeti +* + + * + * + — — + + — + — + — + + -- + + prsti + + + + * + — — + + + + + + + + ± ± + + sosedi +* — * — + * - — + ■ - + — * — + + * +• + stoli — — + — + — — + -- + - + — +* + -- + + žepi — + + + + — — + + - + - +* * +* + -- + + kovači31 * + * - + + - + + + ___ kovači32 + — + + + * - — + * --- + — * + +* + !- - -* + delavci — — _♦ — + — — + + - + — + — + + -- -* + lonci — * + + ± - — + + - + - + * + + _♦_ ± + Če bi mehanično upoštevali rezultate ankete, bi za knjižno normo morali določiti metatonirane oblike na prvem mestu. Toda to bi vendarle ne odražalo povsem realnega stanja, ker je med anketiranimi sorazmerno več ljudi, ki izhajajo iz dolenjske kot iz gorenjske narečne osnove. Zato rezultatov ankete ni mogoče enostavno seštevati. Večje število anketirancev z dolenjsko osnovo pa je opravičljivo zato, da se bolj pokaže smer razvoja pri kultiviranem govoru, kajti Dolenjci so jezikovno bolj prilagodljivi od Gorenjcev, ker ima njihova domača govorica bolj neknjižnii, narečni karakter. РЕЗЮМЕ В статье исследуется метатония в род., мест, и твор. падежах множ. ч. актированных существительных мужского рода (тип brat)- В словенских диалектах менее всего распространена метатония в род. п. множ. ч. Она ограничивается, главным образом, доленьскими, присочскими и венецианскими говорами. Более распространена метатония в мест, н твор. падежах, однако территориально и в этих падежах она не покрывается. В Карпнтии мы находам больше метатонии в твор. п., то же самое в Присочье и в крайних западных пределах доленьского диалекта, а в Гореньской чуть побольше в мест, падеже. Первоначально метатонии были расширены повсюду, что показывает архаический ка-риитпйский род. п. множ. ч. без окончания, где метатония лексикализованио еще сохранилась. Исчезновение метатонии в род. п. множ. ч. является старше, чем в мест, и твор. п. множ. ч., где происходит в последнее время. Это доказывают нам изоглоссы, которые при род. п. захватывают более сомкнутую территорию и зачастую проходят по более старых диалектных границах, а при мест, и твор. падежах обе возможности меняются почти локально. При Любляне соприкасаются метатонмрованные и неметатонированные формы, что отражается также в речи интеллигенции. Интересно, что в речи интеллигенции преобладает большая нестабильность, что касается интонации в исследованных падежах. Причина — отмирание метатонированных форм. Среди интеллигенции метатония частично исчезает у тех лиц, которые происходят с территории, где метатония последовательно проведена, а именно более в мест, и твор., чем в род. падеже. Она исчезает больше также у менее частотных слов, чем у более частотных. По-видимому, метатонированные формы будут все более ограничиваться адвербиальными словосочетаниями. В литературном языке в этих падежах при то-немной акцептуации возможны дублеты: неметатонированные формы на первом h метатонированные на втором месте. UDK 808.1 (497.12) "1960 1970" Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana S O D О В N O S L А V I S TI C N O JEZIKOSLOVJE V S L О V E NI J I Slovensko jezikoslovje zadnjih deset do dvajset let je relativno dokaj živo. Poles razprav prispeva tudi že večja monografska dela iz diàlektologije, bese-dotvorja, onomastike, zgodovine jezika. Izdan je tudi nov opis celotne strukture sodobnega knjižnega jezika, izhajati pa je začel srednje velik enojezični slovar slovenskega knjižnega jezika. V znanstveni metodologiji je opazen zaostanek za najsodobnejšim jezikoslovjem v svetu. Praktično jezikoslovje po malem napreduje, še najbolj dvojezično slovarstvo. (Obširna bibliografija.) The Slovene linguistics of the last ten to twenty years has borne comparatively fine results. In addition to various treatises there have appeared sizable I monographs from such fields us dialectology, word formation, onomasties, history of the language. The publications include also a new description of the entire structure of the modern literary language as well as the first volume of a medium-size dictionary of the Slovene literary language. In the scientific methodology a lagging behind the latest developments in modern linguistics in other countries is to be observed. Applied linguistics has made moderate progress, mostly in the work on bilingual dictionaries. V tem prikazu* se glede knjižnega jezika omejujem na obdobje po ledu 1961, ker sem tedaj na slavističnem kongresu v Ljubljani v posebnem referatu1 že poročal o stovenistični jezikoslovni produkciji iz let 1945—1961, kolikor se tiče knjižnega jezika. Prav tako izvzemam iz obravnave našo dialektološko produkcijo do približno istega časa, tj. do I. I960, ker sem jo bil zajel že v svoj prikaz zgodovine slovenske dialek'tologije.2 Mislim vendar, da bo moj prikaz sodobnega stanja slovenskega jezikoslovja ne glede na oboje v bistvu le neokrnjen, saj so tudi po tem času izšla dela, ki dobro kairakterizirajo znanstveno in strokovno raven sodobnega slovenskega jezikoslovja. * Prebrano na kongresu jugoslovanskih slavistov oktobra 1969 v Budvi. 1 Joie Toporišič, Povojno raziskovanje slovenskega knjižnega jezika in njegove naloge, Jezik in slovstvo (dalje JiS) 1961/62, 161—170. 2 Die slovenischc Dialektforschung. Zeitschrift für slavische Philologie, XXX 2, 1962, 383—416. Seveda moj prikaz slovenske jezikoslovne produkcije v obdobju 1%2—1969 upošteva samo tista dela, ki so bila natisnjena ali je o njih kdo poročal v slovenski javnosti (kot npr. o novem akademijskem slovarju slovenskega jezika). Le kjer je neizogibno, tu in tain obravnavam tudi dela iz časa pred 1962. Oglejmo si najprej jezikoslovno produkcijo s tematiko iz knjižnega jezika. Na področju slovničarstva je treba omeniti Slovensko slovnico A. Bajca, R. Kolariča, M. Rupla in (nepodpisanega) J. Šolarja.3 Ta se je v primeri z izdajo 1947 v novi obliki iz 1. 1956 razširila in deloma poglobila v obravnavi fonetike, glagola in prislova (zasluga za to gre J. Šolarju); v izdajo 1964 je bil skoraj dobesedno prevzet pra-vorečno-pravopisni uvod iz Slovenskega pravopisa 1962. in taka je tudi izdaja 1969. Ta slovnica je, kot kažejo objavljene kritike,4 zaostala za sodobnim pojmovanjem jezika kot sistema znamenj za sporazumevanje in izražanje, lomi se na nasprotjih sinhronije in diahronije, komaj zaznavno loči stilistično zaznamovana od nezaznamovanih jezikovnih sredstev (npr. glasu, naglasa, oblike, sintagme), polna je predsodkov o večji vrednosti starega v primeri z novim, vaškega oz. ljudskega pred mestnim,5 domačega pred tujim v enih primerili (npr. v besedju) in tujega pred domačim (npr. v pravopisu), je nezadostna v kolikor toliko izčrpnem zaobjet ju obravnavane problematike, se prepogosto ne briga za obseg veljavnosti posameznih jezikoslovnih spoznanj, zanemarja vse preveč stilistične kvalifikacije,6 daje prednost umovanju pred eksperimentalno dognanim in določljivim in v živem jezikovnem čutu in v živem govoru potrjenim, itd., itd., in je poleg tega še močno neizenačena v pogledih posameznih avtorjev in v delih, ki so jih le-ti napisali, (fonetiko in sploh glasoslovje ter glagolske kategorije, prislov in veznik 3 Izdaja 1947 ima 534 str., 1956 331 str.. 1964 349 str., 1969 549 str. 4 J. Toporišič: Probleme der slovenischen Schriftsprache. Scando-Slavica VI/1960, 55—74; Slovenska slovnica, Sestavili dr. Л. Bajec, — dr. M. Rupel dr. R. Kolarič, Filologija 3 (Zagreb). 1962. 278—289' Popravljena slovenska slovnica, JiS 1965, 56—79. — France Tomšič, Nova slovenska slovnica. JiS 1956/57, 129—134. 5 Prim. Boris Urbunčič. O kriterijih pravilnosti v knjižni slovenščini, JiS 1960/61, str. 81—87, 241—246, 1961/62, str. 36—40, 200—209; Besede z več pomeni in zahteva po jasnem izražanju. JiS 1964, 47—50.' " Prim. J. Toporišič, Stilska vrednost slovenskih knjižnih veznikov, Ra-dovi Zavoda za slavensku filologiju VI, 1964. 63—83; Naglasni tipi slovenskega knjižnega jezika. JiS 1965, 56—79; Nekaj strani i/, slovenske slovnice, Jezikovni pogovori II, Ljubljana 1967, str. 107—172. Šolar, oblikoslovje Rupel, skladnjo Kolarič, besedotvorne in predlog Bajec.) Antiteza taki tradicionalni slovnici7 bo pač delo, ki stoji na strogem stališču sinhronije, uveljavlja na vseli ravninah jezikovnega ustroja merilo stilistične nevtralnosti in zaznaniovanosti, zavrača romantično narodopisnost in klasicistično gramatikaliziranje v obravnavi glasu, naglasa, oblike, sintaktične zveze in besede — zavrača vse to v imenu funkcionalnosti, si prizadeva odražati čim konkretnejšo podobo resničnega jezika v določeni (tj. sedanji) dobi in na določenem področju (Ljubljana z okolico, Kranj, Kamnik ter kultivirana govorica drugih kranjskih mestnih okolic). Tako slovnico preveva enoten pogled na jezik in na naloge slovnice, diahronični nered pa odpravlja prvič z obširnejšo zgodovino jezika in drugič s ponazoritvami sinhronega stanja jezika v posameznih obdobjih (prini. jezikovne in stilistične analize po določenem načelu izbranih odlomkov iz slovenske književnosti od najstarejših časov (Brižinski spomeniki) do danes). Prikazu slovničnega ustroja jezika je dodan še del čisto praktične stilistike (poglavje Sporočanje) glede na poseben namen, tj. glede na uporabo v šoli.8 Poskus take slovnice (doslej 5 knjige) pa razen v enem primeru9 še ni bil resno in utemeljeno kritično obravnavam. To, kar se je pojavilo kot antiteza tradicionalni slovenski slovnici, v konceptu stari že nad 100 let, zaradi posebnih okoliščin seveda še ni najsodobnejša slovnica slovenskega jezika. Ni deloma zato, ker je navsezadnje v prvi vrsti namenjena pouku slovenskega jezika na gimnazijah, ni pa tudi zato, ker skok v najmodernejše načine obravnave jezika otežuje z ene strani konservativno vzgajano občinstvo, ki naj bi tako, zmerno moderno napisano slovnico vendarle bralo in imelo od nje praktične koristi. Da še nimamo čisto moderno napisane slovnice knjižnega jezika pa je razlog tudi v tem, ker je raziskovalna produkcija s področja knjižnega jeziika na splošno le preneznatna.10 Pisec slovenske slovnice se mora zaradi tega v zelo veliki meri opirati na svoje lastne 7 Prim, knjige v točki 8 in še od istega avtorja: Slovenski jezik, kakor so ga videli tisti, ki so o njem razmišljali. Jezikovni pogovori II. Ljubljana 1967, 9—74. in Praktična stilistika, Naši razgledi (dalje N. Razgl.) 1967 v 9 nadaljevanjih. H Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik (dalje Skj) 1, Maribor 1965, 236 str.; Skj 2, Maribor 1966, 215 str.; Skj 3, Maribor 1967, 227 str. " Prim, h/ermanl D/ogel/, Jože Toporišič: Slovenski knjižni jezik 1, Študentska tribuna (Ljubljana) 1965, str. 6. 10 O posameznih vprašanjih so pisali: /". Tomšič v J iS 1961/62, 192: Breda Pogorelec, O pluskvamperfektu v knjižni slovenščini, J iS 1960/61, 152—160: raziskave,11 ki pa so seveda tematično in včasih tudi problemsko omejene. Ta relativna neplodovitost slovenske knjiižnojezikovne znanstvene publicistike je v pretežni meri posledica precej neprimerne personalne Franc Jakopin, O glagolskih naglasnih dubletah v slovenščini, n. ni. 1962/63, 193—197; isti K uvrstitvi moških samostalnikov na -r, n. m. 1964. 53—58; isti Slovenska dvojina in jezikoslovne plasti, n. m. 1966, 98—104. V posameznih letnikih JiS glej še pri imenih France Jesenooec, Stane Suhadolnik, Boris Mišja. Wladyslam Lubaš, Ivanka Kozleočar, Anton Bajec, Jakob Solar. Janez Rotar. Stanko Škerlj. Rudolf Kolarič, A. A. Bronskaja in morda še kdo. France Jese-nooec, Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku, Celjski zbornik 1962, 205—224; Vrste oziralnih odvisnikov, JiS 1966, 152—154; Naklonskost oblik, ki izražajo prihodnji čas, JiS 1968, 52—55; Raba nedoločnika, JiS 1969, 33—37; Stane Suhadolnik in Janežič Marija, Plasti in pogostnost leksike, JiS 1962/63, 45—49. 73—79; Boris Mišja, Vrste oziralnih odvisnikov, JiS 1966, 72—76; Po-vedek in povedkovo določilo, JiS 1967, 21—25; Wladyslam Lubaš, Svojilna vloga pripone -ica v južnoslovanski toponomastiki, JiS 1966, 173—176; O izmenični izpeljavi in konverziji v slovenskih krajevnih imenih, JiS 1967, 108—110; Pripombe o pomenu lastnih imen, JiS 1967, 146—152; Očetnoimenska krajevna imena z obrazili -ci- -ovci in -inci v slovenskem jeziku, JiS 1969, 72—74; Ivanka Kozleočar. O pomenskih kategorijah samostalnika v povedkovi rabi. JiS 1968, II—15; Anton Bajec. Jezik v Zupančičevi prevodni prozi, JiS 1967, 5—15. 42—51. 87—91; Janez Rotar, Naklonska nikalnica ob pogojniku, JiS 1968, 112—115; O stilni vlogi zanikanega pogojnika, JiS 1967, 75—83; Jakob Solar, Glasoslovne spremembe pri pridevnikih na -ski iz krajevnih imen, JiS 1966, 68—71. 112—116; Stanko Škerlj, O »pleonastičnih nikalnicalu v slovenščini, JiS, 1962/63, 102—107; Rudolf Kolarič. Določni in nedoločni spolnik v slovenščini, JiS 1961/62, 40—44; Določna in nedoločna oblika slovenskega pridevnika, Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu, Novi Sad, 6, I960. 457-8; A. A. Bronskaja. Stavčna brezvezja v slovenskem knjižnem jeziku, JiS 1969, 214—220, 239—246. Prim, še Milka Ivič. Obeleževanje imeničkog roda u (standardnom) slovenačkom jeziku uporedeno s odgovarajučom srpskohrvatskom situaeijom. Zbornik za filologiju i lingvistiku (dalje Z FL) XI, Novi Sad, 1968, 49—55. 11 Poleg že omenjenega prim, pri J. Toporišiču še: O slovenskih glagolskih načinih. Jezikovni pogovori 1, Ljubljana 1965, 100—105; Naglasni in obliko-slovni tipi v akademijskem slovarju slovenskega knjižnega jezika, JiS 1966. 155—160; Strukturiranost slovenskih glasov in predvidljivost njihove razvrstitve, JiS 1967, 92—96; Poskus modernejše obravnave slovenskih glagolskih kategorij. JiS 1967, 117—127; Predvidljivost slovenske knjižne samoglasniške koli-kosti in kakovosti, JiS 1967, 229—236; Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku, Slavistična revija (dalje Sil) 1968, 251—274; Priredili odnosi v slovenskem knjižnem jeziku, JiS 1968, 184—192 itd. (Prini. še bibliografijo v Univerza v Ljubljani, Biografije iu bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, Druga knjiga, 1956—1966, kjer so podatki tudi o F, Bezlaju, A. Bujcu, B. Pogo-relec, F. Jakopinu. M. Orožen, M. Hanjšek, B. Urbančiču, F. Tomšiču.) politike tako na univerzi, tj. na njeni filozofski fakulteti,1-1 kakor tudi na akademiji znanosti? Na akademiji sicer imamo odsek za sodobno slov nico, toda njen edin/i nameščenec dela v slovarskem odseku. Tudi na univerzi ima slovenski knjižni jezik sistematizirano eno samo učiteljsko mesto* (zasedeno s človekom, ki se ukvarja seveda le z delom problematike knjižnega jezika). Z druge strani pa npr. raziskave fonetične strani jezika zadevajo ob težave gmotne narave (pomanjkanje denarja za prepotrebne raziskovalne akustične aparature, npr. sonagraf, oscilograf), čeprav se prav na področju fonetike že kažejo realni obrisi slovenskega naglasa13 in stavčne intonacije.14 Če na splošno vendarle lahko rečemo, da sta slovenska fonologija (obenem z akcentoilogijo15) in oblikoslovje knjižnega jezika na kolikor toliko sodobni višini, tega ni mogoče trditi za besedotvorje.16 Pri tem je velika ovira neobstajanje ne samo dobrega, temveč sploh kakršnega koli popolnega odzadnjega slovarja slovenskega jezika. Kljub obetom izpred desetih let17 je še daleč do realizacije (obstoj i jo abecedno razpo- * To se je z letom 1970 precej zboljšalo. 12 Prim, mojo razpravo 50 let slavistike na ljubljanski fakulteti, ki izide v zborniku fil. fakultete za 50-letnico ljubljanske univerze. Med tem že izšlo, Ljubljana 1969, str. 243—252. — Podrobnejša varianta v J iS 1969/70, str. 76—84. ИЗ—121. 146—158 z naslovom Petdeset let jezikoslovne slavistike na Ljubljanski filozofski fakulteti. 13 Prim. Božo Vodušek, Grundsätzliche Betrachtungen über den melodischen Verlauf der Wortakzente in den zentralen slovenischen Mundarten. Linguistica IV, Ljubljana 1961 (dejansko izšlo 1964), str. 20—39. — J. Toporišič: Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika, SR 1967, str. 64—108; Liki slovenskih to-nemov, SR 1968, str. 315—393. 14 Prim, zadevno poglavje v knjigi J. Toporišič: Slovenski jezik, Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama, Zagreb 1961, in šapirografirano predavanje tujim slavistom Slovenska stavčna intonacija, Ljubljana 1969, 12 str. 15 Poleg že omenjenega upoštevaj še: Jakob Rigler, Premene tonemov v oblikoslovnih vzorcih slovenskega knjižnega jezika, .JiS 1966. str. 24—35. — J■ Toporišič: O eno- in večnaglasnosti nekaterih besednih kategorij. JiS 1969. J1—59; Ankete za določitev naglasnega mesta ter kakovosti in kolikosti na-glašenega samoglasnika, JiS 1969, 249—260. 10 Y 3 knjigah in nekaj razpravah ga je že v obdobju pred tem obdelal Anton Bajec: Besedotvorje slovenskega jezika I 1950, II 1952, 111 1959; Obdelano je na kratko tudi v Skj 2 J. Toporišiča. Priin. še M. Orožen. Kategorija abstraktnih samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku, ZFL 1968, 211—218. 17 Že takrat ga je pripravljala predmetna skupina slovenskega knjižnega jeziku na ljubljanski filozofski fakulteti pod vodstvom A. Bajca in B. Pogorelem (print, mesto v mojem Povojnem raziskovanju... JiS 1961/62, 166). - — Slavistična revija reijemd izpisi iz SP 195018 ter tipikopis od zadnjega slovarja po 1. knjigi bodočega slovarja slovenskega jezika, ki ga pripravlja akademija znanosti).19 Sorazmerno le nekaj malega je napredka v slovenski skladnji.20 Pri obravnavi knjižnega jezika se pni tem nekako ravnamo po Čehih (Smi-lauer, Kopeöny), z generativno (rodilno) slovnico pa se doma še na nobeni jezikovni ravnini niti poskusili nismo. Dobro je. da nas v tem pogledu nekako nadomešča — če jo smemo tako imenovati — ameriška sloveniistika (H. Lunt, E. Stankiewicz, R. Lenček, J. Patemost).21 Na pol sem gredo obdelave deloma različnih funkcij nekaterih glagolskih oblik v raznih obdobjih razvoja slovenskega jezika. To je morda zametek bodoče slovenske zgodovinske skladnje.22 Ko že govorimo o slovenski slovnici in o raziskavah z njenega področja, naj se na kratko ustavimo še ob slovenskih učbenikih za osnovne 18 Dostopno na fil. fak. v Ljubljani pri B. Pogorelec. 19 Prim, tipkopis Inštituta za slovenski jezik SAZU, leksikološke sekcije: Odzadnji slovar po Alfabetariju za prvo knjigo slovarja sodobnega knjižnega jezika A—II. Ljubljana 1966, 108 str. Sedaj je menda na razpolago tudi že odzadnji slovar za drugo knjigo SSKJ. 20 Prim, starejše razprave J. Šolarju o veznikih (Veznik in, JiS 1959/60, 14—18, 34—40), F. Tomšiča in B. Urbančiča o stopnjevanju, B. Pogorelec o dajalniku (JiS 1968, 145—150) in neobjavljene ter javnosti nedostopne disertacije o vezniku; J. Toporišiča o prostem in zloženem stavku ter stavčnih členih in priredju (v Skj 1 in 3, JiS 1968, 77—85, 184—192). Primerjaj še, kar je navedeno pod točko 10 (Jesenooec, Mišja, Skerlj. Bronskaja, Kozleočar). 21 H. Lunt je obravnaval z generativnega stališča slov. glagol, po vzgledu na Jakobsona pa sta ga obdelala najprej Patemost, nato Lenček v svoji disertaciji, Stankieioicz se precej ukvarja s slovenskim naglasom, deloma tudi z oblikoslovnimi vprašanji: Joseph Patemost, The Slovenian Verbal System: Morphophonemics and Variations. University Microfilms, Inc. Ann Arbor 1963; Rado L. Lenček: The Verb Pattern of Contemporary Standard Slovene. Bibliotheca Slavica. Otto Ilarrassowitz. Wiesbaden. 1966. 131 + 6 str.; Horace G. Lunt: Attempt at a Generative Description of( the Slovene Verb (v isti knjigi kot Lenček, str. 135—187); Edroard Stankiemicz: Neutral,izacja rodzaju nijakiego w dialcktuch slovenskich, SEPSL, 5, 1965, 181 in si.: The Prosodie System of the Slovenian Declension, Zbornik za filologiju i lingvistikii, X l/l968, Novi Sad, 257—266; The Common Slavic Prosodie Pattern and its Evolution in Slovenian, 1JSLP, 1966, 29—38, itd. 22 Prim. M. Orožen. О rozwoju form czasu przvszlego w najstarszych za-bytkach jçzyka slowenskego, Poradnik Jçzykovv, Varšava 1964; istu avtorica je o približno istem napisala tudi svojo doktorsko disertacijo. Dobre zametke za zgodovinsko skladajo in sploh slovnico imamo še v prejšnjem obdobju od F. Tomšiča. in strokovne šole ter ob delih, ki naj hi slovenski slovnični ustroj prikazala tujcu ali pa ga vsaj uporabila za lažjo pi-iučitev tujemu jeziku. Učbeniki slovenskega jezika za osnovno šolo za 4. do 6. razred-3 so po vsem videzu zasnovani metodično napredno, slovnično pa .so prepogosto po nepotrebnem preveč mehanični posnetek tradicionalne slovenske slovnice, ki smo jo tu že obravnavali, in jih zaradi tega zadevajo isti očitki, le da v manjšem obsegu, pač zaradi zmanjšane količine slovničnega obvestila v njih. Učbenike za 1.—3. razred osnovne šole bolj malo poznam,24 praktično delo v teh razredih pa ima vsekakor kvarne posledice za slovensko pravorečje (npr. v glasovih) ne le osnovnošolskih oitrok, ampak slovensko govorečih sploh. To pa zaradi (vsaj pri večini učiteljev) neustreznih pogledov .na razmerje med črko in glasom in na učno metodo samo. C) učbenikih za 7. in 8. razred osnovne šole25 pa ni mogoče povedati praktično nič pozitivnega. Itn sedaj še o drugih omenjenih učbenikih. Slovenski jezik želijo naučiti angleško, nemško, francosko in špansko govorečega po isti predlogi napisani drobni učbeniki v ustreznih jezikih.26 Zamišljeni so dokaj preprosto tudi po obsegu in so pač primerno temu bili uspešni. Drug tak priročnik je Učbenik slovenačkog jezika,27 pisan sicer ijekavsko. Medtem ko se prej omenjeni učbeniki za zahodnoevropsko govoreče nagibajo k modernejšemu načinu pouka v obliki posebej pripravljenih, rado dialogiziranili besedil, je drugi tradicionalno slovničen, z leposlovnimi sestavki ali pa z zbranimi in sestavljenimi stavki za ponazoritev tradicionalno razporejenih slovničnih 23 Marija Jalen: Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za 4. razred osnovnih šol; Mladinska knjiga (dalje MK), Ljubljana 1962, 156 str.; Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za V. razred osnovne šole; MK 1963. 172 str.; Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za 6. razred osnovne šole; MK, 1967, str. 156. 24 V njih dejansko sploh ni slovnice; pri pouku slovnice (imajo jo vsaj že v 5. razr.) se učitelji verjetno ravnajo po kakšnem priročniku za učitelje. 25 Stanko liune. Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za 8. razred osnovne šole; Mladinska knjiga 1964, 94 str.; Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za 7. razred; izdano prav tam, 1964, 100 str. 20 Slovensko predlogo je napisal F. Jakopin. Posamezne prireditve: Nada Vitorooič, Slovene for You, Slovenska izseljenska matica (dalje SIM), Ljubljana, 1962, 114 str.; Viktor Jesenik, Le slovène à votre portée, SIM, 1962, 115 str.; Jolanda Kvas-Perona, Quieren liublar en sloveno?, SIM, 1962, 118 str.; Dora Vodnik, Möchten Sie nicht slovenisch lernen?, SIM, 1962, 117 str. 27 Avtor dr. Janko Jurančič, podnaslov Gramatika slovenačkog jezika za Hrvate i Srbe; Državna založba Slovenije (dulje DZS), Ljubljana 1965, 282 str. kategorij. Pohl je informacij o jeziku, ki ga učeči že pozna, zato pa preveč skop s koristnimi obvestili o jeziku, ki naj bi se ga Srb ali Hrvat naučil (sintaksa je komaj kaj obdelana).28 Od učbenikov, ki Slovence učijo drugih slovanskih jezikov, je z ambicijo biti popolna prava slovnica napisana ruska slovnica;29 sledi ji učbenik za poljščino,30 nato Makedonščina31 in Učbenik srbohrvaškega jezika.32 Če izvzamem rusko slovnico, ki le deloma hoče biti tudi praktični učbenik, je kot učbenik se najbolj ustrezen tisti za poljščino, bolj siromašen pa za shr. Na splošno se da reči, da učbeniki slovanskih jezikov za Slovence premalo izkoriščajo strukturno podobnost slovanskih jezikov in zato na učenca preveč pritiskajo s kopico nepotrebnih paradigmatskih enot, namesto da bi ga spominsko razbre-menjevali s posplošuj oči mi in diferencialnimi pravili, s poglobljeno obravnavo pa niti pomagali preko resničnih težav tedaj, ko si iz tujega jezika mora prilastiti stvari, ki jih v slovenščini ni ali pa imajo drugačno distribucijo. Y obravnavanem obdobju med dvema jugoslovanskima slavističnima kongresoma je jezikoslovno javnost v Sloveniji vsaj za nekaj časa močno zaposlil izid Slovenskega pravopisa 1. 1962.33 Njegovi avtorji (kakih 10 iz starejše in stare generacije) so se v njem brez potrebe lotili reševanja pravorečnega problema v zvezi z ntedfonemsko alternacijo glasov ll-to-oI v mnogih slovenskih morfemih,34 istočasno pa so ostali 28 2e po kongresu slavistov je izšla naslednja knjiga: Jože Toporišič, Zakaj ne po slovensko / Slovene by Direct Method. Slovenska izseljenska matica. Ljubljana 1969, 272 str.; pisana najprej v angleščini, nato pa ]>ostopoma prehaja na slovenščino. 2* Franc Jakopin, Slovnica ruskega knjižnega jeziku, DZS 1968, 494 str. 30 Rov.ka Štefanova — W. Laciak, Učbenik poljskega jezika, DZS, 1969, 295 str. 31 Petar Kepeski — Jože Pogačnik, Makedonščina; DZS, 1968, 271 str. 32 Avtorju dr. Milan Moguš in dr. Jože Pogačnik. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1965. 188 str. 33 Izdala ga je DZS. Ima 91 struni pravorečno-pravopisnega uvoda in 965 struni slovarju, z zaznamovanim besednim naglasom, izgovorom l-a kot m in stilističnimi k va I i likat or j i. 34 Zagovorniki reforme: Anton Hajec: Pred izidom novega pravopisa, JiS 1961/62, 13—16; Ni razpotja, Prosvetni delavec 1962, št. 2; Brulcc — bravec, Delo 1962. 30. V.; Se zadnjič o bruveu, Delo 1962, 4. VIII.; Marginulije k bravcu, Perspektive 1963/64, 766—768; Lino Legiša — Vladimir Pivko, Pravopisni nesporazum, NRazgl. 1963, 179—180. Njegova velika zagovornika sta še Janez Gradišnik in Janko Moder. Nasprotniki: Stanko Kotnik: Pravo- nerešeni mnogi resnična glasoslovni, pravopisni in oblikoslovni problemi v zvezi s sprejemanjem tujih imen in besed v slovenski knjižni jeziik.35 Ne do kraja rešena je problematika v zvezi s tem pri oblikoslovju po izvoru grških in latinskih lastnih imen. pisava zahodnoevropskih tujk in tujih, lastnih imen,3® oblikoslovnii problemi jezika medicinske in naravoslovne,37 deloma tudi tehnične in športne stroke38 itd. Tudi na teh področjih bi spremembe morale pripravljati zadevne razprave, ki bi javno utemeljile načela, katerih naj bi se držali. V zvezi s Slovenskim pravopisom 1962 (in deloma že prej) se je razvila tudi dokaj obširna razprava o stilski vrednosti slovenskega knjižnega besed j a. Y glavnem sta se soočili dve struji: ena je predvsem branila individualnost slovenskega jezika (četudi se je včasih preveč opirala na nekako narodopisnost in puiristično protiislovanskosit ter protizahodnoevropskost),39 druga pa je bila predvsem anti puristi on a v pisni pomislek, NRazgl. 1962. 24. I.: Pravopis na razpotju?, Prosvetni delavec 1962, št. 2; Boris Urbančič: Bralec in bravec kot načelno vprašanje, Delo 1962. 6.-8. j nI.: Problem bravca, SR 1965, 211—228; Breda Pogorelec, Slovenski pravopis 1962, NRazgl. 1962. 20. okt., 593—594, 3. nov., 412—413; Franc Bezlaj: Pravopisna vojna, Delo 1962, 8. VIII.; glej tudi Delo, 15. VII. istega leta. Zlasti bibliografsko dovolj nejasen povzetek tega imaš v članku Franceta Nooaka. Najvažnejša stališča v pravopisni vojni, JiS 1964. 62—65. 35 Prim. Boris Urbančič, Naš novi pravopis, JiS 1964, 103—118; tudi B. Pogorelec v članku, navedenem pod 34: J. Toporišič: Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962, JiS 1962/63, 138—145, 167—173, 206—211; Nekaj stališč k odprtini pravopisnim in pravorečnim problemom, JiS 1969, 184—190; Ankete za določitev naglasnega mesta ter kakovosti in kolikosti naglašenega samoglasnika, JiS 1969, 249—260; Nekaj strani iz slovenske slovnice, Jezikovni pogovori 11, Ljubljana 1967, 114—166. 30 Prim. J. Toporišič, Popravljena slovenska slovnica, JiS 1965, 56—79; Nekaj strani...: Mesto tujk in tujih lastnih imen v glasovnem, pravopisnem in sklanjatvenein sistemu slovenščine; Skj. 1 pri 1. sklanjatvi; B. Pogorelec, Slovenski pravopis, n. m. 37 ./• Toporišič, O jeziku Medicinskih razgledov, Medicinski razgledi 1967, 4. 475—481; O našem zdravstvenem jeziku, n. m.. 1968, 4. 429—442; Janez Gradišnik: Ob prvem delu slovenskega tehniškega slovarja, NRazgl., 1963, 78—79; glej še Medicinske razglede 1967, 4. 38 Tu je očitna težnja po nepotrebnem pravopisnem odtujevanju tujke od njene izgovorile podobe1. Prim, moje Nekaj stališč..., navedeno pri točki 35. 39 Poleg člankov, ki jih je že v letih pred tu obravnavanim obdobjem pisal Lino Legiša, gredo sem predvsem članki Janeza Gradišnika, npr.: Jezikoslovje in gojitev jezika, NRazgl. 1963, 222—223; Slovenščina za Slovence v Delu 1965 in 1966, nato tudi v istoimeni knjigi, Založba Obzorja Maribor, 1967, 563. V tej knjigi so objavljeni tudi skoraj vsi drugi Gradišnikovi prispevki o jeziku, smislu načela laissez faire (čeprav se je pri tem sklicevala na češki nauk o funkcionalni razčlenjenosti lin torej upravičenosti besedja vseh vrst).40 Mislim, da je jezik malega naroda z ene strani preveč izpostavljen vplivni moči številčno, zlasti pa administrativno uglednejšega, tako imenovanega državnega jezika določene politične skupnosti, z druge strani vplivu uglednejše in modne zahodnoevropske internaeiomalistične govorice in s tretje še pritisku najširše knjižnojezikovne "polizobraže-nosti — da lima torej knjižni jezik malega naroda dandanašnji preveč močnih sovražnikov, da hi ga jezikoslovci in vsi tisti, ki jim je jezik najdragocenejše izrazilo in obenem -reprezentant narodne individualnosti, mogli in smeli pustiti v ;tem boju samega in ne bi skušali organizirati uspešnega odpora tako protii nepotrebni jugoslavizaciji in »evropeizaciji« kot pirati domači polizobraženski j ezitkovn ok 11 ltu r ni de-kadentnosti.41 1 reba je priznati, da so boj prodii vsem tem nevarnostim, ki groze malemu jeziku, kakršen je slovenski, začeli in dalj časa sami bojevali v veliki meri nejezikoslovci. Pri tem se je vsaj v eni smeri pokazala tudi družbenopolitična lin gospodarska utemeljenost nekaterih negativnih pojavov, izaradii česar se prav nič ne čudimo, če so se v reševanje teh problemov vključile tudi politične ustanove42 in družbeno ugledni posamezniki.43 Kolikor se torej slovenski purizem ne bojuje proti splošno npr. tudi o besedju. — A. Bajec: Kako smo Slovenci čistili svoj jezik. Jezik, pog. II. 1966, 203—208. Zmernejše stališče je že pred tem zastopal Junko Moder (prim. Jezik, pogovori I). 40 Boris Urbaričič, Slovenščina na razpotju, NRazgl. 1962, 413—414; gl. tudi Kriterije pravilnosti... — B. Pogorelec. Še o slovenskem jeziku, NRazgl. 1961, 365—366: Normiranje knjižnega jezika, NRazgl. 1965, 416. — Fran Bezlaj. Kultura jezika in slovenska javnost, NRazgl. 1963, št. II; Blišč in beda slovenskega jeziku, Tovariš 1964 (tudi v knjigi Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, M K, 9—74). Tako stališče zavzemajo v svojih javnih nastopih tudi učenci B. Urbančiča in F. Bezluja, zlasti Tomo Korošec. 41 To stališče zavzema tudi J. Toporišič npr. pri urejevanju JiS 1966-70. — Pri pismih bralcev našemu časopisu Delo prihaja seveda tudi do pretiranih stališč. 42 Prim, pismo Glavnega odbora SZDL Slovenije iz letu 1965. — Junko Čar. O nekaterih vprašanjih slovenščine v šoli in javnem življenju, JiS 1966, 232 do 259; Stanje slovenščine v javni rabi in sklepi ljutomerskega zborovanja, JiS 1968, 48—51. 43 Med drugimi upokojeni general Jaka Aošič: Za enakopravnost slovenskega jezika, JiS 1967, 96—98; O poveljevalnein jeziku v NOB Slovenije, JiS 1969, 97—103. S podobno tematiko prim, še J. Toporišič, Misel o našem slovenskem jeziku (JiS 1968. 124—127), prvotno predavunje na radiu Ljubljana razširjenimi in funkcionalno obremenjenim dubletnim potezam jezikovnih pojavov, temveč brani individualno podstavo slovenskega jezika z nesprejemanjem v slovenski jezik in odpravljanjem iz njega nepotrebne slovanske in druge navlake, jeziku ne škoduje, temveč le koristi. V obravnavanem obdobju se je brez posebnih pretresov razvijala slovenska dialekt ol o g i j a.44 Svoje tradicionalno mladogramatično izročilo je v tem obdobju rahlo modificirala v smeri fonologije (zdrave nastavke za to je imela že pred 2. svetovno vojno v Isačenkovi knjigi o sel-skem narečju). Veliko monografsko delo je nastalo le o južnonotranjskih govorih, sicer pa se slovenski (in deloma tuji) javnosti kaže predvsem v razpravah in člankih, ki nastajajo v glavnem v zvezi z zapisovanjem govorov za slovenski dialektološki atlas. Slovenska dialektologija je še zmeraj skoraj izključno le glasoslovna v smislu fonetike, naglasoslovna in oblikoslovna. Celo oblikoslovna je le v smislu registriranja in razlage nastanka oblik, ine pa tudi njih funkcij oz. pomena. C) narečni skladu ji ali stavčnii fonetiki pa še vedno ni sledu, komaj tudi o leksiki.45 Pravzaprav za nobeno od tega nimamo izdelane niti metodologije in cilja dela, niti nimamo pokazati ires kaj celotnostno narejenega, saj je tudi naš prvi novodobni narečni slovar le skromen poizkus. Ne da bi bil v podrobnostih informiran o obsegu izvršenih del za slovenski jezikoslovni atlas,46 vendar lahko rečem, da pod naslovom Kdo ogroža slovenski jezik; Zakaj zatajujemo svoj jezik (JiS 1969, 614). 44 Glavna pisca sta Tine Logar (bibliografija objavljena v Univerza v Ljubljani, 1969 str. 41) in Jakob Rigler. Omeniti je še Rudolfa Kolariča, Franca Jesenovca, Jožeta Toporišiča. T. Logar: Slovenski govori v Istri in njihova geneza, SR 1961/62, 88—97; Sistemi dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih, SR 1963, 111—132; Govor vasi Kostanje nad Vrbskim jezerom, Sil 1967, 1—19; Vokalizem Moravškega govora, n. m. 20—27; Glasoslovne in morfološke posebnosti v govorici sloveniziranih Nemcev, SR 1968, 139—168; Govor vasi Kneža pri Djekšah na Koroškem, SR 1968, 395—412; Vokalizem in akcent govora Potoč v Ziljski dolini, ZFL. Novi Sad, 1968, 137—143 itd. — J. Rigler: Južnonotranjski govori. Dela SAZU, Razred za filološke in literarne vede 13, Ljubljana 1963, 256 str.; Fonološka problematika slovenskega črnovrškega dialekta. ZFL 1966, 97—111. — J. Toporišič: Vokalizem moščanskega govora v brežiškem Posavju, Dolenjski zbornik, Novo mesto 1961, 203—222; prim, še SR 1963, 206—209. — R. Kolarič, Haloški govor, Prace Filologiczne, 1964, 595—401. 45 loan Tominec, Črnovrški dialekt, Kratka monografija in slovar, Dela SAZU 20, Ljubljana 1964. 266 str. 40 Tine Logar, Današnje stanje in naloge slovenske dialektologije, JiS 1962/63, 1—6; O pripravah za slovenski lingvistični atlas, Zeszyty naukowe univ. Jagiellonskiego, Prace jçzykoznawcze, Zeszyt 5, 1963, 405—407. honio še precej ča.sa čakali na možnost, da bi bilo zbrano gradivo iz narečij v sistematični kartografski in drugačni obdelavi dostopno proučevanju in s tem izkoirietljivo za sintetične, vse slovenske govore obsegajoče razprave o pojavili slovenskega glasoslovja, oblikoslovja in naglasa. Doslej je bilo zbrano gradivo v večji meri izkoriščeno le za rekonstrukcijo fonološkega razvoja slovenskega vokalizma47 in deloma za tipologijo vokalizma ene narečnih skupin.48 S področja zgodovinske slovnice moram najprej opozoriti na že omenjeno rekonstrukcijo razvaja slovenskega vokalizma in na posamezne taike stvari v dialektoiloških delih ter še na nekaj (razprav o posameznih pojavih (npr. o jatu, trdem 1-й, akanju, manofrtcmškean vo-kalizniii).4" Y posebni knjigi50 so obdelani tudi začetki slovenskega knjižnega jezika: postavljena je prepričljiva — kolikor je to mogoče na podlagi vsega razpoložljivega gradiva — teza o tem, da je bil za podlago slovenskega knjižnega jezika že v 16. stoletju izbran govor njegovega naravnega zemljepisnega in kulturnega središča, tj. govor Ljubljane. Poleg nekaj drugih stvari iz zgodovine slovenskega jezika51 pa je stopila v zavest slovenskega jezikoslovca nova teorija o mestu nastanka 47 Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, SR XIV, 1963, 25—78; prim še SR 1967, 129—152 in str. 296-501. 48 Prim, zgoraj pri T. Logarju Sistemi dolgih vokalnih tonemov ... Prim, še Irmgard Mahnken. Zur mundartlichen Differenzierung des Vokalsystems im Slowenischen, Die Welt der Slaven, 1965, 341—366. 48 J. Rigler, Tendence pri razvoju /-a, SR 1961/62, 241—252; K probleme akan'ja, Voprosy jazykoznanija 1964, 5, 36—45; prim, še Bolgarski e/.ik, 1966, 564—567 in Voprosy jaz. 1969, 3, 47—58; Glasovna podoba sufiksa -eno, ZFL, 1964, 49—51; Rozwöj č v jçzyku slowenskim, Roczhik Slawistyczny 1965, 79—92; Dvojni refleks kratkega č v slovenščini, ZFL 1968, 249—255; O akcen-tuaeiji sufiksa -ost, SR 1967, 218—229, Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih, Svet med Muro in Dravo, Muribor 1968, 661 -681. —Tine Logar. Diulektizacija slovenskega jezika, JiS 1960/61, 119—122 in v razlagi na rečnih pojavov v dialektoloških delih. — J. Toporišič, Ablösung des relevunten Wortintonationsystems durch den Qualitätsunterschied in einer slovenischen Mundart, Scando-Sluvicu 1962, 239—254. — R. Kolarič, Določni in nedoločni spolnik v slovenščini, ZFL 1961/1962, 167—171. Prim, še M. Orožen iz točke 22. 50 Jakob Rigler. Začetki slovenskega knjižnega jezika, Dela SAZU, Razred za filološke in literarne vede (dalje fil.-lit.) 22, Ljubljana 1968, 279 str. (prim, o istem še: JiS 1965, 161—171); Abhandlungen über die slovenisehe Reformation, München 1968, 65—89); Register v Dalmatinovi Bibliji, JiS 1967. 104—106. 51 Prim, zgoraj navedeno knjigo Abhandlungen liber die slovenisehe Reformation. В nižinski h spomenikov in deloma tudi o tipu njihovega govora,52 in sicer v trenutku, ko se je slovenskemu jezikoslovju53 na podlagi analize besedja teh spomenikov posrečilo odbiti Isačenkov napad na njihovo slovenskost (slovenskost je itu seveda pojmovana kot jezikovni atribut slovanskega in etničnega prednika današnjega Slovenca, na katerega ozemlju so ti spomeniki nastali). Zdi se mi, da se slabost slovenskega zgodovinskega jezikoslovja razodeva tudi v molčanju jezikoslovne kritike ob teli novih tezah o В nižinski h spomenikih. Y domači kritični javnosti je ostala brez odziva tudi hipoteza našega edinega slavista e t i m o 1 o g a o etnogenezi slovenskega naroda;54 po njej naj bi bili Slovenci nastali iz plemenskih drobcev Južnih, Severnih in Vzhodnih Slovanov. Ta podmena je bila postavljena na podlagi imeno-silavmih, glasoslovnili in besednih ujemanj slovenskega in jezikov iiz navedenih slovanskih skupin. Ta molk kritike je sicer morda posledica avtorjevega esejističnega razpravljanja, ki se mu še ni posrečilo podati vsega zadevnega gradiva v znanstveno urejeni, vsakršno drugačno razlago izključujoči podobi — je pa tudi tu misliti na silno tainko /personalno zasedenost posameznih jezikoslovnih raziskovalnih področij, ko pogosto en sam človek predstavlja celo jezikoslovno panogo. Od istega avtorja smo pred leti dobili v dveh knjigah Slovenska vodna imena,55 sedaj pa pričakujemo izid prvih snopičev slovenskega etimološkega slovarja (ki naj bi prinesel tudi kakih 4000 še ne rešenih etimologij).56 52 R. Kolarič, Sprachliche Analyse (der Freisinger Denkmäler), Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, II. Band, 18—120, München, 1968 (v isti knjigi so tudi prispevki jezikoslovne in stilistične ter leksikografske narave Jožeta Pogačnika). 53 R. Kolarič. Ali so brižinski spomeniki res starocerkvenoslovanski, Studia z filologii polskiej i slowianskiej, Warszawa 1965, 145-55 (prim, še A. Bajea SR 1949 II, 160—165); gl. tudi F. Tomšič, Brižinski spomeniki, JiS 1968, 205—207. 54 Prim. F. Bezlaj, Jezikovne priče slovenske etnogeneze, v knjigi Eseji o slovenskem jeziku, MK, 1967, 75—165. Docela nekritične nazore o izvoru Slovencev razodeva v svoji knjigi Skandinavski izvor Slovencev (Trst, 1967, 324 str.) Franc Jeza. 55 1, Dela SAZU, fil.-lit. 9, Ljubljana 1956, 565 str.; II, n. in., 1961, 554 str. 50 Izšel je že poskusni snopič (1965), sicer pa ima avtor F. Bezlaj tudi precej objavljenih takih razprav in člankov; npr. Problematika slovenskega etimološkega slovarja, Sodobnost, Ljubljana 1959, 265—270, 558—363, ali članki v JiS 1955/1956, 1959/60, 1960/61, 1961/62, 1964, 1965, 1966. Nekaj je objavljal s sodelavci (prim. JiS 1965, 144—148; 1964, 65—68, 126—152, 173—179). Tudi njegovi učenci so nekaj objavili: Milena Piškur, Pomenska analiza besede baba, JiS 1965, 6—15; Vlado Nartnik. Pomenska kategorija »kruh«, JiS 1968, 24—29. 55 61: I.. Bezlaj-Kreoel, Slovenska tkalska terminologija JiS 1968, 85—90. Za konec naj spregovorim še o našem s i o v a r s t v u. Osrednji dogodek na tem področju bo Slovar slovenskega knjižnega jezika,57 katerega I. del je pred izidom.* V 5 knjigah bo zajel kakih 110 00 gesel. To je poleg slovenskega etimološkega slovarja edini jezikoslovni projekt v Sloveniji, ki mu denarna sredstva ne omejujejo preveč zorenja s takimi banalnostmi, kot so zlasti za delo potreben, primerno kvalificiran personal, obdobno piiitegovanje k reševanju pereče problematike vseh razpoložljivih slovenskih jezikoslovnih izvedencev in pomožnih delavcev vseh vrst. Po vsem sodeč, lx> vrednost novega slovarja v evidentiranju besednega zaklada, v njegovi ustrezni glasovni, oblikoslovnii, naglasni ter skladenjski kvalifikaciji, morda tudi v stilistični. Upati smemo, da bo tudi pomenska stran tega razlagalnega slovarja rešena zadovoljivo.58 Morda se bo prav ob tem slovarju razodela koristnost nadrobnih raziskav knjižnega jezika sploh in škoda, kolikor takih raziskav o nekaterih plasteh jezikovnega ustroja slovenskega knjižnega jezika ni dovolj. Glede praktičnega dvojezičnega slovaropisja je mogoče reči, da sicer napreduje, vendar v preveliki meri bolj po obsegu kot po kakovosti. Ocene nekaterih slovarjev to očitno kažejo.59 pri drugih je to lahko ugotovili ob praktični uporabi in preizkusni analizi. Tu je dostikrat več pripravljenosti delati slovar kot resnične moči in sodobne usposobijo ncslii za to. Čuti se dejstvo, da naši anglisti, romanisti, germanisti in rusisti pri tem premalo sodelujejo. Med izboljšavami naj omenim * Sedaj že izšel pred pomlad 1970. 57 L. 1964 je bil izdan njegov Poskusni snopič, nakar se je razvila o konceptu bodočega slovarja dokaj živa debata v JiS: 1964, 161 — 170 (F. Jakopin, Slovar slovenskega knjižnega jezika), 232—242 (B. Pogorelec, Ob poskusnem snopiču Slovarja slovenskega knjižnega jezika), 254—262 (M. Helcl itd., Pripombe k poskusnemu snopiču slovarja slovenskega knjižnega jezika, prim, še JiS 1965. 25), 262—265 (Redakcija SSKJ, Odgovor uredništvu SSKJ). 5" Prim, posebno rubriko Akademijin slovar slovenskega knjižnega jeziku v letnikih 1966—1969 JiS, v kateri so pisali Slane Suhadolnik (Slovarski pripomočki. 1966, 186—193; Koncept novega slovarja slovenskega knjižnega jezika, JiS 1968, 219—224), Jakob Rigler (1966, 24—35; 1968, 192—199 — Problematika nugluševunja v slovenskem knjižnem jeziku in že 1966, 24—35 Premene tone-mov.) in Joie Toporišič (1966, 135—160 o nagi. in oblikoslovnih tipih novega slovarja, 264—265 o pogovornem nedoločniku; 1969, 51—59, 184—190, 249—260 -o naglasu, pravopisu, pravorečju, samoglasniški kakovosti in kolikosti). Se prej: Boio Vodušek, O leksikografskcm ugotavljanju in urejevanju besednih pomenov, JiS 1961/62, 5—10; glej še JiS 1961/62, 117—121. 59 Prim, oceno Bradačevega Ceško-slovenskega slovarja v NRazgl. 1968 ali Kotnikovega Slovensko-ruskega v JiS 1969, 262—-265 (Vladimir Gudkov). večje upoštevanje slovenskega naglasa v slovensko-tujejezični varianti slovarjev, žal pa ne tudii v tujejezično-islovenski varianti, čeprav bi bilo tam skoraj enako potrebno.00 Za celoten jezikoslovni položaj v Sloveniji je mogoče ugotoviti škodljivo odsotnost kritik e.el Odsotna kritika torej z ene strani s kritičnimi opozorili ne prispeva k odpravi pomanjkljivosti v sicer dobrih delili, po drugi strani pa pri marsikaterem raziskovalcu ali piscu jezikoslovnih del zmanjšuje samokriitičnost, hkrati pa pospešuje poplavo člankov in knjig, ki le preočitno kažejo, da so se rodili ne iz želje po spoznanju in iz sposobnosti to spoznanje tudi doseči. Pri malem narodu, kot je slovenski, je sicer razumljivo, da je število ljudi, ki delajo na posameznih jezikoslovnih področjih, manjše kot pri drugih narodih. Gotovo pa je, da je v Sloveniji premalo delovnih mest za ljudi, ki bi jezikoslovno znali in hoteli delati. To pa ni posledica samo omejenih materialnih možnosti Slovenije —kljub vsem drugim dajatvam — temveč tudi posledica v najboljšem primeru samo podzavestne. nerealistične predstave o pretirani sposobnosti tistih redkih posameznikov v Sloveniji, ki so na odločilnih položajih v akademiji in na univerzi. To je nekako prvaštvo, kritizirano od mladoslovencev že v 19. stol.; le-to vrednost svojega dela ceni tako visoko, da meni, da delo drugih sploh ni potrebno, kolikor pa ga že je, ne veliko ali nič vredno. Želeti bi bilo. da bi se ta koncentracija odločevalne moči posameznikov v personalnih zadevah zamenjala s treznim in enakopravnim odločanjem vseli resnično ustvarjalnih strokovnih sil — in samo teh. Ko se bo to zgodilo, bo — o tem ne more biti dvoma — tudi podoba slovenskega jezikoslovja svetlejša, kot smo jo mogli prikazati v tem pregledu.02 00 Nezaznamovanje naglasa v dvojezičnih slovarjih sem grajal že v svojem članku Povojno raziskovanje slovenskega knjižnega jezika..., JiS 1961/62, 166. Graja je bila torej vsaj deloma uspešna. 111 Nekaj več se je pisalo, kot smo videli, samo ob izidu Sloven, pravopisa 1962 in Poskusnega snopiča novega slovarja, o skoraj vseh drugih velikih in manjših delili pa se dosledno molči. Kolikor toliko so kritično tvorni (ali so bili) F. Bezlaj, R. Kolarič, J. Toporišič, tudi F. Jakopin. Pravih jezikoslovnih, Ij. slovnične in fonetične ali sintaktične strukture tičočih se kritih pa je malo. 112 Da so v marsičemi ostale težave še iste kot pred desetimi leti, priča naslednji konec mojega referata na ljubljanskem slavističnem kongresu slavistov (Povojno raziskovanje slovenskega knjižnega jezika in njegove naloge), ki sem ga na zahtevo tedanjega jezikoslovnega urednika Jezika in slovstva, Borisa Urbančiča, moral črtati, če sem hotel doseči, da se je članek tiskal: »Ni sijajna РЕЗЮМЕ* У словенцев существует сильная языковедческая традиция еще с начала 19 века. Общеизвестны имена Б. Копитара и Франца Миклошича. В 40-ых годах, на переломе 19 и 20 вв. известны словенские язиковеды Карл Штрекель, Ватро-слав Облак и, особенно, Станислав Шкрабец, а главным образом между двумя войнами Райко Нахтигаль, Франц Рамовш и Антон Брезник (кроме некоторых других, нпр. Матни Мурко). В общем они исследовали кроме словенского еще и другие славянские и неславянские языки (Копитар и Миклошич все славянские, последний нпр. также цыганский, Облак также сербохорватский и македонский, Нахтигаль в частности русский и древнецерковнославянский), а другие были прежде всего или только словенистами, особенно Шкрабец, Штрекель, Брезник и Рамовш. Другие языки, * Та povzetek se innapisal na pobudo akad. prof. dr. Antona Slodnjaka glede na nekoliko širši časovni okvir, kakor je obravnavan v razpravi, kot predlogo za prostorno omejen prikaz slovenskega jezikoslovja v publikaciji Unesca. Izšel naj bi bil (na akademikov predlog) skupaj z razpravo referatom (prim. JiS 1969/70, str. 129) v eni akademijskih izdaj. bilanca, priznam, vendar je napredek mogoč samo tedaj, če smo si docela v svesti položaja, v katerem se nahajamo, in poti, ki bi jo bilo treba ubrati za cilji. Težko je zapisati, da je večina obravnavanih del pod ravnijo podobnih iz prejšnjih obdobij, da je prepogosto izgubljen stik s tem pozitivnim izročilom, da je skoraj neznatno zastopano moderno jezikoslovno obravnavanje problemov, da so redke teoretične posplošitve, da je raziskovanje premalo sistematično in načrtno, da katedra za slovenski knjižni jezik in institut pri akademiji nista bila živec, motor, pobudnik in usmerjevalec raziskovunja, temveč da le-to prihaja iz privatne iniciative in z najrazličnejših strani, du so uredniki jezikoslovnih glasil dostikrat samovoljni, da kritikom in kritikam ne gre dosti laže kot v Levstikovem ali Cankarjevem času. Ni pa nemogoče — in deloma se to že dogaja — kreniti v pozitivno smer: 1/. poznanja domačega jezikoslovnega izročila in predmeta po poteh modernega jezikoslovja na vsa jezikovna področja, posebno pa k sintaksi, stavčni fonetiki, stilistiki in zgodovini jeziku. Univerzi ali kakemu drugemu institutu bi se moralo posrečiti zbrati res ustvarjalne ljudi, du bi tako postalu središče strnjenega, vsestrunskegu in načrtnega ruziskovulnega dela slovenskega knjižnega jezika. Na tu način bi dobili raziskovalci delovni življenjski cilj in možnost, du gu uresničijo, in se ne bi dogajalo, kot se sedaj, da se ljudje z nujrazličnejših slovenističnih in neslovenističnih področij ukvarjajo s slovenskim jezikom tuko rekoč le z levo roko. Rezultati takega dela nuj bi postali tudi odnosnica za popolnejše obravnuvanje slovenskih narečij, pristojen usmerjevalec knjižnojezi-kovnilt teženj, urbiter v spornih stvareh. Slovenistično glasilo naj bi urejeval slovenist (ne čehist in rusist), jezikoslovna glusilu pu bi morulu voditi primerno, vzpodbudno politiko objav. Samo tedaj, če bomo znali tuko ravnati, bomo resnično izpolnili naloge, ki smo jih za svojo stroko in ljudstvo dolžni storiti.« в частности неславянские, последними привлекались прежде всего в связи с решением вопросов, касающихся словенского языка. Методологически почти все были младограмматиками, исследуя народные говоры или наблюдая языковые явления прежде всего с точки зрения языкового развития, общих законов развития и смотра на их образ в родственном словенском языке. Современному структуральному языкознанию ближе всех Шкрабец, особенно в стремлении изучать языковые явления смотря на их системную связанность и оправданность, не только на одном синхронном уровне, а даже и в последовательности этих разрезов. Вслед за Рамовшем, Нахтигалем и Брезником пришли их ученики: Якоб Шолар, А. Байец, Р. Коларич, Ф. Томшич, Т. Логар, отчасти также Ф. Безлай, ученики не только по специальности или по научному воззрению, а также и по университету, (Нахтигаль и Рамовш). Настоящими продолжателями традиции являются Шолар в обработке литературноязыковых вопросов и Логар в диалектологической работе, между тем как Байец в своем словообразовании (Besedotvorje...) как-то углубляет словенское словообразование Миклошича (хотя он вместе с Шоларом берет для своего языковедческого воззрения некоторые взгляды на литературный язык из Шкрабеца и Брезника), Ф. Безлай как-то продолжает этимологическую работу Миклошича, так же в рамках только словенской языковой проблематики. Представителями молодого поколения являются Якоб Риглер и йоже Топо-ришич. Оба они также учились у Нахтигаля и Рамовша, однако их исследования под влиянием современного языкознания вдохновляются выразительно и все более структуралистически. Первый занимается — кроме в начале еще диалектологией — прежде всего историческим языкознанием (также литературным), а второй исследует прежде всего современный литературный язык, особенно фонетику, морфологию, а также и стилистику. Публицистическая продукция в Словении, таким образом, весьма разнообразна, не только методологически, а также и тематически. Старое и среднее поколение (которое не является таким активным, какими были Нахтигаль, Рамовш и Брезник) пытается выдвинуться не только в сознании среднего языковою просвещенного, а также и в воззренческом устройстве большого языковедческого предприятия, каким является подготовка нового словаря словенского литературного языка, как соблюдатель великой традиции Нахтигаля, Рамовша и Брезника, которая по существу не понадобилась никакой существенной модификации. Из этого, конечно, выходит недооценка языковедчески нового n тех, которые это новое приносят. Все это явно выявляет персональная политика на словенских высших научных учреждениях, а иначе выдвигается в кулуарах и собраниях, где можно победить большиноством голосов (что не трудно ввиду того, что у старших позиции). Такого превосходства нет, однако, в языковедческой, и особенно в критической публицистике. В то время, когда новое и его носители упомянутым способом дискредитируются, новые взгляды на практике принимаются и более старыми (конечно, в качестве компромисса). По сравнению с периодом Рамовш—Нахтигаль—Брезник в новом периоде изменилось следуюущее: — тематика исследования ограничивается почти исключительно словенской; — в историческом языкознании преобладала структуральная обработка вокализма; — структуральность преобладает в общем также и в новом описании литературного языка (звуки, формы, ударение); — все более выдвигается стилистическая расслоенность не только ударений и форм, а также и словарного фонда; — переоценка взглядов на словенское ударение (фонетически, фонологически, дистрибутивно), как экспираторное, так и тонемное; —• определена и в принципе принята живая языковая (диалектная) основа литературного языка (Любляна с окрестностями), что подтверждается даже для 16 в.; — мы получили целостную обработку части ономастического фонда; — мы также получили более современное описание структуры словенского литературного языка; - вышел первый том большого словаря словенского литературного языка; — комплектуются материалы словенского диалектологического атласа. Необходимые задачи: — следует испробовать и в Словении методы трансформационной и генеративной грамматики; — дать молодым возможность, организовать создание большой грамматики, научной и стилистической обработки литературного словарного фонда, истории словенского литературного языка и большой фонетики; — следует проводить лучшую персональную и организационную политику, от которой в большой степени зависит и приобретение денежных средств для осуществления этих задач и оборудования (нпр. для фонетики), нужной для этого; — в связи с этим необходимо демократизировать решение в персональных вопросах и в научных проектах; — критику необходимо принимать как самую естетственную и необходимую спутницу всей научной работы; — в непосредственном критическом диалоге следует преодолеть недоверие, до сих пор в большой степени разделяющее старых от молодых, или модернистов от традиционалистов. UDK 884.0 Eugeniusz Czaplejemicz Filozofska fakulteta, Ljubljana STRUKTURALIZEM V POLJSKI LITERARNI TEORIJI Tradicija poljskega strukturalizma v literarni vedi je sorazmerno dolga, v zadnjih 15 letih pa posebno živa. V sodobnem strukturalizmu Poljske sta dve šoli, varšavska in lublinska, ki se obe delita še na smeri. Na koncu je prikazan še sedanji program literarne teorije na poljskih univerzah. The tradition of the Polish structuralism in literary scholarhip is compara-tiwely long, but during the last fifteen years or so it has been particulary strong. In the current Polish structuralism there are two schools, the Warsaw one and the Lublin one, both of them being further subdivided into several trends. At the end an account is given of the courses in literary theory that are-at present offered in Polish universities. I. Poljska strukturaldstična tradicija Začetki tstirukturalizma na Poljskem segajo v leto 1914. ko je K a z i -mierz Woycicki (1876—1938) objavil članek Jednošč stylowa uitwoTu poetyckiego1 — ki je menda prvi strukturaliistični (seveda: na področju literarne znanosti) manifest na svetu. Le da je brez tiste izzivalne samozavesti in priokusa spotikljivosti, ki ponavadi spremljata manifeste. Y tem članku avtor 1. obravnava literarno delo kot umetnino, lin potem zelo poudarja njegovo estetsko funkcijo, umetnino pa pojmuje kot izredno zapleteno in večredno organsko celoto, zgrajeno iz funkcionalno med sabo povezanih in hierarhiziranih elementov, pri čemer je razmerje med delom in celoto takšno, da del pogojuje hkrati celoto in celota del; 2. motri umetnino (in s tem tudi literarno delo) kot hkratno konkretizacijo več sistemov alii stilov, ki se pri medsebojnem srečevanju v delu zlagajo v neponovljivo in maksimalno organizirano »enoto«; 1 Sprawozdania z posiedzeii Towarzystwa Naukowego Warszawskiego. Wydzial I in II. Warszawa 1914. Leto VII, zv. 1, št. 2, str. 5—36. Mnogo lažje dostopen je ta članek v Teoria badaii literackich w Polsce. Wypisy. Opr. H. Markiewicz. Krakov I960, I. 3. uporablja resda nekoliko zavajajočo kategorijo stila, ki pa jo razume natanko tako, kot bodo pozneje ruski formalisti pojmovali fornio, in na tej podlagi gradi nasprotje stil — gradivo; 4. na vprašanje, kako se to nasprotje umešča v delo, odgovarja: »vsaka sestavina dela je stilni element«2; 5. jezik literarnega dela postavlja nasproti govorjenemu jeziku in jeziku obstoječe literarne tradicije. Seveda pa članek še nima tiste sistomatičnosti in izčiščenosti, ki je na primer odlikovala znamenite, vendar za dobro desetletje mlajše » l eze« Praškega krožka. Y njem so še nejasnosti, izvirajoče iz nepopolne terminologije, ki jo je bilo treba še ustvariti, kot tudi iz psihologizma, ki tudi še ni bil premagan. Y celoti pa je videti članek Wöycickega manj meglen, čeprav hkrati tudi manj »popularen« kot še v današnje dni odmevni manifest Opojaza. Prav tako je gotovo bogatejši po problematiki, ne tako skrajen in bolj premišljen, čeprav objavljen dve leti prej (Opajaz je nastal leta 1914. njegov manifest pa je bil objavljen leta 1916). Kljub temu pa ni bil deležen zaslužene pozornosti. Tukaj ne bomo presojali, koliko so na to vplivale njegove slabe oziroma dobre strani in koliko objektivni dejavniki, kot vojna, pribonitcv neodvisnosti ipd. Resnica je le, da tudi po letu 1918 Wöycickega nihče ni podprl. Niti sam avtor delu ni pripisoval prevelikega pomena (daisi ga tudi ni zavrgel); namesto da bi ga bil razvijal, se je rajši ukvarjal z didaktičnimi ozko literarnozgodovinskiimi ali verzi fikacijskitmi vprašanji. Te raziskave pa ne kažejo posebnega novatorstva. Edina izjema je razprava Z pogramicza gramaivki i stylislyki (1922),3 v kateri je prvi na Poljskem analiziral nepravi premi govor (rnowa pozornie zalcžna). Če ne štejemo knjige Rvim v liczbach (Vilno 1938), svoje koncepcije ni razvijal niti v 30-ih letih, ko je zanimanje za »formalne« in strukturalne smeri pričelo naraščati. Novemu gibanju je bil brez dvoma naklonjen, morda celo njegov propagator, toda znanstvene pobude ni dajal. Zato so raziskovalci, ki so tako zanimanje kazali,( segali ne le po delili Wöycickega, marveč predviseim po spisih ruskih in čeških znanstvenikov, iz katerih so se učili in se nanje sklicevali. Y njih so namreč nahajali tisto, česar pri Wôyoickem ni bilo: dognano izdelano teorijo, opremljeno z natančnimi instrumenti, katerih delovanje je neštetokrat 2 K. Wôycicki: Jednošč sty low a ut worn poetyckiego. V: Teoria badan literackich w Polsce, cit. op., str. 252. :l Najlažje dostopna v Stylistyka tcoretyczna w Polsce. Pod red. K. Bud-zyku. Lodz 1946. potrdila raziskovalna praksa. Vendar so do Woycickega gojili spoštovanje, ki se je izrazilo v zborniku Prace ofiiarowane Kazimierzowi W6y-oickiemu (Vilno 1937), vsebujočem dragocene znanstvene razprave. Drugačno vlogo je odigral Roman In gard en (1893—1970), ki ga tukaj ni treba predstavljati. Ta učenjak ni literarni znanstvenik, ampak filozof, ki je med drugim ustvaril koncepcijo biti in ustroja literarnega dela (»Das literarische Kunstwerk«,4 Halle 1931) ter njegove spoznave (»O poznani u dziela literackiego«, Lvov 1937), ki je vplival na poljsko literarnoteoretično misel. Zlasti se IxkIo nanjo sklicevale struikturalistično orientirane skupine, in to v letih med obema vojnama (npr. M. Kridl), kot tudi po letu 1955 (npr. avtorji učbenika »Zarys tcorii liter a/tury«), Najbolj izrazito se lx> to pokazalo v znanstvenem jeziku. Nasploh lahko rečemo, da znanstveni jezik poljskih struktura-listov ponavadi ni homogen, ampak heterogen, ker druži »čisto« struk-turalistične pojme z Ingardnovimi kategorijami. To pa ni nič čudnega. Ingarden je na poljskih znanstvenih tleh ustvaril prvi in edini res natančen in obsežen znanstveni aparat. Ingardnov vpliv pa ni omejen samo na jezik, temveč sega globlje, v bistvene sestavine. Tukaj je mogoče opazovati še lxilj zanimiv pojav: poljski strukturalisti so (v znatni večini) od Lngardna vzeli tako tisto, kar je pri njem skupnega s siruktu-railistično teoirijo »sensu stricto«, se pravi antipsibologizem, objektivi z em, organski značaj dela ipd., kot tudii tisto, kar je s to .teorijo v nasprotju, namreč njegova delitev strukture literarnega dela na plasti ter funkcija teli plasti v okviru dela ipd. Torej 1ю v bistveni ravnini Ingardnov vpliv ogromen ali vsaj tako velik, da bo določil podobo strukturalne smeri na Poljskem« Ta samosvoja združitev 'strukturalizma s fenomenelogijo oz. s fenomenološko estetiko v Ingardnov i izdaji loči — kot se zdi — poljski strukturalizem od drugih strukturalnih smeri; ustvarja njegovo specifičnost.5 4 Poljski prevod te knjige: O dziele literackim. Badania z pogranieza ontologij, teorii jiy.yka i filozofii literatury, je izšel v Varšavi leta I960, prev. M. Turowiez. 5 Treba je dodati, da se Ingardnov vpliv ni omejil samo na strukturalno smer. Spomnimo se npr. nedavne knjige II. Markiewieza Glöwne problemy wiedzy o literaturze (Krakow 1965), kjer najdemo še bolj presenetljive povezave. Marksistična teorija, ki ne mara nikakršnih sestavljanj, se v njej opira v znatni meri na teorijo literarnega dela fenomenologa lngardna. Toda na poljskih tleh se takemu ravnanju ni treba čuditi. Kot je pretirano trditi, da na Poljskem ni druge literarne teorije kot Ingardnova, tako je zelo blizu resnici i Sluvisličnu revija Če je bil Kazimierz Wöycicki tisti, ki je struktura!islično misel na področju literarne znanosti spočel, iti Roman Ingarden tisti, ki je to misel obogatil, pa je bil Manfred Kridl (1882—1957) tisti, ki je v 30—i 11 letih strukturalno misel spremenil v smer in spravil v vrtinec tedanjega znanstvenega življenja. Za nas so važni trije vidiki njegove aktivnosti: upoštevati ga je treba kot teoretika, kot didaktika in ko>t voditelja strtikturalističnega gibanja v znanosti. Kot teoretik je tvorec integralne metode raziskovanja literarnega dela, ki je bila najširše razložena v knjigi Wstçp do badaai nad dzieletn literackim (Vilno 1936). To metodo označuje: »Kot integralna mora v raziskavah obsegati brez izjeme vse, kar se v delit nahaja, kot literarna pa mora vse te elemente obravnavati na podlagi dela, tj. z literarnega vidika«.6 In dalje: »Obravnavati vse elemente dela z literarnega vidika pomeni raziskati njihovo literarnost, funkcijo in vlogo, ki jo imajo v delu.«7 Poleg določene navezanosti na Ingardna dolguje njegova metoda precej tudi ruskemu formalizmu. Pravzaprav je bila nekakšno nadaljevanje izsledkov in omisli ruske šole. Kot nadaljevanje je bila sicer manj efektna in bolj zadržana kot npr. češka, vendar je njena zasluga v tem, da je bila na področju poljske Literarne vede prva strukturalna metoda, ki jo je spremljala moderna, čeprav nemara še nepopolna vizija literature in literarnega dela. Kot didaktik je M. Kridl med svojo profesuro ne le vzgajal tamkajšnjo univerzitetno mladino v novem duhu in spočel — če smemo tako reči -• šolo«, ki sta iz nje izšla npr. Czesiaw Zgorzelski in Irena Slawiiiska, marveč je tudi vplival na druga središča — predvsem na varšavsko. Naposled je kot voditelj struktuiralističnega gibanja v 30-ih letih na Poljskem bil tudi tisbi, ki je s svojo avtoriteto in uglednim profesorskim naslovom ščitil za »novotarije« zavzeto mladino ter ustvaril tribuno za znanstvene nastope zastopnikov nove smeri. Tribuno v obliki vilnske stalne zbirke Z zagadniei'i poetyki, kii je bila nekakšna poljska inačica znane ruske serije V op ros y poetiki. V njenih okvirih so izšla tale dela: « trditev: cela literarna teorija na Poljskem — ne glede na gesla, ki jih oznanja — že dolgo ne more mimo izsledkov velikega znanstvenika. O moči njegovih izsledkov priča dejstvo, da se poljska znunstvenu misel doslej še ni opogumila polemizirati z Ingardnovo teorijo. Ne zato, ker ni hotel,u, ampak zato, ker ni mogla. 0 M. Kridl, Wstçp do batlaii nad dzielem literackim. Vilno I95(>. Ponatis odlomkov v Teoria lutda.ii literackich w Polsee, cit. op., II. Citati so vzeti iz tega drugega vira: II. str. 95. 7 Cd. zgoraj, str. 94. 1. M. Kridl, Wstçp do badaii nad dzielem literackim, 2. J. Putrament. Struktura nowel Prusa, Vidno 1936, 3. К. W. Zamodzihski, Zarys wersy-fikacji polskiej, Vilno 1956. 4. in 5. F. Siedlecki, Studia z metryki pol-sikiej, I in II, Vilno 1937. 6. Prace ofiarowane Kazimierzowi Wôycickie-mu, Vilno 1937, 7. K. Wöycicki, Rytni w liczbacli, Vilno 1938, 8. Stylist ука teoreityczna w Polsce. Pod red. K. Budzyka. Lodz 1946. Bil je tiisli, kii v tedanjem dokaj živahnem znanstvenem središču ni znal le zbuditi zanimanja za nove poglede, ampak ga tudi popularizirati v vsem kulturnem tisku ter tako ob novih raziskavah ustvariti ozračje splošne pozornosti, če že ne naklonjenosti. Ta položaj je spretno izrabila skupina mladih v Krožku polomisitov Varšavsike univerze, zbrana okrog F r a n с i s z k a S i e d 1 e с k e g a (1906—1942), ki so ji pripadali tudi Kazi m i e r z В u d z у k, D a w i d H o pensztand, Stefan 2 6 1 ki e w s k i. Izdajala je zbirko Archi-wum Tlumaozeii z zakresu Teoirtii Literatury i Metodologii Badan Lite-rackich. v kateri je za poljskega bralca priredila med drugim tudi dela V. Žirmunskega in V. Vinogradova. Predvsem pa je ta skupina razvijala lastne raziskave, ki so se od Krid lovili ločile po stilu in območju. Niso se vrtele v okviru abstraktnih metodoloških refleksij, temveč so se po zgledu ruskih formalistov vezale z analizo konkretnega liiterarnozgodo-vinskega gradiva. Sodile so torej v območje poetike, ne metodologije. Poetiko so šteli za pravo znanstveno disciplino, orientirano na moderno jezikoslovje in oprto na njegove najnovejše dosežke, predvsem na dosežke praške fonološke šole. Na Poljskem so bili ustvarjalci jezikoslovne poetike. V njenem okviru so razvijali raziskave o funkcionalni odvisnosti jezika iin verza (F. Siedlecki), o funkciji arhaizmov ali neologizmov v'literarnem delu (K. Budzyk). o oblikovanju načinov pripovedi, kot so premi, odvisni in nepravi premi govor (I). Hopensztand) oziroma monolog in dialog, opis in pripoved (K. Budzyk), zanimala pa jiili je tudi seinantika literarne morfologije (I). Hopensztand).8 Kmalu pa je dejavnost varšavske in vilniske skupine pretrgala vojna; med njo sta umrla Siedlecki iin Hopensztand, Kridl pa se je znašel v zamejstvu. V prvih letih po vojni so bili posamezni poskusi nadaljevanja te dejavnosti: Budzyk je nadaljeval zbirko Z Zagadmieii Poetyki in izdal njen osmi zvezek Styliistyka teoretyczna, Maria Renata Mayenowa Poetyko opisowo (Varšava 1949), ki je močno oprta na B Članke Budzyka in Hopensztanda je mogoče najti v Stvlistvka teoretyczna w Polsce. prejšnje avtoričine raziskave, in prevajala članke, med drugimi J. Mu-karoivskega.9 loda dejavnost je nato vnovič zamrla za nekaj let. Za popolnejšo podobo velja navesti vsaj še dve imeni: Kleinerja in I roczynskega. J uli us z Kleiner (1886—1957), eden najznamenitejših (če ne kar najznamenitejši) literarnih zgodovinarjev na Poljskem, pisec treh monu mentalnih monografij, posvečenih A. Mickiewiczu, J. Slowac-kemn in Z. Krasiinskemu, znani izdajatelj se je ukvarjal tudi z raznimi teoretičnimi vprašanji literature. Rezultat teh prizadevanj sta predvsem deli Studia z zakresu literatury i filozofiii (1925) >in Studia z zakresu teorii lit erat ur y (Lublin 1956). v katerih ni postuliral nobene posebne smeri in je polemiziral — kot je pisal — s formalizmom, pač pa je objavil nekaj izredno dragocenih raziskav, ki jih bodo pozneje sirukturalisti radi citirali; to so zlasti Rola czasu w rodzajach lite-rackdli, Rola podmiotu môwiacego w epice, liryce i w poezji drama-tycznej, Kilka uwag О' polskim rytmie jambicznym, Trešč i forma w poezji, Fikcja intelektualna л\- literatuirze, Reprezentatywnosc, synibo-li cz no š č, alegory cznoš c. Sdedleckega vrstnik K o ust a nit y Troczynski (1906—1942) ni bil strukturalist, vendar je zapustil več za strukturallste zanimivih razprav. Gre predvsem za članek Przedimiat i podzial nauki o literaturze10 ter za knjige Rozprawa o kryityce literackiej (Poznan 1934), Od formalizmu do moralizmu (Poznan 1935) in Eleanenty form literackich (Poznan 1936). V svojih raziskavah se je precej opiral na znamenitega p olj -skega sociologa Floriana Znanieckega. I radioija. katere pregled smo tukaj podali v sila skrčeni obliki, je v razvoju poljske literarne teorije odigrala pomembno vlogo. Izdala je vrsto vrednih del, »popularizirala« nov pristop k literaturi iter omogočila nadaljnji razvoj literarnoitcoreitičnega mišljenja. Bila je začetek, iz katerega je bilo mogoče izhajati in ki ga je bilo mogoče razvijati naprej. Kot bomo še videli, so iz njenega kroga, iz Krožka polomistov VII in iz vilinsikega središča, izšli ljudje, ki so v letih 1955—1969 pripeljali strukturalno smer do razjcveta. * J. Mukarovsky, O ideologii czeehoslovvaekiej teorii sztuki. Mysl Wspôl-ezesna 1947, 6 ter Notutki do soejologii jçzyka poetyekiego. Twôrczosé 1949, 3. îo у 1919—1929. Ksiçga pamiqtkowa wydana na dziesiçciolecie istnienia Kola Polonistôw Uniwersytetu Poznanskiego. Poznan 1930. Ponatis v: Teoria badan literackich w Polsce, cit. op., II. II. Poljski strukturalizem v letih 1955—1969 1. Pobudniki V hudih časih poljske znanosti, od 1949—1955, ko so bile vsakršne pozitivne strukturalne raziskave oz. ukvarjanje s strukturalizmom v nemilosti in se je naklonjenost strukturalizmu štela za politično sovražno dejanje, mi tovrstnih raziskav prekinil pravzaprav edino Czeslaw Zgor-zelski, ki je po izidu knjige Duma pcprzedniezka ballady v letu 1949 že leta 1953 spet objavil študijo Naruszewicz — poeta.11 Njemu bi pripadal naslov pobudnika v prvi vrsti s kronološkega vidika. Zlasti še, ker se je v bistvu na ta članek (deloma polemično) navezovala v svoji začetni fazi tudi dejavnost skupine K. Budzyka. Y Varšavi bi se za ta naslov lahko potegovala še Maria Renata Mayenowa. ki se pri proučevanju vorzifikacije ni mogla in ni hoitela preveč odmakniti od izsledkov ruskih in čeških strukturalistov, zato se je pozneje hitro vrnila k njim. Toda tisti, ki je vse postavil na noge in stvari dal potrebni razmah, je bil nedvomno K. Budzyk. V letih 1955—1956 je zbral okrog selx1 skupino učencev in na varšavski univerzi najprej ustanovil verzi fikacijsko delavnico, pozneje pa katedro za literarno teorijo (drugo na Poljskem, prvo je ustanovila Stefania Skwarczyiiska na univerzi v Ъоdžu leta 1946). Ta katedra, ki ji je pripadala tudi M. R. Mayenowa, je bila ne le formalno, marveč deloma tudi personalno povezana z delavnico Instytuta Badaii Literackich Polskiej Akademii Nauk (skrajšano PAN). Tako so bili postavljeni organizacijski okviri za razvijanje oblikovno bogate dejavnosti varšavske strukturalne šole, pri kateri ločimo tri smeri: Budzykovo, smer Mayenowe in smer Ž61kiewskega. 2. Varšavska strukturalna šola A) Budzykooa smer. Čeprav je Kaziimierz Budzyk (1911 —1964) v tem času, se pravi v letih 1955—1964, objavil veliko pozornosti vrednih znanstvenih del,12 se vendar najbolj ceni njegovo tedanje delo vzgoji- 11 Roczniki Humanistyczne (Kutolicki Uniwersytet Lubelski), IV (1953) zv. i. 12 Knjige: K. Budzyk, Studia z zakresu nutik pomocniczych i historii lite-rutury polskiej. 1—II. Wroclaw 1956; (istegu avtorja) Spor o polski syluboto-nizm, Vur.šuva 1957. Med članki npr. O teorii procesu historycznoliterackiego w okresie polskiego renesansu i baroku, Przeglqd Humanistyczny 1958, 1: Clôwne problemy metodologiczne w badaniach literackich, Przeglqd Humanistyczny 1958, 3; Polskie systemy wersyfikucyjne, Przeglqd Humanistyczny 1958, 4: () przcdmioeie badaii historycznoliterackich, Przeglqd Humanistyczny 1958, 6; Lingwistyka statystyczna a zadania nauki о wierszu. Przeglqd Humanistyczny 1959, 5. telja, ustanovitelja in voditelja skupine. Ob sebi je namreč zbral krog učencev, med katerimi veljajo za najznamenitejše Mielml Glowiriski, Janusz Slawinski in — nekoliko pozneje — Kazimierz Bartoiszyiiski. V nadaljnjem je skupaj z Janam Trzynadlowskim iz Wroclawa za to skupino ustvaril forum v obliki stalne zbirke Z Dziejow Form Artv-stycznych w Liiteraturze Polskiej. ki izhaja v Wroclawu. Po Budzykovi smrti je urejanje zbirke prevzel Janusz Slawinski s souredniki Lrzynad-lowiskiin. Mario Žmigrodzko. M. R. Mayemowo in Tereso Kostkiewiczowo (stalni tajnik uredništva). V okviru te serije je v času od 1963. do 1969. leta izšlo 17 naslovov. Da bi se spodbudilo samospopolnjevanje mladih literarnih znanstvenikov v vsedržavnem merilu, so zasnovali vsakoletna liiterarnoteoretična posvetovanja, ki načelno trajajo 5—7 dni in se na njih zbirajo nesamostojni znanstveni delavci iz vseh polonistionih središč na Poljskem (se pravi središč z visokimi humanističnimi šolami; navadno sodeluje okrog 10 takih središč) ter povabljeni zastopniki teoretične literarne znanosti s Češkoslovaškega. Najboljše referate s posvetovanj običajno objavijo v posebnih zvezkih v okviru omenjene zbirke. Prvo posvetovanje je bilo leta 1962 v Rogowu. Odtlej so take konference iredne. Postale so dobra šola teoretičnega mišljenja in so prispevale k širjenju literarne teorije nasploh, strukturalističmih teženj pa še posebej. Podobna skrb za vzgojo mladega znanstvenega kadra se je pokazala z oživitvijo posebnega triletnega študija za doktorande. Budzyk takega študija v vsedržavnem merilu ni le pobudil, ampak ga je tudi sam organ i žira I na katedri za literarno teorijo. Vodil je tudi M. (. lowinskega, Aleksandro Okopiien-Slawiinsko in Janusza Slawinskega pri pisanju univerzitetnega učbenika za literarno teorijo. Prva nekako poskusna verzija tega učbenika je izšla že v 50-ih letih, druga precej obsežnejša in naslovljena Zarys teorii literal u ry lata 1962, tretja z enakim naslovom pa leta 1967. Ta učbenik je že v začetku postal osnova pri univerzitetnem pouku liiiterarme teorije. Najvažnejša pa je Budzy-kova skrb za znanstveno rast učencev. Znal jih je pripeljati do take stopnje strokovne, didaktične in organizacijske zrelosti, da so se po njegovi smrti vse pobude lahko nadaljevale iu jih je skupina lahko razvijala naprej. Glede znanstvenih temeljev se je K. Budzyk v teh letih čutil dediča in nadaljevalca predvojnega Krožka po Ion isto v varšavske univerze (zlasti je cenil Dawida llopensztandu), vendar takega, ki je premagal njegove napake. Med tujci je menda najbolj čislal Vinogradova in Mukafov- skega, ker je v njumiJi delih nahajal tisto, kar je bilo pri ruski in češki šoli najbolj zrelega. O ruskih formalistih se je marsikdaj kritično izrazil. Med učenci mu je v delu ostal najzvestejši Michal Glowiâiski. Y svoji raziskovalni praksi (da ne omenimo bogate literarnokritične dejavnosti) se ukvarja v bolj ali manj enaki meri z dvema področjema: s teorijo poezije in teorijo leposlovne proze. Prvo raziskovalno področje predstavlja npr. knjiga Poetyka lu win a a polska tradycja literacka (Varšava 1962) ter številni članki, npr. Dystyehy balladowe Lešmiana,13 Wir-tualny odbiorca w strukturze utworu poetyokiego,14 Gatunek liiteraoki i problemy poetyki historycznej.15 Drugo področje najbolje zastopa članek Narracja jako monolog wypowiedziany16 ter v knjigi zbrane študije Porzqdek, chaos, znaczenie,17 posvečene teoriji .sodobnega romana. zlasti »novega romana«. Glede metode sam avtor odkrito priznava gojitev sociologije literature. Vendar »sociologija literature« po njegovem ne pomeni sociologiziranja o literaturi. Razuane jo tako, da npr.18 prehod od vsevednega naratorja, značilnega za klasični roman devetnajstega stoletja Balzacovega tipa, do naratorja z omejeno obveščenostjo, ki nastopa v poznejšem romanu — torej proces, ki poteka v okviru literarne strukture — razlaga z upadanjem pisateljeve avtoritete v družbi, se pravi kot proces, ki poteka v družbeni zavesti. Za tem se skriva že od dirugod znano prepričanje, da je literatura eden izmed mnogih načinov manifestacije družbene zavesti, ki je kodirana (šifrirana) na strukturalni ravni. C) literarni strukturi je torej mogoče govoriti z jezikom družbene zavesti. Tako se ohrani homogenost raziskovalnega jezika, nastane pa v Literarni vedi nevarnost, ki je pogostna, da se bo pri obravnavanju literature govorilo o osem, samo o literaturi ne. Glowinski odpravlja to nevarnost z dodatno omejitvijo, ki pravi, da je treba razlaganje v literarni strukturi potekajočega procesa iskati čini bližje: v tistem »delu zavesti, ki Literaturo zadeva neposredno. To Glowinskeniu omogoča, da 1:1 V Z teorii i historii literatury. Praee poswiçcone V Kongresowi Sluwistöw w Sofii, pod red. K. Budzyka, Wroclaw 1963. 14 V Studiu z teorii i historii poezji. Pod red. M. Glôwiiiskiego. Séria pier-wszu. Wroclaw 1967. 15 V Proces historyczny w literuturze i sztuce. Pod red. M. Jan ion i A. Pio-runowej. Varšava 1967. 1,1 V Z teorii i historii literatury, cit. op. 17 Varš. 1968. 1,1 Prim, študijo Powiesc i autorytety v (istega avtorja) Porzqdck, chaos, znaczenie, cit. op. celo tedaj, ko govori o bolj abstraktnih vprašanjih, ostaja v neposrednem stiku z literarnim besedilom. Podobna so izhodišča Janusza Slawmskega, vendar tega zanima bolj splošna raven literature, namreč sistemskost literarnih pojavov. Tako v knjigi Koncepcija jçzyka poetyckiiego awangardy krakowskiej,19 ki je opis konkretne historične poetike, konstruira pojem poetike koit latent-nega sistema, podobnega slovnici in kot slovnica obstajajočega, ki ga sestavljata dva podsistema: podsistem neposredno (v manifestih, člankih ipd.) izražene, formulirane poetike in podsistem imanenitne, prek literarnih besedil razodevajoče se poetike. Prav tako ga zanima odnos med dvema tako različnima vrstama zavesti, kot sta poetična zavest (poetika) in znanstvena zavest, pa (tudi problem jezika zgodovinske poetike in raziskovalnega jezika, ki služi za rekonstrukcijo te poetike ipd. V članku Syinchroiiiia i diachronia w procesie historycznoliterackim20 razmišlja o odnosu obeh »ravnin« v literarni tradiciji. »Literarna tradicija« pri tem pomeni nekaj analognega govorici F. de Saussurja; kakor govorico (langage) sestavljata jezik (langue) in govorjenje (parole), tako tudi literarno tradicijo sestavljata sistem in realizacija tega sistema oziroma konkretna literarna dela. V članku Semantvka wypowiedzi narracyjnej21 preiskuje, kako se med pripovedjo ustvarja pomen in kako posamezni pripovedni liki postanejo nosilci semantike dela.22 Nemara je prav zato. ker se avtor uikvairja z drugimi problemi kot Glowiiiski. drugačen tudi jezik: to je predvsem visoko teoretični jezik strukturalne lingvisfiike (v izdaji praške in harvardske, v glavnem Jakobsoaiove šole), prenesen na področje razpravljanja o literaturi. Včasih je tudi jezik teorije informacije in čedalje pogosteje — semiiotike. Kazimietrz Bartoszymski je avtor knjige O powiesciah Fryderyka Skarbka (Varšava 1963) ter člankov, kot 'Popioly' i kryzys powiesoi historycznej (PL,* 1965, 1) im '/ problem ait viki czasu w utworach epi- * PL bo v nadaljnjem pomenilo Pamiçtnik Literacki, Р1Г pa Przeglqd Humianistyczny. ' 19 Wroclaw 1965. 20 V Proces historyczny w literaturze i sztiice, cit. op. 21 V W krogli zagadnieii teorii povviešči. Red. J. Slawinski. Wroclaw 1966. 22 Vsaj po naslovu velja omeniti tri izredno zanimive članke: Wokôl teorii jçzyka poetyckiego, Twörczosc 1961, 12 (slovenski bralec ga pozna iz prevoda Katarine Salamun-Biedrzyeke, Problemi februar 1970, VIII, št. 86); Pozycja narratora w 'Nocach i dniach' M. Dqbrowskiej, v zborniku 50 lat twôrczosci Marii Diibrowskiej, Warszawa 1965; Funkcje krytyki literackiej, v Z teorii i h is t or i i literatury, cit. op. ckich.23 Z ! i i erarnoteoreitičnega gledišča je posebno pomembna zadnja razpirava, v kateri je avtor nenavadno zrelo poskusil konstruirati opis strukture literarnega dela, in sicer z zornega kota časa, ne le komplementarnega, marveč prej alternativnega nasproti najpogosteje rabljenemu (predvsem pri raziskavah epike) jeziku naratorja ali bolj splošno — govorečega osebka. V marsičem je to edini poskus v poljski literarni teoriji. Avtor ugotavlja, da 1. časovna perspektiva omogoča zajeti лее bistvene vidike in elemente strukture epskega dela, in kaže, da je 2. jezik časa zelo homogen in more biti precizen, l.ahko pričakujemo, da 1ю<1 o postopek Bartoszyiiskega v bližnji prihodnosti razvili še drugi raziskovalci. K tem trem imenovanim bi veljalo navesti vsaj še dve: Aleksandro Qkopiien-Slawinsko, soavtorico Zarvsa teorii liiteratury, in Tereso Kositkiewiczowo. Vendar pa nam omogočajo orientacijo v smeri znanstvene dejavnosti in njenega značaja, v širino raziskav in znanstvenih pozicij, predvsem pa v najdragocenejših dosežkih te skupine. B) Smer Maijenoroe. Maria Renata Mayenowa je bila pred vojno povezana z vilmskim središčem. Pozneje se je srečala neposredno s praško strukturalno šolo in prevajala dela Mukafovskega. Leta 1949 je — kot rečeno — izdala učbenik Poetyka opisova. Med nadaljnjimi deli, izšlimi v letih 1950—55. je treba omeniti zlasti Jçzyk liryki pozyty-wistycznej,24 Propo'zycje stylistyczne (PL, 1954, 1) ter Zagadniemie jçzyka i teorii literatury w podrçczniku uniwersyteckim historii liite-ratuiry piçknej (PL, 1955, 2). Hkrati je sodelavka Instytuta Badali Literackich PAN, kjer vodi posebno delavnico, vse do leta 1968 pa je bila namestnik direktorja za znanstvena vprašanja. Prav tako je pripadala ekipi katedre za literarno teorijo od «jene ustanovitve, po Budzvkovi smrti pa je skrbela za znanstveno in didaktično dejavnost katedre (do 1. 1968). V okviru instituta se ukvarja z redakcijo verzološkega dela večknjiižne enciklopedije Poetyka. Od tega dela so že izšli zvezki Syla-hizni,25 Wiersz. Podstawowe kategorie opisu. Cz. L Rytmika,26 Stro-fiika.27 Vrh tega sodeluje tudi pri Slowniiku polszczyzny XVI wieku, аз y ^v krogli zagadnieii teorii powiesci, cit. op. Zanimiv je tudi članek О amorfizmie gqwedy, ki je v knjigi Prace o literaturze i teatrze ofiarowane Zygmuntowi Szweykowskiemu. Wroclaw 1966. 24 V zborniku Pozytywizm. 1. Wroclaw 1950. 25 Sylubizm. Praca zbiorowa pod red. Z. Kopezyiiskiej i M. R. Mayenowej. Wroclaw 1956. 20 Pod red. J. Woronczuka. Wroclaw 1963. 27 Strofika. Praca zbiorowa pod red. M. R. Mayenowej. Wroclaw 1964. katerega prvi zvezki so bili natisnjeni v lotili I966—68, vodi redakcijo ene od 'rubrik Pamiçtnika Literackega ter daje vrsto drugih važnih izdajateljskih, organizacijskih in znanstvenih pobud. Njena dejavnost zadeva predvsem tisti del poetike, ki neposredno meji na jezikoslovje, se pravi verzologijo in stilistiko.28 Zanima se tudi za jezikoslovje, kjer jo najbolj mikajo dosežki praške in harvardske šole29 ter novejše smeri v jezikoslovju, namreč matematična in generativna.30 Med učenci Mayenowe kaže največ znanstvene pobude in — če se smem tako izraziti — živahnosti Anna Wierzbicka. Čeprav je bilo njeno izhodišče jezikoslovje, bi njeno delo veljalo uvrstiti med jezikoslovno poetiko. Meje med jezikoslovjem in poetiko avtorica sploh ne upošteva in mirno prehaja z ene na drugo stran, tako da pogosto ne moremo reči, za katero področje gre. Taka so že prva dela: Okres reito-ryczny a ogölna tendencja skladni szesnastowiecznej (PL, 1961, 1), О gramatyce'Bajek i przypowiesei' Krasiokiego (PL, 1961.2) ali llipotaksa 1 ikonstrukcje nominalne w razwoju poLszczyzny (PL. 1962, 1). Od metod. ki jih uporablja jezikoslovje, zanimajo avtorico zlasti statistične metode,31 dalje kopenhagensika jezikoslovna šola32 in končno — generativna teorija, posebno v zvezi s semantičnimi pojavi. Y zadnjih delih,33 ki so nekakšna priprava za knjigo Dociekania semantyczne (Wroclaw 1969). pa tudi v samih Dociekaniiih je avtorica povsem pretrgala z literarno vedo iin se preselila na področje jezikoslov ja, točneje, na področje jezikoslovne semanitike. Čeprav torej zadnja knjiga Wierzbicke formalno ne sodi v literarno teorijo, pa glede na perspektive, ki jih lahko odpre pred literarno seniantiko, zasluži posebno omembo. Avtorica svojo teorijo generativne semant ike — kot jo sama imenuje — razlaga takole: »Lin vsakega človeka razpolaga s semantičnim sistemom : skupkom elementarnih pojmov (...) ter pravil, po katerih se iz teh atomov gradijo 2N Pri ni. npr.: Organizacja wypowiedzi w tekšcie draniatyeznym, PL 1964, 2 ter Stylistyka Bally'ego. Wybôr tekstôw, VVarszawa 1966. 29 O tem lahko priča knjiga Praska szkola strukturalna. Wybôr inate-rialôw. Pod red. M. U. Mayenowej. Warszawa 1966. 30 Prim, zbornik Poetyka i matematyka, pod red. M. R. Mayenowej. Warszawa 1965. 31 Za primer bodi članek Liiigwistyezne narzçdzia w stylistyeznej anulizie wyrazôw, PL 1963, 2. 32 O tem priča npr. članek Rosyjska szkola poetyki lingwistycznej a jçzy-koznawstwo strukturalne, IM, 1965, 2. 33 Cire za članka Negation — Л Study in the Deep Grammar (razmnoženo besedilo, MIT, 1967) in On Semantics of Verbal Aspect in Polish, To Honor Roman Jakobson, The Hague 1967. sestavljeni kompleksi — mentalni stavki, 'misli' ali 'sodbe'. Sporazumevanje sloni na posredovanju — izražanju in »uražanju« — sodb (misli). Semantični sistem — lahko mu rečemo tudi »mentalni jezik« /... — je univerzalen. Pri rabi .tega ali onega naravnega jezika opravljamo prevod iz mentalnega v naravni jezik. To pomeni, da je slednjemu stavku v mentalnem jeziku mogoče prirediti stavek v poljubnem naravnem jeziku. ki (stavek namreč) operira z elementarnimi izrazi (= primerljivimi neposredno z elementi semantičnega sistema). Гак elementarni stavek v naravnem jeziku je mogoče pa ra (razi rat i s tem, da ga pretvorimo po slovničnih (»transformacijskih«) pravilih, ki so lastna temu jeziku. Slovnica — poljska, angleška ali kitajska — so danemu naravnemu jeziku lastna pravila parafraziranja nasproti mislim izomorfnih stavkov, parafraziranja v obliko, ki je nasproti ntisli izrazito neizomoirfna. Sino-iiinini stavki, ki pripadajo istemu ali pa različnim naravnim jezikom, so stavki, ki imajo isti ustrezinik v »1 i n g u a m e n t a 1 i s«.84 Razvijajoč to teorijo, skuša avtorica s parafraziranjeni enih izrazov s pomočjo drugih za dani naravni jezik (poljščino) določiti »semiotični jezik«, ki je a) del naravnega jezika in b) metajezik semantičnega opisa vseh možnih sporočil v danem jeziku. Ta hipotetični »jezik« morata sestavljati dve množici: množica elementarnih izrazov, ki tvori njegovo leksi-ko. in množica elementarnih sintaktičnih shem, ki tvori njegovo slovnico. »Elementaren« pri tem pomeni tak, ki se naprej ne da več para-lrazirati, opisovati s pomočjo parafraz ali definirati. Tako opisuje avtorica fragmente »po 1 jsko-semanitičnega slovarja« in presoja nekatera pravila slovnice »semantičnega jezika«. Svoje raziskave naslanja Wierzbieka na introspekeijo, vlogo odločilnega kriterija pa pripisuje t.ii. globoki intuiciji. Pogosto navaja imena takih jezikoslovcev, kot sta N. Chomsky in Л. Boguslawski,35 med filozofi pa daje prednost L. Wittgenstein u. Poleg Anne Wierzbicke je treba omeniti še Zdzislawo Kopczyuisko in I псу По Pszczolowsko, ki se ukvarjata skoraj izključno z verzifika-cijo. Razen v posebni knjigi O wierszu romaniycznym (Varšava 1963) nahajamo njuna dela i udi v že navedeni enciklopediji Poetyka, v zbornikih Poetics. Poetika, poetyka (Varšava 1962), Poetyka i niatemalyka, 34 A. Wierzbieka, Doeickunia semantvezne. Varšava 1969, str. 14. Prva knjiga te avtorice, System skladniowo-stylistyczny prozy polskiego Renesuiisu. je izšlu (skupaj z delom W. (Iomega) v Varšavi letu 1966. 35 Poljski avtor knjige Semantvezne pojgcie liczebnika, Varšava 1966. ki mu Wierzbieka veliko dolguje. Studia z teorii i historii poezji idr. ter v znanstvenih revijah, zlasti v Pamiçtniku Literackem, kjer najdemo med drugimi tudi L. Pszczolowske Z zagadnieii skladni w utworze \vi ertstz o w a il y m (1963, 2), Slovvnik jçzyka poezji (1966. 1), O zjawiskach parajçzyka w utworze literackim (1969. 1), Rym a konstanta akcentowa w w.ierszu polskim (1969. 2); Z. Kopczynske Polska sitrofa oktawowa ( 196*5. 2); Z. Kopczynske in L. Pszczolowske Z zagadnien struktury jçzykowej polskiego sylabowca (1968, 2), Znaczenie i wartosc foirin wierszowycli w kontekšcie literackim epoki (Poezja polskiego baroku) (1969, 3). Z ekipo Mayenowe zelo tesno sodeluje Jerzy Woronczak iz Wrocla-wa, ki ima hkrati humanistično in matematično izobrazbo. Ukvarja se na splošno z verzifikaoijo, posebej pa z verzifikacijo sitaropoljske poezije,38 obdelal je neprecenljivo monografijo najstarejšega poljskega pesniškega dela37 in je tvorec originalne metode matematičnega (statističnega) merjenja slovanskega bogastva besedila, ki jo je prikazal v članku, vključenem v zbornik Poetvka i maitematyka.38 C) Smer Zölkiemskega. Kot rečeno, je bil Stefan Zôlkiewski (г. 1911) aktivni udeleženec predvojnega Krožka polonistov VU in je že tedaj zagovarjal jezikoslovno smer v literarni znanosti. Leta 1938 je pisal: »Sodobna literarna znanost se kakoir Odisej na nehvaležno Itako vrača k jezikoslovju.«39 Med vojno iin po njej je bil politični delavec, do leta 1968 je pripadal najvišjim partijskim in državnim organom, hkrati pa je bil urednik in publicist. Tako je odigral pomembno vlogo v razvoju poljske literature, literarne kritike in kulture sploh. Kot profesor Varšavske univerze, direktor Insitytuta Badai'i Literackich, tajnik WydziaJa Nauk Spolecznych, znanstveni tajnik PAN in minister za visoko šolstvo (take funkcije je opravljal večkrat) je vplival na smer razvoja poljske humanistike in na njeno metodologijo. Zlasti velja to za literarno znanost, ki jo je usmerjal k marksizmu. Na to témo je objavil mnogo del, od katerih sta najbolj znani Stare i nowe literaturoznawstwo (Varšava 30 Prim. npr. J. Woronczak: Elementy sredniowieczne w wersyfikacji polskiej XVI wieku i jej przemiany. V zborniku Z polskich studiöw slawi-stycznych, II. Warszawa 1958. 37 Bogurodzica. Opracowal J. Woronczak. Wstçp jçzykoznawczy E. Ostrow-ska. Opracowanie muzykologiezne H. Feicht. Wroclaw 1962. 3B Prim, tudi njegovo delo o uporabi statističnih metod v poetiki v zborniku: Poetics, poetika, poetvka, Varšava 1962. 39 Stefan Zôlkiewski: Powrot do Itaki. £yeic Literackie 1938 (II), zv. 5. Ponatis v Teoria badaii literackich w Polsce, cit. op. II (citiram po drugem viru, s. 251). 1950) in Spor o Mickiewicza (Varšava 1951), po letu 1956 pa še Kultura i poliityka (Varšava 1951), Perspektywy literatury XX wieku (Varšava 1960) ter Zaigadnienia stylu. Szkice o kulturze wspôtczesnej (Varšava 1965). V letih 1964—68 je bil predstojnik katedre za literarno teorijo VU. Skoraj do srede 60-ili let je bil tako Žolkievvski kot njegova skupina, ki so ji pripadali A lina Brodzka, Alicja Lisiecka, Ryszard Przybylski, Zbigniew Žabicki idr., od strukturalizma zelo daleč. O tem priča že posvetovanje, ki je potekalo v Wiroclawu leta 1964 in je bilo posvečeno glavnim smerem v povojni literaturi. V tistih letih je ekipa Zolkiew-skega pretresala predvsem, vprašanje realizma v literaturi in iskala navdiha pri teoretikih, kot SO' G. Lukacs, L. Goldman in R. Garaudy. Pozneje — ko se je začela zanimati za razne sodobne koncepcije kulture — se je ukvarjala s strukturalno antropologijo, zlasti na podlagi del C. Lévi-Straussa. Od tod pa ni bilo več daleč do Romana Jakobson a ali Rolanda Barthesa. Leta 1965—1968 so olxlobje nenavadno intenzivne podvrženosti vplivu semiologije, o čemer pričajo številne objave v reviji Kultura i spoleczenstwo,40 ki jo je urejal Ž61kiewski. Tudi v tem času ustanovljeno Poljsko semiološko društvo, katerega pobudnik in prvi predsednik je bil (in je še) Zotkiewski, kaže živahno dejavnost njegove skupine. Med učenci Zôlkiewskega je mogoče ločiti dve »generaciji«. Y starejši zastopata poleg Aline Brodzke, ki je znana predvsem kot avtorica odlične knjige O kryteriach realizmu w badaniach literackich (Varšava 1966), zanimivo raziskovalno gledanje še Ryszard Przybylski in Jaro-slaw Marek Rymkiewicz kot teoretika in kritika neoklasicizma (J. M. Rymkiewicz je tudi viden ustvarjalec neoklasieistične poezije), ene najbolj živili smeri v poljski poeziji 60-ili let. Ukvarjata se z raziskavo to-posov v literaturi.41 Pri mlajši »generaciji«, ki bi ji nemara lahko rekli eemiološka, ima med številnimi mladimi raziskovalci najbogatejše in hkrati zelo izvirne izsledke Llžbieta Sarnowska-Temeriusz, ki na moderen način interpretira teorijo poezije iz 16. in 17. stol. Napisala je zanimivo knjigo Swiat mitov i swiat znaczeli. M. K. Sarbiewski i problem wiedzy o starožyt- 40 Po letu 1968 ureja to revijo prof. Chalasinski in je bolj sociološko orientirana. 41 Prim. J. M. Rymkiewicz, Mysli rožne o ogrodach. Dzieje jednego toposu. Varšava 1968, ter knjigi H. Przybylskega: Dostojewski — przeklçte problemy in Et in Areadiu ego, obe izdani v letih 1964—67. noše i (Wroclaw 1969), ter več člankov, npr. Alegoryczna wiedza o poezji w XVI i XVII vvieku (PL 1969, 3). Razhajanja in stičišča. Л začetni fazi so se vse tri smeri bodisi popolnoma razhajale, kot npr. smer Budzyka in Mayenowe na eni strani in skupina Zôlkiewskega na drugi, ali pa so med sabo polemizirale, npr. Budzykova smer in smer Mayenowe. Za kaj je šlo v tej polemiki? V splošnem so se pota Budzyka in Mayenowe razhajala že pri takih osnovnih rečeh, kot je pojmovanje literarne teorije kot discipline, odnos do formalizacije in odnos do znanstvene tradicije. K. Budzyk je izhajal iz načela, da se je pni znanstvenih raziskavah treba čimbolj držati literarnega besedila, ki je hkrati izhodišče za vsakršne znanstvene poeplošitve iin potrditev raznih teoretičnih konstrukcij, se pravi dohodišče, ,in da se pri proučevanju literarnega kom k return a ne smemo ločiti od literarnozgodovinskega sobesedila in zgodovinskega sobesedila sploh, ampak je treba to sobesedilo v največji meri upoštevati. Zato je teorijo tesno povezoval z literarno zgodovino. V literarni teoriji je pustil prostor za ontološke raziskave, za analizo temeljev znanosti, hkrati pa je opisno poetiko nadomeščal s historično poetiko, ki je dalje odkrivala teorijo literarnozgodovinskega procesa, in ta je bila nekako krona literarnoteorcitične in literarnozgodovinske vede. V tem duhu je tudi nasprotoval avtorici Poetyke opisowe :in urednici verzi lik a ci j skega dela enciklopedije Poetvka. Njenemu delu je (v obstoječi obliki) odrekal smisel, mu očital neuporabnost pri literarnozgodovinskih raziskavah in formalizem. Formalizem je imenoval postopek, pni katerem se konstruirajo abstraktne tin ahistorične kategorije, ki ne upoštevajo zgodovinskega gradiva iu vsebinskega jedra del. Primer takšnega početja so bili za Budzyka ravno Li. verzifikacijski sistemi in v bistvu vsa obstoječa verzologija. ki se po njegovem ne ukvarja s stvarnimi (konkretnimi) vprašanji, marveč z izmišljenimi (abstraktnimi), in ki je izgubila sleherni stik z liierairtnozgodovinsko znanostjo in literarno semantiko. i Budzyk je prav tako odločno nasprotoval matematičnim (statističnim) metodam v literarnih raziskavah. Sodil je, da tovrstne raziskave favorizirajo površinske, nebistvene pojave in tako deformirajo podobo celote. Primerjal jih je poskusom 'določanja botanične vrste drevesa po številu zobcev listnega roba. Statistični, se pravi površinski pristop je očital na področju verzilikacije smeri Mayenowe in Woronczaka, na področju jezikoslovja pa vsem tistim, kii so v numeričnih metodah tedaj videli panaceum jezikoslovja. Za temi razlikami se je skrival tudi drugačen odnos do znanstvene tradicije, predvsem do ruskega formalizma in češkega strukturalizma. Če se je Mayenowa rada opirala na obe šoli v celoti, pa je Budzyk upošteval le tista dela. ki so pomenila ne toliko nadaljevanje, kolikor prestopanje. Medtem ko je Mayenowa znanost »formalistov« in »fomolo-gov« obravnavala kot še zmerom aktualno in odprto, je imel Budzyk te poglede za zgodovinsko zaprta in očitno zastarela dejanja. Še drugačno je bilo stališče Zolkiewskega. Njega niso toliko zanimale take »drobnosti«, kot sta verzifiikacija in stil, marveč splošne teorije o značaju in vlogi literarnega ustvarjanja v kulturi in sodobnem življenju. Od tod izvira njegovo zanimanje predvsem za strukturalno antropologijo in manj za ruski strukturalizem alii praško šolo: za C. Lévi-Straussa lin R. В art lies a bolj koit za R. Jakobsona ali Mukafovskega. Hkrati pa se čedalje bolj razvija sodelovanje. Najpomembnejše področje, na katerem prihaja do določenega zbližan j a, je bila menda katedra za literarno teorijo VU od ustanovitve pa do leta 1969, ko je prenehala obstajati zaradi reorganizacije varšavske univerze. Mayenowa je sicer že od začetka spadala v ekipo, vendar se je držala nekako ob strani. Po Buzvkovi smrti se je njen položaj spremenil: skrbi za ekipo ter se udeležuje njenih sestankov in dela, prihaja celo do določenega spremešanja oz. razširitve skupine. Poleg prejšnjih Budzykovih učencev ji zdaj pripadajo tudi nekateri Mayenowe in še 2<>lkiewskega. Drugo področje sodelovanja so bila že večkrat omenjena literarno-teoretiona posvetovanja, v katera so se poleg Budzvkove skupine, ki jih je organizirala in jim dajala lom, postopoma vključevali učenci Mayenowe in Zôlkiewskega. Posebno aktivne so se pokazali učenci Zôlkiew-skega, ki so v zadnjih letih prevzeli v svoje roke najpomembnejše organizacijske in koordinacijske dejavnosti. Tretje področje pa je bil naposled program univerzitetnega študija literarne teorije, ki so ga skupaj izdelale vse tri grupacije varšavske strukturalne šole (ta program zasluži nekoliko več pozornosti, zato ga hotno podrobneje podali na koncu). K sodelovanju je pripeljalo tudi zanimanje za seinantiko in seniiolo-gijo, ki se je razbohotilo pri vseh treh skupinah. Za primer lahko navedemo na eni strani Stawinskega Semant y ko wypowiedzi narracyj-nej. na drugi pa Dociekania semantvezne Wierzhioke (zadnje je izšlo v okviru zbirke Z Dziejow Form Artystycznych w Literaturze Polskiej). Kljub mnogim skupnim toriščem do popolne integracije .nikoli ni prišlo (vsaj v obravnavanem obdobju ne). Znanstvene prireditve, kot so Mednarodno posvetovanje o poetiki v Varšavi leta 1960, Mednarodno posvetovanje o poetiki v Jablonni leta 1961 ali nedavno Varšavsko semantično posvetovanje januarja 1%8 oz. Mednarodno semiotično posvetovanje avgusta 1968, ki so dovolj splošne narave, da bi lahko združile pse smeri, so dokaz ne integracijske, ampak prej dezintegracijske dejavnosti posameznih usmeritev varšavske strukturalne šole. Ni torej govora o enotnosti ali celo izenačevanju. Lahko pa v zvezi z dejavnostjo (predvsem znanstveno) govorimo o nečem drugem: o njihovem nenamernem dopolnjevanju v območju proučevane problematike in hkrati v območju raziskovalnih pozicij ter o tem, da sestavljajo nekakšno skupino fronto, v kateri sicer oddelki niso podrejeni skupnemu poveljstvu. imajo pa skupnega sovražnika. Primerjava se potrjuije tudi v tem smislu, da v zadnjih letih med smermi ne prihaja do polemičnih spopadov; tisti, ki smo jih prej omenjali, sodijo že v »daljno« preteklost. Težave pa se začnejo, ko se pri nadaljnjem primerjanju vprašamo po načinu razpostave »oddelkov«, po njihovem mestu v raz vrstit vi. Poglavitna težava je v izboru kriterija razvrstitve. Če vzamemo za merilo stopnjo formalizacije, najdemo najnižjo v nekaterih delih iz Budzykove skupine, najvišjo pa v dosežkih smeri Mayenowe. Če pa vzamemo za merilo voljo po presežen ju strukturalizma, je najdlje prav gotovo prišla smer 261kiewiskega. Po delnem prekrivanju teh vrst smemo soditi, da zavzemata Budzykova smer in smer Zôlkiewskega krilna položaja. Prva zato, ker je najbližja tradicionalnemu42 načinu gojitve literarne vede, druga, ker skuša prilti prek strukturalizma. 3. Lublinska šola in strukturalne tendence drugih poljskih središč Ko govorimo o poljskem strukturalizmu, ne moremo mimo vloge, ki jo je v njem odigral Czeslaw Zgorzelski. Njegovo ime smo omenili že v poglavju Pobudniki, treba pa mu je posvetiti nekoliko več prostora. Izhaja iz vilmskega središča, ki ga je vodil Kridl. Pred vojno se je zanimal med drugim za ruski formalizem.43 Po vojni je objavil dela, kot Sprawy nauki o literatuirze,44 Duma poprzedniozka ballady (Toruli 1949), omenjeni članek Naruszewicz-poeta, O lirykach Miekiewieza i 42 Tukaj naj mimogrede omenim dejstvo, da je N. Chomsky dokazoval, da tradicionalni« nikakor nujno ne pomeni zastarel« ali »slab«, pomeni lahko ravno nasprotno. 4:1 Prim. Glôwne kierunki badaii literackich w Rosji Sowieckiej, Przeglqd Powszcchny, 19"55, zv. 207—208. 44 Arkona, 1948, št. 4/6. Slowackiego (Lublin 1961) ter vršita člankov, posvečenih večidel liriki45 in z njo povezani genološki problematiki.46 Zgorzelski je (vsaj do neke mere) inspiriral varšavsko šolo, zlasti Budzykovo linijo, na prehodu iz 50-iih v 60-a leta je v Lublinu tudi sam spočel raziskovalno šolo, ki so ji pripadali Ireneusz Opacki,47 Marian Maciejewski.48 Danuta Zanu\-oiiiska idr. Za področje problematike si je lublimska šola kot celota izbrala poezijo, zlasti romantično in iz časa nied obema vojnama. Zanima se pravzaprav za: »pesniško umetnost«. In čeprav se vsi štejejo za literarne zgodovinarje, gojijo ne le literarno zgodovino, marveč zgodovino »pesniške umetnosti«, ki se od zgodovinske poetike loči v tem, da si ne prizadeva rekonstruirati delu lastne literarne zavesti, ampak se pretvarja v precej svobodnejšo »umetnost interpretacije«. To sicer dela ne toliko z znanstvenim jezikom, marveč z jezikom umetnosti, ker tukaj raziskovalec ni hladen in natančen znanstvenik, ampak navdušen iskalec in odkrivalec lepote. Pri razlagi mehanizma, ki povzroča, da delo občutimo kot lepo, se ponavadi opira na kompozicijo (zlasti Cz. Zgorzelski v knjigi O Lirykach Miekiewicza i Slowackiego) in poslužuje teorije funkcionalizma. Formalizacije ne mara, ker je neestetski način govorjenja o estetskih predmetih, ki prej uničuje kot odkriva skrivnosti pesniške umetnosti, in ker skuša ustvariti univerzalni ključ za literaturo, vtem ko je po mnenju lu Minski h raziskovalcev v bistvu vsako dobro delo preskrbljeno s posebnim neponovljivim mehanizmom lepote. Tako gledanje ni spravljivo s šolama Mayenowe in Zolkiewskega, ni pa preveč oddaljeno od Budzvkove smeri. Posebno lepo bi se to videlo, če ne bi opazovali skrajnih verzij obeh gledanj, ampak vmesne člene. Zdi se namreč, da tak prehod obstaja. Pri lublinski šoli se Budzy- 45 Npr. Srebrne i ezarne, Lechonia PL 1967, 1. 40 Npr. Uvod v Kallada polska, Wroclaw 1962; Historvcznoliteruckie per-spektywy genologii w badaniaeh nad lirykq, PL 1965, 2; Przelom renesansowy w dziejach I i ry ki polskiej. V zborniku Z polskieh studiôw slawistycznych, Séria В. Nauku о literaturze. Praee na VI Miçdzynarodowy Kongres Slawistôw w Pradze w 1968 roku. Wurszuwu 1968. 47 Prim, istega uvtorju npr. Ewolucje bulladowej opowiesei. Zugadnienie nar-ratora i narraeji w bulladzie lat 1822—1830. Lublin 1961: krzyzowanie siç postaci gutunkowych jako wyznucznik ewolueji poezji. PI, 1963, 4; Wokôl »Kurmazynowego pocinutu< Jana Lechonia, PL 1966, 4; Czlowiek w sonetach przeloinu. V zborniku Z polskieh studiôw slawistycznych. Séria K. Nauka о literaturze. Cit. op. 48 Prim, istega avtorja npr. Rozcznač mvšl wôd ... (Glosy do liryki lozaii-skiej) PL 1964, 3; >Natury ])oznaniec w lirykach Slowackiego (Dzieje napiçc miçdzy podmiotem u przedmiotem). PL 1966, 1. 4 Slavistična revija ko vi smeri najbolj približa najvidnejši učenec Zgorzelskega — Ireneusz Opacki, ki v svojih delih povezuje »umetnost interpretacije« z gojitvijo zgodovinske poetike; njegova verzija je zelo blizu tisti, ki jo je uresničil Glovvinski. Pri Budzykovi smeri pa opažamo ne le veliko zanimanje za »umetnost interpretacije«, katerega rezultati so bile npr. knjige Cwi-czami z poeiyki opisowej49 ter Liryka polska.50 Czytamy utwory vspôl-czesne,51 marveč (tudi teoretične sorodnosti, ki jih je opaziti zlasti v nekaterih delih T. Kostkieczowe. V mnogih primerih uporabljajo dela iz Budzykove skupine in iz lublinske šole znanstveni jezik, ki je tako podoben, da jih lahko razlikuje le skušeno uho. Ta bližina se je manifestirala tudi na literarnoteoreitičnih posvetovanjih, na številnih problemskih posvetovanjih, ki jih je organiziral Instytut Badaii Literackich, in v mnogih zbornikih. Tukaj lahko rečemo, da je lublinska šola, kakorkoli se že loči od varšavske in je do smeri Mayenowe in Zôlkiewskega naravnost v opoziciji, nekako naravno nadaljevanje in dopolnitev ne le Budzykove smeri, marveč celotne varšavske strukturalne šole. Med drugimi središči, kjer so postale ®trukturallstične težnje prav tako popularne, velja omeniti vsaj dve: wroclawsko in poznansko. Voditelj prvega je Jan IVzynadlowski, avtor zanimivih Študij literackih (Wroclaw 1955), ki vsebujejo npr. razprave Problemy semantyki liite-rackiej. Uwagi o ideologii uitworu literackiego, Racjonalizan basni, 1er številnih člankov, kot sta npr. O poezji niiezrozumialej62 in Motywacja ILryczna.53 Bil je Budzykov »znanstveni« prijatelj. Od ustanovitve serije Z Dziejôw Form Artysfycznyh w Literaturze Polskiej je eden od njenih urednikov, ukvarjal pa se je tudi z vprašanji liiterarnoteorctičnih posvetovanj. V njegovem krogu iin pod njegovim znanstvenim vodstvom so nastala dela kakor Aleksandra Bereza Prôba analizy parodii,64 Parodia wobee sitruktury groteski55 ter Problemy stylizacji w satyrze.58 40 T. Kostkiewiezowa i J. Slawinski, Cwiczenia z poetyki opisowej. War- szawa 1961. ' 50 Liryka polska. Interpretacje. Red. J. Prokop i J. Slawinski. Krakow 1966. 51 T. Kostkiewiezowa, A. Okopien-Slawinska in J. Slawinski: Czytamy utwory wspölezesne. Warszawa 1967. 52 Prace Polonistyczne, Séria XVIII (1962). 53 Prace Literackie, Séria VI (1964). 54 Prace Literackie, Séria V (1965). 55 V Styl i kompozyeja. Red. J. Trzynadlowski, Wroclaw 1965. 5U Knjiga je izšla v zbirki Z Dziejôw Form Artystycznyeh w Literaturze Polskiej, Wroclaw 1966. Poznanjsko središče je oživelo šele v zadnjih letih. Posebno aktivna sta dva mlada znanstvenika: Edward Balcerzan (tudi pesnik in pisatelj), ki se ukvarja v glavnem s teorijo pesniškega prevoda,57 ter Zbigniew Osiiiski, ki se loteva pri poljskem (in ne le pri tem) strukturalizmu najbolj zanemarjene problematike drame in gledališča.58 Oba raziskovalca, zlasti Balcerzan. zelo tesno sodelujeta z varšavskim središčem (predvsem s Slawill'iskim in Glowinskim). III. Ocena dosedanjega razvoja Strukturalizem je docela prevladoval v poljski literarni teoriji 60-ili let. Celo raziskovalci, ki so ostali zunaj njega, so nanj gledali s simpatijo. O simpatiji je mogoče govoriti vsaj pri Štefaniji Skwarczynski, Kazimierzu Wykii in Mariji Janiion. Julian Krzyzanowski. ki v poljski literarni znanosti tvori epoho, jasno priznava konvergenco svojih pogledov z avtorji Theory of Literature in poljskega Zarysa teorii lite-ratury.59 Tudi v Henryku Markiewiczu, čeprav je v bistvu zastopal drugačne nazore (kar je jasno izrazil v Glownili problemih wiedzy o literaturze), ni bilo čutiti nasprotnika, marveč prej dobrohotnega opazovalca. Ce izvzamemo literarnokritične napade Arturja Sandauerija in diskusije o znanstvenem jeziku humanistike, se je poljski strukturalizem od leta 1955 razvijal brez prave polemike od zunaj (pozneje pa prav tako od znotraj). Živel je bolj v ozračju toplega priznanja ali molka kot v ognju kritike. Kaj je dosegel? Zdaj je menda še prezgodaj, da hi mogli pošteno oceniti znanstveni delež, ki so ga poljski strukturalisti prispevali k teoriji literature. Težko je še reči, kaj lx> od te raznotere znanstvene dejavnosti ohranilo trajno vrednost. Dve zaslugi pa sta očitni že danes in ju zalo ne gre malotiti. Prva -- da so neverjetno razširili teoretično problematiko, dokazali njeno nujnost pri razmišljanju 0 literaturi 1er določili teoretični minimum, pod katerega pri znanstvenih obravnavah danes ni več mogoče, razen če nočemo tvegati očitka 57 Njegovo delo nu to témo je — poleg knjige, ki je izšlu v zbirki Z Dziejow form Artystyeznyeh w Literaturze Polskiej — mogoče najti v zbornikih: Wiersz i poezju lied. J. Trzynadlowski. Wroclaw 1966; Studia z teorii 1 historii poezji, cit. op., ter v znanstvenih (npr. Zagadnienia Rodzajôw Literackich) in literarnih (npr. Twôrczosé, Nu rt) revijah. 5H Tudi njegove članke je mogoče najti v revijah iz prejšnje opombe. 58 Julian Krzyz.unowski, Nauka o literaturze. Wroclaw-Warszawa-Krakôw 1966, str. 11—12. pomanjkljive znanstvene kulture. Da bi se ta hip na Poljskem ukvarjali z literaturo, ni dovolj umeti pisati in poznati več ali manj literarno-zgodovinskih dejsitev; treba je imeti še visoko teoretično obveščenost, ki je nujna sestavina tistega, kar bi lahko imenovali liiterairnoteoretična in znanstvena kultura. Druga zasluga zadeva ozko didaktično dejavnost. Saj struktiiralisti varšavske šole (zlasti Biidzykove skupine) niso samo pripravili univerzitetnega učbenika za literarno teorijo, ampak so — kot rečeno — prav tako izdelali program polonističnega študija, v katerem je literarno-teoretičnim predmetom dano mesto, ki ni slabše od tistega, ki ga imata literarna zgodovina iin jezikoslovje. Prvič v zgodovini novodobnega univerzitetnega pouka (koit se je razvil v začetku 19. stoletja) na Poljskem in menda na svetu niso literarnateorefioni predmeti zgolj — nujen ali pomožni — dodatek k literarni zgodovini, marveč so vključeni v redni pouk skoz vsa leta študija in se eventualno končajo s seminarjem za diplomante. Trajajo torej obvezno 7 semestrov in 3 semestre fakultativno (seminar). Od tega so prvi 4 semestri (1. in II. letnik) namenjeni poetiki, nadaljnja 2 (III. letnik) »teoriji literature z elementi teorije umetnosti«, sedmi pa metodologiji literarnih raziskav. Kaj čisto na kratko obsegajo posamezni predmeti? Poetika, ki je izpeljana dvotirno (s predavanji in seminarji), seznani študente v 4 semestrih z naslednjimi vprašanji: 1. splošni pojem znamenja in posebej jezikovno znamenje, 2. vrste pomenov, 3. govorjeni jezik — pisani jezik; jezik literature; proza, pesem, 4. prozodična raven literarnega besedila: fontološka, oblikoslovna, leksikalna, morfološka, sintaktična, višjih jezikovnih struktur, 5. verzifikacijsko-stiilistična raven, 6. raven predstavljenega sveta, i 7. raven pripovednih situacij (literarnega osebka), 8. vrste literarnega osebka in sprejemalca, 9. vprašanja kompozicije, 10. problem literarnih vrst in zvrsti, 11. teorija literarnega prevoda. Dopolnilo k pouku (predavanjem in seminarjem) poetike so dodatni seminarji (I ura na teden) iz analize literarnih del. Literarna teorija z elementi teorije umetnosti, prav tako realizirana dvotirno ( v obliki predavanj in seminarjev), obsega splošnejša vprašanja, npr.: 1. problem zgodovinske poetike (ne kot discipline), 2. vprašanja literarne tradicije, 3. izbrane teorije literarnega dela, 4. sistemski in semlotični značaj literature, 5. obnavljalna funkcija v literaturi in umetnosti, 6. literatura in biografija, 7. literatura lin druge vrste umetnosti (gledališče, film, slikarstvo, glasba), 8. vprašanje intersem.iotičnega prevoda idr. Od teb vprašanj se zaradi obširnosti vsa ne »predelajo«, marveč se napravi izbor, ki pa se obravnava bolj podrobno in z upoštevanjem obsežne predmetne literature. Metodologija literarnih raziskan (predavanja in seminarji) obsega pregled najzanimivejših metodoloških postavk v svetovni literarni znanosti. Ves ta kurz je na Poljskem obvezen za vsakega študenta polonisitike — ne glede na njegovo poznejšo specializacijo, spada torej v njegovo splošno izobrazbo. Tako pridobljeno znanje se lahko še razširi na posebnih seminarjih iz literarne teorije. Treba je dodati, da je ta program že nekaj let obvezen pri poloni-stičnem študiju na vseh poljskih državnih univerzah, uvaja pa se postopoma, z u pošte vanj em zmogljivosti kadra na dani univerzi. V celoti je menda realiziran samo na varšavski univerzi, kjer je v letu 1970 71 že pričakovati prve absolvente novega tipa. Ta program gotovo še ni popoln, je pa med vsemi še najboljši. Pričakujemo lahko, da bo že v bližnji prihodnosti omogočil intenzivnejši razvoj literarne teorije od sedanjega. Že če je zasluga poljskega strukturalizma samo taka, kot smo jo omenili na koncu, se zdi dovolj velika, da njegov prispevek k literarni teoriji ocenimo pozitivno. Prevedel Vlado Nartnik РЕЗЮМЕ Статья преследует цель проинформировать читателя о развитии структурализма в польской теории литературы. Она исходит из точки зрения, что существует особый «польский структурализм». Специфика такого структурализма состоялась бы в особенном сплетении традиции и огромной роли, которую в его развитии сыграла феноменология в издании Романа Ингардена. Статья подчеркивает также новаторскую роль другого польского исследователя Казимежа Войцицкого, опубликовавшего еще в 1914 г. свою структуралистскую программу. В развитии польского структурализма автор статьи различает две стадии: первая — 1914—1948, а второя — 1955—1969. Первой стадии посвящает сравнительно мало места, свое внимание автор сосредотачивает на второй стадии. В последней он выделяет варшавскую школу, внутренне весьма богатую и дифференцированную, в которой особую роль сыграл Казимеж Будзык, и люблинскую школу, созданную Чеславом Згожелским. Автор сознательно и умышленно отказывается от критического анализа достижений польских структуралистов. Он упоминает лишь две их заслуги: 1. они распространили уверенность — прежде всего в научных кругах, — что теоретическая проблематика необходима у научной рефлексии всех видов; 2. развили богатую деятельность научно-дидактическую, результатом которой — кроме пособий — явилась программа университетского курса из сферы предметов теории литературы. Эта программа обработана весьма детально. UDK 808.63-321.1: 808.63-Г-55 (048.1) PRAVOPIS, PRAVORECJE IN OBLIKOSLOVJE V SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA I Pred pomlad 1. 1970 je širša slovenska javnost dočakala izid I. zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika.1 Dela zanj so tekla več kot 20 let. Vodil jih je najprej Ramovš s Šolarjevo pomočjo (1946—1952), nato Božo Vodušek (od I. 1953), od 1961 pa uredniški odbor, kot je zapisan v I. zvezku: 6 glavnih urednikov, 11 urednikov, 7 zunanjih pomočnikov urednikov, 3 (oz. 2) člani komisij.2 906 strani slovarja je torej izpisalo 26 (27) ljudi, kar da povprečno 54 strani na vsakega izmed njih v povprečno petih letih. V tem smislu je razumeti stavek iz uvoda, da je »/s lovar 1 Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga. A—II. Ljubljana 1970. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski jezik. Založila Državna založba Slovenije. LX1I + 844 str. 2 Glavni uredniški odbor: dr. Anton Bajec. univ. prof.; dr. Janko Jurančič, univ. prof.: Mile Klopčič (predsednik), književnik; dr. Lino Legiša, znanstv. svetnik; Stane Suhadolnik (tajnik), v. strok, sodel.: dr. France Tomšič, znanstv. svetnik. Uredniki: Milena Hajnšek-Holz, asist.; Marija Janežič, v. strok, sodel.; Jela Jenčič, asist.; Tomo Korošec, asist.; Ivanka Kozlevčar, v. strok, sodel.; Zvonka Leder-Mancini, asist.: Viktor Majdič, asist.: Joža Meze, v. strok, sodel.; France Novak, asist.; Marta Silvester, asist.: Ada Vidovič-Muha, asist. Komisije: za pravopis: glavni uredniški odbor in dr. Jakob Rigler, znanstv. svetnik; z и praoorečje in oblikoslovje: dr. Jakob Rigler s sodelovanjem dr. Antona Bajca, Staneta Sulmdolnika in dr. Franceta Tomšiča (začetna dela za pravopis in pravorečje je vodil dr. Jože Toporišič, habil. doc.); za intonacijo: dr. Jakob Rigler s sodelovanjem dr. Antona Bajca, dr. Tineta Logarja, univ. prof., in Staneta Suhadolnika. Zunanji pomočniki urednikov: Marjan Cedilnik, prof.: Izidor Klemen, prof.; Dušan Malier, prof.; Boža Plcničar, bibliotekarka; Leopold Stanek, prof; Ivan Smole, prof.; Franc Žagar, prof. (Mede deleža J. Toporišiča pri tem slovarju je treba pripomniti, da je načeloval komisijama za pravopis ter pravorečje in oblikoslovje skoraj v vsem času, ko so se te stvari normirale, tj. vsaj od začetka okt. 1964 do 2t. aprila 1966: o svojem delu v obeh teh komisijah je od I. 1966 dalje poročal v Jeziku in slovstvu: Naglasni in oblikoslovni tipi v akademijskem slovarju slovenskega knjižnega jezika. JiS 1966. 155—160; Pogovorni nedoločnih, n. m., 264—265; O eno- in oečnaglasnosti nekaterih besednih kategorij. JiS 1969. 51—59; Nekaj stališč k odprtim pravopisnim in pruvorečnim problemom. JiS 1969, 184—190: Ankete zu določitev naglasnega mesta ter kakovosti in kolikosti naglašenega samoglasnika. JiS 1969, 249 260; prim, še: Nekaj strani iz slovenske slovnice. Jezikovni pogovori (dalje JI') II. Ljubljana 1967. 121 135. skupno delo uredniškega kolektiva v leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik« (str. X). Gradivo za slovar je dolga leta zbiralo gotovo nekaj desetin ljudi, izrecno pa je navedenih okrog 100 terminoloških svetovalcev, ki so za posamezne stroke in predmetna območja prispevali gradivo; poleg tega je uredniškemu odboru stalo ob strani z nasvetom še čez 30 drugih »terminoloških svetovalcev«. V tem smislu je slovar skupno delo še širšega kolektiva, kot je uredniški. V ta širši kolektiv, ki je slovar soustvarjal, je gotovo treba šteti tudi dokaj številne strokovnjake in ljubitelje slovenskega jezika, ki so se s svojo besedo, pisano ali na posebnih konferencah govorjeno, oglašali ob Poskusnem snopiču tega slovarja 1. 1964 in pozneje, deloma pa tudi že pred poskusnim snopičem. Ne nazadnje je treba v širši kolektiv, ki je po svoje sodoločal obraz novega slovarja, prištevati zlasti tudi ljudi, ki so zadnjih deset do dvajset let pisali knjige, razprave, kritike in poročila z jezikovnih področij, ki jih zajema novi slovar.3 Ze kot plod takega obsežnega prizadevanja novi slovar torej zasluži temeljito oceno. To pa ne samo zato, da se njegovim ustvarjalcem priznajo usluge, ki jim gredo, in se opozorijo na stvari, ki bi lahko bile boljše že v naslednjih zvezkih slovarja; tudi ne samo zato, da se izmerita dalja in nebeška stran v našem jezikoslovju: ampak zlasti zato, da v slovensko širšo javnost, ki s slovenskim knjižnim jezikom tako ali drugače živi in ga ustvarja, pride zavest o odlikah in živih problemih slovenskega knjižnega jezika; ta zavest bi namreč lahko blagodejno učinkovala na slovensko knjižno pisano in govorjeno besedo. Kot se vidi iz naslova te ocene,4 se bo omejila na pravopisne, pravorečne in oblikoslovne probleme tega slovarja. Druga vprašanja, naglasna, pomeno-slovna in skladenjska, pa tudi stilistična, torej prepušča drugim ali poznejšemu času. Najprej poglejmo, kako se slovar v tem pogledu definira sam. Tz uvoda v slovar zvemo najprej, da gre za »naš prvi izčrpnejši enojczični razlagalni slovar« (str. VII), »ki naj bi obdelal kolikor mogoče vse, kur je obdelala slovenska knjižna misel, vso osnovno znanstveno terminologijo, ki jo mora razumnik našega časa poznati in obvladati, in ves ninogoliki svet našega pojmovnega kozmosa«. Jezikovni zaklad s str. VII je menda razumeti kot »besedni zaklad«, saj v § 1 (str. X) beremo: »V slovarju je zajet besedni zaklad (besede, zveze) in prikazana njegova raba, kakor se kaže /.../ v obdobju od začetka tegu stoletja do 1969« (str. X). V istem sestavku še «piše. da slovar »obsega vse bistvene prvine knjižnega jezika: leposlovni, znanstveni, publicistični /itd./« jezik, kar je razumeti tako, da zajema besede iz vseh zvrsti (tako to zadevo imenujemo od Breznika sem) jezika. O tem, do katere mere 3 Za zasilno orientacijo prim. J. Toporišič, Povojno raziskovanje slovenskega knjižnega jezika in njegove naloge, JiS 1961/62, 161 — 170. in Sodobno slavistično jezikoslovje t? Sloveniji v tej številki SR. 4 Kritiku se opira na natančen pregled prvih 269 strani slovarja, na druge struni le izjemoma, če je bilo treba zaokrožiti kakšno problematiko. slovar obravnava slovnične lastnosti besed in besednih zvez, zvemo nekaj v § 5 (str. XI): »Slovar hoče pokazati, katere besede so danes v knjižnem jeziku žive, kako se uporabljajo, kakšno je frekvenčno razmerje med njimi in v kateri plasti /plast je že drugo poimenovanje zvrsti/ živijo. O vsaki besedi pove, kako se piše in izgovarja, kakšen naglas in intonacijo ima, kako se pregiblje. katere pomene ima in kakšni so odnosi med pomeni; daje stilne in druge kvalifikacije ter podaja navadne in posebne vezave, proste in stalne zveze, frazeologijo, reke in zelo znane pregovore.« Glede pravopisa (»kako se piše«) beremo natančneje v § 8: »Pri pisavi besed se slovar naslanja na tradicijo, vendar je novejša, z gradivom in anketami ugotovljena raba narekovala nekatere spremembe« (str. XI). K temu je treba upoštevati še § 169, 171—173 (str. XXIII). V § 169 beremo: »Splošnih pravopisnih pravil slovar ne daje; pravopisni podatki so vezani na posamezna gesla.« V § 171: »Pri tujkah daje slovar prednost pisavi, ki je prevladovala v času redakcije.« !? 172: »Pisava samostalnikov na -alec, -ilec /in pač tudi -alski, -ilski, -alstoo -ilstoo/ se ravna /.../ v glavnem po SP 1950. Podatkov o rabi dvojnic v času redakcije slovar ne daje.« § 173: »Pisave sestavljenk in zloženk slovar ni izpeljal dosledno.« Po pregledu teh osnovnih ugotovitev o pravopisu v slovarju (isto bo seveda veljalo tudi za pravorečje in oblikoslovje) je treba odgovoriti na dvoje: prvič, kakšna je vrednost teh stališč, in drugič, kako so ta kolikor toliko teoretično utemeljena stališča uporabljena v slovarskem delu slovarja. Po našem mnenju je škoda, da slovar osnovnih p r a v opisni h informacij (kolikor jih že daje) nima zbranih na enem mestu, ampak so razmetane po naslednjih paragrafih: 5, 8, 169, 171—173, 175, 179—180, 217. Nič manj škoda ni. da slovar ne pove ničesar splošnega o razmerju med govorjeno in pisano besedo, to je o prvem in glavirem problemu vsakega pravopisa. Na tem mestu bi bilo Ireba podati razmerje med slovenskimi knjižnimi fonemi in njihovim zapisom. Tuko bi se povedalo, da se prednji visoki samoglasnik v slovenskem knjižnem jeziku načeloma piše s črko i, zadnji z u, srednja prednja samoglasnika (in tudi polglasnik) s črko e, zadnja srednja z o. nizki samoglasnik pa z a. Pri soglasnikih (zvočnikih in nezvočnikih) bi kazalo opozoriti na načelo, da jih pišemo načeloma zmeraj tako kot pred samoglasniki: duh ker dala, six, ker siva (tako tudi pri preostalih zvočnikih, tj. m n г j); bled. ker bleda, sladka in svatba, ker sladek in soata (tako še pri preostalih nezvočnikih). Verjetno tudi nikomur ne bi škodilo, če bi pri soglasnikih zvedel še za izjeme ocl tega pravila (pridevniki na -ški, npr. moški, nebeški: predlog (predpona) z/s; nedoločnik na -sti; zgodovinska pisava v primerih kot Dolk, poln.5 Taka splošna določitev slovenskih pravopisnih načel bi bila najnaravnejši okvir za pripombe o slovenskem polglasniku in џ, o pomenu diakritičnih znamenj pri samoglasnikih in r, o razmerju tujih in narečnih glasov do slovenskih črk ipd., kar je sedaj sicer omenjeno, vendar spet na različnih mestih: 5 Prim. Skj (= Slovenski knjižni jezik) 1, 1965, str. 75—76. diakritična znamenja pri Naglasu (§§ 178—181), razmerje med glasovi iz tujk in narečij ter med njihovim zapisom v slovarju v poglavju Pravorečje (š 177). Iz poglavja o pravopisu pa bi odpadle pripombe o načinu zapisovanja gesel (§ 170) ali o uporabi pravopisnih znamenj v geslu (S 174). kar spada v poglavje, ki bi ga bilo treba nasloviti Zapis gesla (to bi moralo slediti poglavju Ustroj gesla v nadpoglavju TEHNIČNA UREDITEV). — Gotovo bi bilo tudi prav, ko bi bila kje v slovarju navedena tudi slovenska abeceda. Uredniki slovarja t. i. splošnih pravopisnih pravil niso dali verjetno zaradi tega, ker zanje razmerje med govorjeno in pisano besedo za pravopis sploh ni relevantno. To se vidi zlasti pri pisavi tujk, ki jih pišejo po našem ali tujem pravopisu samo glede na to, ali je tujka tako ali drugače (ali na oba načina) že pisana, prav nič pu jim ni važno njeno domače govorno izročilo in razširjenost. Za p i s a v o t u j k je rečeno samo, da slovar daje prednost pisavi, ki je prevladovala v času redakcije. To konkretno pomeni, du pri pisavi tujk slovar ne odseva dvojnic, ki jih besedni zaklad knjižnega jeziku kaže v obdobju od začetka tega stoletja do 1969«. Ali ni to neenotnost meril? In če je, ali je dobra ali slaba? Mislim, da je tu neenotnost, nedoslednost, v splošnem koristna. Tako se je slovar rešil npr. dvojnic, ki jih sicer stalno rojeva nasprotje med precej razširjenim. u obžalovanja vrednim stališčem, da je tujkam treba čim dalj ohraniti tuje pravopisno lice, in med živo jezikovno prakso, ki tujke v bistvu obravnava po slovenskih pravopisnih načelih o razmerju med glasom in črko. O tem se lahko prepričamo že iz slovarjev tujk. ki ogromno večino tujk pišejo po slovenskih pravopisnih zakonih. Če so se sestavljuvci slovarja pri upoštevanju pisnih variant tujk časovno omejili iz navedenih razlogov, so s tem posredno potrdili tezo, ki sem jo že ponovno zagovarjal, du je načelo »tuje piši po tujem pravopisu«6 našemu pravopisu neprikladno vsaj v širši časovni perspektivi, ker ne prinaša drugega kot neprijetnosti praktične in drugačne narave. Zal pa sestavljuvci slovarja iz svoje časovne omejitve pri upoštevunju pisave tujk niso izpeljali splošnega spoznanju, du je tuja pisava negospodarna tudi z ožje časovne perspektive. Mislim celo, du se ne motim, ko domnevam, da jim je nedoinača pisava tujk premnogokrat le ljubša od domače; da jim je v teh primerih domača pisava tuko rekoč le vsiljivo, neljubo, postransko, manjvredno dete tujim (zahodnim) kulturam neprilagojenih staršev. t 6 To načelo je postavil Breznik kot nasprotje Škrubčevemu. Moje stališče k temu gl. zlusti v: Popravljena slovenska slovnica. JiS 1905, str. 215—215; Mesto tujk in tu jih lastnih imen v glasoslovnem. oblikoslovnem in sklanjut-venem sistemu slovenščine. J P II. 1967, 142—148; O slovenskem^ pravopisu, n. m., 161 — 165; O jeziku medicinskih razgledov (dalje MR), MR 4 1967. 478; О našem zdravstvenem jeziku. MR 4/1968, 454—456; Nekaj stališč k odprtim pravopisnim in pruvorečnim problemom. JiS 1969. 184 185 (napisano že 1965 6): priliv, še TT 18/1970, št. 50. 10. dec., str. 15; št. 51. 17. dec., str. 9; TT 19/1970. št. 2, 15. jail., str. 9; št. 5, 20. jan„ str. 9; Skj 4. 1970, 124—127, 140—141. To misel je seveda treba podpreti z dokazi. Prvi tak dokaz vidim v težnji slovarnikov pisati v slovarju mnoge besede, če le gre, tudi ali celo samo po tujem pravopisu, ko bi bilo vendar mogoče tujo pisno obliko v prvem primeru iz slovarja izpustiti ali postaviti na drugo mesto, v drugem pa ji dati domačo, slovensko pisano vzporednico. Oglejmo si najprej primere, v slovarju pisane samo liedomače, ki pa bi jih bilo treba pisati tudi po domače: afrodiziak -zijak bénéficiât -ijat al fresco -esko bestialen -ijal- alodialen -dijal- bestseller -sel- amanuensis -enzis blazer blejz- amoniak -nijak cadillac kadilak angina pectoris pekt- call girl(s) kolgerl Antiohija -ijohija caloados kaloados apartheid -liajd calypso kalipso audi aodi camera obscura kam- -skur- aziat -ijat cankariana -rjana backhand bekhend caraoella karaoela back pro jekcija bekpro- celuloid -ojd balkaniada -ijada cercle serkel baseball bez bol ceremonial -ijal baselski bazelski chartreuse šartrez blizzard bliz- cherry seri (čeri) blues bluz Chevrolet -šeo- bollandist bola- ciac(c)ona čako- bossa noun bosanooa cicerone čiče- boutique butik cineast sin- boy bo j circulus oitiosus cirk- viciozu s brumaire brimer city siti buffo bufo coca-col a kokakola buick bujk cocktail party koktajl parti bully buli commedia dell'arte komedija delarte burioa burv.ua computer kom p ju ter butterfly bat er fia j copyright kopira jt basketball -bol corrida korida basrelief -reljef coulomb ku Ion beat bit . У ' curaçao kiraso beat el ski bitelski/fysy К cross-country kroskantri bat leski bitelskixj ^ curie kili bea ties bit el s curriculum vitae kurikulum vite beatle bitel curry kari beliaoiorist biheojorist design dizajn bel paese belpaeze corrigenda korigenda Poglejmo, katere pravopisne kategorije so zajete v naštetih primerili: 1. zapis izgovora i j -f samoglasnik (balkaniada), 2. zapis glasu j s črko i (celuloid). 3. zapis glasu ц s črko и (audi), 4. zapis enega soglasnika z dvema črkama (basketball), 5. zapis soglasnikov k, s, č, s črkami c, ch, q. qu, ck ipd. (calypso, cinema, curaçao, cicerone, buick, boutique ipd.), 6. zapisovanje zvenečih in nezvenečih soglasnikov (amanuensis), 7. zapis zlitega glasu с s črkama t ali z (Ditiosus, amazonka), 8. zapisovanje samoglasnikov, npr. z i y ali ea (calypso, beetles), in 9. zapisovanje z eno črko t. i. dvoglasnikov (butterfly) in obratnih zvez (computer). Oglejmo si najprej probleme v zvezi z zapisovanjem glasovnih zvez i + j + samoglasnik. Take zveze pišemo sedaj na dva načina: po domače kot i -j- j + V (V = samoglasnik) in po tuje kot i + V. V obravnavanem delu slovarja imamo to potrjeno s primeri kot: Kaj pa jc merilo za to pisavo? V Slovenskem pravopisu 1962 (S 72. str. 69) beremo: »Sumoglasniške skupine -ia- -io- -ie- -ii- -ea- pišemo brez vmesnega -j-, če besedo čutimo kot tujko, z vmesnim -j- pa, če jo čutimo kot domačo; zato pišemo dialektični materializem. socializem /.../, denunciant /.../, dieta, higiena, vendar milijon, milijarda, misijonar, špijon in tako vselej končniško pripono -ija in -eja: kemija /.../, ideja /.../.« V SP 1950 je v § 43 pod 2 pisulo še zelo jasno: »Latinske in grške tujke pišemo fonetično po slovenski izgo-varjavi« (str. 32), kar je v SP 1962 zreducirano na »soglasnike pišemo fonetično po slovenski izgovarjavi«. Merilo zu pisavo teh skupin je dovolj zapleteno, suj besedo щогато čutiti kot tujo ali kot domačo, poleg tega pu je pisava i + V za govorjeno i -)- j + V sploh v nasprotju s pravilom, du grške in latinske tujke pišemo po slovenski izgovorjavi. — Mislim, da bi bilu zu slovenski knjižni jezik najpreprostejša rešitev naslednja: opusti se obvezno ločevanje domačega in tujegu v tem smislu, da se vse piše po slovenski izgovorjavi (torej i + j + V), s čimer bi bilijon borzijanec ceremonija adijo alojeo aloja amenoreja arijanec arijanski arijec bestija beneficij(a) boja bronhiji а) с iti ja komedija afrodiziak balkaniada Antiohija aziat alodialen bénéficiât bestialen bestialnost ceremonial commedia uitiosus butadien amoniak itd. izginilo tudi neskladje s pravilom, da soglasnike pišemo po slovenskem izgovoru. Oboje verjetno le v danem okviru, tj. pri priponah, kjer že sedaj pišemo samo fonetično pripone -ija, -ij(a), -ijski: kreacija, beneficij, elenacijsko, alo-jeo (in seveda tudi -eja -ideja); in v primerih, ko jih »čutimo kot domače«, še druge, npr. -ijon, -ijonski, -ijanec, -ijant: milijon, milijonski, borzijanec, arijec, komedijant. S tem bi se poenostavila tudi pisava besed z istim korenom, npr.: alodij alodijalen — alodialen Azija azijat — aziat beneficij beneficijat — bénéficiât bestija bestijalnost — bestialnost ceremonij ceremonijal — ceremonial bronhij bronhijalni — bronhialni cilija cilijaren — ciliaren komedija komedijo graf — komediograf arterija arterijalni — arterialni S tem odpade v veliki meri zelo subjektivno merilo občutenja razlike med domačim in tujim, besede pa se izpeljujejo po običajnih slovenskih besedotvornih vzorcih. Zadevne pripone bi se tudi lahko kar naštele (npr. pišemo -ija, -eja. -ijalen, -ijaren ipd.). — Priponi -ea in -oa naj se izenačita, tako da bi se pisalo ne le -eja. ampak tudi -oja (aloja), iz česar je popolnoma razumljiv pridevnik alojeo (in seveda tudi rodilnik množine (in dv.) a loj). Drugi problem je pisava glasov j in џ v tujkah (naši točki 2 in 3), tip aitiologija, audi. — Tu je treba posplošiti na vse tuje jezike pravilo, ki je bilo v SP 1950 (in v glavnem tudi v SP 1962) formulirano za grške in rimske tujke, to je. da jih pišemo fonetično po slovenski izgovorjavi (kar pa je SP 1962 v dvoglusniških zvezah neprimerno zožil samo na u: »/D/vogl\isnika au in eu pišemo z ao, en: augment, eofemizemt (š 72, str. 69)). V obravnavanem delu slovarja so prizadete naslednje enote: apartheid, bianco, ba(s)relief, behaviorist, boy. buick, cankariana, celuloid — audi. Zlasti še pri podomačenih tujkah torej ni nobenega razloga pisati dvoglas-niška j in џ z i oz. u. Po našem je torej prav bjanko, reljef, boj, bujk, cankar-jana, celulojd. ajtiologija ipd. ter aodi ipd. (npr. saona). Tretji problem se nanaša na dvojne soglasnike. Na tujke iz vseh jezikov je treba posplošiti sedanje pravilo iz SP za tujke iz grščine in latinščine, da se dvojni soglasniki v slovenščino prenašajo kot enojni. Y obravnavanem delu slovarja gre za naslednje enote: baseball, basketball, bestseller, bollandist. bossa попа, buffo, bully, butterfly, cadillac, call girl, caranella, commedia deli arte, corrida, curriculum, curry, corrigenda. Dalje: črke, dvo- in tričrkja с ç ci ck qu que ch in kar je še podobnega, zamenjujem s k, s, č. š (in seveda s с) glede na konkretni slovenski izgovor. Pišem torej: I. al fresko, ang. pektoris, bekhend, butik, bujk, kadilak, kolgerl, kaluados, kalipso, kam. obskura, karavela, cirkulus, kokakola, koktajl, kompjuter, kopira jI. korida, kulon, kiraso, kiri, kari. kurikulum. korigenda; 2. serkel, sineast, sinerama, sili, kiraso; 3. šarlrez, šeorole(t); 4. čakona. čičerone; 5. beneficijat, ceremonija!, cilijaren. Nadalje je treba ločiti pravopisno zveneče soglasnike od njihovih nezvenečih homorganskih parov in zliti zobnik с od zapornika /. neme soglasnike pa izpuščati : 1. amanuenzis, be(j)zbol. bazelski, belpaeze. bluz; 2. oiciozus; 3. bestijalen 4. bareljefen, šeorole (poleg šeorolei). Seveda se govorjeni dž podaja tudi v pisavi s črkama dž. /a samoglasnike je treba postaviti jasno pravilo, da jih je mogoče pisati samo z običajnimi slovenskimi 5 znamenji zanje: a: angstrem (an), balerflaj (butt-); e: bekhend (a), bekprojekcija (a), besa (ai), bezbol (a), biheojorist (a), gerl (i), šarlre z (en), vite (ae), angstrem (ö); i: bit (ea), bitelski (ea), biheojorist (e), brimer (u). buli (y), siti (v), parti (y), kalipso (y), kiraso (u); dizajn (e); o: bezbol (a), boing (oe), kolgerl (a), kulon (omb), kiraso (ao); u: butik (ou), kulon (ou), bluz (oe); aj: baterflaj (y), ej: blejzer (a), ua: buržua (oa). Po teh načelih se je SSKJ v resnici ravnal \ primerih, ko je tujkam tudi sam dodajal podonmčeno podobo: kjanti (chianti), not (out); bife (buffet), belfler (bellefleur), belkanto (-can-), korpus delikti (corp- -licti), bronhij (-neh-), a konto (con-), bukle (bouclé), Kanosa (-ossa), koktajl (cockt-). kirij (curij), kredo (cr-); bizmut (bism-), ceruzit (-sit), bronza (brons-, brone-). Tako pri soglasnikih, in podobno pri samoglasnikih: angstrem (an-); belfler (-leur), bei (beige), bendžo (banj-), angstrem (-rüni); bitnik (beat-), a lira (alur-), bugi-ougi (boogie-woogie). Če primerjamo besede, ki so pisno podomačene, s tistimi, ki niso, se ni težko prepričati, da med njimi ni prave razlike. Torej upravičeno pogrešamo njihove podomačene vzporednice. V obeh primerih označujejo predmetnost s področij, kot so: * 1. šport in tehnika: audi, bekhend. balkanijada, bezbol, basketbol. buli. baterfla j. kadilak. karavela, šeorole(t). koridu, kroskantri; 2. moda in oblačenje: blejzer, butik; 3. higiena in zdravstvo: afrodizijak. angina pektoris, s prej; 4. družba in družabnost: aparthajd, bit. bitels, boj, buržua, serkel. ceremonija!. bosanooa, kolgerl. kalipso, koktajl parti; 5. prostor in čas: blizard, siti, alodijalen, bazelski, beneficijat, brimer; 6. tehnika in civilizacija: amanuenzis, anionijak, bekprojekcija, kamera obskura, celulojd, čičerone. kompjuter; 7. prehrana: belpaeze, kalvados, Hart rez. šeri (čeri), šeribrendi, kokakola. kiraso; 8. umetnost in duhovnost: alfresko, bareljef. bluz. bolandist, bufo. cankariana. čakona, komedija delarte. dizajn, azijat. biheojorist; 9. tehnična civilizacija: amanuenzis, amonijak, bekprojekcija. kamera obskura, celulojd. čičerone, kompjuter; 10. znanost, kultura: biheojorist, sineast, kopirajt, kulon. kiri. kurij. korigenda. Ne vidim razloga, zakaj ne bi v slovarju, kot je SSKJ, imeli odprte poti k podomačeni pisavi izrazi, ki zaznamujejo športne pojme, avtomobile in letala; izrazi s področja mode in oblačenja, higiene in zdravja, družbe in družabnosti, prehrane, umetnosti in duhovnosti, tehnične civilizacije, kulture; končno tudi izrazi za tuji prostor in nesedanji čas ter znanost. Ali je res potrebno, da slovar v teh stvareh tako rekoč iz dneva v dan zastareva? Gotovo pa je škodljivo, če bo slovar naravni razvoj k pisnemu podomačenju besedja zadrževal. Da je podomačenje besedja na omenjenih področjih mogočen in trajen proces, potrjuje slovar sam z dvojnicami, ki smo jih že obravnavali (žal v teh primerih prerad daje prednost nepodomačeni pisavi), potrjuje pa ga tudi precejšnje število t. i. kuzulk. tj. gesel, ki od nedomačega zapisa gesla nupotujejo bralca k podomačenemu (bolj redko tudi narobe). Poglejmo: Šport/tehniku color corner craivl aotocamp camp —y kolor --> komer —y kranl -> aotokamp —y kam p džiu-džicu -y jiu-jitsu džokej —>■ jockey džudo —> judo Moda/higiena crêpe —y krep cheoiot —y šeniot crombie —> krombi cromby —y krombi Družba družabnost diersi bei ■ beige ■ jersey er ou pier clochard cloion conférencier boogie-woogie chic bitels bitnik boem diuboks blef —y krupje —klošar —> kloon -> konferansje --> bugiougi šik -> beatles —y beatnik —> bohem —> juke-box -> bluf Tehniku/civilizacija Umetnost duhovnost Znanost/kultur clearing —> kliring com pound en —у кот pan- business charter bizmut -y biznis —у carter -y bisinut croquis cembalo chanson clavecin barelief die z —y kroki —y čembalo —y šanson —y klavecin cromagnonec confiteor cosinus alura al о a a see t ■ basrelief bief ■ jazz ■ kroman j-konfiteor kozinus a lir и ■ aloja asket ■ bluf ln končno prehrana: cockta —> kokta bebibif baby beef collage kolaž brendi —> brandy cracker kreker bukle bouclé beefsteak -> biftek džin ->- gin buffet bife camembert kamamber To, kar pri kvalificiranju dvojnic moti, je dejstvo, da je podomačena oblika prevečkrat na drugem mestu. Tipa beige 'u<1i bei oz. beatnik i" bitnik sta zastopana s 1" primeri (=9 + 8) tipa bife t»«1' buffet oz. aot >n out pa s 7 (= 3 + 4), kar po mojem mnenju razodeva predilekcijo sestavljavcev slovarja za nepodomačeno obliko. Glede na to. da je nepodomačena oblika tako in tako samo začasna, bi bila optimalna rešitev pisati podomačeno obliko v vseh primerih na prvem mestu, torej tudi bitnik beatnik ter bei i>ol<"6 beige. Pri kvalifikatorju in (beatnik in bitnik). ki po § 117 (str. XX) »stoji pred enakovredno dvojnico«, bi bilo to samo ob sebi razumljivo, prineslo pa bi vsem tem geslom podomačeno pisavo tudi v geselskem članku (sedaj se v njem pojavljajo v vseh primerih, ko je na prvem mestu nepodomačena varianta, le v tuji pisavi; prim, beatnik in bitnik). (Kvalifikator in je v teh primerih sploh slab. ker uvaja bistveno različni dvojnici, tj. ali tako. ki je bolj živa od prve oblike (ta je namreč »še precej živa«), ni pa bila »v knjižnem jeziku doslej veljavna«, ali pa je od nje obenem bolj vitalna in mlajša (vse str. XX, § 117).) Pri kvalifikatorju tudi pa je zaporedje dvojnic, najprej domače, nato tuje dopustno zaradi že omenjenega statusa besed z nepodomačeno pisavo. Primeri v geselskem članku pa bi bili lahko pisani podomačeno in nepodomačeno. Tako kot je to vprašanje rešeno zdaj, pa je skrivna agitacija za nepodomačeno pisanje; posebno še zato. ker pri nekaterih besedah sploh ni opozorila na podomačeno dvojnico, ki je vendar perspektivna (prim, pri bitels ipd. к1-beatles ipd., kjer pa pri beatles in beatle o bitelsu ni ne duha in sluha; tako npr. še pri besa S', baisse). Tem mojim načelom o pisavi besed tujega izvora je mogoče ugovarjati z argumentom, da je črkovni zapis besed v slovarju pač tak, kot ga kaže list-kovno gradivo za slovar v Inštitutu slovenskega jezika. Na to bi odgovoril, da bi bilo tisto listkovno gradivo precej drugačno, ko bi poleg lektoriranih besedil upoštevalo tudi nelekturirana (npr. notranje dopisovanje v podjetjih in ustanovah. šolske naloge učencev vseh vrst, pisma uredništvom, delovnim in družbenim ter političnim organizacijam, dnevniki ipd.). Toda to niti ni važno: Kot sem povedal že spredaj, si beseda pridobiva svoj pravopisno podomačeni status ne samo s pisno prakso, temveč tudi z živo govorno rabo v širših plasteh ljudi, ki uporabljajo knjižni jezik. Na koncu obravnavanja problemov v zvezi z zapisom besednih znamenj v slovenskem knjižnem jeziku naj se ustavim še ob tako imenovanih citatnih' 7 Pojem citatne besede (citatnega izraza) je prvi določno definiral avtor te kritike v sestavku Nekaj stališč k odprtim pravopisnim in pravorečniin besedah. Na str. 258 SSKJ beremo, da je citatna beseda »beseda iz tujega jezika ali iz narečja, ki se uporabi v kakem knjižnem jeziku v izvirni obliki«. Ker definicija ni preveč natančna (kaj je mišljeno z izrazom »izvirna oblika«, citatne besede pa tudi ne nastopajo samo v knjižnem jeziku), si moramo ta pojem natančneje določiti. Izraz »izvirna oblika« si moramo razlagati predvsem z izvirno pisno in glasovno (eventualno tudi naglasno) podobo, samo v idealnem primeru (npr. pri prislovih in nepregibnih besednih vrstah sploh) tudi oblikoslovno. Prve, tj. tiste, ki imajo enako pisavo in izgovor (ter naglas) kot v svojem izvornem jeziku, imenujem prave citatne besede, druge pa na pol citatne. Po mojem izpisku iz SSKJ bi imele status citatnih besed naslednje enote: a capella ad hoc ad infinitum ad libitum ad oculos alias al pari a priori aut au t bona fide cantabile a jour à la a la carte al fresco accidens adagio aima mater alter ego angina pectoris aperçu arpeggio basso buffo basso continue boutique capriccio circulus Ditiosus cool jazz crescendo curriculum vitae copyright Nu pol citatne besede (naša stolpca 3 in 4) so že po definiciji — razen v imenovalniku in event, enako glasečent se tožilniku) samostalniki in samo-stalniške besedne zveze. Na pol citatni stutus dejansko ni drugo kot nepodo-mačena tujku. tj. potencialna podonmčenku. — Citatne besede bi kot take bilo treba v slovarju posebej označiti z okrajšavami za jezik, iz katerega prihajajo, torej podobno, kot so sedaj označene besede iz naših narečij. Kot rečeno, imajo trden status citatnosti le nepregibne besede, pregibne pa le izjemoma. Citatna je npr. beseda girl, ko ima množino tvorjeno s -s (girls) kot v angleščini (tako bi bilo tudi nin. asperçus ali gentlemen namesto džentlemeni oz. gentlemani). Poimenovanje alma mater bi bilo v drugih sklonih eitutno le. ko bi ga — kot se je včasih res — pregibali v obeh delih, nemara v primerih kot >darovi naše almae matris«, ali če bi kdo rekel >taki circuli oitiosu ali da *je dobil anginam pectoris«. du je to in to vidno >iz njegovega curriculi vitae* ipd. Tako pa pregibamo le izjemoma, če sploh še, zato je vse samostalniške in pridevniške citatne besede trebu imeti za na pol citatne. To pomeni, du jih sicer pišemo po tujem pravopisu, izgovarjamo lahko tudi le približno tako kot v danem tujem jeziku, pregibamo pa, kolikor se dajo, po pravilih našega jezika, rodilnik npr. je torej accidensa (ne accidentia), adaggia (ne dell'ac/aggio), aime mater (ne almae matr is); tuko še alter ega, angine pectoris, aperçu ja. arpeggia. bassa bu ff и. boutique, capriccia, circulusa vitiosusa, cool jazza. cre-scenda. curriculuma vitae. copyrighta, commedie deli arte. Tuke nu pol citatne besede so tudi lustnu imena, pisana na tuji način. npr. Sliakespearja, Mauroisa ipd. problemom (JiS 1969, 185) v poročilu pravopisno-pravorečni komisiji nu SAZU I. 1966. Slavistična revija * * * Drugi resnični problem slovenskega pravopisa je t. i. pisanje skupaj in narazen, npr.: čimbolj — čim bolj, avtogaraža —• avlo garaža, kdorkoli — kdor koli, tadva — ta doa, bogve — bog oe, superpreoodnik — super prevodnik, družbenopolitičen — družbeno političen (družbeno-političen), neglede — ne glede, dokod — do kod. V bistvu gre v teli primerih za to, kaj nam je beseda in kaj besedna zveza.8 To vprašanje je pri nas še malo obdelano. Y Slovenski slovnici 1956 (izdaja 1964. str. 110—111) zvemo, da so besede »neposredno jezikovno gradivo, že oblikovana glasovna znamenja za določene pomene in vloge«. In: »Za besedo je bistveno dvoje: neka glasovna stalnost in neka določenost v pomenu.« Ter: »Pojem besede ni trden in čut za njeno samostojnost včasih splahne, zaradi tega se kaj lahko spremeni, zlije z drugo v teže spoznavno obliko.« Za ponazoritev povedanega se navajata poldne < pol dne in seveda < se oe da. »Takšnega sestavljanja in zlepljenja imamo v jeziku kar precej, od tod pravopisno omahovanje, kaj naj se piše narazen, kaj pa še skupaj.« Malo bolj natančno je glede na našo problematiko beseda določena v Slovenskem knjižnem jeziku 2 (1966, str. 87): »Besede so nerazdružne enote iz glasov (iz črk. če so napisane) in nekaj pomenijo; v kakšno besedo ni mogoče vriniti še katere, pač pa vsako lahko ločimo od druge bodisi s premorom bodisi s kakšno besedo.« V SP 1962 (enako v Ss 1964) in v Skj I (1965) se konkretna taka problematika rešuje na podlagi podrobnejših meril. Ogledati se jih splača že zato. ker so — posebno prva — očitno vplivala na pisanje v SSKJ. SP 1962 obdeluje to problematiko glede na besedne vrste (samostalnik, pridevnik, zaimek, štev-nik, prislov, veznik), deloma pa na isti ravni še po besedotvornih vidikih (sestava z nikalnico ne, predložne zveze in členki). Po mojem je tako pojmovanje neenotno; vse bi bilo treba obravnavati z besedotvornega stališča (v tem smislu je v SKJ 2 obdelano za poglavjem o besedotvorju). Take besedotvorne kategorije pa so: 1. zloženke: oinograd. svojeglavec, coilimožek; 2. sklopi: nepridiprav, očenaš, malokdo, petinsedemdesetleten. tristo; 5. sestavljenke: nekdo, nerjaoeč, prababica, nočem, marsikdo; 4. izpeljanke: petnajstič. petnajstkrat, petdesetletnik. Nekatere take stvari so ustaljene in nesporne (vinograd, svojeglavec. bistro-glav. vročekrven, častiljuben, petindvajset, petsto, pet stoti, morebiti, docela, i/pred. čeprav), veliko pa je tudi spornih uli neustaljcnih. Pri njih SI' 1962 (po katerem se v glavnem vendar ravna SSKJ) za pisavo skupaj oz. narazen uporablja naslednja merila (včasih eksplicitno Formulirana, včasih pa le s primeri ponazorjena) : 1. enonaglasnost — večnaglasnost: nepridiprav, marsikdo, bogve — kdor si bodi; 2. domači izvor obeh sestavin — mešani izvor: avtogaraža — avto cesta; K Moja stališča k pisavi skupaj in narazen: Popravljena slovenska slovnica. JiS 1965, 215—216: Skj 2, 1966, 121—125. 3. prvi del pisan z malo — p. d. p. z veliko: h-mol — II bomba; 4. pridevnik iz sklopa — načinovni prisl. + pridevnik: velikonočen — živo rdeč; 5. naglas na predlogu — naglas na jedru predložne zveze: name — na mé: 6. morfemska nerazdružnost — morfemska razdružnost: z maločim — malo s čim; 7. besedna vrsta enega — b. v. drugega tipa: nemoč, neslan, nerjaveč, nedavno, nevedoma — ne bojim se. ne boj se. ne boječ se; 8. adverbializacija sklopa z enim naglasom — prvotni pomen in dva ali več naglasov: bôgve. kajpada, kdove — kclo vé ipd.; 9. univerbizaeija dveh predlogov — samostojna predloga: izmed, vpričo — za na; 10. adverbializacija iz predložne zveze in nov pomen — leksikalno predvidljiv pomen: a) obvezno: docela — do čistega. b) svobodno: dokod — do kod. c) različno glede na pomen: nadrobno — na drobno. Zmeraj so tudi še posebnosti. Napr. semterija in sem 1er tja: če je prvotni poimen zabrisan in dobi sklop samo en naglas, se lahko piše skupaj: ali čim (= kar se da) lahko pišemo skupaj z enozložnicami: čimdalj ipd. Sedaj pa poglejmo, do katere mere so tu načela vplivala na sestavljavce SSKJ. Ker v knjigi tudi glede tega ni splošnih pravil, pa tudi ne na enem mestu zbranih primerov, si je vse treba šele izluščiti iz konkretnega obravnavanja posameznih gesel. Pri obravnavi posameznih kategorij se bomo držali našega predlaganega zaporedja, tj. razpravljali bomo najprej o zloženkah, nato pa po vrsti o sklopih, sestavljenkah in izpeljankah. I. Pri pisavi zloženk so največji pisni problem tiste iz dveh ali več pridevnikov. Pisna praksa nam kaže več rešitev: a) pisavo skupaj (cerkveno-slovanski), b) pisavo z vezajem (črno-bel) in e) pisavo skupaj in narazen (belosiv ali belo siv). SSKJ je v glavnem sprejel načelo, da se nekatere (jaz bi jih imenoval podredile) zloženke pišejo načeloma zmeraj skupaj (cerkveno-slovanski. belosiv). priredile pa z vezajem (črno-beli, rusko-slovenski)." Vendar se pri nekaterih podredilo zloženih pridevnikih (kazalke tipa bledo...2) v SSKJ (str. XIII. S 25) dovoljuje pisava narazen »z morebitnim pomensko-stilnim razločkom«. Podobno tudi str. XX, S 116: »/J/e pisno razlikovanje včasih po-mensko-stilno utemeljeno.« Seveda tudi za te primere velja misel slovamikov iz S 173, sir. XXIII. du »pisave sestavljenk in zloženk slovar ni izpeljal dosledno«, in sicer zato ne, ker »zaradi močno neenotne rabe /.../ ni mogoče brez večjega nasilju prikazati vseh primerov v sistemu . — K zadnjemu bi pripomnil. du je bila raba prav zato močno neenotna, ker vprašanje ni rešeno sistemsko (tj. teoretično). Ko bi bil slovar v ta nered z malo večjo silo (ne nasiljem) vnesel red, bi bilo to zelo koristno. 11 Prim. Skj 2, 1966, str. 121. in Nekaj stališč... JiS 1969, str. 185 (formu-liruno že 1965/6). Vse zloženke iz priredne podstave je torej treba pisati z vezajem, vse druge pa skupaj. Pri tem nima stil nič opraviti, pomen pa v tem smislu, da pišemo narazen vse zveze prislova in pridevnika (tip kričeče rdeč, popolnoma rdeč). Res je pa, da so slovenski pravopisi v tem pogledu močno neenotni: SP 1935 SP 1930 SP 1962 PSSSKJ 1964 SSKJ 1970 belorumen belorumen sioo črn bledo siv belosio ali belo я i о bledomoder bledomoder bledo rumen belo opran bledozelen ali bledo zelen črnobel črno-bel črno-bel Kaj opažamo: prvotno (1935, 1950) skupaj pisane besede so 1962 pisane ali čisto narazen ali z vezajem in tako je tudi 1964. 1970 pa je pisava kompromisna. toda na prvem mestu je pisava narazen. Ta kompromis je na prvi videz dobra rešitev, toda kako naj vemo. v katerih pomensko-stilnih primerih naj pišemo tako ali drugače in katere besede je sploh mogoče pisati na oba načina. Ce je namreč po SSKJ mogoče pisati belo pikčast in belopikčast. je vprašanje, zakaj se ne more pisati (ali pa se lahko) tudi beloopran poleg belo opran. In čemu s pisavo narazen na prvem mestu forsirati .manj primerno pisanje? Preprosta rešitev (ki obenem bolj upošteva pisno načelo tudi pred SP 1962): zloženke iz več pridevnikov pišemo skupaj; z vezajem pa le, če so bili pridevniki prvotno priredno zloženi. Ce ne gre za zloženke, ampak za zvezo prislova in pridevnika, seveda obe besedi pišemo narazen: cerkoenoslovanski : belo--moder : belo pobarvan -<- cerkveni slooanski (jezik) : bel in moder (trak) : belo pobaroan pobaroati (trak). Očitno je, da so ob tem pravilu dileme le v primerih tipa belo-moder oz. belomoder, npr. belo-modra (zastava) : belomodra (zastava, obleka); belo-modra je zastava, če je napravljena iz belega in modrega, belomodra pa bi bila zastava (obleka), ki je modra, pa vleče na belo (svetlo). Pisava belo pikčast je torej neprimerna, saj ta pridevnik pomeni ali »z belimi pikami« ali »bel pikčast«, pridevnike, izpeljane iz pridcvniško-sainostalniške podstave ali iz dveh podredilo zloženih pridevnikov, pa pišemo skupaj: priin. belopolt, cerkoeno-slooanski <— bela polt, cerkveni slooanski. Poseben problem je še. kako pisati pridevnike, izpeljane iz priredne samo-stalniške podstave tipu Aostro-Ogrska, tj. ali naj se tu vezaj opusti ali ne. Po mojem je bolje, če se ne.10 V konkretnem primeru tudi zato ne, ker pridevnik dobimo s konverzijo (in narobe), tj. samo z zamenjavo oblikosl. karakteristike. Naravna oblika pridevnika v takih zvezah je torej aostro-ogrski, in ne ao-stroogrski, kot piše SSKJ. Nič drugače ni v primeru, ko je pridevnik napravljen i/, dvodelne podstave s (priponskim) obrazilom -ski: anglo-umeriški Anglo-Američani (\ SSKJ napačno angloameriški). 10 V nekaj stališč..., str. 185, sem menil, da bi pridevnike iz priredno zloženih in z vezajem povezanih sestavin podstave pisali brez veznja, če ima tak pridevnik samostojen (enoten) pomen . kot npr. avstroogrski v nasprotju pruski; mislim, da je to razlikovanje prekomplicirano in nepraktično in da je boljša pisava z vezajem. Drugi problem pri pisavi zloženk je načelo, po katerem pišemo zloženke skupaj, če sta njuni sestavini obe ali tuji ali domači, vendar skupaj ali narazen, če je druga sestavina domača, prva pa tuja: bakrolisk, živinozdravnik — aerolinija, autostrada : aerovlek in aero Dlek ipd. Besede tipa aerovlek in aero vlek so v obravnavanem delu slovarja naslednje: aero vlek amino kislina avto popravljal/lica avto prevozništvo avto cesta avto-moto društvo avto pralnica avto šola avto klepar avto podjetje avto prevoznik avto zveza Prvi del teli poimenovanj je v slovarju pravilno imenovan »prvi del zloženk«, in sieer ne glede na to. ali je z drugim delom pisan strnjeno ali narazen. Za pisavo tudi narazen pa ni nobenega jezikoslovnega opravičila, kvečjemu puristično: mešunci nuj bodo, kot v starih časih nezakonski otroci, posebej za-znamovani. Da je ozadje pisanja skupaj in narazen v teh primerih res puristično, lepo kaže pogled v slovarske predhodnike SSKJ. Za primer vzemimo poimenovanja s korensko sestavino avto. V SP 1950 so za knjižno rabo prepovedani (tj. označeni s križcem) izrazi avtoolje. avtopodjetje. avtopromet. dovoljeni pa čisto tujega izvora avtogaraža, avtostrada. avtoindustrija ..., čeprav nam v vseh teh primerili jezikoslovna analiza kaže identično vlogo sestavine avto: avtoolje = avtomobilsko olje, avtoindustrija = avtomobilska industrija. Namesto enobesed-nili izrazov tipa avtoolje. avtopromet. avtopodjetje SP 1950 svetuje avtno olje. avtni promet (prim, še avtna cesta). Ker pa je bil tuk predpis glede na dejansko jezikovno rubo docela nemogoč, ga le-tu seveda ni sprejela, in ljudje so tudi poslej govorili avtoolje, avtopromet. avtopodjetje ipd. Slovničar bo torej, če dû kuj nase, moral svoj predpis umakniti. To bo storil na naslednji način (SP 1962): sicer še vztraja pri izrazih kot avtno olje in avtna cesta. tj. pri zvezi pridevnika in samostalnika, priznava pa tudi že zloženko iz dveh samostalnikov, vendar samo v govoru, v pisavi pa zahteva zanjo pisanje narazen (avto cesta), tj. vztraja pri tem. du gre tu zu dve besedi, ne zu eno. Seveda je tudi taka rešitev docela samovoljna, zato je z jezikoslovnimi argumenti ni mogoče zagovarjati. Tako je prišlo do rešitve avtocesta in avto cesta v SSKJ. tj prizna se takim poimenovanjem stutus zloženk, ki se pri nas pišejo skupaj. Po 20 letih torej slovenski pravopis končno dovoljuje tisto, kur je sicer sistemsko in bolje, je pu prej eksplicitno prepovedoval; dovoljuje pu seveda hkrati tudi slabše, tj. tisto, kur je ves čas vsiljeval, pu ni mogel docela vsiliti (vsiljuje pa gu posredno še zmeraj tudi s tem, da v opombi k temu načinu zapisovanja gesel opozarja, da pisava skupaj na prvem mestu v slovarju v tem primeru izjemoma ne nakazuje prioritete prvo zupisune besede). S tukim načinom res ni pretrgano slovničursko izročilo in ni preveč prizadet ugled pravopisnikov, jeziku pu s tem prav gotovo ni pomagano. Ali bi ne bilo bolj pruv reči: to smo pred leti narobe presodili in predpisali, zduj pu zmoto odkrito priznavamo in z enotno pisavo zloženk deluino naš pravopis lužji. 1'ri taki zapleteni pisavi zloženk, kot jo imuino sedaj, pa docela pozabljamo na vidik funkcionalnosti, tj. nu to, kaj imamo od tegu, da — poenostavljeno povedano — pišemo uvtogaražo samo skupaj, avtocesto pu tudi narazen? II. Pisava skupaj in narazen v teli primerih ni drugega kot nepotrebna nedoslednost, povzroča veliko neenotnost tudi zunaj svojega okvira, koristi od nje pa ni nobene. Edino pravilno bi torej bilo. da se taki primeri pišejo samo skupaj. Pisava takih zloženk tudi narazen pa je v resnici samo most, ki naše pravopisnike pod vplivom SP 1962 vodi v še večjo neustreznost pri pisanju sklopov, nastalih iz prvotne zveze dveh (ali več) naglašenih besed. Pri pisavi takih sklopov še zmeraj čutimo delovanje načela, da se sklopi, katerih sestavine si ohranijo naglas, pišejo narazen. Učinkovanje tega načela čutimo v pisanju naslednjih besed: Učinkovanje zgornjega pravila imamo po vsej priliki še pri sklopih tipa bogve — bog oe. ki se v SSKJ pišejo skupaj ali narazen. Ker pu je bilo merilo dveh naglasov, kakor je pokazala kritika.11 očitno neuporabno, je v slovarju nadomeščeno z drugim. Po tem merilu se pišejo narazen večkorenska poimenovanja, če je njihov prvi del tako imenovani nesklonljivi prilastek (v SP 1962 imenovan še nekakšen okamnel, nesklonljiv prilastek« — str. 76. Ss 1964, str. 91). Kot bomo v nadaljevanju kritike še videli, ta nesklonljivi prilastek ni nič drugega kot t. i. določilna sestavina sklopa (tako je v SP 1962 dejansko tudi imenovan). Take določilne sestavine pa v slovenščini pišemo skupaj z delom, ki ga določajo (prim, dolgčas, poldan, četrtstoletje. tudi pri zloženkah: volkodlak. hudournik). Nobenega razloga torej ni. du tudi prej naštetih besed ne bi pisali skupaj, namreč: albinopostrv. freskoslikarstoo, alufolija, ananasliker, bebičeolji, bjankomenica, seksbomba, bufoopera, kolgerl. bosanooa, belpaeze. Tako seveda tudi tvorbe iz samo slovenskih sestavin: figamoz, pedenjčlooek ipd. (prim, še brucmajor, pešpot). Najmanj pa, kar je mogoče zahtevati, je, da se dopusti tudi taka pisava. (Seveda pa s takimi sklopi nimajo ničesar opra-N i t i večbesedna poimenovanja, kot jili navaja SP. češ da so sklopi: žal beseda, mojster ska/.a. možicelj ostajač. Pri žal beseda gre za nesklonljivi pridevnik (prim, še fest fant), pri mojster skaza pa se pregihata obe sestavini iu že zaradi tega ne more biti govora o sklopu.) Pri sklopih tipa bogoe gre v bistvu za to. ali v takih primerih že imamo sklop (in ga pišemo skupaj) ali pa ga nimamo (in sestavini pišemo narazen). Kol sem že zapisal, je o sklopih mogoče govoriti tedaj, ko pomen dela govorne verige ni enak vsoti pomenov njegovih sestavin (tak del govorne.verige pa ima siceršnje značilnosti sklopa). Dejanske sklope kaže pisati samo skupaj, torej 11 Print. J. Toporišič. Besede z dvema naglasoma, Jezikovni pogovori II. 1967. 128—ПЗ. in O eno- in večnaglasnosti nekaterih besednih kategorij. JiS 1969, 51—59. albino postro al fresco slikarstvo fresco slikarstvo alu folija (peč) ananas liker (hruška) angora koza (volna) babi/ čevlji (moder) bianco menica seks bomba buffo opera butterfly slog C vitamin. bogve, bogy.na. bogpomagaj, bogvaruj, bogoedi, boglonaj. bogdaj, bog-oaruj (tudi bogme).12 Samo skupaj piše take sklope tudi SSKJ. če so medmeti (boglonaj, bogdaj. bogme) in samostalnik bognasvaruj. ne pa tudi če so prislovi. Skupaj pišemo tudi sklope tipa seve(da), morda itd., ki pa jih v slovarju seveda še ni. Pač pa ima SSKJ na str. 550 besedno zvezo t a dva razloženo s tadva, kar se meni zdi napačno. Pisava iadva je v slovar prišla verjetno ob misli na midva, onadva ipd. Podobnost pa je samo površinska, saj imamo pri tadva že od rod. nujno teh dveh. tj. dve besedi, pri onadva pa njiju: oblika naju dveh pa je samo poudarim (rabi se tudi v iinenovalniku: midva dva. četudi redkeje). Prim, še vi trije, ti trije — vas treh. teh treh ipd. Za slovenski jezik bi bilo najbolje, ko bi uveljavili samo pisavo narazen v primerih tipu čez in čez. tj. pri prirednih zvezah besed, kjer je sedaj v slovarju na prvem mestu pisava čezinčez; taki primeri so še bolj in bolj. bolj ali manj. gor in dol. Tako, tj. samo narazen, naj bi se na ustreznem mestu pisalo tudi sem in tja, tu in tam. sem ter tja ipd. Pisava čezinčez je torej nepotrebna, saj tu ni niti nasprotja v pomenu, ker čezinčez ne pomeni nič drugega kot čez in čez; sem ter tja pa inm ravno toliko krajevni kot časovni pomen (o njem odloča sobesedilo), zato bi bilo vsako pisno razločevanje nepotrebno. Tudi besede tipu malokdo, redkokdo ipd. v bistvu niso sklopi, ampak besedne zveze, čeprav je res poleg malo s kom mogoče reči tudi z malo kom. V teh primerih je boljša rešitev pisava narazen. Tako je pravilno rešeno v našem slovarju (prim. Misli, da je bogve kaj — poleg vino ni bogvekaj prida), kjer se pisava skupaj navaja s kvalifikatorjein tudi. Se bolj prav bi bilo, ko bi se v takih primerih zu slovenski knjižni jezik predpisala samo pisava narazen,13 torej malo kdo. redko kdo. bogve kdo. vrag si ga vedi kdo. Skupaj bi se pisale zveze z ne-, ni- in marši-: nekdo, nihče (nikdo), marsikdo (zadnje le. kolikor se ne govori tudi marši s kom). S sklopi imamo opraviti tudi v primerih tipu h-mol in H-bomba, tj. pri poimenovanjih iz znamenj za črko + x (pri čemer je x samostalnik ali kaj drugegu). I n v glavnem, vsuj na prvi videz, sestavini pišemo z vezajem, če je prvu sestavina mala črka, narazen, če je velika. Vendar take doslednosti v resnici ni, saj nam podrobnejši pregled slovarja kuže, du Iii ni nikakršnega načela. Poglejmo, kako se v slovarju pišejo primeri s črkami a. b in c: 12 Ker so sklopi tipa bogve nekaterim vendarle še besedne zveze tipa bog ve, \ Nekaj stališč ... dopuščam tudi pisavo narazen. 13 V Nekaj stališč sem se zavzemal zu pisavo nuruzen, če je del pred zaimkom iz več enot. A vitamin A-dur a-rnol A kategorija a-osnova B-dur b-rnol b-linija В kategorija C vitamin ('-vitaminski C-dur C-durov c-mol C ključ c-linija Ker se pri pisanju teh poimenovanj torej ne držimo nobenega jezikoslovnega načela, bi bilo veliko enostavneje pisati vse te primere z vezajem, torej kakor C-dur(oo), c-mol. c-linija, C-oitaminski, a-osnooa še C-oitamin, C-ključ. C-kategorija. Tako bi imeli preprosto pravilo: poimenovanja tipa črka + x se pišejo z vezajem. S tem odpade posebno pravilo za pisavo C-oitaminski (iz C vitamin), doseženo pa je tudi skladje z aostro-ogrski (izpeljanka iz poime-vanja z vezajem ohrani vezaj). Naj pripomnim, da je primerov z vezajem že sedaj več,14 kot tistih brez njega, kar nas spričo istofunkcionalnosti prve sestavine, tj. črke, v vseh teh primerih prav sili k poenotenju. 111. V bistvu s sklopi imamo opraviti tudi v predpon ski h primerih tipa name in na те. Гака pisava (skupaj, če je naglas na predlogu, narazen, če je na zaimku) na prvi pogled ne zbuja pomislekov, čeprav je pisna razlika v bistvu nepotrebna, saj se da naglas zaznamovati na enostavnejši način (ni me na mé): razlikovanja z naglasom seveda ni v primeru zanj (kjer se za nj sploh ne piše). Preprostejša je torej pisava samo narazen, tako pisanim zvezam pa bi morali dovoliti naglas tudi na predlogu. Da pisava narazen ob naglasu na prvotno proklitiki v slovenskem knjižnem jeziku ni nič posebnega, dokazuje pisava samo narazen zveze ne bi, čeprav se da naglaševati na oba načina, torej kot nê bi in kot ne bi. In ker smo že pri pravopisnih problemih v zvezi z nikalnico, tu kar še ostanimo: nasprotje v pisavi ponazarjata nemoč — ne morem. V avtorskem besedilu SSKJ (in nato na str. 696 pri glede) sem opazil pisavo neglede. V SP 1962 je bolje, saj se pri neglede daje prednost pisavi narazen, tj. ne glede. Po kakšnem kriteriju se ravna SP 1962, ki mu pritrjujemo tudi mi, in s čim ga SSKJ lahko ovrže? V SP 1962 seveda ni povedano, zakaj je boljše ne glede. Zato. ker je glede še zmeraj deležje. tj. glagolska oblika, zelo blizu osebni glagolski obliki, ki so ji lastne vse glagolske kategorije, med drugimi prehodnost, pri danih leksemih seveda. Ker je tako, moramo glede v zvezi z nikalnico obravnavati ravno tako kot osebne glagolske oblike, tj. pisati nikalnico samo narazen: kakor torej pišemo ne hoteč (se jim zameriti) ali ne oedoč (da se je med tem marsikaj spremenilo) ali ne rekši (niti besedice) itd., moramo pisati le ne glede (na ose to) ipd. Na zunaj čisto enaki nehote ali nevede (neoedoma) so ödverbializirani, adverbe pa seveda pišemo skupaj z nikalnico (nedaleč). S sklopi imamo opraviti tudi v primerih, ko se dva predloga zlijeta v eno besedo z drugačnim pomenom, kot je seštevek njegovih morfeinov; primer izmed proti za na. Primerov tega tipa v slovarju ni, ker je splošno sprejeto načelo, da se pišejo skupaj zveze iz -)- pred (med, nad. pod. zA). Razlika med temi predlogi in zvezami predlogov tipa za na ali za k je tudi v vezavi: pri enobesednih predlogih tipu izza se beseda (besedna zveza), pred katero predlog stoji, ravna po prvi sestavini, pri tipu za na (za k) pa po drugi: izza hiše, za na glavo, za k maši. V bistvu s problemi sklopa imamo opraviti še v primerili, ko'se predložne zveze pišejo skupaj: primer dočista proti do čistega (prvi sklop, drugi besedna zveza). Take zveze pišemo skupaj, kadar razmerje med predlogom in besedo, 14 Lek Ljubljana tudi res piše C-oitamin. na katero se predlog nanaša, nima oblike iz sodobnega jezikovnega sistema: do + čist- ima namreč v le-tem normalno obliko do čistega (kar se piše zmeraj narazen), v rabi pa je tudi v tem oziru nerazumljiva oblika dočista. zato jo pišemo zmeraj skupaj. Takih primerov je zelo veliko (npr. vsaj še dokaj, dopoldan. narobe, poleg množice tipa zlepa, zgrda ipd.). Drugo merilo za pisavo skupaj je. če se ob (znanem) predlogu rabi sestavina, ki ni samostojna leksi-kalna enota: kmalu, naposodo. zmerom, naraonost. navšev, pošev. zastonj, doklej. dotlej ipd. Tretje merilo pa je pomen, ki se ne dobi na podlagi običajne oblikoslovne (ali slovarske) analize sestavin sklopa, ki ima sicer površinsko normalno oblikoslovno podobo: zbogom, zvrhoma, zanič, napoti, navrh. zvečine, sparoma. Prav ta tretja točka je najšibkejša in si je primere v bistvu treba zapomniti. Seveda pa ni nobenega razloga za to. da bi med te primere po sili spravljali zveze, ki imajo docela drugačno strukturo. V našem slovarju so take besede dokod. dokoder. dotod. Tu se pisava skupaj navaja na prvem mestu, narazen pa na drugem. Edino pravilna bi bila le pisava samo narazen, saj imamo tu znane, v sodobnem knjižnem jeziku žive morfeme (besede), ki nastopajo tudi samostojno, pa tudi pomen teh besed je docela enak pomenski vsoti njihovih sestavin. Poleg tega imamo še vse polno takih zvez (do sem. do tja. do sedaj, do tedaj, do doma ipd.), ki se pišejo samo narazen. Da SSKJ tu prav forsira pisavo skupaj, se vidi po tem, ker pri predlogu do sploh ne navaja primerov tipu do kod. čeprav so zelo značilni, medtem ko pri čim prav opozarja na pisavo skupaj. Pa si oglejmo še primere s čim. Podobno kot v predložnih zvezah tipa dokod do kod slovar obravnava tudi izraze s čim. Slovarniki pa v slovarju pišejo tudi skupaj naslednje primere: čimbolj, čimdalj. čimdalje. čimmanj. čimprej. Ker pišejo samo skupaj v uvodu, imajo pisavo skupaj pač za boljšo. Toda ker se zu čim (prisl.) pravi, da »s primernikom izraža najvišjo mogočo mero«, je pravi nesmisel dovoljevati tudi čimmanj razsipaj ali vrzi čimdalj (namesto čim manj ali čim dalj in čim dalje) moreš. Ker je pisanje skupaj v slovarju na prvem mestu, je s tem praktično doseženo, da se v pisavi forsira ravno manj primerna (oz. neprimerna) oblika pisanja. Moramo pa priznati, da je SSKJ ustregel jezikoslovnim načelom vsaj toliko, da dovoljuje tudi pisavo narazen, medtem ko je prejšnji pravopisi niso. IV. S tem bi bilo obdelano vprašanje pisave skupaj ali narazen tudi pri sklopih iz predložnih zvez. Pravopisnih problemov pri izpeljavi pridevnikov iz večbesednih podstav pu pravzaprav ni, saj je splošno sprejeto načelo, da so vsi izpeljani pridevniki enobesedni, torej: desetleten, večpomenski, mno-gobeseden, zakmašen. dotedanji, čimprejšnji, stoodstoten -<— deset let, več pomenov, mnogo besed, za k maši, do tedaj, čim prej, sto odstotkov. Za konec razpravljanja o pravopisnih problemih v zvezi s SSKJ kaže spregovoriti še o pisavi z veliko začetnico. Naš slovar s tem sicer nima posebnih težav, ker ne prinaša lastnih imen (prim. str. XI, S 4: »Med gesli ni lastnih imen, razen kudur se uporabljajo v prenesenem pomenu ali v stalnih zvezah. ). V pregledanem delu slovarja sein se zaustavil ob naslednjih primerih z veliko in mulo začetnico: Bangova bolezen Blagajeo volčin Braillova pisava Ariadnina nit Avgijev hlev astrahan (krzno iz A.) astrahanka (čepica iz a.) avgust (burkež, cesar) blažev žegen bord o (vino) amerikanec (izseljenec) amerikanka (postrv, žaga) mirna Bosna iti v Kanoso V slovenskem slovničnem izročilu je za nekatere kategorije splošno sprejeto. da se površinsko isti samostalniki lastna imena pišejo z malo, kakor hitro zaznamujejo to. kar sicer imenuje občno ime. prim. Štajerec (= prebivalec Štajerske) — Štajerec (vino s Štajerske). Tu v bistvu ni treba misliti na to, da bi se bilo tako ime s prebivalca pokrajine, mesta ali nosilca imena (ali priimka) metaforično preneslo na kak predmet v zvezi z njim; te stvari si razlagamo z vzporedno izpeljavo: štajerski deželan —>■ Štajerec, štajersko vino -t- Štajerec; amerikanec je torej enobesedno poimenovanje za amerikanski izseljenec. Tako bi lahko tudi avgust v pomenu burkež bil izpeljan iz tak kot Avgust, tj. avgustovski : pri avgust v pomenu »cesar« ali pepe. pepček (jur) v pomenu tepec (tisočak, naivnež)« pa menda res imamo opraviti z metaforičnim prenosom, le da nam je zveza tu bolj ali docela zabrisana. Jasen pa je v silvester, ko pomeni le zadnji večer v letu; seveda je še bolj kot silvester treba pisati z malo iz njega izpeljani izraz silvestrovo (isto je z jurjevo, ki ga SP 1962 še piše z veliko). V tem pogledu slovarju torej ni kaj očitati, te stvari omenjam le zato, da hi prišle bolj v zavest. Drugače pa je z Aogijeoim hlevom v pomenu »neurejen, umazan prostor« ali Ariadnino nitjo v pomenu »rešilno, odrešilno sredstvo«; ali ni to isto kot blažen žegen v pomenu »neučinkovitost« ali neučinkovito sredstvo, ki pa se pravilne) piše z mulo? Kakor je torej prav blažev žegen ali marijini laski, je prav tudi avgijev hlev ali ariadnina nit. Slovar sam je šel v to smer pri izrazu Adamovo jabolko v pomenu vidna hrustančna izboklina na moškem vratu«, ki ga dovoljuje pisati tudi z malo. torej adamovo jabolko. Prav je seveda to drugo. Tudi imenu rastlin bi bilo najbolje pisati kar z malo, torej blagajeo volčin nam. Blagajeo volčin (kot marijini laski), in enako še bolezni, npr. par- kinsonova bolezen, saj to ni bolezen, ki jo je imel Parkinson. Tudi pri mirna bosna in iti v kanoso (prim, šla je o rim) bi bila boljša mala začetnica. — Pri pisavi z veliko bi kazalo ostati v primerih kot Pitagorov izrek ali Ohmoo zakon, ker imamo tu le še predstavo, da odkritje tega in onega pripada temu i in temu. S tem je naša obravnava pravopisnih problemov v SSKJ pri koncu. V naši tradiciji se med pravopisnimi problemi res obravnava še pisava bralec — bravée. bitjice — bitjece, adagio — mn. udagi, uliasoera — ahasverja ipd., vendar je to dejansko oblikoslovna problematika, iu bo tam tudi obravnavana. Ce se sedaj ozremo na celotno obravnavano pravopisno problematiko v SSKJ I. lahko ugotovimo, da slovar sicer upošteva nekatera modernejša spoznanja o slovenskem pravopisu iu da je strpnejši do resnične pisne prakse, vendar pa se še zmeraj pretogo opira na neoptimalno pisno prakso, ki so jo v veliki meri z neprimernimi odločitvami povzročili prav pravopisi, zlasti tisti iz 1. 1962. V tem smislu je SSKJ pravopisno premalo usmerjevalen k optimalnim rešitvam. Vse to pa je posledica premajhne teoretične osveščenosti v pravopisnih zadevah (zlasti nekateri ustrezni uredniki so o teh pravopisnih problemih doslej pisali le malo ali nič). Naloga novega pravopisa, ki ga je treba čim prej izdati, bi v zvezi z našo problematiko bila. da bi jasno formuliral dobra in sprejemljiva pravopisna stališča, ki so, naj so bila zavestna ali ne, uravnavala pisavo gesel v SSKJ 1; pri dvojnicah tega slovarja pa bi brezpogojno moral postaviti na prvo mesto tiste rešitve, ki so boljše, jezikoslovno utemeljene (ne pozabimo na slovnico, ki jo ima v sebi, četudi podzavestno, vsak, ki slovenščino govori kot materni jezik), bolj gospodarne (pravopis je predvsem stvar dogovora, še zlasti v ne-ustaljenih zadevah) in hkrati perspektivne variante pisanja. Ker je vsak akademijski slovar v bistvu ne neposredno praktične narave, temveč v tem oziru bolj podstava za bodoče praktične priročnike (npr. enojezični slovar, pravopis, stilistiko ipd.) in nekak gradivni vir informacij (zlasti tujim) slavistom za najrazličnejše jezikoslovne probleme, SSKJ I seveda ni in ne more biti normativen v tem smislu, tla praktični pravopis v upravičenih primerih, kakršne smo obravnavali v tej kritiki, ne bi mogel iti mimo tega slovarja za živo jezikovno prakso, in bo uvedel nekatere optimalnejše pisne dvojnice, nekatere že uvedene pa tudi odsvetoval ali zavrgel. (Se bo nadaljevalo) Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana UDK 886.3.091: 92 Prešeren (048.1) PREŠEREN IN EVROPSKA ROMANTIKA Iuk je naslov knjižne razprave, v kuteri daje Junko Kos novo, mono-grufsko zasnovano oznako enega temeljnih problemov naše komparativistike in slovenske literarne zgodovine sploh.* Delo je po svoji problemski teži in izvedbi toliko pomembno, du zasluži temeljito pozornost in nekoliko obsežnejši pretres. V Predgovoru Kos izpoveduje temeljna metodološka načela, za katera se je odločil ] > r i obravnuvi svoje komparativistične téme. Gre predvsem zu nu-slcdnja stališča: na prvem mestu je dvom v tisto primerjalno metodo, ki se izčrpava \ podrobnem iskanju unulognih in untitetičnih paralelizmov; takoj zutem sledi enak dvom tudi v nasprotni tip iste vede, v shematično primer-jalnost. ki živi od abstraktnih špekulacij in bolj ali inunj onstran preverljivih * Junko Kos. Prešeren in evropska romantika, DZS, Ljubljana 1970, 298 strani. I'red leti je izšla tudi njegova knjižna razprava Prešernov pesniški ru/.ooj. DZS. Ljubljana 1966. 228 strani. Ob njej je izdal še Prešernovo '/.bruno delo I in II. DZS, Ljubljana 1965. dejstev; nato se odloča za metodo, ki bi bila zunaj obeli skrajnosti in znotraj njunih na pravo mero omejenih postopkov. Natančneje povedano, raziskava naj bi izhajala iz trdnih empiričnih dejstev, hkrati pa ta dejstva smotrno vključevala v višje enote, se pravi v zgodovino slovstvenih tokov in procesov. To metodološko načelo je seveda toliko aksiomatične narave, da mu ni mogoče ugovarjati. Koristno utegne biti tudi zato, ker je slovenska komparativistika razmeroma močno obremenjena z obema skrajnostma, kar se nazorno pokaže že v Kosovem uvodnem historiatu problema Prešeren — evropska romantika, ki ga je v kratkem orisu zajel vse od Matije Čopa do današnjih dni. Vendar pri Kosovi zavzetosti za metodološko sredino in za početje, ki naj ne gre predaleč ne v to ne v ono smer», ni mogoče prezreti poudarkov, ki se prevešajo na pojme, kot so »empirična dejstva«, »empirična razčlemba vplivov«, »čimbolj historična, stvarna in kritična obravnava«, »historična smer« in podobno. Ti poudarki nekoliko presenečajo, dokler jih beremo ob historiatu problema Prešeren — evropska romantika, saj je slovenska komparativistika na tem področju pa tudi drugje v resnici mnogo bolj obremenjena z drobnjakar-skini »empirizmom« kot s širokopoteznimi sintezami ali celo s pretirano tveganimi abstrakcijami. Kosovo poudarjanje historičnosti, analitičnosti in empi-rizma mora imeti razloge nekje drugje, ne v naši lit.zgod. preteklosti. Naslednjo, nekoliko manj vidno, vendar opazno metodološko opredelitev najdemo ob vprašanju, ki zadeva razmerje med izvirnim in z vplivi pridobljenim. Kategoriji izvirnega, pa naj jo imenuje »ustroj Prešernovega duhovnega sveta« ali pa »organske težnje Prešernove pesniške osebnosti«, daje razmeroma vidno težo. Učinke vplivov namreč že vnaprej omeji v pesnikovo posebno od-biralno mero, kakršno zmore izrazita, suverena pesniška osebnost. Tako stališče ob Prešernu seveda iii in ne more biti tvegano. Skratka, Kosov uvod o primerjalni metodi je — kljub današnji veliki teoretski razvitosti in razvejanosti te stroke v svetu — pravzaprav na ravni vsesplošne sprejemljivosti. To je njegova trezna vrlina. Seveda pa bi se na tem mestu utegnila odpreti tudi njegova problematična stran. Metodološka vprašanja primerjalne vede so namreč tu načeta le pri svojih aksiomatičnih pravilih in izhodiščih, bolj točno pri izhodišču genetične komparativistike, kar pa ni samo naključje niti zgolj avtorjeva volja. Slovenska literarna zgodovina in njena komparativistična tradicija to ne le dopuščata, temveč po svoje celo zahtevata, da ne rečemo ukazujeta. Kos je na stanje stvari pogledal preudarno, se najbrž zavestno izognil lucidnejšim teoretskim conam in smerem stroke ter si za pristop k svojemu problemu izbral enostavno, razumno iii( jasno primerjalno metodo, dovolj izdelano, da zaobseže marsikaj temeljnega, bistvenega in novega. Znotraj nje je ob današnjem stanju vede dovolj prostora zu tehtna dognanja. Vendar tudi najbolj stvarno merjenje raziskovalnih učinkov ne more docela mimo merjenja teoretske oziroma metodološke zasnove, ki. je za njimi in ki jih omogoča, strukturira in zamejuje. In ker ima v predgovoru napovedana metoda kljub svoji preprosti notranji enotnosti uli prav zaradi nje izrazito dvojne raziskovalne postopke — empirično analitične in abstraktno shematične — skoraj ne bo mogoče mimo vprašanja: v kateri smeri je avtor zmogel več in kod je segel dlje? V skladu z uvodnimi načeli in s poudarjenim empirizmom je avtorjeva odločitev, da je poglavje Prešernovo literarno obzorje izbral za prvo poglavje svoje primerjalne raziskave. Ta del razprave v prešernoslovje ne prinaša novih stvarnih podatkov uli obvestil, je pa njegova vrednost v strogi sistematiki. jasni urejenosti in zaostreni težnosti, ki jih Kos vnaša v doslej močno neuravnovešeno in slabo pregledno poglavje slovenske literarne zgodovine. Prešernovemu branju in širjenju literarnega obzorja smotrno sledi po treh poteh: najprej po kronološko razvojni, to je po življenjepisni poti, zatem po omembah tujih avtorjev v pesmih in pismih, naposled pa po zapuščinskem seznamu pesnikove zasebne knjižnice, ki ga poznamo po Zigonovi objavi iz leta 1904. Izid pokaže, da so v Prešernovem literarnem obzorju obstajala tri vidnejša območja: antika (s poglobljenim odnosom do rimske poezije), renesansa in romantika s pred-romantiko. Novost, ki jo Kos vnaša v že znani triplastni sestav pesnikove literarne kulture, je opaziti predvsem v poskusu, dati nekaj več teže in možnosti Prešernovemu poznavanju predromantike in romantike, kar je z vidika téme čisto razumljivo. Pri tem si mora večkrat pomagati z domnevami, vendar ohranja čut za mero, tako da nikjer ne prestopa mej možnega, razvidnega in verjetnega. Dopolnila, ki govore o Prešernovi odprtosti v smer evropske romantike, tudi niso in ne žele biti toliko poudarjena, da bi menjala dosedanji tloris pesnikove literarne kulture ali premaknila težišče, ki ga je slovstvena zgodovina pripisala pesnikovi vraščenosti v antično poezijo. Ravno iz Prešernove vezanosti v latinsko pesniško klasiko izpeljuje, še za spoznanje bolj nazorno kot Zigon, osnovno pogojenost Prešernovega odnosa do svetovne literature sploh. Brez dvoma je Kosov prikaz Prešernovega literarnega obzorja od vseli dosedanjih najbolj pregleden in formaliziran do naravnost zgledne mere. Seveda pa je za to shematično čistost in prosojnost stvari moralo pasti nekaj empiričnih žrtev, ki niso vedno čisto postranske. Nekaj primerov: Ali je pri obravnavi Prešernove pesniške izobrazbe in izkušnje mogoče docela mimo baroka? Ali mimo italijanske arkadijske poetike (11. pr. M. Crescimbenija, ki ga je Čop dobro poznal, ali G. Bissa), prek katere je do Fernowa in do Prešernu prispela oblika sonetnega venca, ki bi jo težko imenovali klasično renesančna ali renesančna oblika sploh? Ali docela mimo omembe Alfierija? Med pomanjkljivosti z nekoliko globljimi posledicami je treba šteti popolno opustitev problema, kuko je bilo s Prešernovim poznavanjem slovenske pesniške preteklosti in razmerjem do nje. Je mar zgolj naključje, da je Prešeren svoj prvi globlji ustvarjalni stik z evropsko predromuntiko navezal točno na tistem mestu, do kamor stu prispela, a ne več mogla naprej, Dev in Zois, to je ob Biirgerjevi Lenori? Ali je pri pazljivem pregledovanju Prešernove poezije mogoče prezreti zveze z baročnim pesništvom Damascene Deva, saj je stičišč med njima več in celo verz pesmi Pod oknom je vzet naravnost od tam? Ali ni Prešeren za svojo prvo pomembnejšo pesnitev Povodni mož toliko laže izbral Biirgerjev buladni umfibrah (verjetno iz Lenarda in Blandine) prav zato. ker gu je dodobru poznal že od Vodnika in je svoje mladostne verzifikacije večkrat ubiral pruv po njem? In naposled, uli Prešernovo nenavadno močno zanimanje za antično in renesančno ljubezensko poezijo ni bilo med drugim tudi reakcija, ki jo je pri njem izzval slovenski hudo podaljšani slovstveni srednji vek« z nenavadno odločnim zatiranjem vsakršne ljubezenske pesmi, s pravo prohibicijo literarne erotike sploh? Skratka, poglavje o Prešernovem »branju« slovenske slovstvene preteklosti ter notranjem odzivanju nanjo ali celo o pogojenosti z njeno posebno strukturo res ne bi smelo manjkati. Pa ne zaradi formalne vestnosti ali zgodovinske izčrpnosti, temveč zaradi potrebe, ki izhaja ravno iz komparativističnih namenov te raziskave. Ce namreč iščemo »globlje temelje«, ki so določali Prešernov odnos do svetovne literature in usmerjali njegovo odbiranje iz nje, bi se bilo treba ustaviti tudi tukaj. Ustroja nacionalne literature, iz katere pesnik prihaja in v katero je vključen s svojimi pritrdilnimi ali opozicijskimi nagibi, ni mogoče prezreti, kakor hitro nas zanimajo recepcijska pravila v njegovem sprejemanju tujega. Na tej točki Kosovega poglavja o Prešernovem literarnem obzorju je treba ugotoviti primanjkljaj, ki ga razmeroma šibka razvitost slovenske predprešernovske literature ne opravičuje. Naslednje poglavje Problem Čopovega posredništva zadeva po eni strani še problematiko pesnikovega literarnega obzorja, po drugi strani pa pomeni že pristop k posebnemu vprašanju primerjalno genetičnih raziskav. Na tem področju je imel Kos opraviti z obsežno zgodovino problema, vendar se je spretno izognil obeh njenih skrajnosti: Zigonove pretirane teze o Čopovi šoli ali akademiji, katere dosleden učenec naj bi bil Prešeren, pa tudi Kidričevemu drobnjakarskemu in mestoma pretiranemu skepticizmu o globljih zvezah med Čopom in Prešernom. Odločil se je za nadaljevanje in kritično dopolnjevanje srednje, zmernejše smeri, ki ima glavno izhodišče v Prijateljevih Duševnih profilih slovenskih preporoditeljev. Zato je temeljno načelo, na katerem gradi, odprto v dve smeri: dopušča dokajšnjo možnost Čopovega posredovanja evropske romantike Prešernu, obenem pa je zelo previdno in skopo pri določanju Prešernove odvisnosti. Ta previdnost je povzročila, da se je problema Cop — Prešeren lotil predvsem po poti diferencialne diagnoze. Tako opozarja na celo vrsto znamenj, ki kažejo različnost Čopovih in Prešernovih pojmovanj v območju estetike, svetovnega nazora in socialnopolitičnih teženj . Prinaša vrsto novih in tehtnih pogledov, do katerih dosedanje prešernoslovje ni prišlo ali jih ni izreklo zadosti določno. Prepričljiva je teza o svetovnonazorski razliki. ki je obstajala med prijateljema, se pravi med Čopovo vključenostjo v tok klasične idealistične nemške filozofije in med Prešernovo vezunostjo v tradicijo evropskega racionalističnega skepticizina, materializma in verskega kriti-cizma: ali med Čopovo nekoliko gosposko zadržanostjo in Prešernovim svobodomiselnim radikalizmom. Seveda bi bilo koristno, če bi hkrati opozoril tudi na točke, kjer so se te njune razlike ujele v globoko medsebojno razumevanje. Na primer: nenaden pojav panteistične note, ki jo je Prešeren s tolikšno resnobo iu pesniško prizadevnostjo položil v nemško elegijo mrtvemu prijatelju. Ali narobe: Čopov nenadni in siloviti radikalizeni. s katerim je nastopil na pesnikovi strani zoper Kopitarja. V izpostavljenih po.ložajih so se med njima pokazale globlje človeške vezi. ki so zmogle njune nazore zelo zbližati ali celo poenotiti. Zanimiva so Kosova ugotavljanju o razločkih med njunimi estetskimi pogledi, torej tudi med njunima odnosoma do romantike. Skoda je le. da se je tu zadovoljil samo /. namigi, čeprav ti namigi merijo proti jedru stvari. Zadoščalo bi, če bi \ Prešernovem delu iz let 1828 do 18>5, ko je snoval v Čopovi bližini, opozoril na pesnikove postopke, ki kažejo poskuse brisanja nekaterih ostrejših disonantnih pojavov znotraj lastnega pesništva, ali pa na vrsto pesnikovih izjav, ki izpričujejo močno težnjo k svetlemu in harmoničnemu tipu poezije, kar je še posebej razvidno iz Sonetnega venca. Po Čopovi smrti se v tem pogledu zgode bistvene spremembe, čeprav ne zajamejo Prešernove poezije v celoti. Ob teh menjavah, ki imajo tudi še druge razloge, in ob natančnem opazovanju Čopovih estetskih nazorov, raztresenih v pisemskih izjavah, bi Kosova opozorila lahko dobila globlje zaledje in večjo trdnost. Poglavje Prešeren in predromantika pomeni vstop v središčno problematiko razprave. Kosova raziskuvu deleža evropske predromantike pri Prešernu je naravnana predvsem v nemški literarni prostor, pri čemer glavna pozornost zajema vplive štirih avtorjev: Herderja, Biirgerja, Schillerja in Goetheja. Preden se loti naštetih avtorjev, na hitro očisti svoj primerjalni teren vseh tistih imen. ki bi obravnavo odmaknila od osrednjih zadev. Tuko že vnaprej zavrača domneve o morebitnih vplivih Matthisona, Salisa, Claudiusa, Höltija in Vossa. Postopek je razumljiv in najbrž utemeljen, vendar bi kazalo biti nekoliko bolj previden vsaj ob Höltiju. Njegov predromantični prehod od artistično baročne v lirično anakreontiko bi bilo dobro pazljiveje preveriti, saj je podoben prehod dovolj opazen tudi pri mladem Prešernu, na primer v Zvezdogledih, pa še kje drugje. Pri obravnavi Herdcrjevega vpliva, predvsem kultu ljudske pesmi, Kos zelo upošteva Prešernove pridržke, njegovo močno vezanost na klasično pesniško tradicijo, hkrati pa na novejšo romantično miselnost o višji vrednosti individualnega ustvarjanja. Tako prihaja do zanesljive in večstranske oznake Prešernovega močno okrnjenega herderjanstva, ki morda komaj še zasluži to ime. Še mnogo bolj eksaktna določilu pesnikovega razmerja do ljudske tvornosti pu bi omogočila raziskava pesnikove praktične estetike pri obdelavi ljudskih besedil uli motivov. Od Kosovih konkretnejših dognanj, ki jih najdemo v tem poglavju, zaslužita posebno pozornost predvsem primerjava Nezakonske matere s škotsko ljudsko pesmijo v Herderjevem prevodu Wiegenlied einer unglücklichen Mutter in pa opozorilo na zelo verjetne odmeve Herderjevih misli o razvoju narodov in kultur v Prešernovem pisemskem sporočilu Vrazu 26. oktobru 1H40. Skratka, vprašanje Herderjevih vplivov je z obojnega primerjalnega zornega kota, genetičnega in tipološkegu. obdelano uspešno. Mnogo močnejše in ruzločnejše odzive kot Herder je v Prešernovem pesništvu pustil Bürger. To potrjujejo tudi nova Kosova dognanja, ki se od dosedanjih drobnih vplivoloških ugotavljanj, kakršne srečujemo pri Preglju, Toniincu uli Kidriču, povzpnejo k obravnavi na širših, preglednejših ploskvah. Gotovo bo obstala splošna tezu, da je prvo obdobje Prešernovega baladnega pesništva (Povodni mož. Ponočnjak. Romanca od Strmega grada) pod ruzme-roinu močnim Biirgerjevim vplivom, ki v drugem obdobju popusti (od Prekopa do Neiztrohnjenega srcu). Trdne so tudi nekatere podrobnejše utemeljitve teh zvez. Vendar v sami primerjulni raziskavi in argumentaciji vzporednic in ruz-ličic med pesnikoma Kos tokrut ni imel preveč srečne roke. Svojo nekdanjo izhodiščno misel, da je bilo prevajanje Lcnore Prešernu »predvsem pesniško tehnična naloga« in ne kaj dosti več (Prešernov pesniški razvoj, 1966. s. 21), je sicer umaknil oziroma zdaj razširil tudi z možnostjo globljih doživljajskih in miselnih stičišč s svetom Biirgerjeve balade, vendar teh notranjih stičišč in odbojev ni niti pri Lenori niti pri drugih baladah dovolj izčrpal. Precej problematična, ne dovolj razčlenjena in ne zadosti utemeljena se mi zdi teza, da je temeljni konflikt v Prešernovih baladah mnogo manj izrazit, manj dramatičen in »veliko milejši« kot v Biirgerjevih. To razlago Kos v povzetku razpravljanj še zaostri in posploši v sklep, ki tipološko oznako Prešernove balade konča takole: »...življenja ne pojmuje v podobi ostrega konflikta, ampak ga doživlja kot pomirljivo dogajanje, v katerem sile ne gredo do zadnje ostrine ena zoper drugo.« Trditev preseneča, če upoštevamo dejstvo, da je notranja morfologija Prešernovih baladnih zgodb v resnici izrazito konfliktna, polna skrajnih, usodnih leg in nazadnje tudi smrti. Pojavi humorja, igre ali čistejšega lirizma teh razdalj med nasprotnimi legami nikakor ne ukinjajo, ampak lahko celo širijo, kot na primer v Povodnem možu. Škoda je tudi, da se Kos ni lotil slogovne primerjave Prešernovega prevoda in Biirgerjevega izvirnika Lenore. pri čemer bi lahko na zelo subtilnih mestih in obenem zelo eksaktno premeril oba idejna svetova enega ob drugem. Pokazalo bi se. da je Prešeren na nekaterih mestih celo zaostril grozljivost Biirgerjevega baladnega tona, opazno stopnjeval metaforično ekspresivnost in tudi glasovno orkestraeijo verza razvil v izrazitejše in ponekod bolj ostre fonične kontraste, kot jih je zmogel Biirger. Prešeren je torej zlahka obvladal tudi idejni svet ostrejših konfliktov in kontrastov. obvladal zato, ker je bil ta svet ena izmed njegovih notranjih možnosti in nagnjenosti. Brez nje bi težko vse življenje vztrajal pri baladi, h kateri se je vračal od svojega prvega do poslednjega besedila. Napisal je znatno več sonetov, u baladi je bil mnogo bolj zvest, in sicer pretežno baladi s paradoksnim. kontrastnim obratom v tragično smer. Tu je Kos Prešerna notranje nekoliko omejil, čeprav je res, da je pesnik sam vsaj do Čopove smrti in izgube Jtilije zvesto težil k »milemu«, bolj harmoničnemu tipu poezije. Kos poskuša najti tudi utemeljitev za dozdevno omejeno konfliktnost ali dramatičnost Prešernovih balad. Najde jo v izključno erotičnem značaju njihove motivike«, v ugotovitvi, da »ostaja erotika prav do zadnjih balad edini motiv, razen v Neiztrohnjenem srcu. kjer se ji pridruži še motiv pesniškega poklica«, kar nuj bi Prešernovo balado bistveno razločevalo od Biirgerjeve, ki je večkrat socialno motivirana in socialno konfliktna. Tu smo spet pred zožitvijo oziroma poenostavitvijo problema. Prvič: velika večina Prešernovih balad v resnici prestopa zgolj erotično vsebino in motivacijo, včasih naravnost (Romanca od Strmega grada, Prekop. Ženska zvestoba, Judovsko dekle, Neiztrohnjeno srce). včasih posredno (Povodni mož). Drugič: mera konfliktnosti in dramatičnosti ni odvisna od snovi ali teme, temveč od njene morfologije, torej od pesnikovega pristopa k njej. Povedano bolj enostavno: življenjski konflikt nima v erotiki in njenih notranjih razsežnostih prav nič manj prostora kot v »širšem socialnem ali celo političnem okviru . Vse je odvisno od pesnika in njegovih konfliktnih dispozicij, včasih tudi od čutu za tragično. Na tem mestu je Kos skopal nekoliko pregloboke razdalje med Biirgerjcm iu Prešernom. Po drugi struni pa je med njima iskal in vzpostavil enakosti, kjer bi jih bilo res težko najti. Na primer v njunih kompozicijskih postopkih. Lenora in Povodni mož. kjer so stičišča med pesnikoma sicer najbolj dokazljiva, sta obenem nenavadno razviden primer dveh popolnoma različnih kompozicijskih ustrojev. Na eni strani skoraj nenadzirana, podivjana razvlečenost. fragmentarnost in nepro-porcionalnost, na drugi skrajno stroga in smotrna zgradba, prosojen tektonski red ter popolna nadziranost dogajanja kljub notranjim napetostim in strmemu dramatičnemu vrtincu, ki se ne konča brez odtenkov tragike. Kosova končna sodba se glasi, da je Prešernova balada »mehkejša od Biirgerjeve«. S tem vtisom se dû soglašati. Ni pa mogoče soglašati z nekaterimi argumenti, ki naj bi ta vtis utemeljili in razložili, še posebej ne z domnevnimi razlogi okrnjene kon-fliktnosti. Mislim, da bi bilo razloge treba iskati drugje, predvsem pa v Prešernovi drugačni oblikovalni estetiki, bolj točno, v drugačni estetiki konflikta, ki se najbolj občuti v kompozicijskem ustroju njegovih balad. Goetheja in Schillerja ter njuno pesništvo, razpeto med mladostnim vihar-ništvom in kasnejšo weimarsko klasiko. Kos kot celoto vključuje v predro-mantiko oziroma v »posebno različico predromantičnega klasicizma«, kar je za primerjalno rabo ob Prešernu praktična in sprejemljiva, čeprav nekoliko poenostavljena rešitev. Domnevo o vplivu njunih balad na Prešernove poznejše, bolj refleksivne balade najprej na široko odpre, zatem pa spet naglo pripre na najmanjšo mero tveganja, tako da bralec naposled ostane bolj radoveden kot zadovoljen. Mnogo doslednejše so opredelitve Prešernovih zvez z Goethejevo in Schillerjevo liriko. Pri tem je oba tipa Goethejeve lirike, razpoloženjsko iz dobe viharništvu in klasicistično iz poznejših weimarskih časov, označil za pesništvo, do kakršnega Prešeren, šolan ob rimski in renesančni klasiki, ni mogel nujti globljega razmerja. Trditev je zanimiva in primerna za delovno hipotezo, ni pa iz razprave razvidno, ali je res dovolj preverjena ob gradivu. Vsekakor pa je pozornosti vredna slutnja o vplivu Fuustu nu nekatera osrednja Prešernova dela [Slovo od mladosti. Sonet je nesreče, Sängers Klage. Pevcu). Škoda je le, da je ta slutnja samo bežno navržena in zato nekoliko abstraktna. Mnogo temeljitejša je primerjava Schiller — Prešeren. Tu prihaja Kos do razvidno utemeljenih in zanesljivih dognanj, ki se močno vzdigujejo nad vse tisto vzporejanje, ki sta ga nekoč opravljala predvsem Pregelj in Tominec. Pred nami je tokrat vrsta dejstev ali okoliščin, ki utemeljujejo sklepanje, da je Schiller utegnil razmeroma močno vplivati na Prešerna, in sicer predvsem z mislijo o nepremostljivem nasprotju med idealom in resničnostjo (Die Ideale — Slovo od mladosti), nato z mislijo o posebni vrednosti umetniškega ustvarjanja in naposled s svojimi resignativnimi kretnjami. Hkrati pu Kos doduju, da je Prešernu ostala popolnoniu tuja Sehillerjeva abstraktna, putetična in moralistična oblika izpovedi. Od tod sledi logičen sklep, da je »Prešeren pri Schil-Icrju formuliruni problem romantičnega človeka prenesel v območje rucionalne in empirično skeptične miselnosti«, navezujoč pri tem na evropsko miselno tradicijo, povzeto iz antike, renesanse in razsvetljenstva. Pri obravnavi vpra-šunju Schiller — Prešeren se je Kosovu primerjalna raziskava spet ujela v ubrano razmerje empiričnih dejstev in širokopoteznih sklepov, kur v glavnem velja tudi še zu kratko obravnavo Grillparzerjevih vplivov. Zul pa se na koncu poglavju to razmerje znova zamaje ob problemu Kant — Prešeren. Tu beremo precej abstraktno tezo, da je nemški filozof nu Prešerna »v širokem smislu nedvomno tudi vplival , pri čemer iniu Kos v mislih Kantov protidogmatski agnosticizem in njegovo estetiko, ki stu precej močno odmevala po tedanji (> Sluvističnu rcviju Evropi sploh. Trditev je vabljiva in neškodljiva, vendar take vrste, da je pri Prešernu z nobene strani ni mogoče zanesljivo določiti ali utemeljiti. Vsi našteti pridržki pa ne morejo in ne žele mimo dejstva, da pričujoča obravnava prinaša prvi resnično sistematičen, pregleden in v splošnem mišljenju sprejemljiv zaris deleža nemške predromantike pri Prešernu. V središču razprave je poglavje Prešeren in starejša romantična šola. Problem jenske romantike in njenih vplivov na Prešerna spada med glavne probleme slovenske komparativistike že vse od njenih skromnih začetkov v prejšnjem stoletju pa do daljnosežnih Žigonovih tez o pesnikovem matematično arhitektonskem uresničevanju Schleglovega programa sinteze med klasiko in romantiko ter Kidričevih odločnih zanikanj takih možnosti. Kos se je vprašanja lotil na novo in vse kaže. da je temu problemu dal največ raziskovalnih energij. Najprej naredi pregleden zaris jenske romantike, njene osnovne dvo-smernosti (na eni strani Tieck in Novalis z obnovo poezije srednjega veka in mistike, na drugi brata Schlegla s svojo vezanostjo na weimarsko klasiko. antiko in filozofijo nemškega idealizma), prikaže zatem ločitev tokov po letu 1801 in naposled prevlado mlajše heidelberške romantike, ki je sledila bolj Novalisu in Tiecku kot Schlegloma. Nadaljnja obravnava je usmerjena k Čopu, ki je od Slovencev prvi prišel v ploden duhovni stik z idejami jenskih roman-tikov. Natančneje kot dosedanja literarna zgodovina razčlenjuje Čopovo izbiro idej jenske šole, pri čemer njegovo zanimanje v celoti omejuje na dejavnost bratov Schleglov in deloma še na Schellingovo filozofijo. Najmočnejši poudarek daje Čopovi vezanosti na Augusta Wilhelma Schlegla (doslej je slovstvena veda močneje naglašala Friedrichov vpliv), še posebej vezanosti na njegovo teoretično in praktično uvajanje pesniških oblik romanske renesanse v sodobno nemško poezijo, kur naj bi Čopu dalo zgled za slovensko pot v območje evropske romantične literature. Čez most Čopovega posredništva nato izpelje glavne vplive jenske romantike na Prešerna. Prihaja do ugotovitve, da je pesnik med leti 1828 in 1835, ko je živel v Čopovi bližini, v svoje literarne zasnove vključil predvsem štiri sestavine jenske romantične šole. Sem uvršča najprej odnos do ljudskega pesništva, ki se je glede na herderjansko tradicijo spremenil tako. da je višja vrednost spet pripadla umetni poeziji in njenemu artistično bolj razvitemu osebnemu ustvarjanju, od koder sledi dvom nad poskusi umetnega posnemanja ljudske poezije (tako tudi F. Schlegel v spisu Gespräch über die Poesie). Spor Kopitarjeve generacije s Čopovim in Prešernovim krogom je torej tudi spor herderjunske in jenske romantične šole. Druga in glavna sestavina, mimo katere pri Prešernu ni mogoče, je uvajanje romanskih pesniških oblik po A. W. Schleglovem zgledu, ki je bil hov v tem, da je romanske oblike obnavljal v prvotnejši zunanji in notranji podobi, ne pa več z razsvetljenskimi ali predromantičnimi dodutki, kot so delali njegovi nemški predhodniki. Tretje, kur spada sem, je nov, romantični odnos do poezije romanskega poznega srednjega veka in renesanse, pri čemer je značilno, da je Prešeren najprej sprejel njune zunanje oblike, a njihovo notranjost poglabljal in resnil šelo postopoma. To dokazuje Kos z opozorili na notranje vsebinske spremembe, kukršne so pod Prešernovim peresom doživljale stanca, tercina, sonet in španska romanca, pa tudi z opozorili na postopen premik Prešernove pozornosti od Petrarka k Danteju, ki je jenski šoli pomenil osrednje pesniško odkritje. Vendar Kos obenem ugotavlja, da je romansko renesanso Prešeren vključil v svoj svet na izviren način, in sicer po načelu psihološkega, estetskega pa tudi moralnega ravnovesja med racionalnimi, čustvenimi in domišljijskimi prvinami svoje duševnosti ... s pomočjo dobro vidnih elementov harmonije, proporcionalne tektonike in celo simetrije,, tako da se je v resnici odmaknil ne le od pesništva jenskih romantikov, ampak tudi od same renesanse«. Za četrti vidnejši znak jenske šole šteje Prešernov sprejem krščanskih mitoloških prvin v pesniško metaforiko, torej sprejem nečesa, kar je klasicizem, vezan na antično mitologijo, odklanjal, predromantika uporabljala z izrazito religioznimi ali moralističnimi nameni in šele jensku romantika sprostila tudi zu svobodno čustveno uli čisto estetsko rabo. Prešernov obrat od antične mitologije h krščanski Kos veže na Čopa nekoliko manj odločno kot ostale tri sestavine. Ob te glavne vplive naposled razvrsti še nekaj obrobnih in bolj naključnih dotikališč s starejšo romantično šolo. predvsem z A. W. Schleglom (pojmovanje heksametra; literarni epigrami; rahla zveza s Schellingovim pan-teizmom itd.). Opazna je tudi misel o zvezi med Čopovo in A. W. Schleglovo teorijo epa, vendar z dvomom nad možnostjo, da bi bila Čopova teorija epa sploh vplivala na Prešernov ep. Poglavje o Prešernovih zvezah s starejšo nemško romantiko je najbolj dognano in najbolj bogato poglavje razprave, postavljeno na trdne argumente in daljnosežne sklepe. Tu so razmeroma redka mesta, ki silijo k dopolnitvam, pomislekom uli ugovorom. Sem se mi zdi najprej potrebno uvrstiti Kosovo razmerje do znane Zigonove teze o vplivu F. Schleglove zamisli sinteze med antiko in romantiko oziroma klasiko in moderno na Čopa in prek njega na Prešerna (spis Gespräch über die Poesie. 1801). Kos to tezo kar najodločneje in v celoti zavrača, pri čemer navaja naslednje argumente: najprej Kidričevega, da F. Schlegel sinteze med klusiko in romantiko sploh ni postavljal na temelje matematične arhitektonike, kot sta to storila Žigon in Puntar; nato navaja dejstvo, da se v Čopovih pismih ideja o sintezi sploh nikjer ne pojavlja; in nazadnje dodaja še okoliščino, da se je A. W Schlegel, Čopov glavni vzornik, kasneje odločno odvrnil od zamisli in vere v možnost take sinteze (spis Vorlesungen über die dramatische Kunst und Literatur). Nobeden od navedenih razlogov — ki nuj bi utemeljil tezo. da niti v Čopovi teoriji niti v Prešernovi ustvarjalni zavesti ni mogla obstajati ideja o sintezi antičnega in romantičnega pesniškega duhu« — po svoji naravi ne spada med prave, neposredne dokaze, ki bi zares ovrgli možnost vplivnega pretakanja obravnavane ideje od nemškega teoretika do Čopa in Prešerna. Mislim, da je nekoliko napeto iskanje argumentov Kosu privedlo celo do občutne napake, in sicer pri razlagi Čopovih misli o epu, zapisanih v pismu Skiirzvliskcniu. Prezrl je namreč, da so Čopove simpatije prav nu tem mestu (ob primerjavi Gocthejevega Hermana in Doroteje. Byronovega Don Juana in Mickiewiezevega Рапа Tadeus/.a) zelo razločno obrnjene k epu, ki bi skladno združeval psihološko vertikalo in zgodovinsko horizontalo dogajanja ter osebno in družbeno usodo junaka, pri čemer mu je hoinerizacija sodobne romantične epike poglavitna želja iu estetski ideal. Če bi kje iskali potrdila za sintezo klasične in romuntične estetike, bi ga morali iskati in bi ga tudi nušli prav v tem Čopovem pismu, ki gu Kos nekako zlahka uvršča med razloge zu prav nasprotno misel. Po drugi strani pa tudi on ugotavlja, da v Prešernovi poeziji obstaja »načelo ravnovesja«, še več. da obstaja načelo »proporcionalne tekto-nike in celo simetrije«, kar se mu niti ne zdi obroben pojav, temveč to lastnost postavlja za temeljno določilo Prešernovega pesniškega sveta ter jo vključuje, kot bomo videli kasneje, v samo središče svoje teze. Torej v resnici tudi on ne obide dejstva, da pojav sinteze med klasiko in romantiko obstaja pri Sehleglu in pri Prešernu, zanika le možnost vsakršne zveze med njima in zato še posebej prizadevno zanika možnost vmesnega posredniškega člena, pojav take sinteze pri Čopu. Mislim, da gre v tem primeru za apriorno stališče, saj je več razlogov, da dopustimo možnost vplivov tudi na tem idejnem in estetskem območju Prešernove poezije, kot pa razlogov, da vnaprej zapremo možnost pretakanja misli in zgledov. Zigon je krenil v prvo smer, vendar je pri tem izgubil mero in prispel do naravnost čudaških početij, obsedenih od iskanja matematične arhitektonike, ki naj bi bila poglavitni znak urejevalne »sinteze«, povzete po Schleglovi šoli. Kidrič je ubral čisto nasprotno smer, smer vnaprejšnjega skeptičnega zanikanja, ki pa je dala mnogo manj. Kos bi storil boljše, če bi Zigonu sledil do racionalnega jedra in zelo tehtnega bistva njegove teze, kar je na tiho pravzaprav tudi storil. Kajti, kdo je v resnici bolj temeljito in bolj eksaktno dokazal, da v Prešernovi poeziji obstaja načelo »proporcionalne tektonike in celo simetrije«, kot ravno Zigon? Nekaj pridržkov ali vsaj dopolnil bi bilo potrebnih tudi pri uvrščanju Prešernove krščanske metaforike v vplivni krog jenske romantike. Seveda je utemeljeno in prav, da je Kos odprl raziskovalnim domnevam pot tudi v to smer, vendar pri svojih končnih sklepih ni zadosti upošteval nekaterih posebnih okoliščin. Najprej je tu dejstvo, da metaforika iz krščanskega mitološkega sveta opazneje prodre v njegovo pesništvo mnogo pozneje kot vse druge sestavine jenske romantike, celo v času (1834—1837). ko te sestavine kažejo že znake netrdnosti ali upadanja. Ta okoliščina opozarja, da so odločilni razlogi za pojav nove metaforike drugačni in nekje drugje kot razlogi za vse ostale znake jenske romantike. Pot k tem posebnim razlogom bi nam odprlo opazovanje ustroja, torej tudi notranjega razmerja metaforičnih plasti v Prešernovi poeziji. Videli bi. da je plast antične metaforike razmeroma najbolj posredna, najbolj literarna in najbolj priučena plast njegovega izraza in da se v območju globljih vsebinskih napetosti po navadi vidneje pojavlja plast krščanske in še pogosteje plast naravne, demitizirane metaforike. Če upoštevamo civilizacijsko in duhovno okolje, ki ga je pesnik doživljal vse od otroških let naprej, je lahko razumeti, da je bil medij krščanske mitologije \ njem prvjitnejši kot medij antične mitologije. Zuto mu je bil v izpostavljenih življenjsko izpovednih položajih bližji in neposrednejši. Pretresi ob izidu Sonetnega oenca so ustvarili položaj, ki ga je poleg vsega drugega treba upoštevati, ko iščemo razloge za tako občutne spremembe v pesnikovih izraznih plasteh, bolj točno, v njegovih premikih k prvotnejšim metaforičnim medijem, ki na eni struni kažejo v prispodobe krščanskega mita, na drugi pa v prispodobe iz sveta drastične življenjske realnosti. Jenski literarni šoli bi ob taki presoji gradiva najbrž pripisovali znatno manjšo težo. In naposled, Prešernovo krščansko metaforiko bi kazalo jemati nekoliko bolj vsebinsko in manj formalno, kot sta jo jemala Kidrič ali šifrer. Prešeren namreč podobe iz krščanskega sveta izrazito demi- tizira, pogostoma jih napolni s tolikšno in tako erotično vsebino, da so v takratni janzenistični slovenski kulturi pomenile herezijo in provokaeijo, kar so te podobe tudi bile poleg vse svoje estetične in čustvene rabe. In tu smo spet pri lastnosti, ki bi jo bilo dobro ostreje označiti, kadar gre za določanje razmerja s krščansko metaforiko jenske romantike. Pri razpravljanju o pesnikovem odnosu do nemške romantične filozofije, še posebej Sehellingove, bi kljub veliki previdnosti in notranji gibljivosti Ko-sovih formulacij utegnili pogrešati nekaj več posluha za panteistično razsežnost Prešernovega duhovnega sveta, ki jo je iz pesmi lahko dokazati vsaj dvakrat. Prvič v elegiji Dem Andenken des Matthias Čop. kjer bi analiza slogovnih sredstev, s katerimi je panteistična dimenzija izpovedana. pokazala več njenih odtenkov. Drugič v baladi Neiztrohnjeno srce. kjer je podobna duhovna vsebina manj prigodniška, mnogo enotnejša in izražena z enovitejšimi sredstvi. Iz obeh primerov pa je kljub njunim razločkom čisto jasno (lahko bi pritegnili še elegijo Smoletu), da je bil Prešeren zmožen tudi izrazito pan-teističnega doživljanja narave in sveta. Seveda nam je to njegovo doživljanje dano le skozi pesniški medij, s čimer pa ni nič manj resnično in dostopno. Da pa »pojmi«, s katerimi to vsebino izraža, »nimajo precizne filozofske vsebine«, je samo po sebi umevno, saj filozofija tu ne nastopa in noče nastopati na racionalno filozofski, temveč na pesniško estetski način. Mislim, da je zaradi nekoliko premajhnne odprtosti estetskim in iracionalnim stranem tega problema tu prišlo do opazne redukcije Prešernovega duhovnega sveta. V naslednjem poglavju Prešeren in mlajša romantična šola Kos poskuša priti do čimbolj jasne predstave o tem, katere sestavine je v Prešernovem pesništvu pustila poznejša nemška romantika, bolj točno, tista njena smer, ki se je odvrnila od romantičnega univerzalizma bratov Schleglov, oprtega še posebej nu evropsko antiko in renesanso, ter se vrnila k romantično nacionalnim ali celo pokrajinskim pogledom, uprtim nazaj v tradicijo nemškega ljudskega pesništvu in srednjega veka. Prešernov odklon od evropskih renesančnih oblik po letu 1835, ki je bilo leto Čopove smrti, in njegov obrat k baladi, romanci in ljudskemu pesništvu, zlasti pa nenadna uporaba nibelunške kitice in naglušnega stiha, vse to daje dovolj razlogov za vzporejanje razvojnih lokov obeh literatur in za raziskavo njunih stičišč. Tudi tu je Kos stul pred nalogo, da dosedanjim ugotovitvam uli opozorilom, ki sta jih nu tem problemskem območju prispevala predvsem Prijatelj (v zvezi z Uhlandom) in To-minec, dû popolnejšo, usklajeno, zaokroženo in v izrazitejšo tezo prirejeno zgradbo. Pri tem se je, podobno kot pri predroinuntiki, najprej odločil za poenoteno in poenostavljeno priredbo pojma »mlajša nemška romantiku . Vanjo namreč ni vključil samo ožjega krogu »heidelberških romantikov«, kot so Arnim, Brentano, Görres in brata Grimma, temveč še njihove naslednike in nudaljevalee pa tudi predstavnike drugih smeri. Tako pojem »mlajša romantična šola« zajema množico zelo različnih pojavov in imen, vse tja do Uhlunda nu eni, Heineja na drugi, Platena nu tretji uli kakšnega Grüna nu četrti strani. Ta metodološka abstrakcija sicer omogoča zelo enotno podobo stvuri in je očitno nustala iz posplošitve pojavnega in problemskega jedra, znučiluega zu premik v Prešernovi poeziji po letu 1835, tvegana pa bi utegnila biti z zornega kota nemške literarne zgodovine. Posebnost Prešernovega stika s tem delom nemške romantike je v okoliščini, da je tu treba v glavnem odšteti možnost Čopovega spodbujajočega posredništva, kar razprava primerno poudarja, saj v polni meri upošteva Čopovo vezanost na Schleglove zasnove in pesnikovo samostojno pot k virom mlajše romantike. Iz nje Kos pregledno izlušči štiri vidnejše pojave, ki so vplivali na Prešernovo delo. Prvi med njimi, ki je najbolj oprijemljiv, je uporaba nibelunške kitice in naglasnega stiha. Oboje spada med opazne lastnosti Brentanove, Uhlandove, W. Müllerjeve ali Heinejeve poezije in pomeni značilnost mlade romantične šole in njenih naslednikov. Druga lastnost, ki jo Kos veže na mlajšo romantiko, in tu se začno nova dognanja, so kompozicijske spremembe Prešernove balade od leta 1835 naprej. Po njegovem gre za očitno pomnožitev zgodbe, za razširjeni tok dogajanja«, ki je bilo v zgodnejši baladi osredinjeno okoli enega samega dogodka. Tretja značilnost, ki jo prav tako uvrsti pod vpliv nove šole. je lirizacija in subjektivizacija Prešernove balade po letu 1855. Nazadnje pa sodi sem še sprememba v Prešernovem pojmovanju ljudskega pesništva, namreč njegovo novo mišljenje, da besedil ljudskega pesništva ne gre spreminjati ali prenarejati. Tu naj bi deloval vpliv mlajše nemške romantike oziroma njene germanistike, ki je prišla do načela o potrebi historične pristnosti ljudskih besedil. Prvo po znanstvenih vidikih sestavljeno večjo zbirko ljudskih pesmi - Uhlandovo Alte hoch- umi niederdeutsche Volkslieder (1N44) je najti celo v seznamu Prešernove knjižnice. Okoli teh štirih problemskih območij je zbrana Kosova raziskava vplivov, ki pa poleg vzporednic odkriva tudi nasprotja in z njimi izvirnost Prešernovega sprejemanja idej in pogledov mlade romantike. Sem uvršča: enotno, nespremenljivo obliko Prešernovega naglasnega stiha, ki se od sprejetega reda ni spuščal v različice; sklenjeno kompozicijo; zadržano lirizaeijo, ki ni dopustila osamosvojitve \ čisto razpoloženjskost, temveč je ostala »v mejah uravnovešenega epsko-lirskega pripovedovanja : in nazadnje, omejevanje vsebine na osebno in ljubezensko tematiko, kar naj bi Prešernovo balado še posebej ločilo od nemške novejše romantične balade, na primer L'hlandove, ki je včasih polna socialne in politične vsebine. Poglavitni tok razpravljanj se giblje na ravni logičnih verjetnosti iu verjetnih možnosti, vendar je na trdnih tleli samo ob prvem problemu, ob vprašanju nibelunške kitice in naglasnega stiha. Povsod drugod bi bila koristna dopolnilu ali popravki. Pri razpravljanju o zgradbi Prešernovih balad manjka ustrezno analitično zaledje. Oznake kompozicije so presplošne, prenagle in preveč navrženc, da bi mogle prikazati dovolj natančen in prepričljiv kontrast med Prešernovimi poznimi in zgodnjimi baladami. Pazljivejša in večplastna ruzčlemba kompozicije bi pokazala, da v ustroju Povodnega moža obstaja na dnu isti strogo tektonski kompozicijski red kot v Zdravilu ljubezni, kjer si je za zunanji obrazec pesnik izbral nekoliko drugačno, folklorno tridelnost. Tridelno kompozicijo. ki naj bi jo morda vzel pri mlajši romantiki, če je ni v domači ljudski poeziji, pa lahko najdemo še v celi vrsti drugih pesmi pred letom 1855 pa tudi po njem, celo v Sonetnem vencu ali Krstu pri Savici, čeprav ne po enostavnem folklornem obrazcu. 'Tudi za tezo o kontrastu med tokom dogajanja \ pozni in enem катет dogodku v zgodnji baladi v razpravi ui za- (lostnili dokazov in mislim, da bi jih bilo težko najti. Potrebno bi bilo natančneje pregledati število pripovednih členov ali dogodkov v posameznih baladah, premeriti stopnje njihove medsebojne odvisnosti in njihove vezanosti, delne vezanosti uli nevezanosti k osrednjemu ali sklepnemu dogodku. Sele potem bi zanesljiveje vedeli, ali pripoved res »hiti od dogodka do dogodka« ali pa je osredotočena«, se pravi, da stoji predvsem ob enem samem. In šele zatem bi Prešernove kompozicijske postopke mogli zanesljivo primerjati med seboj in pa s postopki nemških romantikov. Med nove lastnosti, ki so pod vplivom mlajše romantike prodrle v Prešernovo balado in romanco po letu 1835, uvršča Kos tudi lirizacijo in osebno izpovednost, pri čemer poudarja, da je bila pripoved v baladah in romancah mlajših let »vseskozi objektivna«. Mislim, da gre tu spet za prenaglo in prenapeto oznako, ki v imenu pregledne jasnosti poenostavlja. Je mar mogoče v Povodnem možu ali Učencu ali Dohiarju pa tudi drugod preslišati vse tisto, čemur Kos pravi »razpoloženje«, »čustveni prelivi«, »čustveni subjektivni ton« ali mračno razviharjeni ton«, kur pa pripisuje samo pozni baladi ali romanci? Govoriti bi bilo nnogoče kvečjemu o različnih stopnjah lirizaeije, ki pa so različne tudi v drugem obdobju balad, ne pa o tako popolnem nasprotju. Stopnjo lirizaeije bi bilo treba določati z bolj eksaktnimi postopki, kot je osebni vtis. Pri razpravljanju o spremembi v Prešernovem pogledu nu ljudsko pesništvo naša literarna zgodovina stvari že od nekdaj nekoliko preveč kompli-eira, za njo pa tokrat tudi Kos. Problem ima dva dokaj očitna konca, ki povesta kar dovolj. Prvi je v tem, da Prešeren ljudski motiv ali slogovni obrazec. kakor hitro ga sprejme v aktivno pesniško obdelavo, podredi sistemu svoje poetike in še posebej kompozicije, oblikuje ga po svoji potrebi kot vsako drugo od zunaj sprejeto snov. To njegovo početje je v bistvu enako pred letom 1855 kot po letu 1855 in se nikoli ne menja. Drugu strun problema pa se pokaže takrat, ko ima Prešeren opraviti z zbiranjem ali z zbiralci ljudskih pesmi uli z objavami za narodopisne in ne umetniške namene. Takrat daje [trav prvotnemu, primitivnemu in nepopravljenemu besedilu, se pravi bolj ali manj znanstvenemu pristopu k stvari, ki ga je spoznal vsaj že v začetku tridesetih let pri Čopu. Du se slednje načelo izraziteje pokaže v Prešernovih pisemskih izjavah šele pozneje, je razumljivo, saj je prišlo do takih potreb šele v okoliščinah, ko so načrti njegovih prijateljev zbiralcev dozoreli do prvih knjižnih zbirk, medtem ko so bile objave ljudskega blaga prej bolj ali manj priložnostne in so pesnika izzivale bolj k umetniški obdelavi kot k razmišljanjem o znanstveni pravilnosti besedila. Oba Prešernova postopka ali odnosu torej lahko uskladimo, saj je zu njima v resnici eno samo in dosledno načelo, ki je toliko razvito in kultivirano, du loči narodopisno početje od osebnega umetniškega početju in ima globok smisel za oboje. Popravek bi bil potreben tum,, kjer Kos nu ugotovitev, da brata Schlegla nista imela za ljudsko poezijo nobenega smisla«, naveže še trditev, da jima je bil v tem »Čop nedvomno podoben«. To se mu je moralo samo zapisati, ker pozna Čopova pisma in ve, du bi bila nu mestu bolj zadržana in bolj odprta formulacija. Isto bi veljalo zu Čopov odnos do nacionalnega tonu in obeležja umetne poezije. Ta odnos ni bil tako neznaten ali celo odsoten, kot bi mogli sklepati iz razprave. Iz njegovih pisem o poljski literaturi so te reči toliko razvidne, da jih ne bi smeli prezreti. Nazadnje ni mogoče brez pripomb tudi mimo Kosove osrednje diferencialne oznake, ki želi poudariti globoko vsebinsko razliko med Prešernovo »konkretno subjektivno«, pretežno ljubezensko balado, ostajajočo zunaj »splošno veljavnih problemov in situacij nacionalnega, socialnega in moralnega življenja«, in pa balado mlajše nemške romantike, ki vse to zadnje ima. Tu gre spet za očitno zoževanje in poenostavljanje vsebine Prešernovih poznejših balad. Ali v baladi Prekop res ni nobene take vsebine, ki bi presegla zgolj ljubezensko zgodbo in posegla v moralne, družbene ali celo institucijske probleme, ki zadevajo vprašanja človekovega življenja, smrti in izobčenosti? Ali v Ženski zoestobi ni med drugim tudi socialne motivacije? Mar Ribič ni pesnitev na meji dveh ljubezni, ki sta v globokem notranjem konfliktu tudi zaradi prisotnosti določene moralne kategorije? Ali je mogoče iz pesmi Judovsko dekle odmisliti zelo objektivno družbeno in moralno vsebino? In iz Neiztrohn jene ga srca. nastalega ob pripravah na izdajo Poezij, prezreti implicitno zahtevo po pravici do svobodne pesniške izpovedi? Čeprav Kos na nekaterih mestih mimogrede obide svojo glavno trditev in nakaže tudi v to smer, ostaja njegova končna, tezna oznaka pri zelo očitnem zoževanju »objektivne« in aktualistične vsebine obravnavanih balad. Postopku se čudimo toliko bolj, če pomislimo, du se prav med leti 1835 in 1845, tam od nemške elegije Čopu in Krsta pri Saoici pa do Zdravljice in elegije Smoletu Prešernova družbena in politična misel močno zaostri. Mar ne bi bilo že zaradi tega dejstvu bolj primerno Prijateljevo misel na pesnikove zveze s tako imenovano »švabsko šolo« oziroma njeno svobodoljubnostjo raje znova pretehtati in preveriti, kot pa na kratko zavreči. Skratka, kljub tehtnemu jedru, ki ga ima ta del razprave, ni mogoče mimo vtisu, lia je tu največ nezaključenih mest ali spodrsljajev, ki se kažejo tudi v formalni strani besedilu, saj oznake niso vedno zadosti usklajene, poleg tega pa se nekatere že nekoliko utrujeno ponavljajo. Poglavje Prešeren in Byron je prvo, ki odpre prostor evropske romantike tudi z nenemške strani, in prvo, kjer ima primerjalna raziskava priložnost, da se lahko skoraj v celoti usmeri k izrazito literarnim problemom. To pa zato, ker je Byron vendarle tisti pesnik evropske romantike, s katerim je Prešeren našel bolj oseben in bolj neposreden stik kot s katerimkoli drugim evropskim romantikom. Ze zunanji, čisto otipljivi dokazi o tem razmerju so tolikšni kot nikjer drugje. Med te dokaze sodi prevod Parizine, zraven pa kar dvoje temeljnih Bvronovih del v seznamu pesnikove sicer dokaj skromne knjižnice: The Selected Poetical Works (1835) in Don Juan (1826). ' Kos je problemu posvetil dokajšnjo pozornost in znatno več raziskovalne moči, kot bi morda sodili po razmeroma skopem prostoru, ki ga poglavje zavzema. Občutno je presegel dosedanja dognanja, čeprav je gradil iz njihovih izhodišč, predvsem iz Burianovc razprave Matija Cop kot byronist (1940). Tu se je tudi nekoliko bolj sprostil ožin genetične kompurativistike in njeni šoli dal samo toliko, kolikor ji po trezni pameti gre. hkrati pa se je svobodnejc razinuhnil v smer tipološke kompurativistike že pri samem izhodišču primerjav. Takoj na začetek namreč postavlja opažanje, da so bile čustvene in miselne osnove Prešernovega odnosa do sveta drugačne oil Bvronovih in da Prešeren angleškemu pesniku ni mogel slediti v smer skrajnega individualizma, metafizične révolté in satanizma, pač pa je sprejemal Bvronov svobodomiselno pojmovani konflikt med posameznikom in družbo ter njegovo razmerje do pesniških oblik italijanske renesanse. Čeprav bi se to vnaprejšnjo globinsko tipologijo dalo z obeh strani izdelati tudi bolj natančno in Prešernovo sprejemanje Bvrona nekoliko manj vezati na Čopovo, ki je bilo gotovo manj odprto, pa je z njo vendarle postavljena sistemska, pravzaprav že strukturalno produktivna osnova, iz katere je mogoče graditi smotrne, ne več naključne primerjalne raziskave Prešernovih byronizmov. Od teh izhodišč se je Kos skoraj v celoti usmeril in omejil na primerjalno raziskavo Krsta pri Saoici, predvsem k vprašanjem oblikovnega ustroja. Opravil je strogo analizo vzporednic in razlik med avtorjema, in sicer skozi vse glavne plasti pripovedne umetnine. Pri tem je ohranil trdno orientacijo prav zaradi jasnih strukturno tipoloških izhodišč, ki se mu ob najrazličnejših znakih Prešernovega epa potrjujejo kar sama po sebi. kot da so notranji generator vsega. Sistem vzporednic, ki jih najde med pesnikoma, kaže k eni sami poglavitni skupni ravnini: k pojavom, ki sodijo v isti zvrstiti ti]), in sicer v romantično lirsko epsko pesnitev (»povest v verzih«, »verse tale«) z zelo poudarjeno individualno noto romantičnega junaka. Sistem razločkov, ki jih ugotavlja, pa pokaže, da je Krst pri Saoici hkrati delo, v katerem bvronistični romantični tip lirsko epske poeme vključuje vase »zasnovo, ki je klasično organska«. V tej Prešernovi epski sintezi klasike in romantike poskuša Kos zaslutiti izvirno slovensko podobo byronistiene poeme, kakršne druge slovanske literature ne poznajo. Todu na tem mestu se začenjajo zelo zahtevna vprašanja, posegajoča v tipologijo zvrsti evropske romantične epike, kjer pisec razprave kljub pomoči V. Zirmunskega ostaja v marsičem močno hipotetičen in tipajoč. Mislim, da imajo v tem poglavju največjo vrednost Kosove zares dobre razločevalne analize, ki v Prešernovi bvronistični poemi odkrivajo celo vrsto snovnih, idejnih in oblikovnih pojavov, ki se oddaljujejo od byronizma ali ga s svojo prisotnostjo spreminjajo v novo kakovost. Tu je opravil tisto delo, ki ga je pri baladah v prejšnjem poglavju obšel. Najbolje je obdelal Prešernovo kompozicijo, ki se s svojo trdno tektonsko logiko, organsko urejenostjo in osredinjenostjo — kljub uporabi byronistiênih digresij najbolj oddaljuje od Byronove utektonske in fragmentarizirane zgradbe. Tu si tudi Kos, kot doslej že vrstu literarnih zgodovinarjev, ne more kuj, da ne bi opravil matematičnega členjenja in merjenja, h kateremu vedno znova izzivu Prešernova nenavadno stroga arhitektura, ugotavlja tridelnost ali tetičnost zgradbe in nazadnje pride do opažanj, da tudi v Krstu pri Suoici »vladajo sorazmerju, proporcionalnost členov in morda celo nekakšna težnja k simetriji«. Če k vsemu temu pritegnemo še sklep, du gre zu »sintezo romantične izpovedne povesti v verzih s strukturo klasičnega organizma«, nam res ni jasno, zukuj je Kos nekoliko prej s tolikšno vnemo zavrgel Zigona v celoti. Pri natančnejšem pregledovanju teh analiz bi našli tudi slabosti, vendar ne takih, ki bi bistveno škodovale pravilni glavni smeri dognanj. Najprej je tu pomisliti nu listu mesta, kjer Kos označuje Prešernovo pripoved zu zložno, umirjeno in nedrumatično. Morfološka analiza pripovednega odbiranja snovi bi pokazala, du je Prešernova pripoved v Uoodu obrnjena strogo iu strmo k samim izpostavljenim in konfliktnim položajem, v Krstu ta postopek najprej nekoliko popusti oziroma si dâ več prostora in časa, zatem pa se (po srečanju Črtomir — Bogomila — Duhovni) spet osredini v konice konfliktnih situacij. K dramatičnosti pripovedi sodi tudi to, tla izpostavljena mesta skoraj v celoti zavzemajo dialogi ali monologi in le redko opisi. Sicer pa proti koncu razpravljanj tudi Kos sam prehaja k označevanju kompozicije z izrazi klasične dramaturgije, kar pomeni, da ga je dramatična strukturiranost dela vendarle potegnila za seboj. Tudi zapis, da v Prešernovih retrospektivah pravega zunanjega dogajanja ni«, bi ne vzdržal strožjega preverjanja. Obe blejski zgodbi«, posebno še druga, ki govori o pokristjanjevanju ljudstva, Bogomile in njenega očeta, prinašata kar dovolj pomembno zunanje in notranje dogajanje. Celo kasnejši retrospektivni vstavek o usodi Črtomirovega očeta in matere, ni epsko prazen. Nadalje bi se dalo domnevati, da ima Kosovo razpravljanje mnogo manj globoko, včasih tudi manj zanesljivo zaledje ob Bvronu kot ob Prešernu. Tako je na primer prišlo do posplošujoče trditve, da Byron časovno in prostorsko kontinuiteto dogodkov, ki jo lomi in razkraja, nadomešča z enotnostjo čustvenega tona in lirskega razpoloženja«. Pri Bvronu pa se v resnici najdejo nešteta mesta, kjer se tudi razpoloženje ali čustveni ton lomi v ostre, drastične kontraste. Tudi to. da Byron ne pozna nagovorne oblike, kakršno uporablja Prešeren, najbrž ne bo držalo. Njegovih nagovornih oblik od patetičnih do ironičnih ali elegičnih je toliko vrst in odtenkov, da med njimi ne bi bilo težko poiskati takih, ki so Prešernovim zelo podobne, če ne enake. Toda bolj kot te obrobnosti bi utegnila motiti Kosova predmetna zožitev primerjalne raziskave. Nekoliko prenagel se mi zdi njegov uvodni sklep, da deli The Select Poetical Work in Don Juan, ki ju je imel pesnik v svoji knjižnici. za Prešernovo razmerje do Byrona kaj pridu ne pomenita . Bolje bi bilo, če bi se bil odločil za natančno preverjanje stvari. Na primer: motiv slovesa od mladosti, opremljen včasih z elegičnim tonom iu še posebej z mislijo na usodno mejo ali polovico, ki jo v človekovo življenje zarežejo prav trideseta leta, je v Don Juanu nenavadno opazen in mestoma že kar refrenski. Primerjalna raziskava tega le ne bi smela obiti, če ni obšla takih vzporednic, kot jih je najti med Slooesom o