33
Vstopil je kaplan Mistruzzi z ljudmi, ki jih je priklical gospod Marangon z župnikovima ženskama, vstopila sta gospoda, ki bi imela prenočiti v hiši. Gospod de Senibus ne vidi, ne sliši. Stoji pred sliko Dobrega pastirja, govori, kolne, bruha, besni...
Ujamejo ga v odejo in zvežejo. Govori. Govori vso noč, govori ves dan, vso noč, ves dan... vedno hujše pijan iz tega, kar ga je obsedlo, iz besede, ki jo je ničemurno preveč ljubil...
In ko so ga odvedli, se je vzhičeno obesila gospa Otilija zdravniku okoli vratu.
»Gospod doktor,« ihti. »Recite, potolažite! Ta blaznost, sveta je, verska ...«
»Blaznost svetega Alojzija,« odvrne mrko vljudno zdravnik. A tega ne more odpustiti, da se mu je netečna baba okoli vratu obesila. Znesti se mora. Vidi kaplana, ki mu je prijatelj, pa meni drzko:
»Piši v matrike!«
»Zakaj?« vpraša kaplan.
»Progresivna!« veli zdravnik in gre. Duhovni stoji, je ves proč, kakor da je njemu samemu sodil zdravnik. Gre in razgrne knjigo in piše:
»Don Cesare de Senibus. Umrl za uljesom. Kakor je zapisano, da je odšel prvi angel ter izlil svojo čašo na zemljo in je nastalo hudo in boleče na ljudeh, ki so imeli znamenje zveri in so molili njeno podobo.«
Brez sočutja je nato pripisal:
»Bog mu bodi pravičen!«
MIRAN JARC
PLODOVI V VEČERU
Veliko jabolko solnce se spušča za daljnimi gozdi med dimom kresov. O, ognji za radost počitka, krotki zeleni, rumeni, rdeči plamenčki v vejevju, ki nad zemljo se poveša trudno od težkih sadov. Zdaj je prostorje že polno teles mirujočih v mračini, teles napojenih z zarjo davnih nemirov [nekoč viharni sokovi molčijo že vklenjeni v kroge oblik]. Zdaj, zdaj se s hriba oglasil bo zvon in dan bo umrl.
34
Ali čez vrt se razlegajo smeh in klici veseli. Jabolka, jabolka v vejah, v košarah, v škafih, na travi, v naročju žena in deklet in fantov in v rokah otrok. Krave primukajo s pašnika in se zvedavo ustavljajo ob obiračih, ki prožijo roke s plesnimi gibi, kakor, da hočejo biti lok med nebom in zemljo. Rastline, živali, ljudje — o, saj vedo, da jih kmalu poplača noč za dolga vročična bdenja v poletju.
Pa se je s hriba razlilo zvonjenje preko dobrave, Ave Marija je žuborečo tišino zgrnila na vse strani in bitja, ki se ne ločijo več drugo od drugega. Vsi so kopaste, temne gruče odani v molitev. Nič več ne zro spominsko nazaj v ure zorenja in vase. Zdaj so sami že sadovi večnosti, ki se z neba je spustila nanje ta hip . .. Tih sem se jim približal. O, tudi jaz sem iz njih.
MIRAN JARC
JESEN
Jvako so čudni videti otroci
in konji na samotnem travniku.
Igraje po brezčasju brodijo ...
In zemlja je široka kakor večnost.
Rastlin močvirnih kačje uvita stebla nemi jo vekomaj v somračju žden ja .. Kot bi piščalila stoletja otožno zateglo pesem vračanja brez konca.
Kot sohe iz ila zdijo stare žene... ko gledajo rastline in živali in deco, jih oživlja bled smehljaj, kot da se ozirajo na svoje delo.