18 p e t e r s v e t i n a HVala, kRitika in nostalgija: podoba socializma v slovenski mladinski književnosti socialističnega in postsocialističnega časa1 Prispevek obravnava film Outsider (1997) Andreja Košaka in roman Pink (2008) Janje Vidmar z vidika reprezentacije socialistične družbe v postsocialističnem času. Socializmu časovno bližji film do družbene stvarnosti vzpostavlja izrazito bolj kritično in nepriza- nesljivejšo držo kot roman, pisan z odmaknjene časovne perspektive, ki je na mestih sicer samoironična, vendar razvidno nostalgična. The article discusses the film Outsider (1997) by Andrej Košak and the novel Pink (2008) by Janja Vidmar from the viewpoint of representation of the socialist society in the post- socialist times. The film, being closer to socialism in terms of time, is characterized by a distinctly more critical and merciless attitude towards the social reality than the novel, written from a remote temporal perspective; although self-ironic at some points, it remains visibly nostalgic. Družbena klima v socialistični Jugoslaviji po drugi svetovni vojni je bila tako kot družbene klime drugih vzhodnoevropskih komunističnih dežel v času komunistič- nega družbenega režima podvržena nihanjem. Leto 1948 je zaznamoval jugoslovan- ski spor z Informbirojem in osamitev jugoslovanske komunistične partije, leto 1952 pa kongres jugoslovanskih književnikov, na katerem so se odrekli socialističnemu realizmu. Zdi se, da je bil kljub temu politični pritisk v Jugoslaviji najhujši nekje do sredine 60. let, ko so vsaj v Sloveniji in na Hrvaškem prevzeli krmilo mladi, v tržno gospodarstvo usmerjeni komunisti. Po nekaj letih jih je konservativna komu- nistična elita sicer odstranila in družbeni pritisk ponovno povečala, a nekaterim pridobljenim družbenim ugodnostim, ki so delale življenje v socializmu znosnejše, 1 Rereferat je bil pod naslovom Lob, Kritik und Nostalgie: das Bild des slowenischen Kinder- und Jugendliteratur der sozialistischen und postsozialistischen Zeit predstavljen na 13. kongresu nemških slavistov, ki je potekal v Trierju med 24. in 26. 9. 2019. V sekciji, ki je bila posvečena podobi komunizma v mladinski književnosti, nastali po letu 1989, so z referati sodelovale še Anna Artwinska z Univerze v Leipzigu, Karoline Thaidigsmann z Univerze v Heidelbergu, Ewa Kowollik z Univerze v Halleju in Nina Frieß iz berlinskega centra za vzhodnoevropske in mednarodne študije. Samostojna sekcija, posvečena mladinski literaturi, je na kongresih nemških slavistov prej izjema kot običaj. 19 Peter Svetina, Hvala, kritika in nostalgija se ni bilo več moč odpovedati. (Prim. Vodopivec, 2007: 336–339, 400–421, 429) S Titovo smrtjo leta 1980 se je jugoslovanska država začela vse bolj krhati, dokler ni v začetku 90. let z vojno tudi razpadla. Obdobje socializma in razpad Jugoslavije sta snov in tema mnogih literarnih in filmskih del v južnoslovanskem prostoru. Kakšna je podoba socializma v sloven- ski mladinski literaturi, ki je nastala po padcu skupne države, je tema pričujočega referata (pod pojmom mladinska literatura združujem tu tako leposlovje kot film, kot mladinsko pa razumem tudi t. i. crossover literaturo, ki ji obravnavani deli pripadata). Za izhodišče sem si izbral film Outsider Andreja Košaka (rojen 1965), ki je na- stal leta 1997, in roman Pink Janje Vidmar (rojena 1962), ki je izšel leta 2008. Obe deli sta namenjeni (ali ju je kritika namenila) tudi najstnikom in sta reprezentativni: film naj bi bil v času nastanka najbolj gledan slovenski film sploh (Wikipedia, Outsider), roman pa je prejel večernico, osrednjo slovensko nagrado za mladinsko literaturo. Dogajanje filma Outisder je postavljeno v jesen 1979, ko se v Ljubljano preseli Sead s svojim očetom, bosancem, nižjim oficirjem jugoslovanske vojske, in mater- jo Slovenko. V Ljubljani začne obiskovati gimnazijo, kjer se sreča na eni strani s skupino punkerjev, ki se jim pridruži v bendu, na drugi strani s sošolko Metko iz (lahko bi rekli) (malo)meščanskega okolja, v katero se zaljubi. Seadov oče je predan komunist, disciplina je aksiom, vsak upor pa strogo (tudi z udarci) sankcionira. Sinu želi omogočiti ugledno vojaško kariero pilota (»pa da leti iznad oblaka, a ono mu zvezda petokraka na onom repu«), za njegove dejanske želje pa nima niti najmanj- šega posluha. Sin se očetu upira z izborom pankerske druščine, ki ga je sprejela medse (oče jih imenuje kreteni: »Druži se s onima, koji farbaju kosu, nose lance, izgledaju ko idioti.«). Na koncu filma se Sead očetu upre najprej verbalno: »Jebem ti armiju i onog ko ju izmisli!«, nato pa, medtem ko oče po televiziji pretresen posluša novico o smrti predsednika Tita, še fizično z lastnim samomorom: »Stari, ja ostajem ovdje.« Ustreli se z očetovo pištolo. V filmu je fokus na eni strani usmerjen v skupino pankerjev, ki s svojim obla- čenjem in glasbo provocirajo ustaljene in dovoljene družbene vzorce, in to posebej še v času, ko je v Ljubljano v bolnišnico prepeljan na zdravljenje predsednik Tito. Organi represije (policija, vojska) sankcionirajo njihovo javno izraženo uporniško početje (koncert na strehi bloka), najstniki dobijo vsak svojo policijsko kartoteko, eden od njih je tudi zaprt, ker je na vojašnico napisal grafit Sex Pistols. Na drugi strani film prikazuje zgodbo fanta iz t. i. mešanega zakona (bosanca in Slovenke), ki se zaljubi v Slovenko. Ta zanosi, a se odloči za splav. Če je zvezo med Seadovo mamo in očetom še moč ohraniti, nove zveze Seada in Metke, ki bi ponavljala jugoslovanski obrazec mešanega zakona, ni več mogoče ohraniti: družbeni pritisk slovenske strani je tako močan, da se dekle odloči za splav (in posredno vpliva tudi na Seadov samomor). Film je kritika socialističnega družbenega sistema, ki mladim ne dopušča spro- ščenega izražanja, in sicer kritika sistema kot celote. Kritika leti tako na šolski sistem kot na odnose v družini, ki jih oblikuje kolektivistična zavest in slepa pripad- nost komunistični oblasti. Komunistični družbeni red v filmu poosebljata Seadov oče in ravnatelj gimnazije, v katero hodijo Sead, in eden od njegovih pankerskih kolegov. Sead in njegova punkerska druščina poosebljajo mladino, ki bi rada žive- la po svoje. Tak način življenja oblasti jemljejo kot provokacijo, ki jo je potrebno 20 Otrok in knjiga 106, 2019 | Članki – razprave sankcionirati. Metka pa prihaja iz družbeno konformne družine, ne komunistične, vendar iz take, ki gleda na to, da bo v sistemu preživela brez silnejših pretresov. Neizrečena, a razvidna je v filmu tudi kritika družbeno konformnega obnašanja večjega dela slovenske mladine (družbe). Tudi roman Pink Janje Vidmar se tako kot film zaključi s Titovo smrtjo. Roman je avtorica posvetila »moji generaciji«, torej tistim, ki so bili ob njegovem izidu štirideset-, petdesetletniki, kritika pa mu je dodelila status maldinskega romana. Zgodba se dogaja v Mariboru v sedemdesetih letih, osrednji literarni lik je Janca Vidner, otrok iz delavske družine, ki s sestro, očetom in mamo živi v delavskem bloku: oče je inštalater, mama gospodinja, sestra dijakinja srednje administrativne šole. Pripoved ni oblikovana prvoosebno, a pušča vtis, da pripovedovalka govori o lastnem odraščanju (to se da razbrati iz imena naslovne junakinje: Janja Vidmar / Janca Vidner). Večina zgodbe je posvečena Jančinemu odraščanju: iz osnovne šole pride v srednjo, iz pionirke postane mladinka. A bolj kot vprašanje družbenega pritiska, ki bi ga ljudje čutili na duhovnem področju, se kaže pritisk na materialnem: ne zaznamuje jih skrajno pomanjkanje, je pa opazno, da morajo v delavskih družinah z denarjem ravnati premišljeno in previdno, če hočejo kolikor toliko spodobno preživeti. Osrednje mesto v zgodbi zavzemajo družbene skupine mladih, ki so prepoznavne že po oblačenju: pankerji, šminkerji, džankiji. Janco skupaj s sošolko Nado zanaša zdaj k enim zdaj k drugim, doživita prve ljubezenske izkušnje, kupi- ta si kavbojke, pokadita joint, hodita v lokale, kjer se zbira mladina, udeležita se divjega gimnazijskega plesa itn. bralec nima občutka, da literarni liki zares občutijo kakšno družbeno ali poli- tično represijo: edini, ki mladino sankcionora, so starši, pa še oni je praviloma ne sankcionirajo iz ideoloških, ampak iz povsem starševskih razlogov (zaradi frizur, oblek ipd.). Svet, kakršnega opisuje pripovedovalka, je naporen zaradi odraščanja, ne zaradi družbenih razmer: odraščanje bi bilo prav tako naporno v povsem dru- gačnih družbenih razmerah. Navidezna družbena kritika se v romanu izoblikuje v ironijo in zlasti samoironijo, s tem pa ukinja družbenokritično ost: »Janca je preznojena skakala na vse štiri strani neba. Lasje so ji vihrali kot jugoslovanska zastava, njen obraz je bil rdeča petokraka.« (Vidmar, 2010: 111) »Tomi in Nada sta izvajala zapletene ljubezenske akrobacija. Tomi jo je pregibal v pasu kot mladinsko člansko izkaznico.« (Vidmar, 2010: 133) »/Jančina/ ljubezenska rdečica ji je vrat preplavila z rdečimi zvezdami, ki se jih ne bi sramo- vala niti kolektivna komunistična nadzavest.« (Vidmar, 2010: 135) Slovenska madinska literatura je od začetka povojnega jugoslovanskega ko- munizma prehodila pot od odobravanja družbenega sistema in agitiranja zanj (v 50. letih: Mi gradimo Vere Albreht, Knjiga o Titu Franceta bevka) do eksplicitne družbene kritike nekaterih elementov komunističnega režima (npr. družbene razlike v komunistični družbi, nečloveško obravnavanje mladostniške nosečnosti v družbi v romanu Gimnazijka Anotna Ingoliča), ki se pojavi ob politični otoplitvi konec 60. let, in preko prikrite kritike komunističnega sistema kot celote (Avtomoto mravlje Jožeta Snoja, Stopinje po zraku Leopolda Suhodolčana) sredi 70. let (prim. Svetina, 2019: 26–29, 174–195), do očitne kritike tega sistema po razpadu Jugoslavije sredi 90. let (film Outsider). 21 Peter Svetina, Hvala, kritika in nostalgija Del generacije, ki je odraščala v jugoslovanskem socializmu v 70. in 80. letih, je imel po osamosvojitvi na to obdobje izrazito kritičen pogled (Košak s filmom Outsider). Del generacije (Vidmar z romanom Pink) pa na družbeno dogajanje s časovne distance gleda z nostalgijo: to je bil čas iskanja identitete, ki je vedno naporen, a večina ga je preživela brez prask, živeli so sicer skromno, z današnjega zornega kota velikokrat absurdno, a pravzarpav večini tistih, ki so odraščali v 70. in 80. letih ni bilo nič zares hudega. Kar se mi zdi ob tem zanimivo dodati, je tole: obe obravnavani deli izpostavljata kot osrednji problem vprašanje identitete, razlika med njima je v tem, ali je protagonistu afirmacija dovoljena. Izkaže se, da je afirmacija identitete dovoljena/mogoča v nacionalno enoviti družini, v nacionalno mešani pa ne, tu junak zato, da bi ohranil pridobljeno identiteto, propade. Kritika represivnega družbenega sistema je dovolj logična reč. Doživljanje represivnega družbenega sistema z nostalgijo malo manj. Nostalgijo v povezavi z jugoslovanskim socializmom si razlagam z dejstvom, da so imeli v začetku 90. let slovenski komunisti odločilno vlogo pri razpadu Jugoslavije in pri oblikovanju samostojne slovenske države, iz družbenega življenja niso bili nikoli odstranjeni na tak način kot npr. na Češkem, celo drugače: ves čas so zaradi svoje aktivne vloge v demokratizacijo ohranjali simpatijo in podporo ljudi. In verjetno je vsaj še en razlog za nostalgijo: kljub skromnemu življenju so bile jugoslovanske (slovenske) meje odprte na Zahod, od tam se je dalo v državo prinašati marsikaj, kar je blažilo družbeno klimo in nenazadnje povezovalo ljudi. Navedenke Outsider, 1997 (Andrej Košak): https://www.youtube.com/watch?v=XQhNeJ8OZhs. (Do- stop: 23. 10. 2019) Peter Svetina, 2019: Metuljčki in mehaniki: slovenska mladinska književnost med meščan- stvom in socializmom. Ljubljana: Mladinska knjiga. Janja Vidmar, 2010: Pink. Ljubljana: Društvo bralna značka Slovenije – ZPMS. Peter Vodopivec, 2007: Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Wikipedia, Outsider: https://sl.wikipedia.org/wiki/Outsider. (Dostop: 23. 10. 2019)