štmmM Kvav&NB Ak'e I i gi o zn o- v z g o jn e m slovstvu, kot je to storil Zablatnik s številkami: po plebiscitu je odšlo v Jugoslavijo 42 duhovnikov — stebrov slovenstva na Koroškem, za časa Hit-lei-jeve okupacije pa jih je bilo 53 v ječah, pregnanih in v taboriščih smrti-KZ! Ptič Feniks se je porodil znova, ko je umrl, na Koroškem pa je bilo veliko, preveliko obdobje od leta 1920 do ko se je ustvarjalnost Slovencev morala ustaviti. Zelo redki so bili ustvarjalci besede na Koroškem v tem °bdobju, zato bi se morala matica skrušeno potrkati na Pjsi: ,,Odpusti nam, Koroška, da nismo storili vsega, kar ki morali za tebe!" Prav tako bi lahko tudi po letu 1945 morali priznati, da niso storili, kar bi lahko in morali, ker ni vseeno, pretr-Snti tisočletno kulturo in tradicijo, trdno vkoreninjeno v ljudstvu, ali pa mu vsiljevati tujo ideologijo, ki je ne pezna in ne mara. Predolgo bi bilo naštevati vrsto pesnikov in pisateljev, k'* jih nam predstavlja „Slovenska beseda", da bi vse našteli. Vendar če pogledamo, kje so se učili, kje začeli Pisati, se srečamo z imeni: Vera in dom, Koroška kronika, Nedelja, Celovški Zvon, Družina in dom, Mladje, Mladi rod, Sozvočje, Die Brucke, LOG, v študentovskih 1,1 semeniških listih, kakor je bila navada od nekdaj. Bober del mladih je študiral na Celovški gimnaziji in semenišču, drugi vsaj v slovenskih ljudskih šolah. „Slovenska beseda" je zgovoren dokaz, da si je Koroška ustvarila svoje oblikovalce besede in da ima močan naraščaj. Kar preseneča v takih vrstah antologij, je, da vsebuje dosti več poezije kot proza. Zdi se, da je tako v poeziji kot v prozi Koroška ubrala svojo pot. Če se ne razlikuje, se je vsaj oddaljila od matične. Zaenkrat še ne boleha preveč za panseksualizmom, karnizmom, reizmom, ludizmom, kozmopolitizmom, mazohizmom in dragimi iz-mi, ki jih očitajo matični in kar prav bo najbrž tako. Če ima priti sprememba, naj pride počasi po nuji časa in potrebi, ne pa po sili ali slepem posnemanju drugih. Antologija »Slovenska beseda na Koroškem" je opremljena s slikami še živečih in že umrlih pesnikov in pisateljev, z njihovimi biografijami in bibliografijami, kazalom virov, literature in kratic ter imenskim kazalom. T. B. Glas Korotana Za svojo dvajseto obletnico obstoja je dunajski visokošolski dom ,Korotan" izdal jubilejno številko »Glasa Korotana". V prikupni obliki, z razkošnimi, barvanimi ilustracijami iz. zgodovine Slovencev, nam številka 11. leto 1986 to pot prinaša novo pročelje »Korotana" z 19 metrov dolgim mozaikom. Osnutek za mozaik je izdelal akademski slikar Štefan Hauk iz ljubljanske Narodne galerije, izvedel pa ga je v mozaični tehniki dunajski umetnik W. Kocian. Monumentalno delo — ustoličenje karantanskih knezov — res lepo predstavlja slovenstvo v prestolnici Avstrije, Dunaju, in ga spominja na začetek državnosti Karantanije in Avstrije. Tudi vsebina revije se nanaša v glavnem na isto temo; razprava dr. Jožka Šavlija o ustoličevanju karantanskih knezov, Ivana Tomažiča povzetek razpravljanja o Venetih doma in v tujini in Mateja Bora »Negovske čelade". Kot ljubitelj slovenske starine se je tokrat oglasil tudi specialist za slovensko heraldiko, Vinko Mirt s »Slovenskimi imeni mesecev". Čeprav se Šavli v bistvu, kar se tiče ustoličevanja, ne oddalji od Boga Grafenauerja, ki velja za uradnega slovenskega zgodovinarja, se pa razlikuje po razlagi, s katero poseže tudi v ozadje, ki pa pri naših zgodovinopiscih ni bilo upoštevano, ne raziskano. Šavlijev poudarek je predvsem na simbolizmu, ki se ga posluži za posamezni kos obleke, besedila, jezika, celo kretenj udeležencev ustoličevanja. Trditev, da obred ni imel prave zveze s krščanstvom, ker je obred starejši, čeprav ga Šavli povezuje vzporedno s krščanskimi simboli, bo tudi nova za slovenske zgodovinarje. Morebiti bi pri razlagi o udarcu na lice bila upoštevana še druga, da je kmet s tem, ko je kneza udaril na lice istega tudi z udarcem hotel opomniti, da je ljudstvo tisto, ki mu oblast daje, da ga pa ima pravico tožiti in kaznovati, v čemer je obstajala vloga koseškega sodnika ali sodnika dežele. Veliko važnost polaga Šavli tudi na razliko med knežjim kamnom in vojvodskim stolom, ki ga večina ne razlikuje, vsaj po znanju, ki smo si ga pridobili v šoli. Če ni bilo razlike za nas, jo je bilo še manj za tujce, zato sta tudi povzetka v angleščini, predvsem pa v nemščini velike vrednosti. Veliko lahko odkrijemo, vemo, pišemo, toda kljub temu nas ne poznajo, če tega ne prevedemo za tujce. Seveda se uradno zgodovinopisje doma ni strinjalo z novimi nazori Šavlija že ob »Venetih", čeprav ima že pristaše venetske teorije in eden teh je prav Matej Bor, zaradi česar je nastala živa polemika, ki jo priobčuje Ivan Tomažič. Nanjo odgovarja v članku »Oživeli Veneti" domovinskim in tujim zgodovinarjem, ki se ne strinjajo z njo. Za njihovo zadržanje bi bil premil izraz »epistemološka aroganca ali superiornost". Res je, da je Šavli v »Veneti, naši davni predniki" (Glas Korotana št. 10, leto 1985) uporabil večinoma lingvistične dokaze, čeprav se tega ni zavedal pri pisanju »Venetov" in toponimiji srednje Evrope, vendar tudi odgovori in protidokazi niso bili na višini. »Da se s Šavlijem in Tomažičem ne da razpravljati", je bilo milo rečeno v »Naših razgledih" (Andrej Pleterski in Marko Snoj), čeprav so bili protidokazi revni. Veliko bi k takšnemu načinu razpravljanja pripomogla kopenhaška fonematifina šola, škoda le, da je to nova smer v lingvistiki, ki je pa pri nas bila omalovaževana in zaradi nepoznanja ni bila upoštevana. Veliko težo bo pri tem imelo Šavlijevo argumentiranje, da Slovani niso pobili vseh staroselcev, in Grafenauerjeva trditev, da so imena slovenskih rek še predindoevropskega izvora. V tem pa sta Šavli in Grafenauer pokazala na srčiko problema. če jih novoselci niso pobili ali vsaj ne vseh, ker imena jim je nekdo pač moral posredovati, je s tem že del vprašanja slovenskega jezika in etnogeneze naroda že rešen. Seveda pri vprašanju jezika ni eden ne dragi pokazal na dejstvo, da je slovenski besedni zaklad skoraj popolnoma sanskritskega izvora (evropska veja), kar še ne bi imelo toliko pomena, če ne bi bilo* slovnice, ki po Ferdinandu de Saussurju še po tisočletju ne trpi sprememb, kar se prav v našem primeru dobro vidi. Slovenska slovnica je točna kopija sanskritske po 3.500 letih, kakor jo dobimo že v Rigvedi. Sklanjatve in spregatvene paradigme so bile zapisane pred več kot 2.500 leti in so se prav v slovenščini najlepše ohranile. Ima lingvistika uporaben in veljaven dokaz, ali služi sama pri dokazovanju? Seveda, če gre gorata, odtrgana, izolirana ozemlja, kjer selitev narodov ni mogla vplivati na spremembo prebivalstva. Sestav prebivalstva se je deloma spremenil, morda nekaj tudi jezik, toda ostali so ostanki jezika avtohtonih prebivalcev, deloma je ostala mitologija, toponimija, imena rek, gora itd. Gre za raziskovanje teh ostankov, in kar napravi vprašanje še bolj zamotano, je, da te ostanke dobimo tudi v dragih jezikih, n. pr. pri naših sosedih in dragih indoevropskih narodih v različnih varijantah. Zaenkrat bi te ostanke lahko imenovali „substratum“ jezikov, če se uporabljajo v večih jezikih v istem ali vsaj sorodnem pomenu. Vprašanje je le, koliko starost imajo — pri nekaterih je določljiva, pri drugih ne, pri nekaterih sega do semitskih jezikov, pri nekaterih sega čez. nje. Če vzamemo pomensko pojem Boga Ibog je pojem, ni ime!), ga dobimo že v Rigvedi kot nepravilni deležnik glagola bhavat=biti, v 16. stol. p. Kr., prav tako je semitski Yahve samo sedanji deležnik glagola biti, kjer so povzeli samo samoglasnike, ali noriški bog Noreja, ki je izveden iz nekega jezika, podobnega baskovskemu (semitskemu!), ki je bil izveden iz glagola norek=biti, kakor je tudi noriško kraljestvo (Noricum) še za časa Rimljanov bila Koroška. Bivali, prebivali so, naseljevali Koroško, kar je trdil že pokojni dr. Rajko Ložar. V vseh treh primerih dobimo časovno dobro določljivo dobo, ni pa tako vedno. Skoraj nepremagljivo oviro pri teh vprašanjih predstavljajo te „substratum“ besede, če nekdo hoče graditi zgodovinsko ali jezikovno teorijo na njih, ker imajo zelo malo poznanih pomenov. Tako imamo iz venetščine komaj par besed, prav tako iz jezika Galcev, Samnitov, Antem-nitov, Oskov, Umbrov, Etrarcev, pri nekaterih ni niti des-cifrirana pisava. Ro kvantifikacijski lingvistični metodi bi bil komaj določljiv odstotek substratuma, ki je opazen pri romanski, germanski, slovanski skupini jezikov, nekaj ga je pa celo iz dobe, preden so se ločili semitski in indoevropski jeziki in je skupen obema skupinama. Zaenkrat je to še drzen poskus, ki ga mora spremljati in utemeljevati arheologija z modernimi sredstvi raziskave. Delno se je to že zgodilo z razmejitvijo ilirske in halstaittske kulture, v katero je spadala ketlaška, kar tudi ni tako malo. Pomanjkljivost obeh teorij — uradne in venetske — obstoji v tem, da uradna ni dokončno utemeljila vseh svojih trditev (naselitev!), medtem ko venetska ne more zanikati naselitve, ker se je prav v slovenščini ohranilo toliko sorodstva s sanskritom kot v nobenem drugem indoevropskem jeziku (melodični naglas, sklanjatve in spregatvene paradigme, dvojina, aorist, raba predlogov, stopnjevanje pridevnika, štetje, besedni zaklad, mitologija, navade itd.). Čeprav je članek Mateja Bora neprepričljiv (Negovske čelade), pa prav v njem vidimo, da se še vedno kaj novega lahko odkrije. V tem primeru gre za tri črke, ki bodo služile, če se njegova razlaga ne potrdi, bodočim raziskovalcem (harigastiteivai=harigastiteivajul). Vinka Mirta „Za naša domača, slovenska imena mesecev!" bi najbrž morala iziti pred dobrim polstoletjem v domovini. V emigraciji so bili storjeni že poskusi — osebni seveda — vendar brez rezultatov, domovina pa po vpeljavi sedanjih, mednarodnih imen mesecev najbrž ne bo imela dosti smisla, ker teži prav po internacionalizaciji. Vsekakor Ivanu Tomažiču lahko čestitamo k dvajseti obletnici „Korotana“, prav tako „Glasu Korotana", ter da je na predstraži slovenstva toliko časa vzdržal. Naj ne vzame tega kot poleno, ki so mu jih že toliko metali in mu jih še, ampak kot drobno, nedolžno trščico, ki naj njegovo vztrajnost še podžge. T. B. (MiUv-OLkiOuico škg Milena Merlak in Lev Detela Lev Detela se je spet udeležil mednarodnega pisateljskega srečanja v Brezah. Petnajstega mednarodnega srečanja pisateljev se je letos 9., 10. in 11. maja v Brezah na zgornjem Koroškem udeležilo preko 60 pisateljev iz 12 držav, med njimi tudi nekaj Slovencev — Jaro Dolar, Bogdan Pogačnik, Vladimir Gajšek, France Filipič in Tone Kuntner iz Slovenije, avstrijske Slovence pa sta (med drugimi?) predstavljala pisatelj Janko Ferk in naš član Lev Detela. Poročila o tem srečanju so izšla v avstrijskih časopisih in tudi v slovenskem Delu 15. maja in 5. junija. Kljub napakam v tekstu, je v osrednji Sloveniji opazno odpiranje v zamejsko in zdomsko ustvarjanje (glej na drugi strani delni ponatis enega izmed obeh člankov). Milena Merlak in Lev Detela sta se tudi predstavila na literarnem večeru 12. maja v Mohorjevi knjigami v Celovcu številni slovensko in nemškogovoreči publiki. Predstavila sta lani izišlo trojezično pesniško zbirko Kaj je povedala noč ter novi pesniški izdaji založbe revije Log: Milena Merlak Die zehate Tochter in Leva Detela Testament des hohen Vogels. Omemba Leva Detela, Milene Merlak in SKA v ljubljanskem DELU 5. junija je v Književnih listih ljubljanskega dnevnika Delo izšel članek pisatelja Bogdana Pogačnika pod naslovom Deteljica desetnikov ali nekaj dvoreznosti. Spis opisuje mednarodni pisateljski pomenek v Brezah, predvsem o vtisu, ki ga je zapustil mladi slovenski koroški pesnik in pisatelj Janko Ferk ter o Mileni Merlak in Levu Detelu. Lev Detela in Milena Merlak „sta se rodila v Mariboru oziroma v Ljubljani, živita pa na Dunaju. To nekdanje, pa tudi danes narodnostno in književno mozaično dunajsko okolje je obema nedvomno tvoren okvir za raznoliko publicistično udejstvovanje. Osnova tega je gotovo objavljanje mednarodne literarne revije ,.Logos“ (prav Log. Op. ur.) na Dunaju, pri čemer nosita poglavitno pobudo in breme, čeravno se v impresumu vpisujejo kot podporniki tudi javni dejavniki od komisije UNESCO in ministrstva za kulturo do koroške deželne vlade. Osnovno vozlišče Log (os) a je zato tudi razumljivo predvsem posredovanje nemško avstrijskih, slovenskih, češkoslovaških, poljskih, romunskih in madžarskih tokov Podonavja. Vsekakor je Detela v zadnjih nekaj številkah revije koristno spomnil na slovenski kulturni delež v nekdanji cesarski Avstriji, zlasti na dunajske stvaritve Cankarja in Plečnika, obenem pa ponudil nemško beročemu občinstvu tudi izčipno osvetlitev nekaterih sodobnih slovenskih, pa tudi drugih jugoslovanskih pisateljev, zlasti Krleže. Še več — tudi zase lahko podpišem, da sem z zadovoljstvom prebral odprto, v nobeni smeri ideološko zaprto informiranje o tekočih knjižnih novostih, ne samo v Avstriji in Jugoslaviji oziroma Italiji, ampak tudi med slovensko emigracijo po svetu, zlasti v Argentini. Mislim, da bi se na tako odprtost, vsaj v obliki objektivne informacije morali navajati tudi v matični domovini. (Podčrtal urednik.) Lev Detela in Milena Merlakova sta objavila na Dunaju-pa tudi drugod — na primer v povezavi z avstralskim) Slovenci — tudi že precej svoje poezije in proze. Pri tem zadnjem srečanju sta mi ostali — poleg prejšnje zbirke Kaj (mi) je povedala noč — v rokah dve novi nemško pisani knjižici, njegova z naslovom „Oporoka visokega ptiča" (Testament des boben Vogels) in njena zbirka ,,Desetnica" (Die zehnte Tochter). Za njeno miselno opredelitev sta si mi — poleg samega naslova zbirke — zdeli izraziti zlasti dve daljši pesmi proti koncu knjižice. V eni nekoliko dvorezno govori o »Pomladi 45", ki je bila sicer pomlad svobode, a tudi »krvava pomlad, pomlad zmagovalcev"; drugo z naslovom »Demonstracija" pa zaključuje: »Veliki narodi imajo velike voditelje, mali narodi tega ne smejo pozabiti, saj še danes ležijo mrtvi v velikih vojnih muzejih velikih narodov..." Najbrž ni lahko ocenjevati poezijo svoje lastne žene, a Lev Detela se je tega lotil in zanimivo je, da je v daljšem eseju »Temelji slovenskega zdomskega ženskega pesništva", ki je izšel v reviji »Meddobje" v Buenos Airesu, celo izpostavil kot vodilni sodobni slovenski zdomski pesnici — Milena Šoukal v Argentini (v ZDA — op. ur.) in Mileno Merlak. Nasploh pa je ta esej o slovenski ženski liriki objavljen v revijalnem tisku slovenske desno naravnane politične emigracije v Južni Ameriki, napisan zelo mirno in korektno, in to ne samo, kar zadeva literaturo v zamejstvu in emigraciji, ampak tudi v matični Sloveniji, začenši z Josipino Tumograjsko, Luizo Pesjakovo in Zofko Kvedrovo prek avtoric, kot sta Vida1 Taufer in Li!y Novy, do sodobnih mladih ustvarjalk, kot so Svetlana Makarovič, Ifigenija Zagoričnik ali Maja Haderlap. Kot pri obeh obravnavanih pesnicah, argentinski (severnoameriški, op. ur.) in dunajski Mileni, odkriva besedni odsev disonančnosti našega sedanjega sveta (»ko telesa počasi krvavijo in je starost naglo tu.“), tako ob teh razmišljanjih o slovenski zdomski književnosti nasploh zaslutiš, kako je v občutku desetništva, osamelosti in domotožja, literatura toliko bolj ona večno zelena deteljica sreče, h kateri se vsi tako ali drugače zatekajo." Ing. arh. Cveto Robert Mejač Slovenski politični emigranti smo raztreseni po vsem svetu, med njimi mnogi uspešni in priznani strokovnjaki in umetniki. Naloga SKA je med drugim tudi ta, da le-te povezuje nied seboj in slovenski publiki po svetu predstavi njihovo delo. Tega od publikacij iz matične domovine ni pričakovati, če dotični ne priznava vladajočega režima. Eden takih, v svetu priznanih arhitektov je Cveto Mejač, ki že od leta 1949 uspešno deluje v Avstraliji. Podatke 0 njegovi življenjski poti in profesionalnem delu povze-nnamo po avstralskih »Mislih" in osebnih pismih. Rojans je bil 3. maja 1914 v Kamniku. Srednjo šolo je naredil v Sremski Mitroviči, univerzitetne študije pa v Beogradu, Firencah in Monakovem. Leta vojne so bila zanj zelo težka: na Reki je bil od Italijanov obsojen nai smrt, na ponovnem procesu pa na dvajset let zapora. Okusil je Begunje in Mathausen. Po vojni je delal na niinistrstvu ljudske zaščite, v vojaški industriji in grad- beništvu. Dne 1. oktobra 1948 je pri kamniških Žalah skočil iz vlaka, da si je rešil življenje. Pot ga je preko planin pripeljala v Avstrijo. Po mnogih naklučjih in sreči je v septembru leta 1949 prispel v Avstralijo. Nemogoče bi bilo našteti vse njegovo profesionalno delo. Načrtoval in gradil je spomenike, hotele, motele, trgovske centre, administrativna središča, šole, olimpijske bazene, celotna naselja, tovarne, parke, bolnišnice... Omenimo le nekaj njegovih stvaritev: Ulverstone v Tasmaniji se ponaša z Mejačevim edinstvenim spomenikom padlim, restavriral in posodobil je katoliško cerkev v Ma-ryborough, restavriral vas Muldon, projektiral letalsko bazo na Ballarat, mlekarno v Southportu, naredil Project Gold Coast, razne objekte za zvezno vlado, Hong Kong Art Centre, satelitsko mesto Subang Java - Kuala Lumpur s 14067 stanovanji. Na svetovni razpis za projekt novega parlamenta v Canberri je poslal projekt, ki sicer ni bil izbran, odkupljen pa je bil kot študijski primer, ki bo služil za poučevanje na fakultetah za arhitekturo. Leta 1965 so zgradili v Kolnu v Zahodni Nemčiji 32 nadstropno zgradbo za Deutsche Kranken Versicherung s popolnoma novim načinom gradnje, ki ga je Mejač patentiral in se imenuje gradnja s prednapetim betonom. Sistem se imenuje po njem in se tehnično piše: MEJAČ—LB-SB System. Prva javna zgradba, grajena na ta način v Queenslandu v Avstraliji, je šola Villa Nova, ki jo je Mejač zgradil po naročilu irskih jezuitov. Leta 1953 je predstavil na konferenci v Albury-ju železobetonsko gredo za železniške tračnice — njegovo zamisel še danes uporabljajo. V Sloveniji je v letih 1946—48 obnavljal cerkev v Stranjah pri Kamniku (po načrtih arhitekta Josipa Plečnika), nadzoroval delo in v tistih težkih časih oskrbel gradbeni materijal... Leta 1974 je doživel osebno in profesionalno katastrofo: povodenj v Indooroopilliju (QLD) mu je uničila hišo, premičnine, knjižnico in vsa dela (načrte in dokumente). Zadnja leta zdaj preživlja v skromnosti, a v lepoti queens-landskilr hribov, bolan na pljučih in srcu. V pismu pravi: »Sedaj ne delam več. Ne vidim dobro, dočim uporabljam štiri pare očal. Črte pa samo še tipam, če so pretanke." Čeravno kot arhitekt in inženir ne deluje več, pa more še kaj narisati in naslikati. Tako je napravil več slik za slovensko cerkev Vseh svetnikov v Woolangongu (NSW), še vedno riše za revijo avstralskih Slovencev »Misli" in za publikacije ZSA (Zvezo slovenske akcije), katere aktivni član je od vsega početka, zavzet za bodočnost svoje stare domovine. Lepo so prikazane razmere učiteljevanja in življenja v coni „B“ v zadnji knjigi Pavleta Zidarja »Oljčnik Juda Tadeja". Roman je psihološko dobro obdelan, je pa obenem ostra kritika slovenske družbe po vojni. Švicarski pisatelj Friedrich Diirrenmatt je dobil nagrado Georga Bucherja, ki jo podeljuje nemška akademija za Zadnja večerja, olje arh. Mejača v slovenski cerkvi Vseh svetnikov, Woolangotig, N. S. W. Original: 3x1,4 m. jezik in poezijo. Diirrenmatt je zunaj Švice poznan predvsem kot dramaturg. Leta 1983 je prejel evropsko nagrado za literaturo. V imenu svojega očeta se je zahvalil dr. David Lavrin za imenovanje za častnega člana „Družbe slovenskih štu-dij“. Dr. .lahko Lavrin ni formalno imel niti mature, je pa bil imenovan za člana „Kraljevske dražbe za umetnost" (Fello\v of the Royal Society of Arts) v Londonu. V Kongresni knjižnici ima do sedaj 33 knjig, med katere ni vključena njegova „Pregled ruske literature" (Panorama of Russian Literature), ki jo je spisal, ko je bil že osemdeset let star. Dr. David Lavrin je predstavil prevod zbirke Mateja Bora ..Popotnik atomske dobe", ki ga je opremila umetnica Nora Lavrin, žena in sodelavka slavljenca. Na sedmem književnem sejmu so lani prvič nastopale skupaj Celovška. Goriška in Celjska Mohorjeva družba. Sejem se je vršil od 18. do 25. novembra 1985. v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na 7. slovenskem književnem sejmu, ki se je vršil od 18. do 25. novembra 1. 1985. v Cankarjevem domu, so' prvič nastopale skupaj Celovška, Goriška in Celjska Mohorjeva družba. Slovenske radijske oddaje v Celovcu so praznovale 40. letnico. Z oddajo je začel Helmut Hartmann s svojo ženo Faniko, ko je vsa Koroška premogla komaj nekaj radijskih aparatov. Po besedah dr. Tineta Logarja, docenta za dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika na ljubljanski univerzi, je zbranega že 90% gradiva za Slovenski lingvistični atlas* ki naj bi izšel v bližnji prihodnosti. Dr. Tine Logar je promoviral pri dr. Franu Ramovšu z dizertacijo horjulski govor" in je nadaljevalec njegovega dela. Razen Srbov, Makedoncev in Hrvatov imajo že vsi slovanski narodi svoje nacionalne lingvistične atlase; le slovenski in češki sta še v pripravi. Na 17. Narodni konvenciji Ameriškega združenja za študij slovanskih jezikov (AAASS), ki pripravlja simpozij v New Orleansu za 20—23. nov. 1986. bodo obravnavali sledeče teme: 21. nov. (dopoldne) ohranjanje jezika v jezikovno mešanih državah. Primerjanje. Razprave bodo podali: Toussaint Hočevar (univ. New Orleans), Jean Martucci (Svet za francoski jezik — Quebec), Robert Minnich (univ. Bergen), Dimitrij Rupel (univ. Ljubljana), Aleš Lokar (univ. Urbino), Timotej Pogačar (univ. Bowling Green State). 21. nov. (popoldne) Pogovorni stiki: Slovenščina in srbohrvaščina v dotiku in odklonu. Referate bodo podali: Rado L. Lenček (univ. Columbia), Lew R. Micklesen (univ. Washington), Radmila J. Gorup (univ. Columbia), Olga Nedeljko vic (univ. Illinois v Chicagu), Jadranka Gvozdenovič (univ. Amsterdam). Sobota 22. nov.: Poslovni sestanek Združenja za slovenske študije (SSS). Nedelja 23. nov.: Slovenska emigracija v Združenih državah. Dosežki preteklosti in smeri bodočih raziskav. Referate na temo bodo podali: Jože Velikonja (univ. Wa-shington), Matjaž Klemenčič (univ. Maribor), Erik Kovačič (Kongresna knjižnica), Katica Cukjati (univ. Buenos Aires), Bogdan Novak (univ. Toledo), Rudolf M. Susel (Ustanova za slovensko dediščino). Koordinator bo prof. Toussaiht Hočevar z Oddelka za ekonomijo New Orleanske univerze, ki bo ostal na tem mestu tudi za 19. Narodno konvencijo AAASS, ki se bo vršila v Bostonu od 5. do 8. nov. 1987. Sedanji urednik za SSS (Society for Slovene Studies) je prof. Tom Prisley z univ. Alberta (Kanada), blagajnik pa je William W. Derbyshire z Rutgers univerze (New Yer- sey). V izvršni odbor sta bila letos izvoljena prof. James Davis in Bogdan Novak. Umrl je 6. oktobra 1985 v Pensilvaniji, ZDA dr. Ludvik Čepon. Pokojni je doktoriral s tezo „Nauk sv. Avguština o stvarjenju" l. 1940 v Ljubljani. Pisal je v Bogoslovni vestnik, medtem ko je poučeval na bogoslovni fakulteti (Literarne vrste in eksegeza, Individualnost svetopisemskega pisatelja in Sveto pismo). V »Ameriškem Slovencu" je pisal pod stalno zaglavje »Duhovne misli", medtem ko je poučeval semitske biblične jezike, nemščino in ruščino. V Trstu je izdal 1. 1954 »Bežna srečanja z verami Indije, južnoazijskih dežel in Japonske". V Buenos Airesu pa je sodeloval s filozofsko-religioznimi razpravami v Vrednotah. Njegovo zadnje objavljeno delo so »Vtisi in misli iz Rusije", ki je izšlo v Trstu 1. 1982, imel pa je v načrtu še »Cankarjev nazor o Cerkvi kot instituciji". ’ T. B. Katoliška univerza v Asuncion del Paraguay je izdala študijo Alfreda Vare »La construccion guarani de la reali-dad" (Pogled Guaranijev na dejanskost), ki je zbudila pozornost »Centra za antropološke študije" (Centro de estudios antropologicos). Adrian Irala Burgos, ki izdaja publikacije Centra Katoliške univerze v Asuncion del Pa-raguay, pravi, da je Vera psihoanalist, ki z njemu lastno metodo raziskuje in skuša razumeti pojem svetega v življenju Guaranijev. S podobnimi študijami se je bavila prof. Branka Sušnik že pred desetletji, vendar z drugega zornega kota. Medtem ko Vera raziskuje mite v vsakdanjem življenju, je Branka Sušnik živela in delala „in situ", kar daje večjo vrednost njenemu delu. Pred dobrim dvajsetlet-jom je objavljala tudi v Meddobju svoje filozofske izsledke. Prejemniki letošnjih Prešernovih nagrad so: Marjan Pogačnik, za življenjsko delo v grafiki, Dominik Smole, pesnik in dramatik (po mnenju kritike doma in zunaj, je najboljše delo »Antigona", ki jo je treba uvrstiti takoj za Cankarjevimi deli), Gregor Strniša, pesnik, za zaokrožen pesniški opus. Strniša je začel objavljati v revijah, 1. 1959 je izdal zbirko »Mozaik", nato »Odisej", »Zvezde" in 1. 1983 zbirko »Vesolje". Na. seznamu založb, ki ga je izdalo avstrijsko ministrstvo za vzgojo, umetnost in šport, je omenjena Mohorjeva družba, založba »Drava", med revijami pa so omenjene „Log“ in »Mladje". V zadnj: številki „Loga“ (Zeitschrift fiir intemazionale Literatur) štev. 29/1985, sodelujejo Lev Detela z esejem »Die Literatur im rnitteleuropaisehen Raum" (Književnost Srednje Evrope), Milena Merlak s prozo in liriko »Die Farbe des Schnees" (Barva snega) in Janko Ferk s pesmijo »e = mc-“. Prešernov »Krst pri Savici" je izšel ponovno v Ljubljani v nakladi 30.000 izvodov. Delo je ilustriral Ivan Seljak. Visoka naklada je nekaj izjemnega. »Vuelta Sudamericana" (Povratek Južne Amerike) bo ime novi reviji, ki bo imela uredništvo v Mehiki, dragi urednik pa bo v Buenos Airesu. Gradivo bo prispevala »Vuelta" iz Mehike 60% in 40% iz drugih držav Južne Amerike. Mehiški urednik bo Octavio Paz, v Buenos Airesu pa bo Danubio Torres Fierro, ki je sedaj kulturni ataš‘ v Buenos Airesu. V mehiški »Vuelti" objavljajo Carlos Fuentes, Octavio Paz, Milan Kundera, Bioy Casares, Vargas Llosa, prej tudi Borges. S tem mislijo pritegniti še druge južnoameriške pisatelje, obenem pa poceniti izdajo in jo povečati. o< TARIFA REDUCIDA CORREO ARGENTIN CORR. CENTI y SUC 6 CONCESION 232 R. P. 1. 201682 GLAS ie glasilo Slovenske kulturne akcije. Urejuje ga tajništvo. Tisk Editoria! Baraga del Centro Misionai Baraga, Colon 2544, 1826 Remedios de Escolada, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na im* in naslov: Alojzij Rezelj, Ramon L Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argentina. - Editor rasponsobl« Slovenska kulturna akcija (Andres J. Rot), Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argantina.