V odporu proti pokvarjenemu občinstvu in iskanju poštenega občinstva je nastalo to delo. Iz apologije umetnosti sploh je potom estetično kritičnih dognanj prodrlo priznanje suverenosti v umetnosti; obenem je nastalo dvanajst mojstrskih portretov v osebi in besedi, ki so združeni v zgodovinsko galerijo v pričevanje sodobnikom in sodbo potomcem. Priložnostno delo je postalo  dragocen zgodovinski dokument.
France Koblar.
Žunkovič Davorin:  Die slavisehe  Vorzeit.
Grundlegende Aufsatze fiir die Renaissance deralt-slavischen Geschichte, Sprache und Kultur. Mit 9 Ta-feln und 27 Textillustrationen. Kromefiž 1919. (7427 si. A.) Samozaložba. Tiskal H. Slovak. — Na 436 str. je zbral Žunkovič 61 člankov, v katerih obdeluje celo vrsto osnovnih vprašanj slovanske zgodovine: o starosti slovanskih jezikov in kulture, o tako zvanem preseljevanju narodov, o slovanski arheologiji in numizmatiki, o starosti slovanske pisave in alfabeta, o slovanskih rokopisih, zavzame se za pristnost staročeških rokopisov, o katerih trdi kritika, da jih je ponaredil Hanka, pravljico o Gralu lokalizira na Južnem Štajerskem, zagovarja avtohtonstvo Slovanov v Evropi itd. Za svoje trditve se poslužuje v bogati meri etimologije in topografije in pri svojih izvajanjih postopa vsekdar popolnoma brezobzirno samostojno, se ne ustraši nevarnosti, da pogosto prekorači mejo resnosti in nehote napiše v visoki meri smešna ali zabavna izvajanja. Kot klasičen primer bi navedel etimologijo imena Eve in s to zvezano razlago rojstva Eve iz Adamovega rebra, kakor nam o tem pripoveduje sv. pismo. Prav tako si tudi niti malo ne pomislja uporabljati dokumente, ki jih je znanost že zdavnaj proglasila za nepristne ali falzificirane. Osnovna teza njegove knjige je označena v uvodu (str. 4) takole: »Die Slaven sind mit dem Be-ginne der realen Geschichte des Menschengeschlech-tes bereits da; der organische Aufbau ihrer GroBe kann sich daher nur in der vorgeschichtlichen Zeit vollzogen haben, denn in der sogenannten gesehicht-ličhen Zeit verloren sie standig an Zahl und Siedlungs-raum; nichtsdestoweniger sind sie grofi und zahlreich bis zum heutigen Tage geblieben.« O dosedanji znanosti o slovanstvu in njega zgodovini pa piše v predgovoru: »Dem elementaren politisehen Kollaps des slavenfeindlichen Volkes folgt nun auch der wissen-schaftliche, denn auch auf diesem Gebiete war, weil nur auf Gewalttatigkeiten, Liige und Betrug aufgebaut, alles kernfaul.«
Knjiga je izšla že skoro pred dvema letoma, a kljub temu, kolikor mi je znano, pri nas še sploh ni bila ocenjena. Strokovni krogi so jo očividno ignorirali. Ali je to umestno ali ne, je drugo vprašanje; meni se celo zdi, da ne. Prvič vem, da je veliko ljudi, ki se za Žunkovičeve spise zanimajo in jih čitajo, ter jih brez kritike sprejemajo, vem to celo o ljudeh, ki igrajo važno vlogo v javnem življenju in trdijo, da je poznavanje Žunkovičevih spisov in njihovih rezultatov neobhodno potrebno za jugoslovanskega javnega delavca. Drugič zato, ker Žunkoviča nedvomno uvažujejo v nekaterih neslovanskih krogih, in to znanstvenih, in mislijo njegovo knjigo menda celo prestaviti v francoščino in angleščino.   Tretjič pa tudi zato, ker kljub
svoječasnim ocenam njegovih prvih del v vodilnih znanstvenih glasilih njegova avtoriteta tudi v strokovnih krogih ni popolnoma izpodkopana, kar nam dokazuje opazka v Ljetopisu jugosl. Akademije itd. za g. 1919, sv. 34, str. 34: »M. Žunkoviču piscu knjige »die slavisehe Vorzeit« ima se, pošto je poslao štampanu knjigu, prema naredenju pok. generala Czerliena iz njegove ostavštine isplatiti 1000 K kao pomoč za pod-mirenje troškova oko izdanja knjige.«
Za oceno knjige sem skušal pridobiti kakega strokovnjaka zgodovinarja ali slavista, a se mi ni posrečilo, zato sem se podal sam na čitanje res brez predsodkov, toda rezultat je negativen: Žunkoviču kljub njegovemu obširnemu poznanju literature, spomenikov in dat slovanske zgodovine manjka metodične tradicije, kritičnega duha in vsaj najpotrebnejše skeptično-sti napram virom. Odlikuje pa ga temu nasproti že omenjena prav revolucionarna brezobzirnost napram vsem dosedanjim pridobitvam in trditvam slovanske znanosti. Priznam, da bi za učenjaka slavista ali zgodovinarja trezna in korenita ocena Žunkovičeve knjige ne bila lahka stvar. Prisiljen bi bil ž njim vred prere-šetati vse dosedanje trditve in teorije, naj se zde še tako gotove, prisiljen bi bil pri tem samostojno poseči po kritiki virov brez ozira na dosedanja dela, prepričan pa sem, da bi bil sad tega težavnega dela vendar v veliki meri pozitiven in marsikaka Žunkovičeva slutnja bi se dala bržkone utemeljiti in se izpremeniti res v znanstveno pridobitev. Priznam namreč, da je v mnogem oziru naša zgodovinska znanost odvisna od nemške, ki je pogosto gotovo sistematično in zavedno po-tvarjala dejstva, ali jih vsaj modro zamolčala ali previdno obrnila tako, kakor je njej prijalo. Zato je tudi moje mnenje, da bo po ujedinjenju v mnogem oziru treba korenito in brezobzirno revidirati našo zgodovinsko znanost in jo na novo orientirati. Seve preko neke gotove meje pa vpliv politične konstelacije na resnega znanstvenika vseeno ne gre; posebno pa si ne moremo misliti, da so bili v s i slovanski znanstveniki, ki so se res posluževali nemške znanstvene metode in začeli s tem, kar je pred njimi ugotovila nemška znanost, podkupljeni ali pa da so vsaj nezavedno delovali pod vplivom sugestije nemške kulturne prevzvi-šenosti. Tako grozno vendar tudi ne bo!
Ena pozitivnih in uvaževanja vrednih strani te knjige je, da je govoreč dokaz o tem, kako ogromno neobdelano polje še čaka slovanske zgodovinarje.
Različne pisateljeve trditve, n. pr. o avtohtonstvu Slovanov v Evropi in o preseljevanju narodov ter o domovini pravljice o Gralu tudi sicer niso popolnoma neznane v znanstvenem svetu in so vsega uvaževanja vredne.
Če bi se Žunkovičeva revolucionarna brezobzirnost družila z metodično izobrazbo, ki je last tolikih naših umrlih in živih znanstvenikov, in so jo ti dobili ravno od Nemcev, bi nam lahko mnogo koristila in prinesla lepe pozitivne sadove, -tako pa sta tu resničnost in najbujnejša fantazija tako premešani, da človek nazadnje ne loči več resnice od neresnice, dejstva od teorije in postane pridobitev, ki bi jo pričakoval od tako debele knjige, enaka velikemu dvomu nad resnostjo tega, kar je v nji čital — Kar je preveč revolucionarne   brezobzirnosti   pri   Žunkoviču,   jo   je
58
pogosto pri drugih naših znanstvenikih premalo. Žun-koviču ne pade niti najmanj v glavo omejiti- svoj študij samo na zemlje, kjer danes .bivajo Slovani ali na kakšne koli momentanne politične meje, ampak išče preko teh povsod, kjer koli se mu zdi, da bi se dalo kaj sumljivega izkalkulirati. Zato ne soglašam s Kosom in njegovim načelom, izrečenim v »Času«, 1920, str. 326, da navaja v svojih regestih samo slovanska imena prič, ki so doma na danes še faktično slovenskem ozemlju, onih z danes nemškega teritorija pa ne, kot bi ti ne spadali v slovensko »zgodovino«, za katero ne more biti merodajna sedanja posest. Prav tako ne soglašam s prof. Rešetarjem, ki pri pregledu jugoslovanske numizmatike v »Novi Evropi« upošteva sicer tudi nemške numizmatične kove na sedaj jugoslovanskih tleh, izrecno pa izloči tozadevne spomenike slovanskega ozemlja, ki je pravkar pripadlo Italiji ali Nemški Avstriji, ter se s tem opre celo kot znanstvenik na slučajna politična dejstva, ki jih narod ni priznal in ki jih še manj more priznati znanstvenik za meje svoje interesne sfere.
Ne bom našteval nelogičnosti te knjige, ki z največjo lahkoto premoščuje največje težave, še hujše pa je, da se temu pridruži cela vrsta raznih napak, katerih velik del gre očividno na račun nepazljive, površne korekture.
Še enkrat poudarjam, da mi je žal za ogromno energijo in trud, ki ga pisatelj posveča svojim študijam; kaj vse bi lahko bil njihov plod pod drugimi pogoji!                                                                     Frsl
UMETNOST.
Recitacijski večer Antona Podbevška. — V novembru je priredila »svobodna umetniška družba« — kakor jo je primerno nazval Iz. Cankar — vrsto umetniških prireditev v Ljubljani, ki so v nemali meri razburile občinstvo, še bolj pa ustvarjajoče duhove. Prireditve so obstojale iz razstave slikarskih in kiparskih del Jakca, Mušiča, Skalickega in bratov Kraljev, pozneje je razstavil nekaj malega tudi kipar Napotnik. O tem poročamo na drugem mestu. Druga prireditev je bil Kogojev koncert, o katerem smo prinesli poročilo v zadnji številki letnika 1920, tretja pa je A. Podbevška recitacijski večer. Vse tri prireditve so bile privatno strastno kritizirane, v javnosti pa si nasprotniki nekako niso upali povedati svojega mnenja; posebno velja to o Podbevšku. Edini vseuč. profesor dr. Šerko je dal v listih kratko izjavo, v kateri proglaša Podbevška za človeka, spadajočega na Studenec. Njegovo umetnost razumeti pa je skušal v javnosti edino dr. Al. Remec v »Slovencu«, kjer poudarja, da princip umetniškega ustvarjanja Podbevškovega zanj ni tuj, pa tudi ne tuj svetovni literaturi. Večina tistih, ki so bili na večeru, mi bo priznala, da je imel Podbevšek nedvomen uspeh. Tega uspeha ni bil deležen po zaslugi, recimo, svojega ekstravagantnega nastopa, da bi bil, kot n. pr. ruski futuristi, nastopal našminkan in z zlatim prahom v laseh ali kaj podobnega. Mogoče bi kdo rekel, da mu je uspeh priboril njegov deklamatorični nastop, ki tudi iz brezpomembne zvokovne kombinacije lahko ustvari nekaj, kar bo varalo avditorij preko
notranje praznine. Deklamatoričnih zmožnosti Podbevšku ni mogoče očitati, kajti čital je brez posebnega ognja, le semintja z nekoliko patosom; njegova izgovarjava je bila pogosto dolenjsko tuja, njegovo prednašanje večinoma na nivoju poprečne cerkvene recitacije — odtod torej ne more biti njegov uspeh; prepričan pa sem, da bi izurjen recitator, ki bi se uživel v njegove pesmi, dosegel pri poslušalstvu mnogo več, in če je Podbevšek žel ne enkrat buren aplavz, bi ga bolje podan še tem bolj. Tudi stilistične okornosti, ki niso ravno redke (preveč je nepotrebnih ali neblagoglasnih vezil in besedic, kot »in, ki, ko, kakor«, pretirana pro-zaičnost stoji nasproti pogosto najbolj iskani besedi in miselni slikovitosti), in občutne slovniške napake, ki so mu tu pa tam zdrknile z jezika, mu gotovo niso pripomogle k uspehu (nepravilna raba zaimka svoj — moj itd.). Kljub temu pa je lahko opazoval, kdor je bil navzoč, kako se je led tajal. Od začetka občinstvo očividno ni razumelo recitatorja, temu je odgovarjal molk, pri kakem nenavadnem izrazu se je skušal kdo za-smejati, a ni uspel, ker mu okolica ni sledila; nekako z »Izumiteljem na zemlji« pa je bil led prebit; občinstvo je dobilo zvezo z recitatorjem in ta se je v drugi polovici večera vedno bolj stopnjevala prav do konca. Tudi recitatorju se je poznalo, da je postal bolj uverjen v svoj položaj, čital je bolje in z več ognjem. Kaj je torej zmagalo na tem večeru? Ne zunanja forma umotvorov, ne način kakor so bili podani — s tega stališča je bilo dobro, da je prvič recitiral avtor sam, da se mu ne more očitati, da je preslepil občinstvo z rafi-niranim nastopom. To, kar je nastopu priborilo zmago,
: more biti edinole vsebina, edino tisti kos živega življenja, ki ga je Podbevšek vklenil v te, po zunanji obliki nenavadne, po formi pogosto pomanjkljive in- uho žaleče umetnine. Tisti, ki vidijo vedno v prvi vrsti formo, gladek stavek, blagozveneč verz, izlikano sliko predstave, so rekli: vse bi šlo, ima momente, ki zgrabijo, a če slišim napačno rabljen zaimek, če slišim pretirano prozaičnost in vsakdanjost nekaterih njegovih stavkov, me mine veselje in ves užitek. Jaz pa pravim: glavno je, da ima kaj povedati, besede, forme, bodo sledile same; za njih blagozvočje, še bolj pa za njih točnost, ko se beseda približa pojmu tako, da človek ostrmi (prim. Župančiča), je treba dolgoletne vaje, in kako se pesnik približuje ti, v tem je hod njegovega razvoja od začetnika do zrelega umetnika, in v tem posebno se klasik razlikuje od prevratnega mladiča, čeprav je čuvstveno in miselno ozadje poslednjega lahko bujnejše kot pa onega. Podbevšek je podal kos življenja, to smo čutili vsi; podal ga je za naše razmere v novi obliki, katere revolucionarnost sega od zunanje (vidne) oblike umotvora preko forme (slišne oblike), ki se javlja v ritmu, zvokovih kombinacijah, muzikaličnih elementih ter fantastično-barvnem ozadju njegovega aranžmaja, do vsebine same, ki ji daje enotnost nastrojenje pesnikove duše; vsebina je pa odpovedno formi razkosana na elemente, ki se vedno iznova vzžarevajo kot rakete; forma in doživljaj, obnovljen v spominu, dvignjen iz podzavesti v zavestno jasnino, sta vselej žarka in zato oba presenetita. Tako pride P. avtomatično do vizio-narnosti in navidezne brezzveznosti. Zdi se mi važno poudariti ravno to revolucionarnost v formalnem oziru,
' kajti forma je sredstvo, doživljaji so v velikih potezah
59