GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA OBMURSKE OKRAJE Štev. 37 — Leto III. Murska Sobota, 20. septembra 1951 Cena 5 din Maršal Tito o zadrugah V zadnji številki smo poročali, da je maršal Tito na poti skozi Hrvatsko obiskal Vojnić in Slunj. V Vojniču je v razgovoru s prebiValci o zadružništvu maršal Tito dejal: Zaruge so bistvenega pomena za našo socialistično državo. Zadružništvu se v nobenem primeru ne moremo odreči. To si morajo dobro zapomniti tisti, ki hočejo razbiti naše zadruge, morajo pa to vedeti tudi tisti, ki so stopili v zadruge, a ker niso dovolj zavedni, zdaj mislijo, da lahko po preteku treh let zadruge prav tako pošteno zapustijo, kot so vanje prišli. Tako delajo, namesto da bi se trudili ustvariti iz svojih zadrug napredna kmetijska gospodarstva. Zadružništvo je naša pot v kmetijstvu, ker hočemo imeti v svoji agrarni državi zadosti sredstev, ki so potrebna za življenje naših ljudi. To, da sta zdaj dva sektorja v kmetjstvu, zadružni in privatni, je le začasne narave in posledica stiske. Ko bomo postopoma ustvarili zadosti strojev, različnih tehničnih pripomočkov in drugih stvari, ki so potrebne kmetijstvu, se bo število naših zadrug povečalo, naše zadruge se bodo okrepile, zadružniki pa bodo imeli v kolektivnem gospodarstvu mnogo boljše uspehe, mnogo višjo življenjsko raven od individualnih kmetov, ki tudi sami ne bodo hoteli več ostati izven zadrug, ko bodo videli to lepše življenje. Nakogar ne bomo silili v zadruge, nikomur pa tudi ne bomo dovolili, da bi jih razbijal. Tiste pa, ki zaradi premajhne zavednosti ali iz katerega koli drugega vzroka hočejo izstopiti iz zadruge, je treba prepričati in jim pojasniti, da bodo danes ali jutri tudi drugi kmetje v zadrugah, ker ima drža- va že letos več možnosti, da da potrebna sredstva za njihov razvoj. V kratkem bodo te možnosti še Večje. Kar se tiče težav, ki so nastale iz drugih vzrokov ali zaradi neizkušenega in slabega vodstva v posameznih zadrugah, so to stvari, ki jih morajo zadružniki sami reševati in popravljati. Člani zadrug so enakovredni, imajo pa tudi vsi eniko obveznost, da opravljajo svoje delo. Jasno je, da se bo tisti, ki vestno dela, jezil na tistega, ki noče delati, vendar pa zato ne smemo dovoliti, da bi zaradi tistega člana, ki noče delati, izstopil iz zadruge drug član, ki je dober in priden delavec. Nasprotno, iz zadruge je treba odstraniti tistega, ki ne dela. Zato imamo tukaj notranjo demokracijo. Tudi sovražnik naj ne bo v zadrugi, temveč izven nje. V tem pogledu se ne vdajajte iluzijam, tovariši! Še bomo imeli opravka z razrednim sovražnikom, nismo še dokončali naše revolucije, in še se bomo morali boriti. Vendar pa mi ne delamo po ruski metodi, ne razseljujemo celih vasi. Imamo drugo metodo in najboljše namene, ki niso fantastačni. Zelo dobro vemo, kaj hočemo: vemo, da moramo ustvariti lepše življenje našim ljudem in da moramo napraviti našo deželo bogato. Zato pa morajo vsi delati, ker brez deia pošten državljan ne more ostati. Vsak naš človek, prav tako tudi zadružnik, mora vedeti, da ima obveznosti do skupnosti, katere član je. Nepravilno ravnanje z njim, če je do takšnega prišlo, je treba popraviti, vendar pa se je treba tudi potruditi, da bo človek razumel, da se bodo stvari zboljšale in da smo premagali tudi že večje težave, zato pa bomo premagali tudi te, ki jih imamo sedaj.« 0 obvezni prodaji bodo razpravljali volivci V lendavskem Okraju se pripravljajo za zbore volivcev, ki bodo v dneh od 20. do 25. t. m. Kopica bistvenih sprememb v vodstvu gospodarstva jim narekuje, da se o njih pogovorijo z volivci. Največ bodo razpravljali o novem finančnem sistemu in uredbi o odkupu žita in masti v prihodnjem gospodarskem letu Kajti pokazalo se je, kjer so se na odkup dobro pripravili, je tudi dobro potekel. Spričo slabše letine, je ljudska oblast znižala obvezno oddajo žita. V lendavskem okraju so za tretjino znižali odkupni načrt, kar je očiten dokaz skrbi države za kmečkega proizvajalca. Popravek odkupnih načrtov ni bil po vseh krajevnih ljudskih odborih enak, predvsem zaradi tega, ker tudi vremenske prilike niso povsod enako vpli- vale na donos žitnega pridelka. Nekateri krajevni ljudski odbori so takoj pravično ocenili škodo, ponekod pa so padli pod vpliv špekulantov in prišli na dan z nemogočnimi številkami. Razumljivo, da je posegla vmes okrajna ocenjevalna komisija in popravila napake pri ugotavljanju hektarskih donosov. Že tukaj se začenja boj za kilograme zrnja. Samostojni krajevni ljudski odbori so se na odkup pripravili in takoj ob danem trenutku pričeli z odkupovanjem. Na področju krajevnih ljudskih odborov Srednja Bistrica, Turnišče, Bogojina, Kobilje itd. so bili z odkupom pravočasno gotovi, skoraj brez vsake pomoči okrajnih odkupovalcev. V teh krajih niso pomišljali na škodljive govorice špekulantov, ki so trobili o 40-odstotnem znižanju oddaj, o ukinitvi obveznega odkupa žita itd. Več ali manj pa so jim nasedli kmetje iz Gomilice, čakajoč na morebitno popuščanje celo ljudje v krajevnem ljudskem odboru so se obotavljali pri oddaji pridelka. V Mali Polani je krajevni ljudski odbor stopil na stran pota s tem, da je zagovarjal stališče špekulantov. Predsednik Matija Vuk je bil prvi. Ko se je šlo za znižanje odkupnega načrta, je zatrjeval, da je v njegovem krajevnem ljudskem odboru mogoče odkupiti le 4000 kg žita, dočim je okrajna komisija ugotovila hektarski donos, ki so dovoljevali odkup 18.000 kg pridelka. Tudi sebi in odbornikom je znižal obvezno oddajo na smešno nizke številke. Njegov saboterski odnos do odkupnih nalog je rodil občutne posledice: kmetje so čakali z oddajo, posamezniki so se branili svojih obveznosti. V takšnih okoliščinah ni šlo brez odločnega prijema okrajnih odkupovalcev, ki so brez pomoči krajevnega ljudskega odbora prepričali kmete, da so pripeljali žito na odkupno središče, špekulantom so stopili na prste. Vuk, ki je z njimi simpatiziral, ni hotel 10. t. m. podpisati odločb, niti sodelovati pri delu okrajnih odkupovalcev, skratka, stopil je z obema nogama v vrsto špekulantov in zaviralcev odkupa. Odpor posameznih špekulantov je primoral oblastne organe, da so začeli $ prisilnim odkupovanjem. Obiskali so le redke kašče, kajti večina kmetov je pridno oddajala pridelek. Posebno odvratnim čakalcem so postregli z zakonom. Na okrajnem tožilstvu so se srečali poznanci: Jože Čeh in Reza Maroša iz Gomilice, Marko Hozjan iz Odranec, Verona Marčec iz Gornje Bistrice, ki so predolgo odlašali z oddajo. Morda jih bodo kazni spametovale in popeljale na pot treznega gledanja na bodoče odkupne obveznosti. V kraju so do 13. t. m. dkupili blizu 95 odstotkov od celotne količine žita To je prepričljiv dokaz, da so bila zlagana in škodljiva vsa natolcevanja Špekulantov o slabem pridelku. Kot vedno, so se tudi topot britko ušteli. Letošnji odkup žita je razgalil vse tiste odbornike krajevnih ljudskih odborov, ki korakajo na repu množice. Volivcem se prav zdaj nudi priložnost, da jim na svojih zborih izprašajo vest. Brez dvoma pa se bo potrebno pogovoriti o tem, kako pravično razdeliti obveznosti na posamezne kmete v prihodnjem gospodarskem letu. Potrebne so besede volivcev, ki domače razmere v kraju najboj poznajo. Prepričani smo, da bodo potem odpadle vse nevšečnosti in napake pri odkupih, s katerimi smo se letos tako pogosto srečali. 80-letnica ljutomerskega gasilskega društva V nedeljo je doživel Ljutomer pomembno slavje: 80-letnico svojega gasilskega društva. Ljutomerski gasilci so v tem obdobju prehodili težavno pot. 15. junija 1871 so izglasovali pravila za svojo organizacijo. Njen ustanovitelj je bil Jožef Steyer, pozneje pa so ji načelovali: Henrik Zidarič, Alojz Rajh, Martin Mihalič, Lovro Kuharič in Henrik Cimerman. Med Ljutomerčani je že ob njeni ustanovitvi vladalo veliko zanimanje za gasilstvo, saj je pristopilo v društvo nad 70 aktivnih članov. Prvo snemalno brizgalno so nabavili leta 1872. Na njej so se gasilci urili, dokler jo ni leta 1892 izpodrinila velika ročna brizgalna. 4. septembra 1927 so dobili Ljutomerčani motorno brizgalno — prvi na Murskem polju. Dve leti kasneje so položili zemeljski kamen sedanjemu gasilskemu domu, ki slovi daleč naokrog po svoji urejenosti Postopoma je rastla moč ljutomerskih gasilcev, ki se je po osvoboditvi še hitreje stopnjevala. Leta 1946 so si s prostovoljnim delom preuredili star kamion v sodoben gasilski avto »Maginus«. Gasilska organizacija je s tem mnogo pridobila na ugledu, delovno ljudstvo jo ceni in ji rado pomaga. Na tisoče delovnih Ur so gasilci žrtvovali za strokovno usposabljanje. Niso se ustrašili težav, če jih je poklicala gasilska tromba. Kdo bi preštel prečute, noči, ki so jih gasilci preživeli na pogoriščih, ko so reševali človeška življenja in ljudsko imovino. Ob 80-letnici obstoja društva so dali časten obračun: gasili so 405 požarov, oteli premoženje, vredno nekaj nad 30 milijonov din. Ljutomerski gasilci so poznali še eno poslanstvo: boj proti potujčevanju in domačim nemškutarjem, boj za obstanek svojih rojakov Tudi v tem imajo nemalo zaslug. Sončnega nedeljskega dne so razvili nov prapor, obujajoč spomine na svojo preteklost. Ob tej priki so jih obiskali visoki gosti: predsednik republiške gasilske zveze tov. Matevž Hace, člana Zveze tov. ing. Vrhovc in tov. Rauš, zastopniki ljudske oblasti, Par- tije in sosednjih gasilskih enot. Vsi govorniki so jim čestitali k jubilejni obletnici trudapolnega dela in gasilskih uspehov. Tov. Hace jim je v imenu gasilske Zveze Slovenije izročil 10 GOO din nagrade. Po slavnostnem mimohodu 600 gasilcev so zabrnele brizgalne, iz številnih cevi pa je zacurljala voda. Nasto- pile so vse prisotne enote. Prebivalstvo je z zanimanjem opazovalo gasilce, zlasti še Mariborčane, ki so z »Maginus« lestve pošiljali vodo na strehe poslopij. Tudi gašenje s peno in reševanje ljudi iz ogroženih poslopij je bila zanje novost, ki so jo prvič videli. Svoj praznik so ljutomerski gasilci zaključil s suhimi vajami na gasilskem orodju Tudi prekmurski Madžari se izobražujejo V dolnjelendavskem okraju živi več tisoč pripadnikov madžarske narodne manjšine. Prebivalci mnogih vasi so izključno Madžari. Tem ljudem je ljudska oblast omogočila, da se v svojih društvih nemoteno kulturno izobražujejo in utrjujejo svojo narodno zavest V Dolnji Lendavi je kulturno središče madžarske manjšine, ki se je dokaj uveljavila v sindikalnem kultumo-umetlškem društvu Miška Kranjca. Zelo aktivna je madžarska folklorna skupina, ki je v pretekli sezoni nastopila pri vseh društvenih prireditvah in javnih proslavah. Dramatska skupina je v tem času postavila na oder tri napredna dramska dela. Med šestimi manjšinskimi društvi na podeželju prednjači IZUD v Čentibi, pri organzaciji izobraževalnih tečajev pa so se posebno odrezali vaščani Dobrovnika. Madžarske dramske skupine v okraju so bile na splošno zelo požrtvovalne, saj so v letošnjem letu predvajale 20 dramskih del. Izobraževalne tečaje v pretekli zimi je obiskovalo 300 Madžarov. Rekorden obisk je bil v Dobrovniku, kjer je poslušalo predavatelje nad 80 vaščanov Tudi knjig se poslužujejo. V dolnjelendavski knjižnici imajo poseben oddelek za madžarske knjige s 350 knjigami. Pripadnikom madžarske manjšine je omogočeno, da dobivajo iz Vojvodine svoje časopise in revije. Na stotine ljudi prejema dnevno časopisje v madžarskem jeziku. Hvaležni so tudi vodstvu Radia Maribor za posebne oddaje v madžarščini, ki jih radi poslušajo. V okraju je 11 osnovnih šol, kjer poučujejo otroke v madžarskem jeziku. Na dolnjelendavski gimnaziji ima madžarska manjšina posebne razrede in profesorje. Težave jim povzroča pomanjkanje pedagoških delavcev. Na lanskem tečaju so usposobili 10 mladih učiteljev, ki že poučujejo na madžarskih osnovnih šolah. Narodna manjšina dolnjelendavskega okraja živi svobodno v novi Jugoslaviji. Navezala je tesne stike z Madžari iz Vojvodine in jih povabila v goste. Te dni jih je obiskala poznana folklorna skupina iz Bogojeva v Vojvodini. Nastopila je s tradicionalnimi madžarskimi plesi v Lendavi, Gaberju, Dolini in v Dobrovniku. Povsod je bila prisrčno sprejeta. Turneja vojvodinskih Madžarrov je še bolj utrdila sodelovanje med pripadniki madžarske manjšine v naši državi in je pomemben doprinos k njenemu kulturnemu razvoju. Kilogram sladkorja že po 320 din Pred kratkim je bila znižana cena sladkorju od 600 din na 420 din. Sedaj pa je ta cena ponovno znižana za 100 din in trgovine v Zagrebu in Mariboru prodajajo kristalni sladkor po 320 din, sladkor v kockah pa po 370 din kg. Ta cena pa se bo v prihodnjih mesecih verjetno še znižala, ker je letošnji pridelek sladkorne pese izredno dober. V Zagrebu pa so prejšnji teden ponovno znižali cene vinu in žganju. To znižanje cen bo gotovo vplivalo na znižanje cen tudi drugih živil. Okrajna razstava v Gornji Radgoni je pripravila presenečenje Druga okrajna razstava v Gornji Radgoni, katero so odprli 8. septembra t.l., je po obsegu in organizaciji mnogo boljša od lanske. V našem prijaznem, obmejnem mestu, ki je v zastavah in ozvočeno, te že ob prihodu iz kolodvora pozdravlja velik klopotec, simbol Slovenskih goric, in v bližini nameščena tipična prleška vinska preša. Takoj ob prihodu te pozdravlja okusno urejen paviljon ljutomerskih opekarn obrata Gornja Radgona, ki si je priboril v industriji gradbenega materiala v LR Sloveniji prvo mesto. Pozornost obiskovalcev vzbuja, tudi električni stolp visoke napetosti, izdelek podjetja DES — obrat Gornja Radgona, ki je zadnja leta pri elektrifikaciji v radgonskem in ljutomerskem okraju doseglo lepe uspehe. Glavni razstavni prostori so v domu kulture, ki so okusno opremljeni po za. misli in skrbni izdelavi tov. Jožeta Bezjaka s pomočjo okrajnega gradbenega podjetja in številnih obrtnikov iz vsega okraja. Že ob vhodu pozdravlja obiskovalce s svojimi kvalitetnimi izdelki, med katerimi so zelo posrečeni sedlarski izdelki sedlarjev Ludvika Ketiša'iz Kapele in Jožeta Gobca iz Segove, ki razstavljata okusno izdelane konjske vprege. V posebnih prostorih v glavnem razstavnem poslopju najdeš krasno izdelana pohištva, od katerih se najbolje od. likujejo izdelki Okrajnega mizarstva iz Apač ter zasebnih mizar jev kot so Karl Hojs iz Radgone, Franc Kosi iz Kapele, Viktor Lipič iz Boračeva in Stanko Belec iz Radgone. S številnimi izdelki je zastopana tudi čevljarska, krojaška ko. larska in kovaška stroka ter podjetja kot so OGRAD, Remontno podjetje Gornja Radgona, Slatinsko in gostinsko podjetje Radenci, krajevni magazini, zadružne trgovine in vsa obrtna dejavnost v okraju. Veliko pozornost vzbujajo razstavni prostori v poslopju OLO, kjer razstavljajo lovci, lesna industrija, gozdarstvo, zadružni sklad in državna posestva. Kmetijski pridelki socialističnega sektorja v okraju prepričajo gledalca o prednosti strokvne obdelave zemlje in uvajanja agrotehničnih ukrepov Razstavljeni poljski pridelki kmečkih delovnih zadrug in državnih posestev povsem potrjujejo, da zadružni in državni socialistični sektor dosegata v dvigu kmetijske proizvodnje lepe uspehe. Med drugim so razstavljene številne sorte ozimnih žit, krompirja vrtnih sadežev in sadja. Najboljša KDZ »Toneta Tomšiča« iz Podgorja zavzema poleg Državnega posestva Črnci prvo mesto po dosegu hektarskih donosov pri raznih sortah ozimnih žitaric in krompirja. Dobro sta zastopana tudi KDZ Apače in Lutverci kot borki za višji hektarski donos. Nadalje so razstavile tudi KDZ Segovci in Stogovci. Krasno in tipično je urejen razstavni prostor VINOZ Janžev vrh, ki prikazuje v naravni obliki vinogradniški predel naših goric z grozdjem obložene trte. tipično prleško vinsko klet in simbol goric klopotec. V istih prostorih razstavlja Državno posestvo Kapela nasade jablan neokuženih po kaparju. Posrečen je tudi raz. stavljen pridelek jabolk iz plantažnih nasadov pritlikavega sadja Državnega posestva Črnci, ki je dosegalo letos najlepši hektarski donos na poskusni parceli. Med razstavljenci je najti tudi pridelek ječmena zasebnega kmeta borca za višji hektarski donos Franca Probsta iz Žepovc. Na posebnem mestu je razstavljen vzorno urejen kokošnjak za 300 kokoši, ki nazorno prikazuje napredek kokošjereje v socialističnih kmetijskih obratih. Posebno zanimanje vzbuja tudi zdravstvena razstava Sveta za ljudsko zdravstvo in Rdečega križa, ki vglavnem prikazuje protituberkulozno borbo v okraju in ponazoruje ta razstavni prostor s posebnimi rentgenskimi slikami. Že prvi dan razstave je bil obisk zelo velik in kaže, da bo letošnja okrajna razstava dala vsestransko pobudo v razvoju lokalnega gospodarstva, obrtne dejavnosti in v razvoju kmetijstva, zlasti socialističnega sektorja v radgonskem okraju. -jh. V prvih petih dneh je posetilo okrajno gospodarsko razstavo v Gornji Radgoni okrog 5000 obiskovalcev Na konjskih dirkah na Tratah v nedeljo, 9. septembra je spremljalo potek dirk nad 4000 ljudi. Najlepše uspehe v trikratnih dirkah je dosegel pri jahanju in vožnji Anton Sukič iz Podgrada. Nekateri kmetje so presegli svoje obveznosti Do 14. septembra so v radgonskem okraju odkupili okrog 57 odst. po planu predvidenih belih žit in so uspehi posameznih KLO bili dokaj različni. Kakor imamo med gospodarji po večini vedno iste špekulante in zavirače, tako se letos izraža tudi med krajevnimi ljudskimi odbori. KLO Žepovci je že dosegel 57 odst. obveznosti, Gornja Radgona 70 odst., Lutverci 68 odst., Kapela 65 odst., Drvanja 60 odst. in Velka, ki leži v hribovitem kraju, 73 odst. Medtem ko je v KLO Velka 11 kmetov zadostilo obveznosti, nekateri pa so plan celo presegli kot Leopold Ferk za 26 kg, Franc Kosar za 30 kg in mali kmet Matija Skuhala, ki sploh ni imel predpisa, 75 kg, stara špekulantka, že večkrat kaznovana Amalija Kauran, še sedaj odlaša z oddajo. in od predpisanih 780 kg ni oddala niti kilograma, dasi ima dovolj žita. Mnogo boljša ni velika kmetica Marija Vandur ter kmetje Pavel Pivec, Ivan Roškar, Jožef Bračič in še nekateri, ki so oddali le malenkost od predpisanega plana. Razumljivo je, da nasproti takim kmetom, ki svojih obveznosti do skupnosti nišo nikoli v redu izpolnje- vali, ne more biti popuščanja, kar zahtevajo pošteni kmetje v Velki. Lep vzgled pri odkupu belih žit je dal predsednik KLO Trate tov. Kuntner, ki je prvi oddal žito. Sledilo mu je 21 dobrih kmetov, od katerih so nekateri svoje obveznosti celo presegli, med njimi Antonija Platiša, Mihael Štandeker, Mihael Kuzma in Franc Kostanjšek. Med zavirači pa je najbolj pomemben Franc Ajhmajer, ki je od predpisanih 1325 kg oddal le 206 kg. Primer najslabših KLO pa je Ivanjševci, kjer so izpolnili le okrog 30 odst. plana. Podobni so tudi KLO Ivanjci. Spodnja Ščavnica, Negova in Stavešinci, kjer bi kmetje laže izpolnili svoje obveznosti kot v KLO Velki. Do špekulantov, ki hočejo na račun delovnega človeka kovati svoje koristi, pa ne sme biti obzira. Ljudska oblast bo proti takim spregovorila svoje s potrebnimi zakonitimi ukrepi. -jh. Otrok sam gotovo ni kriv Ko sem se pred dnevi peljal iz Murske Sobote proti Brezovcem, sem opazoval zanimiv prizor. Dobro razvita osem do desetletna fanta sta se krčevito oklepala ograje ob potoku in na vso moč vpila vsakemu mimoidočemu: »Ti nimak!« Starša sta jih z lepimi besedami hotela privabiti domov ali zaman. Fantovo vpitje je privabilo mimoidoče in okrog njiju se je kmalu zbrala gruča ljudi. Eni so predlagali palico, drugi lepo besedo, tretji pa so nasplošno zabavljali nad vzgojo otrok. Nisem počakal, da bi videl, kdo je zmagal: trmasti otrok ali nemočni starši. Spotoma pa se mi je po javilo vprašanje: Kdo je kriv, da je v tema mladima, tako ljubkima fantoma toliko občudovanja vredne upornosti, poleg tega pa nespoštovanja do staršev in sploh do starejših ljudi? Otroka sama gotovo nista kriva. Taka sta, kakor sta se v svoji zgodnji mladosti navadila ali razvadila. Torej so krivi starši, oziroma oni, od katerih je njiju vzgoja bila odvisna. Tu pa mislim predvsem na dom, kajti upornost in trma izhajajo predvsem iz prvih otroških let. V mislih sem iskal opravičilo za one, ki ta dva otroka niso prav vzgajali. Težko ga je najti. Edino opravičilo bi bilo neznanje staršev, kajti gotovo si vsak oče in mati želita čim boljših otrok, zato bi jih rada dobro vzgojila. V ljubezni do otrok pa mnogokrat zgrešita. Za vsako delo je potrebno neko znanje in spretnost, še posebno pa za oblikovanje otrokovega značaja. In kje se naj starši za to usposobijo? Ker literature imamo bolj malo, bi bilo potrebno premisliti, kako bi mlade starše lahko seznanjali z vzgojnimi prijemi, da bodo svoje otroke lahko vzgajali pravilno v korist sebi in družbi. Ali se ne bi dalo na osnovnih šolah prirejali primerna predavanja? Ali kaj podobnega? Gotovo bi odziv mladih staršev in onih, ki se na to pripravljajo bil zadovoljiv. Stran 2 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 20. septembra 1951 Govor maršala Tita v Mostarju Potem, ko je maršal Tito obiskal več krajev v Hrvatski in Dalmaciji ter prisostvoval tudi proslavi obletnice ustanovitve Jugoslovanske mornarice v Splitu, je obiskal tudi Mostar, kjer je na mitingu pred okoli 30.000 ljudmi govoril o zunanjih in notranjih političnih vprašanjih, predvsem pa o novih gospodarskih ukrepih, ki jih pripravlja zvezna vlada Maršal Tito je med drugim poudaril, da novi sistem plač in prosto preskrbo življenjskih predmetov lahko zato uvajamo, ker imamo že toliko materialnih sredstev za preskrbo, da karte več niso potrebne. Maršal Tito je govoril tudi o diskusijah in o kritiki državne uprave in poudaril, da je kritika nujno potrebna. Glede povišanja plač, je povedal, da to nikakor ne pomeni inflacije, temveč le zamenjavo dinarjev za razne nakaznice in bone. Zato tudi ne bo prišlo do zviševanja cen, ker tega oblast ne bo dovolila. Dalje je maršal Tito govoril o kmetih in kmečkem vprašanju. Dejal je, da s sedanjim stanjem in proizvodnjo na vasi nismo popolnoma zadovoljni. Tako je bila letošnja letina nad povprečjem, posebno še kar se tiče koruze, vendar pa v gotovih krajih odkup ne gre kot bi lahko. Tito je poudaril, da nekateri kmetje se nimajo dovolj smisla za skupnost, se ne zavedajo, da so člani te skupnosti in da morajo dati za to skupnost tudi določene prispevke. »Samo sovražnik lahko trdi« — je dejal maršal Tito — da zatiramo kmeta v korist delavcu in mestnemu prebivalstvu. Ne, kmetje so nam prav tako dragi in pri srcu kot delavci in drugi državljani, ker so del državljanov v naši državi, in sicer zelo velik del. Zanje skrbimo, od njih pa zahtevamo, da tudi sami opravljajo svoje dolžnosti. Velik del kmetov tudi opravlja svoje dolžnosti do skupnosti kot je treba, jaz pa sem ponosen, ker je v naši državi tako silno velik del kmetov dojel, kaj pomeni socializem v kmetijstvu, kaj se pravi prispevati svoj delež k socialistični graditvi.« Potem je maršal Tito govoril tudi o zunanjepolitičnih vprašanjih, predvsem pa glede stalnih groženj z vzhoda, ter poudaril, da se njihova prerokovanja doslej niso izpolnila, pa da se tudi ne bodo. Ob koncu se je Tito dotaknil tudi nekaterih , tamkajšnjih vprašanj, predvsem pa je omenil, naj v Hercegovini ne bi sadili toliko koruze in drugih poljskih pridelkov kot doslej, temveč več tobaka. Precejšen del govora je maršal posvetil tudi naši notranji politiki, predvsem pa poudaril bratstvo naših narodov, kar smatra za naš največji uspeh, ker je s tem zbrisana nacionalna mržnja, pa tudi verski fanatizem in razni drugi podpihovalci več niso tako nevarni. Iz Mostarja si je Tito šel ogledat gradilišče velike hidrocentrale Jablanica, potem, je še obiskal Sarajevo, Zenico in j sedaj še graditelje nove mladinske proge Doboj—Banjaluka. Ob tej priliki je Tito tudi govoril skupini mladih graditeljev, in povedal, da je to, kar sedaj gradijo, najtežji del proge na bodoči magistrali Skoplje—Tuzla—Banjaluka, Zagreb in Ljubljana, ki bo šla vzporedno z dosedanjo magistralo, tako da bomo imeli dve magistrali. V Zagrebu je bil v soboto otvorjen velesejem V Zagrebu je bil v soboto opoldne odprt peti povojni velesejem, na katerem razstavlja poleg mnogih domačih podjetij tudi več sto podjetij iz 12 tujih držav. Letošnji velesejem ima predvsem trgovski značaj in bo odprt do 30. septembra. Angleško-perzijski spor še vedno na ostrini Predsednik perzijske vlade Mosadik je v prejšnjem tednu pritiral angloperzijski spor do ostrine, ko je sestavil ultimat za Anglijo, v katerem je rečeno, da naj Anglija obnovi pogajanja s Perzijo, ali pa bo Perzija, izgnala tudi še ostale angleške strokovnjake. Ultimata vendar ni poslal v London, temveč le v vednost bivšemu posredovalcu Harrimanu, ki se zavzema za nadaljevanje pogajanj. Sedaj je že nekaj držav sklenilo, da bodo kupovale perzijski petrolej, predvsem pa se je sedaj oglasila še Sovjetska zveza, ki nudi Perziji vse, kar Perzija potrebuje, tako da bi Perzija prebredla gospodarsko krizo, ki je sledila po sporu z Anglijo. V Perziji še niso odgovorili na to ponudbo in čakajo, ker so že imeli izkušnje s Sovjeti in jih poznajo po besedah in delu. Angleške vojne ladje še vedno krožijo v perzijskem zalivu. Tudi Zahodna Nemčija bo dobila več svobode Zunanji ministri treh zahodnih velesil — ZDA, Vel. Britanije in Francije so imeli takoj po sklenitvi mirovne pogodbe z Japonsko konferenco v Washingtonu, kjer so poleg perzijskega vprašanja in proučitve najnovejšega položaja v Evropi in na Vzhoda, obravnavali predvsem nemško vprašanje. Uradno poročilo o konferenci je sicer zelo skopo, vendar so diplomatski in novinarski krogi zvedeli, da so se zunanji ministri sporazumeli, da bodo dali Zahodni Nemčiji čim več svobode. Tako nameravajo v kratkem večji del upravnih poslov prenesti na nemške civilne organe. Glavno vprašanje glede Nemčije pa je bilo vprašanje ponovne oborožitve Nemčije, ozir. vprašanje sodelovanja nemških divizij pri zahodnoevropski vojski. Ministri so se sporazumeli, da bodo nemške divizije spadale pod skupno poveljstvo in da ne bo obnovljen nemški generalni štab, ki bi lahko samostojno vodil razne vojaške akcije. Zunanji ministri so obravnavali tudi vprašanje sklenitve mirovne pogodbe z Avstrijo in soglasno sklenili, da je treba pospešiti podpis mirovne pogodbe z Avstrijo. Združeno poveljstvo za obnovitev pogajanj za mir na Koreji Po skoraj dvotedenski prekinitvi mirovnih pogajanj v Kesongu, ki so bila vsaj na videz prekinjena zaradi incidentov na nevtralnem ozemlju, je general Ridgway v ponedeljek ponovno predlagal severnokorejskemu m kitajskemu poveljstvu nadaljevanje pogajanj za sklenitev miru na Koreji. General Radgway je priznal nekaj kršitev nevtralnega področja po njegovih, letalih, in zagotoval, da se v bodoče to ne bo dogajalo. Odgovor na ta predlog za nadaljevanje pogajanj še ni znan. V zadnjih dneh so čete Zadružnega poveljstva spet pričele z ostrejšimi napadi in celo prisilile severnokorejske in kitajska čete, da so se na posameznih delih fronte umaknile za 2 do 10 km. Konferenca držav Atlantskega pakta v Kanadi V Ottawi v Kanadi imajo te dni konferenco države-članice severnoatlantskega pakta. Svet atlantskega pakta je že na začetku zasedanja sklenil, da bodo vse seje imeli v največji tajnosti. V uvodnih besedah je belgijski zunanji minister poudaril, da je mogoče ohraniti mir le v ravnotežju oborožitve s Sovjetskim blokom, ker si le tedaj, če bodo videli Sovjeti zapad močan, ne bodo upali ga napasti. Vsekakor bodo na konferenci predvsem razpravljali o ustanovitvi oziroma organizaciji novih divizij skupne evropske vojske. Primorska je pozdravila obletnico priključitve Ob priliki četrte obletnice priključitve Istre in Slovenskega Primorja Jugoslaviji, je bila vsa Primorska v zastavah in svečano okrašena. Posebna svečana proslava je bila v Novi Gorici, kjer je govoril tudi pomočnik ministra za zunanje zadeve dr. Vilfan, navzoč pa je bil tudi minister F. Leskošek. Ob četrti obletnici priključitve Primorske je bilo veliko manifestacijsko zborovanje tudi v Ljubljani. Na obeh manifestacijskih zborovanjih je prišlo do izraza nezadovoljstvo ljudi zaradi krivične meje, ki je pustila še mnogo slovenskega ozemlja s središčem v Gorici grabežljivemu tujcu. Primorci in sploh vse naše ljudstvo je tudi nezadovoljno z zadnjo kampanjo v Italiji, ki naj bi pomogla za priključitev Trsta Italiji in za ponovno zasužnjenje dela slovenskega in hrvatskega naroda. Tov. Vilfan je kot odgovor v Novi Gorici poudaril Titove besede, ki jih je spregovoril v Splitu. »Če bi kdor koli res poizkušaj sprostiti stare apetite na našo zemljo, bo našel tu svoj grob!« Kaj boli cezanjevske zadružnike? »Popraviti se mora nezadostna skrb nekaterih zadružnikov za uspeh zadruge Popraviti se mora vprašanje ohišnic, pri katerem se delajo dvojne napake: nekatere ohišnice so premajhne, druge zopet prevelike... Nihče nima ‘ pravice razbijati zadrug, ki so že ustanovljene. Za razbijače imamo zakon, To rečem danes tukaj odkrito.. ... Mi bomo tiste napake, ki so se v zvezi z zadrugami dogajale pri nas, popravljali. Toda reči moram, da so bile napake tudi pri Vas — zadružniki...« (Iz govora maršala Tita dne 27. julija na Kozari, kjer ga je poslušala stotisočglava množica ljudi.) Kako lepo zvenijo bodrilne besede našega Maršala. Brez dvoma veljajo tudi cezanjevskim zadružnikom, posebno nekaterim... Spregovorimo nekoliko besed o njihovi zadrugi. Cezanjevske zadružnike smo obiskali, ko je med njimi najbolj »vrelo«. Vsi povprek se sprašujejo: kako bomo letos? Res, težko bo preboleti krizo, nastalo vsled slabe letine in dokaj površnega gospodarjenja. Oboje obenem! Če pobaraš o pridelku žita na hektar, ti odgovorijo, da je zelo nizek. Poiščimo vzroke! Neurje in voda sta jim prizadejala občutno škodo na polju. V jeseni je Ščavnica trikrat preplavila žitne posevke, spomladi pa jih je dvakrat pokrila No, jesenska škoda? Več kot voda, je škodovala pozna setev. Sejali so decembra, januarja... V času lanske trgatve grozdja je zadružno vodstvo poslalo v oddaljeni Cerovec vse zadružnike s konjsko vprego da so tam prevažali zadružno grozdje. To ni bilo povsem na mestu. Poštenjaki trdijo, da bi s pravilno organizacijo dela lahko opravili eno in drugo. Toda to je preteklost! Težje bo sedaj odgo- voriti na vprašanje: »Kako bomo delili žito, ki smo ga pridelali na mnogo manjši površini zemlje, kot smo prvotno določili? Račun prinaša razočaranje! Cezanjevski zadružniki poznajo svoje težave in slabosti. Presenetljiv je tudi njihov očitek; ne vemo, kdo pije in kdo plača. Njihov sistem zadružnega vodstva je precej zamotan Na »tajnih« sejah odločajo bivši veljaki, ki sedijo v upravnem odboru. Na glas zadružnikov se redkokdaj spomnijo, izjema je takrat, ko je treba na delo. Ali je potem kaj čudnega, če zadružniki ne vedo, koliko vina so lani v zadrugi pridelali? Svojevrstna je tudi evidenca o razdeljenem vinu. Manj vredno (hibridno) vino delijo zadružnikom pri opravljanju tež. jih poljskih del, neglede na to, koliko delovnih dni je kdo opravil. V evidenco o raztočenem vinu navadno zapišejo: toliko vina smo dali zadružnikom v času žetve, toliko v času košnje itd. Dobro bi bilo, če bi podatke bolj podrobno knjižili. Kdo ve, če se ni kdo z »okroglo« količino zadružnega vina okoristil in si ga preveč privoščil? Naj zadružniki dajo končno sodbo o tem... Lani je bilo tako, da je dobil več vina tisti, ki se je znašel. Ali ni bolj pravična delitev po opravljenih delovnih dnevih? Kriza pa je tudi v denarnicah, saj so zadružniki dobili letos le akontacijo za I. četrtletje in nič več. Vsak zadružnik je prejel 50 din in 25 bonov za delovni dan. Kje bodo vzeli denar za nadaljnje izplačilo zadružnikov, še ugibajo. V vinogradih, okrog 12 km oddaljenega Cerovca in okoliških gričev, jim letina slabo obeta. Pravijo, da so štirikrat škropili trsje, vendar ne povsem ob pravem času Peronospore in toča sta jim uničili blizu 50 odstotkov pridelka in računajo, da bodo letos izstisnili iz grozdja le 4000 litrov vina (lanski pridelek je presegal količino 9700 litrov mošta). Občuten udarec za zadrugo, ki črpa glavne dohodke prav iz svojih gorici Težave bodo premagali le z vzajemnim delom in odpravljanjem dosedanjih napak. Upravni odbor naj se nasloni na zadružnike in se z njimi posvetuje. Morda se je dosedaj bal njihovih predlogov, poštene kritike? Nemara mu bodo zadružniki še povedali, da se ne strinjajo s tem, da imajo predsednik Klemenčič, pa tudi odbornika Rudolf in Feuš, vsak po enega konja na ohišnici. Ali je tudi to v duhu zadružnih pravil? Prodajo lahko tudi odvisne konje (teh je v zadrugi 38 napram 70 glavam goveje živine), ki v »trojčkih« rezgetajo po nekaterih hlevih za. družnikov. V njih je skrit denar. Tudi bikca pri Kosejevi Mariji jim nista potrebna. Poiščejo naj skrite vire za izplačilo zadružnikov. Morda bi z zadružnim zborom uspeli, z zborom, ki se ga tako ogibljejo Kako to, da so člani upravnega odbora zavarovali »svoje« bivše konje pred nezgodami, te pravice pa niso priznali drugim zadružnikom? Med njimi in preprostimi zadružniki ne bi smelo biti razlike. Tudi tukaj diši o bodočih načrtih! Priporočamo jim, da prisluhnejo besedam našega Maršala in poskusijo s tremi zadružnimi čednostmi: pravičnostjo, enakopravnostjo in sodelovanjem z zadružniki, pa bodo videli, da bo tudi sedanjega »vrenja« v zadrugi konec Naposled pa je njihova dolžnost, da vskladijo svoje delovanje z vzornimi zadružnimi pravili. Prepričani smo, da bo potlej tudi cezanjevske zadruga oživela in se dostojno uveljavila v vaškem življenju. Ks. IZ SODNE KRONIKE Skupina tatinskih mlinarjev obsojena Pred kratkim je bila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru razprava proti skupini mlinarjev in njihovim pomagačem, ki so kradli žito in mlevske izdelke iz bivšega Šiftarjevega mlina v Murski Soboti, kakor smo v našem listu že poročali. Na zatožni klopi so se znašli: Franc Franko, Ludvik Horvat, Franc Sever, Franc Titan, Martin Tivadar, Franc Gutman, Štefan Jerebic in še skupina drugih njihovih pomagačev in odkupovalcev nakradenega blaga. V letu 1948 so po nacionalizaciji Šiftarjevega mlina v Soboti, tam zaposleni delavci pričeli izrabljati slabo kontrolo s strani soobtoženega nadmlinarja Jere. bica in uprave mlinarskega podjetja ter začeli odnašati žitarice in mlevske izdelke. V letu 1948 sta mlinarja Franc Franko in Ludvik Horvat prva začela s tatvinami, sprva bolj redko, pozneje pogosteje. Leta 1950 pa so začeli krasti tudi Franc Sever, Franc Gutman, kot neposreden storilec pa Franc Titan. Ker so obtoženci jemali žito in mlevske izdelke iz viškov, ni bilo zaslediti večjih primanjkljajev. Obtoženi Jerebic, ki je opuščal kontrolo nad ostalimi pa je vse leto 1948 sam kradel in si do leta 1950 prisvojil na škodo Žitofonda okrog 2000 kg pšenice. Kazniva dejanja mlinarjev so bila olajšana tudi vsled tega, ker v podjetju ni bilo nočne straže, medtem, ko je Franc Gutman, ki je imel nalogo čuvati poleg stoječo žago opustil prijavo storilcev. Spravilo pa je Franco Franka in Gutmana na pot kraje tudi to, da jih je k temu nagovarjal Franc Titan, ki je od njih odkupoval nakradeno blago. Neposredno pa je bil pri tatvinah udeležen še Martin Tivadar, ki je Titanu in ostalim doma skrival ukradeno moko in žito. Končno pa so bili v to zadevo še zapleteni številni črnoborzijanci, ki so to moko kupovali in jo potem razprodajali. Obtoženi mlinarji so oškodoval skupnost za 118.928 din. sam Jerebic pa za 45 000 dinarjev. Sodišče je po daljši razpravi ob kočni besedi branilca, izreklo stroge, toda pravične kazni: Kot glavni kolovodje so bili obsojeni: Titan Franc na 7 let strogega zapora, Sever Franc na 5 let strogega zapora, Franko Franc na 4 leta strogega zapora, Tivadar Franc n 3 leta strogega zapora, Jerebič Franc na 5 let strogega zapora, Gutman Franc na 2 leti strogega zapore in Gomboc Koloman na 1 leto strogega zapora. Nijže zaporne kazni od 6 mesecev do 2 let je sodišče odmerilo sledečim obtožencem: Sever Jožetu, Marič Stefanu, Rac Alojziju, Franko Francu, Cipot Ignacu. Krstič Stefanu, Lanjnšček Karolu, Balok Ludviku, Zorko Štefanu, Ščap Janezu, Mičer Hristu, Rajner Vincencu, Postrič Josipu, First Idi in Seči Beli Odmerjene kazni naj bodo oster opomin vsakemu, kdor si poizkuša na nedovoljen način, na račun preskrbe delovnega ljudstva, pridobiti premoženjsko korist. Če zavore odpovedo in se šofer ne zmeni za to! Dne 21 julija 1951 je vozil šofer Rakuša Jožef težji tovorni avtomobil na cesti Slatina Radenci—Murska Sobota. Med potjo je šofer opazil, da ne delujejo prednje zavore, kljub temu pa je e naloženim avtomobilom vozil naprej. Vsled ozke ceste, pa je pri srečanju avtomobila OKAP iz Murske Sobote, v vasi Puževci zavozil v breg ceste. Ker vozila ni mogel zaustaviti se je avtomobil končno prevrnil ter se je pri tem razbilo 425 steklenic z mineralno vodo, pri čemer je nastala škoda za podjetje Slatina Radenci 14.000 din. Ker je s tem zakrivil kaznivo dejanje ogrožanje javnega prometa, ga je sodišče v Murski Soboti obsodilo na 1 mesec in 15 dni zapora, za dobo 1 leta, pod pogojem. da v tem času ne bo storil hujšega naklepnega kaznivega dejanja. Cvetoče koprive z obmurskih vrtov Oni dan so me zmotili klopotci, ki zadnje čase tako vabljivo pojo v Ljutomerskih goricah — kar peš sem jo mahnil proti Jeruzalemu. Dan je bil lep, vse naokrog sadovi obetajoče jeseni, V takih prilikah pač popotnik pozabi na vse skrbi. Tik pred Svetinjami sem zadovoljno sedel v senco lepe rdeče strehe. Veselje pa mi je na mah prešlo, ko sem pogledal, v notranjost stavbe in ugotovil nedograjen svinjak brez svinj. Svinjak so zgradili za potrebe drž. posestva v Jeruzalemu, ki bi moralo »plansko« gojiti, razen vina, še svinje. Sicer je vsa zadeva malo čudna. Posestvo se namreč bavi le z vinogradništvom ter za svinjegojstvo nima pogojev. Morda pa je »planer« računal na novo metodo krmljenja svinj z grozdjem — saj je ugotovljeno, da grozdje vsebuje veliko vitaminov. Ker so tudi krediti nekje zamrznili, ni zgradba ne tič ne miš, kvečjemu stanovanje za vrabce in potepuhe. Pri Ivanjkovcih sem se ustavil pri zadružnih koscih, ki so pogumno rezali sočno travo. Med pogovorom pa sem ugotovil, da so ivanjkovski zadružniki pravzaprav racionalizatorji. Prvo so se odločili za zeljnik. V preorano zemljo so zasadili za 35 tisoč din sadik. Ker pa imajo zadružniki tudi drugod skrbi, se je po enem mesecu izkazalo, da se je zeljnik prelevil v travnik, ker je trava zadušila zelje. Zadružnikom na Libanji, pa se je letos pripetilo nekaj skrivnostnega, kar niti v upravi ne morejo »pogruntali«. Pri belem dnevu je namreč izginilo 11 kub. metrov lesa, ki so ga namenili za zadružno gradnjo. Še dobro, da so ostali uvozniki, ki so prevažali les. Zadnjič sem v »Ljudskem glasu« bral tale oglas »Vsa mizarska dela, izvršujem točno in solidno«! Spodaj pripis «Mizarstvo, Prelod Tomaž, Boreci«. Koliko je resnice v tej »solidnosti« sem se lahko osebno prepričal, ko sem se mimogrede oglasil v njegovi delavnici. Prisluhnil sem in ujel sledeči pogovor: Stranka: »Pripeljal sem deske za struženje m žlebičenje!« Mojster: »Tebi že ne bom delal, zapelji deske k mizarju, ki ti je naredil stavbena mizarska dela.« Ko šem brez pozdrava smuknil iz delavnice, sem prišel, do zaključka, da bi mojster Prelog, dal v «Ljudski glas« oglas sledeče vsebine: »Izvršujem mizarska dela — toda le po moji želji«. »Ljubavna zgodba«, ki so jo ta dan vrteli v ljutomerskem kinu, je tudi mene dvignila. Stopil sera v vrsto za karte in si preganjal čas z ogledovanjem starih plakatov o obnovi domovine, čeprav se bije borba za prvo petletko! Na žalost, pa sem videl le del »Ljubavne zgodbe«, ker so si drugi del prilastili neprestano prihajajoči zamudniki. Iz kinodvorane sem se namenil naravnost v ljutomerske gostilne, hoteč naročiti prenočišče. Ker pa so bile že vse tujske sobe zasedene z nameščenci — ti baje ne dobe drugje stanovanja — sem si hotel poiskati kak kot v naravi. Stopam proti Sršenovem logu, naenkrat pa je reklo »štrbunk« in sem tičal do vratu v blatu novega kopališča, ki ga bodo prev gotovo odprli še v zimski sezoni, ko se začno zanimive vaterpolo tekme na zgrajeni smuški skakalnici. Srečno sem našel prostor na Starem ljutomerskem trgu. V sanjah so se mi prikazali ljutomerski radioamaterji, ki se trudijo na vse kriplje s popravilom zvočnika. Glej ga zlomka! Nenadoma pa je tako zasviralo, da sem se prebudil. Našel pa sem le štiri koncertne prireditelje, ki so divje nastopali s svojimi pasjimi melodijami. Jutro me je že našlo med čakajočimi j mlekaricami v mestni mlekarni, kjer, sem hotel popiti čašo mleka. Ko pa sem pogledal v zamaščene kangle, mi je trenutno prestala skušnjava po mleku, tako da sem brez besede odšel na postajo. V Dokležovju sem zapustil gugajočo mrcino, ki se ji pravi vlak in se namenil po kruh v zadrugo Ižakovci. Ko pa sem vstopu k prodajalki, je ravno zadnja njena teta odnesla zadnje tri hlebce kruha. »Vrag, pa tako poslovanje in protekcijo,« sem se razburil sredi ceste, tako da je priletelo skupaj mahoma pol vasi. »Kaj hočete, tudi nam se godi tako. žlahta je pač žlahta«. Naslednja postaja, kjer sem se za kratek čas ustavil je bila KZ Krog. Tu Pa je ravno Poslovodkinja Irma predajala trgovino novi nameščenki. Ker pa je Irma »trgovsko dobro potkovana«, ji je kar vse trakove zaračunala po 10 din meter, neglede, da so trakovi stali v prvem primeru le 2,50 din. Pač dober zaslužek. Se boljšo trgovsko »žilico« pa sem ugotovil pri zadružni poslovodkinji v Rankovcih, ki izkupiček za prodane klobase daje kar v lasten žep, ker menda iz »dobrosrčnosti« noče z računi obremenjevati knjigovodjo. V kmetijski zadrugi na Cankovi pa si je čistoča zlomila nogo in so jo morali takoj odpeljati v bolnico. Marmelada teče kar. po pultu, sadna škropilnica se skriva v cementu, pa tudi ostali prostori so temu primerni V Petanjcih pa se odlikuje zadružna trgovina po tem, da z lučjo pri belem dnevu ne najdeš cene predmetov, čeprav je bila Poslovodkinja že nekajkrat opozorjena na to. »Pravijo, da se da v kalnem dobro ribariti!?« V Kuzmi sem se ustavil pri zadružnem knjigovodju Zrimu. Ko sem ga vprašal kaj je s tistimi izgubami, ki bi jih moral raziskati po sosednjih zadrugah, se je sladko nasmehnil: »Bo že še počakalo«. Drugačnega mnenja pa so na OZKZv Murski Soboti kjer mislijo knjigovodjo Zrima za njegovo malomarnost, primemo nagraditi. Ko sem prišel v Dolence, sem ravno naletel na sejo odbora KZ. Glavna točka dnevnega reda se je sukala okrog 20 tisoč din izgube, ki jih je naredil bivši lesni manipulant Horvat. Ker pa je Horvat bil tudi član upravnega odbora, so naredili sledeči sklep: Manipulant Horvat plača 1000 din, zadruga pa iz lastnih sredstev tisti malenkostni ostanek 19.000 din, tako da ne bo nikdo imel kaj očitati. Do tu bi bilo sicer vse lepo in prav, če ne bi bilo tega presnetega foruma OZKZ, ki se brez povabila spušča v to zadevo ter zahteva pravično povračilo izgube od krivca. Pa drugič spet. Obsojen zaradi nerednega poslovanja Te dni se je moral zagovarjati pred Okrajnim sodiščem v M. Soboti, Jožef Hudarin, bivši upravnik Okrajnega hotela »Central« v M. Soboti. Obtožnica mu je očitala, da je v času svojega službovanja kot upravnik brezvestno in nemarno upravljal zaupane uradne posle s tem, da je opuščal usmerjanje in zanimanje za podjetje, pri zamenjavi uslužbencev ni vršil predaje poslov na podlagi inventure itd. Tako je našla kontrola ob priliki pregleda njegovih poslov na eni strani 248.777 din primanjkljaja ter istočasno neupravičenega viška 66.364 din, tako da je končno smatrati primanjkljaj 125.257 din. Splošno je znano, da je hotel »Central« v Murski Soboti, eden izmed največjih in najboljših lokalov, zato tem bolj nerazumljiv primanjkljaj? Upravnik Hudarin, pa je vidno zanemarjal dolžnosti, cele dneve izostajal iz službe, pijančeval. Vse revizije so ugotovile, da je bila inventarna knjiga neurejena, nabava inventarja ni bila pravilno vpisana itd. Pri vsem tem je jasno, da je šlo vse poslovanje »rakovo pot« in da so končni obračuni prikazali izgubo. Del krivde za to, pa nosijo tudi odgovorni forumi, ki so cele mesece opuščali kontrolo nad poslovanjem, čeprav bi se ta morala v takem podjetju, kot je hotel »Central« večkrat izvršiti. Sodišče je spoznalo obtoženca za krivega ter ga obsodilo na 2 meseca odvzema prostosti, pogojno na dve leti, povračilo stroškov kazenskega postopka 200 din in povračilo nastalega primanjkljaja v znesku 125.267 din. Murska Sobota, 20. septembra 1951 »LJUDSKI GLAS« Stran 3 IZ OBMURSKIH KRAJEV V Gornji Radgoni je največji zadružni dom v okraju V Gornji Radgoni so dokončali grad- njo zadružnega doma v surovem stanju, ki so ga začeli grditi že leta 1949. To je največji zadružni dom v okraju. Gradbena dela so opravili večinoma plačani delavci; člani množičnih organizacij ter Ljudske milice in Jugoslovanske armade pa so opravili okrog 2000 prostovoljnih ur. Do zime bodo uredili prostore za zadružno trgovino in točilnico, prihodnje leto pa bodo uredili se ostale prostore. -jh. V Ljutomeru so zadruge znižale ceno povrtnin Pred dnevi je Zadružni sklad ljutomerskega okraja postavil na ljutomerskem trgu svojo stojnico, ki jo zadruge zalagajo s povrtnino. Že prve dni so prodali precejšnje količine povrtnine, predvsem, ker so njihove cene mnogo nižje od privatnih prodajalčev. 8. septembra so v zadružni stojnici prodajali zelje po 5 din, krompir po 10 din, fižol v stročju po 14 din, papriko po 9 din in paradižnike po 9 din za kilogram. Tako zbijajo cene privatnikom. Ko se je na živilskem trgu pojavila zadružna intervencija, so privatni prodajalci kar zbežali s svojimi košarami s trga. Naslednje dni jih sploh ni bilo na trg, razen z manjšimi količinami sadja. Privatni prodajalci pravijo, da ne morejo prodajati svojih povrtnin po tako nizkih cenah. Če še prinesejo na trg svojo zelenjavo, računijo skoro za 100 odst višje cene kot zadružna stojnica. Zato pa malo prodajajo. M. I. Komu to koristi? Mlatilničar Sebastijan Nedok je letos mlatil privatnikom tudi V Stanovi vasi. Pri zapisovanju namlačenih količin žita pa ni delal pošteno. Pri kmetu Potočniku je namlatil 1300 kg, v mlatilniške knjigo pa je zapisal le 800 kg, pri Janezu Vajdu pa je namlatil nad 900 kg, v mlatilniško knjigo pa je zapisal le 225 kg. Enako je delal tudi pri drugih kmeti. S takimi neresničnimi podatki je šel k predsedniku krajevnega ljudskega odbora, naj bi ta sporočil tako slab pridelek na okraj. Kei predsednik ni mogel verjeti v tako majhen pridelek, je šel vprašat kmete, ki so mu povedali po resnici. Zato je predsednik KLO zahteval od mlatilničarje resnične podatke. Ker jih ta ni imel, jih je moral hote ali nehote naslednji dan zbirati pri kmetih, katerim je mlatil. Če tega prebrisanega ptička ne bi prijeli, bi si na nepošten način prisvojil lep del merice. Komu bi torej to koristilo? M. I. Stanovanjska hiša mu je pogorela Pretekli ponedeljek okrog 16. ure je zgorela krojaču Karlu Hediju na Velki v radgonskem okraju stanovanjska hiša. Škodo cenijo na okrog 100.000 din. Ker je požar izbruhnil podnevi, so vaščani s hitro pomočjo obvarovali lastnika še večje škode, ki je le delno krita za redno zavarovalnino. Lastniki hiš skrbite za redno ometanje dimnikov! Avtomobilska nesreča V bližini Trstenika v radgonskem okraju se je minuli petek popoldne zgodila težka prometna nesreča. Šofer Vinko Grosman, uslužben pri Okrajnem avtoprevoznem podjetju v Gornji Radgoni, je s tovornim avtomobilom zavozal s ceste v 5m oddaljeno mlako. Od močnega udarca se je Vozilo popolnoma razbilo. Šofer ter njegova spreljevalca Jože Lebreht in Peter Vajdinger so bili hudo ranjeni in so jih prepeljali v murskosoboško bolnišnico, škoda na vozilu znaša okrog 120.000 dinarjev. -jh Pri prevozu hlodov iz Negove v Be- nedikt se je 14. t.m. težko ponesrečil posestnik Valentin Špindler iz obrata. Dobil je težke notranje poškodbe ter si zlomil nogo. Vsled poškodb je bil prepeljan v Mariborsko bolnico. jk. Kmečki človek si bo lahko sam pomagal Pretekli ponedeljek so v Lendavi končali z drugim tečajem za prvo pomoč. Prvi tečaj je obiskalo 24 članov Rdečega križa. Predaval jim je dr. Breznik o vseh osnovnih zdravstvenih zaščitnih merah in ukrepih, ki so potrebni za zaščito ponesrečenca. Tečajniki so praktično preiskusili svoje znanje pri obvezovanju poškodovanih udov, transportu ponesrečencev, umetnem dihanju itd. V Dobrovniku, kjer živijo Madžari, je tečaj obiskovalo 20 oseb. Zelo dobro sta uspela tečaja za prvo pomoč v Hotizi in dolnjelendavskem podjetju Proizvodnjo nafte. Predavateljem so pomagali tudi voditelji protiletalske zaščite. Organizacije Rdečega križa so v tekmovanju zabeležile obveznost, de bodo v internatskem tečaju usposobile šest zdravstvenih aktivistov — voditeljev skupin prve pomoči po vaseh Svojo obveznost so presegle za 100 odst. Poslale so tudi dva tečajnika v mladinsko delovno brigado, kjer opravljata službo bolničarjev. Tečaji prve pomoči so mnogo pripomogli k zdravstvenemu prosvetljevanju kmečkih ljudi. To se zrcali v učnih uspehih tečajnikov, ki so pred izpraševalno komisijo prav dobro odgovarjali na strokvna vprašanja. Med njimi so tudi odličnjaki. Tudi organizacije Rdečega križa tekmujejo V tekmovanju za deseto obletnico JA bo organizacija Rdečega križa radgonskega okraja poživela delo zdravstvenih aktivistov, izvedla dopolnilne tečaje ter več tečajev prve pomoči v sodelovanju s protiletalsko zaščito. Krajevni odbor RK Trate je sklenil ustanoviti zdravstveno postajo in se pripravlja na kulturno prireditev. Krajevni odobor RK Velka, ki je najdelavnejši v okraju, je pred kratkim pripravil igro »Deseti brat« na prostem. S to igro bo gostoval v sosednjih vaseh v Tednu rdečega križa. -jh. Novo izobraežvalno-umetnisko društvo V Drvanji v radgonskem okraju je mladina pred kratkim ustanovila izobraževalno-umetniško društvo, v katero se je vključilo precej kmečke mladine. Imeli bodo dramatsko in pevsko sekci- jo ter knjižnico. -jh. Hudo neurje v okolici Runeča 9. t. m je bilo strašno neurje na Runeču in okolici. Med deževjem je padala kot lešniki in orehi debela toča in je divjal silovit vihar, ki je polomil mnogo drevja Toča je naredila precej škode v vinogradih. Udarila je tudi strela pa na srečo le v češnjo pred viničarije Kovačec. Gospodinja, ki je pravkar zapirala Okno, se je onesvestila. Zato več previdnosti ob grmenju. K sreči ni bilo hujše: škode. Kaznovani zaradi malomarnosti Nekateri poslovodje raznih obrtnih, zadružnih in krajevnih podjetij v radgonskem okraju se niso ravnali po pravilniku, ki je predpisan za poslovanje v vseh zadevah socialnega zavarovanja. S tem so ovirali pravilno in pravočasno delo filiale zavoda Za socialno zavarovanje pri svetu za socialno skrbstvo OLO Radgona. Zato so bili kaznovani z denarnimi kaznimi, in sicer Jože Balažič, poslovodja čevljarske delavnice Trate, Jože Amon, poslovodja krajevne krojaške delavnice Apače, Vinko Korene, poslovodja krajevne čevljarske delavnice Stogovci, Ludvik Lebreht poslovodja krajevne krojaške delavnice Drvanja in Ivan Kovačič, poslovodja krajevnih podjetij Lutverci. Filia zavoda za socialno zavarovanje v Gornji Radgoni bo v prihodnjih dneh uvedla študij novega zakona o socialnem zavarovanju, na katerem bodo vodje podjetij in ustanov seznanili s predpisi novega zakona. -jh. „Zakaj o nas nič ne pišete?“ Ves poten sem s kolesom zavil v vas, ki je stala na desni strani ceste. Ker ob cesti ni bilo gostilne, sem upal, da jo najdem v vasi. Sicer nisem prijatelj alkoholnih pijač, žejo pa je bilo treba nekako pogasiti. Ko sem zavozil že precej daleč v vas, a gostilne nikjer, sem vprašal po njej nekega moža, ki sem ga opazil, ko se je hladil na dvorišču. »Ste gotovo tujec, če ne veste, da pri nas nimamo gostilne,« mi je odgovoril. Ko sem mu pritrdil, me je vprašal: »Kaj pa iščete pri nas?« »Najprej gostilno, pa še kaj drugega,« sem mu odgovoril. Tedaj sem se spomnil, da je popotna torba polna, a grlo prašno od cestnega prahu, zato se mi ni ljubilo govoriti. Le za vodo sem poprosil. Ko mi je zajel hladno studenčnico, me je radovedno ogledoval. Gotovo sem se mu zdel sumljiv. Meni pa se je razvezal jezik, ko sem ga zmočil, zato sem mu povedal: »Novice zbiram za časopis. Morda jih tudi pri vas imate kaj?« Nezaupno in molče je odkimal. Tedaj se je oglasila mlajša ženska, ki naju je od daleč poslušala: »Zakaj pa o nas nič ne pišete? Zakaj ne pridete večkrat?« »Pa še sedaj nič nimate za mene,« sem ji odvrnil v upanju, da bom le kaj dobil. »O, imamo že, imamo! Marsikaj bi nas lahko pohvalili, pa se ne zmenite za naše delo. Tekmovali smo in se postavili na odru... Letos smo gotovo igrali največ v vsem okraju...« mi je začela naštevati. Postalo mi je nerodno. Sedaj se bom moral še zagovarjati. »Saj bi rad pisal, pa ne morem vsak teden priti k vam. Potem pa novice zastarijo. Zakaj pa sami ne napišete in nam pošljete?« sem jo vprašal, hoteč se tako izvleči. »Če bi vedeli tako lepo pisati kakor vi, bi že pisali... Znamo delati na polju in pri živini, napisati pa le kako pismo fantom k vojakom ali sorodnikom v mesto...« me je prepričevala in moški ji je pomagal. »To vam že verjamem, da morda ne bi napisali tako lepo kot tisti, ki pišejo časopise.« »Zato pa ne bi hotel nihče čitati ali ne bi niti hoteli natisniti v časopis,« me je prekinila. Moral sem jima razložiti, kako je s pisanjem in časopisom. »O vas in vaši vasi lahko mnogo pišemo, če nam boste pri tem sami pomagali. Gotovo imate večkrat kup novic, ki bi zanimale tudi ostale naše naročnike in čitatelje. Igrate igro, pojete v pevskem zboru, imate zbor volivcev, kjer se pogovorite nekaj pametnega, gradite, žanjete, mlatite... masikaj bi se dalo napisati o dobrem in slabem gospodarstvu... Pa to boste že sami odkrili, kaj vse lahko pišete. O vas lahko pišemo mnogo več kot samo o igrah, kakor ste mislili. Vse to, kar pišemo in drugih vasi, lahko pišemo tudi o vas, če nam boste poročali... Če ne boste vsako besedo lepo in pravilno napisali, bomo mi že popravili, kar bo treba. Glavno je, da napišete resnično in točno. Le poiskusite in pišite, pa boste videli, da bo šlo, da znate napisati toliko, da bomo tudi o vas lahko pisali v »Ljudskem glasu«! Obljubila sta... Morda se bodo tudi med vami, ki boste to čitali, našli nekateri, ki so užaljeni, ker o vas nič ne pišemo. Vsem naj velja prejšnje opravičilo. Z veseljem pa bomo sprejeli vsak dopis od naših čitateljev tudi iz drugih krajev in ga bomo po možnosti objavili. Le oglašajte se in nam poročajte, pa bomo tudi o vašem delu in življenju pisali. L. G. Našim naročnikom Prosimo vse naročnike, ki ste že prejeli položnice, da jih čimprej izpolnite in nam nakažete zaostalo naročnino, kajti drugače vam bomo morali nadaljnjo pošiljanje lista ustaviti, zaostanek naročnine pa prisilno izterjati. Ker se naročnina praviloma plačuje v naprej, pričakujemo, da boste tudi vi plačali obenem za prihodnje mesece do konca tega leta. Ne odlašajte s plačilom naročnine, ker se vsak dan prijavljajo novi naročniki in ker tiskamo le omejeno število lista, bomo rajši pošiljali takim, ki bodo redni plačniki. Naročnike v Murski Soboti prosimo, da plačujete naročnino na upravi lista, Trg Zmage st. 5, II. nadstropje Položnic vam ne bomo pošiljali, ker takrat, ko bi nesli denar na pošto, lahko prinesete tudi na upravo lista Tudi ha dom ne bomo pošiljali zbiralcev naročnine, ker niste vedno doma, zato bi morali mnogokrat hoditi zastonj. Na upravi lahko tudi poizveste, koliko imate še zaostanka. Tudi naročniki iz vasi, ki so že prejeli položnice, lahko plačajo na upravi lista, če pridejo po kakem opravku v Mursko Soboto. — Uprava. Prvo brodarsko društvo v lendavskem okraju Pred dnevi so v Dolnji Bistrici ustanovili prvo pomorske brodarske društvo v dolnjelendavskem okraju. Pobudo za ustanovitev društva je dala vaška mladina z organizacijo Ljudske tehnike. V društvo se je vpisala večina vaških mladincev, ki so poskrbeli za dva kajaka. V delovnem načrtu imajo delavnico, v kateri bodo izdelovali kajake za Sosednja društva in lastne potrebe. Zgled bistričkih mladincev naj vspodbudi tudi sosednje mladinske aktive, da se lotijo ustanavljanja sličnih društev ob Muri. Bistričani bodo kmalu začeli s tekmovanjem na valovih Mure. Kdo jih po posnemal? Zmaga ljutomerskih nogometašev v Zagrebu V nedeljo, 9. t. m. je odšlo prve moštvo ljutomerskega sindikalnega nogometnega kluba v Zagreb, kjer je v prijateljski tekmi pred 300 gledalci premagalo enajstorice »Kustošije« z rezultatom 2:1. Ljutomerčani so topot pokazali eno izmed svojih najboljših iger in zasluženo zmagali V Radgoni pa neodločen rezultat Preteklo nedeljo je bila na radgonskem igrišču odigrana nogometna tekma za prvenstvo med domačim »Elanom« n moštvom SNK iz Ljutomera, ki se je končala z neodločenim rezultatom 3:3 (1:2). Ljutomerčani so nastopili v oslabljeni postavi z 10 igralci in so v igri nad-kriijevali nasprotnika. Njihova napadalna vrsta je imela »smolo« pri pošiljanju žoge v gol. Posamezni igralci so se trudili za zmagoslaven izid tekme, vendar so z nepotrebnim preigravanjem dopuščali nasprotniku, da je večkrat razpolagal z žogo. Tudi zadnji gol bi lahko ljutomerski vratar uspešno ubranil. Pri domačinih je zlasti nedisciplina posameznikov zasenčila izgleda za njihovo zmago. Sodil je Flisar iz Murske Sobote. Naši čitatelji piše o • • • Začarani krog Od tedaj, ko je mestni kino zasedel veliko dvorano fizkulturnega doma v Murski Soboti, je v življenju Telovadnega društva in v kulturno umetniškem življenju v mestu zmeda. Kaže pa na to. da je zmeda Uidi v vprašanju, kako dati meščanom primeren kino, ali še točneje, kako zadostiti ljudem ki so prispevali za kino. Za rešitev obojega je potrebno hitro, iznajdljivo na odločno delo. V poldrugem letu se da marsikaj narediti. Praktično o tem govori delovanje članov dramskih skupin. Tud Telovadno društvo se je znašlo, toda šele v poslednjih mesecih, zato pa je tem bolj živahno zaživelo, Tudi Mestni ljudski odbor je zbiral denar za gradnjo kina. Toda pravih uspehov še vedno ni, ker vsi imajo le eno dvorano, kjer so drug drugemu v oviro: če hoče dramatska skupina pogosteje nastopati, Je v škodo kinu ih narobe. Telovadno društvo pa je od svOjega doma popolnoma odrezano. Telovadno društvo si je zadalo za delo v prihodnjem letu obsežen program. Ustanovljenih je bilo več sekcij, toda te še niso utrjene. Torej utrditev notranje organizacije in postopoma povečanje članstva — to je glavna naloga. Omogočiti delovanje predvsem sekciji za tenis, ki je brez igrišča, pomagati odbojkarjem in košarkarjem. Za vse te bo prostora na dvorišču doma, a za ostale v dvorani. Dramska sekcija SKUD »Štefana Kovača« pripravlja prvič opereto, in sicer z velikim nemirom, pa tudi z veliko voljo. Igralci in režiser o tem neradi govorijo, kajti kdo ve, kakšne težave še bodo. Veliko upanje pa majo v tem da bodo po 1. decembru lahko vadili na odru v Fizkulturnem domu, kar je najpomembnejše za uspeli nastop in za čimvišjo kvaliteto. Imamo pa še dva MKUD in še marsikaj, kar pomeni velik prispevek h kulturnemu dvigu naših ljudi, če bodo objetvini pogoji za njihovo delovanje. Vse to se pripravlja v negotovosti, kajti ovira jih kino. Vsi so za to, da se kino loči od Fizkulturnega doma — tudi oni prebivalci, ki ne sodelujejo v nobenem društvu, toda vsak pripominja, da je kino prav tako potreben. Vprašanje je, ali bo kino, ko mu poteče najemna doba, imel že svojo lastno dvorano ali ne. In kaj potem, če je ne bo imel? V.Š. Niso se ga zbali Dijaki gimnazije in učiteljišča v Murski Soboti preživijo počitnice doma pri starših. Ob začetku šolskega leta pa se morajo preseliti v Mursko Soboto, kjer se hranijo v menzah, zato morajo imeti živilske nakaznice. Dijak iz Veržeja jih na svojem KLO nisi dobili, administrator Skuhala pa je krivdo valil na OLO. Zato so se dijaki obrnili na OLO v Ljutomer. Tam se je uslužbenka čudila, ko so ji to povedali, kajti Skuhali je posebno naročila, da živilske nakaznice morajo dobiti v prvi vrsti dijaki, ker bi drugače bili brez hrane. Ko so ponovno zahtevali živilske nakaznice na KLo in so povedali kaj so jim rekli na OLO, je Skuhala začel kričati, da uslužbenka laže, da so dijaki smrkovci in da jih bo zmetal ven, če se takoj ne izgubijo iz pisarne Dijaki se groženj niso ustrašili, temveč so zahtevali, naj Skuhala gre takoj z njimi na OLO, da se tam pogovorijo, kje je krivda. Tam sta uslužbenka in nšpektor Glogovšek dokazala Skuhali, da vso krivdo nosi on sam, ker ni naredil, kar So mu naročili. Ker se je dijakom tako početje zdelo nepravilno in odnos Skuhale do dijakov nemogoč, so se pritožili še na javnem tožilstvu. -go. Potujem, opazujem in poslušam Pod takim naslovom se nam je predstavil nek dopisnik, povrh pa se je še podpisal z Opazovalec, ko nam je poslal svoj dopis, čeprav dopis ni slab in se mi strinjamo z njegovimi navedbami, če so resnične, bo dopis romal v uredniški koš, ker nepodpisanih dopisov ne objavljamo. Kdor piše resnico, se lahko mimo podpiše, posebno še zato, ker se je lahko vsak naš čitatelj prepričal, da pod dopisi ne objavljamo imen dopisnikov. Zato obveščamo vse, ki nam pošiljajo nepodpisane dopise, ali ne pošljejo svojega polnega naslova, da se na njih ne bomo ozirali in jih ne bomo upoštevali. — Uredništvo Klub za konjski šport v Ljutomeru priredi v nedeljo, 23. septembra 1951 ob 14. uri na dirkališču na Cvenu pri Ljutomeru VELIKE JESENSKE KONJSKE DIRKE Pri teh zaključnih dirkah bodo sodelovali najboljši konji LR Slovenije, ki so z uspehom vozili v jugoslovanski derby dirki v Beogradu. Spored vseh dirk bo zelo zanimiv. Nastopili bodo preizkušeni in dobro trenirani konji — kasaški in galopski. Vstopnina 30 din. — Prvovrstna jedila in pijača. — Avtobusi bodo vozili iz Ljutomera na dirkališče in nazaj. — Zveza z vlaki na vse strani ugodna. Odbor. Razglas Bukov žir je letos dobro obrodil, zato naj ga vsakdo nabira. Za 100 kg zdravega, suhega bukovega žira lahko dobi v vsaki zadrugi 8 kg jedilnega olja, ali plačilo v gotovini. Priden nabiralec lahko nabere dnevno po 50 kg žira, in tako zasluži po 1500 din dnevno. Bukov žir zori v drugi polovici septembra in v začetku oktobra. Žir je zrel, ko se razpoči jezica in ko sad postane svetlo kostanjeve barve. Nabira se ga lahko tako, da se pod bukev razprostre ponjava in se bukev otrese, ali pa se z listjem pograblja pod drevesom in se preseje na gumleno rešeto. Prazno seme se izloči s čistilnico ali se izpolje v košari. Žir se mora hitro posušiti na soncu, zraku, vetru, ali na peči, drugače rad splesni. OBJAVA DUR Tovarne perila, Murska Sobota je prešel po odločbi Tovarni perila, Murska Sobota št. 2184-51 z ti ne 27. avgusta 1951 v likvidacijo. Pozivamo vse upnike in dolžnike, naj v danem roku priglasijo terjatve, oziroma poravnajo svoje obveznosti do podjetja v likvidaciji, sicer se bodo dolgovi sodno izterjali. Priglasitveni rok: 15 dni po objavi v časopisu. Mestni kino v Murski Soboti predvaja od 21. do 23. septembra ameriški film »Morski volk«. — Od 25. do 27. septembra ameriški film »Tarzan zmaguje«. Skrbimo za sončnice! Pri zorenju sončnic je treba paziti, da se porežejo le zrele glave Le v krajih, kjer ptiči kljuvajo seme, se sončnice lahko preje poberejo Vsako zrno je treba pobrati in skrbno shraniti, tudi iz najmanjšega cveta. Seme je treba dobro posušiti, da ne splesni. Čim več sončnic bo kdo pridelal, tem več olja do dobil. Spravljanje zelenih buč pomeni gospodarsko škodo, ker je v vsaki zreli buči seme in v tem olje Zato je treba vsako bučo pustiti dozoreti, potem pa seme skrbno pobrati in spraviti. S pravilnim delom si bomo pridobili novo količino olja, ki bi pri malomarnem delu šla v izgubo. Zato zbirajmo in spravljajmo vsako zrno oljaric! Tovarna olja, Slovenska Bistrica. Prvovrsten »Jazz« (5—8 oseb) lahko naročite za plesne prireditve pri SKUD »Ivan Kavčič«, Ljutomer. Dobro idočo kovačnico dam v najem. Tudi prodam kovaško orodje. Poizve se pri Ivo Koši, Hrastje—Mota, p. Slatina Radenci. Razveljavljam izgubljeno sindikalno knjižico štev. 70994 na ime Agica Farkl, roj. 1931, Sebeborci. Razveljavljam izgubljeno sindikalno knjižico štev. 2997529 na ime Kristina Prkič, roj. 1929, Satahovci. Dopisujte v „LJUDSKI GLAS" V nedeljo, 7. oktobra bo v Ljutomeru praznik ,,Kmečkega dela" OKRAJNI ODBOR LJUDSKE PROSVETE V LJUTOMERU bo proslavil 400-letnico slovenske knjige. Razstava del piscev iz Prlekije od 30. IX. do 7. X. v prostorih Mestnega ljudskega odbora Ljutomer. V soboto 29. septembra 1951 ob 20. uri: slavnostna akademija v dvorani mestnega kina. V nedeljo 30. IX. ob 9. uri: pričetek razstave. V četrtek 4. X. ob 20. uri: v kino dvorani literarno glasbeni večer. Nastopajo: Cvetko Golar, Katja Špurova, Kajetan Kovič, Dušan Mevlja, Palko Dolinec, Jože Vild, Bogdan Pipuš in drugi. ODBOR. Stran 4 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 20. septembra 1951 Na proslavi v slovenskih Atenah S pevskim zborom SKUD ,,Štefan Kovač" na proslavi 400-letnice slovenske knjige V soboto zjutraj kmalu po tretji uri je bilo pred železniško postajo v Soboti nenavadno glasno. Zbirali so se člani pevskega zbora SKUD »Štefan Kovač«. Na vprašanja, kam so namenjeni, je vse odgovarjal Tone: »Gremo v Atene!« Vprašujoči je neverjetno pogledal znanega šaljivca Toneta. Toda bilo je res! Namenjeni so bili v Slovenske Atene — Velike Lašče, središče trikota Rašica—Retje—Podsmreka, rojstnih krajev Trubarja, Levstika in Stritarja, ki jih nekateri tako imenujejo. Ob 400-letnici izida prve slovenske knjige bodo tu velike proslave in na te so namenjeni. Vožnja do Ljubljane je hitro minila. Da je bilo ves čas vožnje dobro razpoloženje med pevci, so skrbeli Tone, Gusti in pa seveda »tešanovski školnik«. V nedeljo zjutraj je bila Ljubljana zavita v meglo. Proti železniški postaji so iz vseh strani hiteli pevci in godbe raznih KUD iz Slovenije, da nadaljujejo pot proti Dolenjski kar dvanajst vagonov so napolnili. Nekam še zaspane Skudovce so vzdramili Tone, Pišta, Giza, Ančka in Sidika, ki so vneto prepevali in pritegnili še ostale. Ko so se bližali Velikim Laščam, je bilo vse pri oknih, kajti le malo je bilo takih, ki so imeli kdaj priliko pogledati v ta lep košček slovenske zemlje. »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu!« Ta napis jih je pozdravil poleg visokih mlajev z zastavami na železniški postaji v Velikih Laščah. Nova, lična pravkar zgrajena in lepo okrašena železniška postaja je naredila na vse najlepši vtis. Godba JA je zaigrala koračnico in skupno so odkorakali proti Velikim Laščam. Vsepovsod zastave, na novo prebeljena poslopja, okrašene hiše, venci in mlaji vse je bilo svečano in praznično V Rašici, rojstni vasi Primoža Trubarja, je bil ta dan začetek svečanosti. Trubarjeve rojstne hiše, ki je stala ob potoku Rašici, ni več, kajti že leta 1527 so jo požgali Turki. Na istem mestu stoji sedaj tako imenovani Temkov mlin. Na križišču pod vasjo, pred temeljnim kamnom bodočega spomenika, je stala okrašena tribuna. Ob deveti uri je več tisoč glava množica navdušeno pozdravila podpredsednika vlade FLRJ tov. Kardelja in druge odlične goste, ki so se pojavili na tribuni. Slavnostni govor je imel tov. Kardelj. Za njegov govor so se mu zahvalili pionirji iz Rašice in mu podarili šopek rdečih rož. Ob zvokih Trubarjevega korala, ki ga je izvajala godba, je tov. Kardelj vzidal v temelj bodočega spomenika spominsko listino. Zbor »Tine Rožanc« je zapel Trubar-Voduškovo »Jutranjo pesem« in za zaključek godba JA zaigrala državno himno. Proslava se je nadaljevala v Velikih Laščah s festivalom Ljudske prosvete. Tisoči in tisoči so napolnili cesto, ki vodi iz Rašice v Velike Lašče, in hiteli v Ščito, da ne bi zamudili nastopa v velikem prirodnem amfiteatru. Vsi so bili edini v tem, da si lepšega prostora ne bi mogli izbrati za nastop. Prostor je bil lepo okrašen, najlepši okras pa so bili tisočletni hrasti, ki so obkrožali ta naravni amfiteater. Nastopu je poleg drugih odličnih gostov prisostvoval tudi tovariš Kardelj. Prvi so nastopili dolenjski pionirji nad 400 po številu, ki so s svojim lepim in ubranim petjem navduševali' poslušalce. Prisrčno je bila pozdravljena plesna skupina »Tone Tomšič« iz Ljubljane, ki je zaplesala lepe metliške' narodne plese. Stane Sever, član SNG, je recitiral Aškerčevo »Slovensko legendo«. Združeni pevski zbori KUD iz Ljubljane, Celja, Trbovelj, Laškega, Ptuja in Murske Sobote so pod vodstvom Radovana Gobca zapeli štiri pesmi Tisoč glava množica jih je navdušeno pozdravila. Za zaključek sta nastopili godbi iz Trbovelj in godba JA. Številni gledalci se kar niso mogli ob koncu raziti, kajti nastop je bil res skrbno pripravljen in dobro izveden. Popoldne je v Ščiti bilo ljudsko rajanje, kjer seveda ni manjkalo Sobočancev. Niso si pa pozabili ogledati novega zadružnega doma v Velikih Laščah, ki je bil prejšnji večer odprt s svečano uprizoritvijo »Tugomerja«. Kar nekam sram jih je postalo, ko so si ogledali lepo urejeno dvorano in krasen oder. Spomnili so se namreč na dvorano in oder v Soboti. »Tudi mi bi lahko več pokazali če bi imeli tako dvorano in oder!« je vzkliknil Stefan. Potolažil jih je Jože, ki je vzpodbujajoče razlagal, da ne bo več dolgo, ko bodo imeli tudi v Soboti tako lepo urejen oder. Ogledali so si še Levstikov spomenik in druge znamenitosti, ki spominjajo na velike može, ki so se rodili in del svojega življenja preživeli v teh krajih. Hitro se je približal čas odhoda. Pozno popoldne so se ljudje zbrali na železniški postaji v Velikih Laščah in se poslovili od teh prijaznih Dolenjskih vasic — slovenskih Aten. S. TITOGRAD Črna gora je bila prav tako kot Bosna m Makedonija gospodarsko in kulturno zelo zanemarjena dežela, ki ni imela niti pravih cest, kaj šele dobro železniško omrežje. O mestih je bilo sploh težko govoriti, a še tista, ki so bila, so bila do skrajnosti zanemarjena, zaostala in se sploh niso razvijala. Z osvoboditvijo pa je tudi za Črno goro napočil novi čas. Med prvimi nalogami po osvoboditvi, je bila poleg graditve industrije posvečena glavna skrb obnovitvi glavnega mesta Podgorice, ki so jo preimenovali v Titovo mesto — Titograd. Načrti Titograda predvidevajo, da bo mesto imelo 60.000 prebivalcev Največje bodo petnadstropne hiše, gradili pa bodo še okrog 2370 pritličnih hišic, ki so najudobnejše. V načrtu je še zgraditev opere, kina koncertne in gledališke dvorane, banke, blagovne hiše itd. Staro mesto Podgorico bodo porušili vzporedno z graditvijo novih stavb, pri tem pa bodo pazili na kultune spomenike, v prvi vrsti na Sahat-kulo, starodavno džamijo, rimski vodovod itd. S pogozdovanjem obale reke Morače, Ribnice ter ureditvijo parkov okrog stanovanjskih hiš, bo Titograd stal sredi zelenja, ki mu bo dajal prijaznejši, lepši videz Glavna mestna ulica, ki bo stekla od železniške postaje, bo široka 37. dolga pa 1800 metrov. Ob njej bodo stavbe predsedstva vlade. Prezidija in Ljudske skupščine. Po njej bo usmerjeno večji del prometa in bo ta ulica obenem tudi promenadna avenija. Titograd je z ozkotirno železnico povezan tudi z Nikšičem. Postal bo obenem tudi važno železniško križišče ter bodo v ta namen zgradili glavno in tovorno postajo. Na Tološkem in Lješkem polju so melioracijska dela že v polnem teku. Tu bo prišlo na vsakega prebivalca v Titogradu po 200 kv. m zemeljske površine. Na tem zemljišču bodo v glavnem gojili povrtnino in razne druge poljske rastline ter s tem odprli predelovalno industrijo. Vodo bodo Titograjčani dobivali iz reke. Trešenice, v vaseh Gorica in v Malo Brdu pa bodo zgradili vodni rezervoar. Tako bo izgledalo glavno mesto Črne gore v bodočnosti. Črnogorcem se ni nikdar prej, še najmanj pa v stari Jugoslaviji, sanjalo, da bodo imeli kdaj tako lepo in veliko mesto, ki bo kot druga evropska mesta preskrbljeno z najmodernejšimi napravami, kjer bo dovolj udobnosti tudi za delavske družine, ki nikdar prej niso videle svetlih, čistih stanovanj, kaj šele, kopalnice, razne prhe itd. To vse so si Črnogorci priborili z ostalimi jugoslovanskimi narodi, priboril jim je maršal Tito, po katerem so tudi imenovali svoje mesto. Število nepismenih na svetu Dr Jaime Torres, generalni direktor za proračun organizacije OZN za vzgojo, znanost in kulturo, je na nekem sestanku v New Yorku izjavil, da je na svetu okoli 1200 milijonov nepismenih ljudi, kar je več kot polovica vsega prebivalstva na svetu. Telefon v vlakih Danes je že tudi v Švici ne samo v Ameriki) možno telefoniranje iz vlaka na progi. Ta problem je bil v Švici drugače rešen kot v Ameriki, kjer telefonirajo iz vozečega vlaka ali avtomobila brezžično. V Švici uporabljajo za telefoniranje gornje dovodne žice za električni tok. Seveda je ta rešitev možna samo v deželah, kjer so vse elektrificirane. Vlakovodja lahko - pokliče vsako postajo ali vlak „Hišo vam bomo pripeljali" Neumnost, bo kdo rekel, ko bo prebral gonji naslov. Kdo pa je že kdaj vozil hiše razen ciganov in cirkuških ljudi? Pa še to niso bile hiše, temveč, bolj zaprti vozovi. Vendar drž in se nekaj časa dogaja, da si kdo naenkrat zaželi v nekem kraju hišo in da jo čez teden dni že ima, da se čez teden dni že lahko vseli vanjo! Tu ne gre za nobeno čudo, temveč za že kar precej razvito industrijo stanovanjskih hiš. Ko se je v zadnjem desetletju prebivalstvo kar naprej omožilo, poleg tega pa še vojna uničila dober del hiš, so strokovnjaki bili prisiljeni, da razmišljajo, kako čim hitreje priti do stanovanj. Ugotovili so da je to mogoče le z gradnjo montiranih tipiziranih hiš. Danes ni več novost, da se vrsta težkih kamionov ustavi na nekem stavbišču, čez dva, tri dni pa tam že stoji nova hiša. V tovarni za tako hišo že vnaprej izdelajo vse stebre iz armiranega betona, potem vmesne stene iz plošč iz razne tvarine). Istotako pa izdelajo v tovarni še vso mizarsko opremo, instalacije in druge drobnarije. Vse to seveda izdelujejo serijsko, tako da stane čim manj. Potem vse potrebne dele nalože na kamione in lahko se zgodi, da stopi šofer k lastniku in reče! »Gospodar hišo smo vam pripeljali! Posamezne dele na stavbišču le montirajo zlagajo. Taka industrija montažnih hiš se je doslej najbolj razvija v Ameriki. pa tudi v Angliji, Franciji, Nemčiji. In drugod že na ta način gradijo hiše V Nemčiji sami recimo primanjkuje do 8 milijonov stanovanj, kar je nemogoče v kratkem času zgraditi z normalno gradnjo . Nemški gradbeni sistem takih zložljivih hiš sestoji iz betonskih stebrov 16 krat 19 cm, ki služijo kot nosilci, medtem ko iz lahkega betona izdelane vmesne plošče služijo le za omejitev prostora. Oporniki so med seboj povezani z betonskim vencem v višini stropa. Tako lahko tako stavbo zlagajo tudi v več nadstropij Stene se sestojijo iz 8 cm debelih plošč, med njima pa je 19 cm širok zračni prostor. Plošče so seveda večkrat med seboj vezane tako da je tudi zračni prostor omejen. Strop je sestavljen iz betonskih stropnih de- lov, omet pa je iz mavca. Okna in vrata le vstavijo, kakor tudi stopnice le montirajo. Tudi inštalacije (električne in vodovodne) izvrše v najkrajšem času, ker so cevi že pripravljene Z gradnjo montažnih hiš smo pričeli že tudi v naši državi in sicer izdelujemo pri nas lesene in betonske 'montažne hiše, V Bosni in Srbiji imamo že nekaj takih tovarn za proizvodnjo delov hiš, letos pa bodo izdelale že precejšnje število takih hiš. Delavci v tovarnah si pridobivajo tudi iz dneva v dan več izkušenj iz tega znamenitega posla, tako da gre delo vedno hitreje in bolje izpod rok. Pri gradnji zložljivih ali montažnih hiš ni važno samo to, da jih izredno hitro gradijo, temveč je prav tako važno tudi to, da so take hiše znatno cenejše kot pa navadno zidane hiše. Čuvajmo naš simbol topole Kolikokrat sem govoril s tujci, ki so kdaj potovali po Prekmurju, in se zanimal za njihove vtise iz naših krajev, sem med drugim vedno tudi čul o gostoljubnosti ljudi, o prostranosti pokrajine, o dolgih ravnih cestah in o visokih topolih, ki kot mogočni stražarji stoje ob cestah ali za hišami in dvigajo svoj vrh visoko nad vse, kar živi in raste na tej zemlji. Nihče še ni pozabil omeniti rakičanskega drevoreda topolov (saj so ga prikazovali že tudi na filmskem platnu), ki je edinstven primer te vrste v Sloveniji. Nebotični vrhovi naših topolov narede na človeka posebno močan vtis, ko se zaganja vanje hud veter ob času hude ure in ponoči, ko se samotnemu potniku. zdijo kot veliki stebri, ki nosijo oblake. Edino srake ali vrane so njihov stalni gost, ker so v gostem vejevju topolov varne s svojimi gnezdi navadno tudi pred najbolj »junaškimi« zalezovalci teh in tudi drugih sicer ne preveč priljubljenih prhutarjev. Topoli so postali v naši dobi že simbol prekmurske zemlje, lahko rečemo zelo lep simbol. Vendar, če se ozremo Po pokrajini, in pogledamo bolj natančno, lahko vidimo, da topolov razen v soboški in beltinški okolici sploh nimamo več mnogo in da jih imamo še celo manj kot pred nekaj leti. Mnogi lastniki so jih namreč iz različnih vzrokov posekali, pa tudi topolov pred pertočko cerkvijo in še kje ni več. Okrajni ljudski odbor, (posebno še uprava cest je v zadnjih letih povzel hvalevredno akcijo, da se ob dolgih samotnih cestah povsod nasade drevoredi in med drugim tudi mnogi drevoredi topolov. Ko bi okrajni ljudski odbor s to akcijo tudi dosledno nadaljeval in obenem vzdrževal že zasajene nasade! Kako hvaležni bi bili zato nekoč vsi ljubitelji lepote narave, potniki in še marsikdo... Zal lahko opazimo, da domačini mnogokje ne pazijo na sadike mladih nasadov, tu in tam pa jo kakšen naga- jivec celo izpuli. Tudi take ljudi bi bilo treba strogo kaznovati, ker jim pač obcestni ali vaški nasadi ne delajo napote. Slično je razredčen tudi že precej velik drevored v Murski Soboti od nove šole proti Černelavcem. Čeprav, soboški mestni odbor še kar dobro skrbi za razne topolove in drug nasade v mestu, je tu vendar opaziti tudi nezasajena mesta. Gotovo bi ne bilo nespametno, če bi zadevo vzdrževanja obcestnih nasadov nekomu poverili, ki bi skrbel, da bodo mladi nasadi res postali tudi drevoredi, enaki rakičanskemu — na splošno zadovoljstvo častilcev naravnih lepot, domoljubov in potnikov-tujcev. Ali pa morda ne bi kazalo tudi v M. Soboti v mestnem ali — še bolje — v okrajnem merilu ustanovita olepševalno društvo, ki bi lahko prevzelo tudi take nasade? Pokažimo, da smo kulturni ljudje, da čislamo lepoto, in pokrajinske znamenitosti, ki jih lahko še podkrepimo prav z novimi nasadi naših znamenitih topolov. J. V. Radio v številkah Podnevi in ponoči oddaja na tisoče radijskih postaj po etru zvoke in besede. Iz skromnih začetkov se je radio kakor nevihta razširil po vsem svetu. Prvi dve radijski postaji so zgradili v ZDA leta 1920; v Evropi pa je leta 1922 bilo že sedem radijskih postaj, medtem ko jih je čez štiri leta bilo po vsem vsem svetu 935.Leta 1936 je prenašalo radijski program že 2000 postaj, danes pa jih imamo že čez 3000. Največ jih ima Amerika in sicer okrog 2000, sledi Evropa, ki jih ima okrog 520, nato Azija, Avstralija in nazadnje Afrika, ki jih ima samo 79. Sicer pa ni samo število radijskih postaj odločilno pri radiu. Važna je tudi jakost posameznih radijskih postaj Iz teh -razlogov so že pred 20 leti pričeli tekmovati, kdo bo izdelal najmočnejšo radijsko postajo in ta tekma še' danes ni zaključena. Medtem, ko so leta 1926 menili, da je radijska postaja s 3KW zelo močna, ni bila radijska postaja s 50 KW leta 1930 nobena izjema. Od tedaj pa se je jakost vseh radijskih postaj skoraj potrojila in sicer je narasla od 1655 KW na 3247 KW. Danes deluje redno okrog 200 zelo močnih radijskih postaj, od katerih je najmočnejša radio Moskva s 500 KW, nato radio Pariz s 450 KW ter Luxemburg z 200 KW. Od 200 zelo močnih radijskih postaj jih 22 oddaja na kratke valove. Danes oddaja že skoraj 360 močnih radijskih postaj na kratkih valovih. Že pred drugo svetovno vojno so začeti ustanavljati radio-centre, okrog katerih je več, oddajnih postaj na kratke valove. Tako n. pr. deluje kratkovavovni radio-center Moskva s 100 KW na 24 frekvenc in s 15 KW na 22 drugih frekvenc. Radio-center Daventry Empire ima 8 oddajnih postaj, od 50 do 100 KW z antenami. Podobni manjši kratkovalovni radio-centri so v Allaoisu v Franciji, Kootwijku in Huizenu na Nizozemskem, v Ženevi, Prangensu in Schwarzenburgu v Švici, v Podjebradu na Češkem, v Čunkingu na Kitajskem, v New Delhiju v Indiji ter v Sidneyu v Avstraliji. V ZDA sta dva velika kratkovalovna radijska centra in sicer v Dound Broksu in v Schenectadyju. Število in moč radijskih postaj se stalno menjava, in redko mine kak mesec, da se ne bi pojavila nova radijska postaja ali da ne bi ojačili starih. Z najnovejšo iznajdo ultravioletnih frekvenc in s televizijo je danes radio na pragu nove in še bolj slavne zgodovine. Jože V i l d : NAŠA ULICA (ŠALJIVA ZGODBA) Ne vem sicer, če smem to zgodbo upravičeno imenovati »šaljivo« in če se bo bralec kaj nasmejal ob njej; drži pa eno — resnična je. Pravzaprav ni nobene posebno vidne razlike med našo ulico in ostalimi ulicami mesta. Taka je kot vse ostale: ob deževnem vremenu pusta in blatna do gležnjev, v suši pa prašna in zaradi tega spet neprijetna. Toda to prav nič ne moti njenih prebivalcev Skratka: ulica kot vse ostale pri nas in drugod po svetu. Toda le na videz, to sem poudaril že v začetku te zgodbe. V resnici pa je le malo drugače. Leži ta naša ulica vzporedno z ostalima dvema v istem delu mesteca, ki nosi zavidanje vredno in lepo ime: Cvetno polje. Najdaljša je naša ulica, tako po zemljepisnem, kakor tudi zgodovinskem merilu. Hiše podobne druga drugi kot jajce jajcu, vse z vrtovi, velikimi dvorišči, jarki pred hišo; ponekod se najde še kako okleščeno drevesce Starejši prebivalci naše ulice trdijo, da je bil pred leti na obeh straneh ulice kar ličen drevored. Ne bom se prepira z njimi, danes ga ni več. In ker so si podobne hiše, so si kaj podobni tudi prebivalci. Ljudje so pač povsod taki: dobri in slabi. Tudi v naši ulici je tako. Nobenih ne manjka, vsi so pa enaki v tem, da nad vse ljubijo dogodke; Vidite, to je ena najvidnejših odlik naše ulice: dogodki. V naši ulici se vedno zgodi kaj novega. Skoraj ne mine dan, da ne bi prebivalce naše ulice razburil, razočaral ali razveselil kak dogodek. In dogodkov je vedno na izbiro. Ob takih priložnostih, ko se pripeti kaj nenavadnega, je v naši ulici več razpravljanja, kot svojčas na mirovnih konferencah v Parizu ali New Yorku. In največji prenapeteži (odlikuje se posebno nekaj gospodinj) so bojevitejši, kot sam Molotov zadnjič v Varšavi. In kar je najbolj značilno za našo ulico: nič se ne more zgoditi, da se ne bi izvedelo. Večkrat se zve celo več, kot še v resnici zgodi. Je že tako: beseda da besedo in pot od zgornjega dela ulice do spodnjega preko vseh SO hišnih številk je dokaj dolga. In obratno prav tako in enako, če se zgodi kaj novega v sredini ulice. Da se samo spomnim nedavno odigrane zadeve Niko! Da, zadeva Niko! Tako razburljivega dogodka že dolgo ni bilo v naši ulici. Saj je bila vsa ulica nekaj dni napeta v razmišljanju in ugibanju kot velik dežnik v slabem vremenu. Pravzaprav, da boste vedeli točneje za kaj in za koga gre tu v resnici. moram malo, poseči v zgodovinsko ozadje zgodbe. Tovariš Niko — glavna oseba v celotni zgodbi, povzročitelj razburljivega dogodka, je svojčas bil celo stanovalec naše ulice. Baje je bilo to že pred nekaj leti; mlajši se ga ne spominjajo, starejši pa trde, da je bilo tako. Takrat je Niko (ki takrat še ni bil »tovariš«) nehal biti otrok in je zamenjal kratke hlače z dolgimi Skratka, lezel je v mladeniška leta. In takrat je Niko izginil iz naše ulice. Pravijo, da nihče ni poznal ne njegove matere niti očeta, doraščal je pri dobrih ljudeh, ki jih ima tudi naša ulica In ko je izginil — nihče ne ve !točno povedati kam — ga pač ni bilo več. Ulica je nekaj časa besedovala in ugibala, toda ker je bil Niko v letih, ko človek neha biti otrok in postaja mladenič, dogodek ni bil tako senzacionalen in ulica, se je kmalu pomirila in zdaj na vsem lepem pa se je Niko (zdaj že tovariš Niko) nekega dne spet pojavil v naši ulici. Prišel je sicer ponoči, z zadnjim vlakom. S sabo je prinesel dva velika kovčka in še torbico čez levo ramo. Ponoči ljudje spijo in tudi v naši ulici je tak običaj. Le na zgornjem in spodnjem delu ulice vedno bdi kak nesrečnež, ki mu vest ne da miru in mu ne privošči spanja pravičnega, kako je bilo tudi tisto noč. Brbljava Lebedevka je zehala skozi okno v zvezdnato noč in videla čudnega potnika z dvema kovčkoma in torbico čez levo rame. Zlobni jeziki trdijo onjej, da je vedeževalka, čeprav govori sama, da to ni res, kajti današnji svet je premoderen za vedeževanje. Drži pa, da ima Lebedevka dobre oči in še boljši nos. Tako ji seveda ni moglo uiti, kam bo zavil čudni potnik z dvema kovčkoma in torbico čez levo ramo. Povedati moram še to, da so v naši ulici ponočni potniki zelo redki in zato ni nič čudnega, če je ta potnik zbudil Lebedevkino pozornost. Vrgla je za njim škilast pogled, sumljivo povohala proti zvezdam — in se umaknila v temo svoje sobe In še preden je tovariš Niko drugo jutro vstal, je bila o sumljivem prihodu nočnega potnika obveščena sleherna hiša naše ulice. Tako se je začel ta razburljivi dogo- dek ugibanjem in posvetovanjem tistega jutra ni bilo ne konca ne kraja. Dogodek je bil toliko bolj skrivnosten, ker se tovariš Niko lega dne sploh ni prikazal na ulico pa tudi od dotične hiše, kamor je ponoči zavil, ni bilo za nalašč nikogar na izpregled. Niti krav niso gnali na pašo. Skratka: vzrokov za razburjenje, posvetovanje, in senzacionalnost dogodka je bilo dovolj Šele naslednjega dne se je tovariš Niko prikazal na ulici. Vsa ulica je bila na preži, kot lovci kadar slutijo krepkega, jelena v bližini. Ulični otročaji, ki so jih vse matere domala poučile, kake kovčke, ima nočni potnik, kako torbico, na kateri rami jo bo nosil, kako obleko ima (tudi to je Lebedevka videla), celo kako je počesan; so prežali za plotovi, dogovorjeni z vsemi mogočimi znaki, kar jih premore v igri, otroška domišljija, da bi dali znamenje starejšim: zdaj prihaja! Toda zgodilo se je nekaj neverjetnega. Tistega dne je bilo vroče bolj kot običajno. Julijsko sonce je že ob šestih zjutraj pripekalo z vso močjo na zemljo, tako da se je v naši ulici ob vsakem koraku dvignil kvišku oblaček prahu. In naenkrat se je nočni potnik pojavil. Okrog devetih je morajo biti, ko so se odprla lesena vratca v plotu Vlekarjeve hiše in nekdo je stopil na ulico. Za vsakim korakom se mu je malo pokadilo izpod nog, kajti vročina je bila res huda in prah se je kar sam od sebe ponujal. Čudo za čudo, otročad ki so prežali nanj, ga niso spoznali, kajti bil je brez dveh kovčkov, brez torbice čez levo ramo in sploh je bil drugače oblečen in počesan, kot so trdile njihove matere. Toda ženskemu očesu nič ne uide in ženske so ga spo- znale. Da, bil je v resnici Niko, nekoč tako nenadno izginuli fante. No, zdaj ni bil več fanté, kazal je podobo odraslega mladeniča, ki leze že nekam proti sedemindvajsetemu letu, morda kako leto manj, morda tudi več, pa to ni važno. Važno je naslednje: Niko je bil oblečen v kratke (zelo kratke) bele hlače, v belo srajco, na nogah bele copate in bele nogavice in naglavi je nosil belo čepico. Če ne bi imel zraven vsega tega še nekih temnih stekel na očeh in bi bil malo manjši in mlajši, in če bi mu v roko dali še droben molitvenik, bi ga še tako izkušeno oko ne moglo imeti za kaj drugega kot nedolžnega prvoobhajanca ali vsaj birmanca. Toda ni bil ne eno, ne drugo. Bil je Niko, pravi Niko. samo starejši in resnejši je postal. Nalahno je stopal navzgor po ulici in izpod nog se mu je ob vsakem koraku dvignil droben oblaček prahu. Ni se Oziral ne na desno ne na levo niti ni obračal glave nazaj. Čemu neki, saj ni bilo nikogar na ulici ne pred njim, ne ob njem. Toda za njim (na kar pa ni mislil) so se dogajale čudne reči. Ženske so letale čez ulico od okna do okna, si brisale roke v mastne predpasnike, zmajevale in stiskale glave. Pri Knedljevki v sredini ulice se je zbrala skupina najbolj bojevitih. ki jih je razgnal šele oster duh po presmojenem testu iz Knedijevkine kuhinje. Knedijevka je vrisnila, vrgla kiklo skoraj do ramen in se jadrno zavrtela proti kuhinji. Ostale so se spomnile, da se utegne kaj podobnega tudi v domači kuhinji in naglo storile isto. Tako se je začela zadeva Niko. (Nadaljevanje sledi) Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik: Jože Petek — Naslov uredništva in uprave »Ljudski glas« Murska Sobota Trg Zmage — Ček. račun: Narodna banka M. Sobota 641-903-322 Letna naročnina din 260. Tiska Mariborska tiskarna