I
%, - 4 M
knjižnica
B
51
za tt)ladir)o
Urejujeta
Engelbert Gangl in Ivo Trošt
Knjiga 30. — Rožnik 1905.
Izhaja

52054
TISKALA IN ZALOŽILA GORIŠKA TISKARNA A. GABRŠČEK =
V GORICI =====
V/ srca globini.
Povest.
Spisal
IVO TROŠT

••
»




A. Pravljica.
V daljni deželi za morjem je živel bogat človek. Ni poznal skrbi, ki tarejo sleherni dan siromaka, ni poznal žalosti, ki jo pro-vzroča beda v družini, ni poznal niti sočutja, videč skrb in uboštvo pri sosedih. Njega ne bi ganila niti nesreča, ki bi upropastila domovino in domači rod, da bi bil drugim v posmeh — rob med človeškimi plemeni.
Bogati človek ni poznal svojega rodu, ne jezika, ne domovine, ne očeta, ne matere. Najžalostnejše je bilo pa to, da se tudi ni trudil, da bi jo našel in spoznal. Malega otroka je vrglo morje na tujo obal. Tu so ga pobrali dobri ljudje brez lastnih otrok, ga vzredili in vzgojili z imenom Morjan, cer so ga dobili iz morja.
Morjan je vedel samo to, da kraj, kjer je vzrastel, ni njegova domovina. Zdelo se mu pa je, da bi se trudil zaman, ko bi se lotil dela in bi iskal svoj pravi rojstni kraj in očetnjavo. Po svojih rediteljih je dedoval ogromno bogastvo kot bi bil njih pravi sin. Domačini mu tega niso zavidali, saj drugače je bil mož pravičen in pošten. Toda njegovi sodeželani so iskreno ljubili svojo domovino, navdušeno se borili zanjo iu prelivali svojo kri za svojo skupno mater. Tega Morjan ni mogel, a domačini mu niso zamerili toliko te napake, marveč ono, da ne išče, ne hrepeni, ne ceni in ne more ceniti svoje prave domovine. Dovolj mu je podedovano bogastvo. Toda bogastvo ni moglo izbrisati le napake. Domačini so le silili nanj, naj išče, išče — poslednje, tudi najneznatnejše spomine v globini svojega srca; morda mu bo za temi sledovi mogoče priti v svojo pravo domovino.
Iz zorne mladosti se je spominjal samo obraza s plamteče ljubeznivimi očmi in pa
11 —
sladkih glasov, ko se je sklanjal oni obraz nad njega v zibelki. Tedaj ga je poljubovalo dvoje mehkili ustnic, govorečih sladke besede, kakor jih ni slišal ni prej ni poslej nikoli. Ta ljubezni polni pogled in odmev onih sladkih glasov mu je ostal v srcu izza rane mladosti, drugega nič. Niti tega ni mogel dognati, čigav je bil ta pogled, čigave besede.
Vse iskanje bi ne zaleglo ničesar.
Bogati Morjan bi trošil novce, mislil in ugibal zaman. Neki večer mu zboli najstarejši sinko. Mati Morjanka si je prizadevala, olajšati mu bolečine in z zdravnikovo pomočjo spoznati vzrok bolezni. Zdravnik ni mogel s praznimi mamljivimi besedami varati srca skrbni mamici in izjavil, da je glede na trdovratnost bolezni in bolnikovo telesno slabost smrtna nevarnost blizu.
Na noč je mož odšel k drugim bolnikom.
Mati, ki ga je bila spremila do praga m spotoma zvedela žalostno stanje svojega Zdravka, je tedaj hitela, kakor bi ji zrasle perutnice, k nežnemu bolniku, se
12 —
sklonila nad njegovo lice, ga klicala z najslajšimi imeni, mu obetala vse najdražje, ako pove, česa bi rad in kaj ga boli. Tudi Morjanu je bilo neznansko hudo. Najrajši bi se bil zjokal z ženo poleg postelje malega bolnika. Približal se je torej po prstih bogato opravljenemu ležišču in strmel v prepali, mrtvaški obrazek svojega prvorojenca, potem pa še v skrbeče lice in obupne,- boječe poglede svoje žene.
Morjan se zdrzne. Kje je že videl nekaj takega ?
Dolgo je mislil in strmel predse in vedno jasneje mu je postajalo, da mu je znan ta pogled, da je že slišal enako sladke besede — v svojih mladostnih dneh, ki so mu še edini ostali odsev mladostne sreče — iz neznane domovine. Tako ljubeznivo govoriti in tako milo gledati je znala samo še njegova — mati. Nocoj je videl, kolika je materina ljubezen. Vse bogastvo je ne odplača in ne obseže ves svet.
Začel je vnovič iskati, vnovič premišljati
nepozabne glasove, ki niso bili nič drugega nego njemu sedaj nerazumne, a vendar tako drage izjave očitne ljubezni njegove nepoznane in kdo ve že kdaj in kje pokopane mamice. Prvič v svojem življenju je čutil žalost po nji.
Poslej si je v spominu večer za večerom obnavljal skoro šiloma vse dosedanje doživljaje po svetu in vendar ni mogel najti slučaja, kjer bi bil slišal vsaj podobne glasove, kakor jih je govorila rajna mamica, da bi po njih dognal jezik svoje matere. Kolikor dlje se je bavil z neznanimi glasovi, toliko dražji so mu bili dan za dnem.
Materina postrežba in materina skrb sta z božjo pomočjo tudi njegovemu sinku zopet vrnila zdravje. V Morjanovo družino se je naselilo novo življenje, nov duh in z njim ljubezen do matere, nje jezika in domovine, kjer odmevajo sladki glasovi materinski. Samo stari Morjan je bil vedno bolj zamišljen. Domačini so sicer začeli govoriti o njem in njegovi družini z vsem spoštovanjem, a to mu ni zadoščalo, da, tega ni niti opazil;
njegovo srce je hrepenelo po prvotni domovini za domačimi glasovi nepoznane mamice. Zdravko je dorašCal in 1 udi sam pomagal očetu iskati kraje, kjer odmeva sladka govorica njegove stare matere. Pomagali so vsi sinovi in hčere, in kolikor bolj so se trudili, toliko večja je bila njih veljava priJ rodoljubnih domačinih, češ: še ptica se rada? vrne v gnezdo, kjer je zagledala luč sveta.?
Otroci Morjanovi so se po očetovem' zgledu naučili ljubezni do mile domovine^ in čislali jezik, ki ga je z njimi govorila: predraga mamica. Sosedje so jih vrlo spoštovali in jim slednjič pomagali, brodeči po svetu, povpraševati, kje govorč jezik Mor- ’ janove matere. Vsem skupaj pa se je ravno tako malo posrečilo najti pravo sled, kolikor * prej Morjanu samemu.
Postaral se je že in obupal, da zasledi pred smrtjo na svetu svojo prvo domovino. Ležal je bolan in čakal zadnje ure. Dedščino 1 je modro razdelil ženi, otrokom, siromakom in potrebam nove domovine. Vsem skupaj je
15 -
naročil, naj se ga po smrti spominjajo zlasti js tem, da bodo tudi ponaprej vztrajno po-I zvedovali o njegovem rojstnem kraju, o nje-govi domovini. Ko jo najdejo, naj ji sporočc , nePoznanega sina poslednje pozdrave, i Tedaj pa pride list iz daljnega kraja, i l'st tam iz znožja slovenskih planin, da t svojci, znanci in rojaki srčno pozdravljajo in da tudi mati domovina pozdravlja na tujem 1 zvestega sina, želeč mu božjega blagoslova, g ^akor nekoč svetopisemski Simeon je vzdihnil a sedaj tudi Morjan, da rad umrje, ko je čulo . \iegovo uho zopet nepozabne glasove mati ei‘ine govorice. Na to je starček mirno za-.. 5l>al v Gospodu.
o Po očetovi smrti pa so hvaležni otroci r *°žili bogatih darov, in Zdravko sam jih je esel v očetovo domovino in z njimi očetove li °slednje pozdrave.
). Se danes je domovina ponosna na tako o r'ega sina. Njegovo ime se blesti v zlatih n l'ah v zgodovini slovenskega naroda. Njega ie
blesk ne mine, dokler ne zamre poslednji odmev slovenskega jezika.
Daj nam dobrotno nebo še več tako zglednih sinov!
B. Povest.
Napisala učiteljica Pavlina Debelič -Samotvorčeva.
1.
Brez mame.
Gospod Filipo Debellis, načelnik višjega pomorskega urada v K., je sedel v svoji pisalni sobi. Glava mu je slonela na dlani desne roke, kakor da ga mučijo težke misli.
Pred njim na mizi je stala v ličnem okviru za brušenim steklom slika krasne ženske — pokojne soproge.
Danes je uprav minilo leto, odkar so ■i° zagrebli tam zunaj mesta v senci vitkih cipres. Njen grob krasi visok angel s povešenimi krili, troseč cvetice na gomilo.
Načelniku se sto in tisoč spominov budi v srcu ta trenutek o blagi pokojnici.
18 —
Rojena Dalmatinka odlične stare italijanske rodovine, črnolasa, črnooka, živahna in vesela je šla samozavestno za soprogom — bivšim kapetanom — gospodom Debel-lisom po svetu. Slednjič je dobil na pomorskem uradu stalno službo. Tedaj sta se tudi stalno naselila v nevelikem istrskem mestecu N. Nekoliko hladneje podnebje nego v kršni Dalmaciji, zlasti ostre zime niso ugodno vplivale na itak rahlo zdravje južno-dalmatinske cvetice gospe Margerite. Najhujši udarec jo je pa popolnoma stri oni dan, ko jima je umrla edina hčerka Filipina Mar-gerita, rojena v Dalmaciji. Že po materi slabotna ni mogla zmagovati prenagle premembe podnebja. Nekaj nad tri pomladi svojega nežnega življenja je štela, ko je šla njena dušica med nebeške krilatce. Bili so gotovo dobre volje tisti dan, ko so jo sprejeli med svoje vrste in zarajali z njo po svetlih nebesih, a njena mamica na zemlji je pla-kala, bridko plakata brez tolažbe, in njen papa je resno strmel na morje, kamor ga
19 -
je mikalo ta trenutek, da si uteši pekočo bol. Toda služba ga je drugam klicala na delo, in jokajoča soproga je bila že zaradi šibkega zdravja tako potrebna pomoči, podpore, hladila.
V dolgih šestih, sedmih mesecih je izjokala menda vse solze in se umirila. Gospod Debellis je čutil, da se je pojavil nov žarek upanja na obnebju njegovega življenja, če mu ozdravi vsaj soproga. Začela .le kazati poslednje čase nekaj več veselja do življenja. V svojo zaslugo je štel lastno skrbno postrežbo in zdravnikovo spretnost — toda zaman.
Njegova Margerita je sicer živela še cela štiri leta in to se trdi lahko z gotovostjo: štiri leta tudi umirala počasne smrti za prsno boleznijo. Ne zdravila, ne toplice, ne njegova ljubeznivost ji ni mogla podaljšati življenja. Kar je objela neizprosna smrt, ni izpustila več . . .
Ivice načelnika višjega pomorskega urada se je nabralo v resne gube, mučna skrb
2*
se je zrcalila na njegovem visokem čelu: ti spomini so bili bridki, prebridki. In ko bi c obetala vsaj bodočnost več svetlobe, vei' sreče na pot njegovega življenja. Lasje sd mu že siveli: pol stotine in šest zim pomni i načelnik pomorskega urada. Telo ne čuti i več one mladostne prožnosti kot nekdaj. Dub je sicer še živahen in razum gibčen, tudi spomin mu je ostal zvest, toda telo peša: krivi se k zemlji. Hoja je boječa, otroška. In Debellis je bil svoje dni junak!
S tresočo roko prime vnovič pred seboj stoječo sliko v steklu in jo slovesno poljubi, potem pa postavi na prejšnje mesto, se dvigne in začne dolgih počasnih korakov meriti sobo. Le časih se je ozrl skozi okno na bledozeleno morje, kjer je brisala mrzla jesenska burja, se razigravala z valovi in jih silovito drvila ob morski breg. Samo večji parobrodi so mogli na odprto morje, manjši parniki in ribiške ladje so morali čakati ugodnejšega vetra v mestnem pristanišču.
Nebo je bilo nizko zastrto s sivimi 'ioblaki, in vsa znamenja so kazala, da začne ^vkralkem deževati ali celo snežiti. Toda 5 nebo je ostalo že tretje popoldne nepremično zastrto kakor sezidano, dežja ali snega pa le ni bilo, in burja tudi ni ponehala. Silno se je zaganjala v okna načelnikovega bivališča, a Debellis se ni zmenil za to; doživel je že mnogo hujših viharjev med ■ zemljo in nebom na široko odprti morski gladini. Kakor nad zevajočim temnim grobom se mu je neprenehoma režala nasproti neusmiljena smrt v razdivjanih valovih.
O, koliko spominov ga vabi in kliče nazaj v tiste čase, v dobo krepkih mladih let! Na stenah visi vse polno slik iz mornarskega življenja. V vseh večjih skupinah pomorskih častnikov se odlikuje po nenavadno visoki rasti, lepo gojeni črni bradi, živahnih oči on sam — Filipo Debellis.
Na raznih policah so porazstavljeni in naslonjeni ladijski načrti, stene dičijo slike tujih mest in znamenitih krajev. Sredi sobe
na mizi je kar živo jezero z vodometi inz slapovi, studenci in potoki, kjer se igrajon drobne, rdeče, pisane in zlate ribice. Nadp Debellisovo pisalno mizo visi njegova slikaj v naravni velikosti iz najlepše moške dobe, s poleg slike pa častniška sablja, več samo-s kresov, puška in drugo orožje. Kdo pa naj našteje vse morske školjke, polžke, konjičke.] in zvezdice, ki so kakor razmetane po mizi, 1 med knjigami, na oknih in omarah?	1
Človek bi se lega ne nagledal ves teden, j »Papa, papa!« prihiti v sobo šestletno dekletce ter ostane takoj ob durih, videč, 1 da stopa mož nemirno in burno po sobi.
»Kaj bi rada, dragica?« vpraša načelnik ljubeznivo in pogladi deklico po temnoko-stanjevih kodrih. To jo je obodrilo, da je ponovila nameravano vprašanje naravnost in brez zadržka gladko italijanski: »Papa, ali res jaz nimam mame?«
»Nimaš ne, sirotica!« Tu je moral pomorski junak p.ienehati, zakaj glas se mu je zmehčal in tresel, da se je sramoval ka-
izali svojo ginjenost šibkemu otroku. Hoteč Nekoliko zakriti zadrego, vzame z mize sliko Ipokojne soproge in jo pokaže deklici. Spoštljivo lI° prime ona z obema rokama, poljubi kakor svetinjo in položi na prejšnje mesto. Poznalo Se je, da deklica ne vrši tega danes prvič.
»Veš, papa,« nadaljuje potem otrok 'prostodušno in zaupno upira oko v Uebel-''sa, »pa pravijo ljudje, da ta le mama — tukaj — ni moja mama; pravijo da nimam jaz mame.«
Se vedno kot oglje črne obrvi se načelniku strnejo nad očmi, čelo se mu zmrači. Kakor če preprežejo nebo nagloma tempi °')l-aki, preteči z bliskom in gromom ubogim zemljanom. Gospod Filipo ni pričakoval tega, še najmanj danes. Jezen topotne z nogo po tleh in hoče otresti jezo zaradi lastne ne-naile usode na ubogega otroka, pa se zave še pravočasno neprevidne in neopravičene "aglice, potreplje deklico zopet po rami, da J° pomiri in vpraša z velikim samozatajeva-nJem : »Kdo ti je pa že to povedal, Pavlina?«
- 24 —
»Žena — tista, ki biva tu-le gori nad nami v drugem nadstropju.«	?
»Ne hodi več v drugo nadstropje! Alrt 1i ni rekla mama — ta-le, ki je umrla lani" osorej — da te gotovo zadene nesreča, če boš hodila gori. Tudi jaz sem ji moral ob' ljubiti, da te ne pustim izpred oči. Pa ti si imela rada to-le mamo?«
»Prav rada, papa,« pritrdi deklica, in solze ji oblijejo zardela ličeca. Načelnik vpraša dalje, kakor da ni opazil tega:
»In mene nimaš rada?«
»Prav rada, papa!«
Dvoje drobnih ročic se je potem molče oprijelo kosmatega vratu gospoda Filipa, in drhteča usteča so se dotaknila njegovih strčečih brk. — — Pavlina se jih ni bala prav nič.
To je zopet pomirilo vihar, ki se je bil že dvignil v njegovi duši. Poslal je deklico v kuhinjo k postrežnici in ji naročil; »Pojdi in slušaj, kar sem velel!«
»Bom, papa!«
j In še s praga, preden je zaprla duri za seboj, mu je na prstih poslala Pavlina poljubček v slovo. Filipo Debellis pa je ostal isam in nevoljno stresel z glavo in zamrmral:
v
»Se tega je bito treba, še tega!«
k
Neznani in znani glasovi.
Nekaj dni pred tem dogodkom je bilo'1 Pavlini dolgčas, pa je zopet šla počasi po-" gledat k sosedovim v drugo nadstropje. Niso’ je vabili, vendar tudi niso kazali nikake ne-volje, ako je došla v vas hčerka tako od-" ličnega gospoda, kakor je bil Debellis. Otrok' niso imeli in stanovanje skromnega paznika' finančne straže je bilo urejeno uborno,’ bedno. Kaj je vabilo Pavlino k sosedu, dasi ji* je bilo tako strogo zabranjeno? Najbrž ni tega vedela niti sama, kakor ji ni bilo znano, zakaj so ji tako strogo zabičali, da ne sme" k sosedovim. Čestokrat je zlezel otrok, da’ sam ni vedel prav kdaj, ven na stopnice,1
— 27
hkoder se mu je oko željno upiralo gori v ste temne duri. Odtam so prihajali do nje •asovi dotlej neznanega, tujega jezika, ki 'a ni umela čisto nič, pa je vendar tako ada poslušala te mehke, jasne, odločne, n,le glasove. Nekaj ji je šepetalo, da jih je ie nekoč slišala v daljni deželi, slišala kakor sanjah v mladem življenju. Kje? Kdaj?
Žena mlekarica je oni dan ropotala s faznimi posodami od paznikovih mimo nje -n se poslavljala s paznikovo gospodinjo: ,'Ž Bogom, gospa, z Bogom do jutri!«
. Te besede je Pavlina ponavljala več (asa na stopnicah, potem je šla v kuhinjo ^Prašat domačo gospodinjo, kaj pomeni ta pozdrav in zakaj mlekarica ne govori s so->ndo v nji umljivem lepem in sladkodonečem italijanskem jeziku.
Gospodinja jo je najprej posvarila, da le sme tega praviti gospodu papanu, ki hi ?*• jako liud na obe, ker ne sme hoditi pokušat tujih ljudi na stopnice. Potem ji le pojasnila, da mlekarica ne ume dovolj
— 28 —
laškega jezika in zalo govori v domačci
slovenskem. Pavliua se začudi, da je sploh 5
kak drug jezik, ki ga govore nasvetu mini
italijanskega. Tudi na to dobi pojasnilo n. zumne gospodinje in kuharice, da je mnogi’1
mnogo milijonov ljudi, ki ne umejo teg \ jezika, kakor ga ne ume preprosta mlekarici dasi ga umeva in govori tudi več milijona
1 • i
zemljanov po širnem svetu.	V
»In vsi ti priznavajo in časle Rom. (Rim) za sveto mater in Italijo za svoj'
skupno domovino, ne Belina?« ji je segl
Pavlina v besedo kakor bi deklamovala pra'
kar naučeno pesemco.
»Drugi ljudje imajo drugo skupno mate
in drugo domovino.« Otrok se začudi temi
tl
in odgovarja samosvestno:
»Pa nimajo tako lepe kakor je Italije gotovo ne. Saj je Italija raj sveta in Riif večno mesto.«
»Vsakemu človeku se zdi njegova do
£
movina najlepša in jezik, ki ga je govoril^ z njim njegova mati, najslajši jezik na svetu.
— 29 —
3i To ni moglo deklici v kodrasto glavico.
2 Gospod Filipo jo je bil naučil in gospa (prgerita ji je dokazovala z lastnim zgledom Jlelu-ui dan svojega življenja, da morajo vs Judje častiti Bomo kakor onadva, vsi priznavat plijo za svojo domovino kakor ona, vsi ljubit ipški jeziVc kakor ona, rojena Italijanka, k |° člani njene obširne rodovine šteli izza lavnih časov med svoje mnogo učenih, od-jičnih mož, da se še danes ponaša z njiho-llrui deli lepa Italija — široki svet.
1 Pavlina je verjela to in njeno čislo Jovzetne srčece se je z mladostnim ognjem polenilo tiste skupne domovine, ki je slišala ,^orna govorili o nji s toliko spoštljivostjo jnatno in papana, kakor govorč samo o ^°£U ali božji Porodnici. •
V spalnici gospe Margerite sta bili na pdličnem mestu podobi laškega kralja in kraljice, pa tudi kipi laških junakov davnih Psov pa do poslednjih vojsk«*! z Avstrijo za osvoboditev Italije, kakor Garibaldi, Manzini, Garlo Alberto, Vittorio Emanuele, člani kraljeve
— 30 -
obilelji savojske in še cela dolga vrsta slovet1
Italijanov.
ta
Mnogo slik laških mest, krasnih nabrež
stavb in spomenikov (liči stene v spalni gospe Debellisove. Neki prijatelj je priporni111 nedavno, da ima gospa Margerita v sv< veliki domorodni ljubezni še v slikah in kip'0
* H* (
okolo sebe združeno vso Italijo — tudi . tistimi udi razkosane domovine, ki ji še n$'
uedinjeni (namreč Trcnt in Primorsko.)
Skladnice italijanskih knjig so straž
• i *
umetno izdelani kipi pesnikov in pisatelji1 kakor sploh umetnikov iz vseh dob i talij ansl8
zgodovine. Latinca Virgil in Senecca, U
lijana Dante in Petrarca, Michel Angelo i‘ Bramante so se med mnogo drugimi ponosu'
.	r(
ogledovali po domovanju gospe Debellisov1
ki je govorila poleg materinskega jezika ?
francosko in špansko. Slovanske ali nemšk besede pa ni mogla niti slišati. Kar mr a jo je izpreletel kakor tudi njenega soprogi ako sla morala na slovansko ali nernšk' vprašanje odgovarjati, čeprav le mimogreo

— 31
i1 nalašč — samo v laškem jeziku. Enako p želela vzgojili tudi Pavlino.
\ Eva dni po onem dogodku, ko je devica čula slovenski pozdrav zunaj na stopicah, je že pozabila Betino in njeno svarilo, jonavljala je tiste besede in ponavljala in lednjič pozabila, kaj pomenijo. Šla je zopet 'Cezskrbno vprašat papana, kaj se pravi ita-Jianski: »Z Bogom, gospa, z Bogom do jutri!«
O, kako slabo je naletela sirotica!
»Pa tisti grdi, ostudni jezik, divjaške pasove ti poslušaš? Taki-le mladi Italijanki jukor ti se niti ne spodobi, da si onečašča
z besedami, ki so podobne samo živilskim glasovom na cesti med voli in osli, |a Paši pri kozlih in teletih ali v gozdu med ,’olkovi in medvedi. Ljudje, ki tako govore. |° divjaki, njih jezik — živalski.« j Poslej je bila tudi Pavlina zares prebičana, da se tudi živali sporazumevajo Ped seboj v svojem jeziku. Njeno zanimanje [a živalsko govorico se je večalo vsako f°poldne, ko je čula zunaj na stopnicah
— 32 —
glasno govorečo mlekarico Slovenko iz ok lice. —	jo
V mesto K. se pride samo od eiu strani po suhem, sicer ga pero morski vu lovi od vseh strani. Med vaščani se le čuje nikdar slovenske govorice, doči ■govore okoličani zdržema in skoro bre izjeme slovenski, tudi ko dohajajo v mesi« po kupčiji ali drugih opravilih.	£
Pavlino so zanimali njihovi glasoK Dostikrat hi bila rada v šolo grede zavil na trg, kjer so prodajali okoličani drva u različne poljske pridelke, toda papa, ki ;i je običajno spremljal na poti v šolo, jo »< vodil vselej tako, da je le oddaleč slišat tiste ljudi,* lako čudno oblečene. Opoldir ko se je vračala domov in ji je bil zope papa spremljevalec, je bil pa trj* prazei Le semtertja sta srečala še kako mlekaric: široko sedečo na oslu, odeto v belo pet in črno krilo. Potrpežljivemu sivcu pa seboj je enakomerno narekovala dolgočasil geri, muš!	i
33 —
K To se gospodu Filipu ni zdelo nevarno. °da zadnje čase so se stvari začele sno-fcti tako, kakor jih ni nikdar zasnoval načelnik pomorskega urada v svojega živ-Mja načrtih.
Po soprogini smrti ni imela Pavlinka reč tako strogega nadzorstva. Učila se je acer v otroškem vrtcu prav marljivo in s Srn obilo povračala Debellisu skrb in ljubezen. Vztrajna pridnost je ni ostavila niti botem, ko so jo vpisali v redno šolo. Toda bkaj je dobila mnogo tovarišic iz vsakoletnih slojev meščanstva. Šola namreč ne »ela razlike med bogatini in siromaki. Temu a® je deklica privadila prav kmalu, saj so IX) zanimale vse tovarišice odkraja, a ker 1® bilo kakor povsod več ubožnih kot boga-je bila rajša med ubožnimi zlasti že zato, Ger so se razlikovale od nje po obleki in bedenju ; Pavlina je pa hotela imeti povsod Natančno razložen : zakaj to ?
11 V nekaj tednih je že nabrala med najbliž-tovarišicami v šolski klopi mnogo novic,
ki jih je doma pripovedovala Betini. Pa tu tovarišice so doznale od Pavline mno|i< novic, ki so se jim zdele vredne, da jih zla upajo obsežni radovednosti svojih manh; doma. Ni čuda, da so se vse zanimale |j tako odlične dekletce, kot je načelnikofe Pavlina. Nekega dne so vedele v šoli naprej prve štiri, potem pa vse klopi od prir do zadnje, da Pavlini pokojna gospa Deber: tisova ni bila mama in da deklica menic sploh nima mame.	ja
Ta novica ji je vselej privabila solze oči, kadarkoli se je je domislila. Nikakor s je ni mogla oprijeti. Njen jok in togo s opazile součenke, pa so pripovedovale dorD o Debellisovi Pavlini. Meščanke, ki so p znale načelnika že več let, so vso stvar ra: jasnile malim radovednicam. V' nekolik dneh je pa doznala Pavlina s strahom i trepetom v srcu, z obljubo in zatrdilom u ustnih, da hoče molčali o tem, čeprav vel jame resnico, da je umrla njena mama Bo vedi kje tam v tuji deželi divjakov, kjer j tudi govorila tisti živalski jezik.
- 35 —
Več dni je Pavlina premišljala to no-jico. Zaradi nje ni mogla spati in tisti živilski jezik, jezik lastne mamice, jo je zanihal še vedno bolj. Neko popoldne se je 'Junačila in šla vprašat v sobo papana, če k res, kar so ji povedale součenke. Toda 'Uniesto odgovora je Debellis zarobantil nad Molžnim otrokom in jo samo vprašal, odpel pobira take-le prazne marne. Potem je [oklical Betino in velel neposlušno Pavlino Ppreti — pod streho.
i
i
i
i
; i
i i i
i
4*^

Izdaji ca.
Vas Senodol stoji ob rebri višjega bril na kranjsko - primorski meji. Iz le vasi ,5 hodil — mnogo let je že tega — konceh vsakih počitnic nazaj v Gorico Debeličf' Lipe. O Božiču se je redno zopet vrač1 domov sestavljat jaslice, jest potice in p# sit mater in očeta nekoliko ''desetic za pi boljšek. Ista povest se je ponehala tuf še o Veliki noči — sicer brez jaslic, a f' brez potic in pirhov. Tako je dovršil Deb ličev dijak tri razrede latinskih šol. Skrbi-mamice, ki nimajo navadno drugega opr vila nego molitev ali opravljanje, so čas* že skrivaje pogledovale za njim in se pl
- 37 —
[praševale prav čisto brez potrebe, kako lepo ^ bilo, ko bi prišel kdaj iz Debeličeve liiše duhovni gospod. Čisto brezpotrebno Rveda je bilo to delo, zakaj zaradi nesreč ?''• živini, zlasti pri konjih so očetu opešali Rdostni viri dohodkov, in Lipe je moral 3ekega lepega jutra namesto nazaj v šolo Rlosten ostati doma, dasi bi se bil učil pd, tako jako rad.
I Dvanajst let star je moral gledati, kje f* čim prej pribori košček krulia. Doma so namreč nerazsodni ljudje zbadali javno id1 naravnost, češ : nič ne bo iz njega! Iz-I* rij e n študent! Debeličevi sploh niso kaj rPrida.
ii V prodajalnico mu ni dišalo, v rokodelstvo še manj; zdel se je samemu sebi preteč izobražen.
)i Kam torej ? Tako se je povpraševal sam. >|ako so ga zaman povpraševali tudi drugi, d govora ni vedel dolgo, dolgo. i Slučajno in po mnogih mesecih neprisotnega Čakanja je Lipetu naznanil bivši
tovariš, ki je moral zaradi učnih neuspehe ostaviti šolo, da namerava k pomorščakom na Reko. V mornarski šoli upa v štirih letin doseči službo pomorskega podčastnika, -tf Služba mu bo poleg nade, da se bo vzpfc; njal višje in višje, vrgla na mesec lepih dl) narcev. Videl bo pa toliko tujega sveta Hn zastonj na cesarskih ladjah. Samo izprvapl težavno življenje med pomorščaki, dokler s ne privadi, in učiti se je treba mnogo, a do kruha se ne dokoplje tako brž — nikjfl drugod.	n
Lipetu se misel ni zdela napačna. X Razodel jo je očetu, ki je pohvalil sli novo odločnost. Le mati se je solzila •&< tarnala : »Na morju nisi kakor na suhei® otrok moj ! Vsak trenutek te čaka mrzli grffl v globočini.«	■>'
»Mama,« odgovarja sin, »ali nismo tu« na suhem, tukaj - le na našem Krasu vst» hip v smrtni nevarnosti ? Kdor bi vedo11 mislil na smrt, bi se ne ganil nikdar izpO|( domačega krova.«	i(
Oče mu je pritrdil, a mati je zdihovala ’Se Naprej, da je na suhem manj smrtnih leVarnosti kakor na morju. Navzlic temu so ",lčeli Lipeta odpravljati v mornarsko šolo '4<l podčastnike in nižje častnike na Reko.
I	°ček se je zglasil po predpisih, bil sprejet
II	odšel še tisto jesen potem okušat cesarji kruli na jadrenike, vrvi in jadra.
Iz Gorice je bil prinesel domov nekaj d^kih |)eset| jn g|i0l>0 zadostno znanje neroda jezika. Na mornarski šoli je še izpolnjeval oboje. Veliko večji siromaki so bili •logovi tovariši iz Dalmacije, s Kvarnera in ’ ‘ugih otokov in iz Istre. Ti niso znali nem-1 oine prav nig) a italijanščine malo več kot , • Poučevali so pa večinoma v teh . jezikih. Hrvaški in slovenski govoreče ’°jerice so zasmehovali celo nekateri ufii-, P Vsaj na skrivnem. Zlasti je videl De-l)( licev Lipe, da se med odličnejšimi učenci, j ^ lastniki in zlasti med gospodo, pa če Prav slovanskega rodu, širi tuj jezik. Ti štejejo potem sami med tujce med rojaki.
Zaželel je, da sam postane takšen tujec, ^ ima mir potem vsaj med tujci Nemci 1 Lahi. —	^
Mogoče hi bil tudi zabredel v tako smisel že tedaj, ko bi se ne prigodilo tis5 dni nekaj, kar gaje začasno vrglo z namer vanega pota. Ker ni takoj umel neke nei ške razlage o parnem kotlu, je ujezil U1 telja Italijana, da mu je zabrusil v lice: * trdi suženj!« Lipe je dobro vedel, kaj zagrešil oni z italijansko psovko njemu Sl vencu. Glasno se je uprl takemu pouk To je učitelja raztogotilo tako, da mu prisolil — klofuto, a Lipe mu jo je ' vrnil.
Kmalu bi se bil unel med njima res* boj, ko bi ne bil odjenjal Lipe in zbežal' domov samo nekaj dni pred Božičem. » so ga gledali doma osuplo in začudeno, • jim je pripovedoval o krivicah, ki se g o? Slovencem in Hrvatom v vseh javnih slu; bali. Ljudje ga niso umeli, niti marali ga H so umeti. Celo domači so govorili: Taki!

(U;čki se morajo učiti, učiti in skrbeti za ^lstno prihodnost, pa ne gledati, komu se kr°di krivica, ko sami še ne znajo stati na Ustnih nogah. — Po krivici preganjani dečko Se jim je sicer smilil, a pomagati mu niso znali. _
Bival je sicer doma, bival vnovič ka-k°r na trnju izprijen študent — dokaz, da niso Debeličevi zares nič prida.
Težjega dela se ni nobenega lotil pri dasi ga ni bilo treba iskati ; s knjigo v l'°ki in s knjigo v žepu je stopal po dvo-ligču in p0 vasj) (]a Seje zdelo že sosedom *° Pohajkovanje greh in očitno pohujšanje.
Pustni ponedeljek je šel v bližnjo romarsko cerkev k maši. Novcev ni imel niti Za kruh, a po dovršenem cerkvenem opra-v’*u je bil — lačen, žejen.
S tovarišem iz domače vasi jo udarita naravnost proti domu. Nameravala sta z •junaško dobro voljo premagati glad in žejo.
'cmerila sta bila že večino pota, ko do-*'Plie Lojze — sin boljšega posestnika iz
Senodola — v hlačnem žepu grošek in ga t* koj nameni bližnjemu gostilničarju za kruli^ ki naj bi jima krajšal in lajšal ostalo po do doma.
rt
Z groškom sta šla oba po kruh v go^ stilnico. Glad je namreč huda reč, ki v sil noče vedeti niti kaj je sramota. V nobenei^ drugem slučaju bi ne bil stopil študent Lip« sam po kruha, danes je pa celo z Lojzeta vim groškom. V gostilnici je hilo nekaj goL stov domačinov, ki so oh mastni pečenki^ belem kruhu in polnih poličih praznoval^ posnemaje nekdanje naše prednike, stare^ Slovane — god strica Kurenta.	,
Dečka sta bila žejna, da bi popih morje, seveda le v mislih, a pečenka jima, je tudi dišala, da sta komaj sproti požirala sline. Ustavita se torej takoj ob durih in čakata, da krčmar ureže kruha. Tedaj opazi sosed Poličar, precej vinjen, Robarjevega Lojzeta in mu ponudi kupico vina. O, kako ročno je izginila božja kapljica [to razgretem grlu ! —
— 43 -
[a »Čigav je pa ta-le, ki je s teboj?« Izpraša nalašč Poličar, dasi je dobro poznal /^beličevega.
»I, Debeličev Lipe. Ali boste dali tudi nje-/,Ul Pijače, sosed?« vpraša Lojze, dobro želeč j|i°varišu, ki je že komaj držal jezik v ustih, n »A, kaj še?« odgovori prešerno sosed, ^debeličev lahko potrpi. Njegovemu očetu ~ hstemu nemaniču — so lani res poginili ij aporedoma trije konji, pa po neumnosti. ,^akaj jih ni bolje krmil in pazil? Za take-le Ptiče je dobra voda. Ni prav, da se človek ;1,lZvadi že v mladosti. Taki berači so po-Ztleje najbolj sitni.« Po tem odslovilu sta
■nadaljevala pot domov.
i . Lipe je šiloma požrl zasušene sline, °nia potlačil jezo in skoro osorno odkloni kruh, ki mu ga je ponujal dobrosrčni °Vdl>iš. Lakota in žeja sta ga minili. Poli-^njeve besede so ju pregnale in se razpro-^' le na dnu srca kot sikajoči gadje. Mnogo •Je so ga pekle nego učiteljeva klofuta na
m°rnarski šoli.
— 44 -
Tresoč se same jeze je stopal pol'51'1 Lojzeta, ki je zložno irtrvil kruli in ga nosil1*1 iista. V pretrganih stavkih je razlagal to<* risu : »Oba skupaj — Poličar in moj nimata loliko posestva, da bi bilo vredno primeri z bogastvom ha svetu imenovati nPj pa nas Poličar ponižuje med same sužnr med berače in postavlja sebe na sodZv prestol sedanjih in prihodnjih časov! ^ ni prav rekel moj učitelj na Keki ; trdi sJv nji ? Ali nismo res trdi, nezavedni sužu'1 vsi, ki ne znamo in nočemo spoštovati naj pr1 samih sebe. Čakaj, poslej mora biti drug^1' — vsaj z menoj mora hiti drugače in tti1' bo, boš videl!«
»Drugi narodi podpirajo svojce, portf gajo drug drugemu z besedo in delom,1 pri nas z zaničevanjem, s tožbami, zasmehofl1 Fej! To, da bi bili sosedje!«
»Med samimi tujci mi bo bolje neg1 doma.«
Tovariš je poznal njegovo bolest, vidf krivico, ki se mu je zgodila, in ga mi'1
i[i)l'°sil, naj skupno z njim uživa kruh. Pri PaJbližjem studencu se hočeta pa okrepčati )V’ svežo vodo. Nič. Vse prošnje so bile ofanriEin.
0	Pi‘vi žarki pomladnega solnca so jima lPPjazno ogrevali hrbet, vrat, lica in ušesa. ijJ ''obentice so žarele po bližnjih rebrih in <fv°nčki so bingljali pozdrav veseli pomladi. /J'Pe Debeličev tega ni videl, ni maral videti. ^ "jegovem srcu se je širila neobčutna zima rt'" lemna noč.
r' Pepelnično jutro se je zglasil pri ravnatelju mornarske šole na Keki, prosil opro-jP((;nja, obljubil pokoro in poboljšanje in bil sPrejet med nekdanje gojence, rt Njegovi novi sklepi so se kmalu začeli
1	višičiti v klasje prav posebne vrste. Narav-
se je pridružil Lahom in Nemcem in Se očitno izogibal stike z dosedanjimi tova-g1''"" Celo norčeval se je iz njih bede zaradi "složnosti in medsebojne zavisti. Očitali so 1« lnu za to narodno izdajstvo in mu kazali j|( "logov pravi rod in slovenski priimek. »Do
- 46 —
svojega rodu imam pa jaz, menim, pr1 malo dolžnosti. Tudi rod jih je doslej tnalo vršil do mene, če že ne upošteva več največje• dobrote, ki mi jo je storil ted> ko me je eden naših občinskih veljak pahnil med berače in nemaniče; s prii( kom vam tudi ustreženi, ko dosežem zali ni to starost.«
Vrlo je napredoval med Lahi in Nemci s tem hotel dokazati svojim sramolilcem,(
je vsakdo nespameten, kdor ne učini tar
'V
kakor on. Poslej je namreč užival mir1 spoštovanje; njegove zmožnosti so pa ce« po njih pravi urednosti, ne pa s psovkatf' Tudi suženj — kakor poprej. Dosegel je1, precej visoko službo, ko so mu dovolili. * premeni priimek. Podpisoval pa se je posk‘3 Filippo Debellis.

r
a
li
d
Začetek dogodbe z lova.
bridko je jokala Pavlina v samotni l^nati pod streho. Tudi zeblo jo je, in rigajoča burja se ji je zdela v podobi :v'(' ?-ene poslana papanova jeza, da jo kroti !,’,,|adi njene neslušnosti. V otroškem ra-;Ulnu je ugibala, da njen pregrešek vendar (*' zaslužil papanove jeze. Stisnila se je v dve ^dti v količek in vnovič začela obupni jok. °ht° in utrujeno je slednjič premagal spa-ec' P!'av tedaj se je bila zopet polotila v nisl'h tistih živalskih glasov, kakor se z .'!,Ini sporazumevajo ljudje, ki ne znajo ila-Panskega jezika, in ti glasovi se ji niso 61	grozno grdi in grozoviti, kakor
je trdil oni dan papa. Toda tako lepi selan pa tudi niso videli, da je ne bi žalila rnishb1 ki jo je dražila že več dni, misel namrfca da je v teli glasovih najbrž govorila z i*U| njena neznana mamica tam daleč v tiru deželi. Zvedela je te dni, da tudi ona sai* | ni znala laškega jezika, ko je bila še pi'pr< majhna. Tovarišice so trdile, da je bil nj|d' dotedanji jezik neko tuje žlobudranje, pN* dobno bolj jeziku vran in papig kakor H človeški govorici.	jst
Pozneje so jo seveda naučili, da b vsakogar dolžnost spoštovati in ljubiti svojlv starše in s tem tudi svoj materinski jezilo ki ga je podedoval po njili kot dragocen svetinjo. Kdor ravna drugače, je nehvaležen otrok, ki ne marajo zanj ne Bog ne ljudii V tem premišljevanju je prišla Pavlina d| vprašanja: ali je njena dolžnost, čislati nia znani jezik neznane mamice?	r
Jako, jako je dvomila o tem in tu<( zadremala v teh dvomih. Sanjalo se ji jlf da počiva na svoji mehki pernici pol#1
upnice, ki se sklanja nad njo in ji po-spblja objokano lice. Toda ta mamica ni lTa gospa Margerita Debellisova; popolnoma ifugačna je: kostanjevih las, spletenih ob t«ncih v dve debeli kiti, prijaznega obraza 111 Pogleda kakor med. Njene oči so tako t'Weče in polne ognja ljubezni, kakor jih ni j^ela še nikoli. Ne! Zdi se ji, da jih je že toda davno, a kje, ne more vedeti.
Solze so se ji hipoma posušile, zakaj letnice neznane mamice so bile vroče, da kar žgale. Njeni poljubi so greli kot sam f ogenj. Pavlini se je zdelo, da se je vsa ''°živila v tej toploti.
11 »Otrok moj! Moja Pavlinka, zopet te jfriam t	Našia	sem te!	Dobro	jutro, moje
jpnce zlato!«	Tako je govorila	tuja mamica
tujem jeziku, in Pavlina je dobro vedela, r ne	umeje	pomena	teh besed, a njeno
pe je	čutilo	in njene	oči so	v materinem
Pogledu čitale pomen ljubeznivih pozdravov,
biči
je veselo odkimala. Potem so jo pa ma-
ne roke krepko objele in pritisnile na
50 -
)t<
srce, njeno bledo lice se je dotikalo mfj rinih las, a materine ustnice so jo nej id nehoma poljubljale, in njeni poljubi pekli kot plamen. Tudi ona se je oklei o mamice okolo vratu in se stisnila na nj<a prsi, da je čutila, kako strastno, kako bul utriplje materino srce. V tem objemu ji r bilo tako vroče, da je Pavlina zavpila lij pomoč. Lastni krik jo je prebudil — uči jočo se na kolenih gospoda Filipa Dell lisa v njegovi topli sobi poleg pisari mize...	ta
t
Mož je namreč hitro spoznal, da F1 tem otroku ne opravi iz grda ničesar. Skic nil je torej deklico po malem privajati * resnico, ki hi jo itak doznala prej ali posli zraven tega ji je pa hotel vdihniti prepfe Čanje, da je italijanščina njena prava mai|i rinska govorica, Italija vseh rodoljubov i rodoljubkinj skupna domovina. Proti dozdei nemu rodnemu jeziku ji je pa nameraV: vcepiti neizprosno zaničevanje in sovraštV
Ko se je predramila, jo je pomiril s f adkimi besedami in izbranimi slaščicami, ^etn je začel pripovedovati to-le pravljico:
‘ ° in sto milj od tukaj v tuji deželi sta l[l nekoč dva lovca na lov. Zgodaj zjutraj 1 bilo, in jesenska megla je ležala v dolini.
1 Puško in torbo sta korakala iz doline v Kine hribe po bogati plen. Nad meglo se prostiral jasni, zvezdnati nebes, in mesec ^ svetil s polnim obrazom. Kmalu so se ■'"nn blesteli daljni vrhovi kakor pričarani v [ebrni mesečini. Votlo, zaspano so odmevali Paki zgodnjih lovcev skozi bližnje vasi, c e>‘ so ljudje počivali v sladkem spanju.
Pot se jima je dvigala vedno strmeje ^ hribe. Lovca čujeta za seboj težko so-'hnje in nagle stopinje in pritajene, zadržane L|>ce na pomoč. No, mislila sta si: kak postal pijanček mora biti, ki gaje ob cesti eMbal spanec in prebudil nočni mraz. Toda vnalu se je razvilo pritajeno vzdihovanje v ' bupne klice. Starejšemu lovcu je bil kraj ^n, znani tudi ljudje, zalo pojasni tovarišu,
4*
— 52 —
>
,5C
da ubira za njima pot slaboumna Mila. Ju srečnici se o polni luni navadno zmeša pamet, varovati jo morajo doma, ker meni, da naj med njimi svojega moža. »Le brž stopi'e| da ne bo silnosti s to žensko, umrl samo leto dni po poroki ki se ji mati ni pustila poročiti z njim, večkrat v hribe klicat svojega Adolfa. jl nekoliko dneh se vrne lačna, prepadla, utjL
pametni'}].
Odkar ji ,j mladi m<
1),
jena, raztrgana, brez moža in
»Poizkusila je vzeti s seboj tudi že hčerki; še ne dveletno Pavlino. Otrok bi golo umrl: če ne ob pritisku v njenem naroč[( in ob vročih objemih, pa od gladu, ko bi c ljudje ne bili odvzeli otroka.«	L
Klici na pomoč so prestali za ne% časa, in povest o nesrečni Mili se je končal Lovca sta se podvizala navkreber in teži lovila sapo zlasti še, ker jima je z vrhi doli dihala nasproti mrzla burja.	|
Dospela sta na širno goličavo p| strmi gorski vrli, ki se je, na jug neobrastj, dvigal kakor starodavna piramida v neM

i(Jeta, da se odpočijeta in okrepčata. Vi-'ke, po ravnini razpostavljene skale so !l°lele kvišku na levi in desni, kakor da J se uprav sedaj le igrali z njimi nekdanji e'ikani. Oddaljeni hribci so se jima zdeli ^ velikanov starodavni grobovi, kamor so velikani zagrebli tudi pripovedke o njihovem eJanju in nehanju. Sence posameznih dre-es so bile kakor plašeče se pošasti v po-JVejočem svitu lune, ki se je uprav jela ^ klanjati nizko nad morje, trepetajoče veselja, a Jo sprejme v svoje naročje.
Lovca predrami klic malega deteta — ^erke blazne Mile. »Pojdiva!« reče prvi °vec, »babnica naju je gotovo opazila, ko fVa ob luninem svitu korakala skozi vas tu Njen pokojni soprog je bil tudi brhek 0Vec, ki je padel nekje v teh hribih kot
;i'tev
pregnanega divjega lovca.«
s.
Šla sta urno, ne meneč se za otroški Pas ne za klice mlade žene. Grozna usoda frlade nesrečnice je ganila obema sicer hladni Pvski srci, da sta celo med lovom mislila
54
največ o nesrečni Mili in njenem otrolik dragega pa nista ukrenila ničesar.	p
Blizu poldneva je že moralo hiti, ko ^ se vračala po isti poti in ne s posebj , bogatim plenom. Zopet sta počivala na šiij goličavi in občudovala skalnate velikane, pti niso bili ob solnčnem sijaju napol talni grozni kakor zjutraj v zardelem polmraki zahajoče lune.
Spomnila sta se jutranjih klicev 1,! umrlim soprogom nesrečne Mile in pogledi'1 ter natančno preiskala kraj, kjer sta jo či»a zjutraj. Ker je ni bilo za njima v hribe, jima je zdelo mogoče, da je oslabela ostala tukaj med skalovjem ali pa se vrnif1 Dolgo jima ni bilo treba iztikati za blaznici Nedaleč od steze slišita zamolkle, liri p ar vzdihe. Stopivša bližje, najdeta njeno hčef^. skoro umirajočo.	I'
Urno ji pomagata, kolikor sta ji lov'*
sploh znala pomagati. Imela sta še nek^ vode, sladkorja in kruha. Otrok je užil koliko in se okrepčal. Hvaležno se je ozir

- 55 —
'klica v svoja dobrotnika, dasi se je prvi boječe umikala njunim pogledom.
Kakih petdeset korakov od tega mesta * jima je odkril drugačen prizor. Na tleh ležala mlada žena s krvavo peno na Ptnicah, roke krčevito zvite nad glavo, a •"iGd črnih las se je vil kakor zamrzel že strjene krvi. Žena se je gotovo izmaknila, padla, se pobila na ostrem ka-pju, izkrvavela in umrla.
'' Lovec domačin, ki mu je bila znana 'bazna Mila in njena okolica, je takoj ukrenil rJPotrebnejše. Tovarišu je izročil lovski ^en in puško, sam je pa vzel v naročje l*b’°ka in ga nesel s seboj v vas.
v	,
»Skoda, da se nama mudi domov in <fl 'mamo tako daleč! Počakala bi in videla, t3 ukrenejo z mrtvo Milo. Veš, to-le de-fetce pa vzamem jaz kar s seboj še danes.* •j Tako je govoril spotoma starejši lovec tujemu tovarišu, v čigar daljni domovini lfi služboval in zahajal enkrat na leto ■tomo na lov v nepozabno domovino.
- 50
Pri županu so bili jako veseli n j el izjave, da hoče vzeti deklico s seboj, in kličini sorodniki ne manj. Tudi je dal t vsoto za pogreb pokojne Mile. Vse dP je obljubil, da uredi pozneje.
Župan je zahvalil dobrega gosp rojaka, da je vzel občini tako ogroi breme, kakor bi bila v nekaj letih got hčerka slaboumne Mile.
Filipovi nameni.
Debellis je še povedal Pavlini, da je ,u.ji lovec zares vzel malo deklico s seboj p daljno mesto ob morju, kamor se je od-)eljal s tovarišem še tisti dan. Tam jo je zr°čil svoji ženi, rekoč deklici: »Vidiš, to e tvoja mama!«
Deklica se je izprva bala vedno se solzeče črno oblečene gospe. Tudi gospo-^ega lovca se je bala in vseh ljudi, ki so ^'ihajali v hišo. Čudno jih je gledala, ker •i'*1 ni umela.
V nekoliho mesecih se je pa privadila.
Začela je hoditi po gosposkem stanovanju ter ogledovati različno in lepo opravo.
- 58 —
Kupili so ji pisano obleko, lične čreveljf111 in rdečo čepico. Kako sladko se je nasm
Jpve;
ljala, zroč tako lepo punčko prvič v velik^1111
zrcalu mamine sobe.
Ida
Tudi Miklavž je ni zabil nobeno leto. I'^e’ še! In za Božič, za god in Veliko noč, r111 papanov ali mamin god je dobila tolir^( igrač, da se je čedalje bolj polnila z njii| sobica, kjer se je igrala in učila z maflr'( prvih korakov. Toda gospa, ki jo je dekli|()' poslej nazivala mamo, ni slekla več žallp1 obleke. Bolehala je in kašljala, skrbno uči^'’ svojo rejenko in nekega dne ostala v postelji11 odkoder so jo po kratkih tednih črno obll^ čeno in mrtvo dvignili na mrtvaški oder.
lit
Do tukaj je Pavlina poslušala papai> mirno in zvesto; sedaj je pa začela plakat'1 za umrlo blago gospo. Povest ji je ugajal^ in prosila je papana, naj nadaljuje. Stopili1'
mu je s kolena na tla in mu zrla naravnost

v oči, da ji ne bi ušla prav nobena beseda]
Pravil ji je naprej, kako je žalovala ona
deklica za izgubljeno mamico in se tudi
59
elj<ra poslej letoindan črno oblečena igrala mf^ejšnji sobi s tujo žensko, ki pa ni bila ikfna mama, marveč je samo služila v hiši.
Na Pavlini je uhajal spomin nazaj v one , lfe) ko se je opa sama igrala z novo , po, se učila izgovarjati tuje besede ter diper pozdravljala papana, ki je prihajal iz jjjfaaa. Nekaj znamenitega je deklici zabli-ii#l° v teh spominih: Ti deklici se je godilo lil01'0 tako kakor meni. V dnu srca ji je jifPPenehoma odmeval ta glas. Ni si mogla ;irl> da ni kakor vse drugo doslej ludi tega .jjNpala papanu; on se pa ni zmenil za njeno ipFitev; delal se je, kakor da je ni niti slišal.
Povest pa se je končala s sklepom, da je nra ona deklica gotovo hvaležna svojima ipiteljema, ki sla ji slednjič ostavila vse jiv°je imetje. Poslej je živela srečno po (fPliovih naukih in se hvaležno spominjala Jobrotne roke, ki jo je dvignila iz bede v lQgodno blaginjo.
a Kdo bi mogel dvomiti, da to ni res? in* Je mogoče, da je tako nehvaležno srce
-co-
na svetu? Tudi Pavlina je s solznimi oči pritrdila papanu, da bi drugače ne moL storiti nobena hčerka na svetu.	U(
»Seveda,« de Filip Debellis, »svojat mamo, ubožno in blafciip, je pozabila Pr< lahko, očeta ni niti poznala, sorodniki Iti niso marali zanjo. — In ti — Pavlinftd boš prav takšna, kaj neda?« jo je vprašali Debellis z ljubeznivim nasmehom, kakor lui se ni med njima zgodilo ničesar neljubeaa Namesto odgovora se je Pavlina dvip' gnila na prste ter poljubila papauove ustnicfei Saj se ga ni bala kar nič več. Ta večer premišljala samo o tem, kako bi razveselil' in zadovoljila papana, da bi ne bil nikd^1 več tako hud	nanjo kakor danes.	11
g
*	».
Deklica je odšla v kuhinjo k Betini. b Debellis se je	pa zaklenil v svojo	sob1'
in premišljal,	kako	slabo dozorevajo	njegovi
načrti, ki jih je bil zasnoval pred mnoginf leti. —	i

Ko se je bil vrnil v šolo ter se z niom in srcem pridružil italijanskim tova-jšem, je vrlo napredoval brez sramotnih pravljic in psovk tujih učiteljev na zavodu. reJ š n j i tovariši so ga sicer gledali postrani ^ rou še vedno očitali izdajstvo domovine, jdajstvo lastne matere, a on je odgovarjal “hirno: Vsak si postilja po svoje, vsak pa ‘udi vsaj tako dobro, kolikor more. Ako je jVam dobro tako, pustite, prosim, mene na iP^inu, ai<0 vam n[) sj preberite, kakor sem :S' jaz prebral, ki se ne kesam in vam zaradi ^e8a, da si niste prebrali vi, ne očitam Ničesar. Le to vam povem, da me je zares frarri> ker sem rojen v kraju, kjer so tako llesparnetni ljudje, da se sovražijo in presajajo med seboj. Vsak razumen tujec se *IIri roora smejati, saj ima največ dobička t-ega on sam. Pa recite, da ni res? Ali lv>dite morda kaj podobnega med nami —
^Italijani ?
Kmalu je postal nižji častnik z lepo 1'lačo. Tudi si je že dotlej prihranil toliko,

da se je lahko pokazal v svoji zaničev* domovini. Hotel je, da morajo domačini ■' njem priznati moža, ki ima nekaj v gl(
jGl
pa tudi v žepu. Tedaj je prišel v doml kraje v svetli vojaški obleki z zlatimi gurnT zlato uro, zlato verižico in — zlatim H
•	•	..	.	J 6!
narjem. Lična kočija se je ustavila pl
županovo gostilnico v Senodolu. Tam je
al
najel stanovanje in velel pozvati k očeta in mater.
S starši je govoril po domače -samem, sicer pa in z drugimi samo laSl ali nemško, da so se čudili vsi, ki so p znali nekdanjega Debeličevega Lipeta.
Toda on se ni vdal.
Če so ga napadali, da je izdajica sv jega naroda, je pozval gostilničarja, plači
in se odpeljal stran. To ga pa vendar

nikoli tako ujezilo, da se ne bi več vrč
domov. Pozneje je prihajal zlasti jeseni neznano tujo gospodo na zrak in na lov kazal pa se je zadovoljnega samo med tuje ko se mu ni bilo treba mučiti z domačin

,vpsovi, ki so se mu nekako nerodno natikali
J .zobe.
J Prebrodil je skoro vse dele sveta, videl tl|emnoga čuda v božji prirodi in se slednjič naveličal vodnega potovanja med nebom in po. Odličen pomorščak je prosil, naj mu J^mene način službovanja ali naj ga upokoje. |1)u'* so mu lahko službo z mastno plačo in pestečim dostojanstvom v mestu K. Tu se ! družil s samo izbrano gospodo. Celo v fstu so mu bila vsak dan odprLa vrata, če hotel naravnost k cesarskemu namestniku, p Mnogobrojni prijatelji so žalovali z njim, 0 mu je umrla edina hčerka in pozneje P^eno ljubljena soproga, v S prijateljem na lovu v rojstnem kraju ir na poti pobral osirotelo Pavlino, ki je p približno iste dobe kot njegova umrla /Sipina. S tem je hotel sebi olajšati srčno i'0* po nenadomestni izgubi in tudi soprogi Uganjati dolg čas z otrokovo navzočnostjo. r°tel je hirajoči soprogi po nasvetu svojih
d
prijateljev preskrbeti vsaj nekaj opravila, bi za nekaj trenutkov pozabila trpko bo11’1 Tedaj mu je živela še mati. Trdili glasno, da ne more biti popolnoma nez*'' in zlobnega srca človek, ki je izvršil 1 * dobro delo kakor njen Filip, ki se je usi^a sirote Pavline.	*°
Ljudje ji niso verjeli. Tudi je bil c' gov namen ob tem sicer veledobrem nekoliko drugačen, nego je mislila Debeliče? Nameraval je Pavlino vzgojiti v tujem dp' in jo s tem izneveriti svojemu rodu, materi, kakor se je izneveril sam. To '* bi bila osveta za sramoto, ki so mu jo ' pravili njegovi rojaki, ko ga je sosed PoliK( nazival nemaniča in so mu drugi m<| pritrjevali. Mislil si je: Ukradem vam ta11 le kar dve duši, ki ne bosta več pozi*11 slovenske ponižnosti nasproti tujcem in 3> venske domače nesloge. Pavlino privedb s tem v naročje prosvete in svetlobe, f meni to, kaj ?

— 65 -
ila, Nekega jutra pozneje je šla Pavlina boPa v šolo.
dil< Debellis je bil zadržan v uradu kakor ez^rat z nujnimi opravili, gospodinja Betina I tudi ni utegnila z njo, in Pavlina je šla isira sama. Saj ji je bila itak znana pot, in 1° majhna tudi ni več. To resnico je de-I Pa opravičeno poudarjala dan za dnem in <po glasneje.
:e' Spotoma je zavila na trg med naj-diRtejše gruče prodajalcev in tu videla one spane obraze, ki ji jih je opisoval Debellis i p lica pristnih divjakov in še huje. Slišala )1 da ti divjaki tudi govore, se smejejo, >l*e in vesele, žaloste in mahajo z rokami, n1 hočejo prav zagotovo potrditi svoje abenje. Izkratka: spoznala je, da se vedejo ^Vsem podobno meščanom, samo da so ?ugače oblečeni in govore tuj jezik ter da drgnejo biti tisti najbrž tudi ljudje, tako so f ugajali.
Bada bi bila doma vprašala kaj več o čudnih stvareh, pa se je bala papanove
5

jeze in prepira pod streho. Toda zanl so jo navzlic tej bojazni vedno bolj. Kf koli sta bili same z Betino, jo je povpi vala o ljudeh z mestnega trga. Kadai slutila, da prihaja mlekarica k sosedovi' drugo nadstropje, je hitela za njo, če s ni bala, da jo zasačijo na prepovedal poti. —
0 svobodnih urah zvečer v polnil1 je poslušala papana, ki je v izbranih M dah govoril o skupni materi Italiji, ld domovina vseh ved in umetnosti, krai sveta in biser zemlje. Pavlino je pa nerelc ob teh priložnih obhajala misel, da bi 1 pravzaprav morala tako-le govoriti o dotr vini svoje neznane mamice in tudi lji® ono neznano domovino s tistim ognj®' kakor želi Debellis, da bi ljubila združi Italijo. Ali ji niso trdile tovarišice, da nj'( mati ni znala sladke laške govorice? i’

Nova razkritja.
ur h
j Neke nedelje jutro je morala mlekarica a' drugega nadstropja Pavlini pokazati svoj Molitvenik. O, kako se je smejalo dekletce 1 Sv°ji preprostosti čudnim črkam in še ^dnejšim besedam tujega jezika. Tudi mle-Tr‘c& se je smeja]aj čuvši, kako neokretno jjedo Pavlini, ki je poizkušala čitati molitvenik, '4 Ust besede njene materinščine. Deklica je Opraševala zadivljeno, če imajo ti čudni ■je zares tudi svoje molitve in vpraša
Plašč:
»Morda imajo tudi svoje cerkve, ha, ha!« »Tudi, gospodična, če še ne veste.«
»Ali imajo tudi duhovnike, ki znajoj, jezik in take molitve?«	L,
»Se vprašate, gospodična? Vse, v ' imamo!«
m
»Pa krščanskega nauka se ludi učite tem	čudnem jeziku?«	I
»Zakaj ne?«	1
»Ker je — je tako	grd.«	lf
i V
»Meni se zdi grd vaš jezik,« de m karica odkrito.
Ir'
»Ni mogoče;« toda obenem se I domislila, da imajo Kitajci v znak žaltf rdečo obleko in v znak veselja — meC črno, torej vse narobe kakor mi, pa je H daljevala pogovor mirno: »Ker ga ne zna seveda.«
»Ali vi, gospodična, znate naš jezik
»Mi ni treba.«
»Potem vam tudi ni treba trditi, da grd, ko ga ne poznate.«
Pavlina je ni namerjala žalili, pa ■' zopet vprašala:
»Ali znate očenaš v svojem jeziku
— 69
,	»Kaj bi ga ne	znala!	Bog pomagaj!
m'	menite, da srno	divjaki	— neznabogi?
Ji uk-le je i«
Mlekarica je ročno dovršila Gospodovo jpiolitev, a Pavlina je povesila glavico in se Z;imislila za nekaj časa. Še nikdar ni slišala
besed, vendar se ji zde tako znane, domače kakor	odmev	lastnega glasu,
pdkod jih pozna?
»Še želite, gospodična, zmolim tudi pdravomarijo.«
Deklica prikima	molče.	Nikakor še ni
niogla zbrati besed, ki bi z njimi stavila mlekarici sto in sto prerazličnih vprašanj. Ko [° °količanka dovršila, se je Pavlina zdrznila, loliko da ni zavpila na glas: to sem že ^mla, a kje?
Tedaj je bilo deklici deset let, in glasovi mladostnih dni so še odmevali v nje mladi ^U8i, nerazločno sicer in nedoumno, a ven-(Tur dovolj močno, da je razmišljala o njih. Zdravamarija jo je predramila iz neprodorne l^me spominov, nejasnih in nerazločnih, da
70 —
je zares in glasno vzkliknila: »Kje sem lov* čula to-le molitvico?«	'0V;
Paznikova soproga je že odgovor? tako jasno in temeljito, da je bilo morPro še nekoliko preveč drzno in prenaglo. v klica je zardela v same lase, ko ji je bif-li jasno, da je ona sama doma s slovenska! zemlje. Mlekarica se je pa poslej čudi' nele njeni radovednosti, marveč tudi njei zadregi.
»Tudi šolo imamo in učitelja in učiti?0 ljico,« se pobaha okoličanka. Pavlina p®1^ vpraša, hoteč zakriti prvo zadrego:
»Pa uče otroke italijanski, ne?«
»Kaj še, gospica; samo slovenski!« j'
»Slovenski, slovenski;« ponavlja Pavlin®c Te besede ni bilo v njenem spominu polet' očenaš in zdravamarije.
»Kaj je to: slovenski?«
»Jezik, ki ga govorimo mi doma s svojimi starši in otroki in oni z nami; tudi s® ga govorili vsi naši predniki od rodu do rodu, kdo ve. kdaj že. Danes ga pa govor®
u *°venci in z nami nam podobno naši bratje f°vani po vsem svetu.« op Pavlina ostrmi in vpraša: »Ali ne go-3i'p°re po vsem svetu italijanskega jezika?«
^ »Nikakor, govorč ga ponekod, to je res. lnAli več sveta 0[)idemo s slovenskim nego z i sfalijanskim j ezi kom.«
^1 »Ni mogoče.«
»Mogoče in tudi resnično je, to so nam ^ pripovedovali v šoli. Naš učitelj je učen t^°spod, ki zna tudi laški in francoski in »riiemški jezik, a slovenskemu podobnih jezi-k°v govori celo več.«
»Ali jih je mnogo?« vpraša zopet Pav-*'lla z nekdanjo radovednostjo in upre svoje 1 °k° v ponosno mlekarico, ki pa tudi ni ’ ni°rala utajiti svojega rodoljubnega znanja, ^kolicanka se vspne kakor bi se hotela Ogniti na prste, da zabrenkočejo čutare ob 'tienem boku in oči se ji poiskre v domo-■Pdini samozavesti, ko pojasnuje deklici : »Mnogo, gospica ! Mnogo je slovenskemu podobnih jezikov, mnogo imamo bratov —
— 72 -
nad 100 milijonov po širokem svetu. P« vijo, da nas je trikrat toliko kot Italijanol 11
To je bil Pavlini nov, dotlej nežni n svet. Ugovarjala je, da je zaradi tega vfin' dar še najlepši laški jezik, vsem skupi mati Roma in edina domovina Italija.
hit
Paznikova soproga z mlekarico sta I dili svojo, Pavlina svojo. Le iztežka so t. pogodile, da počakajo nekaj dni in da mor , mlekarica doma vprašati učitelja za natančH ' pojasnilo.
Vrnila se je mlekarica in prinesla p*11 jasnilo v drobni knjižici z drobnimi pesen1' cami. Pojasnilo samo je bilo sicer na p<T sebnem listku napisano v lepi italijanščini^ Obsezalo je dovoljno razlago o slovanS* skupni domovini, o materi Slavi, o Sloveniji o krasnih, svetili krajih naše ožje slovensb domovine in širne Avstrije kakor tudi o na? nepregledni skupnosti s stomilijonskim nfT rodom slovanskim — vsi sinovi ene mater1
>
Slave.
lJ| Srce se je topilo Pavlini, ko je čitala mično pisano pojasnilo. Pesemc seveda n? mogla uineli, dasi je znala nekaj vsak-r|llJili besed. Naučila jo je bila Betina, ki pi* bivala več let v Trstu in služila pri raznih 0vanskih družinah. Deklica je pa tudi sama psto poslušala na mestnem trgu se mudeče > °*ičanke in se naučila marsičesa med Skoda, da se je tako bata papana in •H Je Idi čas vselej tako kratek.
Ko je potem doma sedela poleg itali-/llskih knjig in čitala o slavi zedinjene iflliie! ji je duh uhajal tja na širne poljane, orr se prostira svet slovanske svobode, i/emenitosti, dobrosrčnosti in pravice. V ilf^h ji je bila zlasti nevelika, a naravnih jfas°t tako polna slovenska domovina, ki ji je bil na kratko, a jasno opisal oni dan fitelj s Hriba v drobni knjižici. V duhu je svojo neznano rojstno vas, neznano -pstno hišo in nepoznano mamico, katere 1 v‘ glasovi so bili nedvomno slovenski gla-|°V1, 1’ako je trdila paznikova žena in ona ve.
In ljubezen, namenjena Italiji, je v ' kličinem srcu jela objemati njeno pravo vansko domovino; kar je slišala o Italiji,1* obračala na Slovenijo.
V nekoliko mesecih je že gladko čiv poslane ji otroške pesemce. Čitala jih je tal
slastno, da jih je kmalu znala na pan^ Vrnila jih je in prosila drugih. Za drif
knjigo je prejela tretjo, četrto
SeV'
P
vse skrivaj, ker se je bala papana, a • mogla odoleti brez slovenskih knjig ne W znanja slovenskega jezika, ki ga je nji papa tako smrtno sovražil. Treba je K mnogo zatajevanja in previdnosti, a česa '■ ne domisli ženska glavica, kjer bi mo». nikakor ne bila kos! Vse je bilo treba skrK skrivati pred papanovimi očmi kakor til
pred radovednimi tovarišicami. Nekatere L
njih so gotovo znale slovenski jezik in li(

tudi govorile doma v družini s svojimi stau( ali zunaj hiše in v šoli so se ga sramoval, ker se jim je zdel grd, divjaški, živalski. f
J

1 Nekoč jih je Pavlina zavrnila, da mora sp vsakdo spoštovati svoj materni jezik,
,Pijanski, če je bila mati njegova Italijanka;
oni, komur je mali govorila prve besede [; Pozneje z njim slovenski, mora spoštovati 3' ceniti slovenski jezik kakor je dolžan gostovati in ceniti svojo mater. Tovarišice / Se ji posmehovale in kazale za njo s prstom, fik°r (]a je pavlina nekaj posebnega, ker * Poteza za pravice ljudi, ki niso nič vredni, / 11'so niti ljudje.
ji »Kdor se poteza za take divjake, je fnx divjak, barbar!« so vpile starejše sou-ž"ke, in kmalu je pošumelo po vsem raz-da Pavlina lahko tako govori, ker je P sama doma z dežele sužnjev — prine-ifna iz ščavarije tudi sama sužnja — ščava. i faradi tega se je Pavlina pritožila uči-;liici. ]{er je j-jjj pesniš splošno spoštovana Ročnost v mestu in ker je učiteljica umela pdičino bol, je takoj prvič prav strogo ^ svarila preobjestne tovarišice ter jim po-&s"*la z nepobitnimi primeri, da se človek
- 76 -
ne sme dvigati nad svojega bližnika, pa| je bližnik tudi Slovenec. Pred Bogom zakonom sla oba enaka.
Le v miru in složnosti je mogoč j predek, mogoča zadovoljnost in sreča poj »nežnih ljudi in celih narodov.
Počasi so se oči začele obračati Pavlino od vseh strani. Tovarišice so mo priznale, da je govorila Pavlina prej tfj kakor sedaj-le učiteljica. Učiteljica trdi tl pravo, in Pavlina je trdila pravo.
;s
s
5
(
»a!
n
»oj
iJ	7.
ta’
0I	Na delu.
Poslej se je Pavlina oklenila z vsem s|cem svoje učiteljice. Gospodu načelniku s'Cei' niso povedali tega dogodka in končne ?anage Pavlinine, vendar mu je bilo všeč, a se je deklica popolnoma vdala učiteljici
[Meliti.
Čestokrat jo je po šoli spremila do ^'šnih vrat, a potem je Melita spremila de-klico na njen ^om, i{jei. sta v nekaljeni za-Ul)n°sti kramljali med ročnim delom ali pa Zfibavnim slikanjem raznih predmetov, kar •}e še posebno veselilo Pavlino. Po malici •le navadno odšla Melita, če je niso povabili
L
- 78 -
•Jdr
k večerji. Pavlina je šla navadno z njo kake pol urice; ako je ostala do večiZ1 Melita pri načelniku, se je potem nadalje« zabava med Debellisovim pripovedovan/ 1 raznih doživljajev.	0|'
Vsem je bil kratek čas, zlasti paf
bile Pavlini oslajene s posebno milino ti
urice, kijih je preživljala sama s svojo uff
ljico. Nekega dne gresta popoldne kakor o čajno skupaj iz šole. Pomlad se je naseli v deželo, tista razkošna, zgodnja pomlf.. ko krije naše bolj severno ležeče kraj e [ neprodirna ledena odeja. Vijolice so zad«^ tele, zvončki, trobentice, hiacinti so krat
okna meščanov, kakor topel dih je za'V(
gorak veter od juga in privedel s seboj '
• M
stovke ter napolnil ozračje z neko meh’ milino.
Solnce se je nagibalo proti zatonu 1.
z zagorelim zlatom svojih žarkov obsipa1
visoki zvonik mestne stolne cerkve. V *

gorelem zlatu so odsevala okna meščan hiš, in morje se je bleščalo. Le gola dreves

jo drevoredu so obupno iztezala prazne veje zi‘ak.
er Ob tem času srečata Melita in Pavlina njP ulici učiteljico s Hriba, bližnje vasi, od-°dei' je dobivala Pavlina slovenske knjige. , Mita jo nagovori prijazno: tl »Kam pa ti, Minka?« Bili sta namreč ^U-ikih let in součenki na učiteljskem izo-
0)r;iževališču.
e|! »Imam nekaj opravila v mestu. Nikar ir' ne zavidaj teh par trenutkov, ki jih pre-:	med vami, meščani. Veš, gori pri nas
[|a Hribu smo na kmetih; tam je nekoliko [t °'b'°časneje.«
r »Ali je vendar kaj zabave med Slo-I l'Uci?« vpraša zopet Melita, ko so počasi JP °Pale vse tri po drevoredu.
»Kolikor si je sploh moreš misliti na I letih med preprostim ljudstvom, naj bodo ! 6 Italijani ali Slovenci.«
Huj takega ni pričakovala Pavlina iz ^ izobražene gospice, ki bi je nikakor ne ,ll0gla prišteti barbarskim Slovenkam, ko bi
ne bila razodela sama, da službuje na knv Tudi je Minka govorila tako sladko i talim: ščino, kakor da je rojena najmanj v Rf Pavlina je videla, da si imata pri,k Ijici gotovo povedati še marsikaj važnp kar ni treba in bi tudi ne bilo lepo, poslušala še ona.
Poslovi se torej in odide.
Po njenem odhodu vpraša Minka Me* kdo je ta deklica. Obe sta se začudili,p je rekla Melita, da je hčerka načelnikov:® »A? Tak zagrizenec, pomisli!« vzklik Minka — »tak zagrizenec, in ta deklica slovenske knjige.«	al
»Veš, je jako vedoželjna ali da j® slovenski — ne, tega bi ne mislila nikcR' Metili se je pa še nekaj drugega zasvetil® glavi in ta misel se je razpredala dal Deklica je vrlo nadarjena! Kdo naj zaflr to otroku? Sumničijo ga, da je sama tr Slovenka, prinesena kdove odkod s hribi' Že v naravi zlasti mlajših nas vseh tli ® vedoželjnosti, da hrepenimo vsaki stvari5
kn» in se naposled še sami — neverni italtnaži — prepričati, če je resnična.
^ »Sploh je pa samo pravično,« je zatr-prik Melita prijateljici po daljšem molku, »da ižiilznava Pavlina, čeprav še otrok in navzlic postranski domači vzgoji, enako vrednost d' drugim narodom poleg Italijanov.« Minka ! vnovič začudi: »Torej tudi tebe, Melita, ‘h* niso izpreobrnili; še vedno ista: vsi li,°ake pravice, vsi enake dolžnosti — seveda v# svojem stanu in zmožnostih. Zaradi sa-flifega jezika naj se le sovražijo nevedneži. 1 1 nismo vsi ljudje? Ali morem jaz kaj a^°> da je bila moja mama Slovenka in . Italijanka ali Nemka? Tudi ti, Melita, v tem ne moreš prebrati, ko bi si še i,,ako rada.«
*] »Beži no, neumnost! -- Toda, oprosti, [r °trok, ta Pavlina me zanima vedno iDolJ in sedaj še celo. Škoda, da ne znam 1 O1'ko slovenskega jezika! Kar z njo bi čitala ,sI°venske knjige. Gotovo jih čita z veliko SlasMo in strastno. To bi bilo zanimivo, kaj 1«
6
»Zares, zanimivo. Deklica čita vse <jni kraja, kar ji pošiljava z našim učiteljem.^kc »Sirotica; v njih išče najbrž sledu , materjo in — očetom.«	|re;
»Za očetom, ne vem, a najbrž ižFe poti v pravo domovino, toda vse skrivafe'
in natihem zaradi očeta — ali ne - ~ čelnika Debellisa.«
Učiteljici sta se poslovili. Ob razhod sta obe izrazili željo, da bi ji radi pomagal ko bi bilo mogoče, v tem domoljubnem pfs zadevanju. A kdo naj najde brž pravo paist ki bo vodila na zanesljivi tir Pavlinine pf^'
ti
vesti? Kdo naj jamči, da ni morda težavo najdena pot — napačna?	ji1
i |
»Vsekakor bi bilo zanimivo,« de Mink* »Ali poizkusiva?«
»Pa poizkusiva!« pritrdi Italijanka W nekoliko korakov oddaljena od tovarišice f drevoredu. Vsaka je snovala poseben načr' a nobena ni vedela, kje bi bilo najpamet neje zasaditi motiko. Zaradi tega se je PaV
' 'n’ razvijalo mlado življenje dalje po vseli n.^konih velike prirode. u:	Tisto pomlad v dan sv. Alojzija je
*lejela deklica prvo sv. Obhajilo. Nekoliko ii|rebleda sicer, a krasna je bila v snežno-vapi obleki, z razpletenimi črnimi kodri, z ilencem na glavi. Gospe so si šepetale, da ’e najbrž najlepša med vsemi obhajankami. °f Veliko radost ji je napravil tudi gospod fal^ebellis doma z raznovrstnimi darili in pa 3lf tem, da je povabil opoldne k obedu go-)<>spico Melito. Prišla je učiteljica zaradi dekli-P7'tle prošnje še pred poldnem. Roke so se ; hesie srečni Pavlini, ko je vpričo gospice 1'rvič pregledovala dragocene darove. Med r« ^jitrii je bil tudi krasen molitvenik in na njega *M'vi strani z roko gospoda Debellisa zait Pisane besede: Ne žabi, dete moje, slehrni (prositi velikega Boga za srečo naše 1 *ePe italijanske domovine! Tvoj papa.
Tudi Melita je skrivaje pridružila svoje '1 ^;u‘ilce: lično škatlico s podobami skoro V8eli glavnih mest na svetu. Prav zaupno
ms
ji je pa izročila lepo knjigo s fotografiji. raznih slovečih mest in krajev na Slov' skem. Na poslednji strani je bilo z drobnh črkami napisano kratko posvetilo : Mladi P
čudovalki slovenskih znamenitosti
Min
Pavlini je sedaj zažarel veselja angeli^ bledi obrazek. Občudovala je z drhtel ^ srcem sliko bele Ljubljane s krasnim venc^ zasneženih gord v ozadju, Bled in blej^ okolico, zavarovano z močnim hrbtom siln<[v Triglava in njega mogočnih sosedov, l^c hinjsko jezero, slap Savice, Vintgar, P stojnsko jamo, slikovite dolenjske kraje L mesta, velezanimivi Kras, pisano GoriškoL
vinorodnim znožjem in nebotičnimi vršflz slike iz slovenske Benečije, koroške gore L štajerske gorice . . . Vse, vse se je lepo i
stilo kakor v sanjah, krasnih in nedosežni?'
»A kdo je ta Minka, prosim, gospica ^ »Se ti že razodene, moja zlata Pavli' ( — o drugi priliki, ki bo za te gotovo : veselejša od današnje. Le to je njena želj11 meni zaupaj svoje srce in ona ti hOM

— 85 -
.Jfnagati, da zveš sčasoma vse, po čemer Qfpi hrepeni duša!«
)(] Deklica je pogledala učiteljico nezaupno, lj fdem se je pa posvetila solza v njenih • Jeh. Hotela je Meliti poljubiti roko, česar
J1 ta ni pustila. Tedaj sta obe začuli stopinje Izhajajočega gospoda načelnika. Brzo je “luknila knjiga s slovenskimi podobami v .^iznico, da bi je ne videl Debellis. Ta knjiga ^ je zdela deklici najdragocenejše darilo, ^vnležna je bila sicer za vsa, a za to bi gorila vse, karkoli je v njenih močeh.
Debellis je ponudil Meliti roko, in vsi Ffe so šli k obedu. Po obedu sta uživali Pasen razgled na mirno, veličastno morje z domače verande (mostovža) nad glavnimi jyrati. Senca je bila tu in prijetna sapica p16 prinašala raznovrstnih dišav iz cvetoče Porode. Vsa okolica je bila napolnjena s P^zničnim mirom in šegavo, preširno mladostjo.
Ko se je nekoliko ohladilo ozračje, sta v cerkev, kjer je tudi vse duhtelo, kjer
- 86 —
je dihal z vseli oltarjev težki vonj temiist rdečih vrtnic, klinčkov in jazmina, kalikaiina in narcise, lilij in resede. Ljudje so prilkki jali in odhajali. V koru za oltarjem so kaflrc« niki glasno molili večernice, sicer pa je bfost tiho in soparno v hramu božjem. Takoj Po« blagoslovu sta šli v drevored, kjer je Pafeos lina v senci košatih kostanjev in visoWe$ platan ter pod cvetočimi lipami razkrivajo Meliti svoje dosedanje življenje, svoje slutnji in slednjič tudi želje svojega srca, njeflc strah, stiske in težave.	w
Povedala je vse, prav vse.	^
Melita, sama rojena Italijanka, je nar1 žlic vsem načelom in trdnim sklepom, d J' je najpoštenejše, vsem ljudem in vsem ra ^ dovom priznati iste pravice na svetu, kako ^ jih želimo sami sebi, pogledala takoj p“’ dokončani Pavlinini povesti deklico odkrito 1 srčno, pomilovalno: sirotica in povrhu šf Slovenka. Toda brž se je domislila, da seg8 pravičnost nad vse, tudi nad človeško sO' moljubje. Prijela je učenko za roko in j°
— 87 -
utisnila krepko, presrčno: »Ne boj se, Pav-Aa! Tvoja neznana prijateljica in jaz bova izkušali dognati, kar je !e mogoče, da tvoje nirce ne skoprni v otožnosti in negotovosti. Ostani vedno tako marljiva in poslušna kakor '°slej, in upati smemo vse tri, da te tudi gospod Debellis ne zavrže, spoznavši tvojo {fesnicoljubnost in tvojo neodoljivo ljubezen r0 nepozabne mamice in njene domovine, 'fje jezika. Ohrani pravo hvaležnost svojim dobrotnikom, iskreno spoštovanje njih mislim, bftzorom. Zlasti gospod Debellis, učen in (:|slan gospod, ima gotovo dovolj razlogov to, da je ostal svojim sklepom zvest, se 'ln:i ni izneveril do danes, marveč stoji trdno ^°t morska skala. Njegov rojstni kraj nama s prijateljico že znan, Pavlina. Tam biva najina dobra součenka, ki poučuje vaško mlačno. Sčasoma se ji že posreči, da zve resico o nesrečni materi in njeni hčerki, ki sta '° vzela s seboj tuja lovca. Kmalu bomo vbleli, če so opravičene tvoje slutnje, da bi Ognila biti tista nesrečna deklica — ti . . .«
- 88 —
Pavlini se zdi, da čuje besede nep' zabne mamice z one strani groba. To ' glasovi, kakršnih ni pričakovala nikdar, f je tudi molila danes zjutraj za svojo ne^ nano mamico in za gospo Margerito in z — papana.
Proti večeru se jima je pridružil fl šetališču še Debellis in ponosno zrl na svoj Pavlino.

P'
s|
I
3l
1
i	8.
Na božji poti.
Pavlina se je s trinajstim letom razvila v lepo deklico. V šoli vedno marljiva, doma Vsekdar poslušna je bila ponos gospoda ^ebellisa. Ukrenil je že vse potrebno, da jo P°šlje, ko dovrši štirinajsto leto, v višjo dekliško šolo v Trst. Deklica se je veselila *e premembe.
Ko so dokončali šolsko leto in je ^vlina prinesla domov najboljše šolsko Naznanilo, ji je obljubil Debellis, da pojde z njim na daljno letovišče, kamor je 'loslej vsako jesen sam zahajal na lov. Tam *)0 videla tuje kraje in tuje ljudi. Pripove-
- 90 —
dovalji je o znamenitostih teh krajev z neki«1 posebnim ognjem, a govoril je zaničljivo ljudeh, ki so baje še pravi divjaki, koliko1 ^ jih je mogel spoznati doslej. Znan mu j( celo njih jezik in njih običaji. Pavlina jf *■' takoj slutila, da mora biti ono letovišče pra'11 v Debellisovi domovini. Povpraševala ga j( ^ zato o raznih stvareh z nepreračunljivo na ^ tančnps^tjo. Samo ženska opreznost zna hit' * 4ako spretna, da se ne izda v tako kočiji ’ vem pogovoru; moški bi bil v podobnem! slučaju preneroden. Toliko da ni glasno zavrisnila samega veselja, ko je doznala, do je ta kraj zares prav tisti, ki je po njen1 hrepenelo njeno srce. Kaj, ko bi bila to njeno mamice in nje domovina!
Gospica Minka s Hriba je s pomočjo prijateljice v Senodolu dognala DebellisoV rojstni kraj, natančno si ogledala celo hišo in nekoliko potov ogovorila na cesti njegovo mater, dasi je starka slišala že prav težko. Popolnoma brezuspešno je pa ostalo iskanj« Pavlinine matere. Na poti jim je bilo zlasti
in t°, da se piše Pavlina Debellis in pa neza-(fUpnost, čemu poizveduje domača učiteljica o: P° nji, ko ji ni ne v krvi, ne v rodu. jf Zato se je zdela prava dragocenost že jf '°> da je papa sam priznal svojo pravo do-1 kovino. Izpraševala ga je namreč, kod se ( ^°sta vozila iz Trsta po železnici in potem i' koliko časa z vozom. Vse si je potem po-'skala na zemljevidu in zapisala -v svoj
■ dnevnik.
Ta nedolžna knjižica, kamor je zapisovala doslej samo neznatne dogodke, je postala s 'err> njena tajna zaupnica, ko je papa po-rdil, da je njegov rojstni kraj na Slovenskem. To jo je zadelo bolj nenadoma kakor 'disk z jasnega neba. Tako navdušen Ita-"ian, ki bi dal kri in življenje za laško domovino, pa tako zagrizen sovražnik Slogov sam rojen Slovenec, ki še hvali lepoto d°mačih krajev! Ali ni to čudo ? Gotovo je 'dla Slovenka tudi njena mama!
Pavlina je komaj čakala, da stopi na '°dno zemljo, da pozdravi sicer s tihim, a
toliko toplejim in srčnejim pozdravom hfc be in doline, gore in vode nepoznane d^v movine.	ki
Slednjič je vendar zasijalo krasno jutrL prvega dne v kimavcu. Parnik je pihal ijp prhal, žvižgal in piskal, tako nestrpno je čakal odhoda v Trst. Težje ga je čakal|i( Pavlina.	\
Solnce je prijazno zrlo na mnogovrstni potnike, ki so se gnetli na parnikoveRj krovu. Nekateri so opazovali bliščečo morskj gladino in v globini podeče se ribe. Nel" ( ni kazalo nobenega oblačka in njega m oj ( drina se je zrcalila v morju kakor v rmj dosežnem zrcalu. Ta morski breg, porast® i z oljkami, smokvami in vinogradi, to je bil slika, kakršne ne dovrši noben slikar.
Debellis je strmel pred se v daljav1 kakor v stalno preračunjeno bodočnost, I ga ne more prevariti. Mirno je puhal debel( smodko, in oko mu je zalesketalo rodovinskeg11 ponosa, videč, kako občudujejo ljudje njegoV£| Pavlino zaradi njene lepote in ljubeznivosti]
je pa uhajal pogled neprestano tja na r'1>ugi konec parnika med ženske v črnih Mih z belimi pečami, govoreče med seboj ‘^ili slovenski jezik, ki se ga je bila tudi
ifP;
i
ki
ftvlina naučila popolnoma gladko. Debellis vedel o tem ničesar in je mislil, da vabi e radovednost njeno oko tja med Istranke,
bi jih lahko risala na letovišču ob tolikem
kostem času. Da, risala in slikala, in on bi jj* pomagal sam, saj so mu že nekdaj zatr-
da ima v tej stroki precej umetniškega
^ula. E, Debellis ve marsikaj, a tega ne ve,
0	že plapola v Pavlininem mladem srcu ?ai'eč plamen rodoljubja. Že dlje časa je
1	*'ala iskra v njenih prsih, sedaj pa hoče Planiti na dan kot velikanski kres, ki mu je Vdajal kuriva — Debellis sam. Kar planila
j t • t
’* tja med svoje ljudi in jim razkrila vso , Sl‘čno tajnost:	»Tukaj sem, vaša sem!«
Potem se zgodi, karkoli.
Toda tega ne more, ne sme, ako neče Ovreči tudi samo sebe. S tem bi kruto, Srhrtno užalila svojega dobrotnika. Tega pa
H'
£a
ti<
#c
ne more, zakaj že pokojna gospa Margeritr je zasadila v njeno srce čut hvaležnosti re spoštovanja do vsega, kar nas spomin)r staršev in dobrotnikov. Ta hvaležnost se vkoreninila še trdneje v njenem srcu, k^1 je spoznala, da so jo ji vcepili ljudje, nj popolnoma tuji. Toda domovinski glas vendar ni pustil, da bi obstala na tej poti Naprej, naprej! . . . In ne prvič v mladem življenju se ji je uprlo oko v osivelo brade gospoda Debellisa in ni prvič mislila danes in se tresla ob tej misli, da Debellis DT njen oče.
Mogočna brazda kakor metla velik« repatice se je širila za parnikom, ki je rezal morje s svojimi prsi. Na severu so krasile obzorje nebotične Alpe s snežnobelimi robovi a na severovzhodu se je potnikom kmalu pokazal v rahlo meglico dima in sopare zavit kakor v obsežno kotlino položen Trst.
Po kratkem odmoru, ko so stopili n& suho, je hlapon odpeljal Pavlino in Debellisa po dolgi progi proti Nabrežini. Z enakomerno
dvigajoče železne ceste je občudovala j^eklica Miramar, slovenske vasi in sela v ij: ržaški okolici, bližnjo Istro in daljno morje j lr°ti Gradežu, proti Benetkam. To je pa ni (Pnimalo. Veliko bolj jo je mikala ona hlad-j leJ<i sapa, ki je dihala sem preko gorskega jPba, zelenega venca, obdajajočega Trst in i%govo krasoto, bedo, nestalnost in goloto ! aylina bi bila rada pozdravila celo kraško l,rjo kot drago znanko, celo nji bi bila ■hupala svojo srčno tajnost, da je Slovenka. ^ burja je neobčutna kakor sopotniki, ki nekaterim pozna, da so Slovenci, pa žde smrče neobčutno kot klade na svojih ^dežih, ali pa se malomarno ozirajo na °hcestne kamene in gledajo na uro, kdaj konec vožnje. Ker sta se vozila z Denisom seveda v prvem razredu, kjer se Vo;z> samo večja gospoda, ni čula več nobene ^Venske besede, dočini ji je v Trstu slo-Venska govorica povsod donela na uho. Ne-^ateri sopotniki so govorili med seboj kaj žalega nemški ali laški, večina pa nič.
- 96 —
dosp*Zs
!d\
Nabrežji
J
1’avlini se je zdelo kakor da je zopet v tujino.
Nič bolje se ji ni godilo v Tu je čakal naročeni voznik in naznt gospodu, da so konji nakrmljeni in nat jeni; lahko napreže, kadar mu zapo^ Vse je pa sporočil v tako spakedrani italij^ ščini, da bi se mu bila kmalu Pavlina t'
smejala na ves glas. Naravnost se mu
Rn
poznalo, da govori ta jezik, ker ima ta povelje. Tudi se ji je zdelo, da su<^ vsi drugi ljudje na postaji, kjer sta se koliko krepčala z jedjo in pijačo, popolno! kakor v Trstu — vse tuje in mrzlo, d& govore med seboj slovenski. Torej mrtvo! Najrajša bi se bila razjokala nad br^ čutnostjo teh ljudi. Nje papana pozdravlja^ vsi spoštljivo, dasi ga gotovo ne poznal a nje ne pogleda nihče. Celo voznik, ki
t:
je nekam čudno zdrznil, ko jo je prvič 2!r
gledal poleg Debellisa, ji ne privošči besedi^ A kaj to! Da bi jo le pogledal! Ali se
ne pozna že na licu, da je Slovenka? Mon
- 97 —
spZaradi tega zaničuje postarni voznik, ki je ‘dvorano sam Slovenec! Saj lahko ugane egjfckdo, da je Slovenec tudi njen papa, dasi na1 dela kakor bi šele danes prvič došel u,)1'aške Kalabrije in začel natikati posamezne ,op>e mehke slovenščine na svoje redke jjjke. Pravi trinog, kaj! Kmalu bi se bila Smejala Pavlina na glas, in zopet je bila i &r(1o njena ženska previdnost edina bramba ta . tej misli. Še hujše je bilo, ko je voznik t‘‘sedel prav zaupno in domače k Debellisu 8a vprašal slovenski: »Dober dan, gospod Ciniki Kako pa je še kaj!« No, gospod Zelnik mu je sicer prikimal prijazno, tudi /l‘snil roko, rekel pa ni ničesar. Zato je pa e at'aljeval voznik neustrašeno : »Veste, gospod ipČelnik, da jaz ne znam ne laški in ne jrenaški, saj sva nekdaj skupaj hodila doma v ?; 01° in tudi na Log sva hodila in z Loga, * 1 se še spominjate, tisto pomlad — pustni ^•ledeljek z božje poti?«
»Vem, vem, Lojze —«


»Bog Vas živi, če veste!« In kakor bil skromni možiček zadovoljen že s priznanjem, prime knpico in jo izprazni nv na Debellisovo zdravje, potem se odptf^ na odhod. Načelnik pa opozori hčerko 1 pohlevnost in samozadovoljnost preprostei sl« Slovenca, češ: »Vidiš, tako-le pasje poniž so Slovenci, ko občujejo z večjo gospod<*0
Ta ima dovolj, da sem mu le prikimal.«
Pavlina se obrne smehljaje za odhaj jočim možem in mu da znamenje z rok naj se vrne in počaka. Njeno željo je potrd tudi Debellis in velel prinesti vozniku vnoV pijače. Hotel je s tem ugoditi deklici, misle da ji je prava dušna paša, če se more p' smehovati slovenski ponižnosti. Ta okolno5 jo je zopet opozorila na prepad, ki je vedP bolj zeval med njo in Debellisom. Čas' se je stresla ob misli, da bi utegnila Debellisova dogodba z lova resnična in p° tem ona samo njegova rojakinja, časih je pa razveselila.
- 99 —
,r Voznik zopet prisede, pokusi pijačo, pa t(' ogleda gospoda Debellisa, potem hčerko ® r®če svobodno kakor med starimi znanci: r«‘Ugava je pa gospodična? Pa ne vaša?«
»Je in ni, kakor hočeš,« de Debellis eSl° venski.
^	»A-a-a! Že vem! To je tista — —!
prav takšna kakor mati, kakor mati. Že Ve0i, tista, tista----!«
»Tista, ki sem jo izneveril vam in vsem ; ‘ 'ovencem. Hči je rajnce Vrčonove Mile, ki Je imela tistega Adolfa z Angelske gore. Belice ne zna slovenske, le vprašaj, govori z J1!0) če moreš. Italijanka trdna kakor sam v'rinalski grad, kjer biva laški kralj.« Zdaj Pavlini ni šlo več na smeh.
Pretrgal se je zastor, kakor na obširni, ^dki mizi je bilo pred njo vse dosedanje Oljenje, a tam v ozadju skrita temna bo-: ^°čnost. Veselje in žalost ni morda še nikdar v Dobenem srcu plula tako hitro in tako I °'Jenem kakor v njenem. Toliko da ni vzkrik-; Pustite, dovolj, dovolj! Tako šiloma
7*

— 100 -
je hotelo oboje vreti na dan. Krotila je sai£r sebe in se premagovala do solz. A sol^ tudi niso smele vreli na dan, ne, te bi lZtl izdale.
* ^
Pogovori med mladostnima znance® Debellisom in Lojzom je niso zanimali. I®V
i'(
več se ni čudila, da imajo ljudje, nar® njeni kdovekam, tako površne poglede 2
r
mimoidoče. Celo veselilo jo je, da je opazujejo preveč, ker se je bala, da I1 utegnil kdo uganili v njenih očeh njen1 srčne tajnosti, ki bi jih bila tako rada n* dolgo tega zaupala vsakemu Slovencu.
Lokomotive so bobnele na kolodvor i( s kolodvora, da se ji je zdelo tega že san1* večnost. Vrvenje množic na vlake in z vi*' kov se ji je videlo, da se vrši kar samo oP sebi. Gledala je, kako se prijatelj Lojz vednc zaupneje stiska h gospodu — papanu 1,1 mogla več reči — h gospodu Debellis') in mu pripoveduje na uho stvari, ki zafli' majo gotovo njo ali pa njeno blazno mam0.
urrčonovo Milo — ali očeta, kdo ve. Zakaj govori znanec na glas? Morda sluti, da ona slovenski?
Miza, ob kateri so sedeli, ni bila široka, 'l propad med njo, hčerko ubornega lovca ir Angelske gore, in gospodom načelnikom |v'šjega pomorskega urada, z Debellisom, je ’ 1>ežal vedno širje, širje, zeval kot velikanski 2tPaj . . . Sirota brez očeta in matere — on Pa odličnjak, izkušen, spoštovan, odlikovan z obilnim imetjem. O, ko bi mogla, ko ^ le mogla raztrgati vse vezi! A kako ?
Obenem, ko jo je nekaj vleklo naprej, 'e naprej od tod, jo je vendar zopet nekaj Pridrževalo pri bradatem, dobrem možu. Ko-sladkih uric, koliko dobrot je užila pri ^.jem! hi — pokojna mama — ne: gospa Margerita — Bog ji daj dobro . . . Vse to le hipoma vzkipelo v otrokovi duši in pa ^ridka resnica: Ali je ni negovala kot prava •fiati? Tega ne more pozabiti, ne more odbiti kakor odložimo ponošeno obleko. Ne •fiore ji nihče vzeti teh spominov.
Tudi če jo zavrže Debellis, ko zve, dve se je vkljub njegovim prepovedim naučili slovenskega jezika, da navzlic njegovefl1 ^ sovraštvu do Slovanov ljubi ona svoj sl* venski rod in širno slovansko družini vendar nikdar ne zamre čut hvaležnosti

njenem srcu. Nikdar ga zaradi tega ne mogla sovražiti. Vse, vse mu oprosti, tud i’ brezobzirnost, ko je govoril o nji z nekih njim mladostnim prijateljem, češ: hči Vrčonove Mile! Sedaj sicer še ne more leg*1 a ko se ji umiri srce, poklekne pred gospod3 Debellisa in ga zahvali za vse prejete d°' brote.
Mirno in navidezno neobčutno je poslu' šala razgovor mladostnih znancev, hladu« se dvignila izza mize in sedla na voZ* Opazovala je kraško puščavo daleč naokrog' s črnim grozdjem težko obložene trte, rdeč6 se smehljajoče breskve, do tal se klanjajoč« figove veje in šelestečo, napol suho koruZ° na obcestnih ožinah. Zanimalo jo je sicer vse to in žalostna se ji je zdela tukaj slo*
‘pnska zemlja navzlic obilnim božjim darovom, posameznih njivicah med skalovjem. Toda duh se je bavil z drugačnimi mislimi c z negotovo bodočnostjo; kaj poreče De-? ')eHis, ko dozna, kako nehvaležno ga je danila, ko se je trudila, da poišče domo-vibo svoje matere in kako ji jo je slednjič 'Z(3al on na nabrežinski postaji.
V mladi glavici se je snoval načrt za 'Očrtom in ravno tako tudi podiral načrt za Načrtom. S strahom je premišljala, kakšen u^gne biti poslednji razmotek o skrivnost-llem življenju in bivališču njene matere, ^am naj krene, če ji Debellis odkloni svojo Pomoč? Kdaj se navadi novega imena gospod načelnik, kapitan« in odvadi ga bičati papa? Jezik se sam upira temu, a ''azuni veleva in srce hoče, srce narekuje ^'Ugače. In prav človeško srce je bilo, ki •l0 je izdalo, da se je Pavlini podrl tudi Poslednji dobri načrt, kadar je najmanj mi-na nevarnost. Vedela je sicer, da se ji ^ebellisovim očem in ušesom ne bo več
dolgo mogoče skrivati in potajevati zlastj poslej, ko bo bivala med samimi Slovenci.
Nastanil se je Debellis kakor po navad pri županu in najel posebno sobico tud Pavlini. Deklici je vrlo ugajal Senodol, njego' krasni razgled preko Krasa na morje in Ži' vahna, prijazna okolica.
Takoj prvi dan po prihodu v Senodo1 se je oglasila v šoli in sporočila učitelji Lini srčne pozdrave njenih prijateljic od si' njega morja in ji obenem razodela najnovejše razkritje. Gospica Lina, živahna plavolaska, je veselo plosknila z rokami: »Zdai smo pa že, hvala Bogu, zdaj smo pa ža dobri! O, zdaj vem dovolj, pa tudi vsi vem° dovolj!«
V naglo vzplamtelem veselju bi bila Lina kmalu pozabila, da jo gleda dvoja temnih oči trinajstletne deklice, ki jo je sedaj le komaj spoznala. Kaj si bo mislila Pavlina? Brž ji ponudi stol in začne pripovedovati« kako se ji je godilo na pozvedovanju 0 nje pokojni mami. Sedeli sta na vrtu poleg
— 105 -
Pota, koder so ljudje hodili v šolo in dalje v cerkev. Pavlina, vzgojena med Italijani, je bila tudi prav italijanski glasna v vsaki družbi, tako tudi danes poleg nove znanke. Govorili sta pa slovenski, in v naj živahnejšem pogovoru ju je iznenadil gospod Debellis.
9.
Konec dogodbe na lovu.
V Senodolu so ljudje kmalu pozabili Vrčonovo Milo in nje žalostni konec. Tudi tako drobno stvarco kakor je bila Pavlina so pozabili prav kmalu. Izlahka je mislila, da pozabi Milo celo njena rodna mati, ko jo je, neposlušno hčer, zavrgla že pred poroko s mladim Adolfom z Angelske gore. Da, tudi take matere so na svetu !
Toda Milina mati, stara Vrčonka, je poslej živela nemirno, se starala v nekem strahu, kakor da ima še mnogo poravnati, potem bo šele lahko pričakovala konca svojega življenja, ki se ji bliža.
— 107
Ko je prihajal Debeličev Lipe na lov v •'ojstno vas, bi ga bila vselej vprašala prav srčno rada, kako je s Pavlino, ali Debeličev Lipe je bil ošabni Filip Debellis, ki se je vedel nasproti vsem domačinom, celo do Listne matere, mrzlo, odurno. Z nikomur ni 'baral govorili ali se je pa delal kakor da •ie ume slovenske govorice. Vrčonka se niti •oliko ni upala približati oholemu gospodu, La bi bila zvedela, če je živa ali mrtva njena vnukinja. Ta negotovost pa je pro-vzročala marsikateri siv las stari Vrčonovi materi. Nemalokrat se je obrnila do istotako Priletne Debeličevke in jo prosila iskreno, milo in jokaje, naj ona vpraša sina, kako je z deklico. Stariča ji je sicer redno obljubo-vala, da stori vse, ko se vrne Lipe. Sram Jo je bilo namreč priznati, da se tako boji sinove mrzkosti ko vsi drugi. Ko je došel Jeseni na lov, je pa gotovo pozabila ali si Pa ni upala omeniti Vrčonkine želje.
Tako so minevala leta, a Vrčonke ni minila nada, da pred smrtjo še ugleda in
blagoslovi svojo vnukinjo, naj velja karkoli. Svojo željo je razodela sinu, gospodarju V hiši, potem zaupnici Debeličevki in slednjič vsi skupaj županu, ki je bival navadno pri njem Debeličev Filip, ko je došel na letovišče.
A tudi županu se ni zdela vsa stvar posebno lahka. Gospod načelnik je govoril tudi z njim le najpotrebnejše — seveda in še to malo v laškem jeziku. Ako je hotel župan vedeti količkaj več, ni dobil nikakega odgovora. Toda ženskama in mlademu Vrčonu je moral župan obljubiti, da sproži to vprašanje, naj že prejme odgovor ali ne. In res je prišel gospod načelnik pogledat zgodaj tisto jesen, kako bo kaj letos uspeval lov zlasti glede števila divjačine. Sedel je po večerji za mizo in brisal brke in gladil brado po slastnem založaju. Bil je vidno dobre volje. Prav takega trenutka je pa čakal se-nodolski župan. Strahoma je stopil nekoliko bliže k mizi, da izvrši dano obljubo. Ko bi ne bil župan, si je mislil, pa bi ne sedel na
'astno besedo, a ker sem, moram. Tako je bodril na tihem samega sebe in v mislih zdihoval pod težkim bremenom, ki ga nalaga tudi v takih-le slučajih županska čast.
Nerodno in jecljaje je povedal svojo prošnjo, če sme govoriti in se dvakrat ali trikrat odhrkal v zadregi prej, nego je stavil nedolžno vprašanje, če še živi Pavlina.
»Da, gospod župan,« reče Debelič in objestno mlaskne z jezikom potem, ko si je bil izplaknil usta z nekoliko požirki terana, da bi menda lažje govoril:
»Letos pride Pavlina z menoj na božjo pot k Mariji Pomočnici na Log. Prava Italijanka je; ne boste je poznali, to vam povem, in zmenil se ne bo nihče z njo drugače nego v italijanskem ali nemškem jeziku. Boste videli, gospod župan.«
Zupan je ostrmel. Njegov rodoljubni ponos se je zbudil. Kad bi bil ugovarjal, a se mu je po drugi strani zdelo škoda razžaliti mogočnega gospoda, ki vendar pusti pri njem vsako jesen lepih denarjev. V srcu
si je pa mislil: Taki-le so slovenski izdajice, vrag jih pohrustaj! Predaleč se pa tudi ni spuščal v tako razmotrivanje. Zakaj sicer hi bil moral tudi samega sebe lopniti po ustih, češ: taki-le smo Slovenci! Povsod premehki, popustljivi nasproti ošabnim tujcem. Zaradi borih par novčičev trpim, da se izdajica vpričo nas norčuje iz naših najsvetejših čuvstev.
Tako daleč seveda ni dospel senodolski župan in z njim ne še marsikateri Slovenec, ki je sicer silno navdušen, kadar se mu ni treba ničesar bati.
Toda župan je dobil zadovoljiv odgovor, in to je bilo za nocoj njegovo poglavitno opravilo. Vsvesti si vrlo uspelega dela je zaspal mirno in sladko.
Kako je sanjal pa Debellis tisti večer potem, ko je slišal na lastna ušesa, kako zaupno je kramljala Pavlina z učiteljico v slovenskem jeziku, o tem nam sporočilo ne pove ničesar. Mislimo si pa seveda lahko, da njegove sanje niso bile najslajše. Videč
— 111 —
pred seboj razdejane svoje najljubše nade, je mislil samo še na maščevanje. Pavlini ni rekel na šolskem vrtu ničesar, tudi tisti večer se je vedel popolnoma mirno, dasi je poznala deklica, da je mir le prisiljen. Bala se je bližajočega se viharja. Le kako površno, kako suhoparno je govoril z učiteljico Lino o šolskih razmerah! Spoznala je, da govori samo zato, ker bi bilo na tem mestu >n v taki družbi nespodobno molčati. Nekoliko pozorneje je pogledal gospico tedaj, ko Riu je razodela, da mu je Pavlina sporočila pozdrave učiteljice Melite, njene součenke. S tem se je tudi pogovor zasukal na italijanske šole, in Debellis ni mogel prehvaliti rodoljubnega zanosa nekaterih mestnih učiteljev in učiteljic, ki bude v mladih srcih plamen žarkega rodoljubja in gorke domovinske ljubezni. Učiteljica Lina pa, ki je vedela, kam meri italijansko rodoljubije, je ponosno pojasnila, da bude tudi slovenske Učiteljice v mladih srcih ljubezen do domovine, do rojstnega kraja, do obširne države,
ki jo vlada modri cesar avstrijski. V ljubezni in rodoljubni samosvesti je trdila, da smo vsi slovanski rodovi samo ena velika slovanska družina, vsi narodi v Avstriji pa kakor sinovi enega očeta, viteškega vladarja, ki želi osrečiti slehrnega svojih mnogobrojnih narodov.
To se je zdelo Debellisu preneumno in gotovo bi bil odgovoril prezirno in robato, a zavedal se je, da se kaj takega ne spodobi, če noče, da ga bo gospica smatrala za neolikanca navzlic italijanski oliki, ki se tako ponaša z njo. Poslovil se je in odšel.
Radovedno so se ozirale Senodolčanke za Pavlino, ko je stopala naslednjega dne po svojem prihodu v vas z domačo učiteljico k Vrčonu.
Dopoldansko solnce je nagnilo senco spredaj stoječe hiše prav črez Vrčonov prag, in v tej senci je sedela stara Vrčonka. tel' lupila nov krompir za kosilo družini. V dve gubi sključena je starica opravljala svoj posel mirno in neobčutno kakor že mnoga
113 -
desetletja pod streho. Vid je še ni zapuščal, slišala pa ni več dobro in osobito je tožila ob premembi vremena, da jo trga po ušesih •n ji šumi po glavi kakor hudournik, narastel v jesenskih vodah.
V delo ni bila posebno vglobljena. Premišljala pa je, da kaže velika in mala pratika za jutri praznik Male maše. Koliko spominov je budil ta dan v njenem srcu! Vse od rane mladosti pa do onih usodnih dni, ko sta prišli navzkriž s pokojno Milo zaradi mladega lovca z Angelske gore, pa vse do hčerine prerane smrti. Menila je, da jo še vedno vidi na oknu slonečo, kako čaka nekoga z božje poti z Loga in toči solze, ker oni nekdo ne sme k Vrčonovim, ker so mu prepovedali. A Mila je pričakovola svojega Adolfa tudi še pozneje, ko je bil že mrtev, in dočakala samo smrti, ki jo je gotovo združila z njim na veke.
Staro Vrčonko pa je tedaj obšla bridka žalost, da je tako trdo ravnala z Milo, ki je bila vendar poslušno dete do onega dne.
8
114
Stariča se je prepričevala, da bi Mila lahko .še danes uživala mlado življenje in se veselila s svojo materjo, ko bi ji ga ne bila pomešala s pelinom ona sama. Zdravje in zadovoljnost bi ji sijali z lica. Sedaj bi imela že dično hčerko, moj Bog, kako ljubo dete. Gotovo bi se veselila Pavlina še več sestric in bratcev. O. kako življenje, kaka radost!
Vrčonki so se udrle solze kakor še vselej, ko se je spomnila, da ni bilo nji nikdar sojeno tako veselje. Sin njen, Ivan. mladi Vrčon, namreč nima otrok in s sinaho se ne sporazumeta posebno dobro. In zopet jo je obšla želja, da bi videla Pavlino, edino vnukinjo. Gotovo je že odrasla, si je mislila, lepa — gosposka in vsa podobna materi —• druga Mila!
»Oh!« vzdihne in se ozre za solncem, potem pomeri, kako daleč že sega v kuhinjo senca, da bi videla, kako blizu je že poldne. Z levico si je zaslonila oko, da bi ji prehudo ne dela sol učna svetloba, ko stopi na prag
— 115
senodolska učiteljica Lina in se oglasi: »Dober dan, mati! Ali ste sami?«
Vrčonka se strese, nožič ji pade v posodo, ki je iz nje jemala krompir, in obstane, prevzeta od strahu. V tem trenutku se ni nadejala, da jo bo kdo motil. Lina je govorila glasno in odločno, zapovedujoče kakor v šoli, kar je Vrčonko še bolj iznenadilo.
»Sama, sama,« odgovori za nekaj časa. »Njega ni doma, kaj bi radi, gospica? Vsi so na delu. Tudi gospodinja se vrne šele opoldne ; je šla brat za prešičke. Imamo mlade, veste —«
»No, no, mati, ne bojte se! /e dobro, že. Prav je, da imate prešičke. Bog daj srečo in sv. Anton! A midve iščeva samo vas. (ilejte ta-le gospica tukaj —«
Lina ni mogla končati stavka. Pavlina ,ie namreč stopila nasproti Vrčonki tako, da jo je popolnoma objemala skozi duri prihajajoča svetloba. Hotela se je prepričati, če jo bo babica spoznala v tako razločni razsvetljavi, in ni se motila. Uprla je nanjo
8*
svoje oko in vzkliknila na ves glas, da sta se prestrašili učiteljica in Pavlina: »Moj Bog! Ti moj Jezus! Mila, moja hči Mila!« —J — Dvigne se z nizkega stolca in se opoteče po veži kakor da beži pred duhom pokojne hčere, ker je mislila, da se ji je prikazal se-daj-le na pragu.
»Ali si prišla pome, Mila? Vem, vem, da kmalu umrjem. Po mene si došla. Prav rada pojdem. Toda kaj pa tukaj-le gospodična učiteljica, ali mora tudi ona s teboj? Škoda bi je bilo; mlada je še, in ljudje jo imajo radi in otroci in nadučitelj, vsi, vsi.«
»Ti moj Bog! Iti bo treba v večnost. Pa rada grem, rada. Sedaj vidim, da nisi več huda name, Mila, ker si me prišla poklicat za seboj v večnost. Moj otrok, moja hči!« —
Celo Pavlino in učiteljico je obšla groza, ko sta spoznali, da govori starica zares tako, kakor bi videla prikazen pokojne hčere z onega sveta. Prva se zave Pavlina, ki se j' je smilila uboga babica: »Ne, ne, mati, nikar
117
se ne motile! Jaz sem Pavlina, vaša vnukinja iz Istre. Sem došla pogledat dom svoje rajnce mame.«
Nekaj časa ni Vrčonka verjela lastnim očem, toda oko, pogled, obraz, lasje, celo glas je tako živo spominjal na njeno hčer Milo, da ni mogla dvomili več, zroča njeno zorno mladost, da ne more biti druga kot njena hči Pavlina. Srčne radosti ni mogla več zadrževati, samo prenaglo je došlo, prenaglo.
»Oh, Mila, Pavlina! Le sem, le sem na moje srce!« In obrisala je uveli roki ob predpasnik in iztegnila jih nasproti vnukinji in jo objela, kakor da objema lastno hčer v njeni mladostni krasoti. Nožič, ki ga je izpustila iz rok, je pa obvisel odprt na verižici ob predpasniku in kazal naravnost v zemljo.
Že davno je odzvonilo poldne.
Županova dekla je iskala Pavlino že po vsi vasi, da bi jo poklicala h kosilu, ki je čakalo napravljeno, in gospod Debellis je
118 -
čakal. Učiteljica je še vedno stala na Vrčo-novem pragu in črtala s solnčnikom večje in manjše črte v prah. Srce se ji je topilo veseljo ko je videla s svojimi očmi nepopisno radost, ki je objela prav sedaj srce stari materi in nje doslej nepoznani vnukinji. Zato ju ni hotela motiti niti s tem, da bi opozorila Pavlino na poldne.
Prva se je zavedla Vrčonka.
Spomnila se je, da še ni oprala in pristavila krompirja, da ga celo ni nalupila dovolj za vso družino. Opazila je, da je na ognjišču skoro popolnoma ugasnil ogenj in pa da je učiteljica še vedno na pragu, a ona ji ni ponudila niti stola. O, kolika zadrega dobri ženici! Hitela je in se sukala, kolikor so hotele stare hromotne kosti. Pavlina in učiteljica se poslovita in vrneta.
»Pa kmalu pridi, veš, Pavlina, in tudi vi, gospica! Brez zamere. Z Bogom!« je vpila za njima napol gluha Vrčonka, in srce se ji je topilo sreče in blaženosti.
Pavlina je pa spotoma pripovedovala
Lini:
»Čudno, kako znan, prijeten glas ima moja babica. Zdi se mi, da sem ga že slišala nekje. Morda je bil prav takšen-le glas moje mame!«
»Prav gotovo,« potrdi učiteljica. »Materin glas prihaja iz srca in gre otroku v srce. Ni ga mogoče zatajiti. Dokler bije srce človeško, odmeva v njem glas materinski.«
10.
Filipovi uspehi.
V silni zadregi je bila potem pri mizi Pavlina. Treba je bilo odgovarjati Debellisu, kam se je zaLekla v popolnoma neznani vasi. Bala se je deklica in trepetala, češ, sedaj-le vzroji nevihta nad menoj za vse dosedanje pregreške. P’a naj zdivja karkoli! Naj le vpraša »papa« deklo, kje jo je našla z učiteljico! Tega se ne boji več. Danes je spoznala rojstni dom svoje mamice, objela na tem domu svojo staro mater, in to ji je polnilo srce z radostjo, ki je ne skale vse italijanske propovedi Debellisove.
Debellis ni vprašal dekle, tudi ne Pavline ni vprašal, kje je bila, marveč se samo
Začudil, da se je lako hitro začela družiti z ljudmi, ki ji niso enaki ne po rodu ne po izobraženosti. Poleg tega ni mogel zamolčati presenečanja, da pošilja Melita Italijanka Slovenki Lini iz Istre na Slovensko pozdrave. Pavlina pojasni, da je to umevno samo ob sebi, ker sta součenki. Debellis pa Ugovarja:
»To ne de nič; Melita je Italijanka.«
»Obe sta vendar učiteljici — enakega stanu, starosti in izobrazbe; čemu bi se Potem črtili?«
»Ti ne umeš tega. Med rojeno Italijanko in Slovenko je razlika v izobrazbi kakor noč in dan. Razlika kakor med slovenskim in italijanskim narodom — med divjakom iz Azije in olikancem iz stare Evrope.«
»Čudno!«
»Da, to imenujemo izobraženost — kulturo, vedi!«
Pavlina ni mogla in tudi ni marala več Ugovarjati, ker se ji je zdelo, da zveni De-
bellisov glas povsem drugače nego v navadni razdivjanosti. Oglasil se je pa oče župan, ki ga je ojunačil kozarec vina po obedu:
»Oprostite, gospod načelnik! Vaša go-špica hčerka trdi najbrž prav. Dovolite, naj prosim dovoljenja, da pojasnim to stvar, kakor jo umevam jaz sam zase: Od tistega, kar imenujete vi splošno izobrazbo, omiko ali kulturo, sta obe učiteljici, Italijanka in Slovenka, prejemali toliko, kolikor jima je ponujala ista šola. Mogoče je torej, da je zajela več samo tista, ki ima več sposobnosti — ne zaradi laške kulture, marveč zaradi naravnega talenta. Lahko ga ima celo Slovenka več od svoje sosede Italijanke.«
»Hm! Ali kar je Italijanki že prej ponudil in naklonil dom z razvitim krasnim jezikom, izobražena družba izobraženega naroda, tega Slovenka ni užila nikoli.«
»Pa si je morala pridobiti pred vstopom ali po vstopu v šolo, sicer bi Italijanke prinesle tako sposobnost že nekako s seboj na svet, kar pa ni res.«
Jezno je zaškripal Debellis. Na to ni t(iogel županu odgovoriti tako, da bi podrl njegovo trditev. Vstal je izza mize, vzel Puško in odšel na lov — hladit si jezo. Odhajaje ni pogledal nikogar, niti Pavline.
Popoldne je bila deklica zopet prosta 'n sama. A ni se dolgočasila. Spoznala je strica Ivana in njegovo soprogo. Oglasila Se je tudi pri Debeličevih »stricih in tetah«. Videla je staro Debeličevko, še vedno trdečo, da njen Filip ni zlobnega srca, ker se mu Smilijo sirote. Začela je potem izpraševati Pavlino, kako se živi v laškem mestu, kdaj le sv. maša ob nedeljah, ali uče tudi popoldne v cerkvi krščanski nauk in pa koliko duhovnikov mašuje ob velikih praznikih.
Pozneje je Pavlina med svojimi sovrst-dicami iz vasi pobirala sadje in se igrala z Pjimi ter se veselila naslednjega dne božje Poti na Log. Nameravali so se je udeležiti vsi vaščani senodolski.
Že proti večeru so veličastno in ljubeznivo vabili zvonovi k Materi Božji na
124
Log, oznanjujoč veseli praznik Male maše. Ljudje iz bližnjih vasi so hiteli k večernica)!1 v širni božji hram. No, Senodolčanom je bilo predaleč, pa so se samo v duhu ude* leževali večernega blagoslova v romarski cerkvi. A naslednje jutro ni zamudil vsaj rane maše nihče, da je le utegnil. Koliko ljudi pa se je nabralo pred deseto uro in pozneje? Vse živo, glava pri glavi, nepregledna množica, vrveča kakor na mravljišču na vse strani. Seveda jih ni sem privabila samo pobožnost, marveč tudi kupčija, družba, znanci, zabava; zakaj ta dan se vrši navzlic prazniku pred romarsko cerkvijo pravcati semenj z raznovrstnim blagom. Pravoverni Vipavec bi celo mislil, da je praznik saiu izgubil vsaj polovico veljave in da mora na ta način opešati celo naša sv. vera, ko bi odpravili kupčijo na dan Male maše in pometli izpred romarske cerkve to razvado.
Z visokega zvonika so doneli zvonovi praznično, veličastno in milo kakor mogočni glasniki, vabeč k Materi milosti božje.
Nekoliko korakov pred svojim rednikom je stopala tudi praznično opravljena Pavlina Po stezi proti cerkvi. Načelnik je korakal Počasi, zamišljen, zroč v tla. Ni se menil to pozdrave od rane maše se vračajočih •“Omarjev, ne za priljudne ogovore mimo njega hitečih domačinov. Bila sta z deklico že skoro med poslednjimi. Pavlina se je ozirala, kje so njene včerajšnje znanke. Poda te so odbrzele pred njo, da ne zamude nobene priložnosti ter temeljito ogledajo vse, kar je vredno videti. Krasno božje jutro je oznanjalo, topel, vroč dan. Tudi pot je bila kratkočasna po širni ravnini med dozorujočim sadjem na drevju in težko obloženo trto. Svečanosten vzduh je širil Vsepovsod praznična čuvstva, mir, zadovoljnost in lahko, tajno hrepenenje po nečem Vzvišenem, po božanstvu in nadzemeljski
sreči.
Stopala je sicer sama, toda srečevali So jo domačini in tujci ter po lepi domači navadi pozdravljali prijazno. Pavlini je bilo
navzlic temu silno tesno pri srcu. Čutila je osamljeno, zapuščeno. Ali hi ne bil°| bolje, da bi ostala v Senodolu pri učiteljici? Morda. Toda njen prvotni namen je b*' prav ta-le božji pot.
Dospela sta k cerkvi med hrumečo, šumečo, pestro množico ljudstva. To je pravi velikomestni trušč. Ljudje so zbrani iz bližnjih krajev Notranjske, s hribov od Idrije, s Krasa, iz Furlanije in Brkinov, iz Trsta iu Istre. Pavlina je slišala med množico tudi italijansko govorico. Prav čudno jo je dir* nila med tolikimi domačimi glasovi. Tu je videla na svoje oči, da se Slovenec zna zabavati po lastnem okusu kakor Italijan* Zaradi tega, če je italijanski rod morda bolj izobražen od slovenskega, se ne loči tu posameznik od posameznika prav v ničemer, čc že ne maramo upoštevati med Italijani navadne grde kletvine nadrobno in nadebelo iz navade in prešernosli.
Ko bi hotel to priznati tudi gospod Debellis!
Toda on se je držal hladno kakor led Sl'edi zime, pušil dišečo smodko in hodil toirno okolo cerkve, iščoč tovarišev za jutrišnji lov, ki jih je pričakoval tukaj. Dočim se je °n pomikal brezobzirno naprej, je Pavlina Ječala gruče včerajšnjih tovarišic iz Seno-dola ter se jela z njimi pogovarjati, ogledujoč razne malenkosti, ki so jih deklice že nakupile na semnju.
Pozabila je popolnoma, da je šel za njo »papa«, pozabila paziti, kdaj je šel mimo 'n kje bi ga zopet našla. Ozrl se je res, če gre za njim, toda ozrl komaj na drugi strani cerkve, ko je že ni mogel doseči z očmi, ^e bi bila prav sama na semnju. Nekoliko nevoljen je bil zaradi tega Debellis, vendar ga je takoj pomirila misel, da je morda srečal Pavlino kdo izmed jutrišnjih lovcev. 2ato se vrne in izteza vrat, kje bi opazil črnolaso glavico s širokim slamnikom in belimi trakovi po ramah. Nedaleč pred seboj °pazi Pavlino, ki se je prepirala z neko Oilado Senodolčanko. Obstoji in posluša:
»Pa niso ne, veš!«
» Pa so!«
»Pa ne!« Šlo je namreč za to, če so tam mimo drveča dekleta Italijanke, ker govore laški.
»Zakaj pa ne govore slovenski, če so Slovenke?« praša Senodolčanka.
»Ker mislijo, da je laški lepše in bolj odlično, pa se samo spakujejo iz jezika, ki ga uiti slišale niso natančno.«
»I pa vendar govore laški.«
»A kako slabo! Ko bi ti vedela?« Seveda je to dokazovala Pavlina neuki kmetiški deklici popolnoma brezuspešno. Mnogo bolje nego njena beseda je pa dokazovala njena odločnost, neustrašenost in slednjič ognjevita navdušenost za slovenski jezik in za rodn' dom:
»Kdor sam ne spoštuje svojega jezika, je slabši kot pes. Ali pes kdaj laja tako kakor se oglaša mačka? Veliko hujši kot neumna žival so ljudje, ki prezirajo domač' jezik, pa se košatijo — kakor sraka — s
tujim perjem. Sram me je zares, sram takih Slovenk, takih rojakinj. Bog jim daj pamet!«
Pavlina ni vedela, da jo skrivaj motri Uepozvano oko gospoda Debellisa in da po* sluša njegovo uho njene navdušene pozive ; v njegovem srcu je pa zaplapolal ogenj sovraštva, nevolje, jeze nad lastnim življenjem in neuspelimi načrti.
»Gospodična Slovenka!« jo pozove De-bellis z zaničevalnim naglasom v italijanskem jeziku. »Prosim, da se potrudite za menoj, &akaj poslednjo besedo imam z vami — jaz. Bomo videli, kateri jezik bo potem 'Uiel večjo veljavo, ko vam povem, da pojdejo od danes narazen najina pota. Prosim, prosim . . .«
Samega sebe bi bil najrajši potopil v 'Uorja globočino, ko je slišal, da govori njegova rejenka slovenski jezik gladko, spretno; samega sebe bi bil pa rajši vrgel v žrelo čuvajočega ognjenika, nego da je spoznal ^a lastna ušesa, kako gori, žari in se visoko spenja v srcu mladenke Pavline tisti plamen
9
rodoljubja za mater Slavo, kakor ga je ofl netil in podžigal za Italijo. To skeli, peče, j žge. Samo jezik, če se ga je naučila, naj bi že bil, saj se je v njegovem nadzorstvu vadila tudi v nemščini, samo jezik brez domoljubnega navdušenja ni nič, ali da deklica govori s takim zanosom, s takim ognjem za rodni dom, ki ga je komaj videla, to je pravi pekel. In vendar je ljubil to rejenko, to nežno stvarco kot lastno kri! Ali je ne ljubi morda še sedaj? Ne! Tega ne more, ne sme dovoliti samemu sebi. Njegova Pavlina, da bi ljubila jezik, ljubila rod, ki ga toliko sovraži on! Ne! Rajši naj neha on® biti njegova Pavlina.
Ako me je varalo vse na svetu, si je mislil, pa dobro, ne.maram niti tega, kat bi mi samo rado ostalo v spomin neuspelih nad, presmelih načrtov — zagrešeno žN' ljenje.
O, načrti, o, sreča!
11.
Brez ata in brez mame.
Z visokega zvonika Marije Pomočnice se oglasi veliki zvon počasi in dostojanstveno. Ogromna množica utihne kakor na splošno povelje. Vsakdo se odkrije in prekriža; oni bližje cerkve pokleknejo in se trkajo na prsi. Tuintam prikipi pritajen vzdih na ustnice bi vzplava h kraljici nebes in zemlje, naj se ona obrne k svojemu božjemu Sinu, ki prav Sedaj-le — med povzdigovanjem — stopa Oa žrtvenik med nevredne Adamove otroke. Ona naj izprosi milosti grešnemu rodu, ki tava od začetka v zmotah in prevarah. Tudi Pavlina je pokleknila, sklenila roke in vzdih-
9*
nila. Njen vzdih se je pa dvignil pred prestol , Najvišjega, naj varuje ta-le rod, naj vodi in brani vsakršnih nezgod rod slovenski, ki ga toli ljubi njeno srce.
Popolnoma je zabila prositi tudi sama zase. A nad njeno bodočnostjo so se zbi' rali skrajno nevarni oblaki: iz oči gospoda načelnika so se utrinjali pogledi kakor strele, njegove misli so pa kakor njegove oči švigale na vse strani. Morda se namerava sedaj maščevati za zlorabljeno dobroto, za neuspele načrte in prevarane nade, ki jih je gledal v duhu, kako zore v čisto zlato klasje. In sedaj? Kakšno bo njegovo maščevanje?
Kakor nema spremljevalka je tavala poslej za Debellisom po sejmišču od enega konca na drugi konec.
Kmalu popoldne so se pripeljali pričakovani tovariši. S Pavlino sta sedla k njim v kočijo in se odpeljala v Senodol. Filip ni več govoril z njo, odkar jo je srečal za cerkvijo. Tudi spotoma ni ničesar povprašal
133 —
svoje rejenke. Sploh je bil Debellis tudi s tovariši nenavadno molčeč.
Obedovali so skupno pri županu. Tedaj Pošlje Pavlino h gospodinji v kuhinjo z na-fočilom, naj se podviza, ker pojde pozneje Počivat: vročina, pešpot na Log, prah in Semenjski trušč sta ga utrudila do skrajnosti.
Pavlini se je zdel čuden ta ukaz. Saj je dobro vedela, da ne zna gospodinja niti besedice italijanski. Čutila je, da se najbrž Prav sedaj-le pričenja njen križev pot v življenje. Debellis je izrekel povelje tako odločno, suho in rezko, da si ni upala ugovarjati niti z besedico niti vprašati, kako naj !>a izvrši. Šla je in naročila — slovenski, W je načelnik lahko slišal v obednico.
»Kaj je rekla?« vpraša vrnivšo se Pavlino odločno.
»Da bo hitela, kar se bo dalo.«
»Kako je rekla? Le povej, saj znaš slovenski.«
Ostro jo je pogledal, in deklica je umela la pogled, umela tudi povelje ter njegov
sovražni namen, ki ji je segel kakor oster nož v srce. Ponovila je s tresočim glasom, kar je povedala prej italijanski.
»Od vas, gospodov, ni nobeden umel, kaj je govorila Pavlina, jaz nekoliko. A nji ugaja jezik tega robskega rodu. Se pač pozna, da ne more niti sama utajiti robske krvi, ki se pretaka v njenem nehvaležnem srcu, kaj, gospodje? Koliko se je trudila moja pokojna Margerita, koliko tudi jaz sam — zaman; ta rod ni ustvarjen za višjo izobrazbo . . .«
Pavlina je uganila nevarni položaj in se molče izogibala Debellisovemu očesu-Njeno srce je krvavelo, da ni mogla, ni smela ugovarjati nečuvenim žalitvam, ki jih je pravkar očital nji in slovenskemu rodu-Vedela je predobro, da bi se le posmehovali njenim dokazom — modrosti trinajstletne deklice; krvavelo je srce v zavesti, da je to komaj začetek viharjev, ki prete podreti njeno toli krasno slikano srečo v bodočnosti.
Zaplakala bi najrajša obupno, zdvajajoče, kakor zaplaka kmetič sredi žitnega polja, ki mu ga je pobila toča, kakor zaplaka gospodar na razvalinah zgorelega, razsutega doma. Pa vendar je poleg teh žalostnih glasov odmevala v njenem srcu vesela pesem Uspelih nad, <pesem sladke zavesti, da je, sledeča sladkim glasovom materinega jezika, našla slednjič tudi — grobova svojih roditeljev, domovino svojih sorodnikov. Niso to ljudje imenitni ali imoviti, vendar so njena kri, ki ni treba, da bi se je sramovala. Ali so morda sorodniki gospoda Debellisa kaj bolji ? On se jih pa sramuje, kakor se sramuje lastnega rodu in jezika. Nihče ne more tega utajiti.
Vsakdo je pa nespameten, kdor zaničuje soseda zaradi njegovega pokolenja; s tem kaže, da se sam meša v delo našega Stvarnika, ki ga je dovršil brez nas. Podoben je onemu nespametnežu, ki je trdil, da bi bil on svet uredil vse drugače in bolje, ko bi ga bil on ustvarjal; pa so mu dokazali že na
tistem mestu, da bi bil sam njegov začetek tako nespameten kakor trditev, da zna popraviti — solnce na nebu.
Debellis je vselej govoril s tresočim glasom kakor v svetem zanosu o lepoti italijanskega jezika in o pokrajinah laškega kraljestva. Pavlini je bila pa to dobra šola, ko se je učila skrivaj govoriti in ljubiti materinski jezik in pravo domovino. Navdušenje je raslo od dne do dne v tisti meri, kakor je Debellis hotel netiti v mladem srcu sovraštvo do rodnih bratov in sestrti.
Kmalu je bilo prepozno; tedaj se je pa šele zavedel.
In popolno razočaranje ga je peklo kakor ogenj v dno izdajalske duše.
Takoj po obedu je poklical Pavlino v svojo sobo in ji očital vnovič nehvaležnost.
Deklica je tukaj zaplakala na glas. Krivica, ki se ji je godila s tem očitanjem, je morala najti duška in našla ga je v njenih solzah. Hotela je objeti svojega dobrotnika in mu pojasniti zmoto, toda Debellis jo je
pahnil od sebe. To je deklico tako potrlo, da bi se kmalu onesvetila. Omahnila je na bližnji predalnik ter zaklicala v laškem jeziku: »O, mama, mama moja!«
In Filip je zarohnel nanjo :
»Ne kliči mi več tega imena, ker ga onečaščuješ z jhzikom, ki se je valjal v blatu barbarskih sirovežev. Ali ne smrdi vsaka njih beseda po kravah in gnoju ? Kako šele smrdi po medsebojnem sovraštvu, neslogi, otrdelosti	napram vsakemu	napredku?	—
Pusti mamo v večnem miru, ne budi je, ker bi te danes tako gotovo zavrgla in preklela, kakor sem prisiljen te zavreči jaz, ki sem te gojil — nehvaležno kačo — na svojih prsih, kakor bi bil skrbel samo še Za lastno hčerko.«
»O,	gospod,«	vzklikne	Pavlina in	se
takoj tudi sama prestraši glasu teh besed v mali sobici. Tudi Debellis se je zdrznil, Zakaj njegovo uho	ni bilo	navajeno tega
imena iz	ust dolgo	ljubljene	rejenke, ki	ga
le nazivala s sladkim imenom ata. Lice se
mu je nabralo v nevšečne gube, a rekel ni ničesar. Zbral je besede, da bi z njimi čim ostreje zadel Pavlino. V tem času je vendar deklica mogla dohiteti nekoliko trenutkov, da je razkrila srce svojemu dobrotniku, ki ga ni mogla sovražiti.
»O, gospod, oprostite,« je začela pogumno, dasi ne brez solz, »pokojna gospa Margerita, Bog ji daj večno luč — gospa bi gotovo — kot razumna, previdna in pametna ženska — zaradi tega ne govorila, da sem nehvaležna vam ali nji, če sem se sirota trudila in iskala lastno mater. Slednjič sem našla vsaj njen grob, njene in svoje sorodnike.«
Tedaj vpraša on nekoliko zmerneje: »Ali ti je bilo treba tega? Ni li bila gospa Margerita dobra s teboj, kakor bi ne bila nikdar mogla biti tvoja lastna mati-Torej ni bilo treba!«
»Od začetka res ne vem, če mi je bilo tega treba, a pozneje me je silila v to srčna
139 —
dolžnost, skrivnostni nagib — neki glas, ki se mu nisem mogla ubraniti.«
»Kje si čula ta glas?«
»Tu-le v mojem srcu je odmeval?«
»Od kdaj?«
»Od tedaj, ko sem slišala prvo slovensko besedo* Srce mi je pričalo z vso gotovostjo, da sem že nekje čula te mehke, mile glasove. Pozneje sem spoznala, da se nisem motila. To so bili prvi glasovi moje rajnce mamice, glasovi moje sladke materinščine.«
»Pa nisi vedela, da to meni ni všeč?«
»Vse mi je bilo znano, gospod. Oprostite, da nisem mogla drugače. Saj sem se pri vas učila ljubiti svoj materinski jezik in svojo domovino, ki pa ni Italija, marveč Avstrija, zaščitnica vseh slovanskih plemen.«
Debellis je nevšečno skremžil obraz, tako nevoljno, da se je boječe umaknila sirota Pavlina. Toliko modrosti ne bi nikdar pričakoval od svoje rejenke. Ali spomnil se je, kako je vcepljal otroku v srce sovraštvo
do Avstrije in njenih narodov z naukom: Avstrija je zaščitnica samih divjakov (barbarov), Italija ljubeča mati ljubečih jo otrok.
»Kako si mogla ljubiti Slovane, ko sem te učil ljubiti Italijo?«
»Ker sem vedela, da nisem rojena Italijanka, pa sem ljubila veliko slovansko domovino.«
»Nehvaležnica!«
»O, gospod, ne govorite tako. Lepo prosim! Slovani so najštevilnejši narod —«
»Tiho! Govoril bom še drugače! Slovani so sužnji vsem tujcem, ker ne spoznavajo sami svoje mnogoštevilnosti, vrednosti in veljave, marveč se rajši preganjajo in sovražijo med seboj. Toda ti ne umeš teh stvari in ni potreba, da bi jih umela. Ker pa hočeš posili uživati usodo slovenske sužnje, podrejene vsakemu tujcu, zaničevane zaradi rodu in jezika, ki ga nje lastni rojaki ne marajo, ne poznajo in nečejo poznati, ne morem niti oklepati se tebe s tisto ljubeznijo — «
»O, prosim, papa — nikdar!«
»Nič več te sladke besede, ki mi je bila doslej kakor hladilo iz tvojih ust! Moje srce se je odvrnilo od tebe. Oh, uboga moja Margerita, da si morala umreti brez zavesti, kako si ljubila — hinavko!«
»Blagopokojna gospa bi v svoji plemeniti prizanesljivosti gotovo umela moje neo-doljivo hrepenenje po neznani mami, po njeni in moji domovini. Gotovo bi mi tudi privoščila nedolžno veselje, ki sem ga imela te dni, ko sem videla uresničeno najsrčnejo željo, koliko strahu, zatajevanja in tudi truda mi je bilo treba, da sem se naučila sama slovenskega jezika, ki bi brez njega ne dosegla ničesar.«
Debellis se je spomnil, da ji je prav on izdal na nabrežinski postaji vso skrivnost v slovenskem jeziku, zato je zarenčal srdito:
»Da, da, slovenski jezik, to so barbarski glasovi, ki jih ne vstrpi noben izobražen človek.«
Pavlina je zaječala ter začela s solznimi očmi in s tresočim glasom pripovedovati znano pravljico v začetku te povesti o bogatem tujcu v jutrovi deželi, ki so ga domačini jeli spoštovati in ceniti po vrednosti šele potem, ko je sam zahrepenel po svoji prvotni, neznani domovini ter je začel iskati svojo mater, sluteč za materinskimi pogledi in glasovi lastne soproge podobnost pogledov in glasov nepoznane mamice.
»To pravljico te je naučila moja gospa Margerita, a ti si jo prikrojila po svoje za Slovence, seveda.«
»Ker se prav tako podaja kakor Italijanom,« reče Pavlina in si obriše solzne oči, potem pa pristavi: »Saj je primerna za vse narode.«
»Verjamem, samo škoda truda in prizadevanja moje pokojne soproge. Zato pa čuj, Pavlina, da končam, kar sem ti namenil povedati. Med nama so pretrgane poslej vse vezi —«
Pavlina zavpije obupno : »O, jaz sirota!«
»Sirota brez očeta in brez mame, ker si sama hotela tako. Svoje stvari si le zberi! Kar jih nimaš tukaj, dobiš v kratkem; z menoj se ne vrneš več, to pomni. Ostani le pri svojih ljudeh, ker si jih slednjič našla.
A mene žabi. Addio!«
/
Debellis je odšel, Pavlina je ostala sama.
Za stare grehe.
Nedeljo pozneje — praznik Imena Marijinega — je stopala popoldne Pavlina med vrstami grobov senodolskega pokopališča. Gosposko oblečena je ihtela, si otirala solze in se nikakor ni mogla ločiti od visokega pozlačenega križa z napisom: Bogomila vdova Samotvorčeva, rojena Vrčonova iz Senodola.
»Torej Samotvorčeva od danes, od včeraj naprej, in ne več Debellisova ali Debeličeva,« si je ponavljala Pavlina. A to se za sedaj ne da izpremeniti. Filip Debellis jo je po zakonitem potu sprejel za svojo hčer, in to ostane do svoje polnoletnosti. Mož sicer ni rekel,
da jo zavrže popolnoma in izključi od svoje dedščine. Ne, šel je k Vrčonu, nje stricu, in mu ponudil letno vzgojnino za svojo nekdanjo rejenko. Ivan Vrčon, ki mu je bila Pavlina že vse povedala in se tudi zares preselila pod rojstno streho svoje matere, je sprejel ponujano vzgojnino: saj je bil sam preubožen, nego da bi bil ob svojem trošku deklico izobrazil toliko, kolikor bi bilo potrebno, da bi si mogla sama kdaj služiti Vsakdanji kruh. Deklica je celo sama želela tako. »Meni srce ne da, da bi odklonila to Velikodušno darilo.« Tako je dejala in hitela pismeno se zahvaljevati svojemu dobrotniku, dasi je pretrgal z njo vsakršno občevanje, ker se ni sramovala čestiti spomina svoje uboge ttiatere ter se nazivati Slovenko. Zato pa Vendar ni dogorela ljubezen v njenem srcu Za bivšega reditelja. Kakor ni mogla odložiti njegovega priimka, tako tudi ni mogla utajiti hvaležnosti. Doslej je redno molila zanj, da bi mu Bog povrnil vse dobrote, ki jih je naklonil nji siroti; poslej je goreče prosila,
da bi mu vžgal luč pravega spoznanja, ki bi ga privedlo zopet v materino krilo, v domovino majke Slovenije z roko in srcem-S to molitvijo je družila nekaj očenašev za pokojno mamico in pokojno gospo Margerito-Tudi to popoldne si ni mogla kaj, da bi, pokleknivši na materino gomilo, opustila molitev za svoja dobrotnika. Z olajšanim srcem se je potem vračala poleg učiteljice Line in z nekaterimi deklicami iz soseščine s pokopališča k Vrčonu domov, kjer so j° smatrali od prvega dne, ko je došla, za lastno bčerko. Stara Vrčonka je namreč tešila svojo srčno bol za prerano umrlo Milko s tem, da je velela postaviti na njen grob velik križ. To pa še ni zadoščalo. Dajala je za sv. maše in tudi sama molila za njen dušni mir. Ko se je pa vrnila Pavlina, se ji je zdelo, da je poravnano vse, vse, samo ako skrbi za njeno hčerko, svojo vnukinjo-Sinu je svetovala odločno, da treba vzgajati Pavlino z vso ljubeznijo, zakaj te bo pogreb šala prav gotovo zaradi Debeličeve odpovedi)
147 —
a prej je bila vzgojena kakor na samih rokah.
Sin Ivan ni imel lastnih otrok, pa je zatorej tem rajši pritrdil svoji materi, ki mu je še rekla:
»Čeprav ne ho potrebovala podpore v denarju, ji moramo mi nadomeščati ljubezen očeta in matere. Ta se ne da kupiti ne prisiliti.«
Poslej je stric Ivan izkazoval Pavlini vso svojo srčno naklonjenost. »Saj je deklica kri naše krvi,« je trdil. Kot prava mati se je veselila domače tujke njegova žena Čila. »Moramo, mi ji moramo pomagati,« je dejala, »pa bomo imeli sčasoma učiteljico iz svoje hiše. Oh, to bo lepo! Pa jo bomo lahko slehrni dan obiskovali v šoli in ona nas tu-le doma, ako ne bo marala bivati z nami pod eno streho.«
Zdaj šele se je Vrčonovi stari materi docela odvalil kamen od srca. Pozvala je k sebi Pavlino, jo tesno objela in ji razodela, kaj nameravajo z njo za bodočnost. Vnukinja
10*
in stara mati sta plakali sladke rodovinske sreče in blaženosti.
Takoj Male maše dan popoldne, ko je sama ostala v Debellisovi sobici, je odhitela naravnost — domov k Vrčonovim. kjer so jo jokajočo sicer in tarnajočo sprejeli pre-srčno, ji odkazali gorenjo sobico in jo tolažili.
Debellis je bil sicer odredil, da ostane deklica pri župana kakor do sedaj, kjer bodo skrbeli za rejo po njegovem naročilu in za njegov denar. Toda Pavlina je to odklonila in prosila strica Ivana, naj poprosi gospoda Debellisa, da ji dovoli — samo to ugodnost. Tako je obveljalo.
Bivala je v lično pobeljeni sobici z belo posteljo. Na stenah so visele stare čestitljive podobe, ki so gotovo prav tako resno in vabljivo zrle že na njeno mater. O tem ni dvomila. Okna so pa zastirale domače cvetice: roženkravt, nagelj pa rožmarin, kakor se poje v znani narodni pesmi.
— 149
Ko je prejela iz mesta K. še vse ostale svoje stvari, sta ji pomagali Vrčonka in teta Čila urediti sobico še veliko ličneje. Toliko je imela daril in spominov, ki jih je obesila po stenah, da so kar zakrili domače podobe.
A Pavlini se je vendar zdelo, da jo gledajo časih iz teh neokretno izdelanih podob skozi steklo obrazi vseh mnogobrojnih prednikov stare Vrčonove rodovine.
»Med svojci se počiva sladko,« si je mislila in se takoj čutila domačo pod krovom rojstne matere.
Od babice je pa pogledela rada tudi po vasi, zlasti k Debeličevim. Tu se je mudila največ pri stari materi ter je pripovedovala o gospodu načelniku, o njegovi umrli ženi, o morju in o tujih krajih za morjem, ki jih je staričina duša priredila približno take kakor je bil Egipt tisto leto, ko je bil •Tožef povišan pred faraonom.
Vračaje se v nedeljo Marijinega imena s pokopališča, se je ustavila pred pokašljujočo staro Debeličevko, ki je tožila o nadležni
150 —
naduhi. Pripovedovala ji je, kam so hodili po živež v mestu K, ker niso ničesar pridelali na polju, ki ga niso niti imeli. Ko se je domislila mlekarice s Hriba, je priznala presrčno, zaupno, da je uprav le-ta neznatna mladenka zbudila v nji tajno željo po nepoznanem materinem jeziku. V globini nje srca so odmevale nevede njene slovenske besede kakor strune mogočne harfe, ako se jih dotakne vešča roka.
Z njo došla učiteljica Lina jo je veselo potapljala po rami in pohvalila: »Izborno, gospodična Pavlina! Tako-le govori vsaka prava rodoljubka!«
Vrstnice z vasi pa niso umele tega odmeva, te pohvale. Tudi niso poj mile, da je sploh kaka posebnost, slišati med neznanimi glasovi tujega jezika še .jezik lastne matere. Pavlina jim je pojasnila tudi to in slednjič s povestjo dosedanjega življenja razkrila, kako je spoznala svojo domovino, svoj pravi materinski jezik in svojo resnično mamo in njeno nesrečno usodo.
— 151
Sedaj so začele misliti mlade Senodol-čanke, da je hudo živeti brez mame na tujem, ne poznavajoč lastnega jezika in ne skupne domovine. Ali ne zleti še ptica rada na kraj, kjer se je izvalila? Tudi Debeličev-ka jim je pritrdila pokašljuje in tožeča, da jo gotovo konča naduha; spomnila se je pa tudi svojega Filipa in ponavljala, da njen sin ne more biti zloben, čeprav mu očitajo, da je izdajica, da je zatajil svojo domovino. Gotovo se še izpreobrne, saj je mož, ki ve, kaj dela. Kako se mu je smilila sirota Pavlina, a glejte! »Kako dobro se ji je godilo pri njem! Potem pa, seveda, Bog pomagaj. Tudi gospoda ima svoje muhe! Pa je vendar ni zavrgel, ni je pozabil. To je veselo znamenje, boste videli, ljudje božji.«
Učiteljica Lina je ob teh besedah Pavlino lahno dregnila odzadaj v komolec, češ, tako je materino srce! Do poslednjega diha ne more slabo misliti o svojem otroku. In vendar vemo vsi, da se njena želja ne izpolni nikdar. Deklicam se je pa smilila
Pavlina, rade so nekatere ugovarjale Debe-ličevki; ona je pa zatrjala vztrajno kakor vselej: »Hudobnega srca ni in niti ne more biti, to vam povem.« A deklice so se pogledovale na skrivnem med seboj ter si šepetale: »Ali je bil dobrega srca — Iš-karijot ?«
Pavlina je slišala te opombe o svojem dobrotniku, ki se ga je spominjala vselej s hvaležnostjo, in svetla solza se je utrnila iz njenega očesa ter zdrsila po gosposkem licu. Zahajajoče solnčece pa je bilo toli drzno, da ji je pogledalo v mokrotno oko in poljubilo lesketajoči biser mladostnega obrazka.
*
Tisto jesen je prišel Debel lis samo še dvakrat ali trikrat v Senodol plašit zajčke, potem pa so uživali mir v zimski prirodi, kolikor jim ga ie puščala skrb za vsakdanje življenje. Pozval je k županu samo mater in vprašal, kako je — s Pavlino. Ko je zvedel, ^ da so poslali deklico v mesto nadaljevat
nauke, je pritrdil hladno, mrzlo, še hladneje nego je navadno govoril s svojo materjo.
Pozimi in na pomlad ga ni bilo, jeseni je pa poslal samo županu denar za zakup lova vpriliodnje ; pogledat pa ni došel. Za Pavlino je redno pošiljal ob četrtletju pri-sprevek njenemu stricu Ivanu Vrčonu, ki je poslej nadomeščal deklici očeta. Časih je napisal na nakaznico še suhoparni »pozdrav«, največkrat pa še tega ne. Izostali pa niso ti prispevki niti v štirih, petih niti v šestih letih. In dasi ni zahteval nikdar ničesar in pisal do črkice samo ono, kar je bila najskrajnejša potreba, je od leta do leta višal vsoto Pavlini za letno vzgojnino.
»Dober gospod!« je zadovoljno prikimal mladi Vrčon, ko je preštel denar na pošti.
»Skrben gospod!« je pritrdila njegova žena Čila, ko je ugibala, česa bi bila Pavlina sedajle najbolj potrebna v mestu.
A pri Debeličevih so bili zavoljo tega vsi prepričani, da dela s tem Filip pokoro za nekdanje grehe.
Pavlina je pa ugibala o počitkih doma iz pečatov oddajnih pošt na odrezkih denarnih nakaznic, kje je zdaj in zdaj njen dobrotnik. Mudil se je nekaj časa v Dalmaciji, v rojstnem kraju pokojne soproge. Nekaterikrat je došel denar celo iz Grške in južne Italije. Nikdar pa ni vprašal, kako se godi Pavlini niti če česa potrebuje.
Deklici ni nedostajalo ničesar. Podpirali so jo sorodniki iz Senodola. S petnajstim letom je bila sprejeta v prvi letnik izobra-ževališča za slovenske učiteljice. Napredovala je izborno ter se vračala vsako poletje z boljšim izpričevalom na počitnice.
Gospod Debellis ni našel počitka nikjer. Poslednji neuspeh ga je pekel kakor žerjavica v prsih. Dlje ko je premišljal to nezgodo, vedno jasneji mu je postajal dokaz, da je bil res premalo pazljiv. Ali je pogledal kdaj na j skrivnem in natančneje, s čim se bavi de-
m flj
klica o prostem času? In zopet mu ni moglo ' v glavo, da se je poleg tega, da je bila vedno odličnjakinja, priučila še tujega jezika.
155
Samemu sebi je potem dokazoval, da bi bil njemu enako ravnal tudi najspretneji vzgojitelj.
Toda to spoznanje in razočaranje še ni bilo poslednje. Početkoma se je še najbolje počutil med sorodniki pokojne soproge v južni Dalmaciji. Pa glej! Tudi tukaj je opazil, da se je pojavilo ob njegovi odsotnosti novo življenje. Italijani sami so začeli spoznavati, da ni nikakor prav in pravično, ako zahtevajo povsod prednost le sebi in svojemu jeziku, ko imajo poleg njih živeči sosedje iste dolžnosti in z dolžnostmi vsekako tudi iste pravice. Kaj pa ko bi oni, ki jih je več, začeli zahtevati prednosti sebi in svojemu jeziku? To bi bilo cviljenje med Italijani kakor med mišmi v pasli. In vendar je mogoče, da se to zgodi v najkrajšem času.
^Tako so trdili in verovali od kraja vsi, samo Filip Debellis je to vedno zanikaval in ni verjel. Svoje najožje sorodnike in nekdanje somišljenike je zmerjal s strahopetci in se jim smejal. Prijatelji so se pa spogle-
dovali med seboj in si šepetali: Signor Fi-lippo, naš signor capitano je ostal za duhom časa najmanj peLdeset let in se povrhu še tako jako pootročil. Zdrami se, no, zdrami, zaspanč!
To ga je grelo.
In glasov po pravičnosti, po enakove-Ijavnosti in enakovrednosti vseh rodov, vseh jezikov je bilo vedno več med samimi Italijani, ki so spoznavali, da sosedje ne zahtevajo s tem nič več kot pravico za svoj rod. Debellisovi prijatelji, ki so imeli potrpljenje s starčkom, so mu dokazovali, da je le na lej podlagi mogoč mir med narodi, brez miru med sosedi pa ne more nihče dovoljno skrbeti za napredek, ki brez njega ni mogoča lastna sreča. Debellisu se je to zdela samo nepotrebna novotarija nekaterih razgretih mladičev in dela plašečih se starcev, ki so se oprijeli nove misli samo za to, da jim poslej ne bo več treba boriti se z malovrednimi sovražniki.
- 157 —
Debellisovim nazorom na ljubav se stvari niso več hotele zasukati drugače.
Dokazovali so mu z očitnimi zgledi, kako utegne priti sam laški rod v zavisnost od sosedov, koder je teli več, ker so se začeli zlasti Slovani zavedati svojih pravic in svoje moči.
»Slovani so nevedno ljudstvo in ostanejo vsaki izobrazbi tako nepristopni kakor opice. Kultura se jih ne prime nikdar!«
Sedaj so se mu smejali njegovi prijatelji, češ : Debellis je menda prespal poslednjih štirideset let zgodovine v Avstriji ali je pa tolik nevednež. Noben dokaz se ga ni več prijel. Naštevali so mu slovanske umetnike : Dvofaka, Smetano; učenjake: Miklošiča, Kopitarja; pesnike: Gogolja, Mickiewicza, Kollafa, Prešerna, Preradoviča; pisatelje: Dostojevskega, Turgenjeva, Tolstega, Sien-kiewicza i. t. d. Vse je bila kakor kapljica v vesoljno morje.
Pripovedovali so mu domače zglede, kjer so prepirov med narodi krivi samo
nekateri dobičkarji, ki za korist lastnega žepa nalašč hujskajo eno stranko proti drugi. Pošteno kosanje naj bo v napredku, ne pa v medsebojnem pobijanju ali pa v tem, da drug drugemu narodi ne privoščijo abecednika, ki bi se otroci učili brati iz njega. In vendar je gotovo, da se danes ne dospe nikamor brez potrebnega znanja.
Enako brezpotrebno pričkanje med seboj je Debellis nekdaj očital lastnim rojakom. Sedaj dokazujejo znanci, da podpira neplodno pričkanje med narodi oni, ki je takih nazorov glede narodnih pravic kakor je sam Filip Debellis: enim vse, drugim — ničesar. To ga je jako speklo v srce. Spominjal se je vedno češče svoje mladosti, mladostnih prijateljev in mladostnih grehov. Tisto jesen potem so mu začela prihajati pisma od matere iz Senodola, pisana s Pavlinino roko. Debellis jih je čital vedno pazljiveje.
Iz njih je zvedel, da vkratkem dovrši Pavlina nauke na učiteljišču ter se poda sama 1 med svoj narod navdušena in srečna, učit
mladino slovenskih roditeljev ljubezni do matere in očeta, njih jezika in domovine. S presrčnim ognjem mladostno plamtečega domoljubja so bili pisani ti listi, da je De-bellis stiskal ustnice in krčil pesti, dobro vedoč, da je ta ogenj pomagal v njenem srcu netiti sam in njegova pokojna Margerita.
To ga je bolelo. Prosil je pokojnine in dobil jo je in prost je bil, prost ko ptica.
Pa usoda, ki maščuje slehrno krivico na svetu, mu tudi poslej ni prizanašala z
bridkim razočaranjem.
.•
Novi nazori v enakopravnosti vseh rodov poleg Italijanov so se širili na vse štiri strani sveta. Odmevali so z odobrujočimi glasovi tudi iz sosednjih dežel, celo iz same Italije.
»Kratiti sosedu pravice materinega jezika in domovine, je kruto nasilje, ki se mora maščevati prej ali slej svojim nasilnikom, zakaj pod kupom pepela tli lahko še tako neznatna iskrica, ki jo slednjič razpiha veter v neugasljvi požar. A prav go-
tovo tli v vsakem srcu, tudi če je potujče-no v krutem nasilju, sled spomina na sladke glasove materinega jezika, iskra ljubezni do rodne zemlje.
In v srca globini se dvigne vihar samoobrambe kakor v silobranu ter razžene navlako in prazen kras priučenih, umetno privzgojenih navad ter bukne z vso silo, z vsem srdom proti sovražniku.
Te vrstice je čital Debellis v materinem listu, zapisane odločno in jasno z roko nekdanje rejenke Pavline. Vedel je, da jih preprosta mati ni mogla narekovati sama, ker ni sličnega govorjenja gotovo niti nikdar čula.
Znano pa mu je bilo, da jih je nji razodela Pavlina, a starica jih je odobravala, ker jih je znala deklica podpreti s slučajem iz lastne mladosti. O tem ni dvomil ni malo, kakor ni dvomil, da mati moli še vedno za njegovo resnično vrnitev v domovino, povrnitev spokorjenega, poboljšanega sina, kjer bi ga potem vsi spoštovali, ljubili, cenili, hvalili.. .
161
Ta materina nada je bila v vsakem listu očitneja in postajala vsled vznesenih besed njene vnukinje še razločnejša, iskrenejša. Debellis jo je imenoval budalost in se na glas prav divje zagrohotal, prečitavši dotični list. Ker je čital list po obedu med znanci in sorodniki pokojne soproge, so se zaradi tega zvedavo ozrli vanj, in povedati jim je moral vzrok, čemu se je smejal.
Toda smeh ga je minil, ko so mu pojasnili, da je v listu v vznesenem jeziku razodeta nepobitna resnica.
Resnico bi bil Debellis morda še priznal — samo resnico; a da jo je treba spoštovati in se tudi ravnati po nji — njemu samemu: tega za ves svet ne!
Javnemu mnenju se je slednjič vendar vdal toliko, da je rajši molčal nego ponavljal svoje otrpele nazore. Znanci in sorodniki so ga pa vendar še gledali postrani kakor otrpel ud svojega telesa, ud, ki mu ni več pomoči. »Prestar je že, da bi se oprijel novih nazorov«, so menili nekateri, a
11
drugi so ponavljali : »Okamenel je v svojem starem mnenju kakor ostanki predpotopnih živali ali Kitajci ob svojih malikih.«
Pustili so ga na miru.
Ne tako Pavlina in njegova mati, ki se je bližala že dvaindevetdeseti jeseni svojega življenja. Pokazala je navzlic svoji starosti, kakšno je materino srce. Debeličevka se je nadejala za gotovo, da se ji sin povrne poboljšan v domovino. Zapuščale so jo sicer moči, a ta nadeja je ni ostavila. »Ni zloben ne! Ali ne skrbi še sedaj za siroto Pavlino?« S temi besedami se je branila brezobzirnim jezikom, ki so ji še vedno očitali sinovo izdajstvo.
Leta so jo potrla. Telo je lezlo kar samo ob sebi v grob. Sin se poslednje jeseni sploh ni več vračal kakor prej v rojstni kraj. Trdili so, da se ji življenje nagiblje v zaton.
»Rada bi še videla našo Pavlinko učiteljico,« je zdihovala. »Rada bi videla tudi Filipa še pred smrtjo, pa mi ne bo dalo nebo
163 —
te sreče; sem grešnica, pa me tepe pravični Bog. Da bi me le tepel samo na tem svetu!«
Začel jo je dušiti kašelj, odpovedala ji je slast do jedi, in noge so prihajale svinčene. Jesenski hlad jo je pa spravil na posteljo, ki se ni več sama dvignila z nje.
Prav tisto jesen se je Debellis zopet odpravljal v domovino, da spravi dobiček domačega lova, ki so ga pa že spravili večinoma njegovi istrski prijatelji. Nič posebno se mu ni mudilo, in čutil je, da ga ne vabi več domov nobena prava želja. Odložil je odhod od začetka kimavca do malega Šmarna, potem celo na drugo polovico meseca, dasi so ga opozarjali tovariši, da so se-nodolski zajčki to leto dokaj prešerni. Kar dozdeva se jim, da bo tudi letos vladalo tisto premirje med njimi in lovci kakor minulih let v vsi lovski dobi.
To ni Debellisa ni malo vabilo domov.
Preveč živo so mu ostali v spominu neprijetni slučaji poslednjih let. Zato se ni mogel odločiti, da bi obnavljal še nezace-
11*
• — 164 —
ljene rane. Zlasti ga je jezila Pavlinina navdušenost za domovino in pa spoznanje, ki ga je posnel iz njenih pisem, da se namreč že zbirajo zastopniki vseh prepirajočih se narodov in dežel na posvetovanje, kako bi počeli blagonosno delovanje s tem, da izkušajo najti sredstva, ki bodo uspešno delovala za pomirjenje med narodi.
»Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje«, seje žavrševalo neko Pavlinino pismo. Ta mir se pa dožene le s tem, da vsakdo prizna svojemu sosedu enake pravice kakor samemu sebi. Ali nismo vsi sinovi enega Očeta, ki je v nebesih ? Ali nismo vsi sinovi države, kjer nam morajo priznati enake pravice z drugimi, ker nam tudi nalagajo z drugimi enake dolžnosti ? Torej treba samo dobre volje . . . ljudi prave volje za to plodonosno delo »in blagoslov ne izostane.«
Peklo je Debellisa, da so prihajali celo od voditeljev iz same Italije glasovi, zahtevajoči miru: sosedje v Avstriji naj se pomirijo z avstrijskimi narodi.
In podjetje, ki je kazalo početkoma kaj odurno lice, je dozorelo tako daleč, da so vse stranke najprej priznale potrebo mednarodnega miru in potem izvolile za to posvetovanje svoje zastopnike.
Ko se je Debellis najhuje jezil zaradi teli uspehov in že sklenil, da ne pojde letošnjo jesen domov, naj le zborujejo zajčki svobodno brez njegovih strelov, tedaj ga preseneti brzojavka iz Senodola: »Mati na smrtni postelji. Pridi, kolikor moreš hitro, če jo hočeš še videti. Domači.«
Sedaj je bil konec vsemu odlašanju.
S prvim parnikom se je odpeljal proti severu, srečujoč trope lastovic in drugih se-lilcev, bežečih pred krutostjo brezobzirne zime v domovini. Debellis je pa hitel nasproti dvojni zimi: resnični v domači deželi in zimi svojih ostarelih pretiranih nazorov o nevrednosti lastnega rodu. Zares, ni se motil: v rojstnem kraju ga je čakala razen Pavline in najbližjih domačih sama ledeno mrzla
I	'
srca. Zima v prirodi in zima v srcu, to je dvojna smrt.
Materi se vendar ni upal odreči poslednje želje, dobro vedoč, da je to edino srce, ki ga je ljubilo od začetka pa do smrti.
Vsak trenutek na morju je pričal, da se bliža parnik hladnejšim krajem. Iz južne Dalmacije — večnotople in zelene, se je pomikal ob morskem bregu, odkoder so potniki s krova kmalu ugledali snežne vrhove daljnih gora. Dihala je rezko hladna burja, in morje je bilo nemirno.
Naše hladnejše pokrajine se odevajo na jesen v vedno bolj neprijazne plašče za brambo skupnega sovražnika — mraza. Filipa Debellisa ni več zanimala ta vsakoletna izprememba. Saj je že videl kraje v vroči Afriki in Aziji, kjer je v senci vitke palme počival domačin in z žgoče planjave opazoval nedaleč pred seboj večno zasnežene vrhove.
Ponajveč je sedel sicer tudi on na krovu parohroda in zrl nekam tja v sivo daljavo. Ni pa iskal tam morda prirodnih čudes, tujih
mest in obmorskih stavb, Debellis je gledal tako-le v lastno prošlost. V nji je tedaj zbiral svetle točke — vesele postojanke svojega življenja: malo jih je bilo. Večinoma samo neprestani duševni in telesni napori v službi, skrb, žalost, nesreča, prevara . .. sama tema, neprodorna tema muk in strtih nadej. Ali tam v skrajni sinji daljavi se je blestelo nekaj — Filip je menil, da bedi in sanja obenem — tam je blestela svetloba, majhna lučca sicer, pa zraven te lučce je vendar spoznal svoj dom, svojo rojstno hišo, brate v nji in sestre, očeta in mater. Da, tudi mater! Kako mučna mu je bila ta misel! Zdelo se mu je, da kakor v prvi mladosti še vedno čuje nje sladke glasove: kadar mu je prepevala ob zibelki, kadar je, tudi karajoč njegovo neposlušnost, imela zanj najmehkejše besede, kadar je tudi njegov naju-sodepolnejši korak — izdajstvo domovine — obsojala najblažje . . . Dvignil se je na prste, da bi bolje in lažje gledal tisto svetlo iskrico in spoznal v nje bliščavi svojo nepozabno
— 168
mater. Želel je samo še enkrat videti srečne prizore iz svoje mladosti tam daleč za nedosežnimi gorami. Ti glasovi, ti spomini! Dvigali so se iz globine srca nepoznani na dan in se mu usiljevali kakor Palčki, ko dražijo človeka.
Ko bi vsaj vozil parnik hitreje, da bi čim prej videl staro mamico in svoj dom,
stare znance in nekdanje sovražnike!------------
Led, ki mu je oklepal srce toliko let, se je začel tajati ob spominu na mater in njeno ljubezen, ki mu jo je izkazovala v nežni, srečni mladosti. Čas, ki ga je preživel doma pri nji, se mu je zdel najsrečnejši čas — svetla postojanka, edina v življenju; vse drugo je bilo izgubljeno, zapravljeno — sama prevara. Edino to mu je ostalo.
Zavest, da utegne priti prepozno, ko ga več ne bo mogla videti draga mamica, ki je vedno molila za njegovo srečo, ta zavest mu ni dala pokoja. Zletel bi in kakor ptič pohitel tja na okno njene spalnice in ji s tolažečo besedo lajšal poslednje trenutke. > Toda kako? Kdo mu bo verjel?
Pomislil je, da je bil tujec doslej naprarn materi, tujec do sosedov, tujec vsem domačinom, tujec, ki se jim je odtujil sam in namenoma, le materi se ni mogel odtujiti. Za hip mu je srce zaradi tega objela grenka žalost ob zavesti: samo materino srce je vedelo, da se kri ne da izpremeniti. Uklone se sicer tudi razum in volja, a ne uklone se kri — prevarano srce. Sedaj pa domačini ne bodo verjeli, da je njegov kes resničen, njegova žalost pristna, iskrena, ne hinavska.
Le materina beseda in materin pogled bi jih utegnila prepričati o resničnosti njegovih čuvstev. Zato pa le domov, le k materi!
Hitel je, da ni čutil tal pod nogami, a dospevšemu domov so domačini pokazali s solznimi očmi — sveži materin grob.
13.
Učiteljica.
19. listopada zjutraj je lahna meglica ležala kot prozorna koprena nad Senodolom. Log in dobrava sta se kopala v jesenski rosi, in božanstveno solnce se je veličastno dvigalo na obzorje. Zvonovi so prijazno vabili ljudi v božji hram, dasi ni ta dan nikak praznik. Na šolskem poslopju je vihrala slovenska trobojna zastava, iz šole pa se je vila dolga vrsta dečkov in deklic. Senodolsko šolo so bili med tem časom, ko ni prihajal več na lov v domorodno občino gospod Debellis, razširili v trorazrednico. Poleg najmlajših drobljancev je stopala lahkotno in
- 171 —
ponosno učiteljica Pavlina, nekoliko bolj zadaj nekdanja zaveznica Lina in z višjim razredom sivobradi, čestitljivi nadučitelj.
Visoko gori z okna svoje sobe v županovi hiši je gledal ta izprevod gospod De-bellis, in debele solze so se mu utrinjale z oči ter po licih zdrkale v predivnato belo brado. Slovenska trobojnica, slovenska šola, narod in njega napredek na slovenski domači zemlji, vse to mu je bilo — kakor ga poznamo — od nekdaj strupenozoprno. A mož se je jako izprernenil poslednje čase.
Ko je prišel domov in otrl solzne oči na materini gomili, so mu domači razodeli blage pokojnice poslednjo željo, ki je bila pa že dlje časa prej tudi njegova srčna želja: nazaj v krilo matere Slovenije, nazaj v naročje edino pravemu domu! Bal se je samo, da se mu bodo posmehovali in smatrali njegov resnični sklep za hinavstvo.
No, domačini, ki so videli umirajočo Vrčonko na smrtni postelji in videli njeno neomajno vero v resnično izpreobrnitev iz-
neverjenega sina, so mu verjeli izlahka, ker se jim je zdelo vnebovpijoče grozodejstvo, ko bi sin ne izpolnil želje lastne matere na smrtni postelji. Nekoliko bolj trdovratni so bili sosedje, ki so sicer verjeli navidezno njegovim besedam, za njegovim hrbtom so pa govorili: Na starost zares kaže, da je spoznal krivico, ki nam jo je delal vse življenje ; spoznal jo je pa najbrž samo na-vnanje, da bi stara lela v miru preživel med nami; njegovo srce je pa tam, kjer je bilo doslej.
To ga je sicer žalilo, a jezil se ni, češ: sam si kriv, da ni drugače. Na isti način kakor je izpremenil svoje dni priimek na javno pohujšanje vseh iz Debeliča v Debellisa, tako je sedaj prosil, da se mu izpremeni laška oblika priimka v slovenski Debelič.
In neverni senodolski Tomaži so začeli gledati nekoliko pozorneje, če se bo kazala resničnost njegove izpreobrnitve tudi v nadaljujem delu. Morali so se čuditi slehrni dan glasneje.
173 —
Upokojeni načelnik višjega pomorskega urada je hitel popravljati tudi vse ono, kar je zagrešil ob vzgoji nekdanje rejenke Pavline. Že prej, ko se mu je srce krčilo zaradi neuspelih poizkusov, narediti iz nje pristno Italijansko, je časih dvignil oko nekoliko višje in obraz se mu je za trenutek razjasnil vsled odkritosrčnega ponosa v sladki zavesti, da je bil on srečni najditelj tega-le bisera — nadarjene marljive Pavline, ki bi gotovo ostal neobrušen, nepoznan v senodolskih hribih, ako ne bi bila sirotica celo umrla na samotnem gozdnem potu ono usodno jutro. Toda kmalu so njegovo visoko čelo zopet obsenčili temni oblaki skrbi in nevolje, dasi je vedel, da je bila tudi pozneje ob Pavlinini vzgoji najizdatneja njegova pomoč, čeprav so neodoljivi neuspehi tiščali njegovo srce na stran.
Prepozno, prepozno! — si je očital, to se ne da več popraviti! In srce in duh sta se ; mu klonila še bolj kot ob nekdanjih neuspehih. — Poslej boš sam med dvema sto-

174
loma zložno in lepo na tleh: na eni strani si se odrekel priznanju med tujci sam, na drugi te ne bodo marali domačini! A kakor povsod — tudi na dosedanji napačni poti — je na poti pokore zmagala njegova trdna volja, žilavost in vztrajnost. Njegov duh ni klonil na pol pota. Nadaljeval je započeto delo sprave s Pavlino.
Kmalu po svoji vrnitvi v domačo vas je obiskal mlado učiteljico v njeni sobici pri Vrčonovih in začel takoj po kratkem pozdravu ta-le pogovor:
»Gospica učiteljica!«
»Kako govorite, gospod načelnik, lepo prosim, ali nisem vaša rejenka?«
»Dovolite, gospica, prosim, da se opravičim, zakaj mnogo sem zamudil, mnogo zagrešil ob vaši vzgoji. Vzgajal vas je res moj denar, a ta je brez srca. To me boli in peče. Vzgoja brez srca je rastlina brez solnca. Zato prosim, gospica, verujte, da bi rad popravil to, ko bi bilo mogoče, a zdi se mi, da je že prepozno, prepozno.«
- 175 —
»Moje srce, gospod, je bilo vedno pri vas, pri svojem milem dobrotniku, kar sem sploh še pogrešala srčne mehkobe, so mi jo nadomeščali z zvrhano in potlačeno mero moji dobri sorodniki pod to-le strelo. Bog vam povrni vsem stotero, zlasti vam, gospod načelnik, in vaši blagi gospe soprogi!«
»Ali res? Ali slišim prav? Ti moj Bog, Pavlina, ti si vedno mislila name?«
»Da, gospod, in moje srce je upalo vztrajno do tega trenutka, da se vrnete nekega dne domov kot vrl sin svoje domovine. Sedaj vidim, da moja molitev ni bila zaman in iudi vaša rajnca mama ni do zadnjega diha upala in molila zaman.«
»Torej resnično! O, ti dobro, milo srce materino! In ti, Pavlina, ti si vrla hčerka. Pozabiva, kar je bilo žalega med nama! Sam spoznavam, kako sem nevreden tega odpuščanja, toda moja želja na stara leta je, da se nama povrne vsaj senca tistih zlatih časov, ko sem bil še tvoj papa, a ti moja zlata hčerka, Pavlina! —«
Stari kapetan, ki je kljuboval divjim valovom na morju in ukrotil že mnogo viharjev lastnega srca, je hrepeneče iztegnil tresoče roke nasproti nekdanji rejenki. Pavlina se je naslonila na ramo nekdanjemu papanu, njene ustnice so se doteknile njegovih sivih brk, in zopet je čutila, da se prav nič ne boji dobrosrčnega starčka. Zaporedoma sta vzkliknila, topeča se doslej neznane sreče: »Papa!«
»Pavlinka!«
Vse zlo med njima se je ta trenutek pogreznilo v morje neskončnega pozabljenja. Debelič bi bil pa rad storil še več: svojo radost bi bil rad razkril pokojni materi, prijateljem, znancem in vsemu svetu. A kako? Mamica spi v hladni gomili tam gori pri sv. Lenartu, tudi malone vsi prijatelji sanjajo večni sen in znanci so se razkropili po širnem svetu in mnogo jih že krije zelena ruša. Ti ne morejo spoznati njegove srčne radosti, njegove resnične pokore. Tudi tisti jezikavi Poličar, ki mu ni v mladosti privoščil
požirka vina, spi že davno spanje pravičnega in se ne zaveda, da je s svojim nemilim činom njemu učvrstil voljo, ki ga je vodila v šolo, v službo in od časti do časti k blaginji — samo ne v srečo. Celo Robarjev Lojze, njegov edini zaupnik, je šel že v boljšo deželo za drugimi vrstniki. — Le peščica mlajših domačinov se je veselila z njim in s Pavlino še učiteljica Lina, Minka s Hriba in Melita iz K., kamor ni pozabila pisati Pavlina takoj naslednji dan, ko je zopet na-zvala Debeliča s sladkim imenom papa.
19. listopada je pa Debelič otrl solze z veliko modro ruto in odšel za šolsko mladino v cerkev, da se udeleži sv. daritve za blagopokojno cesarico Elizabeto.
Izza zorne mladosti ni bil več v domači cerkvi, vendar se mu je zdelo, da ga gledajo svetniki s sten in z oltarjev še vedno tako prijazno kot nekdaj; zdelo se mu je, da vidi, kako se mu vrača izgubljena mladost. Vsak spomin, vsaka misel mu je budila v srcu gorko molitev, ki je potem puhtela pred
prestol Najvišjega za srečo domovine, za blagor cesarske hiše in viteškega našega cesarja.
Po dovršenem sv. opravilu je šel za mladino v šolo. Ljudje so pa govorili: »De-belič se je na stare dni še sam pootročil.« Da, pa kako? Nadučitelju je izročil lepo vsoto denarja za obleko in šolske potrebščine ubožnim učencem. Največ je pa dal Pavlini, da ona po previdnosti razdeli med svoje drobljance.
Pozneje je obljubil županu, da sezida ob svojih troških občinsko ubožnico, kjer bodo domači siromaki z vsem preskrbljeni do smrti. V podporo ubožnim učencem domače šole je založil precejšnjo glavnico, ki bodo z njenimi obrestmi dobivali otroci vsako leto za zimo tople obleke in šolskih potrebščin. Tudi je odštel deželni vladi mnogo tisočakov za ustanove, ki naj jih uživajo učenci iz Senodola, ko bodo hodili v srednje in višje šole. Te ustanove ima po njegovi smrti oddajati učiteljica Pavlina Debelič-Sa-motvorčeva.
Nji je ostavil vse dragocenosti, lepo vsoto denarja, pohištvo in ponosen spomin vrlega domačina, ki je sicer pozno, a vendar še prijadral zopet v materino naročje.
Živel je s svojo rejenko še nekaj let, se veselil njene sreče, se radoval napredka v svojem narodu, žaloval z njim v bridkih in ponavljal mnogokrat v družbi, ki je o požrtvovalnost: »Se več, še vnč h | s,oril za svoj narod in za domovino, l ■ . prepozno je, prepozno!«
K svojcem pri sv. Lenartu je legel tudi on v čestitljivi starosti, Pavlina pa, vzor domorodne učiteljice in vrle slovenske matere, naj še dolgo živi in njen spomin naj nikdar ne zatemni v naših družinah po vaseh, trgih in mestih majke Slovenije!
KONEC.
1
9.

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
00000442711