Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 121UDK 338.22(497.4)"1967/1972" Jože Prin čič* Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika Dne 9. maja 1967 je Skupš čina SRS izvolila Staneta Kav čiča za mandatarja republiške vlade oziroma Izvršnega sveta Skupš čine SRS. Do 30. oktobra 1972, ko je predsedniku skupš čine poslal odstopno izjavo, je bil na ta položaj izvoljen še dvakrat, in sicer 13. maja 1969 in 11. februarja 1972. Kot predsednik vlade jetorej imel pet let in pet mesecev časa, da uresni či svoje predstave o preureditvi in posodobitvi slovenskega gospodarskega življenja. Že ob prvi izvolitvi je 48-letni predsednik veljal za izkušenega politika, ki ima podporo zlasti med mlajšimi člani ZKS, v GZS in sindikatih ter številne privr žence med direktorji uspešnih slovenskih podjetij. Imel je trdno zgrajeno vizijo gospodarskega napredovanja in, kar je bilo še posebej odlo čilno za kas- nejše ob likovanje njegove karizmati čne podobe – znal je re či ne, kadar je bilo to potrebno. Bil je prvi predsednik republiškega izvršnega sveta, ki se je zavedal pomena javnega nastopanja, pojavljanja v medijih in neposrednega stika zljudmi. Stane Kav čič je bil torej celosten politik, kakršnih v novejši slovenski zgodovini ni bilo veliko. Odnos do gospodarstva in reforme Čeprav ni imel formalne izobrazbe, saj je šolanje kon čal v drugem le tniku gimnazije, se je moral Stane Kav čič že na začetku svoje politi čne kariere nepo- sredno ukvarjati tudi z gospodarsko problematiko. Pri tem je, kot drugi visoki partijski funkcionarji, videl v gospodarstvu samo eno od podro čij družb enega življenja, ki ga je treba pospešeno in na črtno razvijati tako, da bo v dogl ednem času doseglo stopnjo narodnogospodarske organiziranosti, ki bo zagota vljala kontinuirano industrializacijo, samozadostno in od tujih vplivov neodvisno gos- podarjenje ter hitro rast življenjske ravni delovnih ljudi. V tej ideološki za snovi je bilo vse podrejeno delavcu in delavskemu razredu, ki sta veljala za nosilca ingaranta socialisti čnih proizvodnih odnosov in napredka. V skladu s splošnim politi čnim razpoloženjem je po sprejemu prvega petlet- nega gospodarskega na črta v nekaj referatih vzneseno opisoval prednosti po so- vjetskem zgledu oblikovanega na črtnega gospodarstva in uspehe pri nj egovem *Dr., znanstveni svetnik, In štitut za novejšo zgodovino, Kongr esni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: joze.princic@inz.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 122uresničevanju.1 Od februarja 1950 do aprila 1951 je bil minister za industrijo LRS in predsednik Sveta za predelovalno industrijo vlade LRS, nato od aprila 1951 pa do oktobra 1951 predsednik Sveta za energetiko in ekstrativno indus-trijo vlade LRS. V tem času, ki je pomembno zaznamoval slovensko go spodar- sko življenje, še ni spremenil svojih pogledov na vlogo in organiziranostgospodarstva. V naslednjih letih je kot podpredsednik republiške vlade oziroma Izvršnega sveta Ljudske skupš čine LRS dobil priložnost, da se bolj poglobljeno seznani z gospodarsko problematiko. Članki, ki jih je objavil sredi petdesetih let, dokazujejo, da je to priložnost dobro izkoristil, saj je postajalo njegovorazumevanje gospodarskega dogajanja vse bolj kompleksno in osredoto čeno na bistvene probleme in težave, ki so ovirali hitrejše napredovanje. Še posebej je bil plodovit leta 1957. V objavah in javnih nastopih se je zavzemal za na-dalje vanje reform, spremembo na čina razmišljanja in pristopanja k reševanju posameznih gospodarskih problemov, za ve čje upoštevanje tehni čne inteligence in hitrejše vklju čevanje v mednarodno blagovno menjavo. Nadgradil je svoj pogled na vlogo produktivnosti in na delitev »viška dela«. Glede slednjega je zapisal, da postaja nestrpen, ker se sprejeta na čela uveljavljajo prepo časi. 2 S prevzemom funkcije predsednika Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije leta 1958 je prišla gospodarska problematika v središ če njegovega profesionalnega zanimanja. Prednost so dobila vprašanja, povezana z delitvijo dohodka v podjetjih in osebnimi dohodki delavcev, sistemi normiranja, nagra-jevanjem po u činku, delovnim časom ter vlogo delavcev v procesu upravljanja oziroma soodlo čanja v podjetjih. Med najbolj opaženimi je bil njegov referat Nagrajevanje po u činku iz novembra 1959. V njem je ugotovil, da je družbeni razvoj dosegel stopnjo, ko se ne morejo ve č zadovoljiti s »preprostim in posplo šenim proklamiranjem na čela nagrajevanja po delu« in ko je treba pois- kati in uporabiti »takšne konkretne oblike nagrajevanja po delovnem u činku, na podla gi katerih bo vsak proizvajalec po odbitku za družbene sklade dobil od družbe vrnjenega toliko opredmetenega dela, kolikor ga je družbi dal«. Po nje- govih be sedah za dosego tega cilja ni bila potrebna le »vztrajna idejno politi čna borba z napa čnimi pojmovanji« ter nadaljevanje z izpopolnjevanjem gospodar- skega si stema, temve č tudi rast produktivnosti, ki bo olajšala nastopanje na tujih tržiščih in bi dvignila življenjsko raven. 3 Leta 1961 je prišlo do gospodarskega zastoja, ki je bil za politi čno elito pravi šok, saj je v skladu z ideološkimi na čeli verjela, da socialisti čno gospoda rstvo ne more zapasti v recesijo. Ta okoliš čina je precej pripomogla k temu, da je Kavčič v prvi polovici šestdesetih let dokon čno spremenil svoj odnos do gos- podarskih vprašanj. Spoznal je, da se pojavljajo novi izzivi, na katere ni mogo če 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Staneta Kav čiča (AS 679), šk. 15, Referat, 14. 2. 1947. 2 ARS, AS 679, šk. 10, P ogumno naprej, 1. 1. 1957. 3 Stane Kav čič: Samoupravljanje I. Ljubljana 1964, Nagrajevanje po u činku, str. 225–230. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 123odgovarjati z vrednotami in spoznanji politi čne ideologije. Novo stališ če do gospodarskega razvoja je Stane Kav čič predstavil septembra 1961, ko je na zasedanju Ljudske skupš čine LRS izrazil prepri čanje, da gospodarski zastoj zahteva spremembo v sistemu na črtovanja.4 Decembra tega leta je napravil miselni korak naprej. Ko je na plenumu Glavnega odbora SZDL Slovenijerazpravljal o odnosu med demokracijo in ekonomijo, je ugotovil, da se je kon- čalo obdobje, ko je družbena skupnost oziroma politika v celoti odlo čala o poslovanju podjetij in odlo čala o kadrovskih in drugih vprašanjih. Za čelo se je novo obdobje, ko bo treba prepustiti podjetjem, da na podlagi lastnih spoznanjin izkušenj izberejo najprimernejšo obliko delitve ustvarjenega dohodka in ko bosta morala poslovni u činek in proizvodna cena postati glavno vodilo pri na- črtovanju bodo čega ra zvoja. 5 Leta 1962, ko je bila gospodarska kriza na vrhuncu, je Kav čič meje svojih gospodarskih predstav pomaknil precej naprej. V predavanjih in razpra vah je najve č pozornosti namenil odgovorom na vpra- šanja, kako proizvajati, po kakšni ceni in kam preusmeriti tok prodaje. Če sklenemo njegovo razmišljanje, lahko re čemo, da je ugotovil, da so spremembe v gospodarski ureditvi in gos podarske težave postavile v ospredje vprašanja in probleme, ki jih dotlej niso poznali in se zato z njimi tudi niso ukvarjali. Ta sose v glavnem nanašala na hiperprodukcijo in z njo povezani »plasman« blaga, na konkurenco in nižjo pr ofitno stopnjo. Marca 1963 je Stane Kav čič na petem plenumu CK ZKS analiziral p ogla- vitne vidike materialne proizvodnje. V ospredje je postavil dva. Prvi je bil pre-hod na intenzivni na čin gospodarjenja ter z njim povezano čedalje bolj rac io- nalno izrabo produkcijskih sredstev ter ve čjo racionalizacijo poslovanja in organizacije dela. Drugi vidik pa je bil nadaljnji razvoj delovnih in družbenih odnosov. V referatu je bil kriti čen tudi do prevelikega zanimanja za makro- ekonomske probleme, o katerih so hoteli razpravljati vsi. Pogrešal je razprave omikroekonomskih problemih, ki bi osvetlile tehnološke, sociološke, politološke in psihološke vidike delovnih odnosov. Januarja 1965 je v eni od številnih razprav znova govoril o vlogi komunistov v gospodarskem življenju. Po nje- govih besedah bi se morala dejavnost komunistov preusmeriti na podro čja in naloge, za katere je njihova organizacija »postavljena«, torej k socialnim pro- blemom in k družbenim odnosom. 6 Leta 1966 se je v javnih nastopih lotil področja, ki ga je potisnil v ospredje resen in odlo čen začetek gospodarske reforme. To je bilo ob čutljivo podro čje medrepubliških odnosov. Kav čičevo izhodišče je bilo, da je za »pravilen« razvoj mednacionalnih odnosov v Jugo- slaviji bistvenega pomena, da jih postavijo na »zdrave« ekonomske temelje. To je zanj pomenilo, da je tre ba omogo čiti, da republiki pripada tolikšen del družbenega proizvoda, kot ga je njeno gospodarstvo ustvarilo. To izhodiš če je bilo za Slovenijo kot gospodarsko najrazvitejšo republiko z dale č najvišjo stop- 4 ARS, AS 679, šk. 1, Razprava na 21. seji Ljudske skupš čine LRS, 28. 9. 1961. 5 Stane Kav čič: Samoupravljanje II. Ljubljana 1964, Demokracija in ekonomija, str. 169–172. 6 ARS, AS 679, šk. 17, Razprava na ob činski konferenci ZKS Ljubljana-Center, 29. 1. 1965. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 124njo produktivnosti in tudi najvišjo življenjsko ravnijo ne samo najbolj spre- jemljivo, temve č tudi nujno.7 Preden je Stane Kav čič postal predsednik re- publiškega izvršnega sveta, je predstavil svoje stališ če še do dveh zelo po- membnih vprašanj, ki jih je na dnevni red prinesla gospodarska reforma in nakatera je bilo treba odgovoriti zaradi nove opredelitve pojma delavska soli-darnost. To sta bili vprašanje odpuš čanja delavcev in pa odnosa gospodarske politike do produktivnosti podjetij. 8 Stane Kav čič je bil od vsega za četka navdušen zagovornik reformnih teženj. Tega v javnih nastopih ni skrival ne doma ne v Beogradu. Julija 1965 jeodločitev za nadaljevanje reforme ocenil kot zgodovinsko zmago in kot neiz- bežen korak ne le z gospodarskega, temve č tudi z ideološkega, politi čnega in mednarodnega vidika, ki naj bi omogo čil, da se bo »socializem dvignil na višjo razvojno stopnjo«, obdržal pa tudi dotedanji pomen v mednarodni socialisti čni areni. 9 Maja 1967 je v nastopnem govoru med najodgovornejše naloge nove vlade uvrstil nadaljevanje reforme. In to tako, da bodo »splošne smernice čim bolj dosledno in sistemati čno konkretizirali«. To nalogo je ocenil kot zelo zahtevno, saj bo vlada morala »najti številne odgovore in se sre čati s hipote- kami, ki jih je zapustil čas«. Pri tem ni skrival optimisti čnega razpoloženja in trdnega prepri čanja, da obstojijo vsi pogoji za uspešno delo vlade.10 Do konca šestdesetih let je zagovarjal pospešeno uresni čevanje refor mnega programa – tudi na sejah najvišjega politi čnega telesa v državi, na katerih se je odločala njegova usoda. Leta 1970, ko so morali tudi najzvestejši priv rženci reforme priznati, da se reformski cilji ne uresni čujejo, je tudi Stane Ka včič popustil v svojih stališ čih in omejil svoje zahteve na »pravno uveljavitev« reforme povsod tam, kjer je bilo to še mogo če. Stabilizacijski na črt je razumel kot obliko ponovne uveljavitve reformnih temeljev, zato ga je podprl.11 Leta 1971 je reformi v slovo prevzel del krivde za njen polom. Februarja 1971 je zaDelo izjavil, da so bili pri njenem uresni čevanju preve č omahljivi, premalo odločni in preve č premočrtni. Kot opravi čilo pa je navedel, da so bili nekateri njeni cilji postavljeni previsoko in zato težko uresni čljivi. 12 Februarja 1972, ko je imel nastopni govor ob izvolitvi novega republiškega izvršnega sveta, pa se jeznova vrnil v »stare« tirnice. Kot temeljno smer pri uresni čevanju za črtane politike je dolo čil obnovo gospodarske reforme. 13 7 Stane Kav čič: Samoupravljanje IV. Ljubljana 1965 (dalje Kav čič, Samoupravljanje IV), O ne- katerih ekonomsko politi čnih problemih in mednacionalnih odnosih, str. 58–75. 8 Kavčič, Samoupravljanje IV, Gospodarski ukrepi in idejno politi čna enotnost delavske ga raz- reda, str. 5–12. 9 ARS, AS 679, šk. 17, Spre membe so nujne, 1. 7. 1965. 10 Delo, 10. 5. 1967, Konstituir anje republiške skupš čine, str. 1. 11 Jože Prinčič, Neven Borak: Iz reforme v reform o : slovensko gospodarstvo 1970–1991. Ljub- ljana 2006 (dalje Prin čič, Borak, Iz reforme v reformo), str. 143. 12 Prav tam. 13 ARS, AS 679, šk. 8, Na stopni govor, 11. 2. 1972. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 125Člani vlade so bili dobra izbira Že izbor sodelavcev, ki si jih je izbral Stane Kav čič, je napovedoval, da se bo resno lotil novih izzivov, ki jih bo morala rešiti gospodarska reforma. Člani oziroma republiški sekretarji vseh treh republiških vlad, ki so pokrivali gos-podarske resorje, so bili dobra izbira. Ve čina med njimi je imela diplomo eko- nomske ali drugih ustreznih fakultet oziroma tehni čnih visokih šol, poleg t ega pa še izkušnje z vodenjem ve čjih podjetij oziroma republiških in zveznih organov. V prvem izvršnem svetu sta bila za gospodarska podro čja zadolžena Miran Mejak, ki je leta 1951 diplomiral iz montanistke, bil nato direktor Nafte Len- dava in podpredsednik Gospodarske zbornice SR Slovenije, in Viktor Re pič, maturant in ban čni uslužbenec, ki je bil leta 1945 minister za trgovino in preskrbo v Narodni vladi Slovenije. V drugem izvršnem svetu je pokrival med-narodne ekonomske odnose dr. Stane Pavli č, pravnik, ki je bil do tedaj po- močnik zveznega ministra za zunanjo trgovino, direktor zunanje trgovinske direkcije, predsednik zvezne trgovinske zbornice, kot veleposlanik v Belgiji inLuksemburgu pa zaslužen za navezovanje stikov z EGS. Člani prvega in dru- gega izvršnega sveta so bili: dr. Rino Simoneti, pravnik in ekonomist, ki je bil pred tem tudi direktor tržiškega Peka, Boris Vadnal, ekonomist, ki je bil neposredno zadolžen za promet, in Franc Razdevšek, gozdarski inženir, ki je bilv drugem izvršnem svetu odgovoren za turizem. V tretjem izvršnem svetu je bil republiški sekretar za finance Jože Flor- jančič. Končal je metalurški oddelek srednje tehni čne šole. Njegova najvidnejša funkcija do leta 1967 je bila mesto predsednika Odbora za družbenoekonomskeodnose Skupš čine SRS. Diplomirani pravnik Pavel Gantar je bil republiški sekretar za delo, poprej je bil precej časa sekretar Združenega podjetja Iskra. Jože Novinšek je bil član izvršnega sveta kot predstojnik Zavoda za družbeni plan SRS; bil je že tajnik Glavne zadružne zveze, predstojnik Zavoda za eko- nomiko kmetijstva, vodil je kmetijsko sekcijo pri GZS. Miloš Šulin, diplomiranimeta lurg, je prišel na novo funkcijo kot dolgoletni direktor rudnika živega srebra v Idriji. Tone Tribušon je diplomiral na Oddelku za kemijo na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Člani drugega in tudi tretjega izvršnega sveta so bili: di- plomirani ekonomist in raziskovalec na Inštitutu za ekonomska raziskovanjaMarjan Dolenc, ki je bil v tretjem izvršnem svetu sekretar za gospodarstvo.Milovan Zidar je bil sekretar za kmetijstvo in gozdarstvo; diplomiral je naFakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterino, vodil kmetijsko-pospeševalno službo v Slove nskih Konjicah in bil glavni direktor Kmetijskega kombinata Žalec. Ostali člani vlade, ki so pokrivali negospodarske resorje, so bili znana imena s političnega, diplomatskega, vojaškega ali strokovnega podro čja. To so bili: Vinko Hafner, dr. France Ho čevar, dr. Vladimir Bra čič, dr. Aleksandra Korn- hauser, dr. Ernest Petri č, Tomaž Bizajl, Franc Ko čevar, Boris Mikoš, Marjan Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 126Orožen, Jožko Štrukelj, Bojan Škrk, Franjo Turk, Zora Tomi č, Drago Flis, Bojan Lubej in Ivan Zupan. Politične razmere in pogoji gospodarjenja Splošne politi čne razmere so bile spomladi leta 1967 ugodne. Ker je prišel s položaja sekretarja CK ZKS, je bil Kav čič deležen polnega zaupanja vladajo če politike. Ta čas je v državi še vladalo sorazmerno liberalno politi čno ozračje, ki je omogo čalo, da ni bilo ve č »grešno« govoriti o slovenskih naci onalnih inte- resih. Gospodarske razmere so se v prvih mesecih leta 1967 popravile, tako da so lahko prizadevanja za nadaljevanje reforme dobila nov zagon. V državi je bila še vedno velika želja po ustalitvi gospodarskih razmer. Resolucija o te-meljih gospodarske politike v letu 1967 je za temeljno nalogo dolo čila »pod- piranje kvalitativnih sprememb, ki bodo pripomogle k stabilizaciji in nadalj-njemu izgrajevanju gospodarskega sistema, ki bo v skladu z namerami refor- me«. 14 Predvidela je, da bodo leta 1967 pove čali zunanjo menjavo, sprostili uvoz ter uvedli strožji nadzor nad porabo investicijskih sredstev. Do sredine leta1967 je zvezna skupš čina sprejela predpise, s katerimi so podjetja dobila ve č samostojnosti pri dolo čanju cen svojim izdelkom. V naslednjih letih pa politi čne razmere niso bile ve č v prid Kav čičevim priza devanjem. Politi čno življenje se je zapletlo in zaostrilo, kar je republiški vladi zelo zožilo manevrski prostor za na črtovano samostojnejše ukrepanje na gospo darskem podro čju. Leta 1969 je Kav čič izgubil podporo vladajo če partije, ki v tem času že ni ve č podpirala programa gospodarske reforme iz leta 1965. Najprej se je »odtujil« slovenskemu politi čnemu vodstvu, nato pa se je »za- meril« tudi Josipu Brozu, ker je februarja 1969 zavrnil uradno kandidaturo zapredsednika Zveznega izvršnega sveta, kmalu za tem pa odklonil še ponudbo začlana Izvršnega biroja Predsedstva CK ZKJ. Zaradi te okoliš čine, ki je na koncu tudi zapečatila njegovo usodo, je Stane Kav čič doživel poraz v t. i. cestni aferi, ki je še poglobila razhajanja v slovenskem politi čnem vrhu in pospešila obliko- vanje dveh usmeritev. Prva, vodil jo je Stane Kav čič, je imela oporiš če v re- publiškem izvršnem svetu, privržence v GZS, sindikatih, medijih, direktorjih uspešnih podjetij in podporo javnega mnenja. Druga, ki jo je vodil France Popit, pa je zdru ževala republiško partijsko vodstvo, vodstvo republiške skupš čine in velik del starejšega partijskega kadra. Med njima so bile precejšnje vsebinskerazlike. »Kav čičevci« so nasprotovali »arbitražni« vlogi partije v družbi in zahtevali, da se partija odpove težnji po oblasti. Zavzeli so se za dosledno uresničevanje pr ograma gospodarske reforme in za ve čje pristojnosti republik pri vodenju gospodarske politike. Zanje je bilo nesprejemljivo, da zvezni organibrez vednosti in soglasja Slovenije odlo čajo o njenih najpomembnejših zade- 14 Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 131. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 127vah. Bili so nezadovoljni, ker so zvezni organi gospodarske probleme reševali s političnimi merili in ker so dopustili nenadzorovano rast primanjkljaja v zvez- nem prora čunu. »Popitovci« so vztrajali, da mora partijsko vodstvo zadržati odločilno vlogo pri usmerjanju gospodarskega življenja v državi. Odkrito so nasprotovali prizade vanjem republiškega izvršnega sveta, da postane toriš če sprejemanja gospodar skih odločitev. Nepripravljenost izvršnega sveta, da sode- luje na t. i. koordina cijskih sejah, na katerih so člani republiškega politi čnega aktiva obravnavali te koče zadeve in sprejemali odlo čitve, so ocenili kot nezaslišano podcenjevanje. Reforme niso ve č podpirali tako zavzeto, kot so jo na njenem za četku, kar so tudi javno priznali.15 V letih 1970–1972 so se razlike in razhajanja med republiškim izvršnim svetom in CK ZKS, zlasti glede gos- podarskega koncepta, sto pnjevali in poglobili ter dobili »obrise novih družbenih odnosov«.16 Prepad med pripadniki obeh usmeritev se je le še poglobil. Re- publiško partijsko vods tvo je že trdno stalo na pozicijah samoupravne pre- obrazbe družbe kot edinim zdravilom za odstranitev vseh težav in nespora- zumov in je gledalo v prihodnost z novim optimizmom in poletom. V nasprotju z njimi pa so Stane Kav čič in njegovi somišljeniki širili spoznanje, da je treba priznati še en poraz v gospo darski politiki, se vrniti v leto 1964 in za četi novo reformo. Na gospodarskem podro čju so bili do konca leta 1967, kljub pozitivnim premikom na posameznih podro čjih, rezultati gospodarjenja slabši kot v prete klem letu. Zaradi pove čanega uvoza, upada izvoza in proizvodnje se je gospodarska rast zaustavila. Pred vrati je bila inflacija. Zaradi poslabšanja po- gojev gospodarjenja sta vnema in pripravljenost za nadaljevanje gospodarske reforme popustili tako v zvezni upravi kot v republikah. Konec leta 1967 jezvezna skupš čina potrdila temelje nove gospodarske politike, s katero se je odrekla do tedaj prevladujo čim reformnim na čelom. Leta 1968 in 1969 se je gospodarska politika še bolj oddaljila od ciljev reforme. Postala je »trikotnik«, kjer so se so očili trije razli čni interesi. To so bili interes za pove čanje gospo- darske rasti, in teres za pove čanje zaposlenosti in reševanja socialnih problemov in interes za stabilna gospodarska gibanja. Zvezna partijska telesa so dokon čno odstopila od izvirnih reformnih na čel ter jih prilagodila novim razmeram. Razpravam o re formi pa se je za čelo izogibati. Zvezni izvršni svet, ki ga je v letih 1967–1969 vodil Mika Špiljak, gospodarski reformi ni bil naklonjen. Novizvezi izvršni svet, ki ga je junija 1969 prevzel Mitja Ribi čič, ni preusmeril toka dogodkov, temve č se je prepustil plazu, ki je drsel in se oddaljeval od reforme. Leta 1970 so se negativna gospodarska gibanja in nesorazmerja še razbohotila. Visoka zu najproračunska poraba federacije in pove čanje drugih oblik porabe nad začrtanimi okviri, rast cen in življenjskih stroškov ter obseg kreditov in denarnega obtoka, ki ni temeljil na pove čani proizvodnji, so napajali inflacijo, 15 Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana 1992, str. 123. 16 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 128ki je bila že dvakrat ve čja kot v razvitih državah. Neskladja v uvozu in za- ostajanje izvoza so ve čali deficit v trgovinski in pla čilni bilanci. Ve čje obre- menitve gospodarstva in naraš čanje osebnih dohodkov so zmanjšali akumu- lativno sposobnost podjetij ter pove čevali notranjo nestabilnost. Delež gospo- darstva pri delitvi družbenega proizvoda je padel. V gospodarsko življenje so sevrnile »predreformske zna čilnosti«: padanje intenzivnosti, slabitev zakonitosti in poslovne morale, korupcija in podkupovanje, manjša perspektiva. Vedno pogostejši so bili pritiski in težnje, naj se izhod iz težav zagotovi s krepitvijodržavnega posredovanja. Zaradi poslabšanja gospodarskih razmer so se na za četku sedemdesetih let medrepubliški odnosi zaostrili. Ve čina republik je podprla sprejem stabiliz a- cijskega programa, ki je temeljil na zamrznitvi cen, devalvaciji, omejevanjuvseh oblik porabe, administrativnem urejanju zunanjetrgovinskih in drugih gos-podarskih odnosov ter na ve čji centralizaciji. Po nekajletnem premoru je zvezna država prek zveznega stabilizacijskega programa in ve čjih pristojnosti znova trdno prevzela vajeti gospodarskega voza, s čimer je republiški vladi zelo zmanj šala manevrski prostor za na črtovano samostojnejše ukrepanje na gospo- darskem podro čju. ZIS je zavzel stališ če, da so omejevalni administrativni ukrepi naju činkovitejše sredstvo za »brzdanje« negativnih gospodarskih gibanj in za vzpostavitev gospodarskega ravnovesja. Od oktobra 1970 do oktobra 1971 je ZIS pripravil nekaj svežnjev ukrepov, ki pa so bili najve čkrat prepozno uporabljeni, zato so bili rezultati pi čli. Delni uspeh so zabeležili le na podro čju izvoza, industrijske proizvodnje in zaposlenosti. To pa je bilo premalo, da bi se gospodarske razmere v letu 1971 popravile. U činki so bili ravno nasprotni, saj so cene rasle še hitreje, izvoz pa je padal. Podobno usodo so imeli ukrepi zazmanjšanje nelikvidnosti. Jugoslaviji je grozila tudi zunanja nelikvidnost, zatoje bila prisiljena najeti drage tuje kredite. Leta 1972 so se negativna gospo-darska gibanja še okrepila, zato se razmere na gospodarskem, socialnem in tudi političnem podr očju niso obrnile na bolje. Glavnemu cilju gospodarske politike za leto 1972, to je zmanjšanju nelikvidnosti gospodarstva, se niso niti približali.Inflacijskih tendenc iz preteklega leta niso zavrli, temve č so se še pove čale. Sredi tega leta je bila inflacija uradno 14-odstotna (dejansko pa 17-odstotna), kar je bilo trikrat ve č kot v razvitih državah. Težave pri preskrbi s pomembnim reprodukcijskim materialom in surovinami in posameznimi prehrambnimi pro-izvodi so ostale, sestava investicij se ni spremenila. Na začetku sedemdesetih let so v Sloveniji gospodarili bolje kot v dr ugih republikah, zlasti dobro je kazalo v zunanji menjavi. Od junija 1971 naprej pa so tudi v Sloveniji stabilizacijski ukrepi zaostrili pogoje gospodarjenja. Gospo- darstvo je imelo najve č težav z naraš čajočo nelikvidnostjo. Nelikvidna so p o- stala tudi do tedaj poslovno uspešna podjetja, kot so bila Impol SlovenskaBistrica, Metalka Maribor, Mariborska tekstilna tovarna, Konus Slovenske Konji ce, Emo Celje in Rudnik Mežica. Leta 1972 je uspešnost slovenskega gospodarstva vztrajno padala. Vodilni slovenski ekonomist Aleksander Bajt je Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 129jeseni tega leta opozoril, da je zaradi prevelikega denarnega obtoka »pred vrati« še večji inflacijski udar.17 Na široki gospodarski fronti Gospodarska politika, ki jo je v letih 1967 do 1972 vodila republiška vlada, je imela širok razpon. Zajela je skoraj vsa pomembnejša podro čja gosp odar- skega življenja. Najve č časa je namenila uresni čevanju srednjero čnega plana, snovanju dolgoro čne gospodarske usmeritve, uveljavljanju zasnove policen- tričnega razvoja, decentralizaciji gospodarskega odlo čanja in zmanjšanju pri- stojno sti zvezne države. Ko je Stane Kav čič prevzel funkcijo predsednika republiškega izvršnega sveta, je že tri mesece veljal Družbeni plan razvoja SR Slovenije v letih 1966–1970. Ta srednjero čni plan je bil dobro izhodiš če za uresni čevanje njegovih namer po »optimalni« rasti in kakovostni prenovi slovenskega gospodarstva. Čeprav je predvidel nekoliko po časnejšo rast družbenega proizvoda in proiz- vodnje, je bila njegova temeljna usmeritev pospešiti gospodarjenje »na celifronti« in zagoto viti hiter dvig življenjske ravni. S selektivno in na črtno posodobitvijo in boljšo izrabo obstoje čih zmogljivosti naj bi industrija zadržala prednostni položaj, s hitrejšimi koraki pa naj bi napredovale terciarne dejav- nosti, energetika in pro met. Predvideval je tudi širše vklju čevanje slovenskega gospodarstva v medna rodno trgovino, rast storilnosti in deleža podjetij pri de- litvi družbenega proizv oda, smotrnejše gospodarjenje z obratnimi sredstvi, po- večanje osebnih doho dkov, okrepitev strokovnega izobraževanja in ve čjo vklju- čitev znanosti v proi zvodni proces. V prvem obdobju svojega delovanja, ki je trajalo do maja 1969, se je republiški izvršni svet trudil, da bi ostal znotraj »priporo čil in predvidevanj« republiškega srednjero čnega plana. Spodbudil je tržne raziskave in iskanje na- činov za pospešitev kroženja ban čnega denarja in njegovega prelivanja v dog o- vorjene naložbe. Ve čjo splošno porabo in višje osebne dohodke je postavil v odvisnost od splošne gospodarske rasti oziroma rasti delovne storilnosti. Za-ustavil je rast zaposlenosti ter podprl programe za prerazporeditev in prekva- lifika cijo odve čne delovne sile. Pri snovanju gospodarske politike za leto 1969 je mo ral izvršni svet bolj slediti splošni usmeritvi v državi, kar je zahtevalo odstopa nje od temeljne usmeritve srednjero čnega plana. Politiko »optimalne« gospo darske rasti je zamenjala politika »pove čane dinamike« gospodarskega razvoja in »pospešenega« spreminjanja gospodarske strukture. Spremenjena gospodar ska politika je prinesla nove poudarke. Do konca srednjero čnega plana se je izvršni svet lotil še vrste drugih gospodarskih zadev in nekatere tudiuspešno pri peljal do konca. S pomo čjo instituta reelekcije je kon čal postopek zamenjav na vodstvenih in »kreativnih« položajih v gospodarstvu ter rešil pred 17 Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 167. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 130stečajem okoli osemdeset podjetij z blokiranimi ra čuni. Sprejel je odlo čitev o elektrifika ciji železniške proge do Kopra in kon čal pogovore o gradnji nove letališke stavbe na Brniku. Pomembno vlogo je imel tudi pri projektu graditveturističnega centra Bernardin. Kljub nesporno zagnanemu delu pa je bila ocena uresničevanja petletnega plana SR Slovenije v letih 1966–1970 negativna, pokazala je precejšen zaostanek za zastavljenimi cilji. Tabela: Izpolnitev glavnih kazalnikov gospodarskega razvoja Slovenije v letih 1966–1970 18 Stopnje rasti v % Realizacija 1966–1970Predvidevanje plana 1966–1970 Družbeni proizvod (cene 1966) 7,4 7,5–8,5 Industrijska proizvodnja (fizi čni obseg) 7,3 7,6 Kmetijska proizvodnja (fizi čni obseg) 1,5 4,5 Zaposlenost v družbenem se ktorju 0,8 1,5–2,0 Produktivnost dela 6,7 7,0Izvoz blaga 10,3 10–12 Osebna potrošnja 5,0 9,0 Realni osebni dohodki na zaposlenega 4,4 7–8Investicije v osnovna sredstva 5,4 6,1 Še najmanj uspeha je imel republiški izvršni svet pri osrednji nalogi, to je posodobitvi slovenskega gospodarstva. Najpomembnejši razlog za neuresni čitev modernizacijskega programa je bilo nadaljevanje že v preteklosti za četih na- ložb. Zaradi velikih zamud pri gradnji posameznih objektov je moral republ iški izvršni svet glavnino investicijske poga če nameniti gradnji energetskih in posamičnih industrijskih in prometnih objektov. Zaradi takega razpleta je moral opustiti na črt za hitrejši razvoj terciarnih dejavnosti in se odre či tehnološki pr e- novi posameznih panog. Slednjo je prevalil na podjetja. Še preden se je kon čalo srednjero čno obdobje, se je moral izvršni svet lotiti izdelave stabilizacijskega programa. Pri tem se je moral držati strategije uresničevanja državnega stabilizacijskega programa, ki je imel tri faze. Prva, ki so jo imenoval »etapa« za časnih ukrepov, naj bi trajala do konca novembra 1970. Tretja, to je »etapa« dodatnih ukrepov, pa do konca aprila 1971. Sta-bilizacijski program je vklju čeval še pripravo novega srednjero čnega plana in sprejem ukrepov za njegovo izvajanje. Stane Kav čič je ocenil, da Slovenija nima druge izbire, kot da stabilizacijsko usmeritev podpre. 19 Podrobna raz- delava stabilizacijskega programa, ukrepov in na činov njegovega izvajanja je 18 Prav tam, str. 181. 19 Prav tam, str. 157–158. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 131bila pre puščena zvezni resoluciji o gospodarski politiki v letih 1971 in 1972. Republiški izvršni svet obeh resolucij ni odobraval. Ocenil ju je kot »nepo- srečen« izdelek, preve č restriktivno naravnan in tako preobložen s cilji, da se njegovi obeti ne bodo mogli izpolniti. Zato je bilo njegovo izhodiš če, da morata republiški resoluciji za omenjena leta dati »jasne in konkretne« odgovore navprašanja, pove zana z uresni čevanjem stabilizacijske politike. Slednje je pred- postavljalo predvsem omejitev vseh vrst porabe v okvire dejanskih materialnih možnosti ter p ovečanje učinkovitosti in konkuren čnih sposobnosti doma čega gospodarstva. Znotraj te splošne opredelitve gospodarske politike je republiškiizvršni svet po sebej poudaril pospeševanje izvoza in razvoj turizma, pove čanje kmetijske pri delave in prireje, poravnavo obveznosti oziroma pla čilo dolgov ter zmanjševanje socialnega razlikovanja. 20 Na podro čju gospodarskega na črtovanja je Slovenija zaostajala za H rvaško in Srbijo, ki sta že imeli koncept dolgoro čnega gospodarskega razvoja in sta ga že uresničevali. Stane Kav čič je dobil priložnost, da zapolni to praznino. Čutil se je poklicanega in sposobnega, da to nalogo opravi, zato jo je postavil med prednostne cilje. Njegova izhodiš ča so bila, da mora biti koncept strokovno dobro utemeljen, da mora v prvi vrsti odpraviti razloge za polovi čen uspeh razvojnih ciklov v preteklosti in bolj upoštevati nacionalne interese. Snovanje koncepta dolgoro čnega gospodarskega razvoja Slovenije se je začelo sredi leta 1967, ko je republiški izvršni svet sklenil naro čiti študijo o razvojnih možnostih slovenskega gospodarstva, premišljeno krepiti slovensko gospodarsko enotnost ter snovati razvojno strategijo, ki se ne bo ustavila na jugos lovanskih mejah, temve č bo poiskala na čine za stalno prisotnost uspešnih slovenskih podjetij v najrazvitejših gospodarskih središ čih zahodnega sveta. Breme priprav je prevzela delovna skupina na Inštitutu za ekonomska razisko-vanja v Ljubljani, ki jo je vodil dr. Ermin Krži čnik. Od jeseni 1967 do konca pomladi 1968 je zbirala in pripravljala gradivo, potem pa se je osredoto čila na izdelavo študij za posamezna podro čja. Inštitut za ekonomska raziskovanja je zamisel dolgoro čnega razvoja Slovenije predstavil sredi aprila 1969 na seji Ekonomske ga sveta, ki se je je udeležil tudi Stane Kav čič. Ermin Krži čnik je v svoji predstavitvi poudaril, da se niso zadovoljili z ravnjo, ki bi zagotavljala, da Slovenija v gospodarskem pogledu preživi, se postavi na lastne noge in za- gotovi prebivalstvu ekonomsko-socialno varnost. Njihov osrednji motiv je bilrazvojni na črt, ki bi naši republiki zagotovil, da bi »postopoma« obogatela, da bi se njeno gospodarstvo »zlilo v konsistentno celoto« in postalo »enakovredenpartner« tako v Jugoslaviji kot v tujini. Stane Kav čič se je v svoji razpravi zavzel, da bi razis kovalna skupina pri dograditvi razvojnega koncepta dala ve čji poudarek politiki neuravnovešenega razvoja, za katero so bili po njegovihbesedah najbolj zna čilni »prodori in skoki« na tistih gospodarskih podro čjih, kjer so pogoji za ve čjo in kakovostnejšo proizvodnjo. Kot je pojasnil, naj bi od- 20 Prav tam, str. 166. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 132ločitev za neuravnovešeno razvojno politiko zagotovila zaustavitev proizvodnje na nerentabilnih programih, pospešila pa razvoj nosilcev razvoja v posameznih panogah. Posebno po zornost je namenil tudi strateškim poudarkom bodo čega razvoja. To so bili: zavestno pospeševanje terciarnega sektorja in izvoza, pove-čanje števila visoko kvalificiranega kadra in višji osebni dohodki. Oblikovanje kon čnega predloga dolgoro čnega razvojnega programa Slove- nije se je zavleklo bolj, kot je bilo predvideno. Razlogov za to je bilo ve č. V ospredju sta bili cestna afera in neredna oskrba z elektri čno energijo, ki je z a- htevala pospešeno graditev novih elektroenergetskih objektov. Pomembenrazlog za težave je bilo tudi dejstvo, da je partijsko vodstvo odlašalo z obrav- navo temeljne zamisli in strateških ciljev dolgoro čne gospodarske usmeritve Slove nije. Republiško partijsko vodstvo je bilo že od leta 1968 bolj osredo- točeno na idejnopoliti čna vprašanja nadaljnjega razvoja zasebnega kmetijstva. Najprej se je ob koncept dolgoro čne gospodarske usmeritve, ki ga je pripravljal republiški izvršni svet, »obregnil« Edvard Kardelj. Poleti 1969 je izjavil, da utegne biti tako zastavljena politika »v marsikaterem pogledu sporna«, ker te- melji na »parcialnih projektih in prognozah gospodarskih gibanj«, ki so premalopovezani z jugoslovansko razvojno politiko. 21 Redakcijska skupina je do sredine aprila 1970 izdelala nov elaborat, ki ga je naslovila Stališ ča o dolgoro čnem razvoju Slovenije. V njem je bolj poud arila potrebo po ohranitvi proizvodne »pestrosti«, hitrejšem razvoju lesnopredelo-valne industrije, gradbeništva in zasebnega sektorja. Izpostavila je pomen iz-voznega gospodarstva, spremenila strukturo delitve družbenega proizvoda, okrepila poglavje o policentri čnem razvoju in realneje postavila razvoj infra- strukture, saj naj bi zgradili le nujno potrebne objekte. Republiški izvršni svet jebil z njim zadovoljen. Junija 1970 je Kav čič predstavil osnovne zamisli dolgoro čnega projekta v intervjuju za časnik Delo. Izpostavil je odlo čitev za ohranitev »pestre« pro- izvodne sestave, ki se bo lahko hitro prilagodila razmeram in potrebam na trgu in se tudi prosto razvijala. Industrija bo zadržala položaj vodilne panoge, vendarse bo njena proizvodnja osredoto čila na izdelke visokega cenovnega razreda. Infrastruktura se bo prilagodila novim zahtevam in potrebam. Terciarni sektor se bo razvijal v »razumnem ravnotežju« z drugimi gospodarskimi podro čji. Tega meseca je predsednik redakcijske skupine Ermin Krži čnik poslal pri- stojni partijski komisiji novo razli čico razvojnega dokumenta. Skrbno pripr av- ljeno analizo prihodnjih dosežkov slovenskega gospodarstva je podkrepil s sta-tističnimi izračuni. Članov partijske komisije pa tudi spremenjen in skrbno iz- delan razvojni elaborat ni navdušil. Najve čkrat se je obenj »spotaknil« Zvone Dragan. Avtorjem je o čital, da so dokument pripravljali v »preve č ekskluzi v- nem krogu«. Zelo ga je motilo, da so opredelili samoupravljanje le kot druž-benopolitično, ne pa tudi kot temeljno ekonomsko kategorijo in temeljni druž- 21 Prav tam, str. 222. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 133benoekonomski odnos. Njegov glavni o čitek pa je bil, da so avtorji iskali gos- podarsko prihodnost Slovenije v Evropi, ne pa v Jugoslaviji. Obširneje so o strate ških ciljih dolgoro čnega razvoja spregovorili še na seji sekretariata CK ZKS 6. julija 1970. Osrednja pripomba članov partijskega vodstva je bila, da nadaljnjemu razvoju samoupravnih odnosov in z njimi povezani visoki stopnjisocialne varnosti ni namenjena pozornost in mesto, ki mu pripada. Redakcijska komisija je pripombe partijskih funkcionarjev upoštevala in jih vnesla v uvodni del resolucije, ki jo je republiška skupš čina sprejela 15. marca 1972. Tako so samoupravni socializem, razvijanje socialisti čnih družb enoeko- nomskih odnosov, delovni ljudje kot glavni nosilec združenega dela in Slove- nija kot del SFRJ postali temelj dolgoro čnega razvoja Slovenije v nasle dnjih petnajstih letih. Globalna zamisel pa je ostala nespremenjena. Slovensko gos-podarstvo se bo do leta 1985 pove čalo in posodobilo. Racionalna izraba o bsto- ječih zmogljivosti, ve čja produktivnost, boljše delovne navade, polna zapo- slenost, donosnejše naložbe ter ugodnejša razmerja v mednarodni in medre- gionalni menjavi bodo pove čali družbeni proizvod za dva in pol krat. Pove čal se bo delež osebne in splošne porabe ter bruto investicij v družbenem proizvodu.Slovenija bo tako pove čala obseg zunanjetrgovinske menjave, da ne bo imela več primanjkljaja. Pove čala bo tudi menjavo z drugimi republikami in zmanj- šala neto odliv sredstev za skupne potrebe federacije. Tudi razvoj po posamez- nih gospodarskih sektorjih je ostal tak, kot so ga za črtali pred letom dni. Primarni sektor naj bi napredoval po nižji stopnji; njegov delež v družbenemproizvodu naj bi se zmanjšal za polovico, s 13% na 6%. Sekundarni sektor se bo razvijal hitreje od povpre čja; njegov delež v družbenem proizvodu se bo po- večal s 55% na 58%. Industrija bo ostala prevladujo ča gospodarska dejavnost. Gradbeništvo bo zadržalo dotedanjo raven, delež proizvodne obrti v družbenemproizvodu in zaposlenosti se bo pove čal. Terciarni sektor (trgovina, turizem, gostinstvo) bo zelo razširil svoj obseg; njegov delež v družbenem proizvodu bo narasel s 15% na 25% kot tudi delež zaposlenosti s 26% na 40%. V hitrejši razvoj infrastru kture bodo vložena znatna sredstva. Vzporedno z dolgoro čnim je teklo tudi oblikovanje srednjero čnega plana Slovenije za leta 1971–1975. Pri izdelavi osnutka je moral Zavod SR Slovenije za planiranje prvotna izhodiš ča opustiti ter se prilagoditi usmeritvi iz zveznega srednjeročnega načrta in nalogam iz stabilizacijskega programa; med slednjimi je bilo na prvem mestu zmanjšanje uvoza surovin za potrebe predelovalne in-dustrije. Za osrednja cilja gospodarskih prizadevanj v letih 1971–1975 je dolo čil usklajen gospodarski razvoj in izboljšanje položaja »delovnega človeka«. Sre d- njeročni plan ni bil sprejet do odstopa Staneta Kav čič a. Predlog so obravnavali šele decembra 1972. V času, ko je bil predsednik republiškega izvršnega sveta Stane Kav čič, je bila sprejeta tudi zasnova policentri čnega razvoja Slovenije. Do tega časa je slovenska politika dajala prednost razvoju t. i. »slovenskega koridorja« ali »slo- venskega razvojnega ogrodja«, ki je zajemal Ljubljano, Maribor, Celje in Kranj Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 134ter še nekaj ve čjih mest in industrijskih središ č. Za gospodarsko razvitejši del sta bili zna čilni visoka stopnja industrializacije in dobra infrastruktura. Druga območja v Sloveniji, zlasti v obrobnih delih (pomursko obmo čje, obmo čje vzhodnega dela mariborske regije, kozjansko, belokranjsko in zahodno do-lenjsko obmo čje), so napredovala po časneje. Glavna gospodarska panoga v teh regijah je bilo kmetijstvo. Imele so nerazvito infrastrukturo in bile slabo povezane z bližnjimi razvojnimi centri. Leta 1970 je republiški izvršni svet ugotovil, da so bile razlike v gospodarski razvitosti med posameznimi obmo čji že tako velike in o čitne, da so po stale eden izmed pere čih razvojnih problemov. Spomladi tega leta je za čel ra zpravo o izhodiščih za odpravljanje razlik v stopnji gospodarske razvitosti in p ostopnega izenačevanja življenjskih in delovnih pogojev v republiki. Kon čala se je jeseni tega leta, ko je republiški izvršni svet sprejel zasnovo za oblikovanje sistemapoživitve gospodarskega življenja v posameznih regijah. 22 Izvršni svet se je že na začetku odlo čil, da ne bo sledil jugoslovanskemu sistemu pomo či nerazvitim republikam, ker se je hotel izogniti razdelitvi Slovenije na razvite in nerazvite občine, saj bi s takšno delitvijo (tako kot se je dogajalo v državnem merilu) na široko odprl vrata uni čujočim in brezplodnim regionalnim sporom s težko pred- vidljivimi politi čnimi posledicami. Jugoslovanski vzorec za Slovenijo ni bil sprejemljiv tudi zato, ker je predpostavljal dolgoro čno »izvajanje« na čela ena- kopravnega gospodarskega razvoja vseh teritorialnih enot, torej tudi še potem,ko za takšen razvoj ni ve č potrebe. Slovenski izvršni svet se je odlo čil ustvariti sistem gospodarske pomo či manj razvitim obmo čjem, ki bo ustrezal »speci- fičnim« razmeram v SR Sloveniji. To je z drugimi besedami pomenilo, da se bodo morala manj razvita obmo čja sama čim prej »integrirati« v širši gos- podarski prostor ter dose či »razvojno stopnjo, ki bo zagotavljala, da bodo lo- kalne skupnosti lahko same zadovoljevale potrebe«. 23 Zasnova za oblikovanje sistema pospeševanja gospodarskega razvoja manj razvitih delov Slovenije je imela ve č poudarkov. Najpomembnejša sta bila dva. Prvi je izpostavil odlo čilno vlogo in dolžnost lokalnih skupnosti na nera zvitih območjih kot nosilk hitrejšega gospodarskega razvoja. Republiko in njen pro- račun je postavil v ozadje. Njena naloga je bila, da spodbuja in ve ča zanim anje podjetij z razvitejšega dela Slovenije za naložbe v manj razvita obmo čja ter zagotovi ugodnejše pogoje za poslovanje novoustanovljenih gospodarskih orga-nizacij na nerazvitih obmo čjih. Drugi poudarek je bil na ekonomskem pristopu oziroma zagotavljanju prednosti ekonomskih meril pred socialnimi. Uveljavitevekonomskih meril je predpostavljala, da skupni obseg vsakoletne pomo či ne sme prese či okvira, ki ga dolo čajo gospodarsko finan čne zmogljivosti republike. Predvsem pa bi morala ekonomska merila zagotoviti, da bi v manj razvitih 22 Jože Prin čič: Pospeševanje gospodarskega razvoja manj razvitih obmo čij v SR Sl oveniji (1945–1990). V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2004, št. 1, str. 115. 23 Prav tam, str. 116. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 135območjih razvijali samo tiste gospodarske dejavnosti, za katere so obstajali temeljni pogoji, kot so surovinski in energetski viri, delovna sila itn. Oktobra 1970 je slovenska skupš čina začela razpravo o osnutku zakona o pospeševanju gospodarskega razvoja manj razvitih obmo čij v SR Sloveniji. Kot je izvršni svet pri čakoval, je bila polemi čna in ostra. Posamezne ob čine so osnutek zelo kritizirale in o čitale, da je »zgrešen v pristopu, da nima ustreznih meril in da je poenostavljen«.24 Na koncu je moral izvršni svet vendarle neko- liko popustiti, zlasti pri dolo čitvi obsega manj razvitih obmo čij. Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih obmo čij v SR Slo- veniji je skupš čina sprejela februarja leta 1971. Zakon je skrb za hitrejši ra zvoj manj razvitih obmo čij naložil ob činam, delovnim organizacijam, poslovnim bankam in regionalnim centrom. Republiške organe je obvezal, da pospešujejorazvoj z gradnjo infrastrukturnih objektov, ugodno obrestno mero za investi-cijske kredite, sofinanciranjem razvojnih programov in z ukrepi za pospeše-vanje kmetijstva. Za usklajeno delovanje republiških in lokalnih organov je zakon predvidel ustanovitev posebne komisije za pospeševanje razvoja manj razvitih obmo čij SR Slovenije. Proti zvezni državi Precejšen del svoje delovne in ustvarjalne energije je vlada Staneta Kav čiča namenila prizadevanjem za sooblikovanje zvezne gospodarske politike indecentralizacijo gospodarskega odlo čanja. V prvih dveh letih vodenja izvr šnega sveta Kav čič reševanja nacionalnega gospodarskega interesa še ni postavil v središče svojih prizadevanj. Na razli čne načine je izražal odklonilen odnos do zvezne gospodarske politike in njenih nosilcev. Ukrepe Zveznega izvršnegasveta je ocenil kot slabe in zlasti prepozne. Leta 1969 je izvršni svet ocenil, daje za poslabšanje pogojev gospodarjenja v Sloveniji najbolj odgovorna nepre- mišljena politika zveznih organov. Z ve čanjem inflacije in zunanjega primanj- kljaja ter upo časnitvijo izvoza so se ustvarile razmere, v katerih so se bolje znašla gospodarstva nerazvitih republik, medtem ko se je slovensko gospo-darstvo otepalo z vse ve čjimi izgubami in drugimi težavami. Republiški izvršni svet je presodil, da se mora Slovenija odlo čneje postaviti po robu centrali- zacijskim težnjam in storiti ve č za rešitev svojih težav. Poleti tega leta je »cestna afera« spremenila potek urejanja odnosov s federacijo. Pla čilnobilančni in drugi gospodarski odnosi z drugimi republikami in zvezo so postali osrednjepolitično in gospoda rsko vprašanje. Stane Kav čič jim je namenjal vedno ve č pozornosti, zato so ga v jugoslovanskih medijih za čeli imenovati o četa nacio- nalne ekonomije. 24 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 136Jeseni 1970 so se za čele razprave o predlogu zveznega stabilizacijskega pro- grama. V tem času Stane Kav čič v njem ni videl negacije reforme iz leta 1965, temveč ga je razumel kot nadaljevanje »boja« za posodobitev gospoda rskega življenja pod novim imenom, zato si je v teh razpravah še prizadeval, da bistabilizacijski program bolj »radikalno in ostreje napadel nestabilnost in in-flacijo«. 25 Resolucija o novi gospodarski politiki pa ni izpolnila njegovih pri- čakovanj. Ocenil jo je kot nesprejemljiv dokument, v katerem prevladujejo »elementi nestabilnosti«, kot so preohlapne meje porabe, previsoka stopnja rastiin zaposlovanja, prenizko predvideni primanjkljaj v zunanji menjavi itn. Tako jeKavčič od konca leta 1970 krepil svoj odklonilen odnos do zvezne gospodarske politike in njenih nosilcev. Jeseni 1971 so nasprotujo če ocene zameglile realen pogled na gosp odarska gibanja v državi. Zvezni organi so bili pretirano optimisti čni in so razm ere prikazovali v svetlejši lu či. Gospodarski analitiki so jih slikali v temnejši p o- dobi, strokovnjaki so mol čali. Republiški izvršni svet je ocenil, da se gos- podar ske razmere v državi slabšajo in da stabilizacijska na čela nimajo ve č prave veljave. Njegovi člani so še enkrat ugotovili, da se nelikvidnosti in drugih pere- čih problemov ne da rešiti z nekaj »rutinskimi« ukrepi, temve č je treba pre- urediti gospodarski in (tudi) politi čni sistem. Po temeljiti razpravi so sklenili slovenski javnosti sporo čiti, da bo treba »nekaj storiti«. Pozivu republiškega izvršnega sveta se je prva odzvala republiška skupš čina. Oktobra je sprejela predlog, s katerim je pozvala zvezno skupš čino, naj pohiti s spreminjanjem gos- podarskega sistema zlasti na najpomembnejših podro čjih, kot so bili devizno in zunanjetr govinsko, dav čno in kreditno-monetarno. Sledila je slovenska delega- cija v Zbo ru narodov Zvezne skupš čine, saj ni podprla zakonskega predloga o uporabi emisije za pla čilo neplačanih obveznosti. Prekinitev seje Zbora narodov in izre dna seja vlade sta razburkali že tako nemirne politi čne vode v Beogradu. Napetosti pa so se pomirile, ker slovenska delegacija ni vztrajala do konca. Ko je ka zalo, da bo zakon odložen, je popustila. Razprava o resoluciji o temeljih politike družbenoekonomskega razvoja Jugoslavije v letu 1972 je še poglobila nasprotje med slovenskim in zveznimizvršnim svetom. ZIS je januarja 1972 skušal ublažiti slovenske kriti čne osti. Njegov predstavnik dr. Jakov Sirotkovi ć je prišel v Ljubljano, kjer je dokazoval, da ni razlogov za slovensko bojazen o preveliki restriktivnosti zveznih ukrepov.Republiški izvršni svet pa ni popustil. Vztrajal je, da je program, ki ga je Zvezniizvršni svet pripravil za izhod iz krize, nov dokaz, da je stabilizacija postala lepolitično geslo, pa še to le, dokler »koga ne zadene«. Tretjega februarja je republiški izvršni svet sklical posvet, na katerega je povabil predstavnike republiške uprave in skupš čine ter zveznega sekretarja za finance Janka Smo- leta. Na njem so predstavniki pristojnih republiških teles predstavili svoje ne-strinjanje z ukre pi Zveznega izvršnega sveta. Najbolj so mu o čitali, da zadev, 25 Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 182. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 137pomembnih za stabilizacijo, ne rešuje po dogovorjeni poti z usklajevanji in kon- senzom v med republiških komitejih, temve č po skrajšanem postopku. Ve čino njegovih ukrepov so zavrnili, ker so bili po njihovem mnenju nepopolni innedodelani, saj so »reševali samo nekatere trenutne težave in samo na nekaterihpodročjih gosp odarstva z zelo kratkoro čnimi učinki«. 26 Zavzeli so se za pri- pravo »kompleksne ga« in dolgoro čnega programa, v katerem bi bilo dovolj pro- stora zlasti za spro stitev cen. V skladu s sprejetimi stališ či predstavnik Tone Tribušon na seji predstavnikov republiških izvršnih svetov v Beogradu nipodprl predlogov petih zakonskih predpisov, ker bi to potegnilo za seboj pre-razporeditev dohodka med posameznimi panogami in republikami, kar bi Slo- venijo mo čno prizadelo. Po sprejetju zvezne resolucije o gospodarski politiki za leto 1972 pa je ka- zalo, da je slovenski izvršni svet za čel popuščati. Čeprav je resolucija zan e- marila stabilizacijo v prid bolj dinami čnega razvoja in je preve č temeljila na administrativnih ukrepih, ki so zavrli delovanje trga, so bili njegovi člani do nje manj zadržani in bolj prizanesljivi, kot so napovedale njihove predhodne ra z- prave. Do konca pomladi 1972 je republiški izvršni svet z nejevoljo zavra čal »polakirane« in »elasti čne, elegantno napisane in širokogrudne« ocene Zvez- nega izvršnega sveta, da v državi ni ve čjih gospodarskih težav in da se pla čilna bilanca popravlja. Razprava o ukrepih, ki bi jih moral Zvezni izvršni svet sprejeti sredi leta 1972, pa so zopet »prebudili« slovenski izvršni svet. Potem koje ugotovil, da so predlagani ukrepi premalo obsežni in prepozni, da bi »rešilistabilizacijo«, je sklenil, da je »treba nekaj storiti, sicer bodo šle stvari zopet navzdol«. Konec maja je sklenil, da bo v zveznih organih obnovil razpravo o kredit no-monetarni politiki, na za četku junija pa republiški skupš čini predlagal, naj potrdi njegova stališ ča do gospodarskih problemov. V njih je zahteval, naj se konča obdobje splošne zamrznitve cen ter gibanje cen prepusti trgu, da se prepreči nenadzorovana rast osebnih dohodkov, zaustavi rast denarnega obtoka, omeji samovoljno poseganje NBJ v denarna in kreditna razmerja in zagotovi redno izpolnjevanje obveznosti. Sledila je jesen 1972, ko je zaradi zaostritveodnosov med izvršno in politi čno vejo oblasti v Sloveniji pritisk izvršnega sveta na zvezne organe popustil. V drugi polovici šestdesetih let je Stane Kav čič delil mnenje s tistimi politiki, ki so bili prepri čani, da idejni koncept ustave iz leta 1963, po katerem so se morale družbene funkcije praviloma uresni čevati v republikah, v praksi ni zaživel, te mveč je federacija neupravi čeno razširila svoje ustavne pristojnosti. Zato sta v času, ko je bil na čelu izvršnega sveta, postali decentralizacija gos- podarskega ži vljenja in ureditev gospodarskih odnosov z republikami po- membna cilja njegovih prizadevanj. Pri tem pa je treba poudariti, da priza-devanja Staneta Kav čiča in njegovih somišljenikov niso bila uperjena proti federaciji, saj so se zavedali, da bi se v tem primeru hitro znašli v izgubljenem 26 Prav tam, str. 187. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 138položaju, tako kot se je Hrvaška. Jugoslavijo so sprejeli kot slovenski življenjski prostor, federacijo pa kot »subjekt, ki jim kroji usodo«. Ker je Slovenija za razvoj svojega gospodarstva potre bovala ve čjo ekonomsko svobodo in stabil- nejšo gospodarsko ureditev, je bil njihov cilj zmanjšati pristojnosti zveznedržave in jih prenesti na republike. Leta 1969 je postal prenos funkcij centralnih organov na republiške organe pomembno politi čno in tudi gospodarsko vprašanje. Naloga 9. kongresa ZKJ, ki je bil marca 1969, je bila, da zmanjša nezadovoljstvo zaradi prepo časne decen- tralizacije. Stane Kav čič je na seji CK ZKS pred za četkom 9. kongresa zavrnil očitke, da so zahteve po prenosu pristojnosti s federacije na republiko i zraz republiškega etatizma. Menil je, da so take zahteve upravi čene in zakonite, saj so eden od nujnih, »neizbežnih« pogojev za uresni čevanje samoupravnih odno- sov. 27 Sprejete kongresne dokumente, ki so predvideli ukinitev stalnih virov sredstev federacije (in drugih družbenopoliti čnih skupnosti), ki so bili n ame- njeni za financiranje razvoja, poseben režim za državni kapital v poslovnih ban- kah ter njegovo postopno spreminjanje v sredstva združenega dela, je ocenil pozitivno. Menil je, da je opravil tisto, kar je lahko. Cestna afera je bila prelomnica tudi v procesu decentralizacije. V Sloveniji je odprla prostor za široko razpravo o njenem gospodarskem položaju in ra- zvojnih možnosti v Jugoslaviji. Enotna je bila ocena, da je slovensko gos- podarstvo vse bolj zapostavljeno, omejeno v nadaljnjem razvoju in da se nje-gova akumulacija na črtno preliva v druge republike. Takšna stališ ča so Staneta Kavčiča in njegove somišljenike utrdila v prepri čanju, da je treba izdelati objek- tivno analizo medrepubliških gospodarskih odnosov ter »dokon čno razjasniti, kaj sodi in kaj ne sodi v pristojnost posamezne družbenopoliti čne skupnosti«. 28 V precej burnih razpravah, ki so potekale leta 1970, je Stane Kav čič zagovarjal stališče, da je treba federacijo razbremeniti – ne samo na materialnem in normativnem, temve č tudi na drugih podro čjih – ter tako napravi prostor za delovanje republik ali samoupravnih »asociacij«. Pri razpravah o pristojnostih, ki bi jih morala federacija prepustiti republikam, je dal prednost gospodarstvu,ker so bili odnosi na tem podro čju glavni vir nesporazumov in težav v državi. Prva naloga, ki bi jo morala federacija opraviti, je bila ureditev njenega ra- čunovodstva. Dogodki, ki so se zvrstili v tem in pa še naslednjih dveh letih, pa niso šli v prid Kavčičevim prizadevanjem. Z XX. ustavnim dopolnilom je bila feder acija opredeljena le kot dejavnik dogovarjanja in sporazumevanja med republikami ozadevah skupnega pomena. Republike so na gospodarskem podro čju od federacije prevzele pristojnosti na investicijskem in še nekaterih drugih pod- ročjih. Zvezna skupš čina je sprejela zakon o likvidaciji državnega kapitala in zakon o prenosu sredstev, pravic in obveznosti federacije za gospodarske in- 27 Prav tam, str. 191. 28 Prav tam, str. 192. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 139vesticije na republike. Posebna zvezna in republiške partijske komisije so za čele razpravo o financiranju potreb federacije v obliki kotizacije. Komisije zvezne in republiš kih skupš čin pa so hitele z izdelavo predlogov za spremembo zunanje- trgovinskega in deviznega sistema, ki bi odpravila omejitev gospodarskih odno-sov s tujino. Stane Kav čič si je še posebej prizadeval, da bi federacija po hitrem postopku prepustila republikam tudi nadzor nad emisijo denarja. Po njegovem mnenju zvezna država denarnega obtoka ni usmerjala z gospodarskimi, temve č s političnimi merili, kar je bil »izvirni greh in izvor gospodarske nestabilnosti in težav«. 29 Od obetov pa je tudi tokrat ostalo bolj malo. Zvezni organi z Zveznim izvršnim svetom na čelu so si na vso mo č prizadevali, da bi ohranili stari sistem vodenja in odlo čanja. Gospodarski razlogi za obra čun s Stanetom Kav čičem Gospodarska politika je bila podro čje, na katerem je CK ZKS posebej za- vzeto iskal razloge za politi čen obračun in zamenjavo Staneta Kav čiča. Na jbolj je bilo na udaru Kav čičevo razmišljanje ali, kot je dejal France Popit, »fil o- zofiranje« o delnicah. Stane Kav čič ga je predstavil v pogovoru za Delo 3. novembra 1971. Zanj je bila to nujna oblika vlaganja zasebnih sredstev v družbeno lastnino, ki zagotavlja udeležbo pri dohodku. Tak na čin uporabe zasebnih sred stev se mu je zdel v času, ko je bilo pomanjkanje dolgoro čnega kapitala ena naj šibkejših to čk jugoslovanske gospodarske ureditve, koristen in sprejemljiv tako s človeškega, kot gospodarskega in politi čno-ideološkega vidika. Še ve čjo pol itično težo pa so imela Kav čičeva stališ ča do dolgoro čnega razvoja Slovenije in pa stališ ča do menjave Slovenije z državami tretjega sveta. Partijski funkcionarji so jih izpostavili na 136. razširjeni seji sekretariata CKZKS 28. in 29. ok tobra 1972, na kateri so dokon čno obračunali s Stanetom Kavčičem in njegov imi ožjimi sodelavci. Na omenjeni seji so visoki partijski funkcionarji opozorili še na druge »spodrsljaje«, ki so jih storili Stane Kav čič in njegovi sodelavci. Janez Vipotnik je obsodil Kav čičev sestanek z direktorji na Strmolu, kjer naj bi jim rekel, da je »pipca« odprta in naj pritaknejo svoje »piskrčke«. Vinko Hafner je obsodil Kav čičev liberalni odnos do privatizacije poslovne dejavnosti in privatne lastnine, enostransko poudarjanje materialne stimulacije za družbeni na predek in neustrezno kadrovsko politiko. Mitja Ribi- čič pa je v svoji kritiki Ka včiča predstavil kot vodilno osebo med »tistimi silami«, ki se ne borijo za samo upravni socializem, temve č se postavljajo po robu samoupravnemu razvoju. Stane Kav čič je zavrnil vse na čelne in konkretne očitke kot neutemeljene. Ka sneje je v svojem dnevniku še dodatno odgovoril na nekatere obtožbe partijskega vodstva in jih ocenil za izmišljene. 29 Prav tam, str. 206. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 14030. oktobra 1972 je bila zadnja seja republiškega izvršnega sveta v stari se- stavi. Na njej je Stane Kav čič obvestil člane, da je poslal predsedniku repub- liške skupš čine odstopno izjavo. Tako se je kon čalo »viharno obdobje« v no- vejši slovenski zgodovini, ki se je za čelo leta 1970. Po politi čnem obra čunu s Stane tom Kavčičem in njegovimi somišljeniki je partijsko vodstvo znova pre- vzelo vse niti vodenja gospodarske politike v svoje roke. V prihodnji gospo- darski po litiki ni bilo ve č prostora za tržno gospodarstvo in nacionalni gospo- darski interes. Vsa energija je bila usmerjena v samoupravno preobrazbo gospo-darstva in v okrepitev povezav z gospodarstvi drugih jugoslovanskih republik. Po analizi gospodarske uspešnosti slovenskih vlad, ki jo je napravil dr. France Križani č, je bila vlada Staneta Kav čiča uvrščena v skupino najuspeš- nejših slovenskih vlad, v kateri sta tudi vladi Borisa Kraigherja in ViktorjaAvblja. Ta analiza je pokazala, da so bili v času njihovih vlad gospodarska rast, zapos lenost, notranja in zunanja stabilnost najboljši. Glede pove čanja zaposle- nosti in s tem povezane gospodarske rasti je bila vlada Staneta Kav čiča v zgornji sredini slovenskih vlad. Rezultati difuznega indeksa pa so pokazali, da je največji pre obrat na bolje (torej vsaj na manj negativne rezultate) v celoti uspel vladama Sta neta Kav čiča in Janeza Drnovška. 30 Če bi v to analizo vključili še dosežke na podro čju razvojne politike, se pravi zasnovanih, spre- jetih in že za četih gosp odarskih naložb, potem je bil izvršni svet, ki ga je vodil Stane Kav čič daleč pred vsemi. V njegovem času so začeli s številnimi projekti na podro čju prometne i nfrastrukture, energetike, turizma kot tudi na drugih področjih. Vse te naložbe so še danes podlaga slovenskemu gospodarskemu udejstvovanju. Stane Kav čič se je moral še pred svojim odhodom iz politike sprijazniti s tem, da nekatera njegova prizadevanja na gospodarskem podro čju niso rodila sadov in da ni izgledov, da bi se to lahko zgodilo v bližnji prihodnosti. Mednajpomembnejšimi je bilo podro čje urejanja odnosov s federacijo. Nekatere zamisli in njihove rešitve, ki jih je sprejel in uveljavil republiški izvršni svet, pa so ga preživele. Poleg že omenjenih naložb in razvojnih programov je bil tosistem pospeševanja razvoja manj razvitih obmo čij v SRS. Stane Kav čič ni doživel svoje rehabilitacije. Pravi pogoji za to so nast opili šele na za četku devetdesetih let preteklega stoletja s slovensko osamosvoji tvijo. Leta 2009, ko je od njegove smrti minilo že ve č kot dvajset let, pa lahko zapišemo, da ima zaradi karizmati čnosti, vizionarstva, odlo čnosti in doseženih rezultatov na gospodarskem podro čju veliko možnosti, da se v naš zgodovinski spomin zapiše kot eden od o četov naše nacionalne ekonomije. 30 France Križani č: Gospodarska uspe šnost slovenskih vlad. V: Prevrati in slovensko gospo- darstvo v XX. stoletju. Ljubljana 1996, str. 37–47. Jože Prin čič Vlada Staneta Kav čiča in njena gospodarska politika 141STANE KAV ČIČ'S GOVERNMENT AND ITS ECONOMIC POLICY SUMMARY The 1960s have a special place in our recent economic history. In this time the attempts to find symbiosis between socialism, market and decentralisation reached their peak. Stane Kav čič's government was among the more prominent factors in this »reform seething«, because since the spring of 1967 until the endof 1972 it tried not only to finalise and implement the principles of greatreforms, but also upgrade them at the same time. Stane Kav čič had the means of achieving his mission, most tightly connected to Slovenian national economic interests. He was one of those prominent party functionaries, who came torealise that without an efficient market-oriented economy, open to the deve-loped world, no society can prosper, not even a socialist one. The economic policy of Stane Kav čič's government pursued three main goals. Its first goal was to modernise the economic life by diminishing the »arbitrary» role of the Party, while increasing the role of the market and therelated autonomy of companies and their managers as the carriers of successfulsocialist enterprise. The second goal was to limit the authority of the federal state, decentralise the economic life and establish a new kind of relations between the republics. It needs to be emphasised that Stane Kav čič and his supporters accepted Yugoslavia as the Slovenian living space, while thinking ofthe Federation as the »subject steering its fate«. The third and, towards the end, the most emphasised goal was passing the new long-term development guidelines to promote the technological revolution, taking place all over theworld, in Slovenia, ensuring a high economic growth rate, improving the laboureconomy and guaranteeing a high ratio of the national product to swiftereconomic and social progress. The liberal wing within the Communist Party of Slovenia did not have enough time to realise its plans and visions in the economic field. With theresignation of Stane Kav čič, the removal of his adherents and the introduction of the new economic policy, a period lasting for fifteen years started, with little room for market economy and national economic interests. Such circumstances provided fertile ground for unrealistic evaluation of the achievements ofKavčič's government.