PROBLEMI RAZISKOVANJA
SLOVENSKE LJUDSKE ARHITEKTURE
(Nekaj obrobnih misli)
Ivan Sedej
Delitev ljudske arhitekture so z različnih aspektov obdelali Murko,'
Vurnik,^ Melik,^ Ložar,^ Mušič,^ Novak" in drugi. Razen v Novakovi
klasifikaciji, ki se je že otresla nezaslužene avtoritativnosti Meliko\^
delitve, srečujemo v vseh dosedanjih poizkusih nedoslednost, pretirano
uvajanje novih tipov in neupoštevanje razvojnih značilnosti.
Vurnik je pri dokaj zanesljivi oceni alpske, mediteranske in panon-
ske hiše v pretirani vnemi za dokazovanje nacionalnega značaja obrav-
navane arhitekture zabredel v konstrukcijo tipa »osrednjeslovenske«
hiše. Ta je po njegovem mnenju najbolj slovenska, ker pač leži sredi
slovenskega ozemlja. Vurnikovo delitev je kasneje prevzel Melik in ji
dodal škofjeloško-cerkljanski tip. To je spet prevzel Ložar in dodal
dimnico. Za njim je shemo ponovil Mušič, medtem ko je Novak izpustil
škof jeloško-cerkljanski tip in kritično obdelal (žal samo v obrisih) osred-
nje slovensko hišo. Uvedbo tega tipa je označil kot izhod za silo.
Moramo pripomniti, da je vsak od naštetih raziskovalcev obdelal
(predvsem kmečko) hišo s svojega vidika.^ Vendar različni rezultati
niso samo plod različnih izhodišč — v vseh primerih gre za neizčiščene
kriterije. Čeprav je tema v bistvu deskriptivna, zahteva širše m pre-
ciznejše kriterije, kot jih je recimo za geografe predpisal Melik. Raz-
iskovalci so prezrli predvsem razvojno komponento. Brez poznanja raz-
voja pa tudi klasifikacije ni. Avtorji so skušali v togih shemah tipike
uzakoniti obstoječe stanje. To se tudi ujema s takrat prevladujočo teorijo
o nadčasovnem značaju ljudske kulture.
1 Dr. M. Murko: Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Siid-
slawen.
^ Dr. S. Vurnik: Kmečka hiša Slovencev na Južnovzhodnem pobočju
Alp. Etnolog IV. 1., Ljubljana 1950.
* A. Melik: Slovenija. Geografski opis. Ljubljana 1936. Izdala Slovenska
matica. I. splošni del; drugi zvezek.
*Dr. R. Ložar: Kmečki dom in kmečka hiša. Narodopisje Slovencev
I. del, Ljubljana 1944; stran 72—97.
^ M. Mušič: Obnova slovenske vasi. Izdala Mohorjeva družba. Celje 1947.
« V. Novak: Slovenska ljudska kultura. Oris. Ljubljana 1960.
' Vurnik iz umetnostno zgodovinskega, enako tudi Ložar, Melik iz geograf-
skega, Mušič kot arhitekt. Murko kot lingvist.
331
Ivan Sedej
Ob problemu tipologije opazimo, da skoraj nihče ne posveča pozor-
nosti časo\-ni tipiki ali časovnim »stuom«. Regionalne razlike so jemali
kot nespremenljivo danost. Delitve ustrezajo stanju v 2. polovici 19. sto-
letja in današnjemu stanju. Vendar labko izrečemo upravičen dvom tudi
glede ocene obstoječega stanja. Za to je najbolj poučen primer Melikova
karta razširjenosti hišnih tipov v Sloveniji.^ Hiba omenjenega dela je
to, da ne upošteva razmer in stanja v sosednjih pokrajinah. Po njem za-
vzema osrednjeslovenska hiša večji del slovenskega ozemlja in nelogično
meji na področja osnovnih hišnih tipov. Južna in severna meja (na
Gorjancih in Gosposvetskem polju) zbujata občutek, da se v teh krajih
v frontah srečujejo popolnoma različni tipi brez vpliva in posredništva.
Pri tem pa najbolj trpi trditev o »najbolj slovenskem« značaju tega hiš-
nega tipa, saj je meja med »nemško« in »slovensko« hišo preostra in
preširoka.
Ce bi upoštevali razvoj, bi bila verjetno tudi delitev hišnih tipov na
Slovenskem drugačna. V 19. stoletju se je številoi variant in »tipov« silno
povečalo. Hkrati pa se na najrazličnejših področjih pokažejo oblike, ki
z regionalno tipko nimajo nikakršne zveze ali pa samo malenkostno.
Te oblike pričajo o enotnem nazoru, ki je prevladal po likvidaciji fev-
dalnega partikularizma. Cim dalj nazaj v preteklost gremo, vedno bolj
se krči število tipov in variant. Variante, ki nastopajo na slovenskem
alpskem ozemlju, lahko večinoma ocenimo kot posamezne razvojne stop-
nje osnovnega tipa. To velja najbolj za funkcijo posameznih prostornin
in objektov. Vzemimo samo alpsko črno kuhinjo in vežo. Verjetno je
prostor pomembnejši kot sekundarni pojavi na zunanjščini. Isto lahko
rečemo tudi za primorsko in panonsikoi področje.
Tlorisna shema alpske hiše, ki hkrati nakazuje tudi prostorske vred-
nosti, je enotna za vse ozemlje. Nastopajo pa nekateri razločki. Ponekod
stoji črna kuhinja posebej, ločena je od veže s steno, drugod je prehod
samo nakazan z obokom, ponekod pa sta veža in kuhinja enoten prostor.
Moramo pa spet poudariti, da položaj kuhinje v posebnem prostoru ne
pomeni značilnosti za Gornjesavsko dolino, da mejni obok ni samo zna-
čilnost Bohinjskega kota, tako kot ločena kuhinja v podaljšku veže ni
specifikum »škofjeloško-cerkljanskega« tipa. Vse to so zgolj razvojne
stopnje alpskega doma in nastopajo bolj ali manj po vsem ozemlju, se-
veda nekje v večji, drugod v manjši meri. V bolj prometnih, naprednej-
ših krajih imamo razvite višje oblike, v bolj zaostalih pa nižje. Tudi
nadstropnost in pritličnost nista bistvenega pomena. Nadstropna, mo-
numentalna hiša »škof jeloško-cerkljanskega« tipa se pokaže že v 16. sto-
letju — vendar ne samo na tem ozemlju, temveč povsod v bližini večjih
središč. Predstavlja pa premoženjski standard. Španova hiša v Mojstrani,
Španova hiša v Suhi pri Škof ji Loki, Kalanova hiša v Bukovici, mogočna
nadstropna hiša v Polhovem Gradcu itd. O socialni komponenti pričajo
že sama hišna imena (Špan). Potrditev bi verjetno našli tudi v arhivskih
^ A Mei i k: o.e., stran 572, podoba 174.
332
Problemi raziskovanja slovenske ljudske arhitekture
virih. Mogočna »baročna« kmečka hiša je doma prav taiko v Ratečah kot
v Selški dolini, v bližini Medvod kot v okolici Kranja. Pomeni pa izbolj-
šano, naprednejšo varianto alpske hiše.
Alpska hiša je po Grabrijanu" najviše razvit stavbeni organizem
na našem ozemlju, saj je v bistvu najdalj od osnovnega tipa dimnice.
Zato pa spet ne moremo dimnice klasificirati kot regionalni tip (Pohorje,
Kobansko, Koroška), saj ne pomeni regionalne značilnosti, temveč relikt
— najnižjo razvojno stopnjo, ki je verjetno prevladovala v prvih sto-
letjih po naselitvi. Iz dimnice sta se razvili panonska in mediteranska
hiša. Ta razvoj je bil premočrten, pri alpski hiši pa je nekoliko bolj
zapleten. Ce lahko rečemo, da panonska in mediteranska hiša rasteta po
načelu adicije — dodajanja, potem je razvoj pri alpski hiši operacija
višje stopnje.^"
Etnografa, pa tudi umetnostnega zgodovinarja in geografa mora za-
nimati hiša kot bivališče človeka. Človek je tudi osnovno merilo. Vze-
mimo samo osnovne modularne odnose in mere. Funkcija prostornin (ki
so jo do nedavnega prav v-si zapostavljali) je bistvenega pomena tudi
za zunanji videz stanovanjskega ali gospodarskega poslopja. Pravilno
vrednotenje prostora nas lahko pripelje k novim vrednotenjem. Staro-
grški megaron — dimnica — je ostal naravnost modularni kanon za
vso grško arhitekturo. Zaklon in ognjišče sta osnovna elementa, iz ka-
terih se razvijajo naprednejše oblike bivališč. Situacija ognjiščnega pro-
stora in njegov odnos do drugih prostornin pa je lahko osnova za tipo-
logijo.
Funkcija stanovanjske zgradbe kot zavetišča in prostora, kjer se
godijo najpomembnejša človekova dejanja, je pogojena predvsem v
kulturni stopnji. Geografski vplivi odločajo pri izbiri gradbenega ma-
teriala. Klimatološke razmere pa spet narekujejo svoje zahteve. Zato je
recimo v toplejšem Primorju krušna peč situirana na dvorišču, v Alpah
pa ogreva glavni stanovanjski prostor.
Tri osnovne regionalne hišne tipe, alpskega, primorskega in panon-
skega, na našem ozemlju srečujemo v čistih oblikah, vendar se tipološke
meje le redko ujemajo z geografskimi, bolj so odvisne od ekonomsko-
politične pripadnosti v preteklosti. Varianto slovenske alpske hiše za-
sledimo še v okolici Postojne in pod Nanosom, in tudi za velika pod-
ročja na Štajerskem so značilne oblike alpske arhitekture. Kolonade,
arkadni motivi, gradnja iz obdelanega kamna na področjih, ki meje na
geografsko Primorje, večinoma datirajo šele iz 18. in 19. stoletja. Zani-
mivo je, da se večina vplivov omejuje na gospodarska poslopja (»arkadni
svinjaki«, kašče na območju Ljubljanskega barja in na Logaškem). Večji
vdor novih oblik, ki so stavbno fiziognomijo močneje oblikovale, pa
lahko vežemo na dejavnost kraških in furlanskih kamnarjev in zidarjev.
' Dušan Grabrijan: Kako je nastala naša sodobna hiša. MK — Ljub-
ljana 1959. Prim: strani 15, 15 in 155.
D. Grabrijan: o.e., svoboden citat po misli na strani 15 in 155.
333
Ivan Sedej
ki jih je pritegnila gradnja Južne železnice. Seveda s tem ni rečeno, da
medsebojnih vplivanj ni bilo tudi v prejšnjih obdobjih. Iz tega sledi, da
osnovne tipologije ne smemo izvajati samo iz zunanjih, često nebistvenih
drobnosti. Razloček med mediteransko in alpsko hišo ni samo v naklonu
strehe, kritini, gradbenem materialu in kamnoseških detajlih — te kom-
ponente sicer vplivajo na zunanjščino, nikakor pa ne zadevajo bistva
arhitekture. Tudi v alpskih krajih je kamen cenjena gradbena surovina,
lesen strop pa je doma prav tako v Primorju. Bistven razloček je v no-
tranjščini, v funkciji prostornin. Mediteranska hiša je še vedno dimnica.
V prostoru, kjer se kuha in kjer gori ogenj, se čez dan zbira družina. Tu
jedo in opravljajo drobna dela. Glavni prostor v alpski hiši je čist in ga
ogreva peč, ognjiščni prostor pa uporabljajo samo gospodinje. Iz te
osnovne funkcije šele rastejo zunanji razločki.
Površno ocenjevanje ljudske arhitekture, zgolj po nebistvenih zu-
nanjih znamenjih, nam najlepše kažeta Melikov in Ložarjev opis »škof-
jeloško-cerkljanske« hiše. Ložar je ta tip označil kot »izrazito prehodno«
obliko. Po njegovem mnenju ta arhitektura združuje elemente alpske in
mediteranske gradnje. V dokazovanju pa naletimo na nedoslednosti, saj
Ložar in Melik omenjata samo alpske elemente. Zaključek o »prehod-
nosti« je narejen zgolj po površnem vtisu, ki ga niti ne skušata dokazati.
Škof jeloško-cerkljanska hiša je zgolj varianta alpske hiše. Pri tej oceni
moramo upoštevati prepletanje in vplivanje v preteklosti. Že Stele^^ je
dokazal, da so bili v preteklosti vedno močnejši »kranjski« vplivi, saj
jih v sakralni arhitekturi in slikarstvu sledimo daleč v Istro. Tem mislim
o kriterijih za klasifikacijo pa moramo dodati še komponento, ki so jo
dosedanji avtorji hote prezrli ali so jo' ocenili brez dokazovanja: to je
odnos med meščansko in ljudsko arhitekturo.
V dosedanjih razpravah avtorji vedno poudarjajo, da je poglavitni
cilj raziskovanja slovenske hiše — kmečka hiša. Akademsko dopuščajo
tudi hišo drugih plasti (delavske in obrtniške), vendar z argumentom, da
je bil kmečki stan pač najštevilnejši, omejujejo tudi raziskovanje zgolj
na kmečko arhitekturo.
Med stanovanjsko hišo na podeželju in v mestu v našem Primorju
ni bistvenega razločka. Poglavitna neenakost je stopnja bogastva. Zato
v okvir etnografskega preučevanja nujno spadajo tudi stanovanjske in
gospodarske stavbe v mestih. Tu moramo izločiti samo očitne primere
tujega importa in reprezentativne zgradbe bogatih plasti in plemstva.
V to kategorijo spadajo tudi ambicioznejši primeri sakralne arhitekture.
Tudi naselbinska zasnova večine primorskih vasi kaže mestni karakter
kot strnjeno naselje z ozkimi komunikacijami in celo obzidjem. Hiše v
vaseh in mestih imajo v pritličnem delu hlev. Situiran pa je pod naj-
večjim — dnevnim prostorom z ognjiščem ali kaminom.
11 Dr. F. S t eie: Umetnost v Primorju. Slovenska matica 1960; primerjaj
uvodno poglavje in poglavje o slikarstvu.
554
Problemi raziskovanja slovenske ljudske arhitekture
Bolj nejasna je slika v alpskih krajih, zlasti na Gorenjskem in Koro-
škem. Vendar je tudi tu nedokazana trditev o absolutni avtohtonosti
ljudske umetnosti. Kot zgled vzemimo (ljudsko) arhitekturo na loškem
ozemlju. Dozdeva se, da je razvoj ljudske in mestne arhitekture dolgo
potekal vzporedno. Stavbeni koncept je različen zgolj pri ambicioznejših
primerih, zlasti v oblikovanju zunanjščin in reprezentativnih stopnišč,
hodnikov ipd. Funkcionalna zasnova osnovne stanovanjske celice pa je
pri ljudski in skromnejši meščanski hiši malone identična. Po potresu
leta 1511 je nastala večina zgradb v sedanjem zgodovinskem jedru Škofje
Loke. Iz istega časa je tudi številna podeželska (kmečka, obrtniška, fu-
žinarska) arhitektura v Puštalu, Stari Loki, Železnikih in drugih manj-
ših vaseh in zaselkih. Številni z viri izpričani gradbeni mojstri in pod-
jetniki niso mogli živeti samo od nalog v mestu, njihov vpliv je nujno
segal tudi na podeželje. Ta ugotovitev velja tudi za druge kraje na
Gorenjskem. Vendar v teh primerih s podedovano shemo o treh plasteh
umetnosti ne opravimo ničesar. Visoka, poljudna in ljudska umetnost —
to so v bistvu samo formalne oznake, ki nas silijo k neživljenjskemu
shematizmu.
Detajli iz župne cerkve v Kranjski gori (ki je brez dvoma umet-
nostni spomenik višje stopnje, nastal v sredi 16. stol.) se pokažejo na
preprosti zidani kašči v Martuljku.Gre za vprašanje, kako naj obrav-
navamo razmerje med spomenikoma. V obeh primerih gre za istega iz-
vajalca. Vendar se spomenika razločujeta po funkciji in pretencioznosti
— posamezni kamnoseški detajli so identični, isti je tudi način gradnje
in gradbeni material. Monumentalnost številnih kmečkih in sploh po-
deželskih zgradb izvira iz podobnih dejanj. Tako dejavnost lahko za-
sledujemo do 19. stoletja (kmečki dvorci in mogočne furmanske gostilne).
Odlični kamnoseški detalji, kovano železno okrasje (vrata, okenske mreže)
so krasili v istih oblikah tako podeželsko kot mestno arhitekturo. Pri-
voščil si je to lahko pač tisti, ki je imel dovolj denarja.
Drugačne razmere vladajo v panonskem pasu — tu je razloček med
meščansko in podeželsko (bodisi kmečko, obrtniško ali kajžarsko) hišo
tako velik, da stičnih točk skoraj ne najdemo. Ko bi držala teorija o moč-
nih vplivih »visoke« umetnosti, spričo številnih cerkva, gradov in večjih
središč ne bi mogli pričakovati tako preprostih oblik.
Vse to so problemi, ki se odpirajo ob klasifikaciji. Z doisedanjo me-
todo jim ne bomo kos. Zdi se, da se bomo morali lotiti problema s širših
izhodišč in pritegniti znanstveni aparat sociologije, etnografije, umet-
nostne zgodovine, arhitekture in drugih ved, ki lahko kakor koli koristijo
obravnavanemu predmetu. Ves ta aparat je nujen tudi pri osnovni na-
logi: klasifikaciji, čeprav je klasifikacija nasploh sporno vprašanje."
V mnogih primerih je sploh nepotrebna in nekoristna, vsaj kot iskanje
Martuljek 25, Robičeva kasta — ustni podatek ravnatelja Muzeja v Kra-
nju Ceneta Avguština.
13 Prim.: V. Novak: o.e., stran 110.
335
Ivan Sedej
neke idealne sheme, s katero bi potem posiljevali ljudsko arhitekturo.
S tem bi se spustili na raven predalčkarjev. Vsako hišo bomo lahko
klasificirali, o hiši kot taki pa ne bomo vedeli prav ničesar. Zato se je
namesto jasne slike treh regionalnih tipov in variant v našo znanost
vgnezdila množica »tipov« in podskupin, ki prinašajo v razisikovanje
samo zmedo.
V tem razpravljanju se namenoma nismo dotaknili problemov go-
spodarske arhitekture, čeprav je ravno o kmečki hiši nemogoče govoriti,
če ne upoštevamo njenega integralnega dela.
Résumé
Dans son traité sur les problemes de l'architecture populaire slovene, l'au-
teur appelle l'attention sur l'inconséqence des criteres typologiques qui, dans
la recherche de l'architecture, négligent révolution et la dimension du temps.
L'erreur fondamentale consiste en ceci qu'on prend comme constante l'état
actuel des monuments d'architecture.
Traitant des problemes de classification, l'auteur entame aussi la question
des relations entre la »/iau/e« architecture et l'architecture populaire, probleme
ou il s'agit d'un meme auteur en face de deux tâches absolument différentes (le
constructeur de l'église de Kranjska gora qui en meme temps, est l'auteur d'un
grenier). Tres intéressante est aussi la question de l'influence des hautes spheres
costales et de l'identité fonctionnelle entre les architectures bourgeoise et pay-
sanne du Littoral slovene qui ne se distinguent que par le degré de leur
richesse, ¦
336