ZEMLJA ŽE KLIČE
Zimska zmrzal je popustila, sonce se je ogrelo, dan se je poravnal z nočjo, zemlja pa kar kliče marljivih rok. Kmetje se pritožujejo. da jih vlada s kmetijsku politiko prevec stiska, pa se vseeno od jutra do noči poganjajo po poljih, kot lani, predlani ali pred več deset leti. Ko pride čas se klicu zemlje ni mogoče upreti. Ta notranji klic nekateri ljudje ohranjajo iz roda v rod tudi še potem, ko postanejo meščani. Prav zato toliko vnetih vrtičkarjev okoli mesta in toliko veselja za brskanje po zemlji.
Tik ob parkirnem prostoru v Štepanjskem naselju sem slikal Marijo Kendo in prijateljico Jelico, ki ji je pomagala. Ko sem vprašal, če smem, me je najprej vprašala. če ji bodo vzeli ta njen vrtiček. Rekla je, da je v Naši skupnosti brala o tem in da ga je šla potem takoj prijaviti. Lani ga je naredila na črno, kot drugi. Sin ji je pomagal. Od nekod ji je pripeljal ilovico, skoraj mrtvico, ki pa se je v lanski vročini kar dobro obnesla. Nekaj solate je imela. lepe glave so delale, od daleč je nosila vodo in jih pridno zalivala, ko so bile primerne za odrezati jih je pa »vzela noč«. Smeje mi je to pripovedovala, ni se jezila, kot da že zdaj ve, da bo letos spet tako. Pa vseeno je za letos kupila gnoj, semena in še občini bo plačala najemnino. »Pol bo zame pol pa za druge, če bodo prizanesljivi« me je Marija potolažila, ko sem začel s kalkulacijo in vprašanjem »če se splača?«.
Tako je pač v teh časih v naši Sloveniji, eni uživajo pri delu, drugi pa pri kraji. Težko se je upreti notranjemu klicu.
Besedilo in foto: S. G.