DOBITNIK ZLATEGA KOLESA
Gorazd Penko - vrhunski kolesar
Morda se bo komu zdela ta zgodba neverjetna, pa vendar je resnična. Štirinajstletni mulec sreča na crsti prijatelja, ki se odprav-lja na kolesarski trening. Fant se navduši in gre z njim. Z navadnim kolesom in v trenirki kar dobro sledi ostalim kolesanem in opazi ga takratni trener v klubu Rog Ljubljana, Z. Zanoškar. Cez štiri dni fant že stoji na startu, pripravljen, da odpelje svojo prvo dirko. Takrat še pionir osvoji 10. mesto. Čez mesec dni prvič stoji na zmagovalni stopnički. Da, tak je začetek kolesarske kariere Gorazda Penka - 28-letnega Zadvorčana, tekmovalca kluba Rog Ljubljana.
kurenca, evfonja ob cesti, pu-blika... To je res tista prava dirka, ljudje navijajo, čeprav nisi Italijan... Rad vozim tudi v Av-striji, kjer so zelo lepe ceste, lepa pokrajina, narava.
Opazujete natavo pri tekmah?
Ne, pri tekmah ni časa. Takrat smo - glavo dol in pritiskaš. Je pa zato trening toliko lepši.
Vam, ko ste v tujini, ostane kaj časa za spoznavanje mesta, dežele?
Če se hočeš 100% posvetiti tekmi, potem tega časa ni.
Kaj pa rezultati v tujini?
V tujini je konkurenca velika in je težko reči. Osebno sem zadovo-ljen z uvrsiitvijo med prvih deset. Težko pa je primerjati. Na primer tekma Giro de la liberatione v.Rimu. Poteka okrog starorim-skih toplic in en krog je dolg 5,5km. Od tega je 13 ovinkov takih, da se moraš skoraj ustaviti. To je največja enodnevna dirka za amaterje na svetu. Od prijavljenih 350 do 400 jih pride na cilj le nekaj več kot 100. Takrat moraš gledati na vse; kako boš rešil lastno kožo, okvare na kolesu, čimboljši rezultat... To je res pravi cirkus. To dirko bi lahko primerjal s tekmo formule ena v Monte Carlu. Zato sem bil re-cimo bolj vesel 29. mesta na tej dirki, kot 3. na kateri drugi. Bil sem tudi edini Jugoslovan, ki je prišel do cilja.
Včasih ste po več tednov od doma. Imate kdaj domotožje?
Pravzaprav, dokler nimaš de-kleta ali žene, niii ne. Ko pa te doma čaka punca, začneš šteti dneve. Človek mora biti tudi na to pripravljen, mora biti tip za to. No, Se huje bi bilo, če ne bi bilo telefona.
Gorazd Penko tekmuje za Rog Ljubljana že 13 let, v državni re-prezentanci pa že štiri leta. Veli-kokrat je stal na stopničkah, dose-gal vrhunske rezultate. Kljub bo-lezni - astmi - si je prikolesaril
Je bila vaša prva tekma po-membnai1
Takrat sem tekmoval med pi-onirji, kjer je bila pomembna vsaka tekina. To je bila tekma po ulicah Kranja. Tekmoval sem še brez prave opreme, na navadnem kolesu in v majici in telovadkah.
Vse skupaj je šlo zelo bitro. Čez štiri dni prva tekma, čez en mesec že prva zmaga! Kako se vam je zdelo, kakšni občutki so bili, ko ste stali na zmagovalni stopnički?
Raje bi videl, če bi bilo brez stopničk. Tako pa se mi zdi, kot da se šopiriš in važiš tam zgoraj. Vendar pa sem bil vesel.
Kako pa so doma sprejeli tak hiter napredek?
Spomnim se še, da mi je mama prepovedala iti na to tekmo. Am-pak bil sem trmast in iz trme tudi vedno kaj »rata«!
In vraili ste se s kolajno.
Ja, potem so bili pa tiho. Sicer pa moram priznati, da imam pri domačih veliko podpore.
S kolesarjenjem ste se začeli ukvarjati resneje leta '75, že z naslednjo sezono ste bili mlajši mladinec in v letu '80 pristopili že k članom! Je bila v vseh teh letih kakšna dirka, ki je bila tako težka, da si jo boste zapomnili za vse življenje?
»Ja, mogoče je bila to dirka na Vršič, ko je bil start še v Ljub-ljani. Torej 180km. Bilo je ravno proti koncu šole in moral sem se učiti, tako, da sem premalo treni-ral. Ko sem prišel na vrh, sem bil tako utrujen, da me je moral pre-obleči oče. Takrat sem bil ravno prvo leto član in dokler si v sred-nji šoli, je premalo časa za tre-ning, da bi lahko bil enakovreden z drugimi - starejšimi člani.
Kaj pa tekme v tujini?
V tujini so vsc tekme težke, ker je velika konkurenca. Težko jih je primerjati, ker ima takorekoč vsaka država specifične dirke. V Italiji je značilna ogromna kon-
GORAZD PENKO
okoli 40 pokalov, dvoje zlatih ko-les (enega si je priboril letos), to sezono je bil tudi drugi na dirki Alpe-Adria, leta '87 pa je na tej dirki tudi zmagal.
Kako je bilo ob vnutvi do-mov?
Takrat so mi krajani napisaJi transparent z dobrodošlico in ga obesili nad cesto pred domačo hišo. Ko so me takrat pripeljali domov, so vsi v kombiju samo pogledali. Takrat smo pri bruna-rici v Zadvoru naredili veselico! Bilo je to čisto drugačno prizna-nje.
Pokali in medalje so eno. Če pa veš, da je nate ponosnih toliko Ln toliko prijateljev, sosedov, kraja-nov...
Gorazd je že tiri leta v državni reprezentanci. Letos bi o vseh re-
zultatih moral iti na svetovno pr-venstvo v Francijo. Vendar pa se tudi v kolesarjenje meša politika in tako... Zvezni kapetan je mo-štvo določil šele štiri dni pred od-hodotn na prvenstvo.
Kako to?
Tudi pri nas je, kot pri drugih športih zraven kuhinja. Še vedno vlada monopol zveze v Beogradu.
Naj vseeno postavim vpraša-nje, čeprav se bojim, da bo imelo grenak priokus: Kaj vam pomeni kolesarjenje?
Če bi me vprašala prej; celo
življenje! Vendar mi kljub vsemu,
¦ kar so mi naprtili na zvezi, ni žal,
da sem se odločil za kolesarjenje.
Kaj pa načrti za prihodnost?
Trenutno je še vse negotovo. Vendar pa bi bil rad trener.
Kakšen je dober trener?
Dober trener je tisti, ki pusti prilagajanje tekmovalcu. Dober trener skupaj s kolesarjem sestavi program. Zase recimo točno vem, kaj mi »fali«. Tako se potem lahko prilagodim treningu in pravi trener razume, posluša. Od trenerja je veliko odvisno. Zaradi slabega trenerja lahko nadarjen športnih treninge opusti. Tekmo-valec se pretrenira - tudi tukaj je trener zelo važen. Dosežeš recimo super rezultat in hočeš še več. Če tega trener ne prepreči, se pretre-niraš. Za nekaj mesecev ali celo sezono je tekmovanja konec. Tek-movaicu tukaj najbolj pomagajo izkušnje.
Kaj bi rekli mlademu nadarje-nemu kolesarju, ki stoji sedaj na razpotju: iti po poti kolesarstva ali živeti normalno življenje?
Odloči naj se sam! Zase vem, da sem veliko doživetij, ki so jih bili deležni moji vrstniki, zamu-dil. Vendar pa sem doživel toliko drugih, ravno tako lepih dožive-tij, da se na koncu vse izenači, poravna.
Bi potemtakem lahko rekli, da ste rojeni za kolesarjenje?
Mislim, da sem rojen za vzdrž-Ijivostni šport. Poskušal sem tudi z drugiini športi - plavanje, nogo-met, tek na smučeh.. . Dolgo časa sem iskal, preden sem našel.
Čestitke Gorazdu za prejeto zlato kolo - plod 12. naporaih tekem v domovini in za vse druge težko priborjene uspehe!
In morda še želja: da bi šport nekoč dočakal čas, ko bo poli-tika zaprta med kongresne stene in na stadionih, kolesarskih tek-movanjih in v telovadnicah ne bo našla prostora!
TANJA