Aleš Šteger
Pesmi njenega sna
Spiš
Med gorečim kolenom in plutovino V ustih spiš. Iz prostora rastejo Vate papirnate vrtnice; in ti se Na skrivaj boriš z njimi. Reka ti pelje
Iglo skozi oko. Trepečeš, kot bi se Bala ponovno vdihniti, ko neko Telo v tebi išče ravnotežje. Ob oknu zidajo urni palci belo
Stolpnico časa. Prihajam na tvoje veke Kot konj pit tvojo obrv. Vratna žila Ti trzne, a še ne veš, katerega izmed Svojih obrazov boš čez hip prebudila.
Povabilo na čaj
Tedaj si tiho rekla: Odprem ti prsi Kot odpira voda svoje prsi čaju. Tik zraven naju so na težkih stolih Rože jedle zimske trne v upanju
Postati vrtnice. Gledala sva jih Ovite v tanka stekla, skrite pred seboj In vlekla kožo čezse. In rekla si: Tvoje prsi so pepel. Odprem ti rože
Kot odpira voda svoje rože čaju; Me razklenila, in stekla skozi mene V ulico, kjer odhajajoč po sivem snegu Iz vse manjše čaše tvojih prstov teče dan.
Tvoje jutro
Poglej to roko: morje prstov Ki se kopa v lastni teži. Poglej jo, ko drsi čez mrzlo kožo Skozi okno zvitega telesa. Sveži
Dan ti razklenjuje dolgi Kamen, ki je dolgo rasel v tebi. Dihal v tebi. Pričela si verjeti Da to dihaš ti; in niso se te mogli
Dotakniti več ne mandljevci, ki jih Zdaj šteješ skozi okno zraka Ne morje, ki te je klicalo z rtov.
Poglej to roko: morje prstov Ki se dviga iz noči v tvoj dih. Sedaj ne boš nikdar več sama.
LITERATUR
A
5
Opazuješ me
Zvita med svečami iz ledu ležiš In opazuješ svoje sanje, ki jih Kot pridržane uhane nabada
Moje telo. Skozi prostor teče Reka ustnic in naju pregiba Z levega na drug breg. Umivam
Se, odkrivajoč na sebi zmeraj nove Trnke, in ti me opazuješ: topla Vijuga v narečju zime. Ovit
Z uhani, ki me bolj in bolj stiskajo, Se zvijam za tabo. Žejna glava Se spušča za tvoj tilnik, da pije iz
Reke, ki si na meni prebada usta In me odnaša kot sadež v tvoje uho. Trnki govorijo. Jih reka posluša?
Školjka
Roke posolila si z lasmi si In jih pustila med spancem po meni Rasti. Nobena korala ne nosi Tako hladnih prstanov na sebi
Kot ta, ki se mi v ustih veja. Skozi noč poskušam šteti tvoje I Irbte. Speča in zvita vase nosiš V sebi zaraščene začetke in konce.
Nobena roka ne jemlje školjke Iz slanih čeljusti brez konca. Moja usta so težja od spanca. Tvoja školjka je lažja od mene.