543
in praktik, nikoli pa ne ideolog. Tudi poglavje o Iv. Šušteršiču, ki so pisana obzirno, vendar odkrito in dovolj pravično, imajo tam, kjer se dotikajo narodnega in državnega vprašanja, bolj težnjo pojasniti taktično možnost kakor pa idejni postulat; zlasti vprašanje o trializmu je razpleteno bolj formalno kot idejno. Sicer pa politiki v resnici mislijo rajši o oblikah kot o osnovnih načelih, in to, kar je drugim absolutno, je zanje formalnost. Zato je bil Šušteršič prav tedaj na vrhu svoje moči, ko je imel že velik del mladine proti sebi. Sicer pa se Šuklje pošteno ne dotika vprašanj, ob katerih bi moral delati silo svojemu razmerju do javnih dogodkov. Sklepno poglavje »Izven politike« prinaša zanimivo misel o razširjenju dež. avtonomije ob prevratu 1918, ki je bolj kritika tedanje politične taktike in izraz upravno političnega nazora, v dejanskih razmerah pa bi se ne bila obdržala, tudi če bi bil morda Fr. Šuklje sam poleg: da so ideje o državi, narodu, o kakršnihkoli vrednotah in zlasti o etiki svobode presenetljivo prilagodljive, je dokazal Fr. Šuklje sam v znanem članku v Prager Presse 1929. Najtem-peramentnejši je odstavek: »Srednja tehnična šola v Ljubljani«, zato je pobudil novo knjigo spominov Iv. Hribarja; prav je, da se v takih vprašanjih dokumentira vse, in tako tudi Fr. Šukljetu ne bo nihče mogel odrekati pravice, da poudarja svoje prvenstvene zasluge za ta pomembni zavod. — Knjiga prinaša tudi 39 slik, ki so deloma zasebnega pomena, mnogo pa jih je dragocenih za našo kulturno zgodovino, čeprav so več ali manj znane. Vse delo pa je dokaz, kakšna neporazna narava je pisatelj; kljub svojim visokim letom mu ne uide nič, kar se tiče njegovega življenja, na vse odgovarja sproti in spomin mu odpira vedno nove strani iz knjige življenja.
F. K.
Boleslav Prus: Faraon. Iz poljščine prevedel France Koblar. Ljudska knjiž.  48—50.  I.—III.  zv.  Str.   Jugoslov.  knjigarna,  Ljubljana  1932-33.
Aleksandra Glowackega (psevd. Boleslav Prus) malo poznamo, čeprav je že precej davno, kar je Fr. Virant prevel njegovo »Straž o«, najboljšo poljsko kmetsko novelo pred Revmontom, in imamo nekatere njegove novele že drugič prevedene. Če še ni čas, da bi dobili v prevodu njegov največji in obenem najboljši poljski družabni roman XIX st, v Dickensovi maniri pisano »Punčko« (Laika), ki je — mimogrede omenjeno — bila deležna habilitacijske monografije (Szweykowski), smo dobili letos Faraona, enega izmed treh njegovih ogromnih romanov, ki je »eno najbolj evropskih del poljske književnosti«, kot se je izrazil prof. Kridl, in prav dobro predstavlja Prusovo umetnost; mimo tega da je tudi hvaležno ljudsko zgodovinsko branje. Prav zadnji čas je doživel roman v Nemcih novo popularnost (Forst-^ Bataglia), morda ne v majhni meri zato, ker ustreza njegova problematika bolj kot marsikatere  svetovne povesti političnim  stiskam  današnje Evrope.
če hočemo Prusov roman popolnoma razumeti, ne bo odveč nekaj besed o njegovem umetniškem temperamentu in njegovem svetovnem nazoru; seveda se moram ozreti tudi na »Punčk o« kot Prusovo osrednje delo. V njej je pokazal na obširnem sodobnem družabnem ozadju plemenitega, energičnega, novega pridobitvenega realista, ki se bori s tradicijskimi družabnimi predsodki romantične šlahte, pa vendar popolnoma propade, ker tudi on sledi roman-
544
tiki svojega srca in ne sodobni praktičnosti razuma. Zato bi jaz oporekal Koblarjevemu stavku v Uvodu (str. 10), povzetem iz Feldmana, da sledi iz tega Prusovega maksima: »Sodobna kultura mora izginiti, da se rodi druga, boljša«, in bi ga popravil točneje: »Stara romantična kultura z vsemi predsodki mora izginiti, da ne ovira novih ljudi v rasti«. Sicer tudi to ni dovolj in bi moral dodati še nekaj, kar je najbolj značilno za Prusa in najbolj njegova osebna bolečina: »Pa tudi novi ljudje sami niso življenja zmožni, ker ne gredo vanj z brezobzirno službo idealu, kot zahteva doba napredka, ampak z vročim srcem, ki jih pogubi«. Prus je tipični pisatelj, ki podira svoj lastni pozitivistični nauk s toplo romantiko svojega srca, proti kateri se sicer bori. V doktrino, ki bi edina mogla rešiti človeka, ne gre c e 1 človek in mora propasti. Zato se je Prus »bal svojega srca« (Z. Wasilewski), pa se vendar dal v leposlovju — ne v publicistiki — voditi njemu. Tako je on, glavni poljski pozitivist, obenem že tudi borivec proti njemu. Etični dua-lizem dobrega in slabega se je pri njem razdelil v stvar srca in razuma, in zato pri njem nobena njegova glavna oseba, nosivec tega razkola, ni te-matična, to je: ali eno ali drugo, ampak vedno le eno in drugo, in je prav v tem njena tragika. Plemeniti sodobni (to je: realistični) idealist zaradi romantike v sebi popolnoma propade. To je glasil še 1. 1887 v Punčki. V Faraonu 1.1896 pa se je premaknil tudi s tega pesimizma. Vendar moramo misliti na Prusovo duševno razklanost, ko čitamo Faraona.
»Faraon« ni morda roman v navadnem smislu besede, ampak je epopeja o problemu državne organizacije, in se zato marsikomu, ki išče erotičnih scen, zdi, če ne dolgočasen, vsaj dolgovezen. Problem državnega upravljanja pa obstoji v \prašanju anarhije in reda, tradicije in revolucije — bodisi od zgoraj ali od spodaj —, individualne volje in kolektivnih teženj, hladne uvidevne modrosti in čuvstvenih, nepremišljenih odločitev, v samodrštvu enega človeka ali celega stanu, oligarhije, teokratije, v prvenstvu absolutnega etatizma ali naroda in vseh vrednot, ki so zvezane z njegovo tisočletno kulturo. Vsa ta vprašanja je razvil Prus v tem romanu, in to ob osnovnem socialnem idealu svoje dobe, ob filantropskem čuvstvu do kmeta. To čuvstvo je izraz altruističnega XIX. stoletja, prav tako, kot je izraz publicističnega racionalizma tega veka tudi tako pojmovanje religije in njenih služabnikov, kot je prikazano v tem zgodovinskem romanu. Ti dve glavni sodobni misli, ki so subjektivni elementi Pru-sove osebnosti in njegove dobe, je odel v plašč zgodovine po zgledu Flau-bertove Salammbo in jih tako objektiviziral. V njih svetlobi je gledal pestro življenje in ostro borbo za oblast v Egiptu v XI. st. pred Kr. Njegove simpatije in naše so vsekakor na strani prestolonaslednikovi. On je človek-genij, katerega življenjska dolžnost bi bila, da reši propadajočo faraonsko oblast in da preuredi vso državo v smislu realističnega človekoljubja, z nekako tiho revolucijo, glaseč ideal prosvetljenega državnega absolutizma. Absolutni monarh, ekspanzivni osvajač in demokratični filantrop: v tem toku gre dinamična akcija Ramzesova, novega človeka, ki prav pred zmago — pade. Premaga ga namreč drugi, močnejši tok, katerega sicer gleda Prus vse preveč z  očmi racionalističnega pozitivista XIX. st., pa je vendar
545
jasno, da predstavlja vso dosedanjo tradicijo vladanja, urejeno po geometrijsko    določeni    hierarhiji    stanov    in    dolžnosti,    statiko    reda    na metafizičnih   vrednotah religije in rase  (III, str. 145). Državniška modrost proti čuvstvenim impulzom prednjega! Modrost vladanja pa je poznala takrat samo najinteligentnejša kasta ljudi, svečeniki, ki so se tudi vzdržavali samo še z zunanjim videzom in cesto neetičnimi prevarami (politika!). Zato nam  je prestolonaslednikova  borba  simpatična,  s   srcem  jo  spremljamo  in žal nam je, da tak plemenit človek propade. Na prvi pogled se nam zdi, da  mu  je pisatelj  krivičen.  Toda  Prus  je  v  tej  zunanji  borbi za  oblast pokazal  tudi na trenja vse večjih principov,  na  katere  sem opozoril  že v začetku. Prus kot pozitivist ne pozna etične borbe med dobrim in zlim kot Dostojevski, ampak samo fiziološki dualizem med čuvstvom in mišljenjem — srcem  in  razumom  —  in  je  vso  dramo  napel  na  nasprotju  med  človekoljubnim čuvstvom in njega praktično realizacijo. To premostiti pa je ravno naloga — politične umetnosti. Ramzes se da voditi samo hipnim čuvstvom, erotičnim in socialnim, je sangvinični lahkomišljenec, v toliko pozitivist, da ne računa  na  kolektivistične metafizične vrednote,  ki  so  žive,  čeprav  jih  zastopajo nevredni služabniki. S svojim političnim idealom hoče rešiti državo, pa jo s svojimi individualnimi strastmi podira in meče tujcem. Njegov načrt je sprejemljiv, toda njegova pot ustvarja sproti nasprotnike. Ni cel realist, je napol romantik, in zato v smislu Prusovega nazora mora pasti. Nasprotno pa je  duhovniška  kasta  nosivec  trezne  preudarnosti,  modrosti  in moderne znanosti, ki je celo  religijo  racionalizirala. Vse prevare v svetiščih, ki jih mi   občutimo   kot   neetične,   Prus   odobrava   kot  dobre,   razumske   politične poteze. In prav zaradi svoje treznosti zmagajo nad navdušenostjo. Vendar pa ne zmagajo kot nazadnjaška kasta, ampak kot napreden princip: nad   absolutizmom    nekronanega    uzurpatorja    zmaga    modrost narodne inteligence, in nad državo — narod z vsemi verskimi   in   plemenskimi   vrednotami.   In prav zaradi te ideje je roman danes morda bolj  sodoben kot kdajkoli prej. V hipu,  ko je ta tok prevzel oblast, je tudi z lahkoto realiziral socialni ideal, za katerega se je tragično   boril  Ramzes:   nad   romantično   revolucijo   je   zmagala   realistična evolucija, prav kakršno je po žalostnem prevratu 1. 1863 glasila vsa poljska inteligenca. Tako  so  se v stari  hierarhični  red prelile  nove  človekoljubne ideje. Zmagal pa je tudi Ramzes, toda moral je pasti z vso svojo človeško individualnostjo.   Kljub  vsem  usodnim   zmotam  je  višje   srce   kot   razum, pravi lepo Koblar v svojem Uvodu. Tako Prus ni več obstal na stališču brezupnega pesimizma kot v Punčki, v njem je že podtalno zmagala romantika kot pri  vseh  poljskih  pozitivistih  tega pokolenja.
V umetniškem oziru pa je »Faraon« zgled velike Prusove kompozicijske sile. Njegova arhitektonika je občudovanja vredna: na videz tako preprosta kot njegov hladni, nepoetični epični stil, v stvari pa tako ogromna in matematično preračunana, da nikjer ne čutimo niti najmanjšega nasilja. Jasno si ustrezata prvi in zadnji del kot ekspozicija in peripetija državniškega problema, ki se reši šele prav v zadnjem poglavju. V obeh teh knjigah nastopa predvsem množica, dočim je druga knjiga posvečena indi-
37
546
vidualnemu erotičnemu romanu prestolonaslednikovemu, da se izkaže kot človek čuvstvenih izprememb. Zato visi ves državniški problem in pisatelj utruja z odkrivanjem vedno istih duhovniških mahinacij. Pač pa je prav konec te knjige obenem višek in najlepša slika celotnega romana: smrt faraona in molitev otroka ter triumf zmagovavca in njegova vrnitev v prestolnico. Dasi je roman dejansko le prenos modernih idej v zgodovino in so prav otipljivi anahronizmi, vendar se prav lahko postavi ob Flauberta, po koncepciji celo nad njega. Z njim je prav dobro predstavljen Prus kot umetnik plemenitih tragičnih src, oblikovavec dobrote, kot stoji v poljski književnosti ob sodobnikih — Sienkiewiczu — umetniku lepote, Šwen-tochowskem — borcu za pravičnost, in Orzeszkovi — glasiteljici moralnih   vrednot.
To njegovo mesto v poljski književnosti je Koblar lit. zgodovinsko točno določil in Prusovo umetniško osebnost iz biografije in celotne kulturno zgodovinske nujnosti razložil v Uvodu (7—13). Največja vrednost Uvoda pa je originalna svetovno-nazorna razlaga romana, ker je neprimerno globlja in pravilnejša kot poznejša Glonarjeva (Sodobnost 1933), ter je slovenskemu bravcu nujno potrebna za pravilno umevanje tega obširnega, svetovno priznanega dela.
Prevod  se bere  zelo  lepo,  tekoče in včasih  celo lepše kot v poljščini, kajti Prusov stil je ves gol, hladen, brez poetičnega patosa, brezbarven, matematično stvaren in poln žurnalističnih tujk, kar je svojčas v posebni psiho-grafični študiji ugotovil prof. Bvstron (Przegla.d, Warszawa, 1922). Koblar ga je polno prevel, lepo ponašil  mnogobrojne tuje izraze, tako da je še bolj prišla do izraza epična preprostost. Sicer je o Koblarjevem prevodu (2. knj.) govoril  že  Glonar   (Sodobnost,   1933).   Jaz   sem  primerjal   samo  prvih  deset poglavij prve knjige (102 str.)  in sem videl, da prevaja doslovno, zvesto, pa vendar tako, da nikjer ne dela nasilja slov. jeziku. Z lahkoto prevaja številne poljske participe, in kar je še težje, z veliko izurjenostjo se giba med mašili in partikulami, ki jih je poljski jezik poln in so nerodne za vsakega prevajavca. Izpuščal iz principa ni ničesar (mogoče pol stavka na str. 111 or.), vendar pa so mu včasih izpadle posamezne besede in celo manjše skupine, kar je posledica težnje, da se strne sicer razvlečeni stil. Razumljivo pa je, da  se pri tako obširnem prevodu kakšna beseda napačno prevede in posamezna misel manj  plastično  izrazi, kot bi bilo treba.  Na  teh  straneh  sem našel  te  napačno  prevedene  izraze,  ki  pa  v  ničemer  ne  motijo  celotnega razumevanja: v koncu (17) — pravilno: v kotu (w ka.cie); veliko žilavosti (19): veliko živil, hrane (žywnošci); ročaj (28): nožnica (pochwa); proti koncu (20): v Egipt (do kraju); potopiti (21): pomehkužiti (rozpušcič w sobie); vedel (28): (wiedzial); svetloba (31): spremstvo (švvita); so se morali umakniti na konec (25): bi morali iti zadnji (mialy ruszvč na koncu); kaj ti mrtvemu mar (55): ali te muči to (a czy martwi cie, to); ukazal četam naprej (56): prehiteti čete (wyprzedzič);  kjer bi se spomnili časov slavnega Ramzesa Vel., dasi je bil tedaj še slaboten vladar (68): kjer bi bilo treba razkošne pa vendar še slabe kralje spomniti časov Ram. Vel. (gdzie pysznym, choč jeszcze slabym krolom bardzo potrzeba przypomnieč czasy...); neopaženo  (72):  skoraj, prav tedaj
547
(niebawem); dostojanstveni državnik (73): državni dostojanstvenik-častnik (dostojnik panstva); sreča (78): imetje (dobra); poželenje (81): kaj je to posojati, posoda (co jest porzvczač); kakor bi t e sneli z velike sfinge (81): kakor bi t i sneli s prsi veliko sfingo (gdyby ci zdjejo z pierši wielkiego sfinksa); na citre (84): na piščal (na flecie); pogledam z griča (89): pogledam zvrha (spojrze. z gory); hvala (93, 97): slava (chwala); lotos zavisti je tebi na hvalo (93): lotos je ljubosumen na tvojo lepoto (lotos zazdrošci tobie wdzi^ku); ... Poleg takih napačnih mest sem naletel tudi na manj plastično izražene misli n. pi\: Jaz bi rajši imel tukaj mir (56): Bolj bi se spodobilo, da bi jaz imel tak mir (ja to raczej powinienem mieč ten spokoj); Ali naj te besede porabljamo zaradi hčere (76): ali naj te besede veljajo hčeri (sto-sowač sie. do corki); ali mi je srce kdaj kaj slabega svetovalo (83): ali ni srce dobro slutilo  (po smislu, czy zle nauczylo mnie serce) ...
Toda te in take napake so malenkostne in nimajo nikakega vpliva na nerazumevanje celotnega teksta ter so vidne samo pri pedantnem filološkem iskanju. Prevod s tem ničesar ne gubi, nasprotno: dokazano je, da je preva-javec delal po originalu, ne morda iz kake druge roke. V celoti je poslo-venitev posrečena, česar najboljši dokaz je to, da človeka nobeno mesto ne moti, če ga bere brez  originala.                                                Tine Debeljak
Iz   sodobnega  srbsko-hrvatskega  književnega  življenja
(Misli, portreti in ocene)
5. Portreti in ocene.
Med lanskim in letošnjim letom je uredništvo prejelo več srb.-hrvatskih knjig, katerih ocene nismo mogli prinašati sproti, ocenjujemo jih sedaj pod skupnim naslovom, in sicer v tem smislu, da se pri izrazitejših pisateljih oziramo obenem na celotno njihovo delo — v kolikor nam je seveda mogoče — in tako skušamo pokazati njihove portrete, pri drugih knjigah pa se omejimo na oris, značaj in pomen. Dosedanje misli so imele samo namen v celoti informirati Slovence o sedanjem stanju srbsko-hrvatskega slovstva in tudi to le v obrisih: manjka namreč najizrazitejšega poglavja o njega notranji ocenitvi, umetniški vrednosti in stilih, ki ga niti Srbi sami še niso napisali; omenjena Stojkovičeva študija v Zapisih je samo ponesrečen poizkus. Ker pa takega poglavja še nikakor ne morem napisati, naj ga nadomeste sledeči portreti in ocene.
Poezija
Jovan Dučič: Sabrana dela, I-VI, Biblioteka savremenih jugosloven-skih pisaca, Narodna Prosveta, Beograd.
Z obširno zbirko filozofsko pesniških aforizmov »Blago čara Radovana« je Dučič lanskega leta zaključil svoje Zbrane spise (čez 1200 str.), v katere pa ni prevzel svojih literarnih študij oziroma esejev o drugih pesnikih. Ob tej priliki sem hotel priti na čisto z njim in sem pripravljal obširnejšo studijo, ki bi bila tudi še sedaj po Brnčičevem eseju v LZ (1932) potrebna. Toda na tem mestu in v okviru  tega članka hočem podati samo kratek portret,
37*