Afektivna življenja Jugoslovanske ljudske armade Tanja Petrović Afektivna življenja Jugoslovanske ljudske armade vsebina 5 H Ritual --------- 118 Zahvale ---------9 Zaščitna funkcija ritualizacije ---------126 Uvod H Tiha sila, ki ruševinam ne pusti spati --------- 16 6 H Razkroj forme --------- 142 Arhivi in čustva ---------22 raz-uniformirani ---------146 Socializem skozi prizmo forme ---------27 Struktura knjige ---------36 intermezzo H Katastrofa --------- 152 1 H Zgodovina, zgodbe in njihovi subjekti --------- 40 7 H Čas potem --------- 158 Pripovedne niti ---------45 neustrezni ---------160 omejene forme, trdoživa čustva, nemirni subjekti ---------49 odvzete biografije ---------169 Spoznati, kdo si ---------174 2 H Utopija za bodečo žico --------- 56 Vojaški rok in jugoslovansko državljanstvo 8 H Forma in življenje --------- --------- 178 60 od heterotopije do utopije ---------70 o vojakih in umetnikih ---------182 nenavadni dom utopije ---------79 nemogoča prijateljstva ---------188 3 H Rutina --------- 82 9 H Življenja potem --------- 198 Učenje ---------86 rekonstrukcija biografij ---------201 Ponotranjenje ---------88 Vztrajne nemožnosti: razglednica iz Samarkanda in obisk Žabljaka ---------206 Habituacija ---------91 epilog H Infrastruktura za čustva--------- 210 4 H Uniforma --------- 98 V mestih ---------101 Bibliografija ---------223 V vojašnicah ---------108 imensko in stvarno kazalo ---------239 Zahvale Prve raziskovalne korake, ki so vodili v nastanek te knjige, sem naredila v času, ko je na svet prihajal moj sin. V letu, ko je izšel angleški izvirnik te knjige, je dopolnil starost, pri kateri so nekoč mlade jugoslovanske moške vpoklicali v Ju- goslovansko ljudsko armado. moje življenje v tem obdobju je bilo močno zazna- movano z velikodušnostjo in tovariškim odnosom preštevilnih ljudi ter s pod- poro različnih institucij, najbolj pa so ga zaznamovali nekdanji vojaki Jugoslo- vanske ljudske armade, ki so z mano nesebično delili svoje izkušnje, zgodbe, spomine in občutke. Vsem sem neskončno hvaležna za zaupanje, potrpežljivost in čas, ki so mi ga namenili. Ta knjiga je tudi njihova, in moja največja nagrada bo, če jo bodo tudi sami videli kot tako. Še posebej sem se dolžna zahvaliti tistim sogovornikom, ki so ves ta čas vztrajali z mano, bili vedno pripravljeni na še en pogovor o svojih izkušnjah v vojski, mi zaupali svoje arhive fotografij, umetni- ških del in besedil ter se pogosto izjemno potrudili, da so izbrskali drobce teh arhivov zame: franciju Virantu, Želimirju Žilniku, Dušanu mandiću, Janetu Štravsu, milovanu milenkoviću, otu Lutharju, radosavu majdevcu, miloradu milenkoviću, elmazu Jonuziju, Juretu Gombaču, Svaniboru Pettanu, nebojši Šeriću, Harizu Haliloviću, Božidarju Lugariću, Vladimirju neškoviću, Dejanu Dimitrijeviću, mitji Velikonji in milanu Todoroviću. S štipendijo na Centru za napredne študije v Sofiji sem dobila prepotrebno začetno intelektualno in logistično spodbudo za resen in sistematičen razmislek o pomenih kolektivne izkušnje služenja vojaškega roka v nekdanji Jugoslaviji. Lahko sem začrtala prve obrise tega projekta in ga še precej podrobneje razdela- la med prekrasno enoletno štipendijo na berlinskem inštitutu za napredne študije (Wissenschaftskolleg zu Berlin), kjer sem imela idealne pogoje za delo in življenje Ulf Brunnbauer, miranda Jakiša, nikolay Karkov, Dejan Đokić, Kaja Širok, John ter priložnost biti del izjemno navdihujoče intelektualne skupnosti. Štipendije na Bailyn, maša Kolanović, Heleen Touquet, mateja Habinc, Theodora Dragostinova, nizozemskem inštitutu za napredne študije, Podiplomski šoli za vzhodno- in ju- Armina Galijaš, igor Duda, marlene Schäfers, nikolai Ssorin-Chaikov, Kateřina govzhodnoevropske študije na Univerzi v regensburgu ter na Centru za ženske Králová, Tereza Juhászová in Dragan markovina so me vabili na pogovore in kon- študije na Univerzi Jawaharlal nehru v Delhiju so mi omogočile začasna akadem- ference, na katerih mi je izjemno koristila izmenjava mnenj z različnimi občinstvi. ska domovanja, kjer sem lahko nadaljevala in nadgradila svoje delo z neprecenljivo Bistri, zainteresirani in zavzeti študenti, ki so pozimi leta 2021 obiskovali moja pomočjo izjemnih raziskovalcev in študentov, ki sem jih tam spoznala. predavanja na inštitutu new York – Sankt Peterburg, so mi potrdili, da so vpraša- nja, ki jih obravnavam v tej knjigi, smiselna, relevantna in pomembna za mlade moj akademski dom, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije generacije in na različnih koncih sveta, za kar sem jim zelo hvaležna. znanosti in umetnosti (ZrC SAZU) v Ljubljani, je čudovito in spodbudno okolje za delo. Sodelavcem na inštitutu za kulturne in spominske študije ZrC SAZU Dolga leta so nastajanje te knjige potrpežljivo spremljali številni kolegi in sem neizmerno hvaležna za solidarnost, prijateljstvo in redne pogovore, s kate- prijatelji. Posebej sem hvaležna mariji Todorovi, Vladimirju Lukiću, Danijeli rimi ohranjamo in vzdržujemo tisto, kar je v naših akademskih življenjih zares Lugarić, Tanji radež, Dejanu iliću, Ani Kolarić, Borisu Budnu, Tatjani Jukić, pomembno, še posebej Ani Hofman, moji sopotnici pri pisanju, martinu Poga- Jeleni Ćalić, Polly Gannon, ivani momčilović, Simoni ognjanović, eli Kra- čarju, na katerega pomoč sem lahko vedno računala, in otu Lutharju, sodelavcu, sniqi, Ani Panić, mary neuberger, franku Doti, nataši Strlič in Gezimu Kra- prijatelju, direktorju in enemu od osrednjih akterjev te knjige – vsemu naštete- sniqiju za pomembne pogovore ter njihovo neomajno zaupanje in podporo, pa mu v eni osebi! – za njegovo podporo v vseh teh letih. tudi za pomoč pri stikih, informacijah, prevajanju vojaških izrazov in ukazov ter za to, da so mi odprli vrata v nekatere institucije. Samira Kentrić mi je ve- Pri nastajanju te knjige so mi bili v veliko pomoč dolgoletni pogovori s števil- likodušno dovolila, da objavim njeno risbo in zgodbo o njenem nastanku, ma- nimi sogovorniki v različnih delih sveta. imela sem srečo, da sem se lahko med teja rihtaršič pa je za to knjigo oblikovala čudovit zemljevid Jugoslavije. svojim delom na inštitutu za napredne študije v Berlinu družila z ljudmi, kot so Julie Livingston, Behrooz Ghamari-Tabrizi, nancy Hunt, Kamran Asdar Ali, Sye- Zahvaljujem se tudi osebju galerije Vojaškega doma v Beogradu, muzeju no- ma muzaffar, Karen feldman, niklaus Largier, Steven feierman, Claire messud, vejše in sodobne zgodovine Slovenije in osebju Zgodovinskega arhiva Beograda, ki James Wood, Jane Burbank, fred Cooper, elias in najla Khouri, Birgit meyer, Jo- so mi pomagali pri iskanju in odkrivanju neprecenljivega gradiva za mojo raziska- jada Verrips, Albrecht Koschorke, Krzysztof Pomian, Karl Schlögel, Thomas Pavel, vo, izjemnemu osebju knjižnic inštituta za napredne študije v Berlinu ter inštituta reinhart meyer-Kalkus ter Kathrin Biegger. Zelo sem jim hvaležna za izkazano za vzhodno- in jugovzhodnoevropske študije v regensburgu za vse knjige, ki so mi zanimanje za teme, s katerimi sem se ukvarjala, za njihova dragocena mnenja, ki jih posredovali, ter igorju Lapajnetu in marku Zaplatilu z ZrC SAZU za skenira- so močno vplivala na moje razmišljanje in pisanje, pa tudi za prijateljstvo, naklo- nje in obdelavo fotografij in drugega slikovnega gradiva za to knjigo. njenost, ljubeznivost in smeh, zaradi katerih je bilo moje leto v Berlinu tako izje- mno in nepozabno ter s katerimi smo stkali vezi, ki so ostale trdne vse do danes. Berlinski lektor mitch Cohen je skrbno prebral skoraj vse, kar sem napisa- Patricia Hayes, G. Arunima, ivan rajković, irene Stengs, Larisa Kurtović in Dijana la v angleščini o jugoslovanski vojski, od povzetka mojega predavanja na inšti- Jelača so prebrali različne dele in različice tega rokopisa ter velikodušno prispeva- tutu za napredne študije leta 2011 do končne različice tega rokopisa. Hvaležna li svoja mnenja in ideje. Zelo sem vesela, da jih imam za sogovornike in prijatelje. sem mu za njegov premišljen in rahločuten odnos do mojega pisanja, za vse jezikovne nianse, ki sem se jih naučila od njega, predvsem pa za pesmi in spo- mine na Jugoslavijo, ki jih je delil z mano. Tadeju Turnšku hvala za slovenski prevod ter potrpežljivost in natančnost, s katerima se ga je lotil, ter za pripra- vljenost, da vedno poišče rešitev, ki je izražala tisto, kar sem želela povedati – kar pogosto ni bilo niti najmanj enostavno. nancy Hunt, urednica serije Theory in Forms pri založniku Duke University Press, je od samega začetka zaupala v ta projekt. Brez njene širokosrčnosti, solidar- nosti, iskrenega zanimanja za mojo knjigo in prepričanosti v to, da je ta serija pravo mesto zanjo, ta knjiga verjetno ne bi nastala ali pa bi bila povsem drugačna. Številni ljudje pri založbi Duke University Press so poskrbeli za to, da je bilo ustvarjanje te knjige prijetno, koristno in intelektualno izpopolnjujoče. Zelo sem vesela, da sem imela priložnost sodelovati s tako izjemno urednico, kot je elizabeth Ault. njeni pronicljivi predlogi in pripombe so mi bili v veliko pomoč pri razmisleku o zgodbi, ki sem jo skušala povedati, in pri izbiri prave perspektive za njeno pripoved. navdušena in globoko impresionirana sem bila nad recenzentoma Kristen Ghodsee in Samuelom furyjem Childsem Dalyjem, ki sta velikodušno, predano in izjemno skrbno prebrala moj rokopis ter prispe- vala fantastične in premišljene predloge. Ben Kossak in ihsan Taylor sta skrb- no in odgovorno bdela nad celotnim procesom nastajanja knjige ter sta bila vedno v pomoč in odzivna. Posebno zahvalo dolgujem Đorđetu Hubertu, ki mi je vsa ta leta zelo ra- zumevajoče, potrpežljivo, ljubeznivo in ponosno stal ob strani. najina otroka ivan in olga sta že od malih nog razumela, kako zelo mi je pomembno to delo, in sta me na svoj čudovit in zabaven način podpirala na vsakem koraku. To knjigo posvečam spominu na svojega očeta Živorada Petrovića, ki me je vzga- jal sam, kot pravi feminist, v času in prostoru, v katerem to še zdaleč ni bilo enostavno in običajno. Pripadal je generaciji, ki je živela nekatere utopične obljube jugoslovanskega socializma in ki je najbolj tragično doživela njihov propad. Upam, da bodo olga in ivan ter njuna generacija našli način, da si bo spet mogoče zamišljati utopije. Tanja Petrović Afektivna življenja Jugoslovanske ljudske armade Skozi velika okna kavarne v novozgrajenem nakupovalnem središču v Prištini sva z elmazom lahko videla mesto in dolino, ki se razprostira za njim. elmaz je pokazal na zapuščeno tovarniško stavbo, v kateri je delal pred vojno. nato mi je pokazal hrib z novozgrajenimi hišami, kjer živijo diplomati, predstavniki mednarodnih organizacij, drugi tujci in premožni domačini. »Ko pride do izpada elektrike, je vse mesto v temi, samo tale hrib se sveti,« se je zasmejal. navzgor po dolini leži Gračanica, srbska enkla- va, kjer življenje teče vzporedno z življenjem albanske večine na Kosovu, a obenem ločeno od njega. V tej najmlajši državi, ki je nastala na nekdanjem območju socialistič- ne Jugoslavije, ljudje živijo v etnično določenih, ločenih skupnostih, politično in go- spodarsko življenje pa v veliki meri usmerjajo logika te segregacije in kolonialni odno- si, ki so posledica prisotnosti predstavnikov »mednarodne skupnosti«, na katere je opozarjal elmaz. Precej podobno je tudi v ostalih postjugoslovanskih družbah. elmaz Jonuzi je prijazen in energičen družinski človek v poznih štiridesetih letih. Danes se preživlja kot taksist in oktobra 2017 me je pričakal na prištinskem letališču, ko sem prišla na konferenco. Takrat sem bila prvič v Prištini in prvič po vojnah, s ka- terimi je Jugoslavija razpadla, na Kosovu. medtem ko je spretno zavijal po prometnih ulicah, sva klepetala in iskala reference na stvari, ki so zaznamovale življenje v državi, ki sva si jo delila pred vojnami v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Vprašala sem ga, ali še vedno obstaja pivo, ki so ga proizvajali v kosovskem mestu Peć (Peja) in sem ga imela najraje v svojih študentskih letih v Beogradu. Zadnji dan mojega bivanja v Prištini, preden me je odpeljal na letališče, je elmaz poskrbel, da sem pred odhodom znova poskusila Pećko pivo. medtem ko sva iz kavarne, kamor me je peljal na pivo, opazovala mestno panoramo, sem ga povprašala o njegovem služenju v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA).1 Tega vprašanja mu nisem postavila zlahka. Kot ženska nisem služila vojaškega roka, zato nisem imela te izkušnje, ki jo je elmaz delil s skoraj vsemi jugoslovanskimi moškimi iz generacij, rojenih pred letom 1972 oziroma 1973. Kot Srbkinja sem etnič- Uvod / nega Albanca spraševala o njegovih izkušnjah v vojski, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja preobrazila v vojaško silo, v kateri so prevladovali Srbi in katere Tiha sila, ki ruševinam pripadniki so skupaj s paravojaškimi enotami in srbsko policijo zagrešili številne zlo- čine nad Albanci na Kosovu. med elmazom in mano, ki sva tistega sončnega jesenskega ne pusti spati 1 srbohrvaško in makedonsko »jugoslovenska/jugoslavenska narodna armija« (jna), albansko »armata popullore e jugosllavisë«, madžarsko »jugoszláv néphadsereg«. dne sedela za mizo v moderni kavarni v Prištini, in med dvema obdobjema, ko sem globoko zakopano pod ruševinami izginule države, zagotovo pa ne nekaj, o čemer bi pila pivo iz Peći – med mojimi študentskimi dnevi v Beogradu v devetdesetih letih in se pogovarjal ob lokalnem pivu s Srbkinjo, ki je prvič po vojni obiskala Kosovo. gnanstev, zamrzovalnih tovornjakov, ki so prevažali trupla ubitih Albancev, in skriv- o svojih izkušnjah v JLA in jih je bil pripravljen deliti z mano. Govoril je o nesramnih 2 nih grobišč, posejanih po ozemlju Srbije, kjer so bila ta telesa pokopana. Poleg tega častnikih, vojaškem zaporu, napornem vojaškem urjenju in napetostih z lokalnimi mojim obiskom Kosova leta 2017 – je bil celoten grozljivi svet smrti, trpljenja in iz- Toda elmaz se je kljub rahlemu obotavljanju in začetnemu nelagodju razgovoril sem albanskega moškega spraševala o doživetjih, ki se jih najverjetneje spominja pred- Srbi v Kragujevcu, še več pa o prijaznih ljudeh v okoliških vaseh, kjer je bil na straži, o vsem po trpljenju, ki so ga povzročili Srbi. Po tem, ko je albanski vojak Aziz Kelmendi vaških zabavah, kjer so ga prijazno sprejeli, o dobri srbski rakiji in okusni hrani. med septembra 1987 v vojašnici v Paraćinu v osrednji Srbiji ubil štiri vojake in jih pet ranil vsemi zgodbami so bile najpomembnejše tiste o njegovih štirih prijateljih iz vojske. S ter nato storil samomor, so bili albanski vojaki, ki so služili v JLA, pogosto deležni toplino in milino v glasu mi je pripovedoval o robertu iz Ljubljane, robertu iz Slavon- zatiranja in odkritega sovraštva. elmaz pri tem ni bil izjema. Vojaški rok je služil v skega Broda, nerminu iz novega Pazarja in Zoranu iz Vranja. Prosil me je, naj mu po srbskem Kragujevcu v obdobju 1988–1989, na vrhuncu etničnih napetosti med Srbi in vrnitvi v Ljubljano pomagam najti njegovega slovenskega prijatelja roberta, in oblju- Albanci, ko se je že začel proces razpada Jugoslavije. elmaza je nadlegoval srbski ča- bila sem mu, da mu bom pomagala. Te obljube mi nikoli ni uspelo izpolniti. Še vedno stnik s Kosova. Pogosto ga je pošiljal v zapor v vojašnici in mu nalagal najtežje in naj- pa mu dolgujem tudi steklenico srbske slivovke, ki jo izdelujeta moja strica in za kate- manj zaželene naloge. med služenjem vojaškega roka so bile zaradi množičnih uporov ro sem mu obljubila, da mu jo prinesem, ko se bom vrnila na Kosovo. Albancev proti miloševićevi represiji na Kosovu in odvzemu avtonomije pokrajini uvedene izredne razmere. elmazov vojaški rok je bil podaljšan za dodatnih dolgih, elmaz je eden od več kot štiridesetih moških, ki so opravljali obvezno služenje napetih in strahu polnih 35 dni. vojaškega roka v jugoslovanski vojski, s katerimi sem od leta 2006, ko sem se začela zanimati za pomene skupne izkušnje služenja vojaškega roka v socialistični Jugoslavi- elmazu verjetno ni bilo lahko odgovoriti na moje vprašanje tudi iz drugih razlo- ji v družbenem prostoru, razdejanem od vojn in nasilja v devetdesetih letih, opravila gov. njegovi dnevi v uniformi jugoslovanske vojske in tisto sončno oktobrsko popol- obsežne pogovore. med letoma 1945 in 1991 – v času jugoslovanske socialistične dr- dne sta se mu lahko zdela kot dva popolnoma različna svetova, ki ju ne ločuje zgolj žave – je bilo služenje vojaškega roka obvezno za vse moške po dopolnjenem osemnaj- pretečeni čas, temveč tudi številni prelomi, ki so se v zadnjih desetletjih zgodili na stem letu in/ali končani srednji šoli (milićević 2006, 266). Tisti, ki so se vpisali na fa- prostorih, ki so nekoč pripadali socialistični Jugoslaviji, predvsem pa etnično nasilje kultete, na katerih bi lahko pridobili za vojsko uporabno izobrazbo, na primer medi- in katastrofalne vojne, v katerih je ta država razpadla. Ločnica, ki je elmazovo življe- cinsko ali tehnično, so lahko služenje vojaškega roka odložili do konca študija, vendar nje ostro razmejila na »prej« in »potem«, je bila začrtana 27. aprila 1999 med natovim najpozneje do dopolnjenega sedemindvajsetega leta. Trajanje vojaškega roka se je sicer bombardiranjem Srbije in vojno na Kosovu, ko je komaj ušel temu, da bi ga ubil pripa- razlikovalo glede na obdobje, izobrazbo nabornikov in rod vojske, a večina ljudi, na dnik srbskih paravojaških sil. njegova dva prijatelja in soseda nista imela te sreče. katerih zgodbah in spominih temelji ta knjiga, so vojaški rok opravljali v sedemdesetih Domnevala sem, da je to, kar je pred leti doživel v vojašnici v Kragujevcu, v uniformi in osemdesetih letih dvajsetega stoletja in so služili dvanajst, petnajst, ali osemnajst zdaj že neobstoječe vojske, ki se je na začetku nasilnih spopadov v devetdesetih letih mesecev. postavila na srbsko stran, zanj verjetno nepomembno ali pa travmatično, nekaj, kar je moški, s katerimi sem se pogovarjala, prihajajo iz različnih delov nekdanje Jugo- 2 slavije in iz različnih etničnih, socialnih, izobrazbenih in poklicnih okolij, generacij- v srbiji so doslej odkrili štiri lokacije prikritih množičnih grobišč albancev s kosova, ki so jih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ubili srbska policija ter specialne enote in paravojaške sko pa segajo od tistih, rojenih med drugo svetovno vojno ali takoj po njej, do tistih, sile – v batajnici, petrovem selu, perućacu in rudnici, kjer je bilo izkopanih skupno 941 trupel. rojenih sredi sedemdesetih let. V JLA so služili od šestdesetih do začetka devetdesetih poleg tega so trupla sežigali na krajih, kot so mačkatica (aluminijasti kompleks v bližini surdu- let, večinoma pa v sedemdesetih in osemdesetih letih. V Jugoslaviji je bilo to obdobje lice), kombinat feronikl v Glogovcu ter rudnik in topilnica v boru. Gl. »Tajne masovne grobnice u srbiji«, (»skrivna množična grobišča v srbiji«), https://ratusrbiji.rs/masovne-grobnice/ . tako gospodarske rasti kot krize, množičnega izseljevanja delavcev v zahodnoevropske države, ki so potrebovale delovno silo, čas relativne stabilnosti, razcveta popularne Diskretno zaznamujejo življenjske poti jugoslovanskih moških ter vztrajajo, kljubuje- kulture in alternativ, rastočega življenjskega standarda, a tudi naraščanja družbenih jo in povzročajo nemir med ruševinami Jugoslavije. ruševine jugoslovanskega politič- napetosti in neenakosti (gl. Archer, Duda in Stubbs 2016). Kljub temu so ta desetletja, nega projekta imajo različne oblike – prepoznamo jih v požganih hišah, etnično oči- ki so sledila porevolucijskemu entuziazmu, izgradnji in vnemi ter po katerih je sledilo ščenih vaseh, opustošenih pokrajinah, skritih grobiščih in etničnih enklavah, pa tudi grozljivo razdejanje v državljanski vojni, ki je raztrgala Jugoslavijo, v kolektivnem spo- v novozgrajenih soseskah za premožne, zasebnih bolnišnicah in zdravstvenih ustano- minu ostala kot »dobri (zlati) časi Jugoslavije« (Patterson 2011, 38; Taylor in Grandits vah, ki so na voljo le eliti, sodobnih nakupovalnih središčih in razdeljenih mestih, v 2010, 17), ko je večina državljanov lahko dostojno živela in se je prihodnost zdela mo- katerih bogati nikoli ne trpijo zaradi izpadov elektrike. ni jih mogoče zreducirati na goča in svetla.3 fizične ostanke uničene države, saj niso zgolj ruševine tistega, kar je bilo, ampak tudi Večina mojih sogovornikov – ne glede na njihove osebne in poklicne poti, na to, tistega, kar bi lahko bilo. So tudi opomniki na alternativne prihodnosti – tako prete- od kod izvirajo in kje trenutno živijo, ne glede na njihovo narodnost in izobrazbo – je kle kot izgubljene (Koselleck 2004; Scott 2014). V tej knjigi me zanima, kako lahko svojo izkušnjo z jugoslovansko vojsko označila za pomembno. Za takšno oznako so čustva, ki izhajajo iz izkušenj nekdanjih jugoslovanskih državljanov z obveznim služe- bila ključnega pomena prijateljstva, sklenjena v vojski, kot je bilo elmazovo prijatelj- njem v JLA, prebujajo te ruševine in postavijo pod vprašaj neizogibnost sedanjosti. stvo z robertoma, nerminom in Zoranom. Ta prijateljstva, sklenjena med mladimi Sprašujem se o oblikah teh čustev in o modalitetah njihovega delovanja oziroma učin- moškimi v zamejenem prostoru vojašnic, zunaj običajnih in vsakdanjih časovnih to- kovanja. To učinkovanje ne izhaja iz kontinuitete in navzočnosti, temveč iz njunih kov, opominjajo na svet, ki je bil zgrajen na drugačnih predpostavkah od tistih, ki nasprotij. Kontinuiteta ne gre skupaj z vojno, uničevanjem in iztrebljanjem. elmaz je določajo življenje v postjugoslovanski stvarnosti, svet, v katerem so se moški v unifor- izgubil stike z večino svojih prijateljev iz vojske in je v občasnem stiku le z Zoranom, mah med seboj prepoznavali in prijateljevali zaradi svojih moralnih lastnosti, ne glede a je iz tega, kako je govoril o njih, bilo jasno, da izguba stikov ali celo nepoznavanje na to, kateri etnični skupini so pripadali. opominjajo, da bi bila mogoča alternativna njihovih življenjskih usod, odkar so zapustili vojašnico v Kragujevcu, nista zmanjšala prihodnost, ki je bila med jugoslovansko katastrofo – v kateri so se moški, ki so nekoč pomena teh prijateljstev. skupaj služili v JLA, na koncu pobili, ker so pripadali različnim etničnim skupinam – Kot priročeni interpretativni okvir za razlago fragmentarne, a ponavljajoče se nepreklicno izgubljena. Prijateljstva, sklenjena v JLA, so gonilna sila afektivnega ži- prisotnosti čustev, spominov in koščkov izkušenj iz JLA se ponuja nostalgija. Ta je vljenja vojaškega roka po Jugoslaviji, življenja potem, ki ga raziskujem v tej knjigi.4 neločljivo povezana s stanjem potem (angl. afterness), »posebno figuro modernosti – s tem, kar sledi, pride po, preživi ali nasledi nekaj oziroma nekoga« (richter 2011, 2). Vendar sama raje uporabljam drugačen register, register življenja potem (angl. after- 3 olga ševčenko v svoji študiji o postsocialistični moskvi trdi, da pojem »zlata doba« ni v naspro- life). nostalgija, ki jo prepogosto razumemo kot usmerjeno v preteklost, pasivno, hro-tju s krizo in stisko ter da meje med njima niso jasne in fiksne (shevchenko 2009, 70–71). enako velja tudi za jugoslovanska »zlata leta«. meče in neproduktivno čustvo, skuša pomiriti odnos s preteklostjo, s čimer utrjuje 4 dokončnost te preteklosti in njeno strukturiranost glede na sedanjost in prihodnost.5 Za koncept afterlife v angleščini oz. nachleben v nemščini ni posrečenega slovenskega prevoda. posmrtno ali zagrobno življenje nista ustrezni rešitvi, ker sta premočno povezani na drugi strani nas koncept življenja potem spodbuja k razmisleku o časovnosti »kon- z religijo in predpostavljata dokončnost konca. po-življenje, ki ga najdemo npr. v prevodu cev, ki se niso končali« (Gordon 2008, 139), in predpostavlja moč delovanja, ki lahko dela didi-hubermana podobnost prek stika (2013), s premočnim poudarkom na ponavljanju zabriše številne modalitete, v katerih se kaže življenje po življenju ljudi, stvari in idej, ter zamaje nepremičnost časa potem (angl. aftermath). Ta moč delovanja stanuje v arhi- dejstvo, da lahko gre to naknadno življenje v različne in nepričakovane smeri. Zato sva se vih preteklosti, tako materialnih kot nematerialnih, in se kaže kot zmožnost prenašanja s prevajalcem odločila, da izraz v večini kontekstov prevajamo kot življenje potem, ki nav- kljub okornosti odpira semantični prostor za nedokončanost in nedokončnost koncev ter opozarja na to, da razmerje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo ni fiksirano in 5 Gl. lasch 1991; lowenthal 1985; sontag 1977. Za razprave o pomenih in potencialih nostalgije samoumevno. Gl. tudi 9. poglavje v tej knjigi ter prispevke v zbirki »afterlives« na povezavi v obdobju po koncu socializma in jugoslavije gl. velikonja 2008; petrović 2010a; 2010b; 2014; https://allegralaboratory.net/category/thematic-threads/afterlives. 2016; slavković in Đorgović 2017. afektov v času in prostoru (Schwenkel 2020, 8) ter nas vabi, da prepoznamo znake obrobju, ki jih še vedno razdvaja nacionalizem in izčrpava neoliberalna politika, arhi- alternativ in prihodnosti, zamišljanih onstran krajev, kjer jih običajno pričakujemo. varji-aktivisti zatekajo k zapuščini jugoslovanskega socializma kot k »potencialni zakla- Koncept dnici spoznanj in praktičnega znanja, ki bi ga bilo v težavni in pogosto neprijetni povoj- življenja potem , s pomočjo katerega raziskujem zmožnost čustev, pove- zanih s služenjem vojaškega roka v JLA, da vznemirjajo, spominjajo na izgubljene pri- ni politični sedanjosti mogoče ponovno uporabiti« (Kurtović 2019; gl. tudi Petrović ložnosti in tiho obujajo utopijo, združuje 2012; Dzenovska 2020). Pri svojih arhivarskih prizadevanjih se osredotočajo na dedišči- čas in formo kot strukturni sili pripovedi te knjige. Sposobnost afektivnih zapuščin jugoslovanske vojske, da prestrukturirajo no protifašističnega boja med drugo svetovno vojno, na vlogo žensk v tem boju, na soci- družbeni čas, obujajo izgubljene prihodnosti, je posledica obvezne, prisilne kolektivne alistična podjetja ter na kulturno produkcijo in družbene odnose, ki so jih omogočili izkušnje, ki poteka daleč od doma in »normalnega« življenja, v zamejenih prostorih posebni okviri in infrastrukture, kot so lokalni kulturni centri, delavske univerze, pro- vojašnic, poligonov in vadišč. Ta izkušnja je bila sestavljena iz ponavljajočih se disci- stovoljno delo, samoupravljanje, amaterizem in gibanje neuvrščenih. Te arhivarske de- plinskih rutin, ritualiziranih praks in performativnih jezikovnih protokolov, pogosto javnosti spremlja povečan umetniški in akademski interes tako za različne vidike jugo- brez globljega pomena. V tej knjigi raziskujem prav to razmerje med monotonostjo, slovanskega socializma in njegove dediščine, ki so vir navdiha ali spoznanj za današnje standardizacijo in praznino forme na eni strani ter pomembnostjo izkušnje služenja politične imaginarije, kot tudi za te nove arhive in njihov politični potencial (gl. npr. vojaškega roka in njeno zmožnostjo rušenja ustaljenih časovnih okvirov na drugi. Galjer in Lončar 2019; Hofman 2020; Kirn 2022; Stubbs 2020; Štiks 2020). Sprašujem se o tem, kako čustva, ki naseljujejo te monotone oblike, postavljajo pod Zdi se malo verjetno, da bi bila lahko ambicija teh sodobnih arhivarjev oživljanje vprašaj samoumevnost razmerja med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo v ob- arhiva jugoslovanske vojske – zaradi njenega neprostovoljnega in disciplinskega zna- dobju po koncu Jugoslavije, medtem ko delujejo skozi tišino, oklevanje, suspenz in čaja, pa tudi zaradi samih form, s katerimi je vojaška institucija izkušnji služenja voja- nemožnost. Pri obravnavi teh čustev, zakoreninjenih v temeljih institucije socialistič- škega roka dajala obliko. A kot ugotavljam v drugem poglavju, je to delovanje JLA ne države, in političnih pomenov njihovih življenj potem se sprašujem tudi o preseči- znatno presegalo militarizacijo in discipliniranje jugoslovanskih mladeničev: izrazito ščih kolektivne utopične imaginacije z osebnimi afekti in čustvi ter raziskujem, na kolektivna izkušnja služenja vojaškega roka je bila namenjena udejanjanju nekaterih kakšne načine se je jugoslovanska vojaška institucija vključila v produkcijo kolektivne osrednjih političnih načel jugoslovanskega socializma, kot so kolektivnost, egalitari- utopije in njenih afektivnih temeljev. zem, izobraževanje in tovarištvo. Performativne, ponavljajoče se in ritualizirane pra- kse, ki so sestavljale vsakdan vojaškega roka, so hkrati vzpostavljale okvir za skupno arhivi in čUsTva življenje in ljubezen, pri čemer razredne, etnične in družbene razlike niso bile bistve- nega pomena. Vojaški rok je bil torej vaja v vojskovanju, a tudi vadba utopičnega življe- V zadnjih nekaj desetletjih »smo bili priča izrazitemu zmanjšanju produkcije novih nja, v katerem so bile moralne vrline veliko pomembnejše kot razred, etnična pripa- utopij« in živimo v sedanjosti, v kateri si prihodnosti ni lahko predstavljati in se name- dnost ali poreklo. sto v utopičnih pojavlja v distopičnih registrih (Jameson 2016, 1; gl. tudi Scott 2014). Arhivi, povezani z JLA, imajo v tej knjigi pomembno vlogo. Koncept arhiva se mi Posledično je prihodnost kot hevristični pojem »nasičila – oziroma prenasičila – da- zdi koristen pri soočanju s čustveno, družbeno in politično zapuščino struktur, senzi- našnjo humanistiko« (Hunt 2020). Preteklost vse bolj postaja teren, na katerem išče- bilnosti in stvari (Stoler 2013, 9), saj je arhiv, neločljivo povezan z življenjem potem, mo možne vizije prihodnosti, ter »dobiva novo življenje kot predmet očaranosti« mesto srečevanja in mediacije med izkušnjo, spominom in zgodovino. Arhivi v tej (Scott 2014, 13). Kot posledica tega iskanja se pojavlja »arhivska mrzlica« (Derrida 1995). knjigi vključujejo moj osebni arhiv intervjujev, zgodb, časopisnih člankov, fotografij, Uničeni socialistični projekti dvajsetega stoletja ter njihove zapuščine, arhivi in pisem, razglednic in predmetov, ki sem jih zbirala od leta 2006, ter arhivarske projek- materialne ruševine so postali predmet fascinacije mnogih, pa tudi predmet zanimanja te nekdanjih vojakov JLA, ki so nastali med njihovim služenjem vojaškega roka, kot so znanstvenikov in aktivistov. Kot pravi Larisa Kurtović, se v družbah na evropskem fotografije francija Viranta ali umetniška dela Dušana mandića. Zajemajo tudi števil- ne fotografije, pisma, razglednice in predmete nekdanjih nabornikov, ki so jih ti pogo- Takšnega razumevanja spominov iz obdobja socializma v vzhodni evropi v veliki meri sto hranili tudi po koncu vojaškega roka. izkušnja služenja v vojski in spominjanje primanjkuje (gl. Scarboro 2016, 281). Tukaj se je s propadom socializma zgodil »priče- nanjo sta neločljivo povezana, z njima pa (posredno) tudi neke vrste arhiviranje – zbi- valski obrat«, ki je od začetne osredotočenosti »na politično represijo, pravico in ka- ranje in hranjenje – ter pričakovanje in zamišljanje prihodnosti. Številne prakse, zna- znovanje« (Georgiescu 2016, 285) preusmeril pozornost k navidezno apolitičnemu čilne za vojaški rok, so bile namenjene ustvarjanju spominov za poznejši čas, na pri- »oživljanju družbenih, kulturnih in vsakdanjih izkušenj socializma«, vendar z vsepri- mer fotografiranje, pisanje imen tovarišev ali posvetil na hrbtne strani fotografij ter sotno »avtoriteto osebne izkušnje« (Scarboro 2016, 281).6 Spomini, predmeti in ob- izdelovanje spominkov v dolgih vojaških dneh, kot so tetovaže, modeli eifflovega stol- čutki, povezani z JLA, ter njihove različne oblike, v katerih se ohranjajo po Jugoslaviji, pa iz vžigalic, zvezki, popisani z imeni in naslovi vojaških kolegov, ali spominski albu- so sicer zelo osebni, a zaradi svoje skupne narave vzbujajo specifično kolektivnost, mi. Te dejavnosti ustvarjanja spominov v vsej svoji raznolikosti niso zgolj prispevale k s čimer se kažejo kot politični in politično relevantni. vzpostavljanju osebnega arhiva, temveč so bile tudi pogojene z življenjem potem tega arhiva. Tako potrjujejo, da sta »spomin in čas potem [afterness] medsebojno konstitu- tivna« (richter 2011, 187), in to v več pogledih. V trenutku, ko so ti spomini nastali, so »računali« na prihodnost, ki je bila predstavljiva, utemeljena na kontinuiteti in glad- kih prehodih brez tragičnih prelomov. Prihodnost, ki je prišla, ni bila prihodnost, ki je bila pričakovana. fotografije, posnete v vojski, so pogosto postale edini vizualni spo- min na moške, ki so bili ubiti med vojnami ob razpadanju Jugoslavije. Zvezki, polni imen in naslovov, so nenadoma postali nezanesljivi, saj so bile hiše požgane, ljudje pa razseljeni, pogrešani, izginuli, mrtvi. Po koncu Jugoslavije in razpadu njene vojske so številni nekdanji vojaki JLA posta- li nekakšni »nepoklic(a)ni arhivarji« (gl. De Kosnik 2016), ki digitalizirajo dele svojih zasebnih arhivov JLA in jih objavljajo na spletu. S takšnim arhiviranjem se spopadajo s slike 1.1, 1.2 in 1.3 katastrofo, izgubo in prelomom ter si prizadevajo znova vzpostaviti kontinuiteto in ča- (naslednja stran): sovne okvire, v katerih bi bile lahko njihove biografije »normalne« in legitimne. Spomini na služenje vojaškega roka v JLA. Koncept arhiva se zdi primeren za razmišljanje o zapuščini skupne, kolektivne vir: arhiv milorada izkušnje služenja vojaškega roka v socialistični Jugoslaviji, tudi onkraj rekonstrukcije milenkovića. individualnih biografij. Kljub »demokratizaciji« arhivskih praks v digitalni dobi arhiv še vedno ohranja avtoriteto javno priznanega nosilca glasu o preteklosti in ima legiti- mizacijsko moč (mbembe 2002, 20). Uradni arhiv jugoslovanske vojske je bil med na- tovim bombardiranjem generalštaba v Beogradu leta 1999 močno poškodovan in del- no uničen. Več kot dve desetletji pozneje so ostanki tega arhiva zgodovinarjem in drugim raziskovalcem večinoma še vedno nedostopni. namen arhivov, obravnavanih v tej knjigi, in knjige kot celote ni zapolniti praznino, ki je nastala zaradi odsotnosti institucionalnega arhiva, temveč opozoriti na nujnost prepoznavanja skupne prete- 6 arhiv mirovnega gibanja, ki ga hrani in upravlja mirovni inštitut v ljubljani, vsebuje pričevanja klosti kot vira znanja, pomembnega in uporabnega v sedanjosti in za prihodnost. moških, ki so se izognili vpoklicu v jla, in ugovornikov vesti, ki med služenjem vojaškega roka niso hoteli uporabljati orožja. Gl. ranković 2024. Ko povezujem te arhive, njihove različne forme in čustva, ki vztrajajo kljub prelomom v času in prostoru, se v svojem razumevanju arhiva približujem tistemu, kar Ann Cvetkovich v svoji študiji o večplastnih kvir arhivih v ZDA označuje kot »arhiv ču- stev« (Cvetkovich 2003). Cvetkovich močno izpostavlja pomembnost tega, kar obe- nem hranijo in vzbujajo afektivni arhivi: arhiv »mora hraniti ne le znanje, ampak tudi čustva« (Cvetkovich 2003, 241). V širšem smislu je arhiv v njeni študiji sestavljen tako iz pripovedi (zvočni in videoposnetki pričevanj, spomini, pisma in/ali dnevniki) kot iz materialnih predmetov (fotografije in/ali drugi predmeti, ki imajo čustveno, celo sen- timentalno vrednost). Poleg tega vključuje kulturna besedila »kot zakladnice občut- kov in čustev, ki niso zakodirani le v samo vsebino besedil, temveč tudi v prakse, ki spremljajo njihovo produkcijo in recepcijo« (Cvetkovich 2003, 7). medtem ko Cvetko- vich pristopa k ameriškim »zgodovinam nacionalne travme in njihovemu kulturnemu spominu z odkrito manjšinskega zornega kota lezbičnih kultur« (Cvetkovich 2003, 9), je moja perspektiva izrazito večinska. Preučujem arhivsko gradivo, ki je nastalo na podlagi izkušenj več milijonov moških, nekdanjih državljanov Jugoslavije. Vendar pa so, podobno kot velja za gejevske in lezbične arhive v ZDA, tudi izkušnje, spomini in čustva teh ljudi doživljeni kot sporni in so v veliki meri odsotni iz pripovednih reži- mov, s katerimi se spominjamo in zgodovinimo socialistično Jugoslavijo. socialiZem skoZi priZmo forme Kljub vse večjemu zanimanju raziskovalcev za arhive, ki so nastali iz izkušenj socia- lizma, in njihovem potencialu, da prispevajo k ustvarjanju in reimaginaciji prihodnjih politik, je bilo do sedaj le malo zapisanega o tem, v kakšnih formah se pojvljajo ti ar- hivi in na kakšne načine čustva, neločljivo povezana z njimi, živijo svoje življenje po- tem in se pojavljajo v sedanjosti kot sila, ki jo destabilizira in vztrajno kaže na pretekle prihodnosti. forme, ki so jih naselili ti arhivi in čustva, so neizogibno povezane s predvidljivostjo, rutino in posledično banalnostjo (gl. mbembe 1992, 3), kar je percep- cija, ki izhaja iz razumevanja same izkušnje socializma kot standardizirane, monoto- ne in ritualizirane. Zato teh form ni mogoče intuitivno povezati z emancipatonim potencialom socialistične preteklosti, pa tudi ne s spomini globokega pomena, ki se vedno znova vračajo kot zadržana, a vztrajna sila. na drugi strani pa imajo ponavljajoče se, performativne in ritualizirane forme zelo pomembno mesto in visoko interpretativno vrednost v prizadevanjih razisko- valcev za razumevanje socializma kot zgodovinske izkušnje in njegovega propada. Prav tako so bile prepoznane kot pomembno sredstvo za uveljavljanje in ohranjanje nastanek različnih, mnogoterih in nepredvidljivih pomenov v vsakdanjem življenju, moči v kolonialnih, poznokapitalističnih in totalitarnih družbenih kontekstih (Boyer tudi takih, ki se niso skladali z denotativnimi pomeni avtoritativnega diskurza« (Yur- in Yurchak 2010; mbembe 1992; Wedeen 1999). Za obdobje, ki ga običajno opisujejo chak 2006, 25). Podobno trdi Anna Kruglova, ki pri tem izhaja iz tez Sonje Luerhman: kot pozni socializem, od šestdesetih do poznih osemdesetih let, obstaja navidezno »razkol med ideologijo in življenjem so lahko ljudje videli ne kot razlog za 'cinizem', soglasje o »globokem razkoraku med ideologijo in realnostjo, zlasti ker je ta realnost 'ironijo' ali kakšne druge vrste distanco, temveč kot izziv za ustvarjalno interpretacijo postajala vse bolj potrošniška in usmerjena v življenjski slog« (Kruglova 2017, 761). in umetniško upodobitev« (Kruglova 2017, 762; Luerhman 2011). Takšen pogled je značilen tudi za postjugoslovanski pogled na socializem, ki orisuje Vendar pa razmišljanje o ritualiziranih, hipernormaliziranih formah in njihovem razvojno pot, na kateri je utopična imaginacija, značilna za zgodnje obdobje sociali- razmerju do življenja še vedno ostaja v okviru védenja in interpretacije, medtem ko so vić 2017, 31), sam socialistični projekt pa se je s to ritualizacijo in performativnostjo koncept ideologije »še naprej zagotavlja kognitivna in afektivna orodja za objektivizacijo 7 sčasoma izčrpal. Kot posledica videnja ritualiziranih form kot neavtentičnih, je pre- tako lastnih kot tujih družbenih in zgodovinskih pogojev, za obravnavanje družbenih in stične produkcije, postala »ideološko ritualizirana, ustvarjalno zakrnela« (Dimitrije- njihovi afektivni učinki premalo raziskani. Kot pomembno ugotavlja Kruglova, sam vladalo razumevanje poznega socializma kot izrazitega nasprotja »avtentičnim« obli- kulturnih vidikov življenja kot ločenih od življenja« (Kruglova 2017, 766). To ne pomeni, kam delovanja, značilnim za drugo svetovno vojno in obdobje takoj po njej. da so bile socialistična ideologija in njene različne forme ločene od življenja in nezmo- Standardizirane, ritualizirane forme, s katerimi se je vzdrževala socialistična žne proizvajati afekte. Aleksej Jurčak v svoji študiji o poznem socializmu v ZSSr pou- ideologija, so se oddaljevale od vsakdanjega življenja državljanov, zato so socialistični darja, da so državljani reproducirali te forme, hkrati pa so jih razvezovali njihovih deno- subjekti razvili različne strategije ustvarjanja družbenih pomenov ter lastnega pozici- tativnih pomenov ali so te ignorirali, kar je »omogočilo ustvarjalno produkcijo novih oniranja z uporabo in apropriacijo teh form. Kot posledica akademskih prizadevanj za pomenov in oblik življenja« (Yurchak 2006, 115). Pri tem izpostavlja parade, organizira- razumevanje tega pozicioniranja in ustvarjanja pomenov so se razširili izrazi, kot so ne ob pomembnih socialističnih praznikih maja in novembra, kot množične rituale, ki »pretirana imitacija«, »subverzivno pritrjevanje«, stiob in koncept Eigen-sinn Alfa so zagotavljali ideološke okvire za produkcijo družbenosti in javnosti, »ki ni povsem Lüdtkeja.8 Aleksej Jurčak v svojem vplivnem delu poudarja, da so bile te oblike zmo- sovpadala s tem, kako je bila naslavljana javnost artikulirana v avtoritativnem diskurzu, žne ustvarjati kompleksne subjektivitete, družbene odnose in pomene. Kot pravi, je z izrazi, kot so 'sovjetski ljudje' ali 'sovjetski delavci'« (Yurchak 2006, 117). Kot piše, so »performativna reprodukcija form, ritualov in govornih dejanj dejansko omogočila bile parade »zaradi svoje množične narave močan mehanizem za kulturno produkcijo javnosti svoih,9 saj so ustvarjale začasne kolektivitete prijateljev in neznancev, ki so sku- paj korakali po ulicah, nosili iste portrete in slogane ter vzklikali 'hura' na iste parole, ki 7 Gl. Jugoslavija: kako je ideologija pokretala naše kolektivno telo [»jugoslavija, kako je ideologija so odmevale iz zvočnikov, ter javno izražali isto slavnostno razpoloženje« (Yurchak premikala naše kolektivno telo«], rež. marta popivoda (srbija/francija/nemčija, 2013). 2006, 121). Poleg tega so »ob teh državnih praznikih milijoni ljudi pošiljali voščilnice z 8 Za več o subverzivnem pritrjevanju gl. arns in sasse 2015; o stiobu gl. boyer in Yurchak 2010. beseda dobrimi željami. na razglednicah so bili sovjetski simboli: zvezde, transparenti, srpi in stiob je slengovski izraz, s katerim je jurčak označeval »ironično estetiko« in »posebno obliko ironije, ki se je razlikovala od sarkazma, cinizma, posmeha ali katere koli od bolj znanih kladiva, slogani in Leninovi portreti. Ljudje so z razglednicami drug drugemu običajno zvrsti absurdnega humorja. Zanj je bila potrebna tako močna prekomerna identifikacija s pred- želeli zdravja, sreče, uspeha pri delu in podobno. To priložnost so izkoristili tudi za iz- metom, osebo ali idejo, na katero je bil ta stiob usmerjen, da je bilo pogosto nemogoče ugotoviti, ali gre za obliko iskrene podpore, prikritega posmeha ali za svojevrstno mešanico obojega. Tisti, menjavo novic s prijatelji, sorodniki in kolegi« (Yurchak 2006, 121). ki so prakticirali stiob, niso želeli razločevati med temi občutki, posledica česar je bila neverje- tna kombinacija resnosti in ironije, brez kakršnih koli indicev, ali naj bo tolmačena kot prvo ali drugo, ter so zavračali samo dihotomijo med njima« (Yurchak 2006, 249–250). Termin eigen- 9 kot piše jurčak, lahko »izraz svoi […] pomeni 'mi', 'naš' ali 'tisti, ki spadajo v naš krog'«. označuje sinn označuje »samovoljnost, spontano kljubovalnost, nekakšno samopotrjevanje, (re)apropria- posebno obliko družabnosti med mladimi sovjetskimi ljudmi, »ki se je razlikovala od tistih, ki cijo odtujenih družbenih odnosov na delovnem mestu in drugod s samozavestno objestnostjo, so bile v avtoritativnem diskurzu predstavljene kot 'sovjetsko ljudstvo'‚ 'sovjetski delavci' in tako ki je izrisovala meje lastnega prostora« (lüdtke 1995, 313–314; gl. tudi lindenberger 2015). naprej« (Yurchak 2006, 103). ne enote in v okorele klasifikacijske oznake, s čemer se preteklost spremeni v objekt »večjih entitetah« (feldman 2004, 165) in gladko tekočih zgodovinah, v katerih imata Ti kolektivni sovjetski rituali in njihovi ritualizirani diskurzi so dejansko proi- služenje vojaškega roka še vedno za pomembno in smiselno. Ta skladnost med avtori- zvajali afektivne skupnosti, v katerih so bile ritualizirane forme (parole, zapisane na tativno institucijo vojske in mladimi moškimi, ki so ji služili, nikakor ni bila absolu- razglednicah, in simboli na njih) uporabljane kot orodja za afektivno povezovanje in tna, saj je ritualizirana narava praks, iz katerih je bila sestavljena vojaščina, naborni- izmenjavo. Vendar pa te produkcije afektivnih vezi niso načrtovale avtoritativne obla- kom omogočala tudi proizvajanje različnih pomenov, zavzemanje različnih stališč in sti, temveč je bila stranski učinek ritualiziranih form, nepričakovan in nepredvidljiv izkoriščanje zmožnosti rituala, da ščiti pred hegemonsko močjo vojaške institucije, rezultat njihovega delovanja. Kot piše Jurčak, je »sodelovanje na takšnih dogodkih […] kar obravnavam v petem poglavju. Kljub temu pa nam skladnost med vojaško institu- reproduciralo kolektivnost pripadnosti, ki so jo omogočali ti slogani in portreti, vendar cijo in državljani ponuja koristno izhodišče za poskuse razumevanja, kako so lahko v ta ni bila več neposredno odvisna od njihovega dobesednega pomena« (Yurchak 2006, 121). samem središču te totalne, obvezne, povsem moške, represivne in strogo hierarhične Avtoritativna moč socialistične države je iste forme uporabljala za načrtno pro- institucije svoje mesto našle zamišljene prihodnosti in utopične imaginacije, pa tudi dukcijo afektivnih skupnosti. V Jugoslaviji je bila ta produkcija povezana s ključnima za boljše razumevanje tega, da sedanjost po jugoslovanski politični katastrofi ni za- konceptoma bratstva in enotnosti ter tovarištva, ki sta bila v osnovi usmerjena v iz- znamovana le z nasiljem, uničenjem in izdajstvom, temveč tudi z ljubeznijo, zvestobo gradnjo solidarnosti in vezi onkraj etničnih, razrednih, jezikovnih in spolnih delitev. in prijateljstvom. JLA je bila vojaška institucija, katere izrecna naloga je bilo tovrstno afektivno delo. Kot je vztrajno poudarjal Walter Benjamin, je življenje potem (nem. Nachleben) Združevala je radikalno različne ljudi v skupnem služenju vojaškega roka ter jih z osrednjega pomena za zgodovinski objekt interpretacije (Benjamin 2002). nerazdru- uniformami, ki so jih nosili, in z izpostavljanjem standardiziranim, ponavljajočim se žljivo je od zgodovine in jo običajno zaplete (Hunt 2020). Življenje potem služenja vo- in ritualiziranim postopkom, diskurzom in rutini naredila enake (in enakovredne). jaškega roka v jugoslovanski vojski nas vabi k vnovičnemu razmisleku o načinih pri- mladi jugoslovanski moški so leto dni ali več preživeli v vojašnicah JLA, zunaj in daleč povedovanja zgodovine Jugoslavije in jugoslovanskega socializma. Po katastrofalnem stran od tega, kar je predstavljalo običajno in vsakdanje življenje. Plod skupnega življe- razpadu Jugoslavije in njenega socialističnega modela so v času potem zgodovine in nja na omejenih, izoliranih prostorih pa so bila nova prijateljstva in smiselni odnosi, spomini ostali ujeti v oklep dogodkov in tega, kar jim je sledilo,10 s čimer so se narati- ki zunaj njih praktično ne bi bili mogoči. Kot je poudaril eden od mojih sogovornikov, vi zgodovinjenja Jugoslavije približali postkolonialnim zgodovinam: oboji so zreduci- je leto dni služenja v vojski dolgo obdobje: zajema vse štiri letne čase in traja eno celo rani na premočrtne trajektorije, ki jih usmerjata nasilje in travma. Ta redukcija ne zgoščeno življenje. Z dolgotrajno izpostavljenostjo ritualiziranim, ponavljajočim se, vpliva le na historiografske ali umetniške narative, temveč tudi na življenja in telesa, predvidljivim diskurzom in praksam, zelo drugačnim od začasnosti državnih parad in sploščuje biografije, saj »okvir travme ljudi homogenizira v skupine nemočnih žr- in drugih socialističnih ritualov, so ti diskurzi in prakse, s katerimi avtoritativna in- tev in preživelih ter tako izbriše družbeno delovanje in prakso« (Hunt 2020). stitucija uveljavlja svojo oblast, sami postali oblike življenja. Uniformirani subjekt ni Znanstvene raziskave o Jugoslovanski ljudski armadi, objavljene po razpadu Ju- bil v položaju distance in nadzora, ki sta nujna za interpretacijo in strateško rabo, goslavije, se tesno oklepajo ideje o vzročnosti med dogodkom in tistim, kar sledi: osre- temveč v položaju umeščenosti v leto dni ali še dlje trajajočo ritualizirano, performa- dotočajo se predvsem na vlogo JLA pri razpadu skupne države (Bebler 1992; Bieber tivno izkušnjo vojaškega roka, ki je ni bilo mogoče ločiti od življenja samega. V tem 2008; Hadžić 2000; 2001; niebuhr 2004), ali pa v skladu z znanstveno produkcijo, ti- kontekstu so te forme proizvajale čustveno tkivo, pri čemer produkcija afekta ni bila pično za postjugoslovanski prostor, opisujejo institucionalno zgodovino in tehnične nekaj, s čimer vojaška institucija ni računala, česar ni mogla predvideti ali je ni zani- značilnosti jugoslovanske vojske ter tako ponujajo navidezno objektivno, nepristran- malo, temveč je bil to eden njenih najpomembnejših ciljev. sko zgodovinsko pripoved in s tem zgodovino JLA ukalupijo »v jasno določene časov- Prav proizvajanje afektov prijateljstva in solidarnosti skozi ritualizirane forme je bilo nekaj, kar si je jugoslovanska vojska kot jugoslovanska institucija par excellence želela, obenem pa so ti afekti glavni razlog za to, da imajo zelo različni moški svoje 10 o oklepu, ki ga ustvarja vez med dogodkom in tistim, kar sledi, v postkolonialnem kontekstu gl. hunt 2016, 5. opazovanja« (feldman 2004, 165).11 Cilj takšnega ukalupljanja je utrditi logiko, po ka- življenje Jugoslavije in njene vojske jasno določen začetek in konec ter katerih preteklost teri je etnična pripadnost posameznikov in skupin edino načelo, ki usmerja politično je absolutna in zato brez kakršne koli možnosti delovanja v sedanjosti.13 življenje in strukturira politični čas. Ta logika omogoča, da revizionistični zgodovi- Vojaški rok v Jugoslaviji so služili moški, in moški so bili tudi večinoma tisti, ki so nar, ki je imel ključno vlogo pri rehabilitaciji nacističnih kolaborantov v Srbiji med z medsebojnim pobijanjem sodelovali v katastrofalnem razpadu države – isti moški, pri hrvaški založbi, pri čemer se v uvodu zahvali svojemu hrvaškemu kolegu, ki je zelo dneve do konca vojaškega roka. S perspektive časa potem, zaznamovanega z nasiljem 12 dejaven pri rehabilitaciji hrvaških fašistov. Da bi bila uspešna, mora ta logika izbri-in s katastrofalnim propadom jugoslovanskega socialističnega projekta, so ti moški drugo svetovno vojno, napiše zgodovino socialistične jugoslovanske vojske in jo izda ki so nekoč nosili uniformo JLA, si v vojašnicah delili spalnice, se družili in odštevali sati vsak spomin na to, da so mogoče tudi drugačne identifikacije ali imaginacije pri- obravnavani skozi prizmo navidezno trdnih in »velikih« kategorij (militarizirane) hodnosti, zelo drugačne od tistih, ki zaznamujejo čas po razpadu Jugoslavije. Zato iz moškosti, nasilja, agresije ali patriarhata (milojević 2012; za širši postsocialistični institucionalne zgodovine jugoslovanske vojske izključuje generacije vojakov, vpokli- kontekst gl. eicher 2012; Hallama 2021). Pri takšnem pogledu na moške se porajajo canih v JLA, vse raznolike oblike njihovih interakcij s to institucijo, življenje v njenem številne težave, na katere so že opozorili raziskovalke in raziskovalci, ki se osredoto- institucionalnem okviru ter načine, na katere se fragmenti tega življenja ohranjajo čajo na moškost v (post)konfliktnih kontekstih. Kot ugotavlja Donna Pankhurst, »iz- tudi po razpadu JLA in države, ki naj bi jo ta varovala. raz ženskost ni uporabljan na enako posplošujoč in determinističen način, kot to velja forme, ki so sestavljale izkušnjo vojaščine v JLA, niso zmožne same po sebi izpod- za moškost; feministične raziskovalke militarizma in mirovništva so skrbno razloče- bijati fiksnosti in danosti časa potem. Da bi bile tega zmožne, so morale biti prežete z vale 'različne in nasprotujoče si vloge, identitete, vire in omejitve moči in nadzora, afektom – postati so morale dom za prijateljstva, solidarnosti in skrbi. Le tako so lahko dostopa do lastnega dela in njegove uporabe', ko gre za ženske, pri moških pa so te tiho, a vztrajno opozarjale na možnosti alternative tistemu, kar je postala realnost v času vidike zanemarile« (Pankhurst 2010, 313; gl. tudi Cahn in ni Aolain 2010; fraser 2019; po jugoslovanski katastrofi. V tej knjigi sledim potem razvoja teh form in čustev, ki so Hamber 2007; moran 2010; Theidon 2009). V primeru nekdanje Jugoslavije je poveza- jih proizvajale – od njihovega nastanka v vojašnicah po vsej Jugoslaviji do njihovega va med moškimi, vojskovanjem in nasiljem dodatno poudarjena tako zaradi domnev- življenja potem med ruševinami nekdanje države. Tako se želim izogniti narativom o no totalitarnega značaja družbenopolitične preteklosti države kot tudi zaradi njenega nasilnega razpada v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.14 Toda predstavljanje služe- 11 nja vojaškega roka izključno kot prizorišča ali predpogoja za nasilje, povzročeno s O institucionalni zgodovini in tehničnih značilnostih jugoslovanske vojske gl. marković 2007; dimitrijević 2017; mikulan in smutni 2016. strani moških, ne dopušča prostora za sentimentalne spomine, neobičajna prijatelj- 12 Gre za sestavni del širšega procesa, ki ga dobro ponazarja projekt s pomenljivim imenom co- stva in njihova življenja potem. Ti so v veliki meri izločeni iz zgodovine razpada Jugo- UraGe (cultural opposition – Understanding the cultural heritage of dissent in the for- slavije in so odsotni tako v nacionalističnih narativih, ki častijo junaške moške prota- mer socialist countries; »kulturna opozicija – razumevanje kulturne dediščine disidentstva v nekdanjih socialističnih državah«), ki ga je financirala evropska unija. Ta projekt, namenjen goniste, kot tudi v prevladujočih liberalnih, normativnih pogledih na spravo v nekda- povezovanju zbirk, na videz neproblematično združuje zelo različne, ideološko izrazito na- nji Jugoslaviji, ki se osredotočajo na moške na marginalnih pozicijah, ki nasprotujejo sprotne ljudi in kulturne prakse v obdobju socializma. Tako sta se, na primer, skupaj znašla Želimir Žilnik (v nadaljevanju knjige predstavljen v vlogi vojaka jla), ugledni filmar, pripa- dnik novega jugoslovanskega filma, ki se je rodil v nacističnem koncentracijskem taborišču v 13 Gl. petrović 2014. Za pripovedi o »večjih entitetah« gl. Ginzburg 1993, 31. Za več o naturaliza- so ubili srbski nacistični kolaboranti, in zagrebški nadškof alojzije stepinac, ki je med drugo ciji ruševin modernistične utopije kot običajni posledici konca zgodovine gl. blackmar 2006. nišu, kjer so njegovo mater kmalu po porodu umorili, očeta, partizanskega komandanta, pa svetovno vojno podpiral hrvaški fašistični marionetni režim. o teh revizionističnih praksah 14 prevladujoči normativni pogled na socializem v evropi se močno opira na narativ o dveh je pronicljivo pisala dubravka Ugrešić; gl. njen esej »archaeology of resistance« (»arheologija evropskih totalitarizmih; gl. Ghodsee 2014. Ta paradigma znatno vpliva tudi na politike spo- upora«, Ugrešić 2020; za naslov je uporabila ime zagrebške razstave, organizirane v okviru mina v družbah nekdanje jugoslavije. Za poglobljeno razpravo o posledicah uporabe označe- projekta coUraGe). valca »totalitarizem« na področju (post)jugoslovanske umetnosti gl. komelj 2012. vojskovanju, nasilju in vojnim zločinom: na tiste, ki so se izogibali vpoklicu in uvelja- prepletenih življenj nas vseh v času po jugoslovanski katastrofi. Srečanja, med katerimi vljali ugovor vesti, na mirovne aktiviste, na aktiviste gibanja LGBT in na moške žrtve sem zbirala gradivo za to knjigo, niso bila samo običajne etnografske situacije. nekaterih spolnega nasilja (gl. Bilić 2016; milojević 2012; niarchos 1995; Schroer-Hippel 2017; izmed moških, s katerimi sem se pogovarjala, do tedaj sploh nisem poznala, z večino Sivakumaran 2007; Wilmer 2002; Žarkov 2007). Za spomine moških z vseh koncev med njimi pa sem vzpostavila stik prek ljudi, ki sem jih poznala: bili so očetje ali soro- nekdanje Jugoslavije, ki so bili v JLA, skupaj služili vojaški rok in se po začetku vojne dniki mojih prijateljev; nekateri od njih so bili tudi moji prijatelji in sorodniki. V jugoslo- znašli na nasprotnih straneh, ni prostora v običajnih narativih o moškosti v Jugoslavi- vanski vojski je služil tudi moj oče in veliko drugih ljudi, ki mi veliko pomenijo. med ji, o nasilnem razpadu države in obdobju po njem. ni prostora za elmazovo prijatelj- njimi so bili tudi moji sodelavci in prijatelji – nekateri so razkropljeni po nekdanji Jugo- stvo z dvema robertoma, Zoranom in nerminom, za ponos, s katerim moj kolega, slaviji, drugi pa zdaj živijo daleč stran od nje. ne glede na to, ali sem moške, ki sem jih profesor kulturologije mitja Velikonja razlaga, kako je kot osemnajstletni vojak JLA v intervjuvala, že poznala ali ne, so bili pogovori o spominih na služenje vojaškega roka ter odročni karavli na avstrijski meji kuhal za vse svoje vojaške tovariše; za Harizove tople njihova prizadevanja, da te izkušnje umestijo v trajektorije lastnih življenj in širših zgo- spomine na Đurico, njegovega vojaškega kolega iz osrednje Srbije, ki mu je ob začetku dovin, zaznamovanih s prelomom in izgubo – pomemben vidik našega odnosa. V tej vojne v Bosni ponudil zatočišče na svojem domu; za Božidarjevo nezmožnost, da se etnografski situaciji sem o svojih moških sorodnikih, prijateljih in znancih izvedela ne- sprijazni z izgubo prijateljstva z Đuro, s katerim je ohranjal stike še dolga leta po slu- kaj novega in drugačnega, nekaj intimnega in neprimerljivega s tistimi jazi, ki so jih ka- ženju vojaščine v Postojni, vendar je Đura prekinil stike z njim, ko so se na Hrvaškem zali v običajnih okoliščinah. Številne pogovore – o krajih v Srbiji ali Sloveniji, kjer so začeli spopadi med Hrvati in Srbi. ni prostora niti za tesnobo fotografa francija Vi- moški preživljali čas vojaščine, ali o prijateljih iz vojske – je sprožilo to, kdo sem, od kod ranta, ki je v Ljubljani razstavil svoje fotografije vojaških tovarišev in me prosil, naj prihajam, kje živim zdaj ali kateri jezik govorim. Pri moških, s katerimi se prej nismo poiščem nekatere izmed njih. Sam si tega ni upal storiti, ker se je preveč bal, kaj bi poznali, je bilo deljenje vojaških zgodb z mano pogosto pogojeno s poprejšnjim subtil- lahko izvedel o njihovi usodi v času, zaznamovanem z nasiljem in smrtjo. nim iskanjem skupnih točk ter medsebojnim prepoznavanjem in zaupanjem, kar je po- Ta knjiga pripoveduje o moških v izključno moški vojaški instituciji in njenih gosto privedlo do dolgotrajnih prijateljstev. homogenizirajočih učinkih, hkrati pa si prizadeva za dehomogenizacijo diskurzov o Številni od njih mi niso mogli pripovedovati o obdobju, ki so ga preživeli v vojski, zgodovini Jugoslavije in socializmu nasploh, tako da se posveča spominom, prijatelj- ne da bi mi govorili tudi o poznejših dogodkih, ki so odločilno zaznamovali njihovo stvom in čustvom, ki so nastali med služenjem vojaškega roka, njihovim formam in življenje in njihov pogled na preteklost. Za elmaza je bil to neki dogodek iz aprila modalitetam, v katerih se kažejo v sedanjosti. Takšen pristop moških ne prikazuje kot 1999, za Hariza pa čas, preživet v koncentracijskem taborišču Trnopolje in pokol v homogenega, trdnega kolektiva, temveč kot nemirne in razdeljene subjekte, katerih Srebrenici, v katerem so mu pripadniki vojske bosanskih Srbov pobili večino moških družbeni obstoj je zaznamovan s protislovji in ga ni mogoče zreducirati na jasne, vna- članov družine. Tema dvema moškima in še več drugim, s katerimi sem se pogovarja- prej opredeljene kategorije. Te forme in modalitete, spomini in čustva so znani in la, je pogovor o služenju vojaškega roka v JLA z žensko iz Srbije pomenil veliko več kot skupni številnim, hkrati pa na edinstven način in odločilno zaznamujejo življenjske zgolj obujanje spominov na dogodke med vojaščino, ki so si bili vsi podobni, smešni, poti posameznikov. V želji po prepoznanju in upoštevanju te hkratne skupne narave pogosto banalni, včasih tudi bizarni. Prav tako to zame ni bilo samo etnografsko delo. in edinstvenosti form, spominov in čustev svoje sogovornike, ki imajo v knjigi glavno Ti pogovori so predstavljali postjugoslovanska srečanja in so pogosto potekali daleč vlogo, imenujem z njihovimi pravimi imeni. od tam, kjer sem bila doma sama in kjer je bil doma moj sogovornik, preden so Jugo- na narativ te knjige so vplivali tudi kompleksni načini mojega umeščanja v odnosu slavijo razdejali etnične vojne in nasilje. Potem pa je tu še minevanje časa, časovna do sogovornikov ter njihovih zgodb in čustev. Tako kot življenja v vojašnicah JLA ni bilo razsežnost, ki je pomembno vplivala na moj odnos do teh moških in do te knjige: nji- mogoče ločiti od ritualiziranih form, skozi katere se je odvijalo, tudi moje raziskave o hove zgodbe – intimne, boleče, nerešljive, edinstvene – sem v dolgih letih njenega izkušnjah služenja vojaškega roka med nekdanjimi naborniki JLA ni mogoče ločiti od nastajanja nosila s seboj. sTrUkTUra knjiGe in (samo)dojemanja vojakov ter kako so te forme ustvarjale čustvene in smiselne od- nose. V četrtem poglavju predstavim uniformo, njeno moč brisanja razlik med nabor- Po predstavitvi družbenopolitičnega konteksta, znotraj katerega sta štiri desetletja niki in načine, na katere je strukturirala življenje v vojašnicah in zunaj njih. obravna- in pol obstajala Jugoslovanska ljudska armada in obvezni vojaški rok, v prvem po- vam konkretne učinke vojaške uniforme in njen pomen za odnose med mladimi jugo- glavju opišem glavne pripovedne niti o služenju vojaškega roka v Jugoslaviji in nači- slovanskimi moškimi, zbranimi v vojašnicah JLA, pa tudi za odnose med uniformira- ne, na katere se te pojavljajo in krožijo v obdobju po razpadu nekdanje skupne drža- nim in »navadnim« jazom teh moških. ve. osredotočam se na nasprotje med vseprisotnostjo vojaških zgodb v postjugoslo- V petem poglavju se osredotočam na ritualizacijo in standardizacijo življenja v vanskem prostoru in težavami pri njihovem vključevanju v življenjske poti dejanskih JLA ter pokažem, kako sta omogočali delovanje vojaške institucije in krepitev njene moških, posledice česar so molk, oklevanje in suspenz, modalitete, prek katerih z moči nad vojaki, obenem pa sta tudi ščitili vojake pred to močjo. Ta sposobnost za- vojsko povezana čustva delujejo kot sila, ki v času po politični katastrofi obuja izgu- ščite, ki jo je imela ritualizacija, je segala tudi čez ograje vojašnic in je predstavljala bljeno prihodnost. protiutež silam etnizacije, ki zaznamujejo realnost v obdobju po razpadu Jugoslavije V drugem poglavju predstavim značilnosti jugoslovanske vojaške institucije, za- in njene vojske. Uniforma je imela univerzalno moč ustvarjanja enakosti in enako- radi katerih se je lahko v totalno, represivno in ritualizirano izkušnjo služenja vojaške- pravnosti vseh moških v JLA, ritualizacija pa je s svojo zaščitno funkcijo zmanjševa- ga roka zasejalo seme utopične imaginacije: njen sinkretični značaj, povezanost z ju- la pomen etnične in razredne identitete teh moških ter v ospredje postavila njihovo goslovanskim nadnacionalnim državljanskim projektom in ideologijo bratstva in uniformo. oboje skupaj je nakazovalo utopično možnost, da bi se ti moški med se- enotnosti ter kombinacija istosti (in enakosti) moških in njihove radikalne različnosti, boj prepoznavali in bili pomembni drug drugemu v univerzalnem in moralnem ki je zaznamovala to izkušnjo. smislu, kot (dobri) ljudje – možnost, ki se je v katastrofalnih dogodkih devetdesetih V tretjem poglavju ponudim vpogled v vsakdanjo realnost vojaščine in v rituale, let prejšnjega stoletja v veliki meri izgubila. rutina, ritualiziranost in uniformira- iz katerih je bila sestavljena, v vsakdanje rutine in protokole, ki so zapolnjevali skoraj nost se tako kljub vsem svojim omejitvam in prisilni naravi razkrivajo kot forme, ki vsak trenutek dneva v JLA in se jih je bilo treba naučiti s ponavljanjem. Dva dela slu- jih naseljujejo izgubljene (politične) alternative in čustva, ki še vedno tlijo pod ruše- ženja vojaškega roka sta bila strukturirana z dvema različnima časovnima percepcija- vinami socialistične države in njene vojske ter ideologije bratstva in enotnosti, ki je ma. V prvem delu (sh. obuka) so bili naborniki izpostavljeni intenzivnemu usposablja- bila v njunih temeljih. nju, izobraževanju in urjenju, katerih namen je bil nabornike disciplinirati, hkrati pa V šestem poglavju se še naprej osredotočam na forme in opisujem prva znamenja jih pripraviti za usklajeno in učinkovito delovanje v kolektivu. V drugem delu (po pre- procesa tragičnega propada Jugoslavije, ki so se pokazala prav v slabljenju in razpada- komandi) se je čas upočasnil, a je bilo služenje še naprej sestavljeno iz vsakodnevnih nju ustaljenih ritualiziranih in standardiziranih oblik bivanja in življenja v JLA. Spo- rutin. V tem poglavju predstavim delovanje teh rutin, pri čemer izpostavim njihovo sobnost zaščite, ki so jo imele ritualizirane oblike, je oslabela, za odnos do nabornikov vlogo pri ustvarjanju skupnih temeljev za zelo različne moške, zbrane v posameznih in njihovo usodo pa je postala odločilna njihova etnična pripadnost, ki je prevladala enotah JLA. Te rutine vojakom niso zgolj omogočale učinkovitega in usklajenega de- nad močjo brisanja razlik, ki jo je imela uniforma. Z bližajočim se koncem Jugoslavije lovanja, temveč so jim dajale tudi skupni jezik, najsi je bil ta še tako tog, reduciran in je ideja o JLA kot »vojski miru« začela bledeti, jugoslovansko vojsko pa so začeli opre- performativen, ter omogočale skupno življenje, katerega posledice so bila čustva, pri- deljevati običajni pomeni, ki jih pripisujemo vojaškim institucijam: nasilje, strah, po- jateljstva in dragocene izkušnje. nižanje, vojna in ubijanje. V naslednjih dveh poglavjih se posvečam dinamiki med enakostjo in radikalno V vmesnem delu med šestim in sedmim poglavjem je na kratko predstavljena različnostjo mladih moških, ki so služili v JLA, ter razpravljam o tem, kako so forme, končna faza razkroja form, s katerimi je jugoslovanska vojska ustvarjala pogoje za ki so tvorile vsakodnevno realnost služenja vojaškega roka, vplivale na subjektivitete specifično družbenost, etičnost in prihodnost, ki so se v procesu razkroja izgubile. Bralke in bralce povabim na kronološki sprehod po dogodkih v obdobju katastrofe, ki V epilogu se na kolektivno izkušnjo vojaščine v socialistični jugoslovanski vojski je zaznamovala življenja nabornikov JLA, katerih spomini so predstavljeni v tej knjigi, ozrem s perspektive globalnega trenutka, v katerem sem končevala delo na tej knjigi, pa tudi vseh tistih, ki živimo na tem prostoru, opustošenem z nasiljem in uničenjem. trenutka, ki so ga zaznamovali pandemija bolezni covid-19, vojna v Ukrajini, razmah Ta kronologija dogodkov je neizogibno selektivna in nepopolna, vendar tudi v tej okr- desničarskega populizma in propadajoči pozni kapitalizem. Sprašujem se o političnih njeni obliki kaže na tragično prepletenost ljudi, krajev, dogodkov in destruktivnih sil, pomenih te izkušnje in njenega življenja potem za državljane nekdanjih jugoslovan- ki jim vladajo, razkriva pokrajine, življenja in subjektivitete, ki jih je katastrofa za ve- skih republik na evropskem obrobju, obenem pa se posvetim tudi širšim prizadeva- dno spremenila. njem za imaginacijo prihodnosti ter prakticiranje kolektivnosti in solidarnosti v glo- Katastrofi je sledil balni politični sedanjosti. čas potem , negiben in z zaprtimi obzorji prihodnosti. Prine- sel je nove meje in normaliziral etnizirano logiko življenja, ki narekuje sploščevanje Skozi celotno knjigo se posvečam formam in njihovim zmožnostim in tako posku- in preoblikovanje biografij, tlači ljudi v ozke škatle etničnih identitet, ruši znane šam orisati razvojno pot ritualiziranih in standardiziranih form: te so se uveljavile sku- svetove in izbrisuje nekoč predstavljive prihodnosti. Tej novi logiki so se morali pri- paj z jugoslovanskim socializmom in njegovo vojsko, imele so pomembno vlogo v delo- lagoditi tudi arhivi JLA, ki so preteklost začeli razkrivati kot »stabilen referent v vanju te vojske, obenem pa so omogočale tudi čustvene vezi in zagotavljale prostor za službi sedanjosti« (Baer 2002, 107). To prilagajanje je glavna tema sedmega poglav- utopično imaginacijo. S približevanjem konca socializma in Jugoslavije ter začetkom ja, v katerem opisujem, kako je vplivalo na telesa, biografije in postjugoslovanske nasilnih konfliktov, v katerih sta izginila, so te ustaljene forme postale ohlapnejše, niso filmske narative o JLA ter na politiko spominjanja in pozabljanja v času po jugoslo- bile več zmožne ustvarjati smiselnih povezav in afektov, njihova zaščitna moč pa je ble- vanskih vojnah. dela. ne glede na to, kako poenostavljen se lahko zdi, takšen razvojni lok ponuja drugač- nekateri deli arhivov in spominov na JLA so vseeno ostali zmožni izpodbijati no perspektivo od prevladujočih pogledov na evropske socialistične projekte, ki v utrje- sedanjo etnonacionalno logiko in nakazovati njene alternative. V osmem poglavju po- vanju ritualiziranih form vidijo znak izčrpanosti ideologije, njenega vsebinskega in po- skušam pojasniti to zmožnost z analizo razmerja med ritualiziranimi in monotonimi menskega izpraznjenja ter vzrok dokončnega razpada socializma. Takšen razvoj form, formami, skozi katere je potekalo služenje vojaškega roka, in afektom, pri čemer ki so tvorile izkušnjo socializma, pa tudi dejstvo, da so socialistične institucije s pomo- obravnavam modalitete, prek katerih te forme niso delovale kot performativna sred- čjo teh form omogočale produkcijo afektivnih vezi, zaradi katerih je ta izkušnja še vedno stva, temveč so postale življenje. Hkrati me zanimajo temporalnosti, v katerih so lah- smiselna, pomembna in dragocena, nakazuje možnost drugačnega razumevanja raz- ko te forme postale mesta utopične imaginacije in izgubljenih potencialnih prihodno- merja med monotonimi, standardiziranimi, »ideološkimi« formami in propadom soci- sti. Posebej se posvečam prijateljstvu med moškimi ter ekonomijam solidarnosti in alizma. napeljuje nas na razmislek o tem, da socializem morda ni propadel zato, ker se skrbi kot izjemno močni čustveni tkanini, ki so jo spletli monotoni, ritualizirani in državljani niso mogli več poistovetiti z avtoritativnimi diskurzi in praksami, ker so se performativni vzorci življenja v vojašnicah JLA. njihove forme preveč oddaljile od njihovih pomenov, temveč zato, ker je bila oslabljena in nazadnje uničena infrastruktura, v kateri so bili takšni diskurzi in prakse smiselni. V devetem poglavju obravnavam zmožnost spominov na JLA, da vnašajo nemir Zaradi uničenja te infrastrukture jugoslovanski socializem ni zmogel ohranjati svojih v negibnost časa potem, da ga postavljajo pod vprašaj in ga destabilizirajo. Življenje ideoloških vrednot in v prihodnost usmerjenih imaginarijev bratstva in enotnosti, soli- potem vojaškega roka v JLA se kaže v modalitetah, zaznamovanih z negativnim darnosti, tovarištva, samoupravljanja in neuvrščenosti. Posledično državljani socializ- predznakom – v tišini, neodločnosti, suspenzu in nemožnosti – a to so obenem ma niso zavrnili zato, ker so se njegove oblike preveč izpraznile in oddaljile od tega, kar modalitete, s katerimi življenje potem vznemirja preteklost, izpodbija ustaljene ča- se je v življenju zdelo smiselno, temveč zato, ker sta se družbena in institucionalna in- sovne okvire in diskretno, a vztrajno nakazuje alternative sedanjosti po jugoslovan- frastruktura spremenili tako, da nista mogli več učinkovito »gostiti« form, ki ustvarjajo ski katastrofi. kolektivne pomene, afekte in v prihodnost usmerjene imaginarije. 1 / Zgodovina, zgodbe Korenine socialistične Jugoslavije in njene vojske segajo v čas druge svetovne vojne in množične mobilizacije državljanov v narodnoosvobodilno vojsko, ki je združevala protifašistični odpor z razrednim bojem in socialno revolucijo. Jugoslovanska federa- in njihovi subjekti cija je bila formalno ustanovljena 29. in 30. novembra 1943 na drugi skupščini Anti- fašističnega sveta za narodno osvoboditev Jugoslavije (AVnoJ) v bosanskem Jajcu, po vojni pa jo je sestavljalo šest republik in dve avtonomni pokrajini: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija (z avtonomnima pokrajinama Vojvodino in Kosovom) in makedonija (gl. zemljevid 1.1). Socialistična Jugoslavija je bila politični projekt, ki je združil več etničnih skupin z različno zgodovinsko dediščino, različnimi nacionalnimi identitetami in različnimi izkušnjami z državnostjo v preteklosti. Ta projekt je bil tesno in večplastno povezan s politično idejo jugoslovanstva, ki je bila leta 1918, ko je bila prvič udejanjena v Kra- ljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje (1929) preimenovani v Kraljevino Jugo- slavijo, stara že stoletje. Zemljevid 1.1: Socialistična Jugoslavija in njen položaj v Evropi avtorica: © mateja rihtaršič. Kot poudarja zgodovinar Dennison rusinow, je imelo v devetnajstem stoletju jugo- 27.143. Državljani Srbije (in drugih postjugoslovanskih držav), ki vztrajajo pri pripa- slovanstvo različen pomen za različne južnoslovanske narode. V obdobju Kraljevi- dnosti narodu, ki ne obstaja že tri desetletja, se individualno in simbolno zopersta- ne Jugoslavije sta se izkristalizirali dve glavni pojmovanji jugoslovanstva: prvo »so vljajo realnosti, vzpostavljeni z nasilnimi vojnami v devetdesetih letih 20. stoletja, »ki imenovali 'integralno jugoslovanstvo' oziroma 'jugoslovanski unitarizem'. Ta je bodisi jim je sledil nastanek sedmih novih nacionalnih držav in ene etnične države znotraj zanikal narodnost Slovencev, Hrvatov in Srbov bodisi jih je skušal nadomestiti z za- federativne države: Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine (in znotraj nje republi- govarjanjem obstoja oziroma možnosti za obstoj (danes imenovane 'izgradnja naroda', ke Srbske), Črne gore, Srbije, Kosova in Severne makedonije« (Kirn 2019, 15). V tej angl. nation-building) enotnega jugoslovanskega naroda, razdeljenega na zgodovin- realnosti je »nesporen horizont njihove prihodnosti postal avtoritarni kapitalizem v sko formirana 'plemena' ali zgolj 'imena'. Drugo pojmovanje je priznavalo in podpiralo okviru monoetničnih in monoreligijskih skupnosti« (Kirn 2019, 15). ske politične oblasti so v šestdesetih letih opustile vztrajanje pri enotni jugoslovanski bol in ključni notranji dejavnik v socialistični Jugoslaviji (Bieber 2008, 302). Leta 1951 identiteti kot alternativi etničnim identitetam, država pa je delovala kot »prava fe- se je preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) (milivojević 1988, 2). Kot deralna država, ki je svojim narodnostim in etničnim skupinam zagotavljala veliko institucija je bila JLA eden od treh stebrov politične moči v socialistični Jugoslaviji, stopnjo regionalne avtonomije« (Bertsch 1977, 89). 1 Ta federalistični, pluralistični skupaj s Komunistično partijo Jugoslavije (ki se je leta 1952 preimenovala v Zvezo pristop je bil dodatno institucionaliziran z ustavo iz leta 1974. Vendar pa so dinamika komunistov Jugoslavije) in Upravo državne varnosti (milivojević 1988, 5). – ter napetosti – med partikularnimi nacionalnimi interesi republik in avtonomnih Jugoslovanska vojska je podobno kot druge zvezne institucije poudarjala »nacio- sorodnih narodov s skupnimi interesi in težnjami« (rusinow 2003, 26). Prevladala je svobodilna vojska precej hitro preoblikovala v Jugoslovansko vojsko kot mirnodobno druga različica, zlasti v socialistični Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Jugoslovan- vojaško silo, ki je temeljila na sistemu splošnega naborništva in je postala močan sim- trajne ločene narodnosti ter iskalo zvezne in druge modele za večnacionalno državo Jugoslovanska ljudska armada je bila ustanovljena leta 1945, ko se je narodnoo- pokrajin na eni strani ter zvezno državo na drugi strani zaznamovali politično življe- nje Jugoslavije vse do njenega konca. nalne kulture« svojih vojakov in je zelo pazila, da ni vsiljevala nobenega enotnega ali hegemonističnega modela organizacije vojaškega življenja, pri čemer pa je bila obču- slovansko identiteto. Ta povezava je postala še posebej močna z začetkom krepitve povezanost, je bila JLA organizirana po ekstrateritorialnem načelu: naborniki so bili centrifugalnih in nacionalističnih teženj, ki so pripeljale do razpada Jugoslavije. Prav poslani na služenje vojaškega roka čim dlje od svojih domov, skoraj vedno v drugo tako je jugoslovansko socialistično državljanstvo ostalo pomemben politični koncept, jugoslovansko republiko, enote pa so bile sestavljene iz mladih moških, ki so prihajali tesno povezan s tremi pomembnimi ideološkimi stebri – protifašizmom, internacio- z vseh koncev države in so se zelo razlikovali po narodnosti, izobrazbi, družbenem nalizmom oz. neuvrščenostjo ter samoupravljanjem, s katerimi je Jugoslavija ustvar- položaju, izkušnjah, kulturnih preferencah in načrtih za prihodnost. mreža vojašnic, jala svojo različico socializma (gl. Spaskovska 2021). Vplivalo je tudi na intimne sveto- vadbišč, karavl in kulturnih domov vojske se je raztezala čez celotno ozemlje nekdanje izginili ideja in možnost obstoja in delovanja zunaj okvirjev, ki jih določa etnična pri- duh jugoslovanstva ter povezanost med častniki in vojaki, ki bi bila nujna za učinkovi- padnost. Ta možnost je bila vedno pomembna in je bila neločljivo povezana z jugo- to obrambo socialistične države, če bi bilo to potrebno. Da je lahko ustvarjala takšno Uradna opustitev integralnega jugoslovanstva ni pomenila, da sta popolnoma tljiva na vsakršno manifestacijo etnonacionalizma. Hkrati si je prizadevala okrepiti ve jugoslovanskih državljanov in opredeljevalo obzorja njihove politične imaginacije Jugoslavije. Kljub temu sta bila služenje vojaškega roka kot izkušnja in institucionalno in samopodobe še dolgo po koncu socialistične države. Tako se je na primer ob popisu življenje JLA v veliki meri ločena od širše družbe ter njenih običajev in struktur. Ži- prebivalstva leta 1981 za Jugoslovane opredelilo 5,6 odstotka državljanov, kar je pet- vljenje nabornikov JLA je bilo zaznamovano z izolacijo, disciplino, urjenjem in rutino, krat več kot desetletje prej. V postjugoslovanski Srbiji se je ob popisu leta 2002 tako zato je bilo precej oddaljeno od jugoslovanskih idealov samoupravljanja, svobode in opredelilo 80.721 prebivalcev, ob popisu leta 2011 pa se je to število znižalo na 23.303. samouresničevanja. ob popisu leta 2022 je bil zaznan presenetljiv porast števila Jugoslovanov, in sicer Leta 1968 je bil jugoslovanski obrambni sistem deležen precejšnjih sprememb in 1 je bil preoblikovan v splošno ljudsko obrambo, ki je z vsesplošnimi jugoslovanskimi Za več o opuščanju ideje o enotni jugoslovanski identiteti kot alternativi etničnim identitetam akcijami, vajami in usposabljanji v nacionalne obrambne sile vključila vse državljane v šestdesetih letih 20. stoletja gl. Grandits 2008. in se tako približala omenjenim socialističnim idealom. Spremembe so prinesle teri- kot je zapisal milivojević, »je bila Jugoslovanska vojska (in pozneje Jugoslovan- torialno organizirane enote teritorialne obrambe. JLA je postala eden od elementov ska ljudska armada) ekskluzivna, hermetično zaprta in odrezana od jugoslovanske tega vsedržavnega obrambnega sistema, vendar te spremembe niso bistveno vplivale družbe in domnevno obdarjena z nadnacionalno 'jugoslovansko' identiteto« nanjo: vse do razpada Jugoslavije je ohranila sistem splošnega naborništva in strogo (milivojević 1988, 14).3 menu jugoslovanskih državnih interesov in je ostala neprizanesljiva do vseh pojavov ma, katerega ideološka okorelost, konvencionalnost, toge forme, konservativnost in etnonacionalizma, ki so s približevanjem konca Jugoslavije postajali vse pogostejši. posledična odtujenost od življenja državljanov so neizogibno pripeljali do njegovega ekstrateritorialno organizacijo. ideološko je še naprej vztrajala pri primarnem po- Takšen pogled na JLA je odraz razumevanja socializma kot političnega siste- Služenje vojaškega roka je bilo obvezno za vse mlade moške, razen za tiste, ki propada. Vendar pa je tezo o popolni ločenosti jugoslovanske vojske od družbe težko so imeli resne zdravstvene težave ali posebne družinske okoliščine, in JLA nikoli ni uskladiti ne le s preštevilnimi referencami na JLA v popularni kulturi socialistične Ju- pokazala veliko razumevanja za zahteve po civilnem služenju in ugovoru vesti, ki goslavije, temveč tudi z vseprisotnostjo pripovedi o služenju vojaškega roka v JLA ter so se pojavile v osemdesetih letih z razmahom civilne družbe in družbenih gibanj spominov in sklicevanj na to obdobje, ki krožijo v postjugoslovanskem prostoru. Kako (milivojević 1988, 14).2 V začetku devetdesetih let, ko je bilo etničnih napetosti in so videti te »vojaške zgodbe«, kaj nam njihove forme povedo o tej izkušnji in kako nasilja vse več, so vojaki JLA še vedno opravljali vojaščino daleč od doma, v mešanih vplivajo na naše razumevanje jugoslovanskega socializma, njegove vojske in moških, enotah, ki naj bi utelešale jugoslovanske ideale, ki so bili zunaj izoliranih prostorov ki so desetletja služili v njej? Kako so povezane z življenjskimi zgodbami in specifično vojašnic že opuščeni. Poleg tega so imeli nemogočo in tragično nalogo braniti fede- časovnostjo stanja potem, zaznamovano z izgubo in prelomi? rativno socialistično državo, ki so jo že zapustili vsi njeni sestavni deli. JLA se je še naprej oklepala retorike o ohranitvi Jugoslavije in se je v etničnih spopadih, ki so pripovedne niTi sledili, postavila na srbsko stran. Uradno je prenehala obstajati leta 1992, ko se je preimenovala v Vojsko Jugoslavije in postala vojaška sila Zvezne republike Jugosla- Kljub velikim razlikam med moškimi, ki so služili vojaški rok v jugoslovanski vojski, vije, sestavljene iz Srbije in Črne gore. sledijo pripovedi »vojaških zgodb« nekaj značilnim vzorcem. Zaradi omejenosti in V obdobju po razpadu socialistične Jugoslavije in JLA ter nasilju, v katerem sta istosti – materialnega sveta vojske, jezikovnih vzorcev, rutin in protokolov, iz katerih propadli tako država kot vojska, se je v političnih in akademskih diskurzih utrdila po- je bilo sestavljeno vsakdanje življenje – je nabor tem, ki se pojavljajo v teh zgodbah in doba jugoslovanske vojske kot konservativne, toge institucije, ločene od državljanov. spominih, precej omejen. Te teme je mogoče združiti v tri značilne pripovedne niti. obravnavana je bila kot nasprotje emancipatornih vidikov jugoslovanskega socializ- Govorijo o prijateljstvih, ki so jih moški sklenili med služenjem vojaškega roka. Govo- ma, ki so se izražali v politikah suverenosti narodov in narodnosti, samoupravljanja in rijo tudi o tem, kaj so se ti moški v vojski naučili ali pridobili – o izjemnih izkušnjah, neuvrščenosti. Leta 1988 je marko milivojević, raziskovalec na Univerzi v Bradfordu, ki v drugih družbenih okoljih ne bi bile mogoče ali verjetne. in končno, govorijo o opisal JLA kot »zelo konvencionalno in izrazito konservativno« institucijo, ki je bila spretnostih in strategijah, ki so jih moški razvili pri interakciji z vojaško institucijo – v popolnem nasprotju tako z revolucionarno narodnoosvobodilno vojsko iz druge o trdoživem prenašanju urjenja in kapric častnikov ter o iznajdljivosti pri izumljanju svetovne vojne kot s splošno ideološko usmeritvijo Jugoslavije, »znano po radikal- nem ideološkem eksperimentiranju na vseh področjih političnega, gospodarskega in 3 milivojević z ostro dihotomijo med partizansko vojsko v drugi svetovni vojni in jla odkrito družbenega življenja«. V nasprotju s partizansko vojsko v času druge svetovne vojne, zmanjšuje jugoslovanski značaj partizanskih osvobodilnih sil. čeprav so bile partizanske enote »ki je bila izrazito večnacionalna in popolnoma socialno integrirana z ljudstvom,« res organizirane pretežno teritorialno, je bil širši, jugoslovanski okvir neločljivo povezan z nji- hovim delovanjem; ločevanje jugoslovanske ideje od tega, za kar so se partizani borili in za kar je toliko ljudi umrlo, je revizionističen pogled na zgodovino druge svetovne vojne v jugoslaviji. 2 v socialistični jugoslaviji do sredine osemdesetih let ni bilo predvidenega ugovora vesti, zato legendarna prva proletarska divizija je bila na primer izrazito večetnična. v eni najpomemb- so bili tisti, ki so se izogibali naboru, sodno preganjani. Tudi ko je bil ugovor vesti dovoljen, so nejših bitk na reki sutjeski v vzhodni bosni in hercegovini so partizani izgubili več kot tretjino imeli status ugovornika vesti le verniki, in tudi ti so morali služiti vojaški rok, samo brez orožja svojih pripadnikov in pripadnic, ki so bili iz hrvaške, bosne in hercegovine, srbije in črne gore. (Garb in jelušič 2005, 171). samo iz hrvaške dalmacije je v bitki umrlo več kot 3.000 partizanskih borcev in bork . subverzivnih strategij, da bi si olajšali služenje ali se preprosto zoperstavili avtori- v Grčiji piše: »Zelo pogosto se zdi, da naborniki ali bivši naborniki pretiravajo in se tetam. Večina mojih sogovornikov se je tako ali drugače dotaknila teh tem, ko so z hvalijo s težavami in kaznimi (gr. Kapsonia), ki so jih morali prestati med osnovnim mano delili svoje spomine na JLA. omenjene teme so izrazito intertekstualne in jih usposabljanjem« (mouzelis 1971, 117). Poudarja tudi, da je v Grčiji precej razširjeno srečamo tudi v različnih izdelkih jugoslovanske socialistične popularne kulture,4 na prepričanje, da vojska »iz tebe naredi človeka«. Za fante iz višjega srednjega razreda primer v filmih Vojakova ljubezen, ki govori o mladem beograjskem plejboju, razvaje- naj bi bila vojaška disciplina dobro zdravilo za »razvajanje« v domačem okolju ter do- nem otroku iz bogate družine, ki ga na bolje spremeni služenje vojaškega roka v JLA,5 bra vzgoja za demokratična načela (enako obravnavanje vseh). Za kmečke fante, ki so ter Državni razred, kultnem jugoslovanskem filmu o floydu, razvajenem, nezrelem le redko zapustili svoje vasi, naj bi vojaščina razširila omejena obzorja in delovala kot plejboju in ljubitelju avtomobilskih dirk, ki se konča z njegovim odhodom v JLA, ki »civilizacijski« proces, saj naj bi jih naučila osnovnih higienskih navad (npr. umivanja naj bi iz njega naredila odgovornega moškega in bodočega očeta;6 ter v televizijski zob) ter osnovnih tehničnih in socialnih veščin (mouzelis 1971, 117). seriji Vojaki, nadaljevanju serije Ko sem bil vojak, ki predstavlja hvalospev prijateljstvu Kot pravi Tom Smith (2020, 3), so »vojaške institucije tesno povezane z druž- v jugoslovanski vojski. 7 Te pripovedne niti imajo tudi svoje vizualne ustreznike: slike, benimi ideali moškosti«, kar zagotovo velja tudi za socialistično Jugoslavijo. Zgodbe skulpture in grafike, ki so jih izdelali vojaki-umetniki in prikazujejo prijateljstvo in in spomini iz JLA spadajo v prepoznavne okvire tipično moških pripovedi, zato se različne dejavnosti vojakov, ki služijo v različnih vojaških rodovih; skupinske fotogra- zdi naravno njihove avtorje opazovati z vidika dveh znanih, a nasprotnih kategorij fije vojaških tovarišev, posnete v fotografskih studiih; posnetki iz vojašnic, na katerih moškosti: hegemonske oziroma militarizirane moškosti in marginalne oziroma al- mladi moški v uniformah stojijo v skupinah in se pogosto prijateljsko objemajo; ter ternativne moškosti. Poskusi razumeti, kako se moški, podvrženi vojaški instituciji, posnetki moških, ki pozirajo z orožjem ali se pretvarjajo, da se borijo drug proti dru- opredeljujejo do te institucije, običajno temeljijo na predpostavki konflikta »med gemu, ali posnetki, ki dokumentirajo subverzivno vedenje, kot je igranje na instru- družbenimi normami, institucionalno prakso ter osebnimi vrednotami in ideali« mente na mizi v vojaški knjižnici, poziranje »zgoraj brez« z orožjem ali ob znaku z (Smith 2020, 243). Vse, kar ne ustreza togemu konceptu idealizirane moškosti – zla- opozorilom, da je fotografiranje prepovedano. sti čustvene vezi med moškimi – je obravnavano kot nasprotje oziroma alternativa Te tri pripovedne niti lahko beremo kot »kolektivne in kulturno pogojene pri- temu (vsiljenemu) idealu ter kot vir trenj med posamezniki in institucijo. Ta precej povedi, ki tvorijo temelje, na katerih posamezniki gradijo svoje osebne zgodbe« uniformen pogled je še močnejši, ko gre za socialistične vojaške institucije. Smi- (Søndergaard v Anderson 2008, 145). nikakor niso značilne samo za zgodbe in spo- thova analiza filmov in literature, ki obravnavajo izkušnjo služenja vojaškega roka mine na služenje vojaškega roka v jugoslovanski vojski. Pogosto jih najdemo tudi v v nemški demokratični republiki, nakazuje, da sta bila konflikten in ciničen odnos drugih izključno moških pogovorih in spominih na izključno moške institucije, kot posameznikov do vojaške institucije svojstvena socializmu, čeprav ju je mogoče naj- so zapori in internati.8 na splošno tvorijo moške kolektivne izkušnje obveznega slu- ti tudi v zahodnih družbah (Smith 2020, 243). jaščine v različnih krajih in obdobjih (gl. npr. Das 2002; Herzog 2009; martin 2011; pripovedi o služenju vojaškega roka s strani zelo različnih moških in ki kaže na to, Smith 2020). nicos mouzelis o spominih na lastne izkušnje v mornariškem vadbišču da velika večina teh moških vidi vojaščino kot pomembno izkušnjo, kliče po inter- ženja vojaškega roka. Tesna, intimna prijateljstva so skupna značilnost izkušenj vo- moje etnografsko gradivo, iz katerega je razvidna precejšnja uniformiranost pretativnem okviru, ki bi presegal razumevanje odnosa med vojsko in posamezniki, 4 ki služijo vojaški rok, kot pogojenega z družbeno vnaprej določenimi koncepti mo- o intertekstualnosti v kontekstu rodezijske vojske gl. White 2004. 5 škosti ter kot neizbežno napetega in konfliktnega. Kaže, da binarne interpretativne vojnikova ljubav, rež. svetislav pavlović (jugoslavija, 1976). kategorije hegemonske, militarizirane moškosti napram alternativni moškosti in 6 nacionalna klasa, rež. Goran marković (jugoslavija, 1979). ciničnega nasprotovanja kolektivnim vrednotam napram nekritični identifikaciji z 7 kad sam bio vojnik, rež. stjepan Zaninović (Tv serija), Tv beograd/Zastava film, 1969–1970; njimi ne omogočajo celovitega razumevanja odnosa med posameznikom in ideolo- vojnici, rež. stjepan Zaninović (Tv serija), Union film/Zastava film, 1981. ško infrastrukturo jugoslovanskega socializma na splošno in vojaškim rokom kot 8 o izključno moških pogovorih gl. coates 2003. o spominih na povsem moške institucije eno osrednjih jugoslovanskih institucij. gl. mouzelis 1971; macdougall 2006. V nasprotju s prevladujočim razumevanjem JLA kot ločene od jugoslovanske so- bližine je privedla do prijateljstva, solidarnosti, naklonjenosti in medsebojnega pri- cialistične družbe je njeno ideološko jedro temeljilo na vrednotah in idealih, ki so bili znavanja, ki so bili značilni za ekstrateritorialne, izolirane in liminalne prostore za to družbo zelo pomembni, kot so enakost, večkulturnost, tovarištvo, kolektivnost in vojske in v drugih družbenih kontekstih ne bi bili mogoči. Ti pomena polni odnosi, solidarnost. Z vztrajanjem pri teh vrednotah in strukturiranjem življenja v vojašnicah vrednote in čustva niso bili naključni, temveč so bili bistvenega pomena za delova- okoli njih jugoslovanska vojska ni ponujala normativnega okvira, v katerem bi se vojaki nje vojaške institucije. Pripadali so inventarju »objektiviziranih družbenih imagi- lahko bodisi podredili idealu militarizirane moškosti ali pa se mu zoperstavili, temveč narijev« (Kalinin 2012), ki jih ni spoštovala in vzdrževala le vojska, temveč tudi dru- je ustvarila širše aksiološke koordinate, v katerih so se čustva, morala ter družinske, ge institucije in družbena področja jugoslovanske socialistične družbe – družine, družbene in državne vrednote in ideologije bolj skladale, kot so si nasprotovale. šole, mladinske organizacije, delovni kolektivi, popularna kultura in državljani kot s to izkušnjo, pričata bolj o specifični obliki kolektivnosti, ki je bila zmožna vključe- se JLA ne kaže kot izolirana od jugoslovanskega ljudstva, družbe in institucij ali kot njim nasprotna, temveč skladna z njimi. vati zelo različne in raznolike posameznike, kot o učinkovitosti JLA pri »militarizaciji enotnost pripovedi o služenju vojaškega roka in skupni nabor vrednot, povezan »vernakularni ideologi« (Kruglova 2017) jugoslovanskega socializma. V tem smislu jugoslovanskih moških« in njihovem ukalupljanju v isti ideal moškosti. Kot pokažem omejene forme, TrdoŽiva čUsTva, v četrtem poglavju, se uniformnost moških, ki jih je vojaška institucija naredila vse enake, in individualne značilnosti teh moških (zaradi katerih so se med seboj bistveno nemirni sUbjekTi razlikovali) niso izključevale, temveč so bile v kompleksnem medsebojnem razmerju – pogosto napetem, a hkrati produktivnem za smiselne vsebine in navezave. Prepri- Zgodbe, prigode in šale iz vojske ter reference na služenje vojaškega roka so v postjugo- čanje, da so nasprotovanje, distanca in cinizem edini legitimni odnosi posameznika slovanskem družbenem, kulturnem in virtualnem prostoru pogosto prisotni in pred- do socialistične kolektivistične ideologije (tako v vojašnicah kot zunaj njih), izhaja iz stavljajo pomembno obliko družbenega veziva tako med neznanci kot med prijatelji. časovnosti, ki jo določa stanje potem, zaznamovano s propadom socialističnega poli- Vojaški rok v JLA je še vedno ena najbolj prepoznavnih skupnih izkušenj, ki povezuje tičnega projekta. David Scott (2014, 163) opozarja, da je »s krepitvijo nestrpne in fun- ljudi prek etničnih meja nekdanje Jugoslavije. Ko se prvič srečata dva moška iz različ- damentalistične različice liberalizma […] cinizem postal sprejemljiv, če že ne nujen nih delov nekdanje Jugoslavije, ki pripadata generaciji, rojeni leta 1972 ali 1973 ali prej, del tako imenovanih tranzicij iz neliberalnih režimov«. Kot trdi William mazzarella, bo najverjetneje prej kot v petih minutah eden od njiju vprašal drugega: »Kje si bil v sodelovanje v kolektivnih ideoloških shemah, ki ni nedvoumno vključevalo distance, vojski?« Tudi moški, ki se dobro poznajo, si zelo pogosto pripovedujejo vojaške zgodbe nasprotovanja in cinizma, povzroči »motnjo v liberalni domišljiji«, ki destabilizira in prigode o krajih in ljudeh po vsej nekdanji državi. Služenje vojaškega roka in dogod- »osnovne psihološke kategorije, običajno vezane na liberalni subjekt – kategorije, kot ki iz vojske so pogosta tema spontanih vsakdanjih pogovorov. Povod zanje so lahko so individualnost, intencionalnost in iskrenost – s pomočjo katerih smo vajeni raz- najrazličnejši kraji, imena, predmeti, vonjave in okusi: »V Ljubljani živiš? Tam sem bil likovati med avtonomijo in podrejanjem, resničnostjo in gledališčem« (mazzarella leta 1977 v vojski.« »Za Hanko Paldum sem prvič slišal med služenjem vojaškega roka 2015, 92, 94). v Kolašinu.«9 »iz Beograda si? moj najboljši prijatelj iz vojske je bil Beograjčan.« »Ta hrana me spominja na dneve, ki sem jih preživel v vojski.« »Vsakič, ko slišim to pesem, ženje vojaškega roka, so bile v jugoslovanskih vojašnicah glavni dejavnik kolektivnosti se spomnim svojega služenja v JLA.« Značilni vojaški žargon in dogodki, ki so sesta- ritualizirane, monotone in predvidljive forme, iz katerih je bilo sestavljeno slu- vljali vojaško življenje, so v postjugoslovanskem prostoru še vedno prepoznavni in se vljanje vojaščine: izpolnjevanje ukazov, upoštevanje protokolov, oblikovanje enot in uporabljajo kot skupna kulturna referenca in neizčrpen vir humorja. Pri ohranjanju ter najmanjši skupni imenovalec, ki je vsem tem različnim moškim omogočal opra- dediščine JLA v obdobju po Jugoslaviji neizbežno sodelujejo tudi tisti, ki zaradi spola etničnih in jezikovnih ovir, zaradi česar je bila skupna izkušnja vojaščine smiselna ali starosti niso služili vojaškega roka: spomini na vojaščino so del družinskih zgo- izpolnjevanje nalog. Hkrati so omogočale povezave in komunikacijo prek razrednih, dovin, ki jih neštetokrat slišijo tudi ženske in otroci. Čeprav je bil v neposrednem in in pomembna v čustvenem, pa tudi v političnem smislu – ta vidik podrobneje obrav- navam v naslednjem poglavju. izkušnja hkratne radikalne raznolikosti in intimne 9 hanka paldum je bila v osemdesetih letih priljubljena jugoslovanska pevka narodne glasbe. temeljnem smislu vojaški rok v jugoslovanski vojski moška izkušnja, je bil obenem del in tega, kako »jezik teh zgodb udejanja moškost« (Coates 2003). Kot piše Jennifer Co- veliko širše kulturne imaginacije v jugoslovanskem social(istič)nem svetu. Umetnica ates, takšno posvečanje podrobnostim »predstavlja pomembno strategijo v moških Tanja radež je zapisala, da vojaške zgodbe in spomini ne pripadajo izključno moškim pogovorih: moškim omogoča, da se izognejo bolj osebnim pogovorom« (Coates 2003). in da so kraji po vsej nekdanji Jugoslaviji, kot so »Tuzla, Kikinda, Titov Veles, mostar, Poudarja, da je to pogosto namerna strategija, pri čemer navaja avtobiografsko študijo Vipava, Postojna, Kragujevac,« pomembne točke na osebnih zemljevidih žensk, saj so moškosti Davida Jacksona, v kateri ta zapiše: »Pogosto se zatečem k športnim stranem »tam služili v JLA njihovi fantje, sošolci, sosedje, bratje in bratranci« (radež 2010). v časopisu in se posvetim gradivu za neskončne ne-čustvene ne-pogovore z drugimi Pisatelj Goran Vojnović temu dodaja generacijsko perspektivo, ko piše, kako so nas moškimi« (Jackson 1990, 221). očetje nadlegovali »s tistimi svojimi prigodami in nezgodami iz 'slavne' JLA, zaradi Vendar pa se v zgodbah iz jugoslovanske vojske to trdovratno vztrajanje na po- katerih smo se celo otroštvo trudili niti pomotoma ne omeniti Prizrena, Kikinde, Vr- drobnostih kaže kot bolj kompleksno in manj izključujoče z moškimi čustvi. izkušnja basa, ali, v mojem primeru, Vipave, mest, v katerih se je nekoč doživljalo gore nečesa, vojaškega roka v JLA je bila odmaknjena od »običajnega« življenja in vsega, iz česar je o čemer se nam zares nikoli ni dalo poslušati, čeravno je bilo tam baje blazno zabavno bilo to življenje sestavljeno: začela se je po »popolni (čeprav začasni) prekinitvi s sta- in včasih tudi življenjsko pomembno« (Vojnović 2010). rim, znanim življenjem, ki je prišla nenapovedano in pri kateri ni bilo logične nadgra- Vojaščina v JLA je bila Jugoslovanom in Jugoslovankam z vseh koncev in krajev dnje starega ali kontinuitete s prejšnjim življenjem« (Palčok 1971, 112). Zato je spomin dostopna tudi prek popularne kulture: služenje v vojski je bilo tema oziroma prizo- na služenje vojaškega roka drugačen od spomina na sosledje dogodkov, ki sestavljajo rišče številnih pesmi, filmov in televizijskih serij. Jugoslovanska vojska je imela zelo »običajno« življenjsko pot, na kateri se nekatera imena in podrobnosti pomešajo, za- pomembno vlogo ne le v priljubljenih pop in novokomponiranih narodnih pesmih, brišejo ali pozabijo. Vendar pa se ta ločenost ne kaže kot motnja ter kot psihološka in ki so jih na željo staršev, starih staršev in sorodnikov predvajali na lokalnih radijskih čustvena travma – kategoriji, s katerima Tom Smith pojasnjuje »zanimanje za vzho- postajah ob odhodu v vojsko, temveč tudi v socialistični »visoki kulturi« in v pesmih dnonemško vojsko v življenjepisju, tako avtobiografskem kot fikcijskem, tudi po koncu za otroke. Številne generacije so odraščale ob gledanju oddaje Dozvolite da se obra- te institucije« (Smith 2020, 237). prosili za besedo) vsako nedeljo zjutraj – oddaje, ki je širši jugoslovanski javnosti prek nih pogovorih, med naključnimi srečanji ter v virtualnih prostorih in medijih, kljub televizijskih sprejemnikov predstavljala podrobnosti o življenju v JLA. Danes vojaške očitni pomembnosti te izkušnje za nekdanje nabornike in kljub podrobnostim, s ka- timo (»Dovolite, da spregovorimo« – izpeljanka vojaške fraze, s katero so naborniki Čeprav je tema služenja v JLA pogosto prisotna v popularni kulturi, v neformal- zgodbe intenzivno živijo v virtualnem prostoru, kjer si moški iz vseh koncev Jugosla- terimi se je ti spominjajo, pa se moški iz nekdanje Jugoslavije soočijo s težavami pri vije izmenjujejo svoje spomine, šale in prigode iz vojske ter zavzeto iščejo svoje nek- vključevanju služenja vojaškega roka v svoje biografije. Te težave so večplastne in so danje vojaške tovariše. Pojavljajo se tudi v literaturi, filmih in gledaliških predstavah posledica tega, da je ta izkušnja v osnovi liminalne narave. Vojaki so vojaški rok opra- o izkušnjah služenja v jugoslovanski vojski, s čimer so postale sestavni del popularne vljali daleč od doma, ločeni od svojih družin, prijateljev in stvari, ki so jih imeli radi in kulture v postjugoslovanskih družbah. ki so jim bile pomembne, ter podvrženi vojaški disciplini, zato so kljub univerzalnosti Dejstvo, da so spomini, izkušnje in dogodki iz JLA še vedno prisotni v družbe- in normativnemu razumevanju služenja v vojski kot nujnega elementa »normalne bi- nem življenju, priča o tem, da se je njihov kulturni pomen ohranil tudi v desetletjih ografije« tega doživljali kot nekaj zelo drugačnega in pogosto neprimerljivega z njiho- po razpadu Jugoslavije. Še pomembneje pa je, da so še vedno pomembni in relevan- vim »običajnim življenjem«. Čas, ki so ga preživeli v vojski, je bil v več pogledih čas tni za posameznike, ki so služili v JLA. Ti nekdanji vojaki jih običajno postavljajo v izključenosti iz njihovega življenjskega vsakdanjika. natančno določen časovni okvir: večina se spominja natančnih datumov začetka in izzivi se pojavljajo tudi kot posledica izgube politične imaginacije, zaradi kate- konca vojaščine ter drugih podrobnosti – imen vseh svojih vojaških tovarišev in ča- re se je služenje vojaškega roka zdelo družbeno smiselno, ki pa je razpadla skupaj z stnikov, krajev, iz katerih so ti prihajali, natančne lokacije krajev, kjer so služili in nekdanjo skupno državo. odkar so ti moški služili v vojski, se je ogromno spreme- opravljali vojaške vaje, nazivov za orožje in opremo, ki so ju uporabljali, in tako naprej. nilo – tako v njihovih lokalnih okoljih in v družbah, ki jim zdaj pripadajo, kot tudi v Takšna natančnost in posvečanje podrobnostim sta skupna značilnost moških zgodb globalnih geopolitičnih odnosih. Vojske, v kateri so služili, ni več, prav tako ne države, ki naj bi jo ta vojska branila. V vseh državah nekdanje Jugoslavije je bilo obvezno slu- lahko reference na izkušnje iz vojske razumljive tudi po razpadu Jugoslavije. Posledič- ženje vojaškega roka ukinjeno in nadomeščeno s poklicnimi vojskami – kot zadnja no moški z vseh koncev nekdanje Jugoslavije in z najrazličnejšimi življenjskimi potmi je to 1. januarja 2011 naredila Srbija. Zaradi tega pripovedovanje zgodb iz vojske ne vztrajajo pri pomembnosti in smiselnosti svojega vojaškega roka z modalitetami mol- more več povezovati različnih generacij moških in na ta način premostiti preloma iz ka, oklevanja in suspenza. Prijateljica iz Črne gore mi je potem, ko sem ji povedala za devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tako pisatelj miljenko Jergović opisuje tesnobo, ki svojo raziskavo spominov na jugoslovansko vojsko, zaupala naslednjo zgodbo: jo pri moških vzbuja obujanje spominov iz JLA zaradi njihove domnevne zastarelosti in neprimernosti: Prijateljica iz francije, poročena s Slovencem, me je lani poleti poklicala iz Žabljaka, ko sem bila v Podgorici.11 njen mož jo je peljal tja, ker je tam Vsak hrvaški moški prej ali slej začuti potrebo, da pove, kako mu je bilo v služil vojsko. Si predstavljaš – uboga francozinja! V Žabljaku ni ničesar, JLA. Večinoma to počnemo v najbolj neprimernih družbenih situacijah. prav ničesar. Verjetno je vse enako kot takrat, ko je služil v JLA. mlad, Takrat nas dame oštevajo in zavijajo z očmi, tistim finim fantom, ki so se uspešen moški je, a mu je njegova vojaščina tako pomembna, da je moral vojaščini izognili ali pa so jo v novejšem obdobju opravljali s čiščenjem ta kraj pokazati svoji ženi. To se mi zdi neverjetno. oken v študentskih domovih ali prinašanjem paštet iz trgovine vzgojite- ljicam v vrtcu – pa se zdijo naše zgodbe popolnoma passé. Jebiga, morda Kolegica antropologinja mi je povedala, da so tudi visoki častniki osvobodilne vojske imajo ti ugovorniki vesti celo prav, ampak tudi mi se ne moremo kar Kosova, ki jih je intervjuvala za svojo raziskavo, čeprav niso želeli odkrito govoriti o tako odpovedati letu svojega življenja samo zato, ker to ni več v modi. služenju v JLA, to poglavje v biografiji imeli za nekaj »nedotakljivega, iz česar se ni za (Jergović 2003) norčevati«. Tudi večina mojih sogovornikov mi je dala vedeti, da jim to, kar so doživeli v JLA, veliko pomeni, pri čemer pa so razlogi to, da je vojaški rok pomembno vplival najpomembnejši razlog za to, da je izkušnje služenja v jugoslovanski vojski težko na to, kdo so danes, večinoma ostali na polju neizrečenega in nerazložljivega. vključiti v življenjsko pot in tok biografskega časa, je nasilni razpad socialistične Ju- Brezkompromisno vztrajanje toliko moških pri pomembnosti in smiselnosti svo- goslavije. V razdrobljeni časovnosti obdobja po katastrofi ni mogoče vzpostaviti kon- jih izkušenj iz vojske izpodbija splošen pogled na čas, preživet v izolaciji v totalnih tinuitete med preteklo in sedanjo subjektiviteto, ki obstajata le kot bilokacija – »bi- institucijah, kot je vojska, kot »zapravljen ali izgubljen oziroma ukraden iz življenja« vanje telesa in duše na dveh različnih mestih hkrati«, kot sta to opisali dve slovenski (Goffman 1961, 67). Poleg tega se Jugoslavija s tem pretežno pozitivnim pogledom na umetnici. 10 Za elmaza, Hariza in vse preveč drugih jugoslovanskih moških je čas, ki obvezno služenje vojaškega roka ne glede na etnične, družbene in izobrazbene razli- so ga preživeli v JLA, zaradi nasilja, smrti in razdejanja v devetdesetih letih, ko je svet, ke precej razlikuje od mirnodobnega obveznega naborništva v drugih državah. Tako ki so ga poznali, razpadel, nepovratno ločen od njihove sedanjosti. Ker ne vedo, kaj se na primer Anders Ahlbäck opisuje, kako so bili v medvojnem obdobju finski moški je v tistih letih zgodilo z ljudmi, ki so jim bili pomembni – kaj so postali, ali so sploh polarizirani glede služenja vojaškega roka na podlagi razredne pripadnosti. Delavci preživeli – je razmišljanje o lastnih biografijah brez zadrege, melanholije ali nelagodja in kmetje ter na splošno nižje izobraženi moški so služenje vojaškega roka videli kot za večino moških še toliko bolj nemogoče. »preprosto zapravljen čas«, sestavljen iz nesmiselnih urjenj in nepravičnih kazni, ki so razpad Jugoslavije ni zgolj povzročil prelomov, negotovosti in diskontinuitet, »ogrožale dva temelja njihove moške samopodobe: osebno avtonomijo in možnost po- ampak je tudi uničil ideološke in institucionalne infrastrukture, ki so omogočale, da štenega dela« (Ahlbäck 2016, 1). na drugi strani pa so izobraženi moški in intelektu- so na omejenih prostorih vojašnic obstajali specifični načini življenja, oblike družbe- alci služenje vojaškega roka opisovali »skoraj kot skavtski tabor, ker je vladalo vzdušje nosti, afekti in vrednote. Tako so bile uničene tudi koordinate, znotraj katerih bi bile športne igrivosti in veselega tovarištva,« kot »zadnje varno zatočišče mladostništva 10 izraz bilokacija sta leta 1990 uvedli marina Gržinić in aina šmid. Gl. »bilokacija (bilocation) 11 Žabljak leži v pogorju durmitor na severozahodu črne gore. ima približno 2.000 prebivalcev (1990)« video, http://grzinic-smid.si/?p=271. in je s slabimi 1.500 metri nadmorske višine najvišje ležeče mesto na balkanu. pred odraslim življenjem, polnim zahtev, odgovornosti in dolžnosti« ter kot kraj, kjer so se fantje »naučili podrediti višjemu cilju in so tako dozoreli v odgovornosti odrasle moškosti« (Ahlbäck 2016, 1). Zaradi nerazrešenega razmerja med vseprisotnostjo referenc na JLA v obdobju po Jugoslaviji, težavami pri vključevanju izkušenj iz vojske v biografske pripovedi in pri vzpostavljanju kontinuitete ter tihim, a vztrajnim poudarjanjem pomena te izku- šnje se življenje potem vojaškega roka kaže v subtilnih, pritajenih registrih in v trenut- kih omahovanja – v premorih in tišini. To tiho, nemirno, negotovo življenje potem destabilizira sedanjost in kaže na izgubljena obzorja prihodnosti, drugačne od tiste, ki je postala sedanjost v postjugoslovanskih deželah: prihodnosti, v kateri bi naro- dnostno in v vseh drugih pogledih zelo raznoliki moški lahko živeli skupaj, se družili, čutili in skrbeli drug za drugega ter bili prijatelji; prihodnosti, za katero so si ti moški predstavljali, da jih čaka in da bo prišla, ko bodo slekli svoje vojaške uniforme; priho- dnosti, ki je bila videti svetla in polna možnosti. Toda v prihodnosti, ki je prišla, so bile biografije teh moških skrčene na eno samo značilnost: njihovo etnično poreklo in temu pripadajočo versko identiteto. možnost za to alternativno prihodnost, ki je propadla skupaj z Jugoslavijo, in pomembnost izkušnje služenja vojaškega roka nista bili vsajeni v jugoslovansko voja- ško institucijo kljub temu, kar je ta institucija s svojimi ponavljajočimi se rutinami in ritualiziranimi protokoli predstavljala, temveč sta bili v veliki meri rezultat prav teh njenih lastnosti. V naslednjem poglavju obravnavam najpomembnejše institucional- ne vidike JLA, zaradi katerih je bilo lahko služenje vojaškega roka v času po politični katastrofi pojmovano kot prostor utopične imaginacije. 2 / Utopija za bodečo žico Jugoslovanska ljudska armada je svojo legitimnost črpala iz kontinuitete s partizan- skim gibanjem in množičnim bojem za narodno osvoboditev in emancipacijo med drugo svetovno vojno. Vendar pa so bile med organizacijo obeh vojsk velike razlike. medtem ko je bilo partizansko gibanje med drugo svetovno vojno spontano in samo- organizirano, je bila JLA nasprotje tega: služenje vojaškega roka je bilo obvezno, izra- zito strukturirano in sestavljeno iz strogo predpisanih, predvidljivih, ponavljajočih se in ritualiziranih praks, osredinjenih na formo in pogosto oddaljenih od denotativnih pomenov. Jugoslovanske partizanske enote so bile večinoma organizirane teritorialno, medtem ko je JLA strogo upoštevala eksteritorialno načelo in je nabornike pošiljala na služenje vojaškega roka daleč od doma, v drugačno etnično, jezikovno in kulturno okolje, s čimer je hkrati ustvarjala mešane in raznolike enote. Zdi se, da je JLA s svojim obveznim vojaškim rokom, odmaknjenostjo od vsakda- njega življenja ter utemeljenostjo na poveljih, strogi hierarhiji in odsotnosti svobodne volje diametralno nasprotna revolucionarni partizanski vojski iz druge svetovne voj- ne, pa tudi poglavitnima konceptoma jugoslovanskega socializma – samoupravljanju in neuvrščenosti – ki sta še vedno zanimiva in fascinantna zaradi utopičnosti in uni- verzalizma ter stremljenja k zmožnosti delovanja onkraj odnosov, ki jih urejata moč in nadvlada. To nasprotje je še posebno izrazito, če JLA opazujemo z vidika političnih stališč, značilnih za naš čas – bodisi izrazito liberalnega, ki se osredotoča na pravice in svoboščine posameznika in omejuje možnosti za kolektivne politične projekte, bo- disi stališča levičarskih aktivistov in radikalnih gibanj, ki zavračajo etatistični model revolucije in za katere sta lahko odpor proti kapitalizmu in njegova alternativa zgolj protisistemska in zunaj državnih struktur.1 JLA je bila sinkretična institucija, ki je vojakom nudila več kot le vojaško urjenje in je bila tesno povezana z jugoslovanskim državljanskim projektom. Takšna tesna povezava med vojsko in državljanstvom še zdaleč ni bila značilna le za jugoslovansko socialistično državo; v strokovni literaturi je dobro dokumentiran pomen vojske za izgradnjo naroda, zlasti v multinacionalnih in imperialnih kontekstih.2 Ta povezava je še posebej močna in pomembna zaradi služenja vojaškega roka na podlagi splošnega naborništva (Krebs 2011; ingesson 2010). Vendar pa je imelo služenje vojaškega roka v JLA določene posebnosti, zaradi katerih je bilo sorodno in kompatibilno z drugimi emancipacijskimi vidiki jugoslovanskega socializma. Ti vidiki povezujejo služenje v JLA s kolektivno imaginacijo, ki se kaže kot utopična v času po razpadu Jugoslavije, 1 o propadu etatističnega modela revolucije gl. federici 2010, 284. 2 Za habsburško monarhijo glej npr. deák 1992; cole 2014; stergar in scheer 2018. ko so možnosti državljanov za življenje in delovanje zamejene z organsko razumljeni- Zaradi enoletnega ali daljšega vojaškega roka, ki je bil obvezen za vse mlade mo- mi etničnimi skupnostmi, državami, ki se do lastnih državljanov vedejo sovražno in ške v Jugoslaviji, je imela ta izkušnja – v nasprotju s poklicnimi vojskami – začasni s surovim kapitalizmom. značaj, zato je predstavljala precej izjemno (pa čeprav obvezno) epizodo v življenjih ju- jaških potreb jugoslovanske države. Podobno kot partizanska vojska v drugi svetovni Cilji splošnega naborništva v JLA so bili veliko širši od zgolj zadovoljevanja vo- goslovanskih moških. Za razliko od vojaških sistemov z univerzalnim naborništvom v nekaterih drugih državah, kot je na primer izrael, za katerega »lahko brez pretiravanja rečemo, da je izraelska vojska izraelska družba in izraelska družba izraelska vojska« vojni je JLA namenjala precejšnja sredstva za kulturne in izobraževalne dejavnosti, ki (Al-Qazzaz 1973, 144), je bila izkušnja vojaščine v JLA izrazito ločena od običajnega so veljale za nujen sestavni del vojaškega urjenja in katerih cilj je bil ustvariti pogoje sveta in družbenega življenja. Toda zaradi te ločenosti JLA ni bila odtujena od idej za samouresničevanje vojakov kot avtonomnih, celostnih in kompleksnih družbenih jugoslovanskega državljanstva in socialistične ideologije države ali v nasprotju z nji- subjektov, kar je bil obenem tudi način vzpostavljanja kolektivnosti na kvalitativno mi. Pravzaprav nasprotno – čeprav so bile vrednote družbene enakosti, bratstva in novih temeljih. Kot pravi William J. Stover, je za vojske, ki nastanejo iz revolucijskih enotnosti ter ideološka izhodišča samoupravljanja in neuvrščenosti pojmovane kot uporniških enot, značilno, da so »širše opredeljene ter imajo tudi politično, gospodar- inherentno jugoslovanske in so jih kot take promovirali institucije, mediji in kultura, sko, socialno in kulturno poslanstvo« (Stover 1976, 323–324). način organizacije JLA so za večino jugoslovanskih državljanov, katerih vsakodnevna življenja so bila še ve- se sklada z vizijami teoretikov socialistične revolucije iz Vietnama, Kube, Kitajske in dno vezana na tradicionalna etnična, jezikovna in družbena okolja, ostale večinoma Alžirije. abstraktne. in ta življenjska okolja so se med seboj bistveno razlikovala. mobilnost, Jugoslovanska socialistična vojska je imela izrazito »miroljuben« značaj: večji del svetovljanstvo in možnost preseganja okvirov lastnega družbenega sveta so bili še ve- svojega obstoja ni bila neposredno povezana z bojem, vojno in nasiljem – z izjemo dno rezervirani za intelektualne elite. 5 Vojaški rok v JLA je bil pri tem izjema, saj je bil obdobja takoj po drugi svetovni vojni, zaznamovanega z napetostmi tržaške krize in njegov cilj združiti mlade jugoslovanske moške ne glede na etnične, pa tudi razredne razhodom Jugoslavije z ZSSr leta 1948 – do osemdesetih in začetka devetdesetih let, in jezikovne meje, in jim tako omogočiti, da izkusijo te jugoslovanske vrednote in ide- ko je država, ki naj bi jo JLA varovala, razpadla v nasilnih spopadih, vojska pa je bila ale. Strategija naborništva JLA je temeljila na prepričanju, da je mogoče enotnost in v tem procesu razpada večinoma povezana s srbsko stranjo. 3 Jugoslovanska vojska je homogenost vojaških enot zagotoviti le z združevanjem kulturno raznolikih naborni- veljala za »vojsko miru« in se je tako pogosto tudi sama opisovala. Po tem se je JLA kov in častnikov in da bi vsak drugačen pristop pomenil bodisi vsiljevanje unitarizma razlikovala od večine poklicnih vojska, ki »z utemeljevanjem statusa, častivrednosti bodisi prilagajanje etnonacionalizmu (gl. Vukićević 1970). Zato je bila JLA dojemana in same človeškosti ljudi, ki ubijajo in so ubijani, zasenčijo vse globlje predstave o tem, (in je samo sebe videla) kot eden najpomembnejših stebrov jugoslovanske enotnosti in kaj vojna pomeni in kaj je njen namen« (macLeish 2013, 18). razlikovala se je tudi od so jo pogosto imenovali kovačnica jugoslovanstva ter šola bratstva in enotnosti (Bje- vojaških sistemov, v katerih je naborništvo tesno povezano z vojaškimi operacijami. in lajac 1999, 13). Warren Zimmermann, ki je kot zadnji ameriški veleposlanik v socia- čeprav nekdanji vojaki JLA omenjajo določene prakse šikaniranja, značilne za izključ- listični Jugoslaviji spremljal razpad države, v svojih spominih poudarja, da je bila JLA no moške institucije, ki so jih bili večinoma deležni novinci (sh. gušteri ), nasilje med najbolj jugoslovanska od vseh institucij, saj so se v njej »srečevali ljudje iz vseh koncev vojaki v pripovedih o JLA ni imelo pomembne vloge. To kaže na pomembno razliko Jugoslavije« (Zimmermann 1996, 64). med jugoslovansko vojsko in nekaterimi drugimi sistemi obveznega služenja vojaške- ga roka, zlasti z vidika poznejših vojaških spopadov.4 5 To se na žalosten način kaže v časopisnem članku iz leta 1993 o integraciji beguncev iz bosne in hercegovine v slovenijo. avtorica v njem piše, da se večina beguncev verjetno nikoli ne bo vrni- la na etnično očiščena ozemlja. »To še posebej velja za intelektualce, ki se v sloveniji ne obnašajo kot klasični begunci, ampak se poskušajo vključiti v družbo. številni poslovneži, igralci in drugi umetniki, novinarji in nekdanji politiki so prišli v slovenijo s svojimi družinami, njihovi otroci pa hodijo v slovenske šole. Zelo malo verjetno je, da se bodo še kdaj vrnili domov. Ti ljudje so 3 se izrekali za jugoslovane in se bodo zato le težko znašli v nacionalno strogo ločenih okoljih.« o jla v osemdesetih in devetdesetih letih gl. bieber 2008, 301. (petra vovk, »da južnjaci ne postanu slovenci« [da južnjaki ne bi postali slovenci], Borba, 30. 4 o sovjetski oz. ruski vojski gl. eichler 2012. september 1993). Za vzpostavitev okvira za resnično izkušnjo jugoslovanstva in prostora, v kate- v JLA je bilo tesno povezano z večetničnim jugoslovanskim državljanstvom in je ve- rem bi mladi naborniki živeli skupaj v enakosti in enakopravnosti (ki ju ustvarjajo ljalo za enega od njegovih pomembnih nosilcev. Zato je vojska vedno dajala prednost uniforme, vsakodnevne rutine in protokoli) ter hkrati v radikalni (etnični, jezikovni, vključevanju vseh pred vojaško učinkovitostjo in univerzalno naborništvo je postalo razredni, izkustveni) raznolikosti, je moralo biti služenje v JLA nekoliko paradoksalno državljanski projekt, ki je presegal strogo vojaške potrebe in interese. Vojaki so izku- popolnoma drugačno in odmaknjeno od vsakdanjega in običajnega življenja nabor- šnjo služenja vojaškega roka v JLA dojemali kot egalitarno, in sicer tako v družbenem nikov ter prostorov in ljudi, ki so jim bili znani, pa tudi ločeno od vsakdanjika jugo- (glede na razred) kot v političnem (glede na državljanstvo) smislu. Božidar Lugarić, slovanskih državljanov, ki so jugoslovanske, svetovljanske plati življenja doživljali le prometni inženir iz Zagreba, je v najinem pogovoru poudaril: »največja prednost slu- omejeno in bolj v imaginaciji kot v praksi. ženja v JLA je bila, da so vsi postali enakopravni. Uniforma nas je vse naredila enake. nobenega Saint Laurenta, nobenega Guccija – vsi smo bili enakopravni in enaki. Po- mešanimi občutki: na eni strani je vojska predstavljala enega redkih okolij, v katerem drŽavljansTvo so se lahko počutili kot enakopravni državljani socialistične Jugoslavije, hkrati pa so – kot je izpostavil Albanec, s katerim sem se pogovarjala v Ljubljani – v JLA odhajali Kot najpomembnejši steber jugoslovanstva je bila jugoslovanska vojska izrazito vklju- v strahu pred maltretiranjem in nezaupanjem. Ta strah se je dodatno okrepil v osem- čujoča institucija, ki ni diskriminirala med državljani – naborniki: vojaški obvezniki desetih letih, ko se je zatiranje Albancev s strani srbskih oblasti še povečalo. vojaški rok in jUGoslovansko membne so bile le sposobnosti posameznika.« Albanci s Kosova so v JLA odhajali z so bili vsi moški, ne glede na etnično pripadnost, družbeni razred, izobrazbo ali kraj bivanja. nepismeni pastirji in univerzitetni diplomanti, moški iz majhnih, oddaljenih Vojaška pripravljenost na obrambo nikoli ni bila edina naloga jugoslovanske vasi in iz velikih mest, Hrvati, Srbi, Albanci, makedonci, romi in pripadniki osta- vojske. JLA je bila tudi prostor za državljanske dejavnosti in pomemben dejavnik pri lih narodov in narodnosti, katoliki, muslimani, pravoslavni kristjani, vzhajajoče rock gradnji državne infrastrukture: vojaki so sodelovali pri velikih gradbenih projektih zvezde, alternativni umetniki, uporniški sinovi, delavci, filozofi, inženirji, sinovi ga- skupaj s prostovoljskimi delovnimi brigadami, posamezne enote pa so tudi pomagale starbajterjev pri reševanju ob naravnih nesrečah, kot so bili poplave in potresi. Poleg tega je JLA 6 – vse so zbrali v vojašnicah, jih oblekli v enake uniforme, jim dodelili enake naloge in jih podvrgli enakim postopkom. JLA ni nikoli delila ljudi po razrednem močno poudarjala izobraževalne vidike služenja vojaškega roka. mladih moških ni ali družbenem poreklu – v nasprotju s sovjetsko vojsko pred drugo svetovno vojno, v učila le vojaških tehnik in uporabe orožja, temveč tudi zgodovino, svetovno politi- kateri so bili po letu 1925 vsi državljani dolžni »sodelovati pri obrambi ZSSr, a so vse ko, politični sistem Jugoslavije in druge vidike sodobnega sveta. izobraževanje je bilo dejavnosti, povezane z orožjem, opravljali izključno delavci« (Jones 1985, 35–36, citi- usmerjeno tudi v praktične, življenjske veščine, s čimer so želeli zmanjšati ogromne rano po eichler 2012, 19). Prav tako ni bilo strukturnega razlikovanja med moškimi razlike med naborniki: številni vojaki so v vojski naredili vozniški izpit, drugi so se glede na njihovo etnično pripadnost – pravico (in dolžnost) služenja v jugoslovanski naučili kuhati ali fotografirati, nekateri pa pisati in brati. vojski so imeli vsi Jugoslovani, v nasprotju s številnimi drugimi državami, v katerih je obvezno naborništvo ustvarilo hierarhije državljanstva. Tako na primer državljanom arabskega porekla ni bilo treba služiti v izraelski vojski, v socialistični Bolgariji pa so bolgarski državljani iz drugih etničnih skupin služili vojaški rok v posebnih enotah (imenovanih »gradbene enote«) ter niso bili dolžni (in niso smeli) nositi orožja. V ZSSr so bili »rusi […] kljub trditvam o bratstvu med narodi obravnavani kot glavni narod« (eichler 2012, 24), kar je vplivalo na odnose in logiko nasilja v vojski. Služenje 6 »Gastarbajterji« (iz nem. Gastarbeiter, »gostujoči delavec«) je bil pogovorni izraz za jugoslovan- ske delovne migrante, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih odšli na delo v zahodnoevropske države (gl. le normand 2021). slika 2.3: Ženska v uniformi na usposabljanju v okviru splošne ljudske obrambe. Čeprav je bilo služenje vojaškega roka tesno povezano z jugoslovanskim državljan- stvom in zasnovano kot »zibelka jugoslovanstva«, je bila te izkušnje deležna le polo- vica vseh Jugoslovanov: samo moški državljani.7 JLA je bila skoraj izključno moška institucija: častniki in naborniki so bili vsi moški, ženske pa so bile v vojašnicah pri- sotne le v jasno določenih in tipičnih vlogah – kot delavke v kantinah, trgovinah ali zdravstvenih enotah. Te ženske v jugoslovanski vojski niso nosile uniform, zato je sliki 2.1 in 2.2: bila izkušnja služenja vojaškega roka izrazito spolno pogojena. Za partizansko gibanje Diapozitivi, ki so bili uporabljani pri tečajih v JLA. 7 o služenju vojaškega roka in jugoslovanskem državljanstvu gl. oliwia berdak, »You're in the army, now«, Citizenship in southeast europe, 29. oktober 2012. v drugi svetovni vojni je bilo značilno množično sodelovanje žensk, vključno z velikim Besedilo pesmi je napisano v značilni obliki pisma, poslanega vojakinji v JLA. Lidijin številom bork, zato je presenetljivo, da so bile po vojni izključene iz naborniškega sis- zaročenec fredi ji v njem piše iz neke slovenske vasi, da jo pogreša, spodbuja jo, naj tema, zlasti glede na ključno ideološko vlogo vojske pri vzpostavljanju nadnacionalne- zdrži težke vojaške dni, pozdrave ji pošiljajo tudi ostali vaščani: »ata, mama, boter ga jugoslovanskega državljanstva.8 Z reformo leta 1968 je bil vzpostavljen nacionalni Vinko, gospod župnik, Šeka in pujčeki«. iz pisma izvemo, da je bilo poslano skupaj s sistem splošne ljudske obrambe ter družbene samozaščite in teritorialne obrambe. »paketom« stvari, za katere je Lidija prosila, vključno s »trojnimi SmB najlonkami s Ta sistem je bil tesno povezan s samoupravljanjem in je bil bolj »univerzalen« od na- črto«.10 V pismu je tudi stavek, dobro znan večini takratnih Jugoslovanov, ki je odra- borništva, z novo ustavo leta 1974 pa je bil opredeljen ne le kot obveznost, ampak tudi žal javno promovirano podobo JLA kot varuha, ki državljanom omogoča brezskrbno kot pravica, zagotovljena vsem državljanom (»vsem delovnim ljudem in občanom«) življenje in miren spanec: »mi zdaj vsi mirno spimo, ker vemo, da čuvaš nas ti.« Pe- (Vratuša idr. 1979, 829). sem postavlja na glavo običajne okoliščine, v katerih so moškim v vojski takšna pisma učili uporabe orožja in se usposabljali za ukrepanje v primeru napada ali naravne V okviru programa splošne ljudske obrambe so se ženske in šoloobvezni mladi pošiljala njihova dekleta ali žene, s čimer uspešno parodira obračanje spolnih vlog, ki naj bi ga prinesla uvedba služenja vojaškega roka za ženske. Učinkovitost te parodije precej jasno kaže na splošno mnenje glede vstopa žensk v tipično moško vojaško oko- nesreče. Poleg tega je bilo od leta 1948 v okviru srednješolskega izobraževanja organi- lje. 11 Pesem je postala priljubljena tudi med mestno mladino, ki ni bila navdušena nad zirano predvojaško usposabljanje (gl. miletić 2022). Čeprav so pri teh usposabljanjih tem, da bi eno leto ali več nosila uniformo JLA. Zanimivo pa je, da je pesem odločilno in programu splošne ljudske obrambe lahko polnopravno sodelovale tudi ženske, so pripomogla k priljubljenosti skupine Lačni franz v lokalnem slovenskem okolju: kot bile te dejavnosti zaradi teritorialne logike njihove organizacije veliko manj povezane piše Petar Janjatović, je skupina šele po izidu te pesmi začela nastopati v manjših slo- z izgradnjo jugoslovanske zavesti skozi izkušnje, kot je to veljalo za JLA (gl. milivoje- venskih krajih, medtem ko so jih prej poslušali predvsem v urbanih jugoslovanskih vić 1988, 22). središčih, kot so Beograd, Zagreb in Ljubljana (Janjatović 1998, 103). To je verjetno Vodilni v JLA niso bili povsem brezbrižni do tega državljanskega deficita in na- posledica zelo lokalnega (četudi ironičnega) pridiha pesmi: uporabe številnih lokal- petosti med ideološko in simbolno vlogo JLA na eni strani ter odsotnostjo žensk v nih izrazov, prikazovanja tipičnega življenja v lokalni podeželski skupnosti in petja v njenih vrstah na drugi. V osemdesetih letih so poskušali zapolniti to vrzel in omo- pretirano poudarjenem severovzhodnem slovenskem narečju. gočiti dostop do vojaškega roka tudi ženskam. Študentke obramboslovja so morale obvezno služenje vojaškega roka v JLA za študentke obramboslovja je bilo del v okviru izobraževanja opraviti tudi vojaško usposabljanje v vojašnicah JLA. Lidija širšega, a kratkotrajnega poskusa uvedbe splošnega vojaškega roka za ženske, s kate- Pelc iz Gornje radgone, študentka četrtega letnika obramboslovja na takratni fa- rim bi vojska v Jugoslaviji postala zares vključujoč državljanski projekt. Julija 1983 so kulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani, je leta 1982 v več vojašnicah po Jugoslaviji sprejeli prve nabornice. Te so se prostovoljno prijavile odšla na takšno usposabljanje v sarajevsko vojašnico, kjer je skupaj s še šestnajstimi ženske v uniformah JLA vzbujale precejšnjo pozornost, zato so novico o Lidiji, ki 10 smb je kratica za sivomaslinasta boja (»olivno siva barva«), ki so jo v jla uporabljali za uni- forme pehote. drugimi kolegicami iz vse Jugoslavije preživela skoraj pet mesecev. V tistem času so je šla v vojsko, objavili tudi v murskosoboškem časopisu Vestnik 14. oktobra 1982.9 novica je navdihnila Zorana Predina, pevca rock skupine Lačni franz, da je napisal 11 Tudi v partizanskih enotah med drugo svetovno vojno so bili kljub množični udeležbi žensk pesem »naša Lidija je pri vojakih«, ki je takoj po izidu leta 1984 postala zelo priljubljena. Đuro Zagorac, avtor biografije zadnje Titove žene jovanke broz (rojene budisavljević), ki je prisotni določeni pomisleki glede njihovega sodelovanja v boju in negativen odnos do njih. bila prav tako partizanka, piše o prvi ženski bojni četi iz like (prva ženska lička četa), se- 8 stavljeni izključno iz mladih neporočenih žensk, ki se ji je jovanka pridružila avgusta 1942. o borkah med drugo svetovno vojno gl. batinić 2015; pantelić 2013. kot piše erica l. fraser, petinsedemdeset mladih partizank se je izjemno hrabro in učinkovito borilo z ramo ob rami s so bile tudi v sovjetski zvezi ženske »konec leta 1945 hitro demobilizirane in niso smele znova svojimi moškimi tovariši. Zagorac navaja besede Đoka jovandića, »legendarnega partizanske- v vojsko«, čeprav so »zgledno opravljale svoje dolžnosti na vseh področjih, vključno z bojem« ga poveljnika iz like«, ki je poudaril: »prav zaradi njihove hrabrosti so se pojavljala tveganja (fraser 2019, 6; gl. tudi krylova 2010). in nevarnosti.« omenja tudi šale o »votli enoti«, ki so krožile med partizani, zaradi česar je bil 9 »naša lidija je pri vojakih, je radgončanka«, Pomurec, 25. januar 2017, https://www.pomurec. še bolj prepričan, da je treba to enoto razpustiti ter mlade borke poslati v druge enote in jim com/vsebina/41434/nasa_lidija_je_pri_vojakih__je_radgoncanka_. dodeliti bolj tradicionalne naloge medicinskih sester in bolničark (Zagorac 1990, 14–15). na služenje vojaškega roka, ki je trajalo dva meseca in dvaindvajset dni za vojakinje uskladitev zakonodaje, saj so razlike med republikami oteževale delo vojaških sodišč ter šest mesecev za častnice. Kot je poročal časopis Dogovori, so vojaške oblasti v eni in disciplinskih komisij. Predstavnik JLA je poudaril, da je vojska še vedno gledala na od ljubljanskih vojašnic zgradile celo nov objekt, »da bi zagotovili dekletom prostore homoseksualce kot na »nezdružljive in neprimerne« za vojsko, a je obenem priznal, za njihove potrebe«.12 V številki vojaškega časopisa Naša vojska, ki je izšla leta 1984 da jih JLA »že dolga leta« ne preganja več pred vojaškimi sodišči, saj jih po mnenju le dan po mednarodnem dnevu žena, je bilo objavljenih več člankov in fotografij o vojske »zapor ne more popraviti«. Vojska naj bi svoje častnike diskretno opomnila in življenju novih ženskih enot v JLA. Številka je vsebovala tudi članek o Gjylter Beqiri jih pozvala, naj spremenijo svoje obnašanje, če ni bilo druge rešitve, pa jih je »pre- iz Skopja, edini Albanki med ženskami, ki so obiskovale šolo za rezervne častnike. prosto odpustila«. Po podatkih vojaških sodišč, predstavljenih na tem sestanku, so Gjylter je povedala, da se je za služenje v JLA odločila sama, a da jo je pri tem močno nabornike JLA, ki so bili razkriti kot homoseksualci, poslali na disciplinski postopek podprla tudi družina. na to odločitev so bili zelo ponosni, zlasti njen oče, ki je bil v ter jih posledično odpustili ali premestili v drugo enoto (Dota 2017, 305). S takšnim drugi svetovni vojni v partizanih. objavljen je tudi intervju z 22-letno Svetlano Ćosić pristopom je JLA sledila splošnemu jugoslovanskemu vzorcu, po katerem so homose- iz Skopja, ki je prve tri mesece usposabljanja opravila v Sarajevu, nato pa je bila za ksualnost povezovali s kriminalnimi dejanji, dekadenco in vplivom kapitalizma, a so preostanek vojaškega roka premeščena v Ljubljano. Svetlana je poudarila: »na začetku se izogibali javnemu izpostavljanju tega vprašanja in obsežnejšemu izvrševanju stro- so na ženske v uniformi res pogosto gledali kot na nekakšen čudež, kar je nas vojakinje gih pravnih ukrepov.14 Zdi se, da so tako jugoslovanski komunisti kot vojska že zgodaj spodbudilo, da smo dokazale, da niso samo moški sposobni služenja vojske.« Poudari- prenehali obravnavati homoseksualnost z ideološko zagnanostjo in nepopustljivostjo la je tudi, da je bila prisotnost žensk v uniformi JLA več kot »zgolj korak pri emancipa- ter so namesto tega sprejeli precej pragmatičen pristop. franko Dota navaja primer iz ciji žensk v naši družbi«: pomembna je bila tudi kot mehanizem »usposabljanja vseh leta 1956 – primer uradnika občinskega sodišča v Bjelovarju, ki so ga ujeli pri spolnem naših državljanov za ustrezno izpolnjevanje njihove vloge v našem sistemu splošne odnosu z nabornikom JLA, ki je vojsko služil v Bjelovarju. Ta uradnik je bil član Zveze narodne obrambe in v primeru obrambne vojne«.13 komunistov Hrvaške in lokalni okrožni tožilec je poslal prošnjo republiškemu tožilcu leta 1985, opustila to prakso, saj je naletela na številne težave, zanimanje žensk za sljiv javni uslužbenec« in bi v tem postopku »ta zadeva postala javna, njega pa močno kompromitirala«. Kazensko bi bilo treba preganjati tudi njegovega partnerja, vojaka služenje pa je močno upadlo. Kljub očitnemu navdušenju in odločnosti prijavljenih nabornic je JLA že kmalu, v Zagreb, naj proti njemu ne sproži kazenskega postopka, ker je »odličen in zelo zane- JLA, a se je tožilstvo v Zagrebu strinjalo s predlogom iz Bjelovarja »da se ju pokliče, Še eno težavno in dvoumno vprašanje, s katerim se je morala vojska ukvarjati, pove, kaj je na stvari in se jima zagrozi s pregonom, če bi dejanje ponovila«. Tako sta se je bila homoseksualnost med vojaki. Čeprav je velik del komunistične elite homose- oba moška izognila zaporu, Zveza komunistov pa je bila rešena javne sramote.15 v sedemdesetih letih v Jugoslaviji dekriminalizirana. Kot razkriva franko Dota, se je neuravnoteženo razmerje med spoloma in izključevanje na podlagi spola nista ksualnost še vedno obravnaval kot nezdružljivo z moralo socialistične družbe, je bila aprila 1977 zadnjič sešla posebna Koordinacijska komisija izvršnega komiteja pred- bila edina vzroka za nelagodje za jugoslovansko vojsko. Ambivalenten in nekoliko pa- sedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije za uresničevanje ustave radoksalen odnos JLA do jugoslovanskega državljanstva, ki je temeljilo na raznolikosti SfrJ, v kateri so razpravljali o možnostih uskladitve kazenske zakonodaje, saj je bila ta v posameznih republikah precej različna. ena od obravnavanih tem je bil tudi pravni 14 kot poudarja dota, jugoslavija v tem pogledu ni bila liberalnejša samo od drugih socialističnih položaj homoseksualnosti. Večina udeležencev razprave se je zavzemala za opusti- držav, temveč tudi od številnih evropskih. v obdobju med letoma 1951 in 1977 je bilo v jugo- tev kazenskega pregona homoseksualcev, pri čemer je zanimivo, da se je še posebej slaviji zaradi homoseksualnosti obsojenih približno 520 moških, medtem ko je bilo v avstriji, zavzemal za to predstavnik jugoslovanske vojske. Ta je podprl tudi prizadevanja za ksualnost u socijalističkoj jugoslaviji: Za 'muški protuprirodni blud’ išlo se u zatvor«, ki je imela manj prebivalcev, v istem obdobju obsojenih 12.000 ljudi (franko dota, »homose- klix.ba, 12. februar 2016, https://www.klix.ba/lifestyle/homoseksualnost-u-socijalistickoj-jugoslaviji- za-muski-protuprirodni-blud-islo-se-u-zatvor/160212073). 12 »Ženske – vojaki že julija«, Dogovori 11, št. 5 (1983), http://www.dlib.si/?Urn=Urn:nbn:si: 15 »kad partija raspravlja o seksualnom moralu,« intervju helene puljiz s frankom doto, doc-j92dGm3h. XXZ magazin , 20. december 2017, https://www.xxzmagazin.com/kad-partija-raspravlja-o- 13 Naša vojska, št. 5, 9. marec 1984. seksualnom-moralu (spletna stran revije ni več dostopna). in vključenosti, je povzročala tudi uporaba jezika v vojski. Jezikovna pluralnost in ena- težavi in možnostih za njeno reševanje. med predlaganimi rešitvami so bili poveča- kopravna obravnava jezikov vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti sta bili eni nje števila častnikov, ki poleg srbohrvaščine obvladajo tudi druge ustavne jezike, več osrednjih organizacijskih načel jugoslovanske federacije. To je pomenilo, da »ni bilo vojaške literature v slovenščini in makedonščini ter več romanov v drugih jezikih v nacionalnega jezika niti splošno sprejetega koine [skupnega narečja], vendar […] je bila knjižnicah v vojašnicah (gl. Jan 1970; Vukićević 1970). Vojaški časopisi, ki so izhajali kot neformalni lingua communis pogosto uporabljana srbohrvaščina« (Požgaj-Hadži na posameznih vojaških območjih, so vsebovali tako besedila v srbohrvaščini kot v 2014, 62; gl. tudi radovanović 2004, 47; naylor 1992, 80). Jezikovna politika je tako jezikih, ki so prevladovali na teh območjih. Tako je na primer Naša vojska, revija lju- sledila splošnemu prepričanju, da je enotnost mogoče doseči le s pluralnostjo in ena- bljanskega vojaškega območja, objavljala članke v srbohrvaščini in slovenščini. Leta kopravnostjo, ki posameznikom omogočata, da v celoti uresničijo svoje potenciale kot 1977 je JLA podelila posebno nagrado slovenskemu vojaškemu slovarju (Korošec idr. državljani, čeprav so se v praksi pri tem pristopu pojavljale določene omejitve. 1977). Velik poudarek je bil na kulturnih dejavnostih, ki so veljale za orodje preseganja na zakonodajni ravni tudi jugoslovanska vojska kot glavna nosilka ideje sociali- jezikovnih ovir (gl. Vukićević 1970, 97; Jan 1970, 101). stičnega jugoslovanstva ni bila izjema od tega pluralističnega načela. Vse ustave soci- Vprašanje jezika v jugoslovanski vojski je v Sloveniji postalo še posebej aktualno alistične Jugoslavije so priznavale enak položaj jezikom vseh jugoslovanskih narodov konec osemdesetih let, v času dogodkov, ki so pripeljali do osamosvojitve Slovenije in v jugoslovanskih oboroženih silah. V 42. členu ustave iz leta 1963 je bila opredeljena razpada Jugoslavije. Leta 1988 so bile aretirane štiri osebe, obtožene razkritja vojaške načelna enakopravnost vseh jezikov, pri čemer pa je bil srbohrvaščini vseeno dodeljen skrivnosti. odločitev, da bo sojenje potekalo v srbohrvaščini, je v Sloveniji sprožila poseben status: ukazi, uradna komunikacija in vojaški pouk so potekali izključno v javne proteste in široko nasprotovanje intelektualne javnosti.16 Javnost je bila opozor- tem jeziku. Z ustavo iz leta 1974 so jeziki vseh narodov in narodnosti dobili enakopra- jena na stališča generala Avšiča o položaju Slovencev v JLA iz sedemdesetih let. Leta ven status, v 243. členu pa je bil posebni status srbohrvaščine kot jezika komunikacije 1986 je bilo v znanstveni reviji Časopis za kritiko znanosti objavljeno pismo, ki ga je v JLA do neke mere relativiziran: ta člen je določal, da morajo ukazi, uradna komuni- Avšič leta 1973 poslal zveznemu parlamentu in zvezni ustavni komisiji in v katerem kacija in pouk potekati v enem izmed jezikov jugoslovanskih narodov, pri čemer pa je je pisal o vprašanju jezikovne hegemonije v JLA (Avšič 1986).17 V pismu je poudaril, v praksi to ves čas ostala srbohrvaščina. V njej je potekala vsa uradna komunikacija, da sta za formiranje vsakega naroda nujna uporaba in razvoj lastnega jezika ter da zato so se je morali vsi naborniki do neke mere naučiti. Z vztrajanjem pri ekstraterito- sta v primeru izključenosti tega jezika iz določenega področja komunikacije ogrožena rialnem načelu kot načinu omogočanja stikov in interakcije med mladimi moškimi iz razvoj tega naroda in sposobnost ohranjanja njegovih avtentičnih značilnosti. Avšič je vseh delov države je morala JLA žrtvovati drugo načelo vključevanja – načelo enako- menil, da sta obvezno učenje in aktivna uporaba drugega jezika problematična zlasti pravnosti jezikov vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. za nabornike iz delavskega razreda, ki »imajo težave celo s svojim maternim jezikom« slovenski intelektualci in javne osebnosti. med njimi je bil tudi Jaka Avšič, slovenski Takšna odločitev je bila deležna številnih kritik, zlasti ostri pa so bili pri tem (Avšič 1986, 33). menil je, da uporaba samo enega jezika za sporazumevanje v voj- ski poraja občutek neenakosti, sproža konflikte med naborniki ter ogroža bratstvo in enotnost vseh jugoslovanskih narodov, kar slabo vpliva tudi na samo vojsko. general in aktivni častnik tako v vojski Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev kot v Jugoslovanski ljudski armadi. Leta 1941 se je pridružil partizanom in je imel po- V lastni raziskavi med nekdanjimi slovenskimi vojaki Avšičevih predpostavk membne funkcije v slovenskih partizanskih strukturah. Po upokojitvi leta 1947 se je nisem uspela potrditi. V okviru raziskave sem opravila več pogovorov s Slovenci, ki odločno zavzemal za enakopravnost slovenščine v JLA in je objavil tudi več člankov so služili vojaški rok med letoma 1986 in 1990, torej v obdobju najintenzivnejšega na to temo (npr. Avšič 1967; 1969). diskurza o enakopravnosti jezikov v JLA v slovenski javnosti. nihče od mojih sogo- Jugoslovanska vojska ni bila gluha za te kritike in je na nekaterih področjih voja- vornikov, ne glede na socialni status ali izobrazbo, ni povedal, da bi imel kakršne koli škega življenja skušala omogočiti tudi uporabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti. o »jezikovnem problemu« so potekale živahne razprave na forumih, bugarski 1996, 31). 16 odzive v sloveniji na vojaški proces podrobno opisuje ali Žerdin (gl. Žerdin 2007; gl. tudi ki jih je ustanovila vojska sama. V zborniku, izdanem po konferenci v organizaciji 17 To je bila prva objava tega pisma. Ta številka Časopisa za kritiko znanosti je bila posvečena Državnega sekretariata za narodno obrambo leta 1970, so številni avtorji pisali o tej temi »enakopravnosti jezikov v vojski«. težave s tem, da uradni sporazumevalni jezik med njegovim služenjem vojaškega roka Tovrstno razmerje med normalnim kot običajnim in normalnim kot nedevian- ni bil njegov materni jezik. moški, s katerimi sem se pogovarjala, tega niso videli kot tnim je bilo mogoče, ker se je v liku jugoslovanskega vojaka državna ideologija pre- pomanjkljivost ali kot vzrok za kakršne koli napetosti med naborniki, ki so pripadali pletala s tradicijo, družinskimi vrednotami in skupnimi predstavami o moškosti in različnim jugoslovanskim narodom. Večina jih je dejala, da so srbohrvaščino že po- samospoštovanju. Božidar, eden od mojih sogovornikov, je diplomiral na fakulteti za znali, saj so bili navajeni gledati televizijske oddaje in brati stripe v tem jeziku. promet Univerze v Zagrebu in se februarja 1977 poročil, maja istega leta pa se je prija- Ta razkorak med javnimi stališči, ubesedenimi z diskurzi o nacionalnih interesih vil za služenje vojaškega roka v JLA. Svojo odločitev je pojasnil takole: in pravicah posameznika, ter osebnimi doživljanji služenja vojaškega roka v izolira- nem okolju, za katerega je bila značilna velika stopnja raznolikosti in enakosti, priča no, pomembno je, da sem sam tako hotel, šlo je za vprašanje moje osebne o specifični logiki življenja v jugoslovanskih vojašnicah in o specifični kolektivnosti, časti, moškega ponosa. Absolutno se nikoli nisem želel izgovarjati na to, ki se je vzpostavljala znotraj njihovih ograj. Vojaški rok v JLA, zasnovan kot v osnovi da ne vidim dobro ali da imam kakšno bolezen. To mi nikoli ni prišlo na državljansko usmerjen projekt, namenjen brisanju in preseganju etničnih, jezikovnih, misel. Seveda sem imel srečo, da sem bil sposoben služenja. Prav tako se razrednih in kulturnih razlik med državljani ter krepitvi občutka jugoslovanstva, je naboru ni nikoli poskušal izogniti nihče izmed mojih prijateljev. Vsi smo bil v veliki meri heterotopičen prostor z regulativnimi načeli, ki so bila pogosto na- se ukvarjali s športom, in ko smo diplomirali, smo rekli, da gremo takoj. sprotna tistim v »običajnem svetu« socialistične Jugoslavije. Vojska je bila izolirana in ločena od tega sveta, vztrajala je pri enojezičnosti (v nasprotju z jezikovno raznoliko- Dejan Dimitrijević pravi, da je »izkoristil veze«, da je šel hitro v vojsko: sosedo, ki je stjo kot jugoslovanskim idealom), izključevala je državljanke in večinoma ignorirala, delala v občinskem uradu za registracijo mladih nabornikov, je prosil, naj ga pošlje občasno pa tudi preganjala vojake in častnike, katerih spolna usmerjenost se ni skla- čim dlje od njegovega domačega Pančeva v Srbiji. izpolnila mu je željo in ga poslala dala s tradicionalnimi, patriarhalnimi in heteronormativnimi normami. na služenje na Lošinj. Po Dejanovih besedah je odšel v vojsko, da bi si zbistril misli in šel stran od staršev, da bi lahko sprejel nekatere pomembne življenjske odločitve. ena od heTeroTopije do UTopije takšnih odločitev, ki jih je sprejel med služenjem vojaškega roka, je bila, da se vpiše na beograjsko umetnostno akademijo. Služenje vojaškega roka v jugoslovanski vojski je temeljilo na univerzalnem obveznem Vzorec družbenih odnosov, značilen za JLA, se je skladal z drugimi podobnimi naborništvu, zato so v določenem obdobju svojega življenja vojaki postali vsi moški. vzorci v evropskih socialističnih državah 20. stoletja: »komunistična oblast je do neke Po drugi strani pa je bil odhod v vojsko zaradi svoje univerzalnosti in obvezne narave mere ohranila neposrednost tradicionalnih družbenih odnosov« in ni zgolj dopuščala, tudi običajno (oziroma normalizirano) poglavje v biografijah jugoslovanskih moških. ampak je tudi vzdrževala »kvazi patriarhalnost«, pri kateri je družinsko patriarhalno Daniela Koleva piše, da so značilnosti normalnih biografij, da so razširjene, v veliki oblast nadomestila oblast države (Koleva 2002, 51–52). Poleg tega tradicionalne vloge meri predvidljive in zadevajo vse ali skoraj vse (Koleva 2002, 40). Poleg tega normalna spolov niso bile postavljane pod vprašaj, temveč so se reproducirale. V bolj tradicio- bibliografija velja za normalno, ker je vnaprej opredeljena z institucionalno določeni- nalnih delih Jugoslavije so odhode mladih moških obeležili s praznovanji, podobnimi mi normami. obvezno in splošno služenje vojaškega roka v Jugoslaviji je normalnost tistim ob porokah; bodoče vojake je bilo mogoče pozdraviti s primerno pesmijo na opredeljevalo v normativnih okvirih (kot nasprotno patološkemu oziroma deviantne- lokalnih radijskih postajah, kar je bila praksa, običajna tudi za rojstne dneve, začetek mu) in je bilo kot tako tesno prepleteno z družinskimi vrednotami ter koncepti časti osnovne šole, poroko, rojstvo otroka, upokojitev in druge mejnike v življenjih posa- in sramu.18 Vojaščina je bila obvezen, običajen in pričakovan dogodek ter normalno meznikov. fotografije, posnete med služenjem vojaškega roka, so imele svoje mesto poglavje v moških biografijah. v družinskih albumih poleg fotografij, posnetih ob drugih pomembnih življenjskih dogodkih. 18 Za podobno opredelitev služenja vojaškega roka, čeprav v zelo drugačnih političnih okolišči- nah, gl. White 2004. Služenje vojaškega roka v JLA kot izrazito jugoslovanska izkušnja naj bi omo- izkušnje in enotnosti v delu je bil kakovostno nov način prijateljstva (tovarištvo), ki gočalo, da mladi jugoslovanski moški ponotranjijo ideologijo jugoslovanskega so- je presegal meje skupnosti, ki jih določajo jezik, poreklo ali razred.19 vojaških načel. iz varnostnih razlogov vojaki na območjih vojašnic niso smeli fo- iz ritualiziranih, ponavljajočih se in uniformnih vzorcev in praks. obe izkušnji sta si tografirati, obenem pa so lahko v vojaških trgovinah kupili fotografski album za bili po svoji naravi zelo različni: prva je bila prostovoljna, njena zmožnost ustvarjanja fotografije, posnete med vojaščino – med katerimi so bile tudi številne, ki so jih kolektivnih čustev pa je temeljila na delu, ki je imelo jasen cilj in katerega materialni posneli v vojašnicah kljub uradni prepovedi. Podobno velja za tetoviranje, ki je bilo rezultati so kazali na prihodnost. 20 Druga je bila obvezna, vključevala je kolektivne in kljub uradni prepovedi v vojski razširjeno – opravljalo se je na skrivaj, častniki in individualne ponavljajoče se rutine, katerih namen ni bil vedno jasno razviden in ki vojaške oblasti pa so to dopuščali. Ko so bile tetovaže enkrat narejene, jih vojaki niso so pogosto ustvarjale občutek bizarnosti in nadrealnosti. Kljub temu so te rutine de- normalnih biografij, je JLA uporabljala tradicionalne, patriarhalne mreže in prakse kot temelja za kvalitativno nove odnose, afekte in imaginacijo prihodnosti, medtem ter občasno pristajala na kompromise, vključno z opuščanjem nekaterih strogih ko je pri služenju vojaškega roka v JLA ta vloga združevanja in brisanja razlik izhajala cializma. Da bi dosegla ta cilj in da bi služenje vojaškega roka postalo sestavni del mladinske delovne akcije so s skupnim delom vzpostavljale enotnost in enakost skrivali, temveč so jih javno kazali. Številne tetovaže so vključevale napis »JnA« ali lovale kot velik izenačevalec, saj so združevale mlade moške iz različnih delov države, simbole različnih vojaških rodov. Čeprav so bile v nasprotju s strogimi vojaškimi iz različnih etničnih in socialnih okolij, moške, ki so govorili različne jezike in narečja, pravili, niso bile v nasprotju z vojaško ali državno ideologijo, ampak so jo pravza- moške različnih poklicev in bistveno različnih družbenih statusov. prav poosebljale (Abram 2013, 70). Dejstvo, da je jugoslovanska vojska izkoriščala nekateri izmed teh mladih moških so šli v vojsko z veseljem, kot to velja na pri- obstoječe družbene vrednote, mreže in odnose, ki so temeljili na družini, sorodstvu, mer za Božidarja, ki je sledil prijateljem in vrstnikom, ali Dejana, ki je v služenju vo- patriarhatu in tradicionalni moškosti, je skladno z dognanji raziskovalcev o komple- jaškega roka videl dobrodošel pobeg pred pritiskom staršev in možnost, da se osa- ksni in subtilni dinamiki med državo ter tradicionalnimi družbenimi strukturami mosvoji in uredi stvari v življenju. Za številne med njimi je vojaščina predstavljala in praksami v socialističnih družbah (gl. Verdery 2015, 849). Zdi se, da intenzivno edinstveno priložnost za pridobivanje izkušenj, ki v »običajnem« življenju ne bi bile posvečanje raziskovalcev sorodstvenim in družinskim odnosom, diskurzom in me- mogoče. Videli so različna mesta in dele države in spoznavali različne ljudi ter kul- taforam ter dejstvo, da sta bila v socializmu sorodstvo in država »obravnavana bolj turna in jezikovna okolja. Poleg tega je infrastruktura JLA vojakom omogočala, da kot komplementarna oziroma vzajemno konstitutivna kot nasprotna« (Pine 2018, 100), kaže na to, da sta družina in sorodstvo tudi glavni ideološki polji za družbe- no produkcijo zvestobe, solidarnosti in enotnosti kot politično pomembnih afektov 19 britanski zgodovinar edward palmer Thompson se je leta 1947 kot vodja britanske brigade (Tikhomirov 2017, 327). Vendar se socialistične institucije niso omejevale zgolj na udeležil ene od mladinskih delovnih akcij in mesec dni sodeloval pri gradnji železnice ti dve tradicionalni področji, temveč so tudi ustvarjale okvire in infrastrukture za šamac–sarajevo. naslednje leto je skupaj z drugimi britanskimi člani delovne brigade kolektivne izkušnje, ki bi porajale takšne afekte, ustvarjale kakovostno nove, trans- izdal knjižico vtisov o tej delovni akciji in jugoslaviji. besedila v knjižici ponujajo dragocen formativne družbene odnose in bile usmerjene v prihodnost. Takšne infrastrukture Thompson 1948, in tudi matošević in petrović ur. 2020. vpogled v kakovostno nove odnose, ki so se vzpostavili s skupinsko gradnjo železnice. Gl. so vključevale prostovoljne mladinske delovne akcije (mDA), na katerih so se zdru- 20 opazovalci so pogosto izražali dvome glede prostovoljne narave mladinskih delovnih akcij, ževale mladinske delovne brigade iz vseh delov države (v začetnem obdobju pa tudi saj naj bi bilo pri njih precej prisile ali pa naj bi prostovoljci od sodelovanja pričakovali nepo- iz tujine). Po drugi svetovni vojni je bilo s takšnim prostovoljnim delom zgrajenih sredne osebne koristi – boljše delovno mesto, možnost vpisa na univerzo in podobno. e. p. več ključno pomembnih infrastrukturnih projektov, kar je bistveno prispevalo k Thompson se je posvetil tudi temu vprašanju in zapisal: »Zaradi vloge, ki so jo imele te moč- obnovi države. Tradicija mladinskih delovnih akcij se je ohranila do konca osem- ne jugoslovanske organizacije, skupaj s šolami, v kampanji za pridobivanje prostovoljcev, so slednji morda občutili določeno mero prisile. To povsem drži. vendar pa je bila ta prisila desetih let, v njih pa so se skozi skupinsko delo srečevali in povezovali zelo različ- moralni pritisk družbe, ki si je v celoti prizadevala za obnovo. To je mogoče upravičeno pri- ni moški in ženske. Ta povezanost v delu ni le zabrisala velikih razlik med njimi, merjati z družbenim pritiskom na mladega človeka v državi, ki se bori za svojo neodvisnost, temveč je omogočila tudi oblikovanje skupnosti na povsem novih temeljih, drugač- ko ni naborništva in so za odhod na fronto potrebni prostovoljci. in takšna primerjava je nih od tradicionalnih odnosov in modelov izmenjave. eden od rezultatov te skupne poštena le, če razumemo, da pritisk ni izhajal le iz družbe, ampak tudi iz vesti in vzgibov posameznika« (Thompson 1948, 12–13). so delali stvari, ki so presegale obzorja njihovih običajnih življenj. Tako je sarajevski umetnik nebojša Šerić Šoba svoj prosti čas v vojašnici na otoku Lošinj ter pozneje v Sinju v letih 1987–88 izkoristil za igranje kitare. Šoba je pred vstopom v vojsko pripa- dal živahni sarajevski alternativni sceni, zato je najprej igral samo rock in druge vrste alternativne glasbe, ki jih je poznal in imel rad pred vojaščino. »Proti koncu svojega vojaškega roka sem znal zaigrati že več kot 300 'narodnjakov', ki sem se jih naučil na prošnjo svojih vojaških tovarišev,« se spominja. milovan milenković, delavec iz vasi majur v osrednji Srbiji, si je dal na podlaket vtetovirati napis »007«, potem ko si je v kinu v Sarajevu, kjer je služil leta 1972, ogledal film o Jamesu Bondu. Dejan Simić, mlad kmet iz okolice Jagodine, je napisal pesem – »moja hiša je kot otok / na eni strani je potok / na drugi strani pa pot« (Moja kuća je kao otok / s jedne strane je potok / a s druge strane put) – za stenski časopis, ki so ga zgodovinar oto Luthar iz Ljubljane in njegovi tovariši leta 1987 improvizirali v skladišču vojašnice v Titogradu. na drugi strani pa je za nekatere lahko služenje vojaškega roka pomenilo tudi radikalno zoženje obzorij. Številni niso bili tako navdušeni nad tem, da bi se odpove- dali svojemu dotedanjemu življenju in preložili načrte za prihodnost, zato da bi leto dni ali več preživeli v odmaknjenih, ograjenih vojašnicah, oblečeni v uniformo JLA. Precej razširjena urbana legenda pravi, da je več obetavnih punk bendov razpadlo, ko so se njihovi glavni pevci morali ostriči in oditi med vojake. »Sovražil sem misel na to, da bom moral v vojsko,« priznava mitko Panov, makedonsko-švicarski filmski re- sliki 2.4 in 2.5: Fotografija Živka Milenkovića, delavca iz vasi v osrednji Srbiji, posneta žiser. »Pri osemnajstih sem sanjal le o tem, da bi zapustil državo in živel kot umetnik. v mestu, kjer je služil v JLA. Na hrbtni strani je napis: »Ta fotografija je bila posneta z Preživeti celo leto v kompleksu, ograjenem z bodečo žico, in v SmB uniformi je bilo mojim lastnim fotoaparatom, ki sem ga kupil.« zadnje, česar sem si želel.«21 ne glede na njihovo začetno stališče do »dolga«, ki so ga morali plačati državi Znani jugoslovanski filmski režiser Želimir Žilnik je leta 1969 odšel na služenje vo- s služenjem vojaškega roka, večina nekdanjih jugoslovanskih moških te izkušnje ne jaškega roka v hrvaški Bjelovar, in sicer neposredno iz new Yorka, kjer so bili njegovi zavrača kot nesmiselne in kot »izgube časa«. Pomemben vidik vojaščine, ki ga ceni in filmi predvajani v okviru retrospektive novi jugoslovanski filmi v muzeju moderne izpostavlja večina nekdanjih vojakov, je neposredna izkušnja raznolikosti, ki ni bila umetnosti in kjer je spoznal ljudi, kot sta Andy Warhol in miloš forman. njegov film mogoča na nobenem drugem področju družbenega življenja. »Ko sem prvič odšel na Zgodnja dela,22 ki so ga jugoslovanske oblasti ostro kritizirale in je bil prepovedan, je Zahod, sem bil šokiran, kako raznoliki so tam ljudje. Podobno je bilo, ko sem šel v istega leta v Berlinu prejel zlatega medveda. Kljub drastičnemu nasprotju med sve- JLA,« mi je o svoji vojaščini na Lošinju leta 1987 povedal Šoba. tom, ki ga je zapustil, in svetom, v katerega je prišel, ko si je v majhnem in odročnem hrvaškem mestecu nadel uniformo JLA, Želimir svojega služenja v vojski ne vidi kot radikalno zoženje svojega družbenega prostora, temveč kot izkušnjo, ki mu je omo- gočila, da se je spoznal in spoprijateljil z ljudmi, ki jih brez služenja vojaškega roka ne bi nikoli srečal: 21 citat iz dokumentarnega filma Jarani/Comrades (»Tovariši«), rež. mitko panov (makedonija / Zda, 2000). 22 rani radovi, rež. Želimir Žilnik (jugoslavija, 1969). moje služenje je bilo na splošno precej mučna izkušnja, a ko se je končala, in je, podobno kot enotnost v delu v mladinskih delovnih akcijah, omogočala ustvar- sem odšel domov z nekakšnim občutkom, da je bila to za veliko mladih janje novih afektivnih odnosov – odnosov prijateljstva, solidarnosti, naklonjenosti in nekakšna šola, ki je na vasi nimajo. Poleg tega so se tam spletla številna medsebojnega prepoznavanja, pri katerem so bile pomembne moralne vrednote, in ne prijateljstva. in tretjič, kar je najpomembnejše – z nekaterimi ljudmi iz etnične, razredne ali jezikovne podobnosti ali razlike. Te afektivne vezi, ki so se lahko nekaterih krajev, ki jih sicer ne bi nikoli obiskal, sem do danes ostal prija- vzpostavljale v zaprtih in ritualiziranih prostorih vojašnic JLA, so nakazovale mo- telj. nekdo iz neke Surdulice me pokliče, kadar koli pride v Vojvodino. in žnost drugačnega družbenega reda onkraj tradicionalnih okvirov sorodstva, etnične potem so tu še moji zagrebški prijatelji – še danes jih obiskujem, vmes so in krajevne pripadnosti, kulturnega okusa ali jezika. postali vse mogoče – nekateri so bili celo tuđmanovci – ampak mi smo prijatelji iz tistega časa. Številni nekdanji vojaki JLA se spominjajo, da so jim srečanja z zelo različnimi moški- mi v vojašnicah odprla oči in jim pomagala spoznati, kakšna družba je bila Jugoslavija – zelo raznolika, z velikimi ekonomskimi, socialnimi, izobrazbenimi in kulturnimi razlikami. Dejan in Šoba, umetnika, ki sta se spoznala na poti v vojašnico v malem Lošinju na Hrvaškem, poudarjata te različne vidike doživljanja raznolikosti, ki sta ju dobila s služenjem vojaškega roka. Dejan pravi, da ga je ta raznolikost šokirala – po- sebno velik vtis so nanj naredili Črnogorci muslimanske veroizpovedi. Za Šobo je bilo pri njegovi izkušnji služenja v JLA najpomembneje, da je »tukaj prvič spoznal Jugosla- vijo. Preden sem šel v JLA, nisem imel nikoli stika z Albanci in nisem srečal nobenega Slovenca.« Poudaril je tudi, da bi se počutil prikrajšanega, če ne bi preživel tega leta vojaščine. Tudi oto, ki je v letih 1986–87 služil v črnogorski prestolnici Titograd (zdaj Podgorica), kot najpomembnejši vidik vojaškega roka izpostavlja spoznavanje ogro- mnih razlik in raznolikosti, česar zunaj vojašnic ne bi mogel doživeti: V vojski sem prvič videl »pravega« Slovaka, jugoslovanskega državljana iz Vojvodine, z mano je bil človek, ki se je opredeljeval kot Turek … Ti ljudje so prihajali iz najrazličnejših okolij. Srečal sem nekega Albanca s Kosova, ki je bil po poklicu svinjski pastir, in sem najprej mislil, da je to šala. Ampak potem se je izkazalo, da je ta človek to delal že deset let, slika 2.6: Vojak JLA na straži. fotografija: franci virant. preden je prišel v vojsko, in da je to v njegovem okolju čisto normalna stvar in celo ne velja za tako slabo delo. Ali pa da ljudje še vedno ne znajo Ti infrastrukturni okviri niso omogočali le prepoznavanja in afektov onkraj razrednih pisati. Potem je vojska organizirala neki tečaj za opismenjevanje. meja, temveč tudi preseganje teh meja, tako da so mladim moškim iz oddaljenih vasi omogočili pisanje pesmi, fotografiranje, obiskovanje kina ali učenje uporabe pisalnega stroja. Ustvarjanje infrastruktur, ki so ljudem omogočale, da presežejo meje, oprede- infrastrukturni okvir, ki ga je zagotavljal vojaški rok, je omogočal več kot le zaveda- ljene z družbenim poreklom, razredom in etnično pripadnostjo, je bilo eno temeljnih nje o teh ogromnih razlikah: s svojimi ritualiziranimi, ponavljajočimi se formami in načel jugoslovanskega socializma. V modernističnih soseskah, kot so novi Beograd, praksami, ki so imele vlogo brisanja razlik, je JLA združevala skrajno raznolike moške Split iii, ruski car v Ljubljani in Alipašino Polje v Sarajevu, so živeli državljani različnih izobrazb, poklicev, narodnosti in maternih jezikov. Vsi so si delili življenjski prostor, nenavadni dom UTopije njihovi otroci so se skupaj igrali in hodili v iste vrtce in šole. Tovarne niso bile le pro- stori proizvodnje, temveč tudi kulturnih dejavnosti, izobraževanja in samoupravljanja. V knjigi, ki sta jo napisala skupaj, filozof Boris Buden in Želimir Žilnik tako opisujeta infrastrukture, kot so delavske univerze, podeželski kulturni centri, amaterski klubi, utopični značaj kolektivnega življenja in izkušnje raznolikosti v vojašnicah JLA: čitalnice in knjižnice, so ustvarjale prostor za srečevanje, sobivanje in prepletanje zelo različnih kulturnih in umetniških dejavnosti (glej npr. Galjer in Lončar 2019). Jugoslovansko ljudsko armado lahko v retrospektivi razumemo tudi kot čih se in včasih mučnih rutin in protokolov, ki so bili pogosto brez očitnega pomena Vojaški rok v JLA je bil neprostovoljna izkušnja, polna ritualiziranih, ponavljajo- zgodovinsko edinstveno obliko kolektivnega življenja, nekakšen vojaški pendant tovarniškemu kolektivu v dobi industrijske moderne in nacio- nalne suverenosti – danes izumrlo vrsto kolektivnosti, endemično red- in smisla; šlo je za življenje v z bodečo žico omejenem prostoru, kjer so vojaki šteli kost, ki obstaja le še v spominih, ki imajo omejen rok trajanja. Čez kakih dolge dneve do konca svojih vojaških dni in sanjali o trenutku, ko se bodo lahko vr- petdeset let bodo mrtvi že vsi, ki so ji služili. A že danes si je težko pred- nili v normalno življenje. »obvezni« del opreme vsakega vojaka so bili koledarčki, na stavljati, da bodo današnje in prihodnje generacije res verjele njihovemu katerih so s prečrtavanjem odštevali preostale dneve. na vse načine so si prizadevali, spominu. Že z današnje perspektive se zdi popolnoma neverjetno, da je da bi svoj vojaški rok skrajšali: darovali so kri, se lepo obnašali in se trudili za dobre bilo mogoče na nekem razmeroma majhnem prostoru, v intenzivnem, dosežke na tekmovanjih, da bi dobili dodatne dneve dopusta in da bi se znebili unifor- skorajda telesnem stiku, držati skupaj tolikšno množico kulturnih, jezi- me kak teden ali dva pred uradnim koncem služenja. Pa vendar so bile infrastrukture kovnih, etničnih, nacionalnih, verskih, političnih razlik in da je imelo pri vojaškega roka zmožne to kolektivno izkušnjo usmerjati v prihodnost – prihodnost, tem to skupno življenje tudi neko obliko normalnosti, samoumevnosti, ki je bila za vedno izgubljena v katastrofalnih etničnih vojnah in je zaradi etnizirane rutine, skorajda naravnosti, brez večjih dramatičnih napetosti. (Žilnik in logike postjugoslovanskih družb postala nepredstavljiva. Ta zmožnost je delala vojsko Buden 2013, 133) podobno drugim v prihodnost usmerjenim projektom jugoslovanskega socializma, kot so neuvrščenost, samoupravljanje in amaterizem, čeprav zaradi njene obvezne na- rave in toge organizacije ta podobnost ni očitna. Kar opisujeta Žilnik in Buden, je drugačne vrste utopija od pojmovanj utopije, ki jih običajno povezujemo z materialnimi ostalinami Jugoslavije in drugih socialističnih Če na z bodečo žico ograjene prostore vojašnic pogledamo s perspektive postju- družb: v nasprotju s formami, ki se ohranjajo v sedanjosti kot ruševine modernosti goslovanskega časa in zanj značilnih omejenih obzorij, se ti prostori kažejo kot kraji in jih je mogoče zlahka abstrahirati, deteritorializirati, orientalizirati in »vzpostaviti utopične imaginacije. Utopični značaj vojaškega roka v JLA ni bil toliko posledica v na novo« (Dzenovska 2020, 11; gl. tudi miljački 2018; Kulić 2018), je bila utopija, ki je prihodnost usmerjenega delovanja socialistične vojaške institucije, temveč prej re- izhajala iz kolektivnega življenja v JLA, bolj konkretna in manj nagnjena k abstrakci- zultat naknadnega, retrospektivnega prepoznanja možnosti drugačnega kolektiva in ji. Po celotni socialistični Jugoslaviji raztresene vojašnice JLA, neločljivo povezane z drugačnega odnosa med posameznikom in kolektivom. Da bi lahko odprla prostor za izkušnjo vojaškega roka in njenimi monotonimi, ritualiziranimi in ponavljajočimi se kolektivno življenje, samodojemanje in medsebojno prepoznavanje onkraj utrjenih formami, pa tudi z občutki odtujenosti, zatiranja, ujetosti in nadrealnosti, se morda okvirov etničnih ali razrednih identitet, je morala biti izkušnja služenja vojaškega roka ne zdijo najverjetnejši kraji za utopijo. Kljub temu ima utopično pojmovanje vojske kot v JLA heterotopična in ločena od drugih tokov jugoslovanskega življenja. To meče bo- modela za (idealno) organizacijo družbe dolgo zgodovino, ki sega od Platonove Repu- leče ambivalentno luč ne samo na samo naravo jugoslovanskega projekta, temveč tudi blike (Plato 2020) do eseja fredrica Jamesona »Ameriška utopija« (Jameson 2016). Ja- na zapleteno razmerje med smiselnostjo in pomembnostjo afektivnih vezi, ki so jih meson, ki zagovarja univerzalno naborništvo kot model za komunistično preobrazbo naborniki JLA stkali med služenjem vojaškega roka, ter na drugi strani dramatičnim ameriške družbe, vidi univerzalno služenje vojaškega roka kot podsistem, »ki lahko in popolnim propadom jugoslovanskega projekta, ki se je končal v nepredstavljivem deluje na tako pristno revolucionaren način« (Jameson 2016, 19). Po njegovem mnenju nasilju, pri katerem so – prostovoljno ali neprostovoljno – sodelovali isti moški, ki so bi lahko imelo povezovanje novih utopičnih držav z vojsko in vojaško organizacijo skupaj služili v JLA. »dvosmerne učinke: lahko služi kot nova oblika družbene artikulacije, saj sodobna vojska hierarhijo prevaja v diferenciacijo funkcij, lahko pa ima za cilj demokrati- v preteklost, v čas pred politično in družbeno tragedijo, kot obljuba prihodnosti, zacijo same vojske in izumljanje nekega novega odnosa med tistim tujim telesom temelječa na možnosti skupnega življenja radikalno različnih, a enakopravnih in in širšo družbo« (Jameson 2016, 30). Jameson vidi utopičnost univerzalnega na- enotnih ljudi, ter kot obljuba družbe, v kateri posameznik in kolektiv nista v kon- borništva v njegovi zmožnosti, da ponuja novo družbenoekonomsko strukturo in fliktu in država deluje v skladu z željami in potrebami svojih državljanov. Kot tak s tem alternativo obstoječi ureditvi neoliberalnega kapitalizma ter da zagotavlja je ta utopični moment močno in tesno povezan z resnično preteklo izkušnjo, z sistem socialnega varstva (zlasti na področju zdravstva in izobraževanja), ki ga nečim, kar je obstajalo, kar je bilo mogoče in resnično, ne glede na to, kako dvo- ne omejuje federalna organizacija države. Splošno naborništvo, ki ga predlaga, umno je bilo in kako nemogoče se zdi danes s časovne distance in za generacije, bi veljalo za »vse od šestnajstega do petdesetega ali, če hočete, šestdesetega leta ki so odraščale v času po jugoslovanski tragediji. Takšnega utopičnega momenta starosti: torej praktično za celotno odraslo prebivalstvo«. Poudarja, da bi se z uni- niso prinesle težnje jugoslovanske vojske po prepletanju s širšo družbo in družbe- verzalnim naborništvom v sistemu našlo mesto tudi za invalide, »pacifisti in ugo- nim svetom zunaj vojašnic. Prav nasprotno, vojaški rok je za nekdanje Jugoslovane vorniki vesti pa bi se lahko ukvarjali z razvojem orožja, skladiščenjem orožja in postal kraj utopije prav zaradi svojega heterotopičnega značaja in odmaknjenosti podobno« (Jameson 2016, 28). od običajnega, vezanosti na rutino in uniformnih, ritualiziranih, ponavljajočih se ske več skupnih značilnosti s socialistično jugoslovansko vojsko, ki je temeljila na roka neizogibno postala utesnjujoča in omejujoča, saj je mlade jugoslovanske mo- ške postavila v težaven, pogosto ambivalenten odnos z njihovimi uniformiranimi naborništvu: obe se v svoji zasnovi osredotočata na tiste vidike vojske, ki prese- jazi. 23 S tem težavnim odnosom se ukvarjam v naslednjih poglavjih, pred tem pa gajo vojaško učinkovitost, kot sta socialna kohezija in izobraževanje, in obe sta predstavim še vsakdanje življenje v vojašnicah JLA in rutine, iz katerih je bilo zasnovani kot »miroljubni vojski« (gl. Jameson 2016, 58; v filmu Jarani/Comrades sestavljeno. namen teh ponavljajočih se rutin in ritualiziranih form vojaškega ži- mitka Panova je JLA opisana kot »armada miru«). Poleg tega si obe prizadevata vljenja je bilo usklajevanje izjemno raznolikih skupin vojakov, ki so nosili unifor- izogniti se logiki federalne organizacije in preseči razdrobljenost interesov, sku- rativno zelo zahteven projekt vojaškega roka, verjetno niso razmišljali o utopični, tičnega uresničevanja idealov radikalne raznolikosti, enakosti in brezrazrednosti, je morala svoj svet ločiti od običajnega sveta, s to ločitvijo pa je izkušnja vojaškega v prihodnost usmerjeni agendi, ima Jamesonova utopična vizija univerzalne voj- Čeprav jugoslovanski častniki, ki so skrbeli za logistično, psihološko in ope- form, ki so tvorile njegov vsakdan. Da bi jugoslovanska vojska postala mesto prak- pno pa jima je tudi univerzalno naborništvo (v primeru JLA omejeno na moške), me JLA in sobivali v izoliranih, omejenih in omejujočih prostorih vojašnic. Ven- dar pa to ni bil edini učinek teh rutin in form: iz njih so nastajala tudi pomembna ki je podlaga za utopično imaginacijo. izkušnja radikalnih razlik je bila ključnega čustva – prijateljstva, naklonjenost in solidarnost med moškimi, ki so si bili med pomena za to, kako so naborniki doživljali JLA in kako se je spominjajo. Jameson seboj tako različni, da se v »običajnem življenju« verjetno nikoli ne bi spoznali. V pripisuje enako pomemben pomen dejstvu, da je »vojska praktično edina insti- sedanjosti ti afektivni učinki delujejo kot opomin na možnost skupnega življenja tucija v sodobni družbi, katere pripadniki so se dolžni družiti z najrazličnejšimi onkraj etničnih, razrednih ali jezikovnih delitev, možnost, ki je bila ustvarjena v ljudmi na neprostovoljni in neselektivni osnovi, začenši z družbenim razredom heterotopičnem prostoru vojašnic, a je zdaj za vedno izgubljena, skupaj s številni- kot takim« (Jameson 2016, 61). mi življenji, hišami, družinami, upanji in prijateljstvi, ki so izginili v jugoslovan- Vendar pa se v teh dveh primerih utopija kaže na zelo različna načina glede skih vojnah. Utopični značaj kolektivnega življenja vojaškega roka v JLA se kaže na razmerje med vojsko in širšo družbo, pa tudi glede na specifične časovnosti. prav v zmožnosti teh čustev, da nenehno opozarjajo na to izgubljeno možnost. Jamesonova univerzalna vojska je utopični projekt prihodnosti, ki prinaša obljubo brezrazredne družbe in alternative prevladujoči kapitalistični paradigmi. Utopič- ni značaj njegovega projekta, pa tudi drugih vizij univerzalne vojske kot modela 23 o vojski kot sredstvu za pobratenje razredov glej jameson 2016, 62. jugoslovanski sociali-družbe, ki so se oblikovale skozi zgodovino, močno zaznamuje stremljenje k pre- zem si je prizadeval približati se idealu družbene enakosti in brezrazrednosti, ne vedno uspe- nosu strukture, morale in delovanja vojske kot kolektivne institucije v druge, širše šno, vendar pa je njegovo petinštiridesetletno zgodovino zaznamovalo intenzivno in odkrito družbene strukture in sfere. na drugi strani pa je utopični moment JLA umeščen ukvarjanje z družbenimi neenakostmi, etničnimi napetostmi in konflikti ter poskusi njihove- ga odpravljanja. Gl. npr. archer, stubbs in duda 2016; jelača, kolanović in lugarić 2017. Spontana organizacija, avtentične oblike interakcije in nehierarhični odnosi se pogo- sto navajajo kot ključne značilnosti jugoslovanskih partizanskih enot v drugi svetovni vojni. Številni zato partizansko vojsko vidijo kot povsem drugačno od njene nasledni- ce, Jugoslovanske ljudske armade (JLA) – izolirane, konservativne institucije, ki se je močno opirala na disciplino, rutinsko urjenje in strogo hierarhijo. »narodnoosvobo- dilna vojska med vojno,« je zapisal marko milivojević, »je bila revolucionarna vojska, v kateri so bili na primer vojaški čini uvedeni šele leta 1943. To je bila vojska, ki se je ponašala s tem, da je bila ljudska, za ljudstvo in sestavljena iz ljudstva, kar bi zagotovo odobraval tudi marx, ki se je zavzemal za ljudsko milico (po vzoru tiste iz Pariške ko- mune leta 1870) kot najprimernejšo obliko vojaške organizacije v komunistični druž- bi. Po vojni pa so bile marxove preference in celoten revolucionarni etos noV hitro pozabljeni, saj je novi režim vzpostavil zelo konvencionalno vojsko in vojaško elito« (milivojević 1988, 13–14). Pogled na medvojne zapiske slavnega partizanskega komandanta Konstantina Koče Popovića nam razkrije drugačno sliko od tega polariziranega pogleda na obe vojaški organizaciji ter postavlja pod vprašaj idealizirano predstavo o partizanski voj- 3 / ski kot popolnoma spontani, samoorganizirani in nehierarhični. Popović je izhajal iz Rutina premožne beograjske družine. Bil je študent prava in filozofije na Sorboni, pesnik ter ugleden član francoskih in srbskih nadrealističnih krogov. Pridružil se je Komunistič- ni partiji Jugoslavije in se na strani republikancev boril v španski državljanski vojni. Leta 1941 se je pridružil jugoslovanskim partizanom in decembra tega leta prevzel poveljstvo novoustanovljene Prve proletarske brigade (pozneje legendarne Prve prole- tarske divizije). Popović, izkušen vojak s »ščepcem vojaške genialnosti in sovraštvom do vojne« (Deakin 1971, 103),1 je imel ključno vlogo v številnih pomembnih bitkah proti silam osi in četnikom, predvsem v bitki na Sutjeski maja in junija 1943. V Zgodovinskem arhivu Beograda hranijo več beležnic in listov papirja z njegovi- mi drobnimi, težko berljivimi zapiski, ki jih je pisal po teh bitkah. V zapiskih z naslo- vom »intervention impérative« je Popović 27. decembra 1944 zapisal: »naše enote so se hitro večkratno povečale po številu ljudi in po oborožitvi. Večina vojakov je mladih, častniškega kadra je malo, orožje pa je raznoliko. Vse to zahteva tudi spremembo na- čina poveljevanja.« Poudarja, da se morajo spremembe začeti od spodaj, »od osnovnih dolžnosti in pravil«, ter navaja dolg seznam stvari, ki jih je treba spremeniti ali uvesti. med njimi so: vsako jutro postrojitev in klicanje po imenih; stalne vaje in usposa- bljanje (izmene straže, spoznavanje orožja in njegove uporabe); skupinska in obvezna 1 William Deakin je bil britanski zgodovinar in vodja britanske vojaške misije v Titovem poveljstvu. jutranja higiena; vsaj enkrat tedensko pregled orožja; red med pohodi in v taborih; moramo se boriti. Videl sem, da se nevarnost bliža in da se ji moram tudi dosledno izpolnjevanje ukazov in povelj. Poudarja še, da se mora »poleg intenzivnega sam zoperstaviti. ni imelo smisla pisati nekih napol razumljivih pesmi. dela spremeniti tudi slog poveljevanja: individualno pobudo dovoliti le v okviru strogo moral sem ukrepati. (Popović v nenadović 1989, 13)6 določenih nalog«.2 V zvezek z naslovom »operacije« je Popović 28. in 29. marca 1945 zapisal pripombe v zvezi s partizanskimi vojaškimi operacijami v Bosni. opozarja na Koča Popović je bil izurjen, nadarjen in predan poveljnik, ki je disciplino, hierarhijo, več pomanjkljivosti, med drugim na to, da je »slog ukazovanja – familiaren – prepri- stroge protokole in ponavljajoče se rutine videl kot nujne za zmago jugoslovanskih čevanje – 'nagovarjanje'; jeza, toda ne vojaška, temveč 'domača'«.3 opozarja tudi na partizanskih enot v drugi svetovni vojni. Po vojni so bili njegovi pogledi na jugoslo- ohlapne protokole ter nepismena, samovoljna in nejasna poročila, ki vodijo v napačne vansko »redno« vojsko in skrbi, ki jih je imel kot načelnik generalštaba, še naprej po- odločitve med bojem.4 vezani z negotovim položajem Jugoslavije na mednarodnem prizorišču, zlasti pa z Po koncu druge svetovne vojne je bil Koča Popović med letoma 1945 in 1953 na- grožnjo vojaškega spopada z ZSSr, potem ko se je Jugoslavija leta 1948 znebila sov- čelnik generalštaba jugoslovanske vojske. njegovi zapiski iz tega obdobja kažejo, da se jetskega vpliva. je tudi v tem obdobju veliko posvečal vojaški disciplini, konsolidaciji vojske, »realnosti V sedemdesetih in osemdesetih letih, v obdobju, ki se mu v tej knjigi najbolj po- in praktičnosti usposabljanja«, poveljem in protokolom.5 svečam, služenje vojaškega roka v jugoslovanski vojski ni bilo več povezano z neposre- Vztrajanje pri strogi disciplini, ponavljanju, rutini in hierarhiji se morda zdi v dno grožnjo vojne in vojaškega spopada, vendar je do takrat JLA izpopolnila načela, navzkrižju z nadrealistično poetiko ter teorijo in prakso eksperimentalnih umetnosti, pri katerih je med drugo svetovno vojno in po njej vztrajal Popović. rituali, rutina, ki se jim je Popović posvečal v letih pred vojno, vendar lahko to razumemo kot posle- stroga hierarhija in natančni protokoli so postali temelji organizacije JLA in sestavni dico nujnosti, tako kot je iz potrebnosti in nujnosti dozorela odločitev izobraženega, del vsakodnevnega vojaškega življenja. obenem pa je bil značaj jugoslovanske vojske dobro situiranega mladega jugoslovanskega umetnika, da se pridruži komunistom in razlog za vse večje kritike na njen račun v času, ko se je približeval razpad države.7 gre v boj. Popović to odločitev opisuje takole: Življenje vojakov JLA je bilo strogo določeno in omejeno s »pravili službe«, ki so natančno določala vsak njegov vidik. Vojska je šla v prizadevanjih, da bi bilo vse Ukvarjal sem se s književnostjo in na neki točki spoznal, kako nekori- podvrženo strogo nadzorovanim in organiziranim postopkom, tako daleč, da je v to stna je. Hitro sem spoznal, da je edino, kar bi bilo še vredno poskusiti, vključila tudi precej običajne in vsakdanje predmete. Tako so bili na primer vhodi v neposreden spopad s sovražnikom. Dodati moram, da sem to z ničemer vojašnice (kapija) označeni s kratico KPS (kontrolno-propusna stanica oz. kontrolno- izzvano odločitev sprejel v franciji. Postal sem komunist in se pred pra- sprejemna postaja). Kratice so se uporabljale za skoraj vse, kar je sestavljalo vojaški gom druge svetovne vojne odločil za akcijo. očiten vzpon fašizma sem vsakdan. videl kot izziv, na katerega se je bilo mogoče odzvati samo na en način: 6 Čeprav se je Popović za to odločil v franciji, med jugoslovanskimi nadrealisti ni bil osamljen. 2 »intervention impérative«, 27. december 1944. »Zapiski Koče Popovića 1922–1953«, mapa št. 3, Kot piše Dubravka Đurić, je »večina nadrealistov po letu 1933 opustila avantgardne poskuse zapuščina Konstantina Koče Popovića in Leposave Lepe Perović, Zgodovinski arhiv Beograda. in se usmerila v družbeno angažirano in kritično pisanje, povezano z revolucionarno politiko 3 Komunistične partije Jugoslavije« (Đurić 2003, 76). Borec LXXi/2019. št. 769–771, str. 57. 4 predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije, trdili, da so zaradi vztrajanja vojske pri »operacije«, marec 1945, v »Zapiski Koče Popovića 1922–1953«, mapa št. 3, zapuščina Kon- 7 V začetku osemdesetih let so slovenski kritiki JLA pod vodstvom Janeza Janše, takratnega stantina Koče Popovića in Leposave Lepe Perović, Zgodovinski arhiv Beograda. brezpogojni disciplini in mehaničnem učenju na pamet slovenski častniki premalo zastopani 5 Gl. »Za učvršćenje vojske« [Za utrditev vojske], 11. novembra 1945; beležko z dne 11. maja v JLA. Kritiki so se tudi pritoževali, da so bili slovenski naborniki prisiljeni opustiti načela 1947; zapiske za predavanje o disciplini v vojski, 1953; vse v »Zapiski Koče Popovića 1922– samoupravljanja, čeprav naj bi bilo samoupravljanje temelj jugoslovanske socialistične ideo- 1953«, mapa št. 3, zapuščina Konstantina Koče Popovića in Leposave Lepe Perović, Zgodo- logije. Gl. miroslav Lazanski, »Anatomija jednog pacifizma« [Anatomija nekega pacifizma], vinski arhiv Beograda. Danas 160, 12. marec 1985, cit. v Dumančić 2023, 103. natančno strukturirani, razdelani, ponavljajoči se in redni protokoli, ki so jim ne glede na različno intenzivnost in hitrost minevanja časa v različnih obdobjih bili podvrženi mladi moški iz vseh delov države, so iz njih naredili vojake JLA, enote, pa je struktura, ki je zaznamovala dneve v JLA, ves čas ostala trdna. »Dan je enak v katere so bili združeni, pa so lahko delovale koordinirano in usklajeno. Učinkovito dnevu,« je svoj vojaški rok, ki ga je v letih 1986–1987 služil v Titogradu, opisal oto delovanje je prioriteta vsake vojske tako v obdobjih vojne kot miru. Toda rutine, iz ka- Luthar. Podobno je poudaril milan Todorović, programer iz Valjeva v Srbiji, ki je v terih je bilo sestavljeno služenje vojaškega roka v JLA, niso bile pomembne le iz strogo letih 1987–1988 služil v Jakovu in Beli Crkvi v severni Srbiji: »Dan za dnem je vse vojaških razlogov. V širšem časovnem okviru je v letih in desetletjih jugoslovanskega popolnoma enako, z minimalnimi odstopanji.« so se konsolidirale, s čimer je bila minimizirana improvizacija in omogočeno usklaje- jih je zbudil dežurni častnik, ki je vstopil v sobo in zakričal: Ustaj, vojsko! (»Vstani, no delovanje heterogenih kolektivov mladih nabornikov. V obdobju posameznikovega vojska!«), v nekaterih vojašnicah pa jih je prebudila trobenta. Tako je bilo v Jakovu socializma vse bolj temeljila na rutini tudi sama JLA – njene organizacijske strukture Ves čas vojaškega roka so morali naborniki vstajati zgodaj zjutraj. ob 5. ali 6. uri vojaškega roka so te rutine strukturirale, pa tudi konstituirale njegovo življenje. ne pri Beogradu, kjer je milan odslužil prvi del vojaškega roka. Po postiljanju postelj in glede na to, kako drugačna je bila izkušnja vojaščine od običajnega življenja, od kate- jutranji higieni, vključno z obveznim vsakodnevnim britjem, so vojaki v Jakovu tekli rega so se poslovili mladi vojaki, ko so oblekli uniforme JLA, so te rutine poskrbele, na vadbeni poligon, kjer so opravili dvajsetminutno telovadbo, v nekaterih vojašnicah da ta izkušnja ni bila zgolj običajna v svojem lastnem mikrokozmosu, ampak je bila pa je telovadba potekala pred jutranjo higieno. Čas med zajtrkom in kosilom je bil na- smiselna tudi zunaj njega. menjen strukturiranim dejavnostim – urjenju, delu z orožjem in pouku. Vsako jutro so prebrali dnevno zapoved (dnevna zapovest), v kateri so napovedali dejavnosti za Učenje tisti dan. Zvečer je bila na vrsti večerja in za njo skupinski ogled dnevnih novic, nato pa je bilo treba oditi v spalnice na nočni počitek ( povečerje ). Pred začetkom večine teh S ponavljanjem, predvidljivostjo, pogostostjo in intenzivnostjo postopkov se je vzpo- dnevnih dejavnosti so se morali vojaki postrojiti v vrsto. stavila posebna ekonomija časa, ki se je razlikovala med dvema deloma vojaškega roka Te vsakodnevne dejavnosti so morale potekati brezhibno in usklajeno. Vsakemu v JLA: usposabljanjem (obuka) in časom po prekomandi (premestitvi v drugo enoto, najmanjšemu odstopanju od tega je sledilo povelje »Ostav!«, kar je pomenilo, da je običajno v drugi vojašnici). Obuka je trajala od tri do sedem mesecev, odvisno od treba dejanje ponoviti, včasih tudi večkrat, dokler častnik ni bil zadovoljen z izvedbo. rodu vojske, in je bila namenjena izobraževanju nabornikov. To je bilo tudi obdobje, v katerem naj bi ti dosegli visoko raven telesne pripravljenosti. ob koncu Takoj ko se je vojašnica zjutraj zbudila, je iz zvočnikov zadonela glasba, ki je spre- obuke naj bi obvladali uporabo orožja, se naučili vseh protokolov poveljevanja in poročanja ter mljala večino vsakodnevnih dejavnosti. izbira glasbe večinoma ni bila »ideološka«, izpopolnili vsakodnevne naloge, kot so postiljanje postelje, pakiranje oblačil in dru- ampak osebna izbira vojaka, ki je bil tisti dan odgovoren za glasbo. oto se živo spomi- gih stvari na predpisan način ter opravljanje fizično zahtevnih nalog v vojašnici in na nja nekega jutra, ko so vaje potekale ob zvočni spremljavi Adagia v d-molu Tomasa Al- terenskih vajah. Z intenzivnim urjenjem in ponavljajočimi se nalogami naj bi vojaki binonija, številni vojaki pa so nekatere pesmi in glasbene skupine prvič slišali prav iz JLA ponotranjili svet vojske. V drugem delu vojaškega roka so se nato ti že formirani teh zvočnikov. Hariz Halilović, ki je služenje vojaškega roka začel leta 1988 v gasilski vojaki pridružili enotam, v katerih so opravljali vsakodnevne naloge. Glavna razlika enoti v Senti, nato pa so ga premestili v vojaško bolnišnico, se je prvih dni spominjal med obema obdobjema vojaškega roka je bila v količini prostega časa in posledično kot nečesa, kar je komaj preživel. »Vsako jutro so pred dviganjem zastave predvajali v hitrosti minevanja časa. med usposabljanjem je bil vsak trenutek dobro načrtovan, pesem 'Kako je dobro vidjeti te opet’ (Kako lepo te je spet videti) novih fosilov, ki se glavni cilj vojske pa je bil, da vojaka ne pusti samega ali brez dela. V drugem delu je me je dotaknila, ker sem zaradi odhoda v vojsko moral zapustiti svoje dekle (potem bilo veliko prostega časa in sproščenih popoldnevov. Če je bila med me je zapustila, preden sem se vrnil),« se je spominjal. obuko glavna skrb vojakov prilagajanje in iskanje načina, kako s čim manjšimi težavami preživeti inten- Vsakodnevno življenje v vojašnicah je bilo polno strogo določenih in per- zivno urjenje, so bila po prekomandi njihova prizadevanja v največji meri usmerjena v formativnih komunikacijskih protokolov. Častnike in nadrejene je bilo treba na- »umetnost preganjanja časa«. govarjati na predpisan način, vojaki pa so morali prositi za dovoljenje za bese- do. Tehnična pomenovanja in kratice so se uporabljale za najrazličnejše stvari, naborniki JLA deležni intenzivnega usposabljanja, ki je bilo sestavljeno iz zahtevne vključno z orožjem (na primer polavtomatska puška PAP m59), obroki (SDo in fizične vadbe in učnega procesa, ki je v veliki meri temeljil na ponavljanju. GG9), barvami (SmB), orodjem (rAP), čistili (DrnČ) in vlogami (požarni, četni Jutranje vaje, urjenja, pohodi in terensko usposabljanje naj bi izenačili sposob- 8 evidentičar ). nosti vojakov ter omogočili učinkovito in usklajeno delovanje vojaških enot. To pove- Za uspešno socializacijo v vojsko so morali mladi naborniki obvladati te predpi- zavo med strogo organizacijo vojaškega življenja, poudarkom na fizičnem urjenju in sane protokole. To je od vsakega vojaka zahtevalo določeno mero truda in učenja. Ka- telesni pripravljenosti ter delovanjem kolektiva izpostavlja tudi Želimir, ki je služil v kor koli so si bili med seboj različni, so bili rutine in rituali, ki so sestavljali vojaški rok tankovski enoti. Po njegovih besedah je bilo »vojaško življenje organizirano tako, da je v JLA, za vse njih enako oddaljeni od tega, česar so bili vajeni v svojih »običajnih«, vsa- lahko ta kolektiv funkcioniral relativno racionalno«. Spominja se prvih mesecev svo- kodnevnih življenjih. Vsi vojaki JLA – tisti z univerzitetno diplomo in tisti nepismeni, jega vojaškega roka: »Po nekaj mesecih so se enote, ki so jih sestavljali sveži naborniki, tisti iz odročnih vasi in tisti, ki so odraščali v velikih mestih – so se morali naučiti teh fizično povsem uredile. V tankovski enoti smo poleg čiščenja tanka in učenja vseh teh uradnih protokolov. Usvojili so tudi slengovske izraze, s katerimi so duhovito označe- zapletenih operativnih postopkov glede vožnje in natakanja goriva dobivali tudi ukaze vali predvidljive vidike omejene realnosti vojaškega življenja. med izrazi za hrano so za vkopavanje tanka. To je pomenilo toliko kopanja, kot če bi delali temelje za hišo.« bili na primer cigla (»opeka«, za trd kos kruha iz suhega dnevnega obroka), drnč (jed Pomembni dogodki so bili tudi strelske vaje na terenu, vojaški tabori in sodelova- iz mešanice zelenjave in mesa) in dečja radost (»otroško veselje«, kruh in marmelada); nje v širših vojaških ali civilno-vojaških akcijah, namenjenih krepitvi samoobrambnih različni vojaški rodovi so bili prašinari (»prašniki«, pehota) in plavci (»modri«, proti- zmogljivosti države in njenih državljanov (na primer »nič nas ne sme presenetiti« letalske enote); za hierarhijo, vzpostavljeno na podlagi časa, preživetega v vojski, pa so in vojaški manevri, v katerih so bile enote JLA razdeljene na »rdeče« in »modre«). se uporabljali izrazi gušteri (»kuščarji«) in fazani za novince ter džombe in stare kuke na takšnih dogodkih so vojaki naučeno iz vojašnic preizkušali v okoliščinah, ki so (»stare kljuke«) za vojake, ki so se bližali koncu služenja. bile podobne resničnim. Vojaška strelišča, kot so Pasuljanske livade, Krivolak, Bubanj Potok, manjača in Slunj, so še vedno pomembne točke na spominskih zemljevidih ponoTranjenje nekdanjih vojakov JLA. »Tehnično usposabljanje« v prvih mesecih služenja vojaškega roka je bilo name- Prehod iz civilnega v vojaško življenje je bil za mlade jugoslovanske moške nenaden in njeno spoznavanju orožja, za katerega so bili odgovorni mladi vojaki, in seznanitvi precej dramatičen. navaditi so se morali na marsikaj: na neudobne uniforme in po- z njegovim delovanjem. Učili so se, kako deluje, in v nedogled ponavljali postopke stelje, na oddaljenost od doma in bližnjih, na smrčanje desetih ali več desetih mladih čiščenja, sestavljanja in razstavljanja. »Avtomatsko puško smo razstavili in sestavili moških, s katerimi so si delili sobe; na prebujanje ob prvem svitu ob kričanju častnika. tolikokrat, da smo to lahko naredili z zaprtimi očmi,« se oto spominja usposabljanja v Za nekatere med njimi prilagajanje na to novo stvarnost ni bilo enostavno; za druge, ki Titogradu. S ponavljanjem so te postopke utelešali in ponotranjali. oto dodaja, da je še so že bili vajeni trdega dela in težkih življenjskih razmer, je bilo lahko takšno življenje dolge noči sanjal o sestavljanju in razstavljanju strelnega orožja, tudi po koncu uspo- celo udobnejše. Za vse pa je bilo vojaško življenje zelo drugačno in oddaljeno od tiste- sabljanja. »Druže poručniče! Vojnik milan Todorović, poluautomatska puška m59/66, ga, kar so poznali kot normalno, vsakdanje in običajno. Da bi se navadili na to novo 7,62 mm, broj puške 243789, spremna na pregled!« (Tovariš poročnik! Vojak Milan življenje – še več, da bi ga sprejeli kot normalno, vsakdanje in običajno – so bili novi Todorović, polavtomatska puška M59/66, 7,62 milimetra, številka puške 243789, pri- pravljena za pregled!) je bil stavek, ki ga je milan ponovil tolikokrat, da ga po lastnih 8 besedah ne bo nikoli pozabil. Spretnosti, ki so jih vojaki usvojili z neskončnim pona- Kratica PAP M59 pomeni »polavtomatska puška M59«. Pri obrokih SDO pomeni »suhi dnevni obrok«, vnaprej pripravljen obrok za na teren, GG9 pa »goveji golaž«. SMB pomeni sivomasli- vljanjem, sta bili tudi postiljanje postelje, tako da so bili njeni robovi ostri kot rezilo, in nasta boja (»olivno siva barva«), RAP je okrajšava za rezervni alat i pribor (»rezervno orodje in zlaganje oblačil v omarico v natančnem vrstnem redu. To je bilo tudi obdobje, v kate- pribor«), DRNČ pa je okrajšava za deterdžentni rastvor za naslage čađi/za nerđajući čelik (»raz- rem so se vojaki naučili odgovarjati na ukaze in razumeti pomen tehničnih izrazov in topina detergenta za sajaste obloge/nerjaveče kovine«). Požarni je »dežurni«, četni evidentičar pa je »zapisnikar enote« oziroma četni tajnik. okrajšav ter se naučili specifični sleng, ki so ga naborniki uporabljali med seboj. osemnajstem letu ali takoj po končani srednji šoli, ter na drugi strani tistimi, ki so vojaščino opravljali po končanem študiju. Želimir se spominja: »Vse je bilo organizi- rano tako, da se je ob morebitnih provokacijah vedno našel nekdo, ki se je odzval in jih nevtraliziral. Jaz sem bil na primer star sedemindvajset let in sem se do vseh, ki so bili mlajši od mene in so trpeli zaradi ločenosti od svojih družin, obnašal kot starejši brat. Sem pa zahteval, da me kličejo Tovariš Stari.« Podobno se oto spominja, da se je poleg vseh izzivov, s katerimi se je soočal med intenzivnim urjenjem na začetku vojaškega roka, »nenadoma znašel še v položaju, ko sem moral za nekoga skrbeti.« mladi moški iz mest, ki so bili vajeni udobnega življenja in niso poznali strogega režima napornega fizičnega dela, so se soočali z drugačnimi izzivi kot nepismeni kme- tje, Albanci ali madžari, ki niso znali srbohrvaščine, ali kot mladi moški iz gastarbaj- terskih družin, ki so prišli na služenje v JLA iz Zahodne evrope. Kljub razlikam med njimi so bili vsi novopečeni vojaki JLA v enakem položaju: vsi so »začenjali z ničle«, kot se je izrazil oto. naučiti so se morali istih protokolov, ponotranjiti rutino, se izu- riti v različnih vojaških korakih in do popolnosti izpiliti postiljanje postelje. Cilj vseh teh ponavljajočih se nalog, ritualiziranih praks, fizično napornih vaj ter omejenih in performativnih komunikacijskih kodov je bila organizacija življenja v vojašnici ter za- Slika 3.1: Omarica z oblačili, zloženimi in urejenimi v skladu s »pravili službe«. gotavljanje usklajenega in učinkovitega delovanja. Vojaška institucija je skozi takšne fotografija: franci Virant. forme te dramatično raznolike moške orkestrirala in jih organizirala v obvladljivo ce- loto. A kot kaže otova izjava, te rutine niso bile namenjene zgolj organizaciji: obenem Vsak trenutek vsakdanjega življenja v vojašnicah JLA je bil med obuko zapolnjen s so ustvarjale skupni okvir za vse te različne moške. Te ponavljajoče se, omejujoče telesno vadbo, ponavljajočimi se postopki in nalogami, s katerimi naj bi mladi nabor- forme torej niso samo organizirale in usklajevale, ampak so tudi konstituirale življe- niki hitreje ponotranjili svet vojske. V prvih tednih vojaškega roka je bil njihov edini nje znotraj vojašnic – zagotavljale so skupni jezik. mladi vojaki so se med izvajanjem prosti čas, ko so čakali v vrsti za obrok ali šli v kantino. Kot so poudarili številni moji jasno predpisanih dejanj, nalog in vaj lahko pogovarjali in učili drug o drugem, skrbeli sogovorniki, je imelo to, da so se novopečeni vojaki ves čas z nečim ukvarjali, da so bili drug za drugega in si pomagali – navsezadnje v prvih dneh vojaščine tako ali tako ni njihova telesa in misli zaposleni z nenehnimi ponavljajočimi se nalogami in da je bilo bilo veliko časa za druge vrste interakcij. poskrbljeno za to, da niso nikoli ostali sami, tudi drug namen: preprečiti je bilo treba, da bi ti mladi moški »preveč razmišljali« in se predajali obupu in depresiji med dra- habiTUacija stičnim prehodom iz civilnega v vojaško življenje, ter onemogočiti konflikte, agresijo in provokacije. mladi naborniki so se na to novo situacijo in radikalno drugačnost od Z minevanjem dni in tednov je življenje v vojašnicah postalo nekoliko bolj sproščeno. tistega, česar so bili vajeni pred prihodom v vojašnico, odzivali različno, kar je bilo od- naborniki so po slovesni prisegi, s katero so tudi simbolično postali »pravi« vojaki visno od njihovih psiholoških značilnosti, pa tudi od njihovih predhodnih življenjskih JLA, lahko zaznali prve znake rahljanja strogega in intenzivnega dnevnega režima. izkušenj. Pri spopadanju s temi različnimi odzivi se JLA ni zanašala le na intenzivne Prisega je bila trenutek, ko so se prvič, odkar so oblekli uniforme JLA, srečali s svoji- disciplinske rutine, temveč tudi na dinamiko med samimi vojaki, zaznamovano s skr- mi sorodniki, sorojenci in dekleti, saj so bili na slovesnost povabljeni tudi družinski bjo za tovariše, medsebojno pomočjo in podporo. Zdi se, da je imela pri tej dinamiki člani. Za vojake je ta sprostitev pomenila, da so lahko ob popoldnevih malo dlje ostali pomembno vlogo starostna razlika med naborniki, ki so bili vpoklicani ob dopolnjenem v kantini in da jim ob nedeljah ni bilo treba na postrojitev. Po prisegi so bili vojakom dovoljeni občasni popoldanski izleti v mesta, v katerih so služili. Vsakdanje življenje vloge – tisti, ki smo delali v ambulanti, intendanti, tisti, ki so skrbeli za opremo, tisti, je postalo nekoliko lažje in manj fizično naporno, kar ni bilo le posledica postopnega ki so delali v kuhinji, kurirji – smo delovali kot sindikat, ki bi mu lahko rekli krimina- zmanjševanja intenzivnosti urjenja in usposabljanja, temveč tudi poznavanja in pono- len. imeli smo nadzor. Skrbeli smo drug za drugega in se podpirali. na primer, nikoli tranjenja postopkov, ki so jim bili izpostavljeni. oto je ta proces internalizacije opisal mi ni bilo treba čistiti čevljev – vsakih nekaj dni sem vzel nove.« takole: »na vse to se navadiš in začneš delati, kar se od tebe pričakuje, ne da bi ti kdo na vzpostavljanje odnosov med vojaki je vplival tudi poseben časovni režim s sploh ukazal. Ponotranjiš in vse se ti zdi lažje.« prostimi popoldnevi in vikendi ter veliko nestrukturiranega časa, ki je zaznamoval V prvih mesecih usposabljanja se vojaki JLA niso učili le vsakodnevnih opravil drugi del vojaškega roka. Kot se spominja oto: »To je bil čas, ko si se naučil početi nič.« ter privajali svojih teles in duha na logiko vojaškega življenja. naučili so se tudi znajti Pomembno je bilo, da si bil videti zaposlen, sicer so častniki vojakom hitro naložili in si vsakdan prilagoditi tako, da so bili njihovi vojaški dnevi znosnejši. naučili so se kakšno nalogo – košnjo trave, grabljenje listja ali čiščenje orožja. Vsakodnevni ritem varovati svoja oblačila in čevlje pred krajo ali najti način, da pridejo do novega dela je bil še naprej strukturiran s strogo načrtovanimi opravili – jutranjo higieno, telo- izgubljene ali ukradene opreme – dragoceno je bilo sklepanje prijateljstev z vojaki, od- vadbo, dnevnimi obroki in ukazi – zmanjšali pa sta se pogostost in intenzivnost teh govornimi za razdeljevanje opreme, ki so bila v takšnih situacijah v veliko pomoč. na opravil, zato je vojakom ostajal čas, ki so ga lahko izkoristili po lastnih željah. Veliko je začetku so za zajtrk, kosilo ali večerjo jedli, kar so dobili, sčasoma pa je kakovost hrane bilo igranja nogometa in šaha, šaljenja in druženja. nekateri vojaki so ta čas izkoristili postala neposredno odvisna od tega, kdo je bil odgovoren za kuhanje in razdeljevanje za pisanje pisem svojim dekletom, družini ali prijateljem. Vojska je tudi sama zagota- hrane v menzi. Vojaki, ki so bili odgovorni za hrano, so svojim prijateljem priskrbeli vljala infrastrukturo za smiselno uporabo tega prostega časa. Spodbujala je kulturne boljše porcije. Telefoniranje iz vojašnice je bilo v prvih dneh služenja vojaškega roka dejavnosti, na primer igranje v orkestru ali izdelovanje stenskega časopisa: na za to praktično nemogoče, sčasoma pa so številni našli način, kako poklicati starše, prija- določeni steni v skupnem prostoru so vojaki objavljali svoja besedila in umetniška telje ali dekle: ugotovili so, kje se nahajajo telefoni, kdaj ni v bližini častnikov in kako dela, informacije o življenju v vojašnici ter izrezke člankov iz tiskanih časopisov, po- prebiti blokado, nastavljeno za vojaške telefone. Ta proces učenja je bil odvisen od po- svečenih pomembnim praznikom, osebnostim ali dogodkom iz jugoslovanske in sve- znavanja in dobrih odnosov s pravimi ljudmi v vojašnici. Za boljšo hrano, udobnejše tovne politike. Vsaka vojašnica je imela svojo knjižnico in številni vojaki se spominjajo čevlje ali telefonski klic je moral mladi vojak pogosto žrtvovati nekaj konzerv mesnega služenja v JLA kot časa, ko so brali več kot kadar koli prej. Knjižnica v titograjski voja- doručka ali steklenic piva. šnici, kjer je služil oto, je vsebovala knjige najrazličnejših avtorjev, od Dostojevskega drugo vojašnico in drugo enoto, kjer so pridobljeno znanje uporabili v praksi. Dobili V obdobju po prvih mesecih usposabljanja so bili vojaki običajno premeščeni v do Karla maya. Želimir se spominja, da je v knjižnici v vojašnici v Bjelovarju prebral nekaj čudovitih knjig: »Sredi jugoslovanske vojske sem na primer lahko bral spomine Guderiana in rommela, nemških generalov iz druge svetovne vojne, ki jih je v srbo- so bolj kompleksne naloge, ki so bile pogosto odvisne od njihovih osebnih sposob- hrvaščini izdala vojaška založba Vojno delo. fenomenalne, zelo debele knjige.« oto in nosti in želja. nekateri so postali desetniki in so bili odgovorni za tovariše v svoji njegovi tovariši so dobili tudi dovoljenje, da so lahko skladišče preuredili v kulturni enoti. Drugi, zlasti tisti bolj izobraženi, so postali zapisnikarji enote, pisali so dnevna klub. na steno so obesili portret iva Lole ribarja in redno izdajali stenske časopise poročila in zapisnike ter sestavljali urnike za čiščenje spalnic, hodnikov in stranišč, za svojo enoto. na poligonu pri osijeku, kjer je po prekomandi preživljal čas fotograf za izmene straže in za odhode v mesto, pa tudi za daljše izhode za odhod domov. Za franci Virant, so vojaki celo pripravili fotografsko razstavo v skupnem prostoru, ki so te urnike je bil v svoji enoti odgovoren oto, ki je zelo pazil, da so bile tako naloge in ga – v skladu s težnjami JLA k označevanju in klasificiranju – poimenovali »kantina dolžnosti kot priložnosti za izlet v mesto ali odhod domov porazdeljene enakomerno in galerija«. in pravično. prijateljstva ter afektivno ekonomijo skrbi, solidarnosti in medsebojne pomoči. Pri- vanega časa, nestrukturirani z dodeljenimi nalogami in dejavnostmi, dopuščali tudi manjše subverzije vojaškega reda in pravil. našale so tudi privilegije in so bile izjemno pomembne za odnose znotraj vojašnice in Takšne odgovornosti so pomembno vplivale na odnose med vojaki – na njihova Kot kažejo fotografije iz tega obdobja (glej sliki 3.2 in 3.3), so koščki nenadzoro- vsakodnevno življenje vojakov. Kot mi je opisal Hariz: »Tisti, ki smo imeli pomembne franci je v objektiv ujel številne utrinke življenja onkraj stroge rutine in protoko- lov na Poligonu C pri osijeku. na eni izmed njegovih fotografij je »prizor s plaže« – skupina vojakov, ki na območju poligona uživajo v soncu pod senčnikom (slika 3.4). na prvi pogled bi bili lahko ti moški, ki uživajo v sončnem poletnem dnevu, kjer koli, a vojak v ozadju, oborožen in v celoti oblečen v uniformo, ki je v tako ostrem nasprotju z njihovimi skoraj golimi telesi in sproščenimi pozami, priča o tem, da ne gre za »običajen« svet. slika 3.2: Zabava vojakov v prostem času. iz arhiva svanibora pettana. slika 3.4: Vojaki se sončijo v prostem času. slika 3.3: Vojaki se fotografirajo ob znaku, ki prepoveduje fotografiranje, Mali Lošinj, 1987. fotografija: iz arhiva nebojše šerića šobe in dejana dimitrijevića. franci virant. Življenje med vojaškim rokom je potekalo znotraj z bodečo žico obdanih ograj da bi združila mlade moške iz vseh delov države in vseh družbenih slojev ter jih vojašnic JLA. njegovo tkivo je bilo zaznamovano z omejenostjo in omejevanjem: izpostavila izkušnji radikalne različnosti in hkratne enakosti. V 4. in 5. poglavju sestavljeno je bilo iz ponavljajočih se rutin, ritualiziranih protokolov, ukazov, teh- raziskujem kompleksne in večplastne načine, na katere so se te forme – rutine, ničnih oznak, kratic in natančno strukturiranih opravil. Tudi kadar so delovali uniforme in rituali – srečevale s subjektivitetami mladih moških v uniformah JLA. zunaj teh strogo določenih struktur – kadar so ustvarjali in uporabljali svoj sleng, sodelovali pri nekoliko subverzivnih podvigih, praznovali novo leto in druge pra- znike, si organizirali svoj prosti čas in urejali prostore, kjer so preživljali te proste ure – so vojaki JLA lahko to počeli samo s temi istimi monotonimi, performativ- nimi formami, neločljivo povezanimi s stvarnostjo služenja vojaškega roka in ide- ologijo v njegovih temeljih. Pri tem so imeli na voljo isti omejeni inventar besed, odnosov, oznak in podob. Vendar pa bi bilo napačno domnevati, da je bilo zaradi omejenih in monoto- nih form, ki so tvorile življenje v vojašnicah JLA, to življenje neavtentično ali brez smisla. Ponotranjenje ponavljajočih se nalog in rutin med služenjem vojaškega roka v JLA ni privedlo do desenzibilizacije in nezadovoljstva.9 Vojaško življenje prav tako ni prispevalo k normalizaciji vojne in nasilja kot v primeru ameriške vo- jaške baze, ki jo opisuje Kenneth macLeish. Kot piše, tam »spektakularno nasilje tujega bojišča in rutinizirano nasilje vojaškega aparata na različne, kompleksne načine hranita tako drug drugega kot vsakodnevna življenja vojakov in njihovih bližnjih. ne gre le za nasilje ob soočenju s sovražnikom: kako to nasilje pred- videva, sprejema, preprečuje ali zaostruje sama vojska, življenja, ki obkrožajo to nasilje, prerogativi, ki ga spodbujajo, in diskurzi, ki ga delajo razumljivega – vse to določa vsebino in formo življenja v vojni in z vojno« (macLeish 2013, 12). Vsakda- nje rutine služenja vojaškega roka v JLA so ustvarjale nekaj povsem drugega: po- membno so vplivale na to, da so se v ograjenem svetu vojašnic vzpostavili pogoji za nastanek čustev. Te forme – ponavljajoče se rutine, rigidni protokoli ter omejen repertoar besed, predmetov in podob – so delovale kot veliki izenačevalci, saj so ustvarjale strukture, mreže in pogoje, v katerih so zelo različni moški, zbrani v vojašnici in oblečeni v iste uniforme, lahko sodelovali, skupaj živeli in se smejali ter si pomagali, prijateljevali in skrbeli drug za drugega. Kot sem ugotavljala v prejšnjem poglavju, afektivni učinki delovanja teh form niso bili stranski učinek militarizacije jugoslovanskih moških, temveč nedvomno del strategije jugoslovan- ske vojaške institucije, ki je vložila ogromno truda, sredstev in infrastrukture, 9 Za razumevanja habituacije, ki se razlikuje od behaviorističnega modela verig »dražljaj– odziv« gl. npr. Bourdieu 2005; Akrivou in Todorow Di San Giorgio 2014. o razmerju med navadami in afektom podrobneje razpravljam v osmem poglavju. Takoj, ko so mladi moški prvi dan služenja svojega vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi prestopili prag vojašnice, so bili podvrženi mehanizmom disciplinira- nja in brisanja razlik, ki so jih naredili vse enake – enako podrejene instituciji, v katero so pravkar vstopili, a tudi enake med seboj. Bolgarski politični filozof ivan Hadžijski je že tik pred začetkom druge svetovne vojne natančno opisal ta mehanizem brisanja razlik v bolgarski vojski – veliko pred ervingom Goffmanom, ki ga je poimenoval »mortifikacija« (gl. Goffman 1961, 14). V eseju o psihologiji vojaške discipline je Ha- džijski poudaril, da je ena od temeljnih značilnosti vojaškega sistema napad na indivi- dualnost vsakega posameznika, katerega prvi korak je dosežen z »izbrisom posebnih telesnih značilnosti osebe; vojakom odvzamejo njihove nekdanje družbene in fizične svetove, zamenjajo njihova oblačila in jim ostrižejo lase« (Hadžijski 1970, 222, 226). Podobno je bilo tudi v JLA, kjer so se mladi moški, ki so prišli v vojašnico iz vseh delov Jugoslavije, v vrsti postopkov, ki so zaznamovali prvi dan vojske, spremenili v vojake JLA. Prvi korak, ki se ga vsi še kako dobro spominjajo, je bilo striženje las. »To je bil zame en tak postopek, kjer te razčlovečijo,« se spominja eden od mojih sogovorni- kov. ob koncu dneva je bil novi vojak oblečen v uniformo, v kateri je bil tako samemu sebi kot svojim novim znancem, ki jih je spoznal tistega dne, skorajda neprepoznaven. Kot je o svojem prvem dnevu v JLA zapisal nekdo na spletnem forumu: »Zvečer smo se ostrigli in oprhali ter dobili uniforme. Ko smo se oblekli, se s kratko postriženimi lasmi in v mornariških uniformah nismo mogli prepoznati. Čeprav smo imeli ves prvi dan časa, da se spoznamo, smo na koncu vsi preverjali: 'Si ti tisti iz Zagreba?' 'Si ti iz Beograda?'« fotografije vojakov za vojaške izkaznice in osebne mape so bile rezultat tega po- stopka, ki je mlade moške naredil enake in odtujene. Za mladeniče, ki so pravkar kon- čali srednjo šolo in zapustili kaotični svet mladostništva ali pa so pred kratkim diplo- mirali na fakulteti, ni bilo vedno lahko vzpostaviti povezave med tem, kdo so, in temi sveže obritimi in kratko pristriženimi moškimi v uniformah, ki so gledali s fotografij majhnega formata na njihovih vojaških izkaznicah. Preskok iz ene resničnosti v drugo je večina vojakov JLA doživela kot dramatičen in radikalen, ne glede na to, kdo so bili 4 / Uniforma v svojih »običajnih« življenjih. eden od njih je na spletnem forumu zapisal: »Bilo je, kot da bi me nekdo ugrabil s Havajev in me dal v temen vodnjak.« radosav majdevac, umetnik in glasbenik iz Globoderja pri Kruševcu v osrednji Srbiji, se nikoli ni navadil na svoj novi jaz brez dolge brade, ki jo je gojil dolga leta pred vstopom v JLA. Bil je nadarjen nastopač, zato so ga pred novim letom 1984 »najeli«, da je v vrtcu za otroke častnikov nastopal kot Dedek mraz. To so bili zanj najlepši trenutki vojaškega roka, ki ga je služil v mariboru v letih 1983–84, saj je spet lahko imel brado. v mesTih Vojaki JLA so redno zapuščali vojašnice in, običajno skupinsko, odhajali v me- sta, kjer so se vojašnice nahajale, na pijačo ob koncih tedna ali ko jih je kdo obi- skal – starši, sorodniki, prijatelji ali dekleta. Ti kratki izleti v mesto so razkrivali dvoumnost odnosa med jazom iz preteklosti in jazom v vojaški uniformi. na to dvoumnost ganljivo opozarja kratki film Karpa Aćimovića Godine O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami.1 Godina, slovenski filmski režiser in eden vi- dnejših predstavnikov jugoslovanskega črnega vala v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je vojaški rok služil v začetku sedemdesetih let v Ajdo- vščini. Vodstvo jugoslovanske vojske je izvedelo za njegove režiserske sposobnosti, in po šestih mesecih pehotnega usposabljanja je bil premeščen v beograjski Zasta- va film, kjer je pomagal pri produkciji propagandnih filmov za vojsko.2 Ko je v vo- jaškem časopisu Front (fronta) prebral kratek članek o makedonskem mestu Štip, kjer sta bili velika tekstilna tovarna in vojašnica JLA, tako da je bilo v istem mestu na tisoče mladih žensk in na tisoče mladih vojakov na služenju vojaškega roka, a brez medsebojnih stikov, je prosil za dovoljenje, da bi sam posnel film, v katerem bi se poetično posvetil tej temi.3 Čeprav je bil Godina že znan kot »težavni« reži- ser, ki je sodeloval z Želimirjem Žilnikom pri njegovem filmu Zgodnja dela in ki je slika 4.1: Vojaška izkaznica (vojna knjižica) glasbenika Antonija Pušića, bolj znanega tudi sam delal »subverzivne« filme, kot je Zdravi ljudje za razvedrilo (Zdravi ljudi kot Rambo Amadeus. za razonodu), so mu vojaške oblasti, ki so si vedno prizadevale prikazati pozitivne učinke prisotnosti JLA v jugoslovanskih mestih, projekt odobrile. To je bil prvi in zadnji film, ki ga je kot vojak JLA posnel za Zastava film. film je bil prepovedan, mladi moški so kolektivno življenje vojaškega roka živeli prav v tej drugačni, od sveta Godini pa je grozila zaporna kazen.4 odmaknjeni resničnosti. Zaradi uniforme so bili vsi enaki in pogosto le malo podobni samim sebi, preden so vstopili v vojsko. Kot pravi Tom Smith, »se zdi, da [vojaška uni- forma] predstavlja jasno in enoznačno pripoved, ki posameznika zasidra v specifič- no vojaško identiteto in nadomesti vse obstoječe civilne lastnosti« (Smith 2020, 107). 1 O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami (O ljubavnim veštinama ili film sa 14441 kva- Vendar pa ta odnos med vojaškimi in civilnimi subjektivitetami in svetovi za vojake dratom) , rež. Karpo Aćimović Godina (Jugoslavija, 1972). JLA še zdaleč ni bil fiksen in enoznačen. Še več, dvoumnost tega odnosa je bila vgra- 2 Zastava film je bil ustanovljen leta 1948 v Beogradu kot oddelek za proizvodnjo filmov jugo- jena v samo logiko delovanja institucije vojaškega roka: uniforma ter ponavljajoče se, slovanske vojske (odeljenje za proizvodnju filmova Jugoslovenske armije u Beogradu). njihova standardizirane rutine, prakse in jezik so delovali kot izenačevalci za skrajno različne vanski vojski, vendar ni bila omejena nanje. Zastava film je bil največji in najpomembnejši produkcija je obsegala (tudi) kratke izobraževalne filme in reportaže o življenju v jugoslo- moške, zbrane v vojašnicah, obenem pa je vojska računala na razlike med njimi in iz- producent kratkih dokumentarnih in igranih filmov v socialistični Jugoslaviji. Po razpadu Ju- koriščala to, kar so prinesli iz svojih civilnih življenj. V tem poglavju se osredotočam goslavije je postala dokumentacijski in filmski center Vojske Srbije. prav na to zapleteno dinamiko med enakostjo in različnostjo. 3 »Godina i 18 minuta: KorneT intervju sa Karpom Godinom«, Kornet, 16. december 2015, https://www.kornet.rs/2015/02/16/godina-i-18-minuta-kornet-intervju-sa-karpom-godinom. 4 Kljub ukazu predstavnikov JLA, da ga je treba uničiti, je bil film ohranjen in je na voljo na spletni strani https://www.youtube.com/watch?v=cZlm4UipoPU. Ko so predstavniki jugoslovanske vojske videli scenarij, so pričakovali film, ki bo poudaril pomen sobivanja in stikov med vojsko in »civilisti« in pozitiven vpliv prisotnosti JLA v Štipu, namesto tega pa so Godinove podobe govorile o ločenosti in osamljenosti v majhnem, odročnem mestu v socialistični Jugoslaviji, pri čemer je bila zvočna kulisa refren »Tisoč vojakov in tisoč žensk, otrok pa ni« (Hiljadu vojnika na hiljadu žena, a dece nema) novosadske skupine Laboratorija zvuka braće Vranešević (Laboratorij zvoka bratov Vranešević). film se začne z velikim skupinskim kadrom mladih žensk, zaposlenih v tekstilni tovarni. ena od njih v makedonščini reče: »V naši tovarni je več kot 2.000 žensk, ki imajo zelo malo stikov z vojaki.« Druga nadaljuje: »med nami, mestnimi dekleti in vo- jaki ni stikov, ker je to majhno mesto, pojavljajo so govorice in ne spodobi se govoriti z moškim v uniformi. Poleg tega so vojaki do deklet nesramni; ne vejo, kako se obnašati z dekletom. niso vsi vojaki takšni, a večina je grobih in nesramnih.« Te besede lepo povzemajo tisto, kar je gotovo občutil vsak jugoslovanski vojak v dragocenih trenutkih, ko je smel zapustiti vojašnico in uživati v trenutkih prostega časa v mestih, kjer je služil vojaški rok: da ga uniforma, ki jo je nosil, zaznamuje in ločuje od sveta zunaj vojašnice, zaradi česar je bil stik z ljudmi iz tega sveta težaven in slika 4.2: Vojaka v Osijeku, 1981. fotografija: franci virant. pogosto nemogoč, vedno pa omejen. mladi moški so se veselili časa, preživetega zunaj svojih vojašnic. na teh izhodih so dobili svobodo, po kateri so hrepeneli v vojašnici, a mesta, po katerih so se sprehajali, so jim bila tuja in neznana, uniforma pa jim je onemogočala popoln vstop v »običajni« svet. Tam zunaj so bili vojaki zreducirani na uniformo, ki jih je delala vse enake (ter »grobe in nesramne«), in ujeti v liminalnem prostoru, ki ga je uniforma uokvirjala. Ta omejeni in liminalni prostor je zaobjemal vojašnico, a se je raztezal tudi onkraj njenih ograj. »mesto, ki ga nisem nikoli spoznal,« je nekdanji vojak JLA opisal istrsko obalno mesto Pulj, kjer je služil vojaški rok. Vojaki, oblečeni v uniforme in tako jasno ločeni od »navadnih« državljanov, so se držali skupaj, se sprehajali po mestu ali pili pijačo v restavracijah. Ali pa so si čas krajšali z obiskom lokalnega kina. Kraji, ki so jih obisko- vali uniformirani vojaki, so bili običajno zaznamovani in so se jih »navadni« državlja- ni izogibali. »Vidiš tistole potko?« me je nekoč vprašal znanec, ko sva se sprehajala po ljubljanskem Tivoliju. »Takrat, v osemdesetih letih, je bila rezervirana samo za vojake JLA. ostali smo uporabljali drugo potko. nikoli se nismo mešali z njimi.« Zgodovinar Darko Dukovski podobno piše o Pulju, kjer je bila jugoslovanska vojska močno priso- tna: »Kino istra je bil nekoliko izven središča mesta, v bližini Arene. Puli je pripadal manj kot kateri koli drug kino v mestu, saj so ga obiskovali predvsem vojaki, temu primerno pa je bil prilagojen tudi njegov repertoar« (Dukovski 2011, 249). slika 4.3: Vojaka pred kinom Papuk v Osijeku, 1981. fotografija: franci virant. Prostori, ki so jih naseljevali in kamor so zahajali vojaki – vojašnice, vadbeni poligoni, civilne oblasti. V menzi puljske tekstilne tovarne Arena so bile vsako soboto zabave, ki kinodvorane, restavracije – so bili pogosto vpeti v urbana omrežja jugoslovanskih so jih organizirali v sodelovanju z JLA in njenim orkestrom, »vsaj sto delavk iz Arene mest, obenem pa so se nahajali stran od običajnih poti meščanov. nekatera mesta, kot [pa] se je poročilo z lokalnimi vojaškimi častniki,« ki so prišli v mesto iz vse Jugoslavije so Postojna, Pulj, makedonska Bitola ter Bileća v Bosni in Hercegovini, ki so gostila (Bonfiglioli 2020, 48). Včasih sta se civilni in vojaški svet križala na precej presenetlji- veliko vojašnic in vojakov, ki so v njih služili, so se ob dnevih, ko so imeli vojaki izhod ve načine. Leta 1980 je na primer kultna puljska hard rock skupina Atomsko sklonište iz vojašnic, njihovim prebivalkam in prebivalcem zdela tuja.5 neki Postojnčan mi je posnela album v živo v vojaškem kulturnem domu, ker je imel ta najboljšo akustiko in povedal, da tamkajšnji prebivalci ob nedeljah niso hodili ven, ker so vse restavracije pogoje za snemanje v mestu. naše,« je dejal. Prebivalci Pulja so imeli zaradi množične prisotnosti vojske pogosto mestno življenje oziroma njegove delčke, in o teh trenutkih pripovedujejo kot o še občutek, da jim mesto pripada le delno in občasno. To je veljalo zlasti ob sredah in ob posebej pomembnih spominih na vojaščino: »V letih 1983 in 1984 sem služil v puljski zasedli vojaki in njihove družine, ki so prišle na obisk. »V teh dneh mesto ni bilo občasno so vojaki dobili tudi priložnost, da so na kratko doživeli »običajno« koncih tedna, ko so vojaki dobili dovoljenje, da zapustijo vojašnice. eden od njih se spominja: »Ko so prišli vojaki, smo se Puljčani počasi umaknili z javnih površin.« 6 festivalu v Areni in si ogledal premierno filma vojašnici Katarina. Bila je na obali, tik ob vhodu v pristanišče. Bil sem na filmskem Variola Vera.« »Pel sem tudi v meša- Vendar pa takšne izjave ne kažejo na to, da so mlade vojake dojemali kot vsiljivce nem vojaško-civilnem zboru, s katerim smo nastopali po vsej istri.« Še en vojak JLA, v lokalnem okolju. Zaradi splošnega naborništva je večina domačinov poznala koga, ki ki je služil v Pulju, se spominja: »Dvakrat sem bil na filmskem festivalu v Areni, kot je služil, služi ali bo kmalu služil vojaški rok v JLA. To je vzbujalo empatijo in številne ljubitelj nogometa pa sem hodil na tekme nogometnega kluba istra. Kopanje je bilo spodbudilo, da so vojakom v restavracijah in barih »častili« pijačo. Hkrati pa so na te uni- prepovedano, a spomnim se plaže Verudela; tam sem bil le enkrat. enkrat so nas ča- formirane mladeniče gledali kot na nekaj, kar je zunaj njihovega »običajnega« sveta. Ta stniki poslali v Areno, da bi postavili stole za filmski festival. Takrat nam je Ljubiša dvojni pogled lahko najbolje ponazorimo z dvema tipičnima podrobnostma iz mest, kjer Samardžić kupil pivo.« je imela JLA svoje vojašnice: v kinodvoranah je bil pogosto ločen vhod z oznako »samo za otroke in vojake« ( nebojša Šerić Šoba, umetnik iz Sarajeva, je drugi del vojaškega roka odslužil v samo za d(j)ecu i vojnike ). V Vipavi si ljudje še vedno pripovedujejo na- slednjo šalo: ko je direktor mestnega kina poklical gospo na blagajni, da bi preveril, koliko hrvaškem Sinju, večino časa pa je preživel v tamkajšnjem kulturnem domu JLA. nje- ljudi si je prišlo ogledat film, mu je ta odgovorila: »Samo trije, ostali so vojaki.« gov najpomembnejši in nepozaben spomin na ta kraj je trenutek, ko je dobil nalogo Sobivanje med vojsko in mesti je bilo kompleksno in pogosto težavno, vendar pojma, kaj je Azra, za Šobo pa je bila to izjemna priložnost, da v živo sliši eno najpo- organizirati koncert rock skupine Azra. Častniki, ki so mu dali to nalogo, niso imeli nikoli ni šlo za dva popolnoma ločena svetova. najznačilnejši znak prisotnosti vojske membnejših jugoslovanskih glasbenih skupin – priložnost, ki bi jo zelo cenil tudi v v mestu je bila »domena« (cona), ozemlje, ki je bilo fizično ločeno od preostalega me- »običajnem« življenju. sta in do katerega je bil dostop omejen. na katastrskih zemljevidih je bila prisotnost vojske označena s praznimi območji, nedostopnimi in zunaj nadzora javnosti in civili- Uniforma je mlade moške ločevala od množice prebivalcev in obiskovalcev mesta stov (Stilinović idr. 2013).Vendar pa je bila vojska v mestu prisotna na različne načine, ter jim dajala nekatere prednosti, ki so izhajale iz visokega ideološkega vrednotenja ki jih ni mogoče jasno prikazati na zemljevidu: v mestih so bili bloki, v katerih so živeli vojske v Jugoslaviji, na primer cenejše vstopnice, ločen vhod v kinodvorane in brez- častniki JLA in njihove družine, ter druge stavbe, ki jih je uporabljala vojska. Vojaki so plačno uporabo mestnega javnega prevoza.7 Hkrati pa jih je izključevala iz nekaterih obiskovali mestne restavracije, plaže, sprehajališča, bare in kinodvorane ter se spreha- urbanih območij, omejevala in določala njihovo gibanje in dostop do nekaterih krajev jali po mestnih ulicah in trgih. Skupaj z domačini so peli v mešanih civilno-vojaških ter jim na ta način onemogočala, da bi v celoti bili to, kar so. V nekatere prostore, zla- zborih in ob pomembnih državnih praznikih redno obiskovali lokalne osnovne šole. sti takšne, namenjene zabavi mladih, kot so diskoteke, je bil uniformiranim vojakom nekateri prostori, ki so pripadali vojski, kot so vojaški kulturni domovi, so omogočali interakcije med prebivalci mesta in vojsko. Takšne stike so spodbujale tako vojaške kot 6 variola vera, rež. Goran marković (Jugoslavija, 1982). 5 V večini teh mest je bila na zemljevidih zlahka opazna množična prisotnost vojske v mestnem 7 Kot mi je povedal eden izmed mojih sogovornikov: »Po vsej Jugoslaviji so bili vojaki JLA oproščeni prostoru. Za Bitolo in Skopje glej Stilinović idr. 2013. plačila vozovnic za javni prevoz, v Pulju pa ne, saj je bilo v tem mestu več vojakov kot civilistov.« vstop prepovedan: »V Pulju sta bili diskoteki Piramida in Uljanik, vendar smo tja lah- mladeniči, ki so služili v JLA, so uniformo pogosto občutili kot težak oklep, ki jim ko šli le, če smo bili oblečeni kot civilisti. To je bilo med junijem in septembrom 1988; je preprečeval, da bi bili to, kar so, in s tem povzročal frustracije. ni je bilo mogoče diskoteka Piramida je bila zelo priljubljena, vendar vojaki vanjo niso imeli dostopa.« V sneti, saj so civilna oblačila naborniki po pošti poslali domov takoj, ko so se ti preoble- mestu Sinj, kjer je istega leta služil Šoba, sta bila le dva lokala, kamor so zahajali vojaki kli v uniformo, pri čemer je stroške pošiljanja krila vojska. Toda uniforma je prinašala – »lokalna gostilna in picerija v lasti Albanca«. tudi določeno svobodo. »Domačini vojakov niso marali, ker so veliko pili, nato pa so postali vsiljivi, z vsem, kar prinaša kombinacija alkohola in nostalgije,« se spominja eden od njih. V liminalnem času in prostoru služenja vojaškega roka so si vojaki lahko privoščili vedenje, ki bi bilo sicer neprimerno: gledali so mimoidoče mlade ženske, jim žvižgali in jih nespodobno komentirali. Dekle, zaposleno v tekstilni tovarni, v filmu Karpa Godine takšno vedenje vojakov navaja kot glavni razlog za to, da se ženske niso »mešale« z vojaki. Z uniformo, ki so jo morali nositi med izhodi iz svojih vojašnic, so vojaki postali predstavniki jugoslovanske vojske. To je bilo po besedah vojaških oblasti razlog za po- nos, a je obenem terjalo odgovornost. V televizijski seriji Ko sem bil vojak neki častnik novopečenim nabornikom že prvi dan njihovega vojaškega roka pove, da je priporo- čljivo, da ob obisku mesta ne pijejo alkohola, saj »civilisti, ki vas vidijo v mestu, ne vidijo na primer Vukotića, ampak vojaka JLA.«8 Proti koncu Jugoslavije, ko so se začeli po državi dogajati različni nasilni konflikti, so številni izmed teh mladih moških še bolj neposredno in dobesedno boleče občutili posledice tega enotnega, nerazlikujoče- ga pogleda, ki so mu bili izpostavljeni zaradi uniforme JLA. Jure Gombač, Slovenec, ki je vojaški rok služil leta 1991 v Splitu, sredi napetosti med JLA in lokalnim hrvaškim slika 4.4: Vojaka v restavraciji v Osijeku, 1981. iz arhiva francija viranta. prebivalstvom, mi je povedal, da so domačini redno napadali uniformirane vojake, ko so ti šli v mesto, zaradi uniforme, ki so jo nosili: »nič niso spraševali in vseeno jim je Uniformirani mladeniči, ki so se v skupinah sprehajali po ljubljanskih promenadah ali bilo, ali si Hrvat, Slovenec, Bosanec ali Srb – pretepli so te zaradi uniforme.« Po dru- po puljskem korzu, skupaj sedeli v restavracijah v mestih po vsej Jugoslaviji in gledali gi strani pa je lahko uniforma v tistih napetih časih tik pred katastrofo zaradi svoje filme v lokalnih kinematografih, so bili zbrani z vseh koncev države. Pod uniformami zmožnosti brisanja razlik nudila tudi zavetje, varnost in prepotrebno anonimnost. so se skrivali moški z različnimi izkušnjami, znanji, glasbenim in knjižnim okusom, V naseljih v Srbiji, katerih prebivalci so bili konec osemdesetih let prejšnjega stoletja moški, ki so prihajali iz zelo različnih svetov. Toda uniforma je te svetove in mlade moške, ki so jim pripadali, naredila nevidne; v mestih, kjer so služili, so bili izposta- Uniforma ni le prikrivala razlik, ampak je imela tudi zaščitno moč, ki je izhajala iz še večinoma sovražno nastrojeni do Albancev, so se ti v uniformah JLA počutili varneje. vljeni pogledom mimoidočih, ki so v njih videli le vojake, vse enake. V mestu niso vedno prisotne avtoritete vojaške institucije. elmaz se spominja, kako je nekoč sedel v mogli biti anonimni, niso mogli početi stvari, ki bi jih, če ne bi bili v uniformi. Če vaški gostilni z nekim častnikom, neki lokalni moški pa ga je takoj, ko je ugotovil, da je so vojaški rok služili v obalnih mestih, se niso smeli kopati (plavanje je bilo vojakom Albanec, začel izzivati in žaliti. Lastnik bara je poklical policijo, ki je takoj prišla in are- prepovedano, razen če je bilo organizirano) in niso smeli hoditi na koncerte priljublje- tirala domačina, elmazu pa se je prišel opravičit celo predsednik krajevne skupnosti. nih glasbenih skupin ali na druge zanje pomembne dogodke. eden izmed nekdanjih vojakov se spominja: »eden mojih prvih spominov na vojsko v Pulju je bila smrt pevca skupine Atomsko sklonište Sergia Blažića. Prosil sem za dovoljenje, da bi šel na po- 8 ko sem bil vojak (kad sam bio vojnik), rež. Stjepan Zaninović, TV Beograd/Zastava film, 1969–1970. greb, a so me grobo zavrnili. Zaradi tega sem bil zelo žalosten in prizadet.« Citat iz prve epizode, »Dobro nam došli«. v vojašnicah zmogljivost vojašnic, ki so bile v veliki meri samozadostne, saj so večino dolžnosti in nalog – od čiščenja, kuhanja, pomivanja posode in pranja oblačil do gradnje in V realnosti, v kateri so se znašli, ko so vstopili skozi vrata vojašnice, izpostavljeni di- vzdrževanja – opravljali vojaki sami. Zato so vojaki, izobraženi za peke, kuharje, mi- sciplinskim mehanizmom vojaške institucije in podvrženi avtoriteti častnikov, je bil zarje, zidarje, voznike ali zdravstvene tehnike in zdravnike pogosto opravili skrajšano glavni cilj mladih nabornikov, da se prebijejo skozi vojaški rok, da jim čas teče čim bolj osnovno usposabljanje in bili nato hitro razporejeni v enote za opravljanje nalog, ki so gladko in s čim manj napora, težav in trpljenja. Tukaj je razlike brišoča moč uniforme bile ključnega pomena za vsakodnevno življenje v vojašnicah. raznolike veščine, ki so delovala v njihov prid, saj je bilo dobro biti samo eden izmed mnogih, neopazen, ne jih vojaki prinesli s seboj v vojsko, so prispevale tudi k sinkretičnemu značaju JLA, ki izstopati, se ne izpostavljati in ne vzbujati pozornosti. mario, vojak iz istre, je sredi se- je odražal tradicijo partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je bil skladen demdesetih let služil v vojvodinskem mestu Senta. 24. oktobra 1974 je poslal pismo v z vrednotami samorealizacije, ki so bile vgrajene v temelj jugoslovanskega projekta Pulj, kjer sem ga po več kot štiridesetih letih našla skritega med starimi razglednicami socialistične modernizacije. Po končanem usposabljanju so imeli številni umetniki in na sobotnem bolšjem sejmu. mario je pisal starejšemu tovarišu, prijatelju in soimenja- kulturni delavci možnost nadaljevati tisto, kar so znali in radi počeli, preden so oblekli ku mariu, v pismu pa je poudaril pomen neizstopanja kot ene ključnih strategij za čim vojaško uniformo. Zadolženi so bili tudi za kulturne dejavnosti v vojašnici. novinarji bolj gladko odsluženje vojaškega roka: in tisti s pisateljskim talentom so pripravljali stenski časopis svoje enote. Glasbeniki in tisti, ki so radi peli, so se pridružili orkestrom in pevskim zborom. Vojaki-umetniki Danes smo se vrnili v vojašnico s 54-kilometrskega pohoda in vojaških vaj. so lahko nadaljevali svoje delo in sodelovali na razstavah. Spali smo v šotorih in vsak dan je deževalo, tako da smo bili dvanajst dni mokri od glave do pet, a na srečo je to zdaj za mano. Ko smo vadili streljanje, V obdobju med letoma 1966 in 1986 so v galeriji kulturnega doma JLA v Beo- sem pazil, da nisem izstopal niti kot najboljši niti kot najslabši strelec, ampak gradu organizirali vsakoletne razstave z naslovom »Vojaki – likovni umetniki«. V več da sem bil v sredini. To je najboljša strategija, saj te nihče ne opazi in se zlahka razstavnih katalogih so se kot nekakšen slogan razstav ponavljale naslednje vrstice: premakneš drugam. Skoraj sem naredil napako: v prvem krogu streljanja sem »nič več livar, sejalec, študent – odkar je vojak. Toda, če je umetnik, ostane umetnik bil zelo dober, zato sem moral v drugem krogu namerno zgrešiti tarčo. V tre- tudi tedaj, ko postane vojak« (radišić 1973). Te vrstice kažejo na zanimanje vojaške nutku, ko oficir ni bil pozoren, sem v zrak izstrelil dve krogli, zato sem se na institucije za svoje vojake ter razkrivajo dinamiko med njihovim civilnim in unifor- seznamu najboljših strelcev pomaknil navzdol. To je bilo veliko bolje. miranim jazom. V katalogu razstave iz leta 1967 se je pojavila naslednja različica tega slogana: »Bili so artileristi, signalisti, pešaki, inženirji, radijski operaterji. A ostali so Želimir Žilnik, ki je bil ob začetku svojega vojaškega roka v Bjelovarju leta 1969 že umetniki.« Vojaki, ki so diplomirali na umetniških akademijah po vsej državi – sli- znan po svojih kritičnih filmih, je ubral enako strategijo za čim manjše vzbujanje po- karji, kiparji, grafični oblikovalci – pa tudi nekateri amaterski umetniki so se po kon- zornosti: »Jaz sem se – seveda – trudil držati povsem ob strani in ne izstopati v ni- čanem osnovnem usposabljanju lahko »vrnili k delu, ki so ga opustili, ko so si nadeli čemer, kar sem počel. Začel sem s to obuko, ki je kot nekakšen džoging – veliko teka, uniformo« (Vojnici – likovni umetnici 1966).9 Vojska je umetnikom zagotovila vse marširanja in tekanja naokrog,« se spominja. potrebščine za njihovo delo, njihova glavna naloga pa je bila »ustvarjati umetniška dela, ki obravnavajo življenje v vojski« (Vojnici – likovni umetnici 1974), in »poskrbeti Uniforma in ritualizirane rutine vsakdanjega življenja v vojski so zabrisovale in- dividualne značilnosti in zmanjševale razlike med vojaki JLA. To je bilo koristno za 10 za umetniška pričevanja o vojakih in njihovih vojaških dneh« (Vojnici – likovni ume- tnici 1966). reprodukcije slik in grafik ter fotografije skulptur, objavljene v tej seriji vse vpletene. Vojaki so se tako lažje izognili izpostavljenosti represivnemu delovanju vojaške institucije, na drugi strani pa je vojska lahko oblikovala kolektiv, ki je lahko deloval usklajeno pri izpolnjevanju vojaških nalog. Toda razlike, skrite pod uniformo 9 O sodelovanju vojakov pri razstavi vojnici – likovni umetnici gl. Knežević in Mijatović ur. 2017, JLA, nikakor niso izginile in so bile prav tako pomembne in koristne za vse vpletene. 24. Do polovice šestdesetih let so se lahko vojaki umetniško udejstvovali v svojem prostem času, pozneje pa je to postalo sestavni del njihovih dolžnosti. JLA kot institucija ni bila slepa za »prtljago«, ki so jo mladi moški prinesli s seboj 10 V katalogu razstave iz leta 1968 je bilo poudarjeno, da bi lahko repertoar razširili tudi na vojno v vojsko. različni profili ter ravni in vrste znanja teh mož so bili bistveni za operativno in narodnoosvobodilni boj (Knežević in Mijatović ur. 2017, 24). katalogov – nekatere realistične, skoraj naivne, druge abstraktne in modernistične – V besedilu na začetku kataloga iz leta 1966 piše, da bi nam morala razstavljena prikazujejo različne vidike vojaškega vsakdana v JLA, hkrati pa odražajo tudi pomemb- umetniška dela »pomagati, da bolje in bolj človeško razumemo mladega človeka v uni- ne dogodke v »zunanjem svetu«. Slike prikazujejo vojaka v mornariški uniformi, ki bere formi« (Vojnici – likovni umetnici 1966), s čimer avtor prepoznava, da uniforma briše knjigo; vojaka, ki piše pismo; vojaka, ki pomaga ranjencem po katastrofalnem potresu v individualne značilnosti. Uvodna besedila katalogov velikokrat omenjajo zanimanje Skopju leta 1963; skupinski portret treh vojakov v uniformah, podnaslovljen Drugovi oz. za to, kdo so bili mladi moški v uniformah. V enem od njih piše, da je jugoslovanska »Tovariši« (slika 4.5); slika vojakov, ki sedijo za mizami restavracije v mestu; skulptura vojska s tem, ko je vojakom ponudila možnost, da med služenjem vojaškega roka delu- vojaka; skulptura para (ženske in moškega v mornariški uniformi), ki se objemata; slika jejo kot umetniki, »potrdila svojo odprtost do človeške osebnosti in njene ustvarjalno- vojaka in njegovih staršev, ki sta ga prišla obiskat; grafika, ki prikazuje vojaški orkester; sti« (Vojnici – likovni umetnici 1968). V katalogu iz leta 1972 je to zanimanje izraženo slike vojakov iz različnih vojaških rodov med usposabljanjem. nekatera umetniška dela s precej poetično vinjeto: »Vojak – človek in mladost … Človek, neomejen z barvo prikazujejo tudi partizanski boj in vrednote antifašizma, pa tudi svetovne dogodke: v svojih enoličnih oblačil. mladost, neomejena z zidovi vojašnice in stražarjem na vho- katalogu razstave iz leta 1969 večina del obravnava vojno v Vietnamu. du. Vojak – prepletena in neomejena človeškost mladih let. Prihaja v novo okolje in s sabo prinaša svoje navade, znanje, navdušenje in spomine – vse, kar se lahko umesti v slika 4.5: mlado srce« (Vojnici – likovni umetnici 1972). Danijel Butala, Drugovi Svoje mesto v vojašnicah JLA so našli tudi drugi umetniki. radosav majdevac je (Tovariši), 1968. igral v vojaškem orkestru. franci Virant je v osijeku še naprej fotografiral kot »četni povzeto po vojnici – fotograf«, slovenski umetnik Dušan mandić pa je bil v nišu, kjer je služil vojaški rok likovni umetnici 1968, v letih 1981–1982, »garnizijski slikar«. Dušanu in franciju so dovolili, da sta odšla razstavni katalog. domov po opremo, ki sta jo potrebovala za svoje delo. franci je lahko na Poligonu C pri osijeku, kjer je preživel večino svojega vojaškega roka, naredil temnico za raz- vijanje svojih fotografij. V domu vojske v osijeku je imel celo razstavo svojih del iz obdobja pred vojaščino. najrazličnejša znanja, spretnosti in veščine, ki so jih mladi jugoslovanski moški prinesli s sabo v vojašnice, so imeli za njihovimi ograjami svojo vrednost in so pred- stavljali dragocen socialni kapital. Hariz Halilović je delal v ambulanti vojašnice v Senti, ker je končal medicinsko šolo. Karpu Aćimoviću Godini in Želimirju Žilniku so omogočili, da sta med vojaškim rokom snemala filme. Želimir se spominja, da ga je po precej dolgem urjenju v tankovski enoti poklical namestnik poveljnika brigade in ga vprašal, ali bi posnel film o vlogi vojske v zgodovini Bjelovarja. odgovoril mu je, da bi to lahko naredil, a da potrebuje scenarij. namestniku poveljnika je razložil, kako naj ga ustvari: »Samo zaprite oči in si predstavljajte, kaj bi radi videli v tem filmu.« imela sta dva osemurna sestanka, na katerih je poveljnik narekoval prizore enega za drugim, Želimir pa si jih je zapisoval. Ko je bil scenarij napisan, je Želimir zahteval, da mu dodelijo šest vojakov, ki bi mu pomagali, saj je snemanje filma skupinsko delo. Častnik je njegovo prošnjo najprej zavrnil, že naslednji dan pa je določil šest vojakov, pri čemer je bil vsak pripadnik drugega jugoslovanskega naroda. Želimir je dobil tudi opremo, ki jo je zahteval, in je naslednja dva meseca delal na filmu. Ko ga je dokončal, je kot avtorje podpisal svoje častnike, svojo vlogo in vlogo svojih vojaških tovarišev Vojaki so status in položaj, ki so ga pridobili v hierarhiji znotraj enote, pogosto pa je v špici opisal kot »tehnično podporo«. Častniki so bili s končnim izdelkom zelo izkoristili za doseganje lastnih ciljev in za lastne namene. Zaradi snemanja do- zadovoljni in so ponosno čestitali drug drugemu. namestnik poveljnika mu je ukazal: kumentarnega filma o Bjelovarju je lahko Želimir večkrat odpotoval v Zagreb na »Vojak Žilnik, jutri ob osmih zjutraj se zglasi v moji pisarni!« Želimirja je skrbelo, da je montiranje filma, kjer se je lahko družil s svojimi kolegi in prijatelji iz filmskega nezadovoljen z nekaterimi vidiki filma in bo zahteval spremembe, vendar je bilo prav sveta. Slovenski filozof Slavoj Žižek je vojaški rok služil v sedemdesetih letih v nasprotno. »Žilnik, civilisti lažejo,« je dejal namestnik poveljnika in z mize potegnil Karlovcu. Določen je bil za knjižničarja, obenem pa je moral druge vojake pou- debel dosje. »Vse to so laži. V teh dokumentih piše, da si sovražnik naroda, provokator čevati o politiki. med učnimi urami je predvajal številne hollywoodske filme, kar in tako naprej. Toda mi vidimo, da si vesten vojak. Kaj želiš za nagrado?« »Tovariš pol- je svojim častnikom utemeljeval kot najboljši način za razkrivanje »golega bistva kovnik,« je odgovoril Želimir, »rad bi šel domov.« Po kratkem premoru je namestnik ameriškega kapitalizma«.11 etnomuzikolog Svanibor Pettan je bil v vojašnici v ko- poveljnika s strogim glasom izrekel naslednji ukaz: »Vojak Žilnik! Mirno! naročam ti, sovskem Prizrenu, kjer je služil, zadolžen za kulturne dejavnosti. To mu je omo- da moraš jutri ob osmih zjutraj zapustiti vojašnico!« gočalo, da je redno opravljal terensko delo med romi ter celo uporabljal vojaško opremo za snemanje romske glasbe. Dušan mandić je bil po opravljeni obuki v enoti za komunikacije in telefonijo v nišu imenovan za vodjo vojaškega kulturne- ga kluba. Tako je imel veliko časa za branje, pisanje in ustvarjanje umetniških del, ki so bila pozneje vključena v njegovo razstavo Vojak D.M. Die Welt ist Schön. JLA je s tem, ko je dovoljevala, podpirala ali vsaj dopuščala takšne dejavnosti, mladim moškim v uniformah omogočala, da so se približali svojim neuniformi- ranim jazom, tudi če je to zahtevalo subtilno spodkopavanje strogega vojaškega reda. Bili so pa tudi moški, ki nikakor niso bili pripravljeni sprejeti uniformirane realnosti, ki jim jo je vsiljevala vojska. Borut Telban, diplomirani farmacevt in bodoči antropolog iz Ljubljane, se nikoli ni poskušal sprijazniti ali najti smisla v svoji prisilni prisotnosti v vojašnici na beograjskem Topčideru. Po lastnih besedah je med vojaškim rokom ves čas pogledoval čez ograjo, ki je obdajala vojašnico. Kadar koli se mu je ponudila priložnost, je obiskoval gledališče, koncerte in filme. Večkrat je pobegnil domov v Ljubljano. Poudarja, da v izkušnji služenja vojaškega roka ni bilo ničesar dragocenega ali nepozabnega in ničesar, kar bi mu pozneje koristilo v življenju. Zoran Predin, vodja skupine Lačni franz in avtor priljubljene pesmi o vojakinji Lidiji, o kateri sem pisala v drugem poglavju, je v začetku osem- desetih let služil v Zagrebu. Po treh mesecih obuke se je začel dolgočasiti, zato se je odločil, da bo naredil vse za to, da ga odpustijo iz vojske. nazadnje mu je to uspelo, tako da se je delal, da ima težave z vidom in psihološke motnje, ter ponare- dil zdravniško poročilo. Več tednov je preživel doma v Sloveniji, medtem ko so bili Slika 4.6: Franci Virant, vojak in fotograf, 1981. iz arhiva francija Viranta. njegovi častniki prepričani, da je hospitaliziran v Zagrebu. Zoran je bil z diagnozo psychoneurosis nuclearis »nečastno odpuščen iz JLA«, vendar je bil, kot pravi sam, 11 Urša matos, »Biografija (kdo je kdaj): Slavoj Žižek«, Mladina, 24. oktober 2004, https://www. mladina.si/96679/nar-kdo_je_kdaj--ursa_matos. »nepopisno vesel, ker sem usodi ukradel sedem mesecev življenja«.12 Leta 1983 v načine (Bell 1992, 217; Butler 1990; Yurchak 2006). Poleg tega močan občutek mariboru je bil eden izmed radosavovih vojaških tovarišev podobno odločen, da odtujenosti, ki so ga doživljali med vojaščino, Šobe in drugih vojakov ni prive- bo odpuščen iz vojske, tako da se bo »delal norega«. od prvega dne naprej je vsak del do tega, da bi tema dvema jazoma in realnostima, ki jih zasedata, pripisovali večer splezal na drevo in ni hotel priti nazaj dol. na koncu je »zmagal« in je bil kategorije avtentičnosti oz. resničnosti na eni strani ter lažnosti oz. nepristnosti poslan domov. na drugi. ritualizirane, standardizirane, performativne prakse, ki so sestavljale tako ali drugače odpuščeni iz vojske ali pa sploh ne bi bili vpoklicani vanjo, ter ti-V nasprotju z Borutom, Zoranom in drugimi, ki so veliko tvegali, da bi bili vojaško življenje, niso zmanjševale njegove resničnosti in avtentičnosti. Uniforma ni delovala kot maska, ki bi pogojevala polarizacijo med osebnim in družbenim jazom mladih moških, med tem, kar so počeli, in tem, v kar so verjeli (Wedeen stimi, ki so sicer morali obleči uniformo, a se niso nikoli zares prepustili realnosti 1999; Yurchak 2006, 17). Življenje v uniformi je bilo življenje; čeprav v monotonih, življenja v vojašnici, je večina vojakov JLA vložila veliko časa, energije in čustev v ponavljajočih se, ritualiziranih oblikah, je to življenje trajalo leto dni ali več, bilo to, da bi bilo njihovo življenje v zaprtih prostorih vojašnic, njihov odnos do drugih je resnično in polno, porajalo je pomembne družbene vezi, čustva in vse, iz česar moških ter razmerje med tem, kdo so bili in kdo so postali po vstopu v vojašnico, je sestavljeno življenje. sprejemljivi in smiselni. Posledica teh prizadevanj so bile vezi, spomini in čustva, ki se sramežljivo razkrivajo tako v obdobju po služenju vojaškega roka kot po pre- Serija portretov mladih vojakov, ki jih je franci Virant posnel med dolgimi lomu, ki ga je prinesel nasilni razpad države, ki naj bi jo ta ista vojska varovala. popoldnevi na Poligonu C, razkriva to zapleteno razmerje med uniformiranim smiselnih rutin in ritualiziranih praks, se je mladim moškim pogosto zdelo nad-Življenje v uniformi, polno ponavljajočih se, fizično napornih in ne vedno življenjem v JLA in subjektivitetami vojakov (gl. slike 4.7, 4.8 in 4.9). na teh foto- grafijah so vojaki brez delov uniforme ali v celoti brez nje, s čimer kršijo vojaške postopke in protokole, ki so krojili vsakodnevno življenje v vojašnici. fotografije realistično. Ta občutek nadrealnosti se je še okrepil, ko so v trdno strukturo vsak- so bile posnete na željo mladeničev in nam razkrivajo, kako so si želeli biti videni. danje realnosti vojaščine nepričakovano vdrli fragmenti »običajnega« življenja, Z njimi so vojaki želeli izraziti, kdo v resnici so pod uniformo, ki so jo običajno nezdružljivi z njo, na primer zvok Albinonijevega Adagia med jutranjo telovadbo nosili. Vendar pa te želje po prikazu samega sebe, neomejenega z uniformo, ni bilo ali knjige Dostojevskega in biografije nemških generalov iz druge svetovne voj- mogoče v celoti izpolniti, saj so fotografije še vedno nastajale v ograjenem prosto- ne, najdene v vojaških knjižnicah. Ta občutek nadrealnosti je bil tudi posledica ru vojašnice, s čimer branje časopisov, počivanje in pitje kave neizogibno dobijo nezmožnosti vzpostavitve povezave med jazom v uniformi in življenjem, ki so ga določen pridih insceniranosti in se zdijo nekoliko nenormalni v svoji normalnosti naborniki živeli pred služenjem vojaškega roka, ter težav, s katerimi so se soočali, ter neobičajni v svoji običajnosti. Po drugi strani pa zaradi teh značilnosti želje ko so poskušali priklicati realnost, ki so jo pustili za sabo. nebojša Šerić Šoba opi- vojakov ne ostajajo povsem neizpolnjene: objektiv jih prikazuje kot vesele, igrive, suje odtujenost, ki je bila posledica teh nezmožnosti in težav: »nekoč me je v mali resne ali urejene, s čimer razkriva to, kako si želijo, da bi jih videli, pa tudi tisto, Lošinj prišla obiskat mama iz Sarajeva in mi prinesla burek in sirnico. ob pogledu kar vidijo in prepoznajo njihovi vojaški tovariši, tudi takrat, ko so vsi v popolnih na to hrano sem se zavedel, kako zelo sem se v vojski oddaljil od samega sebe – od uniformah. implicitna insceniranost teh fotografij nam ne preprečuje, da bi ljudi tega, kar sem nekoč bil, kaj sem jedel, kako sem se oblačil. na to me je spomnilo na njih prepoznali kot takšne, kakršni so; prav tako ne uniforma, ki je pravzaprav pecivo iz mojega rojstnega kraja.« omogočala takšno prepoznavanje, saj je skupaj z ritualiziranimi, ponavljajočimi Čeprav bi ta citat lahko nakazoval, da je služenje vojaškega roka povzročalo se in standardiziranimi formami, ki so sestavljale vojaški vsakdan, brisala razlike razdvojenost jaza ter obstoj dveh različnih in skorajda nepovezanih subjektivitet, med moškimi, ki so jo nosili. uniformirane in »nekdanje«, iz obsežne literature o performativnosti in obliko- vanju subjekta vemo, da subjekt ne stoji pred ritualizirano izkušnjo in da ni v celoti izoblikovan vnaprej, temveč se konstituira na nove in ne vedno predvidljive 12 Zoran Predin, »Dvojni vid in sveža voda v prahu«, Dnevnik, 10. september 2016. Uniformo z vidika forme običajno razumemo kot nasprotje različnosti. Vendar pa življenje v vojašnicah JLA, opisano v tem poglavju, nakazuje, da gre v odno- su med obojim prej za zapleteno dialektiko in vzajemno konstituiranje kot pa za izključevanje. françois Jullien opozarja, da uniform(ira)nega ne gre zamenjevati z univerzalnim; gre za produkcijo forme, in ne logike ali vsebine. Jullien še pou- darja, da gre pri standardizaciji, najbolj pozitivni obliki uniformnega, za funkci- onalnost (Jullien 2014, 10–11). V primeru jugoslovanske vojske je uniformizacija moških in življenjskih vzorcev dejansko imela vlogo standardizacije: omogočala je učinkovito delovanje institucije, ki je združevala družbeno, jezikovno in kulturno raznolike moške iz vseh delov države. Hkrati pa je bila na zelo pomemben način tesno povezana z univerzalnim. Prav uniforma ter njena sposobnost izenačevanja in brisanja razlik sta omogočili, da so medsebojno prepoznavanje, solidarnost, prijateljstvo in naklonjenost sledili univerzalni, etični logiki, po kateri je bilo po- membno biti dober človek in biti prepoznan kot tak. Zaradi te možnosti prepozna- ti drugega in biti prepoznan kot (dober) človek, ki jo je omogočala uniforma, ne glede na to, kako močne občutke odtujenosti je obenem povzročala, je to začasno uniformirano življenje za nekdanje Jugoslovane zelo pomembno z vidika tega, kdo so in kako gledajo nazaj, na čas služenja v Jugoslovanski ljudski armadi.13 Procesi, ki so pripeljali do jugoslovanske tragedije, so izbrisali možnosti za identifikacijo onkraj etničnih kategorij. Kljub temu je v postjugoslovanskem obdobju glavna vlo- ga omejenih form, ki so sestavljale vojaški rok v JLA, subtilno opominjanje na mo- žnost reda, vzpostavljenega na univerzalnih, etičnih temeljih, in na prihodnost, ki jo je takšen red obetal. slike 4.7, 4.8 in 4.9: Vojaki JLA, Osijek, 1981. fotografije: franci virant. 13 Čeprav se občutki ponižanja in samoponiževanja običajno povezujejo z mortifikacijo in uni- formiranjem v okviru obveznega služenja vojaškega roka, ta v pripovedih nekdanjih vojakov JLA nista bila ključna za občutek odtujenosti. Sociolog nicos mouzelis v drugačnem konte- kstu na podlagi lastnih izkušenj s služenjem vojaškega roka v Grčiji podvomi v univerzalnost mortifikacije in poudari, da v kontekstu grške vojske »procesi mortifikacije niso niti zazna- vani niti doživljani kot samoponižujoči« (mouzelis 1971, 116). 5 / Ritual izkušnja služenja vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi ima veliko skupne- ga z ritualizacijo, razumljeno kot »interakcijo družbenega telesa s strukturiranim in strukturirajočim okoljem« (Bell 1992, 209). 1 Vojaški rok – enoletno obdobje, preži- veto stran od običajnega, normalnega življenja, ki je bilo hkrati potrebno za ohra- njanje normalnega in običajnega družbenega reda – je deloval in je bil tudi splošno razumljen kot nekakšen obred prehoda, s katerim so fantje vstopili v svet odraslih in postali družinski moški, pri čemer se je socialistična državna ideologija prepletala s tradicionalnimi, družinskimi in patriarhalnimi vrednotami. Spremljale so ga številne prakse, ki so bile same po sebi obrednega značaja: praznovanja odhodov v vojsko, predvajanje pesmi na lokalnih radijskih postajah po naročilu staršev in starih star- šev, fotografiranje v lokalnem fotografskem studiu in pošiljanje fotografij v uniformi JLA družinskim članom, prijateljem in sorodnikom. mladi moški so sodelovali pri teh obredih, ne da bi se nujno v celoti zavedali njihovega pomena in ne da bi jih v celoti ponotranjili skupaj z njihovimi sporočili. Kot pravi macDougall, ki se pri tem opira na Bourdieuja: to, kar so vojaki počeli s sodelovanjem pri ritualiziranih praksah, »strogo gledano morda nima niti pomena niti funkcije, razen funkcije, ki jo implicira sam obstoj teh praks« (Bourdieu 1990, 18; povzeto po macDougall 2006, 106). ritual je bil kot »strategija za vzpostavljanje razmerij moči, učinkovitih v določe- nih družbenih organizacijah« (Bell 1992, 209), tudi sestavni del vojske, njenih strogo definiranih razmerij moči in interakcij ter natančno določene organizacije življenja. Vojska kot totalna institucija v veliki meri uporablja formalizirane, rutinirane in nad- zorovane prakse. Kot piše foucault, v vojaški disciplini »množica znakov kaže, celo v pretirani meri, na tesno prepletena razmerja moči, ki so skrbno načrtovana tako, da proizvedejo določeno število tehničnih učinkov« (foucault 1983, 219). Vojaško ži- vljenje kaže številne značilnosti, ki jih Stephan feuchtwang povezuje z ritualom: zanj so značilni ponavljanje, standardizacija in »ortopraksija«; gre za predpisano in zato zavestno naučeno disciplino, ločeno od vsakdanjega življenja; v svojem bistvu je tudi izraz moči, ki vedno vključuje uveljavljanje avtoritete (feuchtwang 2010). V vojašnicah JLA so se ponavljajoče se, standardizirane in formalizirane prakse, ki sem jih podrobno opisala v tretjem poglavju, uporabljale za uveljavljanje in ohranja- nje določenih vrst razmerij moči. Vsakodnevna realnost moških, ki so služili v JLA, je bila sestavljena iz visoko organiziranih in strukturiranih praks ter je bila polna situ- acij, v katerih je »določena forma primerna« in zelo predvidljiva (Bloch 1974, 63). Ta s predvidljivostjo povezana moč form je določala hierarhične odnose med moškimi v 1 Deli tega poglavja so že bili objavljeni pod naslovom »Portraits of Yugoslav Army Soldiers: Between Partisan and Pop-Culture imagery« (Petrović 2015). vojašnici, saj je usmerjala dejanja, ne da bi tistim na podrejenih položajih prepuščala ŠKUC (Študentski kulturni center) in že prepoznaven član cvetoče alternativne ume- veliko (ali sploh kaj) izbire. tniške scene v Sloveniji. »odhod v JLA je bil zame precej travmatičen. Leta 1981 sem osiromašene in omejene (Bloch 1974, 63). restriktivnost kodov, uporabljanih v voja- vodja alternativne galerije. Tisto jesen pa sem moral v vojsko. odšel sem v niš in tam preživel eno leto,« Dušan pojasnjuje okoliščine svojega vpoklica v JLA. šnicah JLA, ni vplivala le na uradne odnose med nadrejenimi in njihovimi podreje- Z ritualizacijo in formalizacijo so te forme neizogibno postale toge, reducirane, bil sredi zelo intenzivnega kulturnega življenja v Ljubljani kot neodvisni umetnik in nimi ter ni bila le sredstvo za konstruiranje in ohranjanje okvirov za dominacijo in odločen je bil, da med služenjem vojaškega roka nadaljuje umetniško udejstvo- nadzor, v katerih ritualizirani akterji »vidijo sami sebe le kot tiste, ki se družbeno vanje. Vendar pa se je visoko strukturirana in standardizirana narava življenja v vojski instinktivno odzivajo na obstoječo situacijo« (Bell 1992, 206). V kontekstu vojaškega izkazala za resen izziv za njegovo umetniško ustvarjalnost. na predavanju v Ljubljani roka v JLA, ki je združeval skrajno različne moške, je bil ta omejeni kod nujen medij februarja 1982, ko je bil na rednem izhodu iz vojašnice, je poudaril, da so njegovi za komunikacijo med njimi.2 Poleg tega so ritualizirane prakse, omejen nabor form pogledi na slikarstvo neposredno povezani z njegovo »družbeno pozicijo, ki je letos in restriktivni kodi krojili tudi mikropolitiko vsakodnevnega življenja v vojašnici in zaznamovana z zeleno, sivozeleno barvo vojaške uniforme« (mandić 2014, 137). Za razmerja moči med samimi vojaki, ki so temeljila na dolžini njihovega služenja ali Dušana sta bila umetnost in umetniško po definiciji »pervertiranje sistema. Seveda dolžnostih, ki so jih opravljali (kot je bilo opisano v tretjem poglavju).3 Uporabljali so ne kakršno koli pervertiranje, pač pa tako zastavljeno, da vnaša novi red z neredom. jih tudi v komunikaciji z zunanjim svetom, saj so te forme hkrati odražale realnost Tega v vojski praktično ni mogoče izvesti, ker je vse podrejeno PS (pravilom službe)« vojaškega življenja in tkivo, iz katerega je bila ta realnost zgrajena. V dolgi temporal- (mandić 2014, 137). združevala zelo različne ljudi, življenje ni bilo zgolj strukturirano s standardiziranimi ženjem v JLA, tako da je spodkopaval strogi red, toga pravila in zakone vojske. Kot formami z le malo vsebine, temveč je v vsakdanjih interakcijah med uniformiranimi »garnizijski slikar« je v vojašnici dobil svoj atelje in ogromno platno, na katerega naj nosti ritualizirane stvarnosti vojaškega roka, ki je leto dni ali več tesno in intimno Dušan je kljub temu našel način, kako se ukvarjati z umetnostjo tudi med slu- moškimi tudi proizvajalo takšne forme. Te forme so bile niti, s katerimi so se tkale bi naslikal spomenik iz treh betonskih obeliskov, ki simbolizirajo dvignjene, stisnjene pomembne vezi med temi moškimi: z uporabo teh form in življenjem skozi njih so pesti. Spomenik, ki ga je ustvaril kipar ivan Sabolić, se nahaja v spominskem parku sklepali prijateljstva in ustvarjali spomine, si pripovedovali šale ter izražali naklonje- Bubanj v nišu in je posvečen več kot 10.000 prebivalcem mesta, ki so jih nacisti usmr- nost in solidarnost. tili med drugo svetovno vojno. Dušana ni pretirano zanimala realistična reprodukcija rutinizacija, formalizacija in repeticija, ki so zaznamovale življenje v vojašnicah, antifašističnega spomenika – to je bila ena izmed zvrsti umetniškega ustvarjanja, od so lahko številnim vojakom povzročale frustracije, zlasti tistim, ki so jim bili v ži- katere so se mladi, alternativni umetniki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja želeli vljenju »pred uniformo« pomembni bolj ekspresivni načini vedenja in komuniciranja. distancirati – zato slike ni nikoli dokončal. namesto tega je svoj status vojaka-ume- Dušan mandić, umetnik iz Ljubljane, je močno občutil omejenost form, v katerih je tnika ter razpoložljivi prostor in opremo v vojašnici izkoristil za povsem drugačen potekalo življenje v vojašnici v nišu, kjer je služil v letih 1981 in 1982. Ko je moral oditi umetniški projekt, s katerim je želel razgaliti represivni značaj jugoslovanske vojske in v to mesto na jugu Srbije in obleči vojaško uniformo, je bil direktor ljubljanske galerije svojo travmatično izkušnjo z njo. Pri tem se je osredotočil prav na visoko strukturira- ne in ritualizirane okvire in vzorce vojaškega življenja, ki jih je videl kot glavno oviro pri svojem umetniškem delovanju. Uporabil je predvidljive in ponavljajoče se vizualne 2 Tukaj izraz omejeni kod ni mišljen v strogo bernsteinovskem smislu, saj je bolj povezan z in jezikovne komponente ter omejen inventar predmetov, ki jih je lahko našel v tem visoko strukturirano, formalizirano in ponavljajočo se resničnostjo vojaškega roka kot z ome- jitvami oblik govora, ki so pogojene z družbenim poreklom govorcev. Kljub temu so v omejeni omejenem in omejujočem življenjskem prostoru, ter te elemente na novo osmislil z stvarnosti vojašnic JLA velike socialne razlike med vojaki razkrivale omejitve izraznih sred- lastno umetniško intervencijo. V enem od svojih del je uporabil časopisno ilustracijo, stev, ki so bila na voljo tistim iz nižjih družbenih slojev (zanimiv primer takšnega razkritja je, ki ji je dodal oznaki »socializem« in »fašizem«, vrsto križev, ki so pozneje postali pre- ko je Dušan mandić »recikliral« pismo drugega vojaka njegovemu dekletu, o čemer pišem v poznavni simbol njegove umetnosti (ter umetnosti umetniških kolektivov irWin in nadaljevanju). o omejenem kodu glej Bernstein 2003. nSK, ki jima je pripadal), ter stavka »Smrt fašizmu, svoboda ljudem« in »'Ljubi' te in 3 Glede mikropolitike gl. foucault 1980. 'varuje' pred sovražniki, vojak D.« (gl. sliko 5.1). V teh dveh stavkih je Dušan izkoristil slika 5.2: eno od osrednjih gesel jugoslovanskega protifašističnega boja v drugi svetovni vojni, z razstave Dušana Mandića drugo pa kombinacija tipične zaključne epistolarne formule ter normaliziranega ide-dobro znani repertoar pogosto uporabljanih in prepoznavnih fraz in gesel: prvo je bilo Razglednica Vojak D.M. ološkega diskurza o vojakih JLA kot varuhih države in njenih državljanov, tropa, ki se Die Welt ist Schön. pojavi tudi v pesmi o vojakinji Lidiji, obravnavani v drugem poglavju. © dušan mandić slika 5.1: Umetniško delo Dušana Mandića, ustvarjeno med služenjem vojaškega roka. © dušan mandić V nekem drugem umetniškem delu je Dušan s podobno tehniko združevanja različ- nih, pogosto nezdružljivih, a znanih in prepoznavnih besedil, posredovanih podob ter odlomkov iz kulturnih in ideoloških repertoarjev prikazal performativni značaj, ritualizacijo in omejen nabor izraznih sredstev, ki so sestavljali življenje v vojašnicah. V kratkem pismu, ki ga je Dušanov vojaški tovariš, ki ga je naučil uporabljati pisalni stroj, napisal svojemu dekletu mariji, je Dušan spremenil eno črko (marijo je spreme- nil v marino) in nanj prilepil znamenito fotografijo iz druge svetovne vojne, na kateri je mlada partizanka Lepa radić, tik preden so jo fašisti 8. februarja 1943 v Bosanski Krupi obesili na drevesu. Dodal je tudi pornografski detajl iz jugoslovanske erotične revije in čez vse skupaj natisnil križ. To spremenjeno pismo je nato poslal svojemu dekletu (marini) v Ljubljano. Ker je pismo napisal neizobražen vojak, ki še nikoli ni uporabljal pisalnega stroja, je kratko, vsebinsko skopo ter polno tipkarskih in pravo- pisnih napak ter šablonskih izrazov, ki nekoliko banalizirajo hrepenenje, ljubezen in naklonjenost, ki jih skuša sporočiti svojemu oddaljenemu dekletu. Dušan je kupil tudi serijo razglednic s slikami privlačnih deklet, idiličnih doma- [je šlo] … za obliko iskrene podpore, subtilno norčevanje ali svojevrstno mešanico čih prizorov, mladih parov, otrok in dojenčkov z materami – edinih, ki so bile na voljo obojega« (Yurchak 2006, 250).6 Predpostavljajo hkratno identifikacijo in distancira- v vojaški trgovini in v trafikah v nišu – ter jih preoblikoval »z vehementno slikarsko nost, neskladnost, spodrsljaj ter razkorak med formo in vsebino, ki porajajo dvou- gesto, včasih tudi s fizičnim posegom v materialno substanco« (Podlesnik 2014, 11). mnost, s čimer onemogočajo jasno opredelitev namenov, stališč in prepričanj tistih, ki Križe je postavil »na ključna izzivalna mesta ženskega telesa, z njimi satanistično pre- sodelujejo v ritualiziranih praksah, ter slednjim zagotavljajo določeno avtonomijo in bada usta in črevesje, prekriva obraze mladih parov, otrok itd.« in s tem je ustvaril nadzor nad dogajanjem v visoko strukturiranem kontekstu, zaznamovanem z odnosi »ozračje nelagodja, srhljivosti prizorov« (Podlesnik 2014, 11–12). dominacije in podrejenosti.7 Ta zmožnost pretirane identifikacije razkriva pomemb- izpostavljal ritualizirane, ponavljajoče se, izrazno omejene in ideološko (prekomerno) Dušan je s svojimi umetniškimi deli, ustvarjenimi leta 1981 v niški vojašnici, no značilnost ritualizacije na splošno: na eni strani »razmerja moči, ki jih vzpostavlja ritualizacija, dajejo moč tistim, za katere se sprva zdi, da so jim podrejeni« (Bell 1992, 197), na drugi strani pa ritualizacija tistim, ki jim daje moč in nadzor, obenem določa uporabljane ter banalizirane vzorce in forme, ki so sestavljali življenje med služenjem meje in omejitve (Bell 1992, 207). vojaškega roka, in s tem anticipiral tisto, kar je v zadnjem desetletju socializma po- stalo zelo pomembna ost njegove kritike. Z umetniškimi deli, ki jih je ustvaril med Za (nekdanje) vojake jugoslovanske vojske in za življenja potem njihovega vo- vojaškim rokom in so bila pozneje razstavljena v Ljubljani pod naslovom Vojak D.M. jaškega roka so imela razmerja moči in njihova destabilizacija, ki jih je ritualizacija Die Welt ist Schön, Dušan izraža svoj pogled na realnost vojaškega roka v JLA, zazna- hkrati omogočala, globoke posledice, ki presegajo zgolj ohranjevanje dvoumnosti, ki movano s pomanjkanjem svobode in represivnimi mehanizmi, ki jim je bil kot vojak zabrisuje meje med dominacijo, podrejenostjo, apropriacijo in uporom. ritualizacija izpostavljen. Dušan je s svojo razstavo, v kateri se intertekstualno navezuje na naslov je vojakom, podvrženim regulativni moči vojaške avtoritete, znotraj vojašnic omogo- fotografske knjige Alberta rengerja-Patzscha iz leta 1928 – podobno kot Walter Be- čala aktivno pogajanje s to avtoriteto s pomočjo osebnih spretnosti, lastnih zgodovin njamin, ki je v kritiki naivnega realizma rengerja-Patzscha dejal, da ta zamegljuje in stališč. V obdobju po razpadu vojske in države, ki naj bi jo varovala, se ritualizacija družbeno realnost – želel opozoriti na razkorak med represivno, travmatično realno- in uniformiranost s svojimi zmožnostmi brisanja razlik kažeta kot sili, ki kljubujeta stjo vojaškega roka in uradnimi reprezentacijami JLA. na ta način Dušan, izhajajoč iz zoževanju možnosti identifikacije in prepoznavanja nekdanjih vojakov JLA ter redu- lastne subjektivne izkušnje, posredno pritrjuje stališču, da sta ritualizacija ter (hiper) ciranju tega, kdo so, na njihovo etnično pripadnost – procesom, nerazdružljivim od normalizacija diskurzov in praks temeljni značilnosti tako vojske in razpadajočega so- razpada Jugoslavije v katastrofalnih vojnah in nasilju. ritualizacija ima torej dvojno cialističnega sistema kot tudi totalitarnih struktur nasploh. Takšno stališče je vzpo- zaščitno sposobnost: na eni strani je obvladovanje ritualiziranih form vojake JLA šči- stavilo interpretativni okvir, v katerem je bila JLA dojeta kot utelešenje zatiralskega tilo pred represivno vojaško institucijo in jim dajalo določeno avtonomijo, na drugi značaja jugoslovanskega socializma.4 strani pa sta ritualizacija in uniformizacija delovali kot mehanizma brisanja razlik, vzorcev je temeljila na strategiji pretirane identifikacije, ki so jo umetniki začeli v okvire etnične in razredne pripadnosti ali njune kombinacije, in se tako upirala logiki, ki strukturira življenje po razpadu Jugoslavije. obdobju poznega socializma široko uporabljati. Dušanova umetniška apropriacija ritualiziranih in standardiziranih form in ki sta preprečevala, da bi moške v uniformah JLA prelahko umestili v prevladujoče 5 Te strateške uporabe ritualiziranih diskurzov in praks, imenovane tudi imitativno pretiravanje, subverzivno pritrjevanje ali stiob, zahtevajo »tako visoko stopnjo pretirane identifikacije z določenim predme- tom, osebo ali idejo, na katere se ... nanašajo, da je bilo pogosto nemogoče razločiti, ali 6 o subverzivnem pritrjevanju gl. Arns in Sasse 2015; o stiobu gl. Boyer in Yurchak 2010; 4 Kot navajam v prvem poglavju, je bilo to stališče tudi eden osrednjih narativov slovenske Yurchak 2003. kritike socialistične Jugoslavije v osemdesetih letih. 7 Gl. tudi rasa Baločkaitė, »Post-Soviet mimicry: Grotesque but empowering«, New Eastern 5 Slovenski umetniški skupini irWin in nSK, katerih član je bil mandić, sta bili znani po Europe, 26. julij 2016, http://neweasterneurope.eu/2016/07/26/post-soviet-mimicry-grotesque- obsežni uporabi pretirane identifikacije but-empowering; Bhabha 1984; onyeoziri 2011. ZaščiTna fUnkcija riTUaliZacije praks – ali so jih jemali za samoumevne, ali so jih prakticirali z resnostjo in iskreno- stjo, ali so do njih pristopali s subtilnim norčevanjem – ali pa je šlo za kombinacijo na razglednici, ki jo je vojak JLA, podpisan kot Laci, leta 1988 iz črnogorskega obal- vseh teh odnosov. nega mesta Herceg novi poslal (najverjetneje) svojima staršema v Kranj, piše: Kako Ta negotovost glede tega, kako interpretirati dejanja in besede posameznika, je ste, civili? Samo vi sprovodite akciju 'Ništa nas ne sme iznenaditi,' jer ja baš i nisam vojakom JLA dajala določeno avtonomijo in jih varovala, ko so bili v uniformi in iz- neka garancija. Laci (»Kako sta, civilista? Vidva kar izvajajta akcijo 'nič nas ne sme postavljeni represivnemu delovanju oblasti in hierarhije. Prav ritualizirani, omejeni, presenetiti', ker je bolje, da se ne zanašata name. Laci«). formalizirani in ponavljajoči se vzorci, ki so vojaški oblasti omogočali nadzor in pre- V tem rahlo ironičnem besedilu se mladenič igrivo (pretirano) identificira s vlado, so to oblast hkrati destabilizirali. Takšen učinek ritualiziranih praks ponazar- svojo vlogo vojaka JLA, z uporabo performativnega vojaškega jezika svoja starša ja naslednji odlomek iz filma Karavla iz leta 2006. 8 V njem vojak, znan po svojem poimenuje »civilista«, ki naj bi se v okviru programa splošne ljudske obrambe problematičnem vedenju, pristopi k svojemu nadrejenemu, poročniku, z nenavadno udeležila vsejugoslovanske vaje »nič nas ne sme presenetiti«, namenjene pripravi prošnjo, da bi šel peš v Beograd obiskat grob pokojnega jugoslovanskega predsednika vseh državljanov na samoobrambo in zaščito v primeru vojne ali naravnih nesreč; Josipa Broza Tita: hkrati pa samoironično podvomi o svoji sposobnosti, da bi lahko kot vojak JLA uspešno odigral vlogo varuha naroda. Vojak: Tovariš poročnik, dovolite, da splezam dol. Kljub šaljivemu in ironičnemu tonu nam način, na katerega je Laci napisal Poročnik: Pojdi, splezaj dol. razglednico, ne pove veliko o njem in njegovem odnosu do izkušnje vojaškega roka. Z zatekanjem k intertekstualnim, prepoznavnim izrazom, ki so mu bili na Vojak: Tovariš poročnik, dovolite, da govorim. voljo v vojski ter so bili njegovima naslovnikoma znani in berljivi, lahko Laci ohra- Poročnik: Kaj je? prepričanjih in vrednotah. Vojak: Tovariš poročnik, rad bi šel na Dedinje, da se poklonim Titovi nesmrtni zapuščini. nja dvoumnost ter pušča neodgovorjeno vprašanje o lastnih stališčih, občutkih, enako je veljalo za uporabo katerega koli vzorca iz repertoarja ritualiziranih Poročnik: Daj no? Tudi jaz bi fukal z Vesno Zmijanac, pa ne bo šlo …9 praks in diskurzov, ki so sestavljali realnost vojaškega roka v JLA. Tako na primer Vojak: Tovariš poročnik, mislim, da me niste najbolje razumeli. V čast rojstnemu mladi moški, ki so se med vojaškim rokom v JLA dali tetovirati, s to prakso niso raz- dnevu našega pokojnega predsednika Tita bi rad šel peš v Beograd na njegov grob. krili veliko o svojem odnosu do vojske. Za številne med njimi je bil to sestavni del Poročnik: Spet začenjaš … vojaščine, družbeno sprejemljivo vedenje, nekaj, kar so storili brez globljega premi- sleka o razlogih ali posledicah takega dejanja. nabor podob in besed, ki so si jih lahko Vojak: Tovariš poročnik, ali naj to razumem, da meni, vojaku Jugoslovanske ljud- mladi moški za vedno narisali na kožo, je bil precej omejen, predvsem na prevladujoče ske armade, ne pustite, da bi šel v Beograd in se poklonil ljubljenemu predsedni- socialistične in vojaške simbole, prikaze določenih vojaških rodov ali datume in kraje ku Titu ter mu izrazil veliko hvaležnost za vse, kar je storil za bratstvo in eno- služenja vojaškega roka. Zato teh tetovaž ne moremo z gotovostjo interpretirati kot iz- tnost naših narodov in narodnosti ter naše socialistične samoupravne skupnosti razito osebnih ali jasnih izrazov posameznikovih stališč in prepričanj (Abram 2013). kot celote? Prav tako ne moremo izključiti možnosti, da so številni jugoslovanski moški dejansko verjeli v ideologijo bratstva in enotnosti ter do te mere sprejeli njene simbole, da so si 8 Karavla (Karaula/The Border Post), rež. rajko Grlić (Velika Britanija / Srbija / Hrvaška / so imele te ritualizirane in performativne prakse za tiste, ki so v njih sodelovali, teh za umetniško »uprizoritev« življenja v JLA, si je ta film prizadeval »avtentično« prikazati to življenje, vključno z jezikom, ki so ga uporabljali v vojski. o Karavli in odzivih nanjo pomenov in funkcij ne moremo nedvoumno ovrednotiti – tako kot to velja za Lacijevo jih brez pomislekov tetovirali na svoje telo. ne glede na to, kakšen pomen in funkcijo Slovenija / makedonija / Bosna in Hercegovina / madžarska / Avstrija, 2006). Čeprav gre podrobneje pišem v sedmem poglavju. sporočilo na razglednici. nikoli ne moremo biti prepričani o odnosu moških do teh 9 Vesna Zmijanac je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja priljubljena pevka narodne glasbe. Poročnik: o čem govoriš, idiot? o čem govoriš? formalnega statusa (gl. Bell 1992, 211). Kot je ugotavljal Bloch, je taka avtoriteta, Vojak: vzpostavljena z ritualizacijo, ločena od resničnega sveta (Bloch 1974, 64; gl. tudi Tovariš poročnik, v čast rojstnemu dnevu pokojnega predsednika Tita bi Bell 1992, 212). režiser Želimir Žilnik se spominja dogodka, ki dobro ponazarja rad šel peš na njegov grob v Beogradu, da bi mu izrazil veliko hvaležnost za vse, Blochovo opazko: kar je storil za bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti ter naše sociali- stične samoupravne skupnosti. enkrat so nas peljali na tankovsko urjenje. Ko smo končali, smo se usedli in Poročnik: Kot celote? igrali karte, saj smo morali več kot pet ur čakati na druge. Kopali smo se v Vojak: Kot celote. znoju, zato smo slekli uniforme in jih položili na tla, da bi se posušile. Takrat Poročnik: je prišel eden od častnikov – kot vojak je bil perfekten, vendar popolnoma Zafrkavaš? Daj, priznaj, da me zafrkavaš. ne delaj se norca iz tega, Pau- nović. obseden. Začel je kričati na nas: »odvrgli ste uniforme JLA, ali ste normal- ni?! Vohuni zdaj gledajo satelitske fotografije in vidijo gole vojake! Pobil vas Vojak: Tovariš poročnik, dovolite, da grem. bom! Ali je to protest proti JLA?« odgovorili smo mu: »To ni protest, vidite, da smo vsi mokri.« Vendar nas ni poslušal. rekel nam je: »To, kar ste stori- Ko vojak, ki je sicer znan po kršenju pravil in neupoštevanju avtoritete, pri li, je vpliv hipijevstva! Samo hipiji se slačijo do golega!« Vse nas je odpeljal nagovarjanju nadrejenega častnika izraža prošnjo, se strogo drži formalnih izra- tja, kjer je bil poveljnik poligona, da bi mu pokazal, kakšno provokacijo smo zov in predpisane rabe jezika. na drugi strani pa poročnik z neformalnimi od- zagrešili. Z uniformami v rokah smo morali prehoditi več kot tri kilome- govori na zelo formalne nagovore, ironičnimi pripombami in žaljivimi opazkami tre. Toda poveljnika ni bilo tam, prav tako ne drugih častnikov. nato mi je nenehno poskuša kršiti predpisani jezikovni protokol. odstopanje od jasno opre- ukazal, naj vzamem fotoaparat in fotografiram razgaljene vojake. Tako sem deljenih komunikacijskih pravil je privilegij sogovornika, ki je nadrejen po činu, naredil kakih deset fotografij njega v uniformi in s pištolo pred tridesetimi vendar je to mogoče v celoti razumeti le v povezavi z interpretacijsko negotovostjo golimi vojaki. nato nam je dovolil, da se oblečemo in vrnili smo se v vojašni- kot posledico rabe ritualiziranih form in z avtonomijo, ki jo te forme zagotavljajo co. Čez nekaj dni se je zgodil velik škandal – na poligonu se je zbrala celotna podrejenemu vojaku, ki nagovarja častnika. Poročnik upa, da mu bo s kršenjem brigada, več kot tisoč vojakov. Prišel je neki general iz Zagreba in nam spo- predvidljivosti in ritualiziranosti formalne in visoko performativne komunikacije ročil: »Tovariši, v naši brigadi se je zgodila diverzija. major furčić je prisilil uspelo spodbuditi sogovornika, da stori enako in tako izstopi iz varnega zavetja, ki vojake, da so se slekli, in se fotografiral z njimi. Te fotografije so morda že ga zagotavljajo fiksne forme. na ta način bi častnik lahko presodil, ali so vojakove v rokah naših sovražnikov in bodo objavljene v časopisih po vsem svetu, v besede iskrene in resne. Dokler vojak ostaja v domeni ustaljenih, ritualiziranih in New York Timesu, v Le Mondu, da bi pokazali, kako jugoslovanski častniki performativnih form in sledi protokolom, poročnik ne more vedeti, ali vojak res perverzno slačijo vojake.« Umirali smo od smeha. Ta ubogi major je skušal misli to, kar govori. razložiti, da smo sami slekli uniforme in da je hotel pokazati nadrejenim, kaj V nasprotju z vojakom, ki je lahko strateško uporabil ritualizacijo, da je ohra- smo počeli, in je zato naredil fotografije, a ga je general prekinil: »Vse obve- nil nejasno razmerje med svojim neuniformiranim jazom in svojim strukturnim ščevalne službe po svetu so jih že videle!« major furčić, ki je bil res predan položajem, ki ga določa vojaška uniforma, je častnik JLA v položaju, ki ga je ma- vojak, je bil zaradi te epizode degradiran in kaznovan. urice Bloch označil kot posledico uveljavljanja nadzora in moči z ritualiziranimi formami: »Cena, ki jo za to plača nadrejeni, je izguba svoje lastne svobode ma- Čeprav pripetljaj majorja furčića slikovito razkriva, v kolikšni meri so bili častniki nipulacije« (Bloch 1974, 64; poudarjeno v izvirniku). Častnik si pri svojem ob- JLA odtujeni od »resničnega sveta«, je pomembno poudariti, da je bil častniški našanju ne more privoščiti negotovosti in dvoumnosti, saj sta njegova avtoriteta kader JLA, ki je v vojašnicah poveljeval zelo raznolikim mladim moškim, zelo te- in moč razosebljeni in ne izhajata iz njegove osebe, temveč iz njegovega čina in sno vpet v družbeno realnost Jugoslavije. Zelo so morali izpopolniti tisto, kar bi v sodobnem jeziku imenovali spretnosti večkulturnega komuniciranja. na njihove sposobnosti je opozoril tudi Želimir: »Večina častnikov je bila v bistvu precej ne- umnih, a so znali komunicirati z vojaki, iz njih ustvariti povezan kolektiv in po- skrbeti, da je vse dobro funkcioniralo. nekateri med njimi so bili neizobraženi in primitivni, ne pa tudi socialno nevešči. Znali so oceniti lastnosti in močne strani vojakov, opaziti, kdo ima sposobnosti, da kaj popravi, in kdo je po drugi strani malo bolj občutljiv.« Primer majorja furčića kaže, kako ritualizacija daje avtoriteto tistim, ki imajo nadzor nad ritualiziranim življenjem, hkrati pa to avtoriteto tudi omejuje. Po dru- gi strani pa so strukturirane prakse in točno določeni postopki, ki so sestavljali vojaščino in ki so že po svoji naravi krepili hierarhijo ter ohranjali podrejenost vo- jakov častnikom, hkrati »ščitili« vojake, saj so jim omogočali strateško ohranjanje dvoumnosti lastnega položaja. Ta zaščitna funkcija ritualizacije se ni končala s koncem vojaškega roka. nek- danje vojake JLA ščiti tudi po koncu jugoslovanskega projekta, saj preprečuje splo- ščevanje njihovih biografij in zoževanje tega, kdo so, na eno samo lastnost, obe- nem pa nas opominja na inherentno povezavo med omejenimi in ritualiziranimi formami ter utopično domišljijo. fotografije, narejene v lokalnih fotografskih studiih v mestih, kjer so vojaki sliki 5.3 in 5.4: Studijska portreta vojakov JLA Milana Milenkovića in Dragana Josijevića. služili svoj vojaški rok, so eden izmed arhivov JLA, kjer je ta zaščitna sposobnost še posebej vidna. Verjetno ni dóma v vsej nekdanji Jugoslaviji, v katerem v albumih 10 Studijski portreti moških v uniformi seveda niso bili značilni samo za jugoslovan- ske vojake, prav tako ne gre za »socialistični izum«. Vendar pa so tovrstni portreti ali škatlah s starimi družinskimi fotografijami ne bi bilo portreta mladega moške- običajno nastajali med vojno in so jih vojaki pošiljali svojim družinskim članom s ga v uniformi JLA. na teh fotografijah so moški člani družine, pa tudi sorodniki in prijatelji, saj so jih vojaki pošiljali svojim sorodnikom, družini, prijateljem in 11 sporočilom, da so živi in zdravi, medtem ko so bili v socialistični Jugoslaviji takšni studijski portreti produkt kulturne prakse, značilne za mirnodobne čase. Ti portreti dekletom. Pogosto so bile oblikovane kot razglednice z napisom »Spomin iz JLA« so imeli svoj pomen znotraj družinskih in sorodstvenih mrež. označevali so mejnik (Uspomena iz JNA) ali »Pozdrav iz JLA« (gl. sliki 5.3 in 5.4). na življenjskih poteh moških, saj so sporočali, da so mladi moški uspešno opravili ini- ciacijo v odraslost, ko so se realizirali v vlogi vojakov jugoslovanske vojske. Kot taki so bili ti portreti del ritualiziranih praks, skozi katere so se konstituirali tako resničnost 10 na spletni strani Skarabej (www.skarabej.com), spletnem muzeju starih družinskih foto- grafij, so poleg številnih fotografij vojakov JLA objavljeni tudi portreti vojakov z vsega sveta (iz ZDA, Velike Britanije, nemčije, Japonske itd.), pa tudi portreti, narejeni na območju nek- danje Jugoslavije, vendar v zgodnejših obdobjih. 11 o portretnih fotografijah vojakov na splošno gl. Willis 1999, 118–119. Christine Brocks v svoji študiji o razglednicah iz prve svetovne vojne govori tudi o takšnih s portreti vojakov (Brocks 2008). kot družbeni pomeni služenja vojaškega roka. Številni vojaki so prvi izhod v mesta, kjer se je nahajala njihova vojašnica, izkoristili za obisk fotografskega studia, fotogra- firanje in pošiljanje fotografij v ovojnici skupaj s pismom svojim družinam, prijateljem ali sorodnikom. Pri tem se niso nujno v celoti poistovetili z vsemi semantičnimi in ideološkimi vidiki te ritualizirane prakse. Kot za večino praks, ki so bile sestavni del vojaškega roka v JLA, je bila tudi za študijsko fotografiranje značilna nespremenljivost forme ter zelo omejena variabil- nost, standardizacija in ponavljanje. Kljub temu pa je imel posameznik tudi nekaj prostora za subtilne posege v standardizirano podobo. To je bil lahko na primer dvi- gnjen ovratnik plašča, ki je nakazoval »frajerstvo«. Scena je nevtralna, brez kakega posebnega ozadja. edini izrazit in prepoznaven element fotografije je uniforma JLA, ki služi kot kulisa. moški, fotografirani v uniformi, uprizarjajo identiteto socialističnega jugoslovanskega vojaka, prav tako kot so taboriščniki v Auschwitzu na fotografijah, ki bi bile lahko posnete tudi v fotografskem studiu, uprizarjali identiteto zapornika koncentracijskega taborišča, ki je imel taboriščno uniformo – »novo in čisto – za iz- delavo spominskih fotografij« (Spiegelman 2003, 134; gl. tudi Hirsch 2002, 38). Če so v tem primeru fotografije zelo pretresljive že zaradi samega uprizarjanja identitete zapornika koncentracijskega taborišča, ima uprizarjanje identitete vojakov JLA precej drugačen značaj. Zaradi uniforme JLA kot kulise, nevtralnega ozadja in fiksne drže ter fotografskih konvencij in protokolov je praksa studijskega fotografiranja vojakov JLA izrazito ritualizirana, rezultati te prakse pa uniformni. Kljub standardiziranosti studijskih fotografij pa je mogoče slediti razvoju nji- hove formalnosti, ki se je sčasoma povečevala, a se je nato s približevanjem konca Jugoslavije začela razkrajati. Zgodnji portreti vojakov JLA so v veliki meri temeljili na sliki 5.5 in 5.6: Zgodnja portreta moških v uniformah JLA. partizanski estetiki druge svetovne vojne, ki se je tik pred tem končala (gl. sliki 5.5 in dardiziranih uniformah, meja med partizanskimi borci in zgodnjimi vojaki JLA pa je Studijske portrete vojakov iz zgodnjega obdobja JLA prepoznamo tudi po drži in de- 5.6). Portrete vojakov je najlažje umestiti v to obdobje po njihovih še vedno nestan- pogosto zabrisana. na neki spletni strani, posvečeni vojaškim spomin(k)om, potekajo koraciji, ki sta bili značilni za vse studijske portrete tistega časa: podlaga za najrazlič- številne razprave o tem, ali so na nekaterih fotografijah upodobljeni jugoslovanski nejše portrete posameznikov, družin, zakonskih parov in vojakov, ki so bili običajno partizani ali vojaki iz zgodnjega obdobja JLA. Za zbiratelje je najbolj zanesljiv način za upodobljeni s celotnim telesom, so bili značilni elementi studijske dekoracije, kot so razlikovanje videz njihovih uniform. Kot je eden od udeležencev te razprave zapisal umetno cvetje, zavese ali fotelji. Čeprav so bili razlogi za uporabo teh elementov po- glede fotografije, ki prikazuje skupino šestih moških v uniformah: »V zgodnji jugo- gosto tehnični, so vseeno (čeprav nehote) dodatno prispevali k temu, da so bili zgodnji slovanski vojski so vojaki nosili dele nemških uniform, ki pa so bile 'denacificirane'. portreti JLA zlahka umeščeni med druge družinske fotografije iz istega časovnega imam nekaj fotografij, na katerih je to vidno … Toda na tej [konkretni] fotografiji so obdobja. Pomembni značilnosti teh zgodnjih fotografij sta bili celopostavni portret in zagotovo partizani, saj nosijo uniforme zaveznikov in nekateri imajo na kapah še ve- drža fotografiranega vojaka, ki omogoča očesni stik (gl. sliko 5.7). dno prišite zvezde – to je bilo po letu 1946 precej redko.«12 12 objavljeno 15. aprila 2011, http://www.kolekcionari.com/showthread.php?t=10564 (naslov UrL ni več aktiven). slike 5.8, 5.9 in 5.10: Studijski portreti vojakov JLA. Od leve proti desni: Milovan Milenković, slika 5.7: Vladan Todorović, Zgodnji studijski Milorad Milenković. portret vojaka JLA. Čeprav je bila partizanska estetika temeljni ideološki element JLA ves čas njenega obstoja, je v primeru studijske fotografije vendarle mogoče trditi, da je podoba voja- ka JLA postopoma pridobila določeno stopnjo avtonomije od te podobe – ne z radi- kalnim odmikom od partizanske tradicije, temveč s formalizacijo in večjo fiksnostjo portretov ter z ritualizacijo fotografske prakse, ki je bila posledica tehnološkega na- Vojaki, ki so se fotografirali na lastno pobudo, a so obenem še vedno sodelovali predka. Drža, izraz in zasnova portreta kot celote so se v obdobju približno med začet- v predvidljivi, ritualizirani praksi, umeščeni v določen družinski in širši družbeni kom šestdesetih in začetkom osemdesetih let ustalili. Poleg odsotnosti neposrednega okvir, v katerem je bila ta pobuda lahko v veliki meri izpolnitev določenih pričako- očesnega stika je najbolj izrazita vizualna značilnost teh portretov standardizirana, vanj, niso nujno razmišljali o svoji odločitvi. Subjekti teh fotografij niso imeli veliko negovana in tesno prilegajoča se uniforma (glej slike 5.8, 5.9 in 5.10). izbire glede tega, kako in kje je bil narejen njihov portret, temveč so bili postavljeni v inscenirano okolje. Samo dejanje fotografiranja je bilo močno pogojeno s konven- tovariši, ki so se želeli tako fotografirati; fotografija je lahko bila rezultat kakšnega piva cijami in ustaljenimi protokoli tistega časa, s čimer se je minimizirala vloga foto- preveč ali zgolj šale, posledica radovednosti, dolgočasenja med izhodom v mesto in še grafa pri odločanju o rezultatu fotografiranja. Tako minimizirano vlogo fotografa veliko drugega. lepo ponazarja prizor iz televizijskega filma Svečana prisega (Svečana obaveza)13 iz najbolj radikalno formalizirani studijski portreti vojakov JLA so tisti, ki se v žar- osemdesetih let: na steni studia je narisan velik znak v obliki črke X, fotograf pa ne gonu JLA imenujejo »fotografije s spominom« ( slike sa uspomenom ). na teh portretih stori nič drugega, kot da vojaku naroči, naj gleda v ta znak. je portretiranec s svojimi individualnimi značilnostmi, stališči in prepričanji še bolj Čeprav je bila studijska fotografija zelo konvencionalna, uniformirana in zazna- potisnjen v ozadje. na njih pride do izraza kulisa, že tako zaznamovana z uniformo movana z repertoarjem prepoznavnih ideoloških simbolov, je vojakom JLA omogo- JLA, in se materializira kot okvir, v katerem so posamezniki s svojimi posebnostmi čala določeno kulturno umeščanje. Simbolika studijskih portretov ni bila povezana zamenljivi. okvir je resničen, narejen iz kartona ali lesa, z napisom Uspomena iz JNA le s partizanskimi podobami in ideologijo jugoslovanskega socializma, temveč tudi z (»Spomin iz JLA« – od tod ime) in risbami iz nabora prepoznavnih simbolov – jugo- različnimi vidiki popularne kulture, kot je hollywoodski svet zvezdnikov, pri čemer slovansko zastavo, rdečo zvezdo, letali, tanki in drugim orožjem, Titovim portretom med temi kulturnimi podobami nista nujno vladala hierarhija ali nasprotje. V filmu ali drugimi podobami, s katerimi naj bi se mladi moški v uniformah identificirali. Svečana prisega je prizor, v katerem gre vojak po zaprisegi v lokalni fotografski studio Včasih so takšne fotografije nastale tako, da so na že posneti »običajni« studijski po- z imenom Hollywood. Tam ga fotograf vpraša, ali želi pozirati kot marlon Brando ali snetek namestili natisnjen okvir. imeti napis »Pozdrav iz JLA«. izbere prvo možnost, za katero pa mora plačati več. Celo fotografija s takšnim okvirjem je bila običajno na voljo v zabaviščnih parkih, ti izrazito standardizirani portreti, ki jih jasno zaznamuje uniforma JLA, kažejo na turističnih krajih, na sejmih in festivalih in zato nakazuje ludistično vzdušje ter im- to, na kar opozarja rafael Samuel: ljudje »modele za osebne portrete črpajo iz drugih plicira »pojme humorja, ironije ali igre« in opozarja na inherentno dvoumnost besede medijev, vključno s filmom« (Samuel 1994, 369). »poziranje«, »ki ima dvojen pomen – poziranje kot zavajanje in poziranje kot drža Poleg tega je ta fotografska praksa včasih predstavljala podlago za kulturno razli- telesa« (Appadurai 1997, 4). Tovrstne fotografije služijo kot orodje za »upor proti re- kovanje med vojaki. Tovrstnih spominkov namreč niso delali vsi – tisti iz mest so jih alističnim pretenzijam fotografije z izkrivljanjem resničnosti ali izmikanjem vsakda- pogosto imeli za kičaste in znak (podeželske) zaostalosti. Vendar ta delitev nikoli ni njim kontekstom in okoliščinam« (Appadurai 1997, 4). na drugi strani pa so kadri, v bila absolutna, zaradi ritualizirane narave te prakse pa je ne moremo z gotovostjo in- katerih so bili upodobljeni vojaki JLA, brez kakršnega koli ironičnega, humornega ali terpretirati na en sam način. »fotografiranje v studiu je bilo obvezno. nekdo je rekel: igrivega podtona (kar pa ne pomeni nujno, da jim takšnih pomenov ni mogoče pripi- 'Gremo se fotografirat' in mi smo to naredili,« mi je oto opisal kontekst, v katerem se sati). niso nakazovali prevare, temveč so poudarjali in izpostavljali kuliso, ki jo je že je fotografiral s štirimi vojaškimi tovariši, s katerimi je med služenjem vojaškega roka zaznamovala uniforma JLA (gl. sliki 5.11 in 5.12). preživel veliko časa – odvetnikom iz rume, bodočim inženirjem iz Sremske mitro- Veselin Gatalo, pisatelj iz mostarja, je svoje služenje vojaškega roka v Sarajevu vice, študentom prava in Dejanom Simićem, kmetom iz osrednje Srbije. Dejan Kršić, opisal v avtobiografskem romanu z naslovom Slika sa uspomenom (»fotografija s spo- znani zagrebški umetnik in oblikovalec ter pomemben akter na alternativni sceni v minom«). Avtor pomen naslova razkrije v enem izmed poglavij. nekega dne njegov osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je na svojem profilu na facebooku objavil svojo vojaški kolega nazif iz Sandžaka zapusti vojašnico in odide v mesto. 14 naslednji dan studijsko fotografijo iz JLA. Z današnjega zornega kota ne moremo presojati njegovih avtorju oz. pripovedovalcu s ponosom in veseljem pokaže fotografijo, ki je nastala v motivov ali motivov katerega koli drugega vojaka JLA za studijsko fotografiranje v lokalnem fotografskem studiu. Pripovedovalec ironično opiše, kaj je videl: »na foto- uniformi JLA. Lahko je šlo za iskreno željo, da bi imeli spomin na dneve, preživete grafiji je bil on, nazif. okoli njega, nazifa, je bil nekakšen zelen venec v obliki srca, z v vojski; za izpolnitev pričakovanj staršev doma, ki so nestrpno čakali, da dobijo ta- rdečo zvezdo na vrhu. Spodaj je pisalo JnA« (Gatalo 2009, 72). nazif navdušeno razla- kšno fotografijo, ali za pritisk vrstnikov; lahko je šlo za izraz solidarnosti z vojaškimi 14 Sandžak je obmejno območje med Srbijo in Črno goro, na katerem prevladuje muslimansko 13 Svečana prisega (Svečana obaveza), rež. Božidar nikolić (Jugoslavija, 1986). prebivalstvo. ga, kako je nastala fotografija: »Glej, to je naslikano, ti pa moraš stati tukaj. fotograf te sliki 5.11 in 5.12: slika in po enem tednu jo lahko dvigneš. [Cena je] drobiž. naredil sem tri fotografije Fotografiji – eno za očeta in mamo, eno za sestro in eno zase ... Temu se reče fotografija s spo- s spominom. minom. Samo reci, da hočeš sliko s spominom« (Gatalo 2009, 72). Za pripovedovalca, mestnega fanta iz mostarja, ki je z ironijo in distanco gledal na večino vidikov izku- šnje v JLA, so te fotografije smešne, medtem ko so za nazifa pomembne in vir ponosa. Za mladeniča iz Sandžaka je bila to verjetno ena od redkih njegovih fotografij. Tudi film Svečana prisega vsebuje humoren in ironičen prizor »fotografiranja s spo- minom«. Zoran je učitelj geografije iz Beograda, ki se v zrelih letih prijavi v vojsko, da bi za nekaj časa zbežal od svojega brezperspektivnega življenja. Spoprijatelji se z rankom, kmetom iz Vojvodine. rankov oče, ki je svojega sina že pred davnimi leti zapustil in se mu odrekel, zdaj želi znova vzpostaviti stik z njim, ponosen, da je njegov sin vojak JLA, a ranko se ne more in noče srečati z njim. na rankovo prošnjo se z njegovim očetom sreča Zoran in se pretvarja, da je njegov sin. oče ne ugotovi, da gre za prevaro. Potem ko že precej popijeta, se odpravita v lokalni fotografski studio, da bi se fotografirala. fotograf pokaže Zoranu, kako naj drži »spomin«, kartonski okvir z napisom »Spomin iz JLA«, in govori: »Dvigni spomin! malo ga spusti … Poravnaj spomin!,« ki so logično nesmiselni, a nujni za želeni rezultat: fotografijo »sina«, vo- jaka JLA, s katero »oče« ponosno odide. med fotografiranjem je Zoran vidno zmeden zaradi kombinacije svoje lažne identitete in čudnega odnosa z moškim, ki je prepričan, da je njegov oče, pa tudi zato, ker je pijan in sodeluje pri fotografiranju, ki bi se portretov vojakov in tovarniških delavk sledi prizor, v katerem vojaki v kolonah mu sam verjetno izognil. Vendar pa niti zmedenost in odtujenost protagonista niti tečejo po mesecu podobni pokrajini vzhodne makedonije. na samem koncu tega prvotna prevara in zamenjava identitete ne vplivata na rezultat fotografiranja »s kratkega filma kamera pokaže posamezne vojake, enega za drugim, vse v enaki spominom«: nastane romantizirana fotografija v daljavo zazrtega mladeniča v uni- uniformi, vse enake, a v tej enakosti tudi izrazito edinstvene, izmikajoče se katego- formi, okoli katerega je okvir z improviziranim dekorjem, ki naj bi fotografijo že rijam, po katerih običajno sodimo ljudi – kategorijam razreda, narodnosti, izobraz- v trenutku nastanka spremenil v objekt spomina, v spominek, in jo obdal s pati- be, socialnega kapitala in okusa. albumih po vsej nekdanji Jugoslaviji, na bolšjih trgih, v spletnih zbirkah »starih mo katastrofe, ki je raztrgala Jugoslavijo. o ljudeh na njih ne moremo z gotovostjo fotografij« in na spletnih dražbah, kjer jih po nizkih cenah ponujajo kot »starine«, reči skoraj ničesar, razen tega, da so bili vojaki JLA. ne moremo določiti njihove no preteklosti že precej prej, kot bi jo sčasoma dejansko pridobila.15 V družinskih Ko danes gledamo te fotografije, se naš pogled neizogibno prelamlja skozi priz- je moč najti še brezštevilne druge zelo podobne fotografije. izobrazbe, socialnega porekla, etnične pripadnosti ali tega, ali prihajajo iz mesta Povedano drugače: prav ta izrazita ritualiziranost studijskih fotografskih ali vasi. ne moremo ugibati, kakšna je bila njihova usoda v tistih katastrofalnih praks, zaradi katere pomen te prakse ni nujno pomemben ali znan tistim, ki se je letih, ko je Jugoslavija razpadla, in v obdobju po tej katastrofi – v veliki meri je bila poslužujejo (ločenost pomena od prakse se v tem primeru še poveča z ločenostjo odvisna od njihove etnične pripadnosti, ki je na teh ritualiziranih, uniformiranih spomina od fotografije), je Zoranu in nazifu, osebama s tako različnimi porekli, fotografijah ne moremo razbrati. Ta nezmožnost ne daje zgolj moči fotografijam, osebnimi zgodbami in svetovnimi nazori, omogočila, da sta brez težav »umestila« da se zoperstavijo etniziranemu pogledu, ki je v času katastrofe in po njej postal improvizirane kartonske okvirje. Posledično te uniformne, standardizirane podo- edini način, kako prepoznati druge in biti prepoznan, temveč moške na fotografijah be omogočajo zelo različna razumevanja in pomene. njihova izrazita inscenira- znova povezuje s prihodnostjo, ki bi bila lahko njihova, s prihodnostjo, ki je bila za nost nas opozarja, da se pri teh slikah ne morejo obnesti preproste, enoplastne ali vedno izgubljena v ubijanju, trpljenju in nasilju devetdesetih let 20. stoletja. samozavestne interpretacije – to pa velja tudi za druge ritualizirane vidike izkušnje na teh vseprisotnih, izrazito formalnih fotografijah, na katerih so moški v lič- vojaškega roka v JLA. Tako kot uniforme JLA so tudi te fotografije predstavljale nih uniformah vsi videti mladi in enaki, je zamrznjen utopični trenutek. izvira iz okvir, ki je vase sprejemal radikalno različne moške, pa tudi mnogotere smiselne možnosti, ki jo omogočata uniformnost in istost – videti in prepoznavati druge ter in pomembne odnose, saj se insceniranost teh fotografij nikoli ni izključevala z biti prepoznan po svojih moralnih lastnostih, ne glede na etnično, jezikovno ali resničnostjo in pomembnostjo vojaške izkušnje ter s čustvi, solidarnostjo in prija- družbeno poreklo. Ta možnost je izpuhtela z začetkom jugoslovanske katastrofe, teljstvi, ki so bili sestavni del te izkušnje. ko so forme ter infrastrukture za uniformnost in enakost, ki so ustvarjale možno- V času po koncu Jugoslavije se fotografije iz časa služenja vojaškega roka v sti za preseganje okvirov, določenih z identitetnimi kategorijami, začele razpadati, škatlah z družinskimi fotografijami, na spletnih straneh in bolšjih sejmih po vsej moralne lastnosti pa je nadomestila etnična pripadnost kot podlaga za prepozna- nekdanji državi še vedno kažejo kot »kraji epistemološke negotovosti« (Appadu- vanje in solidarnost, pa tudi kot merilo za življenje in smrt. rai 1997, 4). Podobno se s to epistemološko negotovostjo sooča gledalec po ogledu zadnjih prizorov filma O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami Karpa Aćimovića Godine, obravnavanega v četrtem poglavju. Po vzporejanju skupinskih 15 Kot poudarja Corinne Kratz, realizem ni nujno inherentna lastnost portretne fotografije. nasprotno, »z razvojem fotografije konec tridesetih let 19. stoletja v Združenih državah Amerike so izjemno realistične značilnosti dagerotipij dojemali kot oviro za portretiranje. fotografske konvencije, ki so razlikovale med portretom in zgolj upodobitvijo, so se izobliko- vale v štiridesetih letih 19. stoletja, pri čemer so se opirale na konvencije o portretih v drugih medijih (Kratz 2002, 118; gl. tudi Trachtenberg 2020, 24–26). 6 / Razkroj forme Zgodovinar Vladan Jovanović iz mesta Jagodina v osrednji Srbiji še vedno hrani vabi- lo, ki so ga njegovi starši prejeli iz vojašnice v Kovinu, ko je leta 1987 odšel na služenje vojaškega roka v JLA v enoto, ki je usposabljala voznike. Z dopisnico, okrašeno s stili- ziranim portretom vojaka v uniformi, narisanim v zlati barvi, jih je JLA povabila, naj pridejo na slovesno prisego in jim predstavila prve dni sinovega vojaškega roka: Spoštovani starši, z veseljem vam sporočamo, da je vaš sin živ in zdrav prispel v našo enoto. Zanj bodo zdaj poskrbeli častniki, ki mu bodo pomagali, da se bo čim prej prilagodil na nove življenjske in delovne razmere. V naši kasarni bo vaš sin imel vse, kar potrebuje, vojska pa mu bo ponudila nova znanja in naredila vse, da bo jutri še bolj spoštovan član naše socialistične domovine, njen varuh in graditelj. Svojega sina lahko obiščete ob sobotah popoldne ter ob nedeljah in praznikih ves dan. Prosimo, napišite sinu, kdaj ga nameravate obiskati, da mu bomo lahko pripravili prepustnico in omogočili odhod v me- sto. Svoj prvi obisk izkoristite za pogovor z njegovimi nadrejenimi. slika 6.1: Svečana prisega v jugoslovanski vojašnici. Po prevladujočem razumevanju javne in zasebne sfere v socializmu, po katerem je bilo »razlikovanje med zasebnim in javnim usklajeno z diskurzivnim nasprotjem med viktimiziranimi 'nami' in na novo močnimi 'njimi', ki so vladali državi,« medtem ko so »zasebne dejavnosti, prostore in čase ljudje na celotnem območju [socialističnih držav] razumeli kot 'naše' in ne državne« (Gal 2002, 87), je to pismo vojakovim staršem mogoče zlahka brati kot še en simptom vdora socialistične države v zasebno sfero in politično problematične, nelegitimne in nesmiselne. Posledično sta izginila zaupanje in njene ambicije po popolnem nadzoru vseh vidikov življenja svojih državljanov. Vendar »usklajevanje« starševskih odgovornosti med starši vojakov in vojaško institucijo, ki pa ritualizirani značaj vojaškega roka v JLA in dejstvo, da so bili številni njegovi vidiki sta bila značilna za desetletja vojaškega roka v JLA. Ko se je pognalo v tek kolesje obo- skupni različnim področjem družbe – družini in državi, zasebnemu in ideološkemu roženih spopadov in etničnega nasilja, so se številni starši, zaskrbljeni za usode svojih – kažeta na to, da je bil odnos med državljani in državo prej odnos usklajevanja in sinov, odpravili v vojašnice, kjer so ti služili, in začeli načrtovati, kako jih zaščititi in sodelovanja kot pa hegemonije in hierarhije. Starši in država (z vojsko kot enim iz- rešiti. Tomo Buzov, nekdanji častnik JLA, se je nekega februarskega jutra leta 1993, med njenih stebrov) so si z medsebojnim zaupanjem delili starševsko vlogo in skrb za ko so bile jugoslovanske vojne že v polnem razmahu, vkrcal na vlak iz Beograda, da bi mlade moške. Posledično so bili številni rituali, ki so sestavljali vojaški rok, tudi del obiskal svojega sina v vojašnici v Podgorici in se prepričal, da je zdrav in na varnem. družinskih registrov; jezikovni vzorci so bili skupni, vrednote pa so se prekrivale. Dve leti prej, leta 1991, ko sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, so se števil- goslavije in so se vse jasneje zarisovali obrisi prihajajoče katastrofe, je JLA hitro iz-Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, ko se je približeval razpad Ju- ni starši v želji, da bi dobili svoje otroke nazaj iz vojašnic v drugih delih razpadajoče države, organizirali in zahtevali posredovanje civilnih oblasti. 1 Spomladi 1991 je bil v Sloveniji ustanovljen odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov iz JLA. V gubljala svoj sinkretični značaj in se iz vojske miru spreminjala v vojsko vojne. Velik začetku julija tega leta je več sto staršev iz Srbije, predvsem mater, vstopilo v poslopje del vodstva JLA se je v konfliktu postavil na srbsko stran. Politične elite niso pustile skupščine v Beogradu in prekinilo njeno delo ter zahtevalo, da se njihovi otroci, ki so veliko prostora za univerzalistične, državljanske in moralne vrednote, ampak so vsi- služili v JLA, vrnejo v Srbijo. nekaj dni pozneje so se ti starši vkrcali na avtobuse in lile organicistično pojmovanje družbe in etnične identitete kot tistih, ki opredeljujeta se pripeljali v Ljubljano, saj so bili zaskrbljeni za svoje sinove v na novo osamosvojeni družbeno in politično realnost. V Sloveniji in na Hrvaškem, ki sta med jugoslovanski- Sloveniji, iz katere se JLA ni hotela umakniti. Slovenski starši so jih pričakali in jim mi republikami prvi razglasili neodvisnost, je JLA postala »največji sovražnik« (Garb ponudili nastanitev med bivanjem v Sloveniji (Gombač 2005, 80). in Jelušič 2005, 171). Hkrati so se v osemdesetih letih okrepile zahteve javnosti po možnosti ugovora vesti, zlasti v Sloveniji, kjer je bilo to eno od pomembnih vprašanj, ki jih je izpostavljala civilna družba (milošević 1988, 99–100; Bebler 1993; ranković 2024). Služenje vojaškega roka – ki je bilo nekoč čast, državljanska dolžnost, obred prehoda, ki je iz fantov naredil moške, in pomemben socializacijski proces, pa tudi državljanski projekt ter način zagotavljanja podpore in pomoči državljanom v prime- ru kriz in naravnih nesreč – je za številne začelo predstavljati kršenje pravic in ome- jevanje svobode in je postalo mehanizem delovanja totalitarnega aparata, ki se mu je bilo treba izogniti. Diskurz »človekovih pravic«, ki se je v obdobju neposredno pred razpadom Jugoslavije uveljavil kot novi konceptualni jezik, je bil eden od pomembnih globalnih simptomov konca hladne vojne. Kot trdi David Scott, je bil ta diskurz upo- rabljan za legitimizacijo liberalne demokracije kot univerzalnega političnega projekta in kot edine alternative v tranziciji iz režima, ki je bil označen za neliberalnega (Scott 2024, 129). V takšnih okoliščinah, ko je etnična pripadnost postala edini mogoč način (samo) identifikacije, na socialistično preteklost pa je bilo mogoče gledati le kot na neliberalno slika 6.2: Goran Jevremović, vojak iz Srbije, v ljubljanski vojašnici z mamo, ki ga je obiska- ali totalitarno, in ko si je bilo mogoče politično prihodnost zamišljati le na en način – la v skrbi za njegovo varnost. fotografija je povzeta po časopisu borba, 13. in 14. julij 1991. v etnično homogenih nacionalnih državah – so se institucionalne infrastrukture, ki so ustvarjale pomene in vrednote, skupne različnim akterjem jugoslovanskega soci- 1 Boris m. Gombač, tudi sam oče vojaka JLA, ki je ob začetku vojne služil v Splitu, je v knjigi Na drugi strani: Odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov ob slovenski osamosvojitvi alizma, razkrojile, zaradi česar so nekatere oblike in možnosti kolektivnosti postale leta 1991 (Gombač 2005) opisal kronologijo delovanja slovenskega odbora staršev in objavil pričevanja več slovenskih vojakov, ki so v tistem trenutku služili v JLA. Ta razdružitev države in družine je bila neposredna posledica radikalnega oženja sive uniforme, stojijo pred vojaškim šotorom in gledajo neposredno v objektiv fo- možnosti jugoslovanskih državljanov za obstajanje, medsebojno prepoznavanje in toaparata, se močno razlikujejo od splošnih konvencij studijskih portretov JLA in pripadanje; to oženje je potekalo vzporedno z oženjem obzorij političnih alternativ. se spogledujejo z žanrom vojne fotografije, s čimer srhljivo napovedujejo konflikt, Z grozečo katastrofo jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih 20. stoletja etnična pri- ki se je zgodil že čez nekaj let (gl. slike 6.3, 6.4 in 6.5). padnost ni postala le edini mogoč način identifikacije, ampak je tudi določala usodo posameznika. Ta proces krčenja možnosti opisuje mila Dragojević, ki je proučevala vzpostavljanje etničnih skupnosti Hrvatov in Srbov med vojno na Hrvaškem v obdo- bju 1991–1995. Te na novo vzpostavljene okvire pripadnosti opredeli kot »amoralne skupnosti«, pri čemer kot njihovo pomembno značilnost izpostavi dejstvo, da se »po- vezava med etničnostjo in politično identiteto širi v vsakdanje vidike življenja« (Dra- gojević 2019, 33). V takšnih skupnostih ljudje »ne dojemajo drug drugega glede na osebne lastnosti ali vloge v skupnosti, temveč najprej upoštevajo etnično pripadnost« (Dragojević 2019, 33). na delovnih mestih, v javnih prostorih, šolah in na igriščih so se ljudje začeli združevati na podlagi etnične pripadnosti (Dragojević 2019, 33). Ta logika prepoznavanja in organizacije je posameznikom bistveno zožila politična obzorja. Kot poudarja Dragojević, so amoralne skupnosti »kraji, kjer se posamezniki ne počutijo svobodne pri izražanju svojih osebnih stališč, če ta stališča niso skladna s […] prevla- dujočimi stališči ali narativi [etnične skupine, ki jo dojemajo kot svojo].« V takih kra- jih »ima oseba z določeno kulturno identiteto avtomatično določena politična stališča in ji ne damo nobene možnosti, da bi razmišljala drugače«.2 slike 6.3, 6.4 in 6.5: Jane Štravs, Vojak raZ-Uniformirani Jugoslovanske ljudske armade I–III (1986). © jane štravs Prevladujočo logiko etnizacije, ki je strukturirala življenje in spremljala razkroj reproducirano socialistične Jugoslavije, je s svojo serijo fotografij pronicljivo prikazal Jane Štravs, z dovoljenjem avtorja. slovenski umetniški in modni fotograf ter luciden vizualni kronist alternativne in kulturne avantgarde v Sloveniji osemdesetih let, ki je vojaški rok služil leta 1986 v Beogradu. Jane je posnel več portretov vojakov JLA, s katerimi si je delil čas in prostor v vojašnici.3 Trije od teh portretov so postali simboli njegovega fotograf- skega dela iz osemdesetih let in so del stalne razstave muzeja sodobne umetnosti metelkova v Ljubljani. Janetovi portreti, na katerih vojaki, oblečeni v ponošene 2 Sven milekić, »Amoral Communities: How ethnic identity Prevailed in Croatia’s War«, inter- vju z milo Dragojević, Balkan Transnational Justice, 1. november 2019, https://balkaninsight. com/2019/11/01/amoral-communities-how-ethnic-identity-prevailed-in-croatias-war. 3 Te fotografije so ponatisnjene v Štravsovi knjigi Photographic Incarnations (Štravs 2003). Kulisa, drža fotografiranih vojakov, videz njihove uniforme in močan poudarek na Ti moški nimajo niti avtonomije niti nadzora nad kontekstom fotografiranja in nje- njihovih obraznih izrazih kažejo, da se te fotografije nahajajo zunaj performativnih govim rezultatom. Trije Janetovi vojaški tovariši po fotografiranju niso nikoli videli in ritualiziranih norm, ki so prevladovale v desetletjih služenja vojaškega roka v JLA, fotografij in po Janetovem mnenju jim zagotovo ne bi bile všeč. Zanje te fotografije in da so v nasprotju z njimi. odstopanje od teh norm naj bi kazalo na spontanost fo- niso »tiste, ki si jih želijo« (Kratz 2002, 1), za razliko od francijevih fotografij iz Po- tografij; te naj bi bile »resnične«, brez romantiziranja in insceniranosti, ki sta močno ligona C, od posnetkov vojakov, na katerih so ti zaigrali boj ali igranje instrumentov zaznamovala studijske portrete, obravnavane v prejšnjem poglavju. obenem se zdi, stoje na mizi v knjižnici, ali od standardiziranih, insceniranih studijskih fotografij, ki da portretirance individualizirajo, da jim omogočajo biti to, kar v resnici so, kar sta jih številni še vedno skrbno hranijo v družinskih albumih in škatlah za fotografije ter jim sicer preprečevala uniforma, ki so jo nosili, in ritualizirani značaj vojaškega roka. jih pogosto delijo na družbenih omrežjih. formah JLA, vendar so videti izrazito individualizirani, njihovi obrazi so izstopajoči, v Beogradu služil vojaški rok, imajo dve pomembni skupni značilnosti s fotografijami prepoznavni in edinstveni. za vojaške izkaznice, ki so bile narejene takoj po tem, ko so se vojaki oblekli v uni- Tu, na Janetovih fotografijah, so vojaki v vojašnicah, pred vojaškim šotorom in v uni- Janetovi portreti vojakov JLA, s katerimi je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Če sta stroga uniforma in formalna drža na studijskih portretih povzročali epi- forme, kot je fotografija Antonije Pušića alias ramba Amadeusa (slika 4.1): položaj stemološko negotovost glede tega, kako interpretirati in klasificirati fotografirane portretiranca, ki je obrnjen proti fotoaparatu in gleda naravnost vanj, ter odtujenost moške, ter jim s tem zagotavljali določeno avtonomijo in zaščito, kaj je za portreti- med fotografirano osebo in osebo na fotografiji. Kot meni John Tagg, so fotografije, rance pomenila serija fotografij Janeta Štravsa, ki je odstopala od uniformiranosti imenovane frontalni portreti, pogosto povezane s »kodom družbene manjvrednosti« in formalizma? (Tagg 1988, 36–37) in dokumentiranjem ljudi za različne znanstvene, pravne in me- piše, nas Janetove fotografije silijo k opustitvi »zgodnjega in 'nedolžnega' prepričanja, marina Gržinić poudarja, da je fotografski realizem teh podob zavajajoč. Kot dicinske namene. V treh Janetovih portretih vojakov JLA lahko razberemo tako druž- beno hierarhizacijo kot poudarjanje razlik. da nas fotografski aparat zgolj sooča z vizualnimi dejstvi, ki so bila 'tam zunaj' zato, morda je prikrivanje insceniranosti teh portretov cena za izražanje edinstveno- da bi jih nekdo objektivno opazil in posnel« (Gržinić 2003, 8). Kot mi je v pogovoru sti in individualnosti portretiranih moških. Vendar pa je vprašljiva tudi trditev o nji- pojasnil Jane, je portrete posnel s širokokotnim objektivom, ki je obraze portretiran- hovi individualnosti. Jane mi je pojasnil, da je bil namen serije portretov, da bi vsak cev nekoliko deformiral. Zaradi te fotografske tehnike so ti obrazi prepoznavni in od portretiranih moških predstavljal eno od treh »tipičnih« etničnih skupin nekdanje zapomnljivi, obenem pa jih je ta tehnika oddaljila od oseb, ki jim pripadajo precej bolj, Jugoslavije; moški na slikah 6.3, 6.4 in 6.5 domnevno predstavljajo Srba, Cigana in kot so to storili uniforme, discipliniranje, striženje in ritualizacija vojaškega vsakdana. Albanca – čeprav osebe na fotografijah niso nujno dejanski pripadniki teh etničnih na studijskih fotografijah je bila razlika med resničnostjo in upodobitvijo očitna za- skupin. osebe na fotografijah so tako »tipizirane« – »identificirane indeksno in pogo- radi odsotnosti očesnega stika in strogih fotografskih konvencij. Po drugi strani pa v sto ikonično, prek družbeno prepoznavnih značajev in moralnih stališč« (Weidman ritualiziranih okoliščinah vojaščine zaradi te očitne razlike fotografije za portretirane 2014, 43). S to umetniško tehniko se Jane približa poskusom sistematizacije fotograf- vojake niso postale nič manj »resnične«, tako kot je bila zelo resnična izkušnja voja- skih arhivov glede na fiziognomske značilnosti, ki so bili aktualni v 19. stoletju (Se- škega roka, čeprav je bila ta izkušnja daleč od vsakdanjega, normalnega in običajnega, kula 1986). Ta sistematizacija zahteva, da »značilne individualne lastnosti razumemo liminalna in pogosto nadrealistična. Podobno tudi odkrita insceniranost normalnosti v skladu s tipom« (Sekula 1986, 11). A kot je trdil viktorijanec francis Galton, tip še v seriji fotografij francija Viranta, obravnavanih v četrtem poglavju, na katerih so zdaleč ni »objektivna kategorija«: »običajno to poteka tako, da izberejo posameznike, portretiranci v civilnih oblačilih v vojašnici, vojakov ni oddaljila od njihovih fotogra- za katere presodijo, da predstavljajo prevladujoči tip, ter jih fotografirajo; vendar ta firanih jazov. metoda ni zanesljiva, ker je napačna sama presoja. nanjo bolj vplivajo nenavadne in nim in fotografsko uprizorjenim. ne samo opazovalcem, temveč tudi samim portre-Vendar pa Janetovi portreti niso povsem odkriti, ko gre za razliko med resnič- groteskne kot običajne značilnosti, zato so portreti, ki naj bi bili tipični, velikokrat karikature« (Galton 1883 v Sekula 1986, 7). Tudi v tem primeru je bila deformacija obraza kot posledica uporabe širokokotnega objektiva namenjena ustvarjanju tipa, pri tirancem zamolčijo insceniranost in deformacijo obrazov s širokokotnim objektivom. čemer edinstvenega in individualnega ni mogoče ločiti od grotesknega, karikiranega V osemdesetih letih je bil Jane član slovenske alternativne scene, povezane z intelek- in slabšalnega. tualnim in civilnodružbenim gibanjem, ki je artikuliralo ostro kritiko jugoslovanske- potekala etnizacija jugoslovanske družbe. Kot poudarja Gržinić, je to zanimanje za te »totalitarne strukture«. Del te kritike so bili nedvomno tudi portreti treh vojakov jugoslovanske vojske. med protesti v Sloveniji leta 1988 proti vojaškemu sojenju štirim pogled gledalca ključna značilnost Janetovega dela, ki »teži k analizi in refleksiji de- Slovencem, ki naj bi potekalo v srbohrvaščini, se je JLA jasno vzpostavila kot sovra- janja opazovanja fotografij« (Gržinić 2003, 8). ne glede na to, kakšen je bil fotografov žnik in »teren drugega«. To izključevanje je bilo ikonično ponazorjeno na reportažnih namen, pa njegova tipologija neizogibno vključuje posplošen pogled in objektivizacijo fotografijah Toneta Stojka, posnetih pred vojašnico JLA v Ljubljani. na eni od teh fotografiranih posameznikov. Poleg tega je tipologija omogočila tudi posploševanje fotografij vojaki stojijo ob vhodu v vojašnico, civilisti pa vanje mečejo cvetje (slika z označevanjem: vsak od treh portretov v seriji je označen kot vojak Jugoslovanske niki nacionalnega oz. etničnega tipa, nikakor ne odraža fotografovega lastnega do- reartikulirajo življenje na robovih totalitarne strukture« (Gržinić 2003, 7). V Sloveniji je bila kritika izrazito usmerjena v JLA kot najbolj tog in totalitaren element znotraj jemanja teh skupin. Tu je Janeta bolj zanimal pogled gledalca v trenutku, ko je že Uporaba takšne tehnike, s katero naj bi osebe na fotografijah postale predstav- ga socializma. Po mnenju marine Gržinić »Štravsove fotografije iz osemdesetih let ljudske armade. 6.6). mladi moški v uniformah JLA so postali utelešenje vojske, v kateri so služili. iz »naših otrok« so postali izključno vojaki sovražne vojske ali v najboljšem primeru otroci nekoga drugega. Studijske fotografije vojakov JLA, obravnavanih v prejšnjem poglavju, in fotogra- fije Janeta Štravsa, ko jih postavimo ene ob druge, razkrivajo vizualni izraz preobrazbe jugoslovanske vojske, do katere je privedlo rahljanje ustaljenih form in ritualiziranih konvencij v praksah fotografiranja. razkroj form je vzporedno potekal tudi v vojašni- cah JLA, v odmaknjenem, liminalnem mikrosvetu, kjer so se še vedno zbirali mladi moški iz vseh koncev razpadajoče države. etnične razlike, ki so bile včasih razlog za kako šalo in lahkotno zbadanje, so postale razlog za sovraštvo ali strah. etnična pripa- dnost vojakov je postala ključna za njihov položaj in pogosto tudi za njihovo blaginjo in varnost. elmaz je moral med služenjem vojaškega roka tik pred razpadom Jugosla- vije kot edini Albanec v vojašnici pretrpeti številna nadlegovanja srbskega častnika. Pri tem mu nista bila v posebno pomoč niti dejstvo, da je zelo dobro govoril srbohrva- ško, niti uniforma, ki jo je nosil. Ta uniforma, ki je več desetletij pomembno prispevala k vzpostavljanju konteksta za moralno prepoznavanje moških, ki so jo nosili, je v letih 1990 in 1991 mlade vojake spravljala v nevarnost. Številni so ostali ujeti v svojih voja- šnicah brez hrane in zalog. Številni med njimi so bili poslani na fronto, in številni so slika 6.6: Vojaki JLA na vhodu v vojašnico v Ljubljani. fotografija: © Tone stojko. bili v tej uniformi tudi ubiti, ko so poskušali zaščititi državo in njeno temeljno načelo hrani muzej novejše in sodobne zgodovine slovenije. bratstva in enotnosti, nad katerim je vse preveč ljudi v »resničnem svetu« onkraj zidov vojašnic že obupalo.4 na ta način so klasificirani, popačeni in (nacionalno oz. etnično) tipizirani portreti postali reprezentacija JLA kot celote ter »vzpostavili in razmejili teren drugega ter in družbene patologije« (Sekula 1986, 7). Te Janetove fotografije so postale komentar 4 Goran Duplančić v avtobiografskem stripu Vojna pripoveduje pretresljivo zgodbo o strahu in izgubljenosti, pa tudi o solidarnosti, skrbi in prijateljstvu v življenju vojakov JLA, ki so bili definirali tako posplošeni videz – tipologijo – kot kontingentne pojave deviantnosti njegove vztrajne umetniške kritike družbenih in političnih napetosti in izključevanj. spomladi leta 1991 ujeti v vojašnici v Šentvidu. Gl. Duplančić 2021. H Šestega maja 1991 so hrvaški nacionalisti v Splitu ubili Saška Gešovskega, mladega Intermezzo: vojaka iz Kavadarcev v makedoniji. Bil je eden izmed vojakov, ki so varovali poveljstvo vojaško pomorskega območja, pred katerim je petdeset tisoč protestnikov zahtevalo, Katastrofa da Jugoslovanska ljudska armada (JLA) zavzame jasno stališče glede samooklicane srbske avtonomije na območju Knina. nekdo je streljal na vojake in pri tem ubil Saška ter ranil še enega vojaka iz makedonije, Tonija Stojčeva iz makedonske Kamenice.1 Saško je znan kot prvi vojak JLA, ki je postal žrtev jugoslovanskih vojn. H V istem času je Jure Gombač, vojak JLA iz Ljubljane, služil v 490. bataljonu vojaške policije v Splitu. Vzdušje je bilo napeto, njegova enota pa je bila pogosto napotena v Knin in na druga etnično mešana območja, kjer je obstajala možnost konflikta med Srbi in Hrvati. Zavedal se je, da jugoslovanska vojska ne bo sposobna obvladati resne- ga spopada in da bodo žrtve te nesposobnosti številni mladi moški, ki služijo vojaški rok, tako kot njegov prijatelj Saško Gešovski, s katerim je bil v isti enoti. Uspelo mu je zapustiti vojašnico in se dobiti s staršema, ki sta skrbno organizirala njegov pobeg in ga odpeljala nazaj v Slovenijo. H Tistega maja sem hodila v tretji letnik srednje šole. novica o tragični smrti Saška, ki je bil le malo starejši od mene in mojih sošolcev, nas takrat na gimnaziji Svetozar mar- ković v Svetozarevu (danes Jagodina) ni dosegla. Vojna se je zdela nekje drugje, kot da 1 »med napadi na JLA v Splitu ubili makedonskega vojaka«, Večerno Delo, 7. maj 1991. na na- slovnici Dela s tega dne je ob članku o smrti makedonskega vojaka v Splitu dnevni komentar Branimirja nešovića z naslovom »intermezzo«. V njem avtor opisuje rastoče napetosti na Hrvaškem, situacijo pa vendarle vidi kot »nekakšen intermezzo«, saj se »zdajšnja pat pozicija ne more obdržati«. Danes vemo, da intermezzo ni bil to, kar je avtor upal, da bo. Tudi v naslo- vu tega kratkega poglavja intermezzo nakazuje njegov vmesni položaj glede na narativni tok ostalih poglavij v knjigi, nikakor pa ne sugerira začasnosti in prehodnosti: katastrofa ni in ne more biti vmesno ali prehodno obdobje – njeni učinki močno in trajno zaznamujejo čas po njej. Čeprav v zgornjem naslovu stojita skupaj, sta intermezzo in katastrofa nezdružljiva. z nami ni povezana. Toda nekega dne v naslednjem šolskem letu smo stali ob H odprtem grobu in se poslavljali od Davida Jakovljevića. David, visok, tih, prijazen mladenič s skodranimi temnimi lasmi, je bil naš sošolec. rad je imel glasbo in je Tistega poletja leta 1991 so vojašnico JLA 4. julij na metelkovi ulici v Ljubljani, igral kitaro. Bil je nekoliko starejši od nas ostalih, saj je k nam prišel iz druge šole, kjer je vojaški rok služil Goran Jevremović iz Svetozareva v Srbiji, vsak dan ob- ko je tam ponavljal razred in postal eden od dveh fantov v našem jezikovnem ra- krožali civilnodružbeni aktivisti in občani, ki so protestirali proti jugoslovanski zredu. Ko mu ni uspelo dokončati prvega letnika, je obupal, k čemur je prispeval vojski. nekaj tednov prej so bile razglašene izredne razmere. Vojaki niso smeli tudi naš razrednik, ki mu je rekel, da je gimnazija zanj preveč zahtevna. Ker je zapuščati območja vojašnice. Da bi preprečili dezerterstvo, so bili slovenski vojaki ravno dopolnil osemnajst let, so ga vpoklicali na služenje vojaškega roka. Ubili so zaprti v vojašnice. Goran in drugi vojaki so jih morali stražiti, a so bili pravzaprav ga na Hrvaškem, na območju Karlovca, v uniformi vojaka JLA. vsi ujeti. Da so si krajšali dneve in sprostili napetost, so si pripovedovali šale in H skupaj igrali namizni nogomet. H Bahrudin Kaletović je bil iz Tuzle in je leta 1991 služil vojaški rok v Sloveniji. Ba- hrudina je 27. junija, sredi kratkega konflikta, ki se je končal s slovensko neodvi- Jeseni 1991 je moral Saša ilić, bodoči študent književnosti, v katerega sem bila snostjo, posnela televizija YUTeL, edina vsejugoslovanska televizijska postaja, ki zaljubljena, za eno leto odložiti začetek študija na beograjski univerzi in oditi na je oddajala med letoma 1990 in 1992. Bahrudin, ki je nekje v slovenskih gozdovih služenje vojaškega roka na črnogorsko obalo. Všeč so mi bile njegove fotografije v ležal ob svoji strojnici, oblečen v zeleno maskirno uniformo, ki naj bi prikrivala mornariški uniformi, ki mi jih je pošiljal skupaj z dolgimi pismi, ki so vsebovala njegov položaj, je bil videti izgubljen in obupan. novinarju je povedal, da kot on veliko več kot le hrepenenje in obup mladeniča, iztrganega iz svojega sveta. Za razume, vojna med JLA in enotami slovenske Teritorialne obrambe poteka zato, razliko od številnih pred njimi Saša in njegova generacija niso mogli ločiti služe- ker se »oni […] kao želijo odcepiti, mi pa jim kao ne dovolimo. V bistvu pa se mi nja vojaškega roka v JLA od vojne, v kateri je razpadla Jugoslavija. Saša je v svojih samo želimo vrniti v vojašnico, nič drugega.« pismih pisal o vojaških ladjah, ki so vsako noč zapuščale pristanišče, odplule proti H meji s Hrvaško in se zjutraj vračale s praznimi zabojniki streliva, ki jih je moral on skupaj z drugimi novinci (gušteri) raztovoriti. Pozneje je pisal o ponavljajočih se potovanjih v Pulj in nazaj z mornariško ladjo, na kateri so prevažali orožje, ko se istega dne zvečer je slovenska Teritorialna obramba s stolpnice na Trgu republike je JLA umikala iz Hrvaške; o albanskih vojakih, ki so izkoristili vsako priložnost v Ljubljani sestrelila lahki helikopter JLA. Helikopter je eksplodiral in padel v za pobeg iz vojske; o častnikih, ki so jih vojaki morali čez noč začeti naslavljati ljubljansko sosesko rožna dolina. Umrla sta dva pripadnika JLA – Slovenec Toni z »gospod« namesto s »tovariš«. Kljub vsemu, kar sem prebrala v teh pismih, in mrlak in makedonec Bojanče Sibinovski. Helikopter je bil neoborožen in je iz kljub temu, koliko so mi pomenila, nisem mogla zares razumeti, kaj se dogaja s vojaške pekarne v Ljubljani na Vrhniko prevažal kruh za vojake, ki so bili ujeti v Sašo in z državo, v kateri sva oba odraščala. Bil je povsem sam. Poleti 1992 sem se tamkajšnji vojašnici. Vojaka Teritorialne obrambe, ki sta helikopter sestrelila, sta z dvema prijateljicama vkrcala na nočni vlak iz Beograda v Bar, da ga obiščem. Za bila pozneje za to dejanje odlikovana. nas je bilo to potovanje zabavna dogodivščina in nismo se v celoti zavedale nape- tosti in nasilja povsod okoli nas. Saša je bil vesel, da me je videl, vendar se je tudi zelo bal za mojo varnost. H šole, muzeji, kinodvorane – so bile spremenjene v koncentracijska taborišča in kraje mučenja (ivančič, Polan in Stjepanović 2019). Vojaško pristanišče Lora v Splitu, kjer je Sedemindvajsetega februarja 1993, le pol leta po tem, ko sem se vkrcala na vlak Beo- med zaostrovanjem spopadov vojaški rok služil Jure Gombač, je bilo kmalu po njego- grad–Bar, da bi obiskala svojega fanta, ki je služil v razpadajoči vojski takrat že mrtve vem pobegu iz vojske spremenjeno v mučilnico za zaprte Srbe. države, so z istega vlaka odpeljali dvajset moških. Takoj ko je vlak krenil iz Beograda, je H sprevodnik v spremstvu oboroženega moškega preveril vozovnice potnikov in jih vpra- šal po imenih ter si jih zapisal. Čez nekaj ur se je vlak ustavil v Štrpcih blizu Priboja, Sedemindvajsetega januarja 1993 je 26-letni bosanski Srb Srđan Aleksić na glavnem kjer je kratek odsek železniške proge prečkal ozemlje Bosne in Hercegovine. na pod- trgu mesteca Trebinje v Bosni in Hercegovini poskušal ustaviti skupino srbskih vo- lagi sprevodnikovega seznama so pripadniki posebne enote Osvetnici (»maščevalci«) jakov, ki so napadli njegovega muslimanskega prijatelja Alena Glavovića. Vojaki so se republike Srbske pod vodstvom milana Lukića ukazali muslimanskim potnikom, naj zapustijo vlak, jih oropali in ubili ter njihova trupla odvrgli v reko Drino. med ubitimi (moll 2016, 3). Alenu je uspelo pobegniti in nazadnje je odšel na Švedsko. Tam živi spravili nanj in ga tako močno pretepli, da je padel v komo in šest dni pozneje umrl je bil tudi Tomo Buzov, Hrvat, rojen v Kaštel novem, upokojeni kapitan JLA, ki je živel z družino; vsako poletje se vrne v Trebinje in obišče Srđanov grob. Srđan Aleksić je v Beogradu. V skrbi za sinovo varnost v tistih nemirnih časih se je Tomo tistega jutra v postal simbol človečnosti na postjugoslovanskem območju. njegova najbolj prepo- Beogradu vkrcal na vlak za Bar, da bi ga obiskal med njegovim služenjem vojaškega roka znavna podoba, ki kroži v javnem prostoru, je njegova fotografija v uniformi JLA, ki je v Podgorici (nekdanjem Titogradu). Tomo je bil odpeljan z vlaka in ubit skupaj z musli- nastala, ko je bil star 18 let in je služil vojaški rok (moll 2016, 20). manskimi potniki – ker jih je skušal zaščititi in ni mogel sedeti v tišini. H H Julija 1995 so vojaške enote bosanskih Srbov blizu Srebrenice v Bosni in Hercegovini Poleti 1992, ko sem se peljala z vlakom Beograd–Bar, je bil Hariz Halilović v Prijedoru. pobile več kot osem tisoč moških in fantov. V najhujšem vojnem zločinu v evropi po iz Sarajeva, kjer je študiral, je v to mesto na severozahodu Bosne prišel iz podobnega koncu druge svetovne vojne je Hariz Halilović izgubil večino svojih moških sorodni- razloga, zaradi katerega sem tudi sama potovala v Bar: da bi obiskal svoje dekle. Toda kov. Tri desetletja po tem na tisoče žrtev še vedno ni identificiranih in dostojno poko- napetost in nevarnost, ki sem ju tisto poletje občutila v Baru, sta bili za Hariza v panih. Srebrenica je najbolj boleče vozlišče v gosti mreži vojnih zločinov na območju Prijedoru, ki je bil pod nadzorom srbskih paravojaških enot, veliko bolj resnični. ob- nekdanje Jugoslavije. Številna množična grobišča še vedno niso bila odkrita. tičal je v mestu, a mu je uspelo ubežati usodi tisočev lokalnih muslimanov, ki so bili ubiti. Hariz je bil zaprt v koncentracijskem taborišču Trnopolje, kjer je prevzel vlogo H »zdravnika«, pri čemer se je oprl na znanje, ki ga je pridobil na srednji zdravstveni šoli v Zvorniku in med služenjem vojaškega roka v novem Sadu in Senti v letih 1988 in Sedemindvajsetega aprila 1999, mesec dni po začetku natovega bombardiranja Jugosla- 1989, ko je delal v vojaški ambulanti.2 Trnopolje je bilo eno od več kot šeststo taborišč vije (ki sta jo takrat sestavljali Srbija in Črna gora), se je elmaz Jonuzi odločil, da gre v in drugih krajev mučenja in trpljenja, ustanovljenih na ozemlju nekdanje Jugoslavije središče kosovske prestolnice Prištine po nekaj živil. mesto je bilo zaradi zračnih napa- za pripadnike različnih etničnih skupin. Stavbe, objekti in institucije, ustanovljene v dov in nasilja srbskih paravojaških sil prazno. V središču mesta je bilo odprtih le nekaj okviru jugoslovanskega projekta modernizacije – tovarne, rudniki, kulturni domovi, trgovin z zelo omejenim izborom blaga. elmaz je takrat živel z ženo, hčerko in staršema. V mesto je odšel skupaj z dvema sosedoma. Vse tri je ujela skupina srbskih vojakov in jih ločeno odpeljala za stavbe. Vojak, ki je prijel elmaza, je šestkrat ustrelil v zrak in zakri- 2 Harizove »vojne poti« so opisane v Halilović 2017. čal: »Beži!« elmaz je pobegnil. njegova soseda se nista nikoli vrnila domov. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, po koncu vojn na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini ter pred natovim bombardiranjem Srbije in nasiljem na Kosovu, se je mitko Panov, nekdanji vojak JLA, ki je leta 1982 odslužil vojaški rok v Titovem Vele- su in odšel v ZDA, da bi se posvetil umetniški karieri, vrnil v domovino s posebnim 7 / ciljem: ugotoviti, »kaj se je zgodilo z [njegovimi] vojaškimi tovariši. Ali so spet vzeli Čas potem v roke orožje? Ali so ga morali uporabiti drug proti drugemu? Komu je uspelo v ži- vljenju, kdo pa je ostal ujet v vojnem viharju?«1 Panov je v iskanju svojih tovarišev, s katerimi je delil leto dni v uniformi JLA, prepotoval opustošene pokrajine in prečkal novo vzpostavljene meje, ki so jih nadzorovale mednarodne sile, ki so poskušale pre- prečiti nove izbruhe spopadov. To je bilo izjemno mučno potovanje, in težko je gledati dokumentarni film, ki je nastal med njim.2 Ko je prišel na domove, kjer naj bi živeli njegovi vojaški tovariši, je naletel na požgane hiše, na etnično očiščena mesta in vasi, njegovi prijatelji pa so bili pogrešani, mrtvi, razseljeni ali pa so se uničenega zdravja in uničenih življenj borili za preživetje. To je tisto, kar je ostalo od Jugoslavije po desetletju nasilnih konfliktov: požga- ne vasi in mesta, tisoči ubitih, pogrešanih, razseljenih ali izseljenih ter ekonomska izčrpanost in ponižanje tistih, ki so preživeli in ostali. S širše perspektive je bilo to grozljivo desetletje za državljane nekdanje Jugoslavije nekakšen časovni koridor, po katerem so Jugoslovani hodili od časa, ko je bila prihodnost »ne le možna, ampak neizbežna; ne le neizbežna, ampak možna,« do časa, »v katerem se zdi sedanjost prežeta z negibnostjo, bolečino in razdejanjem« (Scott 2014, 4, 6). Kot pravi David Scott, je ta sedanjost čas, v katerem »prevladuje nekakšna izkušnja časovnega sta- nja potem [afterness], v katerem sled nekdanjih prihodnosti kot nekakšen ostanek koprenaste zavese prekriva nekaj srhljivo podobnega v neskončnost raztezajoči se sedanjosti« (Scott 2014, 6). V obdobju po jugoslovanski katastrofi so ljudje obtičali sredi ruševin – ne le ru- ševin svojih hiš in naselij, temveč tudi sredi ruševin upanja na prihodnost. V »puščavi postsocializma« (Horvat in Štiks 2015), v kateri so se znašli, sta kakršno koli možnost za takšno upanje še dodatno onemogočala dva prepletena in medsebojno poglablja- joča se procesa: »kapitalistična 'tranzicija', katere rezultat je vzpostavitev neoliberal- ne paradigme, in restavracija etnocentrizma, katere rezultat je vnovična vzpostavi- tev organicistične nacionalne države« (Dedić 2016, 170). V tej novi realnosti je svet, 1 Jarani [Tovariši], rež. mitko Panov (ZDA/makedonija, 2000). Deli tega poglavja so že bili obja- vljeni v prispevku z naslovom »nostalgia for the JnA? remembering the Army in the former Yugoslavia« (Petrović 2010a). 2 Jarani [Tovariši], rež. mitko Panov (ZDA/makedonija, 2000). v katerem so živeli jugoslovanski državljani, in vse, o čemer so sanjali in si želeli v Če je ritualizirani vsakdan vojaškega roka omogočal prakse, ki niso zahtevale socializmu, postal problem, deviacija, njihova navezanost na ta svet pa znak slabosti, temeljitega premisleka o njihovem pomenu, kot je tetoviranje, si v obdobju po jugoslo- nekaj, kar je treba premagati. Takoj, ko je Jugoslavija začela razpadati, so bile biogra- vanski katastrofi nekdanji vojaki JLA ne morejo več privoščiti brezbrižnosti do svojih fije nekdanjih Jugoslovanov skrčene na eno samo značilnost: na njihovo etnično in z tetoviranih teles. V tem času potem so ta telesa postala zaznamovana, neustrezna, njo povezano versko identiteto. Postali so Hrvati, Srbi, Albanci, Slovenci, Bošnjaki, neprimerna, nekaj, česar se je treba sramovati, skriti, zamaskirati. »V JLA je bilo vse Črnogorci; muslimani, katoliki, pravoslavni kristjani. Ubijali so jih, pretepali, izgnali, super … Samo ta tetovaža me jebe. Sploh ko sem na morju,« je nekdo komentiral na razselili, jim grozili, jih brisali iz uradnih evidenc ali zapirali v koncentracijska tabori- spletnem forumu, na katerim so razpravljali o izkušnjah iz JLA.3 Številni so posegli šča, ker so bili to, kar so bili. in ker so bili to, kar so bili, so ubijali, pretepali, izganjali, tudi po rešitvah, s katerimi so svoje vojaške tetovaže naredili nevidne trajneje, kot je grozili ali požigali hiše. to mogoče z obližem, tako da so jih odstranili ali prepisali. Lastnik nekega salona za tetoviranje je na svojem blogu zapisal, da k njemu najpogosteje prihajajo tisti, ki želijo neUsTreZni skriti tetovaže iz preteklosti, »tako imenovane tetovaže JLA. Te so bile narejene s tehniko, ki je bila nekoč značilna za vojsko in zapor: igla in nit – in imaš tetovažo in Desetletja po svojem koncu jugoslovanske vojne še vedno zaznamujejo družbeno in si frajer.« Dodal je: »Vedno se zelo nasmejim, ko vidim te tetovaže, potem pa se lotim 4 dela in jih prekrijem, tako da so moje stranke zadovoljne, s tem pa tudi jaz.« politično realnost ljudi, ki živijo na postjugoslovanskem prostoru – v nekaterih pri- merih kot vir nacionalnega ponosa in domoljubja, v drugih kot vir bolečine, travme ali ponižanja, vedno pa kot priročno politično orodje za ohranjanje statusa quo. etnična pripadnost se je normalizirala kot edini mogoči – in predstavljivi – način identifi- kacije ter pri tem onemogočila vse alternative in izbrisala spomine na mogoče pri- hodnosti, na katerih so te alternative temeljile. nekdanji Jugoslovani so tesno ujeti v oklep tragičnih dogodkov in tega, kar jim je sledilo (Hunt 2016, 5). na socialistično preteklost je zato skoraj nemogoče gledati drugače kot na uvod v krvave konflikte devetdesetih let, na sedanjost pa kot na njihovo posledico. Ta ozki, redukcionistični pogled določa tudi to, kako lahko gledamo na preteklost, in predpisuje, kaj je mogoče in sprejemljivo v sedanjosti. Vpliva tudi na odnos nekdanjih jugoslovanskih moških do njihove izkušnje služenja vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi in na mesto te izkušnje v njihovih biografijah. Številni nekdanji Jugoslovani so učinke tega zoževanja in krčenja občutili dobe- sedno na lastni koži. Vladimir nešković, makedonec, ki trenutno živi v Sloveniji in tukaj dela kot programer, je v JLA služil konec osemdesetih let, najprej v Zagrebu in nato v Surdulici na jugu Srbije. Kot številni drugi moški, ki so služili vojaški rok v JLA, ima tudi on viden spominek iz vojaških dni: na roko vtetoviran napis »JnA« v cirilici slika 7.1: Tetovaža Vladimirja Neškovića iz časov, ko je služil vojaški rok v JLA. (gl. sliko 7.1). V začetku novega tisočletja je s prijatelji in sodelavci iz Ljubljane pogo- sto odhajal na bližnjo hrvaško obalo. Vsakič, ko je šel na plažo, si je tetovažo iz JLA 3 Komentar je bil objavljen na forumu spletnega portala Index.hr , 4. december 2004, http:// prekril z obližem, saj se je bal negativnih odzivov na simbol nekdanje skupne vojske, www.index.hr/forum/default.aspx?q=t&idf=21&idt=21986&p=3 (naslov UrL ni več aktiven). katere pomen in zgodovina sta se skrčila na dejstvo, da je vojnah v devetdesetih letih 4 »Prekrivanje starih tetovaža (Cover tattoo)« [Prekrivanje starih tetovaž], Salon za tetoviranje 20. stoletja postala instrument srbske strani. http://ziletattoostudio.blogspot.com/2011/01/prekrivanje-starih-tetova- »Zile«, 29. januar 2011, za-cover.html. Gl. tudi Abram 2013. Kako močno čas potem zaznamuje zgodbe, zgodovine in biografije in jih pri tem po- Te filmske upodobitve častnikov JLA odražajo prevladujoči pogled nanje po raz- gosto splošči, izbriše ali prepiše, postane še posebej vidno, ko se forme in pripovedne padu Jugoslavije, posplošen pogled, ki te ljudi vidi kot neposredno povezane z nasiljem niti, ključne za izkušnjo vojaškega roka v JLA razkrijejo javnosti, na primer v filmih, in vojnimi zločini, ki so zaznamovali razpad države. Ko je zvezna država razpadla in so posnetih po razpadu Jugoslavije. bile v državah naslednicah vzpostavljene nacionalne vojske, so nekdanji častniki JLA vojna na mojem otoku 2010). Pogosto so bili s temi telesi etnično nekompatibilni, a kot ugotavlja miroslav ( Kako je počeo rat na mom otoku ) scenaristov iva in Vinka Hadžić, jim tudi »ustrezno« etnično poreklo pogosto ni moglo zagotoviti stabilnega Brešana, Konec leta 1996 je na platna kinematografov prišel hrvaški film postali najbolj problematični elementi »nacionalnih teles« teh novih držav (Petrović Kako se je začela vljeno v leto 1991, ko je Hrvaška že razglasila neodvisnost od Jugoslavije, a so bile po položaja v novih nacionalnih vojskah: takoj ko jih niso potrebovali za vojne operacije, 5 ki je bil posnet v zapuščeni vojašnici JLA pri Šibeniku. Dogajanje je posta- začne s prihodom očeta, ki je odločen rešiti svojega sina, zaprtega v vojašnici pod po- mosvojitvenih vojnah najbolj trpele, se je negativen odnos do tistega dela častniškega kadra, ki je bil dejansko odgovoren za nasilje in vojne zločine, hitro razširil na vse veljstvom fanatičnega srbskega častnika Alekse. Prebivalci otoka na čelu z lokalnimi vsej državi še vedno vojašnice JLA, iz katerih se vojska ni hotela umakniti. film se so jih razrešili (Hadžić 2001, 179). V nekdanjih jugoslovanskih republikah, ki so v osa- pripadniki novoustanovljenih hrvaških obrambnih sil skušajo častnika prepričati, naj posameznike, ki so poklicno služili v JLA, in na jugoslovansko vojsko kot celoto. se vda in vojake izpusti, a ta njihovo zahtevo zavrne. očetu, ki se izdaja za visokega Takšen pogled normalizira določen narativ o koncu Jugoslavije, v katerem imajo častnika JLA, uspe priti v vojašnico ter rešiti sina in nekaj drugih vojakov. Aleksa, JLA kot institucija in njeni častniki izrazito negativno vlogo. Ta narativ prispeva k razjarjen zaradi prevare, ukaže vojakom, naj začnejo streljati na ljudi, zbrane pred organicistični imaginaciji nacionalnih teles, ki prevladuje na postjugoslovanskih pro- vojašnico. film, ki je sicer poln šal in prepoznavnih humornih referenc na vojaško storih, in utiša zgodbe, kot so tiste o častnikih JLA, ki so storili vse, da bi zaščitili življenje, se tako konča tragično. mlade vojake, za katere so bili odgovorni, ali da bi rešili kraje, v katerih so se znašli kot vojašnic in jih pripeljejo domov; drugi je pripoved o častnikih JLA, ki te prikazuje kot mirja Barovića, Črnogorca, ki je kot poveljnik puljske garnizije prebivalcem zagotovil, da dokler bo on poveljnik, nihče ne bo uničeval njihovega mesta in istre, če pa se bo tragične osebnosti, odtujene od »resničnega življenja« in patološko zveste razpadajoči uničevanje zgodilo, bo to zato, ker ga ne bo več med živimi. Ko je admiral Barović ideologiji jugoslovanskega socializma in njegove vojske, za katero so pripravljeni žr- pozneje prevzel poveljstvo nad splitskim vojaško-pomorskim območjem in spoznal, tvovati mlada in nedolžna življenja vojakov, ki so jim bili zaupani. Leto dni pozneje, da ne bo mogel preprečiti uničenja mest na jugu Hrvaške, je 29. septembra 1991 na leta 1997, je izšel slovenski film Outsider . 6 film, ki ga imajo številni za prvi jugoslovan- otoku Vis storil samomor. V intermezzu sem že omenila zgodbo o Tomu Buzovu in ski film po koncu Jugoslavije, častnika JLA prav tako prikazuje v takšnih ideoloških vaškem, združuje dva medsebojno povezana narativa o JLA, ki sta v zgodnjih devet- rodu makedonca, poveljnika vojaške mornarice v Splitu, ki poleti 1991 ni hotel upo- števati ukaza iz Beograda, naj bombardira mesto. 7 Podobna je zgodba admirala Vladi- desetih letih začela prevladovati. Prvi je zgodba o starših, ki rešujejo svoje sinove iz film vojaški poveljniki. ena takšnih je zgodba viceadmirala JLA Dragoljuba Bocinova, po Kako se je začela vojna na mojem otoku , ki je nastal takoj po vojni na Hr- barvah. Časovno je umeščen v zgodnejše obdobje, v Ljubljano ob koncu sedemdesetih njegovem nesebičnem dejanju v Štrpcih, za katero je plačal z življenjem. in tu je tudi zgodba o generalu Vladimirju Trifunoviću, ki je septembra 1991 predal varaždinsko let prejšnjega stoletja. Strogi častnik JLA, ki živi v tujem okolju v etnično mešanem garnizijo hrvaškim oblastem, da bi rešil življenja vojakov, obleganih v vojašnici. To pa zakonu, pride v hud konflikt s svojim mladoletnim sinom, ki odrašča pod vplivom niso edine tovrstne zgodbe. takratne ljubljanske punk kulture. Konflikt se konča na najbolj tragičen način, s fan- tovim samomorom. Biografije teh častnikov ne ustrezajo nobenemu izmed nacionalnih narativov, ki so se vzpostavili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Bili so pozabljeni ali celo preganjani kot vojni zločinci ali izdajalci, pogosto istočasno v pravosodnih sistemih 5 Kako je počeo rat na mom otoku [Kako se je začela vojna na mojem otoku], rež. Vinko Brešan (Hrvaška, 1996). 7 Ljubica Spaskovska, »The forgotten Soldiers of the Dead Country«, Balkanist, 8. februar 2017, 6 Outsider, rež. Andrej Košak (Slovenija, 1997). https://balkanist.net/the-forgotten-soldiers-of-a-dead-country. različnih držav naslednic Jugoslavije. Vladimir Trifunović je bil na primer leta 1991 zdravila za poročnika in obvesti njegovo ženo, da ga naslednje tri tedne ne bo doma. na Hrvaškem spoznan za krivega vojnih zločinov in obsojen na petnajst let zapora. Siniša ima ljubezensko razmerje z ženo poročnika nadja, medtem ko njegov najboljši Leta 1994 so ga zvezne jugoslovanske oblasti v Beogradu obtožile izdajstva in ob- prijatelj Ljuba Paunović, mestni fant iz Beograda, oznani, da se želi peš odpraviti v sodile na enajst let zapora, a je bil leta 1996 pomiloščen in izpuščen. Zaradi vojnih Hišo cvetja, mavzolej v Beogradu, kjer je pokopan Tito, da bi počastil obletnico nje- zločinov so mu sodili tudi v Sloveniji. na drugi strani pa velika večina pripadnikov govega rojstnega dne – čeprav v resnici zgolj išče način za pobeg iz vojske, kar mu na paravojaških enot na vseh straneh konflikta ni nikoli stala pred sodiščem, čeprav koncu tudi uspe. Siniša se po končanem služenju vojaškega roka vrne v Split in roman so bili številni med njimi neposredno odgovorni za vojne zločine (Vukušić 2022). se konča z njegovimi prvimi koraki nazaj v »normalno« življenje, ki ga je pustil za sabo Po končanih spopadih so bili častniki JLA pogosto prikrajšani za dostojno življenje pred enim letom. mernega stanovanja. V Sloveniji je »približno petsto častnikov JLA, od katerih mnogi običajno ne bi pričakovali, da bo pritegnil in zadržal pozornost širše javnosti zaradi niso aktivno več služili in so se poročili s Slovenkami,« pristalo med »izbrisanimi«, dogajanja, kompleksnosti likov in globine pripovedi. Kljub temu je roman pridobil (Sztandara 2019). V Srbiji številni med njimi s svojimi družinami niso nikoli dobili pri- Za Tomićev roman, v katerem ni dramatičnih preobratov in tragičnih razpletov, ko so slovenske oblasti leta 1992 iz uradnih evidenc izbrisale približno petindvajset širok krog bralcev po vsej nekdanji Jugoslaviji in postal izjemno priljubljen – preveden tisoč stalnih prebivalcev Slovenije. Ti ljudje so se soočili z zelo resnimi težavami glede je bil v slovenščino in makedonščino (tednik Vreme ga je objavljal v nadaljevanjih), v svojega pravnega statusa in življenja v samostojni Sloveniji (Blitz 2006, 462; gl. tudi Srbiji pa je bil izdan v cirilici. V zagrebškem gledališču Kerempuh so po Tomićevem Kogovšek in Petković ur. 2010). romanu uprizorili tudi gledališko igro. odraža v še eni filmski upodobitvi vojaškega roka v JLA, že omenjenem filmu Karavla, v socialistični Jugoslaviji je bil roman zanimiv tudi za tiste nekdanje Jugoslovane in ki je leta 2006 prišel na kinematografska platna po vsej nekdanji Jugoslaviji. Podlaga Jugoslovanke, ki niso doživeli vojaščine. roman se izogiba dramatičnosti, portreti- za scenarij, ki sta ga napisala hrvaški pisatelj Ante Tomić in hrvaški filmski režiser ranju herojev ter moraliziranju in samocenzuri, ki običajno zaznamujeta pripovedi rajko Grlić, ki je film tudi režiral, je bil Tomićev roman Nič nas ne sme presenetiti o jugoslovanskih izkušnjah po razpadu Jugoslavije, ter namesto tega obuja vzdušje, ( Ništa nas ne smije iznenaditi ), ki je izšel leta 2003. 8 naslov romana je dobro znana značilne šale, rituale in šablonski jezik, ki so ga uporabljali v JLA. in prav ta preprosta, fraza iz besednjaka JLA in jugoslovanskega socialističnega žargona, tista, ki jo je Laci a avtentična podoba je glavna kakovost besedila. izkušnja častnikov kot nabornikov), pomeni, da je na sedanjost mogoče gledati iz- vsakdanjega življenja med služenjem vojaškega roka v JLA – v njem je lahko delčke ključno v povezavi z nasiljem, s katerim je razpadla Jugoslavija. To se še posebej jasno svojih izkušenj našel vsak nekdanji vojak. Zaradi humorja in spominov na vzdušje normativna prizma, skozi katero je opredeljena izkušnja služenja v JLA (tako roman je bil za nekdanje Jugoslovane tako privlačen zaradi avtentičnega prikaza hudomušno napisal na razglednico, ki jo je leta 1988 poslal iz vojske v Kranj (gl. peto poglavje). roman, umeščen v leto 1983, prikazuje običajen vsakdan na majhni mejni film Karavla je to vzdušje, ritualizirane jezikovne vzorce in vsakodnevna opra- stražnici (karavli) na jugoslovansko-albanski meji. Še ena generacija vojakov čaka na vila vojaškega roka v JLA uspešno prenesel s papirja na platno. Pa vendar se v več konec služenja vojaškega roka, pri čemer jim z nadlegovanjem na vse mogoče načine pomembnih pogledih razlikuje od romana. Zdi se, da je bil namen vseh sprememb krajša čas poročnik imre nadj. nadj ima zdravstvene težave in se z njimi obrne na pri adaptaciji romana za scenarij konkretizacija zgodbe in njena tesnejša povezava s edinega zdravnika med vojaki, Sinišo Siriščevića, Hrvata iz Splita, ki poročniku pove, tragičnim razpadom Jugoslavije. Pripoved je časovno pomaknjena v leto 1987, bliže da ima sifilis. Poročnik noče, da bi za to izvedela žena, in poskuša najti izgovor, da ne razpadu Jugoslavije, in film naj bi bil alegorija jugoslovanske tragedije. Kot je povedal bi šel domov, zato razglasi izredne razmere, češ da albanska vojska pripravlja napad režiser Grlić: na Jugoslavijo. edini, ki lahko zapusti karavlo, je Siniša, ki odide v bližnje mesto po Pred vsako naravno katastrofo, pa naj bo to običajna poletna nevihta ali po- polna kataklizma, vedno nastopi trenutek popolne tišine. To je trenutek, ko 8 »Synopsis«, The Border Post, http://www.borderpostmovie.com/synopsis.php (naslov UrL ni več aktiven). Scenarij filma je izšel v knjižni obliki skupaj s Tomićevim romanom: gl. Tomić se vse ustavi, pa tudi trenutek, ko nihče noče govoriti o tem. To se dogaja v 2003; Grlić in Tomić 2006. naravi, družbah, pa tudi v celotnih civilizacijah. Karavla je komedija, ki se dogaja prav v takšnem trenutku. film, ki se sprašuje, kdo so bili ti ljudje, ki se S čim je film Karavla pritegnil tako veliko zanimanje ljudi po vsej nekdanji Ju- bodo čez nekaj mesecev spremenili v vojake, begunce, žrtve in kriminalce. goslaviji? Zdi se, da so ljudje, podobno kot pri Tomićevem romanu Nič nas ne sme Kako so živeli? Kaj so si pravzaprav želeli? Kakšen je bil vsakdan, ki je pov- presenetiti, pričakovali, da bodo na platnu videli vsakdanje življenje v JLA, slišali nje- zročil vojno, in kdo so bili tisti, ki se jim je vojna tako hitro in tako zlahka gov jezik, se nasmejali značilnemu humorju in vsemu, zaradi česar je pripovedovanje vcepila v zavest?9 vojaških zgodb tako pomembno in potrebno. Zdi se tudi, da so se tega dobro zavedali tudi avtorji in producenti filma. Čeprav so zatrjevali, da je film alegorija nasilnega Glavna razlika med pripovedmi filma in romana je v tragičnem koncu filma: spopad uničenja države, je ta alegorija prisotna le v zadnjih petnajstih minutah filma.12 Pre- med vojakom iz Beograda in poročnikom (v filmu ta lik ni madžar, temveč Bosanec), ostanek filma je pravzaprav zabavna zgodba o vsakdanjem življenju v JLA, v kateri ki se v romanu konča brez hujših posledic, se v filmu spremeni v pokol – srbski vojak bo večina nekdanjih Jugoslovanov prepoznala delčke svoje preteklosti. To je prav na- ubije bosanskega poročnika, poleg njega pa umre še veliko drugih ljudi, med njimi sprotno od filma Zbogom, Lenin! (Good Bye, Lenin!)13 o vzhodnonemškem socializmu, poročnikova žena. Ta očitna referenca na nasilni propad države, ki ji glavni junaki v ki prikazuje vsakdanje socialistične predmete in prakse, prepoznavne in razumljive filmu služijo kot vojaki, naj bi sama po sebi preprečila vsakršen pridih nostalgije – kot nekdanjim vzhodnim nemcem, s čimer izključuje zahodne nemce in poudarja delitev je poudaril eden od kritikov, mora biti film alegorija, saj bi bil sicer nostalgičen, kar na Vzhod in Zahod – čeprav so ga hvalili, da »v smehu združuje vzhodnjake in zaho- pa nikakor ni dobro.10 Tudi javne razprave o filmu v postjugoslovanskih družbah so dnjake« (Berdahl 2010). na drugi strani Karavla prikazuje prepoznavne podrobnosti se osredotočile na njegove alegorične vidike. Vsebina teh razprav spominja na prevla- in reference na skupno preteklost nekdanjih Jugoslovanov, s čimer veliko bolj ustvar- dujoče uradne narative, ki krožijo po razpadu Jugoslavije, in na film ne zmore gledati ja občutek solidarnosti med njimi, kot da bi jih delila z vztrajanjem pri tragičnem drugače kot skozi nacionalno oziroma etnično prizmo. V Sloveniji so se pojavili očitki, koncu njihove skupne zgodovine. Alegorični in tragični razplet filma se zdi nekoliko da so Slovenci v filmu premalo zastopani. V Srbiji je bila kritika usmerjena v to, kako neprimeren in nenaraven zaključek te vesele in sproščene zgodbe: novinar Andrej Gu- so bili prikazani »predstavniki« različnih narodov, film pa je bil dojet kot protisrbski, stinčič je zapisal, da je »konec filma s prelivanjem krvi, ki naj bi bilo simbol krvavega saj je srbski vojak prikazan kot prevarant, provokator in prepirljivec, bosanski častnik uničenja Jugoslavije, v neskladju s preostalim dogajanjem – je kot podaljšana šala, ki kot žrtev, medtem ko je hrvaški vojak predstavljen v pozitivni luči, kot intelektualec ji je pripet tragični konec.«14 in zapeljivec, ki ga po koncu vojaščine čaka svetla prihodnost. na Hrvaškem pa so Avtorji filma, ki so prejeli finančno podporo državnih institucij naslednic Ju- nekateri v filmu videli protihrvaško naravnanost, saj naj bi »Hrvaško vračal v njeno lastno preteklost.« 11 goslavije in ki so film hkrati posneli za občinstvo, katerega številni člani so izkusili socialistično Jugoslavijo, so se soočili s težko nalogo, saj so morali upoštevati tako Kljub takšnim negativnim odzivom je bil film med nekdanjimi Jugoslovani spre- »uradno« sprejemljive narative o jugoslovanski preteklosti kot tudi znanje, izkušnje jet z velikim navdušenjem in je bil izjemno priljubljen: v prvih dveh tednih predva- in občutke ljudi, ki jim ta preteklost pripada. Zaradi umestitve nasilnega konflikta kot janja je bil najbolj gledan film v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah hkrati (še nujnega okvira za filmsko zgodbo o JLA je bil ta filmski projekt bolj »izdelek industri- en rekord, ki ga je film postavil v postjugoslovanskem obdobju), prvo predvajanje v je spomina« (Van Dijck 2007, 13) kot poskus javnega prikaza in s tem legitimizacije sarajevski dvorani Zetra pa si je ogledalo 7.500 gledalcev. izkušenj in spominov na služenje vojaškega roka v JLA. V takšnem okviru so bili ti spomini in izkušnje neizogibno arhaizirani oziroma, z besedami raymonda William- sa, postavljeni v službo prevladujočih ideologij sedanjosti (Williams 1985, 122) in zato 9 rajko Grlić, »Director’s Statement«, The Border Post, http://www.borderpostmovie.com/di- rectors_statement.php (naslov UrL ni več aktiven). 10 12 Željko Luketić, »rajko Grlić: Karaula«, http://www.mikrokino.net/osvrt_arh.asp?counter=15#100 Željko Luketić, »rajko Grlić: Karaula«, http://www.mikrokino.net/osvrt_arh.asp?counter= (naslov UrL ni več aktiven). 15#100 (naslov UrL ni več aktiven). 11 13 Zbogom, Lenin! (Good Bye, Lenin!), rež. Wolfgang Becker (nemčija, 2003). Vesna milek, »Kodak je prefin trak za politiko«, intervju z rajkom Grlićem, Delo, Sobotna priloga, 15. april 2006, 24. 14 Andrej Gustinčič, »Brez nostalgije in ljubezni«, Delo, Sobotna priloga, 23. april 2006, 28. nezmožni izpodbijati ali načeti logiko časa potem, ki omejuje obzorja posameznikov Pod portretom in imenom Tome Buzova je napis »V spomin na človečnost in pogum in jih reducira na njihovo etnično identifikacijo. Da je bila lahko v postjugoslovanski ljudi, ki so živeli na tem naslovu.« rali biti ti posamezniki predstavniki (etničnih) tipov – ta proces je preroško napovedal ki bi obeleževala spomin na smrt Saška Gešovskega, prvega vojaka JLA, ki je padel v že Jane Štravs s fotografijami moških, s katerimi je služil v JLA, predstavljenimi v jugoslovanskih vojnah, ko so 6. maja 1991 pred poveljstvom JLA nanj streljali iz mno- sedanjosti zgodovina JLA javno pripovedovana skozi izkušnje posameznikov, so mo- mestne oblasti v Splitu ostajajo gluhe za številne pobude za postavitev plošče, šestem poglavju. žice protestnikov. medtem pa je bil ta protest v uradni spomin na Hrvaškem zapisan Tudi pri javnih slovesnostih v spomin na žrtve vojn v devetdesetih letih ter obso- kot »pomemben datum v zgodovini Splita, pa tudi v zgodovini domovinske vojne.«17 janju storilcev v javnem diskurzu in kolektivnih podobah so etnične identitete moških, na dan, ko je bil Saško ubit, je eugen Jakovčić iz Splita služil vojaški rok v vojašnici njihove usode v katastrofi in njihove vloge v vojnah umeščene v samo eno, točno dolo- Goce Delčev v Skopju. Spominja se vsake sekunde tistega dne: čeno in nesporno razmerje z uniformo JLA. V Sloveniji in na Hrvaškem je JLA inter- pretirana izključno kot agresor, čeprav so v desetletjih pred letom 1990 v njej služili mama me je panično poklicala iz Splita. Z njo sem govoril v telefonski tudi Slovenci in Hrvati. Desetdnevna vojna med JLA in Teritorialno obrambo je postala govorilnici na pošti v vojašnici. V joku mi je povedala: Ubili malog Make- osrednja referenca v diskurzih o nacionalni suverenosti. Slovenec Anton (Toni) mrlak, donca (»Ubili so malega makedonca«). moj poveljnik vojašnice, polkovnik pilot JLA, ki je nameraval prestopiti na slovensko stran, a je bil sestreljen in ubit, ko je s ivan Terzić, pa nas je postrojil in jasno in glasno rekel: »med nami so to- helikopterjem nad Ljubljano prevažal kruh za vojake, ujete v vojašnici JLA, ima v teh di- variši iz Splita. Da jih ne bi slučajno kdo grdo pogledal, sicer boste strogo skurzih pomembno mesto kot slovenska žrtev. ime makedonca Bojančeta Sibinovskega, sankcionirani.« Pozneje me je poklical v svojo pisarno in skupaj sva pila drugega vojaka JLA, ki je bil ubit v helikopterju, ni omenjeno skoraj nikoli. viski in jokala. Tistega majskega dne v vojašnici v Skopju sem se prvič za- Kapitan Tomo Buzov, hrvaški častnik JLA, katerega vojska je razpadla in ki so ga vedel, da prihaja nekaj strašnega. v Štrpcih odpeljali z vlaka in ubili, ker je skušal zaščititi muslimane, je bil »nikogaršnja žrtev«, saj ni ustrezal nobenemu nacionalnemu okviru: kot častnik JLA, ki je živel v V obdobju po uničenju Jugoslavije, zaznamovanem z logiko etnične pripadnosti kot Beogradu, Hrvat med muslimani, ki so jih ubili Srbi, ni mogel biti del nobenega sku- edinega temeljnega načela družbenega in političnega življenja, ni prostora za prizna- pnega »mi«. Kot je zapisal Boris Dežulović: »Tomo Buzov se ne tiče nikogar: statistič- nje in spomin na častnike JLA, ki so se bali za življenja mladih moških, za katere so no ni bil Bošnjak, da bi se ga spominjali skupaj z drugimi muslimani; na Hrvaškem so bili odgovorni, in ki so storili vse, da bi jih zaščitili. Ti častniki so skupaj s številnimi ga imeli za izdajalca in častnika agresorske vojske.«15 mladimi moškimi, ki so umrli v uniformi JLA med spopadi v devetdesetih letih, po- Tomo Buzov je bil javnega priznanja in spoštovanja deležen zelo pozno, skoraj stali »pozabljeni vojaki mrtve države«.18 dve desetletji po vojnem zločinu v Štrpcih. V njegovem rojstnem kraju Kaštel novi na Hrvaškem so jeseni 2015 postavili spominsko ploščo z napisom: »V spomin na člove- odvZeTe bioGrafije ka, ki ni mogel molčati. enega izmed tisočih.«16 Aprila 2016 so podobno ploščo po- stavili na vhod stanovanjskega bloka, v katerem je z družino živel v novem Beogradu. Leta 2015, ob dvajseti obletnici genocida v Srebrenici, kjer so srbske sile pobile več kot osem tisoč bosanskih moških in fantov, je novinarka Dženana Halimović zače- la zbirati fotografije žrtev. njen cilj je bil številkam dati obraze, saj so se pri obrav- 15 Boris Dežulović, »Jedan od tisuću« [eden od tisočih], Slobodna Dalmacija, 9. december 2014. 16 17 Tako je maja 2021 protest opisal splitski župan Andro Krstulović opara v uvodu v okroglo Tako je Buzova v sodnem procesu opisal eden od sopotnikov na vlaku Beograd-Bar. Mož, mizo ob trideseti obletnici dogodka. ki ni mogel molčati ( Čovjek koji nije mogao šutjeti , Hrvaška / Bolgarija / Slovenija / francija 2024) je tudi naslov filma nebojše Slijepčevića o Tomu Buzovu, ki je bil leta 2024 v Cannesu 18 Ljubica Spaskovska, »The forgotten Soldiers of the Dead Country«, Balkanist, 8. februar nagrajen z zlato palmo za najboljši kratki film. 2017, https://balkanist.net/the-forgotten-soldiers-of-a-dead-country. navi množičnih pobojev po jugoslovanskih vojnah imena spremenila v številke in Ta enačaj jim namreč odvzame njihove lastne biografije, v katerih so morda imele vzorce DnK. »Zdi se, da je človeška, osebna dimenzija izginila, z njo pa tudi vsa- pomembno mesto izkušnja vojaškega roka v JLA in fotografije v uniformi kot materi- kršna sled osebnosti,« je Halimović zapisala v svoji obrazložitvi zbirke portre- alni spomini na to izkušnjo. V tej uniformi so preživeli leto dni ali več svojega življenja, tov moških, ubitih v Srebrenici.19 S spletno galerijo je želela povrniti izgubljeno obiskali kraje daleč od svojih domov in spoznali prijatelje, ki so jim bili pomembni še osebnost in biografije ljudi, ki so bili skrčeni na številke, in nas spomniti, da je »na dolgo po tem, ko so odšli iz vojske. navsezadnje so sodelovali pri političnem projektu, vsaki od tisočih slik človek z zgodovino. in s prihodnostjo, ki jim je bila odvzeta.« ki je bil diametralno nasproten temu, kar je prišlo po njem. Dejstvo, da so njihovi mo- obiskovalec bo med premikanjem po tej na videz neskončni, a še vedno nepo- dobne spomine na čas svojega vojaškega roka, še ne pomeni, da so njihove biografije, rilci verjetno imeli enake studijske fotografije, da so nosili isto uniformo in gojili po- polni galeriji s tisoči fotografij moških različnih starosti na njih prepoznal številne nasilno prekinjene v genocidu, nesmiselne ali absurdne. Zaradi tega edine fotografije vojake JLA. Tu so fotografije za vojaške izkaznice, studijske fotografije mladih mo- teh mož niso manj dragocene za tiste, ki ostali za njimi. Življenje med ruševinami, ki ških v uniformah JLA, na katerih imajo prepoznavno držo, ki smo jo videli v petem jih je za sabo pustilo nepredstavljivo nasilje, utripa drugače. spomin na moške, ubite v Srebrenici. izstopajo v množici drugih, precej raznolikih fo- množičnih grobišč, pogosto uporablja tehnologija DnK. Številne mrtve in pogreša- ne žrtve jugoslovanskih vojn so bile identificirane zaradi ujemanja DnK z njihovimi tografij moških različnih starosti, boleče zamrznjene v nekem drugem času. obljubo bližnjimi, ki še vedno živijo, pogosto razpršeni po vsem svetu, preseljeni v oddaljene prihodnosti, zapisano na teh uniformnih fotografijah, je brutalno izbrisalo grozljivo bolj neformalnih okoliščinah. fotografije v uniformah JLA so pogosto edini vizualni med temi ruševinami se za identifikacijo človeških ostankov, ekshumiranih iz poglavju, s pogledom, obrnjenim stran od fotoaparata, pa tudi fotografije, posnete v kraje in tuje države. Hariz Halilović piše o fatimi, ki zdaj živi v St. Louisu v missouriju nasilje, ki so ga zagrešili drugi moški, med katerimi so številni v družinskih albumih in je leta 1995 v Srebrenici izgubila dva sinova in moža. njihovi posmrtni ostanki so na svojih domovih prav tako hranili svoje fotografije v uniformah JLA. bili identificirani na podlagi ujemanja DnK, zato je fatima dvakrat, leta 2004 in 2006, Kulturni teoretik Damir Arsenijević v dejstvu, da so od žrtev genocida v Bo- iz St. Louisa odpotovala v Bosno, da bi se udeležila skupinskega pokopa na spomin- sni ostale samo fotografije iz JLA, vidi posledico nemogočih konstelacij, ki sestavljajo skem pokopališču v Srebrenici (Halilović 2014, 241). fatima je upala, da bo dobila kaj, družbeno realnost časa potem: »Ves ta čas,« piše, »se življenje po genocidu nadaljuje kar je pripadalo članom njene družine in je bilo morda najdeno na mestih, kjer so bili takole: na tej fotografiji ženska drži uokvirjeno sliko. na sliki so trije liki: ženska, mla- ekshumirani, pri čemer je imela v mislih »moževo žepno uro, poročni prstan in ustnik denič v uniformi in mlado dekle. mladenič v uniformi je njen pogrešani mož. njegova za cigarete ter srebrno ogrlico, ki jo je nosil njen mlajši sin,« pa tudi »osebne izkaznice, podoba, ki jo drži v rokah – njegova najljubša slika – je tista, kjer nosi uniformo Jugo- ki so jih imeli v žepih, ter oblačila, ki so jih imeli na sebi, prav tiste jakne in hlače, ki slovanske ljudske armade, iste vojske, ki ga je odpeljala, ubila in pokopala v skrivnem jih je med vojno krpala in šivala« (Halilović 2014, 241–242). Vendar je morala sprejeti množičnem grobišču« (Arsenijević 2010a, 217). uradno razlago, da so ti materialni ostanki dokazi, ki jih bo uporabilo mednarodno travmi nemogoča. Kot prikaže tudi drugje, to nemožnost pridno še naprej ohranjajo bo morda postal del zbirke muzeja genocida ali pa ga bodo vzeli preživeli sorodniki« lokalne politične elite, ki vsiljujejo etnično hegemonijo kot edino logiko političnega ži- (Halilović 2014, 242). Toda leta 2009 je fatima izvedela, »da so uradniki iCTY uničili vljenja (gl. npr. Arsenijević 2010). Toda Arsenijević obenem perspektivo zoži na dogo- materialne dokaze, najdene v množičnih grobiščih genocida v Srebrenici,« kar so ute- Arsenijević nas opozarja, da je povrnitev »normalnega« življenja po genocidu in meti vrnjeni v Bosno, nato pa bodo sorodniki morali identificirati vsak predmet, ki kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (iCTY), in da »bodo nekega dne vsi ti pred- socializma služili milijoni moških, s silami, ki so te moške v devetdesetih letih ubija- predmeti ne uporabljajo več kot dokazi med sodnimi postopki Zn in če predstavljajo le. Če bi ti moški lahko spregovorili, jih večina verjetno ne bi postavila tega enačaja. tveganje za javno zdravje« (ibid., 242). dek in tisto, kar mu je sledilo, tako da enači vojsko, v kateri so v času jugoslovanskega meljili s suhoparno, hladno, birokratsko razlago, da je to »standardni postopek, če se 20 19 Dženana Halimović, »Srebrenica: Svaka fotografija je neispričana priča «, Radio Slobodna 20 Gl. tudi Kristin Deasy in Dženana Halimović, »After Hague Destroys Srebrenica evidence, Evropa, julij 2015, https://www.slobodnaevropa.org/a/srebrenica-svaka-fotografija-je-ne- Survivors feel Pain of Lost memories«, Radio Free Europe/Radio Liberty, 3. september 2009, ispricana-prica/27114650.html. https://www.rferl.org/a/1814205.html. fatima v svoji dnevni sobi v daljnem St. Louisu hrani uokvirjeno fotografijo svojega moža, »oblečenega v olivnozeleno srajco in titovko z rdečo zvezdo na glavi, uniformo Jugoslovanske ljudske armade« (Halilović 2014, 237). Stoji poleg fotografije obeh sinov, ki ju je izgubila v Srebrenici. Ti dve fotografiji sta za fatimo edini mate- rialni spomin na izgubljena sinova in moža. Po njenih besedah »ti dve fotografiji sem vnašata delček starega doma. Brez njiju bi se počutila kot popolna tujka v tem tujem svetu« (Halilović 2014, 242). V družbeni resničnosti, ki sta jo razdejali vojna in geno- cid v devetdesetih letih, fotografija fatiminega moža v uniformi JLA ni simptom ne- možnosti normalnosti, ampak prej nasprotno – edini opomin, da je bila normalnost nekoč mogoča in resnična. Portreti mladih moških v uniformah JLA, ki vizualno označujejo pomembne toč- ke v biografijah moških na območju nekdanje Jugoslavije, lahko dejansko delujejo kot sponke, ki povezujejo preteklost in sedanjost, razdvojeni v katastrofi devetdesetih let, in tako znova vzpostavljajo normalnost v krajih, ki jih je raztrgal in ohromil konflikt. istega leta, ko je Dženana Halimović ustvarila spletno galerijo fotografij moških, ubi- tih v Srebrenici, je bila v sarajevskem Zgodovinskem muzeju Bosne in Hercegovine na ogled manjša razstava o Srebrenici. Poudarek razstave je bil na ohranjenih ali ob- novljenih vezeh med ljudmi v Srebrenici, ki služijo kot temelj za vnovično vzpostavi- tev »normalnega življenja« v tem mestu. razstavljene so bile večinoma fotografije iz družinskih albumov, številne med njimi pa so bili že znani individualni ali skupinski slika 7.2: Fotografije, razstavljene v Zgodovinskem muzeju Bosne in Hercegovine, Sarajevo, portreti moških v uniformah JLA. V enem od okvirjev so bile fotografija očeta in sina avgust 2015. ter dve manjši fotografiji majhnih otrok – tretje generacije družine. Takšna kombina- cija fotografij jasno izpostavlja kontinuiteto in kaže Srebrenico v optimistični luči, saj februarja 2016 je umrl moj oče. Po štiridesetih dneh smo se v skladu s tradicijo dru- poudarja trdoživost življenja v tem kraju, ki so ga tako hudo zaznamovali množični žina, sorodniki in prijatelji zbrali okoli še svežega groba na majhnem vaškem pokopa- poboji leta 1995, ko so življenje izgubili vsi moški člani preštevilnih muslimanskih lišču v osrednji Srbiji. K meni je pristopil starejši moški, ki sem ga bežno poznala iz družin. »Vezni člen« v tem razstavljenem okviru, sin starejšega moškega in oče obeh vasi, ki sem jo zapustila v začetku devetdesetih let, ko sem odšla na študij v Beograd. otrok, nosi uniformo JLA (gl. sliko 7.2). Proti meni je iztegnil obe roki, v katerih je skrbno držal studijsko fotografijo mojega fotografski portreti moških v uniformi vojske, ki je ni več, krožijo v postjugoslo- očeta v uniformi jugoslovanske vojske. fotografijo sem poznala: enako sem imela v eni vanskem prostoru – znotraj družin, med sorodniki, prijatelji, kolegi, med generaci- od škatel, v kateri sem hranila stare družinske fotografije. Tudi moje tete in strici so jami, sledeč lastni logiki ljubezni, spomina in pripadnosti. niti omejitve uniforme in prikimali v znak prepoznavanja: tudi oni so imeli enako črno-belo fotografijo, posneto standardizirane drže, niti normativni diktat v fotografskem studiu v hrvaškem Karlovcu, kjer je moj oče leta 1966 preživel prvi del časa potem , zaradi katerih so ti portreti neustrezni, ne vplivajo na pogled tistih, ki v njih vidijo svoje očete, dedke, sinove, pri- vojaškega roka. Verjetno jo je poslal svojim staršem, stricem in tetam, bratrancem in jatelje, kolege, brate, bratrance, može in ljubimce. sestričnam, sosedom in prijateljem. To je ena od prepoznavnih podob mojega očeta, ki bo zdaj, ko ga ni več, ostala v spominu mnogih ljudi. na črno-beli fotografiji z naz- občanimi robovi je on, mlad in nežen, v uniformi, s pogledom, usmerjenim stran od objektiva. jih zapisali v notesnik, preden so po koncu služenja vojaškega roka odšli iz Titovega Velesa. Veliko pisem, ki jih je poslal v Bosno in Hercegovino, se je vrnilo nedosta- vljenih. Ko je obiskal te domove, ni za te moške slišal nihče. Kot da so njihove foto- grafije iz JLA edini dokaz, da so resnično obstajali. Te fotografije so tudi opomin na možnost življenja v drugačni resničnosti, pa čeprav zaprti za ograje vojašnic, in na to, da si je bilo mogoče iz tega omejenega prostora zamišljati drugačno prihodnost od tiste, ki je prišla. na strani skupine na facebooku, na kateri nekdanji vojaki JLA objavljajo foto- grafije in podatke o tem, kdaj in kje so služili vojaški rok, ter poskušajo izvedeti, kje so danes njihovi vojaški tovariši, je bila objavljena fotografija dveh veselih mladih moških. Stojita med posteljami v vojašnici. oblečena sta v civilna oblačila, na po- slika 7.3: Ilustracija iz knjige Samire Kentrić: Balkanalije. © samira kentrić stelji na levi pa je torba s spakiranimi stvarmi, kar nakazuje, da je bila fotografija posneta zadnji dan njunega služenja vojaškega roka. Lastnik fotografije, eden od fotografija, ki mi jo je tistega sivega marčevskega dne leta 2016 na pokopališču dal obeh moških na njej, je ob njeni objavi poleti 2019 zapisal naslednje: »Jaz Srb, on pa stari vaščan, je bila ena od fotografij vojakov JLA, ki so nastale v lokalnih fotografskih musliman … Bila sva kot brata!!! Zadnje minute v vojašnici v Kranju, junij 1990.« studiih, prav tako kot fotografije, ki so ostale za moškimi, pobitimi v Srebrenici. Te med številnimi naklonjenimi komentarji in čestitkami za prijateljstvo se naj- nekaj pomenijo: za njihove družine, prijatelje in sorodnike. nekaj let po očetovi smrti dejo tudi takšni, ki opozarjajo na sporno naravo te etnične (in verske) identifikacije fotografije ostajajo pomembne za portretirane moške, pa tudi za ljudi, ki jim ti moški v objavi pod fotografijo.21 »Dobri ste, jaz takrat nisem niti vedel, kdo je kdo, pa me grafije raje preda meni, kot da bi ležale med starimi fotografijami v škatli v njegovi tudi ni zanimalo. niti sam nisem vedel, kdo sem,« je zapisal eden od članov skupi- sem od strica prejela več črno-belih fotografij svojega očeta. odločil se je, da te foto- ne. Drugi je poudaril, da v takšnih objavah ne bi smeli navajati etnične pripadnosti je bil v JLA. nekdanjih vojakov, saj ta vprašanja povzročajo preveč sovraštva in trpljenja. »ni kleti. edina fotografija njegovega brata, ki jo je želel obdržati, je bila tista iz časov, ko pomembno, kdo si, ampak kakšen človek si,« je zapisal drugi. »Vsi smo bili ljudje, Slovenska umetnica Samira Kentrić v svojem avtobiografskem grafičnem roma- imeli smo se radi, se spoštovali in skupaj prepevali,« je dodal član skupine iz južne nu Balkanalije navaja, da je njena mati svojega moža in njenega očeta prvič videla Srbije.22 na takšni fotografiji. Zaljubila se je v moškega v uniformi JLA, kar tej prepoznavni Ta nit sporočil (in še številne druge na strani te skupine na facebooku) opozar- v družinskih zgodovinah se te uniformne fotografije in uniformirani moški na njih ja na možnost (samo)identifikacije na podlagi načel morale, kreposti, pravičnosti in vojaški fotografiji daje ne le pomen, temveč tudi usodni značaj. S takšnim mestom časti – možnost, ki so jo državljani v socialistični Jugoslaviji in njeni vojski imeli, a na posamezne niti, odvzemajoč jim pomen in čustva. so jo s prevlado etnizirane logike v veliki meri izgubili. interpretacije in identifika- upirajo silam, ki sploščujejo biografije ter polna, pestra in celovita življenja reducirajo cije, ki so predstavljale alternativo etničnim, od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej povzročajo precejšnje družbeno nelagodje. osnovni namen uniforme – nare- spoZnaTi, kdo si diti vse enake – se kaže kot problem, saj ti moški, tako mrtvi kot še živi, morajo biti Te podobe mladih moških v uniformi JLA, trdno umeščene med druge fotografije, ki jih hranijo in varujejo njihovi bližnji, so pogosto vse, kar ostane od ljudi, izgu- 21 Leta 1971 so bili muslimani razglašeni za konstitutivni narod socialistične Jugoslavije. Gl. Knežević 2001, 140. bljenih v temi vojne, in edini dokaz, da so ti ljudje kadar koli zares bili. Ko je mitko 22 Gl. skupino na facebooku Pronađi drugove iz bivše JnA [najdi tovariše iz nekdanje JLA], Panov začel iskati svoje vojaške tovariše, je poslal več pisem na naslove, ki so mu https://www.facebook.com/groups/1426107641004634/permalink/2440166496265405. videni kot različni – kot Hrvati, muslimani, Srbi, Albanci, makedonci, Črnogorci, Slovenci, madžari – ker na tem razlikovanju temeljita resničnost in logika, ki kroji družbeno, gospodarsko in politično življenje. mitko Panov je Jugoslavijo zapustil prezgodaj, da bi bil izpostavljen temu po- stopnemu procesu razlikovanja. Ko je potoval po opustošenih pokrajinah nekdanje Jugoslavije, da bi posnel svoj dokumentarec, in ko je poskušal izslediti svoje vojaške tovariše, ki jih je uniforma JLA nekoč naredila vse enake, je moral ugotoviti, kdo so postali, potem ko so zapustili vojašnico. mitko jih je poznal po imenih in vzdevkih ter si jih zapomnil zaradi njihovih sposobnosti, smisla za humor, športnih dosežkov, talentov in marljivosti. Toda medtem so postali opredeljeni s svojo etnično pripa- dnostjo. Ta logika etnizacije ni zaznamovala zgolj njihovih usod, ko je nekatere med njimi poslala v smrt, druge pa v izgnanstvo, temveč je odločilno vplivala tudi na mitkove možnosti, da najde svoje prijatelje, zlasti v etnično očiščeni Bosni. V Zenici je iskal Borisa, vendar je ta, tako kot večina lokalnih Srbov, zapustil mesto in se ni nikoli več vrnil. V Drvarju je upal, da bo našel marinka. Vprašal je policista za pot do marinkove vasi, vendar ga je ta za več ur zadržal na policijski postaji, saj mu je bilo sumljivo, da mitko sprašuje po Srbu na območju, kjer po vojni prevladujejo Hr- vati. V Doboju je poskušal najti Dina, vendar se ga ni nihče spomnil. mitko ni vedel, kateri narodnosti je Dino pripadal, kar je bilo ključno za to, ali bi bil lahko še vedno tam ali ne. Kot mu je pojasnila ženska, ki jo je srečal v bloku, kjer je Dino živel pred vojno: če je bil Dino musliman ali Hrvat, potem ga v Doboju zagotovo ni več. etnična pripadnost je postala tako vseobsegajoče in neizogibno odločujoča za realnost in možnosti vseh v nekdanji Jugoslaviji, da tudi meni ni preostalo drugega, kot da se v tej knjigi podredim tej logiki etnizacije in da nekdanjim jugoslovanskim vojakom, o katerih pišem, sistematično pripisujem nacionalne oziroma etnične kvali- fikatorje. Glede na to, kdo so bili, so ti vojaki živi ali mrtvi; se jih spominjajo ali pa so jih pozabili; so morali zapustiti svoje domove ali pa so v njih ostali; so bili mobilizirani in so se znašli v jarkih ter napadali ali branili mesta in vasi; so se skrivali v kleteh in zakloniščih in poskušali preživeti obstreljevanje. Ker te usode niso bile stvar izbire, se pri razmišljanju in pisanju o moških, ki so jim bile te usode namenjene, ni mogoče izogniti logiki etnične pripadnosti. Tisti trenutek v Kranju leta 1990, ko sta se dva prijatelja fotografirala, tik preden sta odšla domov na različna konca Jugoslavije, je bil zadnji trenutek, ko je bilo o tem, kdo sta, mogoče razmišljati zunaj logike etničnosti in ko to, kdo sta v smislu etnične pripadnosti, ni bila edina pomembna identifikacija. odsotnost alternativ pri razmišljanju o tem, kdo smo, je le še en simptom življenja v času po katastrofi, v sedanjosti med ruševinami mogočih prihodnosti. 8 / Forma in življenje Čas potem je singularen, negiben in tesnoben. Zamrzne sedanjost, sploščuje bio-grafije, zožuje pogled na preteklost in omejuje obzorja prihodnosti. V času potem so načini bivanja nekdanjih Jugoslovanov omejeni na njihovo etnično pripadnost, njihovo stvarnost pa določa tesna vzročna povezava med dogodkom in stanjem po- tem. reducirani so na navidezno jasne kategorije žrtev in storilcev in ujeti v daljno- sežne posledice vojn v devetdesetih letih. Toda forme, iz katerih je bila sestavljena izkušnja vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi – vse tiste rutine, rituali, predmeti, fotografije, imena najboljših prijateljev, kraji, šale, fragmenti šablonskega jezika in njihova življenja potem v postjugoslovanskem prostoru in onkraj njega – imajo sposobnost destabiliziranja sedanjosti in opozarjanja na izgubljene alternati- ve. Zmožnost teh form, da kljubujejo času potem v njegovi negibnosti, singularnosti in površinski gladkosti ter da postavljajo pod vprašaj nespornost kategorij, v katerih je ta čas potem strukturiran, je tesno povezana z afektivnimi vezmi solidarnosti, prijateljstva, skrbi in naklonjenosti med vojaki, zbranimi z vseh koncev Jugoslavije – zelo različnimi, a enakimi zaradi uniforme, ki so jo nosili, ter ritualov in rutine vojaškega življenja. Da so se lahko te vezi vzpostavile in da so bile pozneje sposobne vznemirjati, prevpraševati in destabilizirati negibnost časa potem, so morali uni- formirani moški na služenju vojaškega roka te forme, iz katerih je bilo sestavljeno življenje v vojašnicah JLA – performativne, ritualizirane, enolične forme, ki so bile oddaljene od tega, kar so dojemali kot »normalno« in smiselno življenje, in so pogo- sto povzročale občutek nadrealnosti in absurdnosti – vzeti in sprejeti kot življenje. Da bi bile te performativne, pomensko omejene forme sposobne proizvajati afek- tivne sile, ki povzročajo nemir med ruševinami v času po Jugoslaviji, so morale biti same napolnjene z afektom; postati so morale oblike življenja. Pri teoretiziranju afekta, ki je dandanes priljubljen predmet akademskih razi- skav, je forma pogosto puščena ob strani (Brinkema 2008, xv; Wetherell 2012, 13). Podobno kot etika, politika in estetika se tudi samo življenje neizogibno pojavlja v določeni obliki oz. formi in »mora biti udejanjano v konkretnem partikularnem« (Brinkema 2008, xv). Toda forme so pogosto obravnavane kot nezdružljive z univer- zalnostjo, predkulturnostjo in intenzivnostjo afekta ter njegovo zmožnostjo, da se izmika jasni artikulaciji. Kot poudarja margaret Wetherell, je afekt za številne pose- ben zaradi svojih »dramatičnih in turbulentnih lastnosti ter svoje naključnosti, kao- tičnosti in spontanosti« – te lastnosti pa so nasprotje jasno določenih in ponavljajo- čih se form, kot so vzorci, navade in rituali, ki naj bi disciplinirale in otopile čustva (Wetherell 2012, 13). Vendar pa številni raziskovalci opozarjajo, da takšne forme omogočajo tudi »potencial telesa za novo, za spremembe in ustvarjalnost« (Black- man 2013, 186), in prepoznavajo zmožnost vzorcev, navad, rutin in ritualov, da »z ideološki diskurz, temveč tudi 'pragmatične' pomene, ki se porajajo v diskurzu kot akumulacijo in ponavljanjem 'manjših' afektivnih odzivov, interakcij, gest in navad« dejavnosti, odvisni od konteksta« (Yurchak 2003, 485). ritualiziranim formam politike, jezika, kulture in ideologije. Vedno večji razkorak pragmatičnih kontekstih, na način, ki se je najbolj skladal z njihovimi potrebami in med formami ideološke reprezentacije in njihovimi dobesednimi (semantičnimi) interesi. nekaj primerov takšne strateške rabe smo videli v petem poglavju. pomeni je razumljen kot simptom neizogibne implozije socializma in kot pojasnilo, V vojašnicah jugoslovanske vojske, kjer so milijoni mladih moških po leto dni ali kako je sploh mogoče, da tistih, ki so socializem živeli, njegov propad ni presenetil, več služili svoj vojaški rok, so bile številne prakse, ki so konstituirale življenje, odkrito čeprav se jim je do takrat zdel večen (Yurchak 2006, 3). Te forme socialističnega ločene od njihovega dobesednega pomena. na več področjih je bila ta ločitev nujna za življenja so bile večinoma povezane z negativnim polom binarnih opozicij med re- samo delovanje vojske. Življenje v vojski je bilo sestavljeno iz performativnih, malo- snico in lažjo/disimulacijo, represijo in svobodo, zatiranjem in odporom, uradno številnih jezikovnih obrazcev in ritualiziranih, ponavljajočih se rutin. Jurčak išče od- kulturo in kontrakulturo, totalitarnim jezikom in jezikom ljudstva ter javnim jazom govor glede okoliščin, ki so omogočile propad socialističnega sistema in zaradi katerih in zasebnim jazom (Yurchak 2006, 5). Aleksej Jurčak v svoji študiji ideoloških oblik je bil ta propad hkrati do samega konca nepričakovan, v vpetosti socialističnih subjek- poznega socializma prepričljivo razgradi te binarne kategorije, ki socialističnemu tov v hegemonske diskurze komunistične ideologije, sama pa se sprašujem, kako so subjektu pri njegovem stališču do hegemonske ideologije in države dopuščajo le dve omejene in hegemonske forme diskurza in drugih praks, iz katerih je bilo sestavljeno medsebojno izključujoči se možnosti: »resnično« podporo ali »simulacijo« podpore življenje v vojašnicah JLA, v obdobju po jugoslovanski katastrofi pridobile zmožnost (Yurchak 2006, 25). Po Jurčakovem mnenju ti binarni modeli predpostavljajo, da je destabilizacije sedanjosti in opominjanja na izgubljene alternative. Da bi odgovorila pomen v govorčevi glavi popolnoma določen že pred dejanjem govorjenja. Vendar je na to vprašanje, hegemonske, standardizirane in ritualizirane forme obravnavam zu- odstopanje med formo in pomenom vsebovalo tudi element nepredvidljivosti (Yur- naj okvira »znanje – interpretacija«, ki implicira strateško pozicioniranje subjekta v chak 2006, 21; gl. tudi Yurchak 2003, 482). odnosu do teh form ter določeno stopnjo njegove oz. njene distance do njih in nadzora V Jurčakovi analizi sta bila odnos subjekta do form hegemonskega diskurza nad njimi. namesto tega se sprašujem o afektivnem delovanju teh form, o čustvenem komunistične ideologije in do pomenov, vpisanih v ideološko izvedbo in reprezenta- v tej knjigi – ostajajo ločene od afekta, solidarnosti in drugih politično pomemb- form ideoloških reprezentacij na druga področja postalo bolj smiseln sestavni del vsa- nih angažmajev, ki jih skozi prizmo ontološkega obrata vidimo kot fluidne, bežne, kodnevnega življenja kot upoštevanje dobesednih (semantičnih) pomenov, vgrajenih omrežene in spremenljive. na drugi strani pa se te kolektivne forme in rutine tesno v te reprezentacije« (Yurchak 2003, 481). Za takšno preslikavanje oziroma kopira- povezujejo s koncepti vladanja, nadzora in dominacije, s hegemonskimi razmerji nje, ki je postalo znano kot »pretirana identifikacija« (angl. overidentification ), je bilo moči, s totalitarnimi družbami in z represivnimi konteksti (Wedeen 1999). Študije potrebno obvladovanje hegemonskega diskurza in ritualiziranih protokolov njegove državnih socializmov 20. stoletja veliko pozornosti namenjajo ponavljajočim se in uporabe. Socialistični subjekti so pretirano identifikacijo uporabljali v konkretnih ne, ponavljajoče se, ritualizirane kolektivne forme in rutine, ki so precej enolične tom omogočali, da so se soočali tako z ideologijo kot z realnostjo poznega socializma v in nastajajo v kontekstu močne državne institucije – kot so te, ki jih obravnavam okoliščinah vse večjega razkoraka med formo in pomenom, v katerih je »preslikavanje (Pedwell 2021, 116) vodijo v družbeno preobrazbo.1 Kljub temu trdno strukturira- To znanje in interpretativna orodja, ki jih je zagotavljalo, so socialističnim subjek- tkivu, ki so ga proizvajale v kontekstu, v katerem subjekt ni bil v položaju distance in interpretacije. S tem, ko se sprašuje, »kako so sovjetski ljudje dejansko interpre- sprejemanja ritualizirane, performativne izkušnje vojaškega roka, ki je trajala leto ali tirali živeto ideologijo in realnost socializma,« nas Jurčak usmerja k »znanju, ki je več, cijo, ter njegova oz. njena uporaba teh form poglavitno umeščena na področji znanja in nadzora, ki je potreben za interpretacijo in strateško uporabo, temveč v položaju kot življenja samega. vedno že tudi delno, kontekstualno in aktivno proizvedeno« ter dialoško, k znanju, ki »ne upošteva le 'semantičnih' (dobesednih) pomenov, ki naj bi jih predstavljal Da bi poudarila različne učinke delovanja ritualiziranih, hegemonskih in mo- notonih form v odvisnosti od tega, kako se je uniformirani subjekt postavil do teh 1 form, v tem poglavju obravnavam življenje predpisanih, predvidljivih, omejujočih in o razmerju med vzorci, navadami, rutinami in rituali na eni strani ter družbeno transformacijo omejenih form, ki so sestavljale služenje vojaškega roka v JLA, v arhivih, ki sta jih med na drugi strani gl. tudi Candiotto in Dreon 2021; Akrivou in Todorow Di San Giorgio 2014. svojim služenjem vojaškega roka ustvarila dva umetnika, Dušan mandić in franci oba preoblikovana tako, da sta fotografirana in projicirana na steno galerije (gl. sliko Virant. nato se posvečam moškim prijateljstvom, sklenjenim v JLA, kot najpomemb- 8.1). ob instalaciji je besedilo s pojasnilom, da sta obe podobi, križ in vojak, simbola nejšemu afektivnemu tkivu, ki je oblikovalo življenje v vojašnicah in ki so ga na drugi mogočnega ideološkega državnega aparata – simbol tisočletnega katolištva in simbol strani oblikovale formalizirane, standardizirane in ponavljajoče se forme, iz katerih je mlade, a močne ideologije jugoslovanskega socialističnega sistema. V besedilu je še bilo to življenje sestavljeno. navedeno, da o vojakih in UmeTnikih razstava tematizira družbeno situacijo s stališča subjekta (avtorja razsta- ve) do (Jugoslovanske) ljudske armade, v osnovi represivnega aparata dr- žave, ki izhaja iz tradicije narodnoosvobodilnega gibanja. Hkrati razstava Jane Štravs, leta 1986 iztrgan iz Ljubljane in njenega intenzivnega alternativnega ži- opozarja na premestitev subjekta: s pozicije, v kateri navidezno obvlada vljenja »na socialnih, kulturnih in umetniških marginah socializma« (Gržinić 2003, situacijo, v kateri živi in deluje, v pozicijo, ko se znajde oblečen v uniformo 7), ki ga je opazoval in interpretiral skozi objektiv svojega fotoaparata, ter zaprt za ograjami beograjske vojašnice JLA, realnosti vojaškega roka ni mogel sprejeti kot ži- 2 JLA in je od tega trenutka naprej le še kolešček v mehanizmu državnega totalitarnega stroja. vljenje. forme, ki so tvorile to realnost, je videl kot nasprotje življenja, kot vsiljene, omejujoče in kot izgubo svobode. Jane je realnost življenja v uniformi JLA doživljal kot totalitarizem jugoslovanskega socializma v zgoščeni obliki, isti totalitarizem, ki ga je umetniško razkrival in kritiziral s svojimi fotografijami. Kot vojak JLA se je zatekel k umetnosti kot strategiji preživetja – v njej je videl način, kako ostati to, kar v resnici je, kljub represivnim mehanizmom, ki jim je bil neprostovoljno izpostavljen. S tem, kar je počel kot umetnik-fotograf v vojašnici, se je skušal povezati s svetom, ki ga je zapustil, ko je prestopil njena vrata. Zaradi tega se Janetove fotografije vojakov JLA, ki sem jih obravnavala v šestem poglavju, zlahka vključijo v njegov širši umetniški opus por- tretov iz osemdesetih let, katerega cilj je bil ponuditi vpogled v življenje »na robovih totalitarne strukture« (Gržinić 2003, 7). Tja so spadali tudi ljubljanska underground scena, zakotni klubi, galerije, koncertni odri, pa tudi vojašnice JLA. Tako kot Jane v Beogradu se je tudi Dušan mandić v nišu, kljub vlogi »garnizijskega slikarja«, po- svečal svojemu izrazito navzven usmerjenemu umetniškemu projektu, ki je bil tesno povezan z alternativno umetniško politiko ljubljanske galerije ŠKUC, in ne z vojašnico na jugu Srbije. Dušan je umetniška dela, ki jih je ustvaril v letu dni, preživetih v vojski, poslal svojemu dekletu v Ljubljano. Ta dela so bila prikazana na razstavi Vojak D.M. Die Welt ist Schön, ki si jo je bilo prvič mogoče ogledati v galeriji ŠKUC oktobra 1982, takoj po Dušanovi vrnitvi iz vojske, nekaj mesecev pozneje pa še v Beogradu. Po več kot treh desetletjih, leta 2014, so bila dela znova razstavljena, tokrat v mestni galeriji Ljubljana, tri leta pozneje pa še drugič tudi v Beogradu. Prva stvar, ki jo zagleda obiskovalec razstave slika 8.1: Dušan Mandić pred svojo instalacijo Vojak in križ, mestna galerija ljubljana, 2014. Vojak D.M. Die Welt ist Schön , je sopostavitev portreta mladega vojaka JLA in podobe latinskega križa. Portret je na- risan, križ pa je iz kovine, na katero so nanesene plasti oljne barve, pri čemer pa sta 2 Citat iz besedila ob instalaciji Vojak in križ. iz takšne formulacije in tudi iz samega naslova razstave je očitno, da ima razstava Približno v istem času kot je bil Dušan v vojski v nišu, je v vojašnico v Somboru izrazito samorefleksiven značaj. Čeprav je v besedilu zapisano, da je »v času prejšnjega na severu Srbije prišel še en slovenski umetnik, fotograf franci Virant. Po kratkem socialističnega režima takšna usoda doletela vsakega moškega državljana«, je v sredi- usposabljanju je bil premeščen v osijek in je večino vojaškega roka preživel na vadišču šču te razstave avtorjev poseben položaj, na katerega je v veliki meri vplivala njegova Poligon C. Kot »uradnemu« fotografu enote je bilo franciju dovoljeno fotografirati, biografija do trenutka, ko je odšel služit v JLA, kjer je bil prisiljen »zamenjati osebno zato je med služenjem vojske naredil veliko fotografij, pogosto na željo svojih vojaških svobodo za nesvobodo, civilne obleke za uniformo, čas in delo, posvečeno umetno- kolegov. Leta 2011 je imel v galeriji mikado v Ljubljani razstavo z naslovom Poligon stnem ustvarjanju v Galeriji ŠKUC v Ljubljani za čas 'prestajanja zaporne kazni'«.3 C 1980/81. Petindvajset fotografij, ki jih je izbral za razstavo, prikazuje vsakodnevno kovinskega latinskega križa, ni Dušan mandić. Gre za anonimnega vojaka, ki predsta-Čeprav je razstava v veliki meri samorefleksivna, pa vojak, upodobljen ob projekciji življenje na poligonu – vojake na straži, v prostem času ali med rutinskimi opravili. Ker je bilo vadišče ločeno od glavnega dela vojašnice, so bili vojaki popoldne, ko so častniki odšli domov, sami, zato na številnih fotografijah niso oblečeni po predpisih: vlja simbol oziroma posplošen označevalec položaja, ki ga obravnava razstava. Distanca pozirajo napol goli, oblečeni v spodnjo majico ali s copati na nogah. Kljub temu je med avtorjem in vojakom JLA, ki je predmet avtorjeve umetniške refleksije, ter odso- na teh fotografijah videti prepoznavne vzorce in forme: na nekaterih mladi moški v tnost enačaja med njima, čeprav razstava govori o avtorjevi lastni izkušnji v JLA, izha- uniformah pozirajo s strojnicami in drugim orožjem. med njimi so tudi zelo formalni jata iz potrebe po vnovični vzpostavitvi nadzora nad seboj in svojim mestom v svetu, portreti, ki močno spominjajo na fotografije za vojaške izkaznice, o katerih sem go- ki ga je Dušan po svojem mnenju izgubil, ko si je nadel uniformo JLA. Želel je ostati vorila v četrtem poglavju, ali na studijske fotografije, ki sem jih obravnavala v petem umetnik, ki ga vojska in njen svet nista spremenila, čim bližje svetu alternativne kulture poglavju. Vse te različne fotografije so bile narejene na željo samih vojakov. V naspro- in umetnosti v Ljubljani, ki mu je pripadal in ga je moral ob odhodu v vojsko zapustiti. tju s serijo fotografij Janeta Štravsa so se vojaki, ki jih je fotografiral franci, nedvomno Želel je ohraniti svoj glas, nespremenjen pod vplivom vojaške institucije. enako je veljalo identificirali s svojimi fotografskimi jazi, na to identifikacijo pa nista vplivali niti for- za Janeta Štravsa in njegov fotografski opus iz časa služenja vojaškega roka v JLA. malnost in insceniranost fotografij niti odsotnost obeh značilnosti. Tako kot roman oba umetnika sta si prizadevala postaviti se nad položaj, v katerem sta se nepro- Anteja Tomića Nič nas ne sme presenetiti tudi te fotografije nimajo nobene ambicije, stovoljno znašla. Zaradi takšnega umetniškega pristopa sta morala ustvariti distanco da bi kazale na neko širšo resnico. moški na njih niso simboli, predstavniki tipov, ki bi do drugih vojakov, s katerimi sta si delila vojaški vsakdan. V njunih umetniških delih potrjevali to širšo resnico. Vsi imajo imena, kraje, iz katerih prihajajo, in svoje, edin- vojaki, ki jih upodabljata, ne nastopajo kot to, kar so, ampak kot tipi, simboli in/ali stvene zgodbe. njihova imena, kraji in zgodbe so neločljivo povezani z njimi. franci orodja za posredovanje posebnih umetniških in političnih sporočil. So instrumenti v se je med najinim pogovorom v ljubljanski galeriji spomnil vseh in je z veliko naklo- umetniškem procesu, in pogosto so bili postavljeni v interpretativni kontekst, s kate- njenostjo govoril o spominih, ki so si jih delili oziroma bi si jih morda lahko delili, saj rim se verjetno ne bi identificirali. ni vedel in se ni niti upal pozanimati, kaj so z mladimi moškimi, ki so se mu leta 1981 Da bi s svojim umetniškim sporočilom izpostavila represivne učinke JLA, sta smehljali v objektiv med poziranjem na odročnem poligonu blizu osijeka, naredile morala Jane in Dušan prezreti, prikriti in prikrojiti druge učinke te institucije, tiste, vojne v devetdesetih letih in posledični razpad skupne države. ki so bili rezultat prostora in časa, ki sta si ga delila z drugimi moškimi, ki so nosili Za razliko od Dušana mandića in Janeta Štravsa je franci Virant dolgo čakal, enako uniformo. odnos med Janetom in tremi moškimi, ki jih je fotografiral, ali med preden je razstavil fotografije, ki jih je posnel v času svojega vojaškega roka v JLA. Dušanom in mladeničem, čigar portret je razstavljen ob latinskem križu, je omejen na Po lastnih besedah s temi fotografijami ni ustvarjal umetnosti, temveč je »beležil ži- odnos med umetnikom in njegovim umetniškim subjektom. Prikriva, da so tako ume- vljenje«. in na teh precej standardiziranih fotografijah pozornost opazovalca bolj kot tnika kot njune subjekte poenotili uniforme v zaprtem prostoru vojašnic, v katerih so njihova »umetniška kakovost« pritegne življenje, ujeto na njih. To življenje – ki so ga živeli, in rituali, iz katerih je bilo sestavljeno vojaško življenje; ter ne prikaže nobenih živeli mladi moški, za katere zaradi njihovih uniform ne moremo vedeti, ali so bili afektivnih vezi, ki so se morda stkale med njimi med služenjem vojaškega roka. Srbi, Hrvati, muslimani, Albanci ali madžari, ali so prihajali iz velikih mest ali od- ročnih vasi – se na razstavljenih fotografijah v svojih oblikah razkriva kot oddaljeno, 3 Citat iz besedila ob instalaciji Vojak in križ. nepovratno in nepopravljivo. Kraj, kjer so takšne oblike življenja obstajale in jih je ujel franci je kazal na svoje vojaške tovariše na fotografiji in jih takole opisal: francijev objektiv, Poligon C, je bil v vojni močno poškodovan. Vojaška enota in življe- nje, prikazana na fotografijah, sta bila mogoča le za ograjami Poligona C. Prvi z leve v zgornji vrsti je Branko Dujmović. Dobil je značko Vzorni vojak ena od fotografij prikazuje del francijeve enote, skupinski portret mladih mo- in je bil resnično izjemen človek. Drugi z desne je Duje iz nekega mesta bli- ških, ki je bil verjetno narejen nekega poletnega popoldneva (gl. sliko 8.2). nekateri zu omišalja. Bil je odličen kolega in je eden od tistih, ki bi jih rad obiskal. vojaki niso v uniformah in imajo na sebi le malo oblačil; morda so pravkar odigrali Potem je tu Dino iz Prijedora. nikoli se ni tuširal. Prvi z leve v spodnji vrsti nogometno tekmo. nekateri imajo na sebi dele uniforme, medtem ko so drugi po- je franjo Pečnik iz maribora. Bil je elektroinženir in je skrbel za radar. Tu polnoma oblečeni, verjetno zato, ker so bili takrat na dolžnosti. Takšna neenotnost v pa je vojak mijatović, romski gastarbajter, ki je prišel služit v JLA z Duna- oblačenju je bila mogoča zaradi oddaljenosti in odmaknjenosti kraja, kjer so služili; ja. moral sem narediti deset njegovih portretov za vse njegove sorodnike. v vojašnicah, kjer so bili častniki stalno prisotni, bi takšna fotografija težko nastala. nekoč je eden izmed njegovih sorodnikov prišel na obisk v osijek in s sabo Kljub različni stopnji uniformiranosti so vsi ti mladi moški dan za dnem opravljali ista pripeljal medveda, ki nam je zaplesal na dvorišču vojašnice. Za nastop se- rutinska opravila, odštevali dneve, hrepeneli po svojih domovih, dekletih in življenjih, veda niso hoteli nobenega denarja. mitrović je bil izredno lepo vzgojen, ki so jih pustili za seboj, ter sanjali o trenutku, ko se bo življenje znova začelo. A kljub dober harmonikar in odličen tovariš. Vsi ti so bili v moji enoti, vmesna temu je bilo tudi življenje na Poligonu C življenje, smiselno življenje, v katerem so se klasa, avgusta 1980. mladi moški družili, se šalili, skrbeli drug za drugega, si zaupali svoje skrivnosti, igrali nogomet in se smejali. S podobno fotografijo, narejeno v približno istem času, se je začelo tudi dolgoletno iskanje vojaških kolegov mitka Panova, ki ga spremljamo v njegovem dokumentarnem filmu Tovariši. Tudi film se začne s to fotografijo. na njej je mitkova enota, zbrana v vojašnici v Titovem Velesu tik pred novim letom 1982, dobro razpoložena množica mladih moških v uniformah, ki se veselo smehljajo s steklenicami piva v rokah in gledajo v različne smeri, nekateri naravnost v objektiv, drugi stran od njega. Kamera se sprehaja po obrazih teh mladih moških, vsakem posebej. Začne z avtorjem, nasme- janim temnolasim fantom na sredini fotografije, z nežnimi brčicami nekoga, ki se je komaj začel briti. medtem ko se kamera za trenutek ustavi na vsakem izmed veselih obrazov, nam jih njegov glas predstavlja: Ta, ki stoji nad mano, je Zoran. Klicali smo ga Zuba, ker mu je manjkal sprednji zob. Zraven njega je Srđan, ki je bil najhitrejši tekač v enoti. nad njim je Kadri iz majhne hribovske vasi na srbsko-kosovski meji. na vrhu slike stojijo Džigi, četni pavliha, miško, rock zvezda, in nehad, mladinski prvak v pingpongu. na njuni desni stoji Slavko, ki je bil najtišji fant v eno- ti. nato so tu moji bosanski tovariši: Dragan, ki se je v vojski prvič obril, mustafa, ki je bil najbolj vesten med nami, in Pejo, ki se ga spominjam kot najbolj glasnega.4 slika 8.2: Del enote Francija Viranta na Poligonu C pri Osijeku, 1981. Franci je tretji z leve v prvi vrsti. iz arhiva francija viranta. 4 Jarani [Tovariši], rež. mitko Panov (ZDA/makedonija, 2000). ob pogledu na moške na francijevem skupinskem portretu in na fotografiji na začet- na podoben način lahko na jugoslovansko vojsko gledamo kot na poligon za obli- ku mitkovega dokumentarca si je težko predstavljati, da njihova življenja zaznamuje kovanje jugoslovanskih moških. Vendar pa je bila ta izkušnja zaradi univerzalnega kontinuiteta, ki je bila v trenutku nastanka teh fotografij samoumevna. Prelom v de- značaja služenja vojaškega roka bolj drastično ločena od običajnih oziroma zaželenih vetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl preveč možnosti, od katerih so bile nekatere življenjskih poti mladih moških, kot bi bila v internatski šoli: ta je bila skrbno izbrana precej temačne in strašljive. Toda te mlade moške je v trenutku, ko so se fotografirali, z namenom usmerjanja življenjskih poti in povečanja možnosti fantov za svetlo pri- po koncu vojske čakalo življenje s svojimi brezmejnimi obeti; in takrat, na začetku hodnost. obvezno služenje vojaškega roka v JLA pa je bilo na neki način bolj motnja, osemdesetih let, se je prihodnost zdela mogoča, postavljena v znane koordinate, zlah- neizbran, četudi pričakovan in obvezen enoletni premor na poti v prihodnost in njene ka si jo je bilo predstavljati in se je veseliti. Ti mladi možje so bili tam skupaj, skupaj obete. A kar je še pomembneje, ti mladi moški, zbrani v vojašnicah JLA in izpostavlje- so doživljali rutino vojaščine ter se kljub velikim razlikam med seboj spoznavali in ni vojaškim rutinam in ritualom, so bili veliko bolj raznoliki kot skrbno izbrani dijaki spoprijateljili. njihova prijateljstva so temeljila na moralnih lastnostih, saj so bile v internatskih šol, ki so jim uniforme zagotavljale določen status in označevale določe- tem skupnem, zamejenem prostoru, polnem ritualiziranih, ponavljajočih se praks, te no družbeno poreklo. V nasprotju s tem so uniforme JLA in vojaški mehanizmi delali lastnosti veliko pomembnejše kot to, kdo je kdo v etničnem smislu ali iz katerega kraja vse jugoslovanske moške radikalno enake v svoji raznolikosti. Ta dejstva pomembno je prišel služit v JLA. Kljub žanrskim in genealoškim razlikam je na teh fotografijah vplivajo na kompleksnost povezav, ki so se vzpostavljale med moškimi v JLA, in na mogoče prepoznati isto utopično iskrico alternativnih identifikacij in mogočih pri- načine, kako se te povezave navezujejo na prihodnost. uniformah JLA. Tam je, naš pogled usmerja k številnim možnostim, nekaterim doži- vojaki vsekakor bolj temeljile na podobnih življenjskih izkušnjah in kulturnih afinitetah vetim, drugim namišljenim in želenim, ki so bile uničene v jugoslovanski katastrofi in kot na skupnem geografskem izvoru ali etnični pripadnosti. Podobna starost, izobrazba hodnosti, ki se skriva v močno formaliziranih studijskih portretih mladih moških v V z bodečo žico ograjenih prostorih jugoslovanskih vojašnic so vezi med mladimi izbrisane v desetletjih, ki so sledila. in interesi, enak glasbeni okus, podobne družinske razmere – vse to so bili temelji za prijateljstva. Tako je bilo tudi v primeru Branislava Kovića in ivice Krajine, ki sta se spo- nemoGoča prijaTeljsTva prijateljila med služenjem vojaškega roka v Pirotu na jugu Srbije leta 1984 in o katerih vnovičnem srečanju po štiriintridesetih letih so leta 2019 poročali srbski mediji. Brani- Vojaki JLA, ki so izkušnjo služenja v vojski sprejeli kot življenje, prežeto z ritualizi- slav se spominja, da sta leta 1984 ravno končala srednjo šolo in da sta bila »še otroka«: ranimi in ponavljajočimi se formami, pogosto s pridihom nadrealnosti, so v vojski »nisva bila navdušena nad tem, da so nama takoj po koncu šole odvzeli svobodo in sklepali prijateljstva. Prijateljstvo je osrednjega pomena za ideološko podstat večine nama postrigli lase in da sva se znašla v ograjeni vojašnici. Zbližala sva se zaradi enake- moških skupin in institucij, kot je vojska. na prijateljstvu med moškimi, ki običajno ga pogleda na svet in podobne energije – poslušala sva isto glasbo in zanimale so naju velja za »plitvo in pragmatično« (ibson 2006, 4), »odvisno od skupnih vrednot in po- iste knjige. eno leto sva bila nerazdružljiva in bila skupaj v dobrem in slabem.«5 dobnosti med prijatelji«, temeljijo znani koncepti »bratstva med ljudmi« in politične Božidar, prometni inženir iz Zagreba, se je spoprijateljil z Đurom iz predmestja solidarnosti (Kingston 2009, 7). Skupaj z drugimi moškimi vrednotami, kot so telesna Beograda, tudi zaradi številnih podobnosti med njima: oba sta šla v vojsko po diplomi kondicija in moč, disciplina in samoobvladovanje, ga gojijo v institucijah, za katere leta 1977 in sta bila starejša od večine nabornikov v njuni vojašnici v Postojni. Kot se sta značilni ritualizacija vsakdana in posledična hiperestetika, kot so internati, verski spominja Božidar, je bilo od osemsto na novo prispelih nabornikov le pet univerzite- redovi in vojska (macDougall 2006, 97–98). Kot pravi David macDougall, ki je pro- tnih diplomantov. Za razliko od drugih, ki so takrat služili leto in pol, sta z Đurom učeval življenje učencev v internatski šoli Doon v indiji, je cilj moškega prijateljstva, ki se vzpostavlja znotraj določene družbene estetike ter z vsakodnevnimi rituali in uprizoritvami, ohraniti povezanost nove generacije indijskih voditeljev (macDougall 5 »Srbin i Hrvat, ratni drugovi iz JnA, sreli se posle 34 godine: nekada su delili dobro i zlo, bili neraz- 2006, 100). Po njegovem mnenju lahko internat obravnavamo kot »poligon«, na ka- dvojni, a sada ih je život opet spojio« [Srb in Hrvat, vojaška prijatelja iz JLA, sta se srečala po 34 letih: terem se dečki izoblikujejo v politične subjekte, ki naj bi si poleg znanja delili tudi nekoč sta si delila dobro in slabo, bila sta nerazdružljiva, zdaj pa ju je življenje spet združilo]. Telegraf, 29. september 2018, https://www.telegraf.rs/vesti/srbija/2995369-srbin-i-hrvat-ratni-drugovi-iz-jna-sre- interese, cilje in stališča. li-se-posle-34-godine-nekada-su-delili-dobro-i-zlo-bili-nerazdvojni-a-sada-ih-je-zivot-opet-spojio-foto. zaradi univerzitetne izobrazbe služila le eno leto. ob prihodu v vojsko sta bila že po- V radosavovi enoti je bil neki mladenič, ki so ga zaradi njegove izobrazbe in zelo ročena. njune družinske razmere, želje, načrti za prihodnost, razmišljanja in skrbi so debelih očal imenovali »intelektualec«. Vedel je vse o orožju in fizikalnih zakonitostih se precej razlikovale od okoliščin osemnajstletnih nabornikov in so bile podlaga za streljanja, a med strelskimi vajami ni nikoli zadel tarče. Vsak od njegovih tovarišev je prijateljstvo med njima. Božidar se z naklonjenostjo spominja Đura in dni, ki sta jih zato v tarčo izstrelil po en naboj, da je tudi on dosegel zadovoljiv rezultat. Ko je elmaz skupaj preživela v postojnski vojašnici: »moj četni starešina je bil odgovoren za hrano v letih 1988–1989 služil vojaški rok v srbskem Kragujevcu, sta bili takšni zaščita in in oskrbo. Đura mu je bilo ime in je bil iz Srbije. Postal je moj najboljši prijatelj. Visok skrb ključnega pomena in tesno povezani s prijateljstvom. obkrožen s štirimi najte- je bil dva metra in vsi so imeli do njega nekoliko strahospoštovanja. Bil je tudi poro- snejšimi vojaškimi prijatelji se je elmaz, Albanec v uniformi JLA, počutil varnega in čen, v vojsko je prišel pozno in je že imel majhnega otroka.« zaščitenega tako za zidovi vojašnice kot zunaj njih, v mestu. »Ko sem bil s temi štirimi Šoba v Sarajevu v Bosni in Hercegovini, Dejan pa v Pančevu v Srbiji. Spoznala sta se mi je povedal, ko sva z okna kavarne v zgornjem nadstropju enega od novozgrajenih kosovskih nakupovalnih središč opazovala mrežo prištinskih ulic in stavb. Ko se je na avtobusni postaji v Pulju na poti v vojašnico v malem Lošinju, kamor sta odhajala Umetnika nebojša Šerić Šoba in Dejan Dimitrijević sta se oba rodila leta 1968 – tovariši, sem se počutil varnega in sem vedel, da se mi ne more zgoditi nič slabega,« na služenje vojaškega roka. Še preden je avtobus prispel do malega Lošinja, sta že bila njegov vojaški rok v Kragujevcu leta 1989 bližal koncu, so se na Kosovu začeli protesti proti represiji srbskih oblasti, ki so v pokrajini uvedle policijsko uro, elmazov vojaški prijatelja. Takoj ko sta izmenjala nekaj besed, sta se »ujela« zaradi skupnih interesov in rok pa so podaljšali za petintrideset dni. Teh petintrideset dni se spominja kot izje- ljubezni do umetnosti. med obuko se je njuno prijateljstvo še utrdilo, nato pa so ju za mno težkih: »Komaj sem preživel. Vsi prijatelji so šli domov, prihajali so novi naborni- preostanek vojaškega roka poslali v različni mesti – nebojšo v Sinj, Dejana pa v Split. ki, počutil sem se nezaščitenega in v stalni nevarnosti.« Po koncu vojske sta oba diplomirala na umetniških akademijah in ohranila stike ter si občasno dopisovala. Z razpadom Jugoslavije so se vezi med njima pretrgale. oba sta pre- »V moji enoti v mariboru je bil neki Kamenko, fant iz Kakanja,« se spominja ra- živela vojne in mobilizacijo ter se v naslednjih letih večkrat selila. Znova sta se srečala dosav. »Spal je nad mano. Vsako noč mu je med spanjem padala odeja in je začel drge- leta 2015 v new Yorku, skoraj trideset let po služenju vojaškega roka v malem Lošinju. tati. Ves čas vojaškega roka sem ga pokrival.« »Pazila sva drug na drugega,« je bila ena Toda vojaški rok v JLA, ki je združeval skrajno različne moške in s ponavljajočimi se, naredila leta 2010 med večerjo na konferenci v edmontonu. ob pivu sva se zabavala ob njegovih zgodbah iz vojske. Spominjal se je različnih prigod in se pri tem trudil, da ritualiziranimi rutinami izoblikoval njihove izkušnje, je omogočil še drugačno vrsto bi se spomnil izrazov in specifičnega besedišča zadnjega desetletja vojaške institucije prijateljstva, »nemogoča« prijateljstva, ki onkraj kasarniških zidov ne bi bila verjetna: socialistične Jugoslavije. na koncu mi je nekoliko oklevaje povedal zgodbo o svojem prijateljstva na podlagi naklonjenosti, ki izhaja iz vzajemne skrbi, zaščite in solidarno- vojaškem tovarišu Đurici, kmetu in nadarjenem harmonikarju iz osrednje Srbije, ne- sti. izobraženi vojaki so pisali pisma za nepismene. Telesno bolje pripravljeni so ščitili daleč od kraja, kjer sem se rodila tudi sama. Hariz, ki je bil zaradi dokončane srednje šibkejše pred nadlegovanjem starejših vojakov ali v spopadih z lokalno mladino, ki jedrski fizik iz Beograda, s katerim se je spoprijateljil med vojaščino v nišu, so postali sva se prvič srečala, je bil Hariz v zgodnjih štiridesetih letih. Zdaj je profesor socialne antropologije v Avstraliji, in intervju o njegovih izkušnjah v JLA sva improvizirano prijatelji zaradi skupnih značilnosti in interesov, ki so jih prinesli s seboj v vojašnico. Številni moški, kot so Božidar in Đura, nebojša in Dejan ali Dušan mandić in prvih stvari, ki mi jih je Hariz Halilović povedal o svojem prijateljstvu z Đurico. Ko so včasih izbruhnili med odhodom v mesto. Božidar je Albanca iz svoje enote naučil zdravstvene šole razporejen v vojaško ambulanto, je Đurico dal v karanteno in mu postavil diagnozo »sum na garje«, ki je zahtevala strogo izolacijo od drugih vojakov srbohrvaščine in mu pomagal prepričati njunega poveljnika, da mu je dal dovoljenje za in ga tako rešila pred nočno stražo, ki se je je hudo bal. »moj Đurica!« je tiho rekel dvotedenski odhod domov. Dušan je nekega tovariša naučil uporabljati pisalni stroj. Hariz. »Starši so imeli samo njega in so mu prinesli harmoniko. ni mogel opravljati filozof Boris Buden se spominja prijateljstva z Jetonom s Kosova. Čeprav nista govori- nočne straže, ker ga je bilo strah, zato sem ga dal v izolacijo. Do štirih popoldne smo la niti istega jezika, sta našla način za zabavno druženje med prostimi popoldnevi, ko mu prinašali hrano, ko so častniki odšli, pa je šel ven.« jima je bilo dovoljeno zapustiti vojašnico in oditi v središče Beograda. 6 6 Boris Buden, »Jeton i ja u JnA« [Jeton in jaz v JLA], Leksikon YU Mitologije, http://www. leksikon-yu-mitologije.net/jeton-ja-u-jna. na prijateljstva med moškimi, ki so se spletla v JLA in so bila zaznamovana z norma- mi vojaške institucije, sta močno vplivali zaprtost in liminalnost kraja, kjer so nasta- jala. Kot taka ne spadajo v kategorijo »idealnega prijateljstva« oziroma »prijateljstva v najčistejši obliki«, ki se zgodi med »neobremenjenimi ljudmi, ki začutijo spontano naklonjenost drug do drugega in se tako spoprijateljijo« (Carrier 1999, 21). Ti vojaki niso mogli svobodno odločati o tem, kje bodo, ali izbirati, s kom bodo preživljali čas v zaprtem, ograjenem prostoru vojašnic. A po drugi strani se vezi, ki so se vzpostavile v središču povsem moške institucije, v institucionaliziranem, ritualiziranem in norma- tivnem okolju, zdijo skoraj kot zgled »tipičnega« moškega prijateljstva, ki naj bi bilo površinsko, brez intimnosti in čustev ter močno odvisno od družbenih norm in ki se kaže v formalnih in togih odnosih, ki niso sposobni preseči in izpodbijati obstoječega reda (Kingston 2009). omejitve teh moških prijateljstev se kažejo tako v njihovem do- metu kot v jezikovnih in čustvenih izraznih sredstvih. Zdi se, da se te omejitve kažejo tudi na številnih fotografijah iz časa JLA kot vizualnih spominih na ta prijateljstva. Te odražajo ritualizirane forme vsakodnevnega življenja v vojašnicah. Prevladujoča značilnost tako studijskih fotografij kot fotografij, posnetih v vojašnicah, je performa- tivnost: na studijskih fotografijah moški pozirajo, stojijo obrnjeni drug proti druge- mu ali gledajo stran od fotoaparata; na drugih fotografijah se objemajo in v objektiv gledajo na prepoznaven način, tako kot se s svojimi prijatelji fotografirajo šolarji ali soigralci v športnih ekipah; ali pa preprosto stojijo drug ob drugem. ritualizacija in performativni značaj tako studijskih fotografij kot spontanih posnetkov potrjujeta to, kar v svoji knjigi o ameriški tradiciji »moških« fotografij trdi John ibson: da razlika med studijskimi in spontano narejenimi posnetki ni tako bistvena, kot se zdi in kot naj bi izhajalo iz samih definicij obeh vrst fotografije. »Čeprav po definiciji spontana fotografija naj ne bi bila posneta v dejanskem studiu, je vseeno narejena v določe- nem kulturnem kontekstu – 'kulturnem studiu', ki ima prav tako svoja pričakovanja in omejitve« (ibson 2006, 119). Standardizacija, predvidljivost, performativnost ter procesi rutinizacije in ritu- alizacije, ki so zaznamovali življenje v vojašnicah po vsej socialistični Jugoslaviji, so vplivali tudi na prijateljstva, sklenjena med služenjem vojaškega roka v JLA. To je raz- vidno tako iz vizualnega gradiva kot iz jezikovnih vzorcev, ki spremljajo to gradivo. na hrbtni strani vojaških fotografij, pa tudi v nekaterih knjigah in drugih predmetih iz vojske je najti posvetila vojaškim tovarišem. S svojo izrazito formulaičnostjo in zelo omejenim besediščem – prepoznavnimi kombinacijami besed in izrazov, kot so »is- kreno«, »iz srca«, »v spomin«, »za spomin na vojaške dni« – neizogibno asociirajo na Bernsteinov koncept omejenega koda, v katerem sta »besedišče in z njim temeljna slike 8.3, 8.4, 8.5 in 8.6: Studijske fotografije in neformalni posnetki vojaških kolegov. struktura, ne glede na stopnjo kompleksnosti, popolnoma predvidljiva« (Bernstein 2003, 59). na bolšjem sejmu v novem Beogradu sem našla veliko, bogato ilustrirano monografijo o jugoslovanski vojski,7 ki je bila nekoč last nekega ivana, vojaka JLA. na prvi strani izvemo, da mu jo je podaril vojaški tovariš, čigar podpis je nerazumljiv, in mu ob tem napisal naslednje posvetilo: »iskreno in iz srca ivanu, od prijatelja iz voja- ških dni v mariboru 1983.« Ta knjiga o JLA, ki jo je vojak v znak prijateljstva podaril svojemu tovarišu, s šablonskim in razosebljenim posvetilom, napisanim v prepoznav- ni, precizni, »tehnični« pisavi, ki so jo v mladosti izoblikovali številni moški, ponazar- ja omejenost izkušnje vojaškega roka v socializmu in skopost izraznih sredstev, ki so jih imeli na voljo tisti, ki so ga služili. Ali kaže tudi na površinskost, togost in čustveno plitkost prijateljstev, sklenjenih v JLA? Po mnenju marka Kingstona se lahko »resnično«, »ustvarjalno« prijateljstvo med moškimi vzpostavi le v marginalnih prostorih, ki omogočajo moško intimo, čustva in naklonjenost (Kingston 2009). V vojaškem kontekstu velja, da je globoko in pomena polno prijateljstvo mogoče v ekstremnih razmerah vojne, nasilja in trpljenja. michel foucault je vztrajal, da so bile čustvene vezi, ki so se spletle med moškimi v jarkih prve svetovne vojne, ključnega pomena za to, da so se lahko borili, preživeli in živeli naprej tudi po ekstremnih dogodkih: med prvo svetovno vojno so moški živeli popolnoma skupaj, eden na dru- gem, in zanje to ni bilo nič, dokler je bila prisotna smrt in je medsebojno zvestobo in podporo pogojevala igra življenja in smrti. in če odštejemo nekaj pripomb o tovarištvu in bratstvu v duhu ter nekatera zelo parcialna opaža- nja, kaj sploh vemo o čustvenih vrenjih in viharjih občutkov, ki so se dogajali v tistih časih? Le čudimo se lahko, kako je tem moškim kljub vsemu uspelo zdržati v teh absurdnih in grotesknih vojnah in peklenskih masakrih. ne- dvomno s pomočjo neke čustvene tkanine. ne mislim, da so vztrajali pri borbi zato, ker so bili drug drugemu ljubimci; toda čast, pogum, ohranitev trezne glave, žrtvovanje, zapuščanje jarka s poveljnikom – vse to je zahteva- lo zelo intenzivno čustveno povezanost.8 7 Oružane snage Socijalističke federativne republike Jugoslavije [oborožene sile Socialistične federativne republike Jugoslavije]. Beograd: novinsko-izdavačka ustanova narodna armija, n.d. 8 michel foucault, »friendship as a Way of Life« [Prijateljstvo kot način življenja], Caring La- bor , 18. november 2010, https://caringlabor.wordpress.com/2010/11/18/michel-foucault-frien- dship-as-a-way-of-life. slike 8.7, 8.8, 8.9 in 8.10: Vojaški tovariši na Poligonu C pri Osijeku. fotografije: franci virant. Kot ugotavlja Tom Smith, je mirnodobni vojaški rok običajno spregledan kot prostor zgodnejšega obdobja, o kateri govori ibson. igriva naklonjenost, ki veje iz teh foto- mogočega vzpostavljanja prijateljstva, intimnosti ali celo hrepenenja med moškimi grafij, ni onkraj ali v nasprotju z ritualizirano stvarnostjo vojašnic JLA, v katerih je (Smith 2020, 200). Zdi se, da to velja tudi za prijateljstva, sklenjena med služenjem življenje mladih moških potekalo v performativnih in monotonih formah, temveč je vojaškega roka v JLA, osrednji moški instituciji v socialistični Jugoslaviji. Ta prija- s to stvarnostjo v kompleksnem odnosu. Ta naklonjenost je bila plod skrbi, medse- teljstva, nastala s pomočjo istih ritualiziranih, ponavljajočih se in pomensko zoženih bojne pomoči in prijateljstva, stkanega v dolgih dneh vojaškega roka, ki so ga mladi vzorcev kot realnost služenja vojske v celoti, se ne zdijo zmožna ustvarjati smiselnih moški služili daleč od ekstremov vojne in nasilja, a še vedno v okolju, v katerem vezi ali destabilizirati fiksiranih hegemonskih odnosov. A kot nas opozarja Foucault, so bili razmerja moči in vsakdanje življenje zaznamovani z ritualnimi formami in je vojska z vidika čustev, ki jih poraja med moškimi, zbranimi v ograjenem prostoru, protokoli. Bila je tudi posledica možnosti medsebojnega prepoznavanja na podlagi v vsej svoji ideološki in družbeni togosti protislovna institucija: odnosi, ki temeljijo moralnih in univerzalističnih vrednot, možnosti, ki so jih omogočale iste standar- na naklonjenosti, solidarnosti in prijateljstvu, to vojaško institucijo »hkrati ohranjajo dizirane forme in protokoli, ki so oblikovali izkušnjo služenja vojske. in jo destabilizirajo« (Foucault 2010). »Ti odnosi,« piše Foucault, »zaobidejo vojaško francijeve fotografske podobe mladih moških, ki izžarevajo medsebojno na- institucijo in vnašajo ljubezen tja, kjer naj bi obstajali le zakon, pravila ali navade« klonjenost, se ne skladajo z drugimi fotografskimi praksami tistega časa in bi težko (Foucault 2010). To, kar se je vzpostavljalo v omejenih in liminalnih prostorih vojašnic nastale zunaj omejenega in liminalnega prostora, v katerem so služili vojaški rok. JLA, odmaknjeno od običajnega življenja, ni bila le navidezno trdna kategorija mo- Teh čustev naklonjenosti, solidarnosti in skrbi, ki so prežemala življenje in tkala škega tovarištva, ki ga tako močno propagirajo vojske po vsem svetu – površinskega vezi med mladeniči v jugoslovanskih vojašnicah, prav tako ni bilo mogoče prenesti in jasno uokvirjenega z mejami »prave moškosti«. Prav liminalnost vojaškega sveta je v »običajno življenje«. Ta čustva so bila pogojena z bližino in intimnostjo, ki ju je omogočila nastanek veliko mehkejše in subtilnejše čustvene tkanine. To fino čustve- zamenjala fizična razdalja med vojaškimi tovariši in drugačen ritem vsakodnevnega no tkanino je bilo mogoče ujeti v objektiv fotoaparata v obdobjih, ko ni bilo urjenja, življenja, ko so po končanem služenju vojaškega roka odložili svoje uniforme in se vadbe in ideološke vzgoje. Izrazito normativni prostor izključno moške institucije vo- vrnili domov. Številna prijateljstva med temi zelo različnimi moškimi ne bi mogla jaškega roka je bil hkrati eno redkih okolij, v katerih so bili takšni izrazi naklonjenosti nastati in se ohraniti zunaj ograj vojašnic JLA, kjer so uniforma ter ritualizirane pra- in prijateljstva med moškimi, kot jih vidimo na fotografijah iz arhiva Francija Viranta kse in protokoli, ki so delovali kot veliki izenačevalec, odpirali prostor zanje. Čeprav (gl. slike 8.7, 8.8, 8.9 in 8.10), sploh mogoči in družbeno sprejemljivi. so bila ta prijateljstva in čustva vezana na začasno in omejeno izkušnjo, liminalna John ibson, ki piše o zgodovini odnosov med moškimi v ameriški kulturi in in umeščena zunaj tega, kar je »normalno« in »običajno«, ter neprenosljiva v sfere odkritem izražanju čustev med moškimi na fotografijah, zarisuje jasen razvoj skozi normalnega in običajnega, še naprej živijo svoje življenje potem v času po koncu čas, kjer je bilo takšno izražanje čustev pogosto v zgodnjem obdobju fotografije, »od Jugoslavije in katastrofe, v kateri je ta država razpadla. Še več, kažejo nepričakovano dagerotipov, ambrotipov, fotografskih vizitk in ferotipov, prek kabinetnih fotografij sposobnost delovanja in zmožnost izpodbijanja navidezno fiksnega razmerja med na kartonu, preprostega tiska na papir ter izjemno priljubljenih fotografskih razgle- preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, ki je značilno za čas potem. V naslednjem dnic« (ibson 2006, 1). Takrat je bilo običajno, da sta dva ali več ameriških moških poglavju obravnavam to njihovo delovanje in oblike, v katerih se kaže. skupaj pozirala za fotografijo ter na njej kazala intimnost in medsebojno naklonje- nost (ibson 2006, 1). Zdi se, da je ta kulturna praksa izkazovanja čustvene naklonje- nosti med moškimi z modernizacijo »bodisi izginila bodisi žalostno usahnila ali se preusmerila,« nadomestila pa jo je čustvena zadržanost kot posledica »strahu, da bi nas imeli za geje« (ibson 2006, 7, 5). Takšno omejevanje odkritega izražanja čustev med moškimi je bilo značilno tudi za jugoslovansko socialistično družbo in njeno vojsko. Toda liminalni prostori vojaškega roka, še bolj pa liminalni prostori odroč- nega vadbenega poligona blizu osijeka, so omogočili fotografske prakse, ki so zelo spominjale na vizualizacijo čustvenosti med ameriškimi moškimi na fotografijah iz Zaradi razširjenosti distopičnih vizij prihodnosti, značilnih za našo sedanjost, smo vse bolj pozorni na pretekle utopične vizije in imaginacije prihodnosti, ki so bile prisotne v času, ko so bili »horizonti utopičnih možnosti« še odprti (Bloch 1986, 202; gl. tudi Schwenkel 2020, 4). nič čudnega, da so pojmi, kot so življenje potem, ostanki, sledi, ruševine, razvaline in arhivi, postali ključne besede v akademskih besedilih, ki poskušajo razložiti družbene svetove na različnih koncih sveta. medtem ko številni raziskovalci uporabljajo te pojme za raziskovanje trajnih učinkov nasilja in katastrof, drugi preučujejo, na kakšne načine se pretekle utopične vizije prihodnosti ohranjajo v sedanjosti. Gonilni sili teh vse številčnejših raziskav sta spoznanje, da razmerje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo ni vnaprej določeno in dano, ter potreba po mišljenju, zamišljanju in oblikovanju nelinearnih zgodovin, ki nasprotujejo teološke- mu konceptu univerzalnega zgodovinskega toka. med temi pojmi se je uveljavil zlasti koncept življenja potem (angl. afterlife), pri čemer se je njegova raba »oddaljila od ustaljenih pomenov v religioznih, arheoloških in umetnostnozgodovinskih študijah« (Hunt 2020) in se namesto tega opira na raz- mišljanje Walterja Benjamina o Nachleben, povezano s tezo, da »imajo dela, življenja, jeziki in mediji zgodovinskost, ki je ni mogoče zvesti na kontinuum časovnega odvija- nja, ki ga je favoriziral nemški historicizem 19. stoletja, povezan z takšnimi imeni, kot 9 / Življenja potem je Leopold von ranke« (richter 2011, 2–3).1 To novo akademsko zanimanje za življenja potem se še naprej osredotoča na afek-tivno, čutno, telesno in utelešeno delovanje nerazrešenih sledi preteklosti, a se pri tem vse bolj povezuje s političnimi afekti. Pomemben del teh raziskav se posveča življe- nju potem socialističnih projektov po vsem svetu ter zmožnosti njihovih materialnih, kulturnih in političnih ostankov, da prenašajo kolektivne afekte skozi čas in prostor (Schwenkel 2020; Stubbs 2020). Za razliko od časa potem (angl. aftermath), ruševin, ostalin, ostankov, reliktov ali spominov predpostavlja življenje potem moč delovanja – ne zgolj ponavljanje, temveč »življenje naprej in potem, ki ostaja navezano na tisto, kar je bilo prej, in […] se obenem od tega oddaljuje v vedno nove smeri« (richter 2011, 4). ne gre zgolj za prisotnost, temveč za nekaj, kar v sedanjosti deluje na ne vedno pred- vidljive načine. Pri raziskovanju življenja potem vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi v času po jugoslovanski katastrofi se moramo torej vprašati, kaj spomini nanj počnejo v sedanjosti, pa tudi, v kakšnih formah se razkriva njihovo delovanje. 1 Patricia Hayes in iona Gilburt govorita o življenju potem podobe oziroma o »drugih življenjih podobe«, ki so »pluralna, ločena, diskretna in se dogajajo v 'tekočem času'« (Hayes & Gilburt 2020, 13). materialni in čustveni ostanki jugoslovanske vojske se z neizprosnim tekom časa na začetku leta 2025 že več kot 387.000 članov, se vsak dan pojavljajo objave, ki bralce podrejajo logiki časa potem. ostanki vojaške infrastrukture so bili predelani za druge obveščajo o srečanjih nekdanjih najboljših prijateljev iz vojske, potem ko dolga leta namene, prepuščeni nazaj naravi ali pa so še vedno predmet sporov glede lastninskih niso imeli stikov in niso vedeli nič o usodi drug drugega.3 pravic (falski 2019; Kardov, Knežević in rogoznica 2014). nekdanji vojaki JLA še naprej Pogosto se ta vnovična srečanja vojaških tovarišev v desetletjih po razpadu Ju- živijo svoja življenja, nekaterim celo uspeva ohranjati prijateljstva s svojimi vojaškimi to- goslavije podrejajo logiki časa potem , ki možnosti obstoja in prepoznavanja struk- variši, nekateri po dolgih letih znova vzpostavijo stik z njimi. minevanje časa omogoča turira po načelih etnične pripadnosti. Številna izmed teh srečanj, ki jih skoraj vedno obnovo, spravo in celjenje, vendar le redko zunaj okvirov, v katere je v devetdesetih letih spremljata negotovost in strah pred razkritjem tragične usode vojaških tovarišev ali prejšnjega stoletja etnično nasilje vklenilo možnosti obstoja in prepoznavanja. odpiranjem brazgotin, ki jih je v njihovih dušah pustila vojna, so postala mogoča šele Spomladi 2024 je minilo petindvajset let od natovega bombardiranja Srbije in potem, ko je minilo dovolj časa od preloma v devetdesetih letih, ko se je polegel dim konflikta na Kosovu, zadnje faze dolgega in bolečega razpadanja Jugoslavije. minilo požganih hiš in ko so bile nekoč predstavljive alternative nepovratno izbrisane. V je tudi petindvajset let, odkar je mitko Panov končal iskanje svojih vojaških tovarišev stvarnosti časa potem je ta srečanja mogoče razumeti le v okvirih, ki jih določa etnič- in se vkrcal na letalo nazaj v ZDA, svoj takratni dom. V državah nekdanje Jugoslavije na pripadnost njihovih akterjev. mediji ne bi pisali o srečanju Branislava in ivice, če je zaostrovanje etničnih napetosti še vedno priročen adut politikov, ki ga ti z veseljem ne bi šlo za Srba in Hrvata. Tako sta bila opisana tudi v naslovu članka: »Srb in Hrvat, uporabljajo za obstanek na oblasti, vse preveč ljudi pa se še vedno bori za golo preži- vojaška prijatelja iz JLA, sta se srečala po 34 letih: nekoč sta si delila dobro in slabo, vetje. Kljub temu pa se je v te prostore vrnila nekakšna normalnost. nekatere uničene bila sta nerazdružljiva, zdaj pa ju je življenje spet združilo.« »Seveda sva spregovorila hiše so bile obnovljene, druge ostajajo v ruševinah, prepuščene razpadanju in silam tudi o delitvah, vojni in razpadu Jugoslavije,« sta o vnovičnem srečanju poročala Bra- narave. meje med novimi neodvisnimi nacionalnimi državami, ki so se rodile v jugo- nislav in ivica. »Kot zrela in resna človeka spoštujeva, da ima vsak od naju rad svoj slovanskih vojnah, so se ustalile in zdi se, kot da so bile tam že od nekdaj. nekatere narod in svojo državo. Takšna mera nacionalizma ne škodi najinemu prijateljstvu.«4 izmed teh meja so danes zunanje meje evropske unije. Še vedno so prizorišča nasilja Ta novica o vnovičnem srečanju dveh prijateljev iz JLA ne more zamajati oziroma za številne, ki bežijo z Bližnjega vzhoda, a lokalni prebivalci jih prehajajo brez strahu izpodbijati novega, etnično opredeljenega reda. V ta red se neproblematično prilega in in formalnih zapletov, ki so bili običajni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (isa- s tem potrjuje zaključek procesa, v katerem so bile biografije ljudi zreducirane na eno kjee 2020; el-Shaarawi & razsa 2019; rexepi 2018). samo lastnost: njihovo etnično pripadnost. Del te na novo vzpostavljene normalnosti so tudi srečanja nekdanjih tovarišev iz JLA. Devetindvajsetega septembra 2018 je bil na srbskem spletnem portalu objavljen rekonsTrUkcija bioGrafij članek o dveh prijateljih iz JLA, Srbu Branislavu Koviću iz Bogatića in Hrvatu ivici Krajini iz Đakova, ki sta se srečala prvič po služenju vojaškega roka leta 1984.2 Kot piše Po drugi strani pa so prijateljstva, ki so se spletla med služenjem vojaškega roka v v članku, sta ivica in Branislav v preteklih letih pogosto pomislila drug na drugega, Jugoslaviji, zmožna tudi na pomembne načine delovati proti temu redu. To delovanje zlasti po začetku vojne in razpadu stare države. V družbenih in digitalnih medijih je povezano z biografijami nekdanjih jugoslovanskih moških in se kaže kot zopersta- na postjugoslovanskem območju krožijo številne tovrstne zgodbe. na strani skupine vljanje njihovemu sploščevanju in reduciranju. Včasih zapleta odnos med nekdanjimi Pronađi drugove iz bivše JNA (najdi tovariše iz bivše JLA) na facebooku, ki je imela vojaki JLA in njihovimi biografijami ter opozarja na prekinitve in nezmožnost sprave z lastno preteklostjo. Božidarjevo prijateljstvo z Đurom ni preživelo katastrofe devet- desetih let in nove etnizirane realnosti, s katero je bilo povsem nezdružljivo. 2 »Srbin i Hrvat, ratni drugovi iz JnA, sreli se posle 34 godine: nekada su delili dobro i zlo, bili nerazdvojni, a sada ih je život opet spojio« [Srb in Hrvat, vojaška prijatelja iz JLA, sta se srečala po 34 letih: nekoč sta si delila dobro in slabo, bila sta nerazdružljiva, zdaj pa ju je življenje spet 3 Gl. skupino Pronađi drugove iz bivše JnA [najdi tovariše iz nekdanje JLA], https://www.face- združilo]. Telegraf, 29. september 2018, https://www.telegraf.rs/vesti/srbija/2995369-srbin-i- book.com/groups/1426107641004634/permalink/2440166496265405. hrvat-ratni-drugovi-iz-jna-sreli-se-posle-34-godine-nekada-su-delili-dobro-i-zlo-bili-neraz- dvojni-a-sada-ih-je-zivot-opet-spojio-foto. 4 »Srbin i Hrvat, ratni drugovi iz JnA, sreli se posle 34 godine.« Torej, kaj se je zgodilo z Đurom. Po enem letu služenja sem odšel domov in v mojem govoru, sicer skritega pod drugimi jezikovnimi plastmi, ki so se nabrale seveda sem se ob prvi priložnosti odpravil v Beograd, da bi ga našel. in sva se v letih življenja v Beogradu in pozneje v Ljubljani, kjer je moj materni jezik izgubil srečala. Bilo je solz do kolen. Se spomniš tega, se spomniš tistega … Saj veš, večino svojega lokalnega odtenka. v vojski sva si delila vse. Potem pa sem leta 1991, ko se je začela vojna in je Jugo- Spomin na Đurico povezuje dva ločena, nezdružljiva dela Harizovega življenja, slavija razpadala, poklical Đuro. Javila se je njegova žena in rekla, da Đura noče enega pred in drugega po katastrofi v devetdesetih letih, ki ju razdvaja morje izgub in govoriti z mano, da smo mi Hrvati … no … Ustaši in da bo šel on v Knin branit bolečine. Đuričin klic, ki je prišel z nepričakovanega naslova v času, ko je Jugoslavija svoje [srbske] brate. Poskušal sem se z njim pogovoriti, ga prepričati, da sem tudi razpadala po etničnih šivih, ostaja za Hariza dragocen opomin na človečnost v krajih, jaz proti mnogim stvarem, ki so se takrat dogajale v politiki … Vprašati ga, ki jih je zapustil, da bi ušel smrti in nepojmljivemu razdejanju. Ko sva se čez nekaj let ali res verjame, da se lahko spremenim po vsem, kar sva preživela v vojski … srečala na neki drugi konferenci, tokrat v Zadru, in sem omenila Đurico, je Harizov Poglejte, nisem mogel verjeti temu, kar je govoril. Vse sva si delila. Spoznal sem obraz kar zažarel od presenečenja in čustev. »Še vedno se spominjaš mojega Đurice!« njegovo ženo in otroke ter vedel vse o njegovi družini. Tam ni bilo nobene politi- je vzkliknil z nasmehom. ke. njemu je bilo ime Đura, meni Božidar … Bil mi je kot brat. Potem pa so prišla Umetnika Dejan Dimitrijević in nebojša Šerić Šoba sta se spoprijateljila med slu- ta devetdeseta leta … Bil sem strašno razočaran. ne vem, kaj se je z njim ženjem vojaškega roka v malem Lošinju. Po koncu vojaščine sta se njuni življenjski zgodilo pozneje, ali je šel v Knin ali ne. Po tem nikoli več nisva bila v stiku. poti usmerili v različne smeri. Ko se je začela vojna, sta se z novo realnostjo soočala Božidar zaradi razpada prijateljstva z Đurom nima težav le s tem, da preteklosti ne vsak v svojem mestu in na svoj način. Dejan je v Pančevu pri Beogradu postal oče dveh more povezati s sedanjostjo, temveč tudi svojo biografijo težko dojema kot nepreki- deklic in se spopadal z stvarnostjo Srbije devetdesetih let, zaznamovano s sankcijami njeno trajektorijo, kar kaže na to, da je življenje v obdobju po jugoslovanski katastrofi oZn in pomanjkanjem osnovnih dobrin, kot so plenice in otroška hrana. Leta 1999 se vse prej kot utemeljeno na fiksnem in neproblematičnem razmerju med preteklostjo, je z družino preselil v Kanado – najprej v montreal, leto pozneje pa v Toronto, kjer živi sedanjostjo in prihodnostjo. na drugi strani pa so za številne vojake prijateljstva, ki so še danes. Šoba je preživel triletno obleganje svojega rojstnega Sarajeva in se leta 1999 se spletla v zaprtem prostoru in ritualiziranem življenju vojašnic, postala sidrišče, ki preselil v Amsterdam na umetniško rezidenco in študij. Trenutno živi v new Yorku. jim pomaga držati skupaj življenje, razkosano z vojno in nasiljem. ne glede na to, ali so Leta 2019 sta Šoba in Dejan sodelovala na razstavi muzeja Jugoslavije Devedeseta: se ta prijateljstva v vseh teh dolgih letih ohranila ali pa jih zgolj spremljajo na njihovih Rečnik migracija (»Devetdeseta: Slovar migracij«) v Beogradu, za katero sta skupaj pri- življenjskih poteh kot opomin na alternative prevladujočim družbenim, političnim in pravila projekt z naslovom Nekad i sad (»Takrat in zdaj«).5 Prvi del instalacije predsta- afektivnim horizontom, za številne nekdanje Jugoslovane delujejo kot nekakšen šiv, ki vlja zemljevid sveta, na katerem so različni kraji povezani v mrežo njunih prepletenih povezuje preteklost s sedanjostjo in jim zagotavlja, da so uspeli preživeti in ohraniti biografskih poti. Pomembno vozlišče v tej mreži je mali Lošinj, mestece na hrvaškem tisto, kar je najpomembnejše: svoje moralne, krepostne jaze in univerzalne človeške otoku Lošinj, kjer sta Šoba in Dejan v vojašnici Kovčanje preživela prvi del vojaškega kvalitete ter sposobnost prepoznati te iste lastnosti pri drugih ljudeh. roka in se spoprijateljila. Drugi del instalacije je sestavljen iz dveh fotografij, ki sta po- gov vojaški prijatelj Đurica in mu ponudil zatočišče v svoji družinski hiši v odročni tesno drug ob drugem. Drugo fotografijo, ki predstavlja uprizoritev prve, je leta 2015 v srbski vasi blizu rekovca. Hariz ponudbe ni sprejel, saj mu je uspelo oditi v daljno new Yorku posnela Dejanova žena. Drža obeh moških je enaka in na obeh fotografijah Avstralijo in tako ubežati grozljivi usodi večine svojih moških sorodnikov, ki so bili stojita v urbanem prostoru, postavljena pred kuliso avtomobilov, stavb in zastav – na Ko so se nasilni spopadi v Jugoslaviji začeli stopnjevati, je Hariza poklical nje- nebojševa mama, ki je prišla na obisk, sta prijatelja v uniformah JLA, mlada, stoječ stavljeni druga ob drugi. na prvi fotografiji, ki jo je leta 1987 v malem Lošinju posnela leta 1995 ubiti v Srebrenici. »Zaradi vsega, kar se je zgodilo meni in moji družini, prvi je hrvaška socialistična zastava, na drugi pa neki oglasi v obliki zastav. na drugi običajno ne slišim rad srbskega naglasa, vendar mi je to narečje osrednje Srbije zelo fotografiji sta prijatelja v »civilnih« oblačilih, starejša od obeh uniformiranih mlade- všeč, ker me spominja na Đurico,« mi je povedal Hariz ob koncu pogovora med najinim prvim srečanjem v edmontonu. To je bil tudi dialekt mojih starih staršev, 5 Za razstavo Devedeseta: Rečnik migracija v muzeju Jugoslavije gl. https://muzej-jugoslavije.org/ ki so živeli v istih krajih kot Đurica, in zanimalo me je, ali ga Hariz prepozna tudi exhibition/devedesete-recnik-migracija. ničev na prvi fotografiji, a še vedno prepoznavna (gl. sliko 9.1). slika 9.1: Ko sem se z Dejanom pozno poleti 2019 srečala v Torontu, mi je pojasnil namen Dejan Dimitrijević njunega fotografskega asemblaža: »Želela sva povedati, da sva tukaj, da sva še vedno in Nebojša Šerić midva, kljub vsemu.« Šoba, sestavljena fotografija z V času prelomov, nasilnih sprememb in večkratnih izkoreninjenj, ki so zazna- njune instalacije movali biografije preštevilnih jugoslovanskih moških, je bilo stalnica samo to, kdo Devetdeseta: moralnih vrlin, tega, da so dobri ljudje. Za ograjami vojašnic, v razmerah, zaznamo- Slovar migracij, na razstavi so – ne v smislu etnične pripadnosti, temveč v univerzalnem smislu človečnosti in muzej jugoslavije, vanih s sočasnostjo radikalne enakosti in drastičnih razlik, so bile pomembne njihove beograd, človeške značilnosti in lastnosti – to, kar jih je delalo moške oziroma ljudi. To, da so december 2019. vztrajali pri teh lastnostih, je pomenilo tudi, da so znali preživeti v burni, razdrobljeni © dejan dimitrijević, in spreminjajoči se postjugoslovanski realnosti ne da bi izgubili sebe. To, kar vidimo © nebojša šerić šoba v mreži življenjskih poti Dejana in Šobe, spleteni med Lošinjem in Severno Ameriko, je želja po ohranitvi sebe in drugih, po ohranitvi možnosti, da lahko druge prepoznaš kot (dobre) ljudi in zato kot prijatelje. Ko vztrajajo pri pomembnosti čustvenih vezi in prijateljstev, sklenjenih v za- prtih prostorih vojašnic, nekdanji vojaki JLA ne ignorirajo dvoumnosti, ki jih je ustvarjalo življenje v jugoslovanski tragediji in obdobju po njej. Želimir Žilnik o svojih zagrebških prijateljih iz JLA pravi: »V vseh teh letih so šli skozi različne stvari, nekateri so bili celo tuđmanovci, a mi smo prijatelji iz tistih časov in smo ostali pri- jatelji.« Božidar, ki še vedno globoko obžaluje, da je njegov srbski prijatelj iz vojske zavrnil njuno prijateljstvo, ker je Hrvat (in s tem avtomatično »ustaš«), se je ob za- četku vojne pridružil hrvaškim vojaškim enotam. menil je, da je to njegova moralna dolžnost in da mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da zaščiti svoje tri hčere. A tudi to ni spremenilo njegovega pogleda na prijateljstvo z Đurom ali na dragocenost iz- kušnje služenja v JLA. Dejan in Šoba sta bila oba mobilizirana, a v dve različni vojski – Dejan v Srbiji, ko je nATo leta 1999 začel z bombardiranjem, Šoba pa v Sarajevu med obleganjem mesta v obdobju 1992–1995. Šoba je to, kar so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživeli številni moški, opisal takole: »Ko smo se zbudili v vojni, smo se vsi znašli na nasprotnih straneh. Si, kjer si, nimaš kaj izbirati, ne moreš vpli- vati na potek svojega življenja.« Povezava med takrat in zdaj, med dvema trenutkoma v njunih biografijah in dvema zelo oddaljenima krajema je očitna in je s posnemanjem drže namenoma poudarjena. malokdo ve, da se je Srđan Aleksić, ki so ga vojaki vojske republike Srbske leta Ta povezava je neprecenljiva in nujna: kaže na to, kar je v njunih razdrobljenih in v 1993 do smrti pretepli, ko je v Trebinju poskušal zaščititi svojega muslimanskega večkratno izkoreninjenih življenjih neprekinjeno in stalno. Kaže na nekaj bližnjega znanca Alena Glavovića, in ki je v postjugoslovanskem obdobju postal protivojni sim- in pomembnega, a nepovratnega in tudi zelo oddaljenega. Kot pravi Šoba o njunem bol, leta 1991 pridružil paravojaški enoti, ki se je borila na fronti pri mostarju, »nato vojaškem roku na Lošinju: »Zdi se, kot bi bilo včeraj, pa tudi pred tristo leti. in zato pa z nekaj prijatelji ustanovil lastno paravojaško enoto Trebinjska garda, s katero je delava to razstavo.« spomladi 1992 vodil vojaško akcijo na dubrovniški fronti« (moll 2016, 13). na drugi strani pa je bil Alen vojak vojske republike Srbske – kar po besedah nicolasa molla o preteklosti in obljubah prihodnosti, ki jih je ta preteklost vsebovala, običajno »ni bilo nič nenavadnega, zlasti v Trebinju, kjer je bilo v obdobju 1991–1992 veliko razmišljamo skozi oblike prisotnosti, trajanja in kontinuitete; do njih pristopamo kot muslimanov vpoklicanih najprej v JLA, nato pa v vojsko republike Srbske, da bi držali do ostalin, zapuščin, materialnih in kulturnih ostankov. Vendar pa se življenje po- položaje na dubrovniški fronti« (moll 2016, 13). tem prijateljstev iz JLA in njihova zmožnost, da izpodbijajo navidezno fiksno razmerje v JLA, hkrati pa se zavedajo številnih sprememb in zahtevnih odločitev, ki jih je moral ki bi jo za svoje vojaške kolege priredil ob vnovičnem snidenju. Da bi bila takšna za- bava smiselna, bi morale obstajati možnosti doživetja toka časa kot neprekinjenega in sprejeti vsak od njih, sprejemajo neizogibno dvoumnost in kaotičnost življenja in se zamišljanja prihodnosti kot takšne, ki naravno izhaja iz preteklosti in sedanjosti. V tako zoperstavljajo logiki časa potem , v katerem so njihove biografije pogosto prezrte, postjugoslovanskih deželah je ta naravni tok nepovratno porušilo nasilje v devetdese- sploščene in poenostavljane, da bi se lahko umestile v etnične klasifikacije in z njimi tih letih prejšnjega stoletja. Za mitka in njegove vojaške tovariše, francija in njegove povezane kategorije junakov in izdajalcev, žrtev in storilcev. Hkrati nas vabijo, da na prijatelje iz Poligona C, ota in njegove štiri prijatelje ter druge nekdanje vojake, ki jih moške v postjugoslovanskem prostoru gledamo kot na moške – kompleksne, nego- bivanju in kočljivih izbirah – o tem, kar zaznamuje življenje v času katastrofe. moški z odsotnosti, ki jih je nemogoče zapolniti. mitko Panov je med iskanjem svojih prijate- ljev iz vojske opustil prvotno zamisel, da bi se film in potovanje zaključila z zabavo, območja nekdanje Jugoslavije vztrajajo pri prijateljstvu z moškimi, s katerimi so služili Te biografske podrobnosti pričajo o zapletenosti, kontroverznosti, težavnem so- med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, poraja iz diskontinuitete, iz praznin in tove, čuteče, zaskrbljene, nemirne ljudi, ki se izmikajo vsakršnemu binarnemu razu- povezujejo vezi, stkane med bivanjem v JLA, ne glede na to, v katero smer so šle njiho- ve življenjske poti, si ni mogoče predstavljati prihodnosti, v kateri bi lahko bili skupaj mevanju, v katerem bi spadali bodisi v nacionalistični, hegemonski koncept moškosti onkraj časa in prostora, ki sta jih pripeljala v vojašnice JLA, jih naredila vse enake in bodisi v njegovo nasprotje. 6 omogočila njihova prijateljstva. njihova individualna življenja so se lahko odvila v zelo različne smeri – nekatere tragične, druge žalostne, tretje uspešne. moški na sta- vZTrajne nemoŽnosTi: rih fotografijah so lahko postali uspešni univerzitetni profesorji ali umetniki, marljivi kmetje, vestni delavci in ljubeči družinski člani ... Lahko pa so mrtvi ali pogrešani. raZGlednica iZ samarkanda Lahko so emigrirali ali ostali v krajih, kjer so odraščali, postali uspešni in premožni in obisk Žabljaka ali pa se iz meseca v mesec borijo za preživetje. Toda sedanjost, ki jo živijo zdaj, ni nobena izmed prihodnosti, ki so si jo lahko predstavljali, ko so bili vsi skupaj zbrani Prijateljstva, sklenjena v jugoslovanski vojski, evocirajo možnost prepoznavanja v jugoslovanskih vojašnicah. Te prihodnosti so bile za vedno izgubljene s propadom in solidarnosti na osnovi moralnih in osebnostnih lastnosti, na osnovi tega, da političnega projekta, v okviru katerega so služili v vojski. Kot nam na koncu filma je nekdo kreposten in dober človek, in se tako zoperstavljajo ter postavljajo pod Tovariši pove avtorjev glas, na »starih fotografijah, ki so omogočile nastanek tega fil- vprašaj etnizirano logiko strukturiranja realnosti, ki se je uveljavila v jugoslovan- ma, zabava še vedno traja. Še vedno je leto 1981 in vojaki enote za zveze v Velesu še skih vojnah in normalizirala v desetletjih, ki so sledila. Toda življenje potem prija- vedno praznujemo novo leto. Stari smo 18 let in življenje je vesela pustolovščina, ki teljstev, sklenjenih v JLA, ki se kaže kot sila, zmožna nasprotovati, prevpraševati, nas nestrpno čaka.« 7 Človek se ne more premakniti naprej, le vedno znova se vrača v vznemirjati in pretresati tisto, kar je dano, normalizirano in samoumevno, se ne tisti trenutek, ki je tako oddaljen od njegove sedanjosti, da je njegov smisel in pomen manifestira v tem, kar je eksplicitno, ohranjeno, prisotno, oživljeno, vzdrževano težko razložiti komur koli drugemu – kot tisti uspešni Slovenec, ki svoji francoski ženi in izrečeno. nasprotno, razkriva se kot odsotnost, tišina, prekinitev, zadržanost, ni znal pojasniti, zakaj je zanj tako pomemben oddaljeni Žabljak v Črni gori. ni mogla negotovost in nemožnost. razumeti potovanja, na katerega jo je popeljal, ne le zato, ker je bila francozinja, tem- več tudi zaradi globokega razkoraka med sedanjostjo in preteklostjo, zaradi katerega sta ji bila smisel in pomen njegovega služenja vojaškega roka nedostopna. 6 Antropolog Stef Jansen podobno izpostavlja to vzajemno priznavanje moških kot moških kot pomemben vidik povojne stvarnosti v Bosni in Hercegovini (gl. Jansen 2010). 7 Jarani [Tovariši], rež. mitko Panov (ZDA/makedonija, 2000). Prijateljstva, sklenjena v JLA, živijo v sedanjosti kot vztrajen opomin na pretekle nikoli uresničeni nameri poiskati in znova vzpostaviti stik s prijateljem iz JLA. »moj prihodnosti (Koselleck 2004) ter kažejo na nemožnost povrnitve tega, kar je bilo v najboljši prijatelj je bil Zoran iz Srema. Bil je majhen in suh, prav tak kot jaz. Zoran je preteklosti, in hkrati na nujnost, da se k temu nenehno vračamo. Prav zaradi tega so bil z mano med obuko. Potem sva šla vsak v svojo prekomando in izgubila stik. Je bil ta nemogoča, neobnovljiva prijateljstva še vedno živa in pomembna. Ti opomniki na pa zelo dober kolega. milivojević Zoran. Pogosto razmišljam, da bi ga spet poskušal nemožnost vztrajajo v fragmentih življenja in razpršenih geografijah, ki jih je težko najti,« mi je povedal marko Jevnikar iz ivančne Gorice o svojem prijatelju iz Srbije, s sestaviti. Včasih se razpršene geografske poti nepričakovano križajo. V začetku de- katerim je v obdobju 1989–1990 preživel prvi del služenja vojaškega roka v hrvaškem vetdesetih let je hrvaški pisatelj renato Baretić v svojem poštnem nabiralniku našel Karlovcu. radosav mi je pripovedoval, da se je s številnimi svojimi vojaškimi tovariši razglednico iz Samarkanda, ki mu jo je poslal njegov vojaški tovariš Željko Tešanović pogosto slišal po telefonu, a da se od leta 1984, ko so odšli iz mariborske vojašnice, iz Beograda. V letih 1981 in 1982 sta skupaj služila v posebni mešani artilerijski enoti niso nikoli več videli. »mnogi so me klicali, vendar se nismo nikoli več videli,« je dejal. mornariške pehote, najprej v Trebinju in pozneje v Šibeniku. Ko se je začel razpad franci Virant mi je povedal: »Vsakič, ko se peljem ob hrvaški obali dol v Dalmacijo, Jugoslavije, je Željko, po poklicu geometer, pobegnil iz Srbije, da bi se izognil mobi- pomislim, da bi poiskal svojega prijatelja iz vojske, Duja. Vendar me je vedno strah, da lizaciji, in se zaposlil v gradbenem podjetju v glavnem mestu Uzbekistana. njegovi bom izvedel, da je padel v vojni. To velja tudi za druge moške iz moje čete.« mu dostavijo razglednico. razglednico so sami pustili v poštnem nabiralniku. renato da bi si povrnili izgubljeno prihodnost, ki si jo je bilo mogoče zamišljati v uniformi je v rokah držal razglednico prijatelja iz vojske, na kateri je bil upodobljen prizor iz JLA, in hkrati nujnost nenehnega vračanja k njej, zato so zmožna destabilizirati navi- sodelavci so potovali v Zagreb in Željko jih je prosil, naj poiščejo renatov naslov in Prijateljstva, sklenjena med služenjem vojaškega roka, zaznamujeta nezmožnost, daljnega mesta Samarkand, poslano v ruski ovojnici s cirilico, brez znamke, ki ga je dezno nevprašljiv narativ o preteklosti in sedanjosti, ki v postjugoslovanski realnosti čudežno našla sredi jugoslovanskih vojn. Takrat, leta 1992, Željku ni imel možnosti nima alternative. obstoj človeka, ki je bil nekoč prijatelj, nekje drugje, v drugi nekdanji odpisati, a leto ali dve pozneje, ko se je Željko preselil v moskvo, sta si izmenjala več jugoslovanski republiki, ki je zdaj neodvisna država, možnost, da razglednica, ki jo pisem. renato in Željko sta se znova srečala leta 2005 v Beogradu, ko je bil renato tam je napisal, prispe iz nenavadnega in oddaljenega kraja, nenehno opominjajo na svet, na obisku ob predstavitvi svojega prvega romana. izbrisan v vojnah in nasilju devetdesetih let prejšnjega stoletja, in na različne, a ne- Vendarle pa se v obdobju po koncu Jugoslavije in njene vojske ter po katastrofi, preklicno izginule mogoče prihodnosti. odsotnost, oklevanje, suspenz – kot oblike, v kateri sta bili uničeni, življenje prijateljstev, sklenjenih v JLA, večinoma kaže v mo- v katerih ta nemogoča, a trdoživa prijateljstva nadaljujejo svoje življenje v času potem dalitetah odsotnosti, tišine, praznine in neodločnosti, pa tudi v vzdržljivosti, tihem – vznemirjajo preteklost in razkrivajo kompleksnost in zapletenost biografij moških. vztrajanju in vztrajnosti. To življenje se kaže v tem, da Božidar ne more sprejeti, da ga Kažejo na precej nepričakovano vlogo, ki jo imajo generacijska izkušnja služenja v je prijatelj zavrnil samo zato, ker pripadata dvema različnima etničnima skupinama. vojski in njeni afektivni arhivi v obdobju po jugoslovanski katastrofi. razglednice iz »Še vedno stalno govori o Đuru, po vseh teh letih, ko nista več v stiku,« mi je povedala Samarkanda, ki se je sredi vojne znašla v poštnem nabiralniku v zagrebškem bloku, njegova hči, potem ko sem se v Zagrebu srečala z Božidarjem. Prepoznati ga je mogoče in vseh razglednic, ki niso bile nikoli poslane ali niso našle naslovnika, telefonskega tudi v otovem vztrajanju pri posebnem mestu za studijsko fotografijo sebe in svojih klica, ki ga nikoli ni bilo, čeprav je bil pogosto načrtovan, topline in mehkobe, s ka- štirih vojaških tovarišev, kljub ženinemu šaljivemu zbadanju. Kaže se tudi v oklevajo- tero so izrečena imena prijateljev iz vojske, skrbno hranjene fotografije – vseh teh čih, a vztrajnih vprašanjih, ki jih Kadri, kosovski Albanec, zastavlja mitku Panovu o oblik, v katerih se kaže življenje potem služenja v JLA, ne smemo jemati le kot simp- usodi Dragana, bosanskega Srba, s katerim sta med služenjem vojaškega roka v Velesu toma melanholije neke generacije, v kateri se preteklost lahko vrača le kot nostalgija postala zelo dobra prijatelja. Vidimo ga lahko v nepremostljivem razkoraku med redki- (Scott 2014, 126). Življenje potem vojaškega roka v JLA – s svojimi subtilnimi, tihimi, mi, kratkimi, skoraj formulaičnimi sporočili na facebooku, ki si jih z dveh oddaljenih a vztrajnimi manifestacijami, ki vznemirjajo čas potem – kaže tudi na iskro politične koncev sveta – iz avstralskega melbourna in srbskega rekovca – občasno izmenjujeta želje ter razkriva še eno pomembno lastnost monotonih, standardiziranih in pona- Hariz in Đurica, ter globokim pomenom povezave med obema moškima, ki premo- vljajočih se form, ki so zaznamovale moško kolektivno izkušnjo socialistične vojske: šča brezna genocida, nasilja in bolečine. To življenje se razkriva tudi v dolgotrajni, a da pretekle prihodnosti ohranjajo pri življenju. izbruh epidemije bolezni covid-19 leta 2020 je v državah naslednicah Jugoslavije povzročil zdravstveno krizo in znova boleče razkril nezmožnost državnih institucij, da bi sprejele odgovorne in usklajene ukrepe za zaščito državljanov, odvisnost držav od globalnih razmerij moči in uničujoče posledice desetletja dolgega zanemarjanja javnozdravstvenega sistema. V teh hektičnih in kaotičnih časih so se nekdanji Jugo- slovani, tudi s pomočjo medijev, pogosto spominjali, kako učinkovito in usklajeno se je njihova socialistična država pred pol stoletja spopadla z epidemijo črnih koz. Jugoslavija se je lahko hitro in učinkovito odzvala na širjenje nevarnega virusa, ker je bila »država vnaprej pripravljena na takšne situacije« in ker so se »proti črnim kozam s skupnimi močmi borili strokovnjaki in država, oziroma v jeziku tistih časov 'vsi de- javniki naše družbe, vse družbenopolitične skupnosti in druge družbene organizacije na vseh ravneh'« (Vučetić 2022, 78, 82).1 Smrtonosno bolezen, ki je bila izkoreninjena že desetletja prej, je v Jugoslavijo prinesel ibrahim Hoti iz Đakovice na Kosovu, romar, ki se je 15. februarja 1972 vrnil iz meke. Virus se je razširil po Kosovu, v Sandžak, Čačak in območje Beograda v Srbiji ter v severno Črno goro. oblasti so uvedle stroge ukrepe, uvedle karanteno v vaseh in soseskah, zaprle meje ter prepovedale srečanja in potovanja. Do začetka aprila je bilo z usklajenimi ukrepi, pri katerih je Jugoslovanska Epilog: ljudska armada zagotavljala logistično podporo, cepljenih 18,2 milijona Jugoslovanov, do konca tega meseca pa je bila epidemija končana (Vučetić 2022, 42). 2 V času, ko so številni avtorji v medijih kritično primerjali ta dva odziva na zdra- Infrastruktura vstveni krizi, med katerima je minilo petdeset let, so politiki spet polnili javni prostor postjugoslovanskih družb s pobudami za vnovično uvedbo obveznega naborniškega za čustva služenja vojaškega roka. februarja 2020, ob dvanajsti obletnici neodvisnosti Kosova, je novoizvoljeni predsednik vlade Albin Kurti ponovil svojo nekdanjo obljubo, da bo služenje vojske obvezno, »saj so izkušnje in lekcije iz vojske potrebne tudi za spopa- danje z bitkami v miru«.3 V začetku leta 2021 je predsednik Srbije Aleksandar Vučić napovedal možnost vnovične uvedbe naborništva, spomladi 2022 pa se je ta možnost 1 Kot poudarja radina Vučetić, so bili zdravstvene ustanove in zdravniki dobro pripravljeni tudi zato, ker so lahko jugoslovanski zdravniki s sodelovanjem v okviru gibanja neuvrščenih izpopolnili svoje strokovno znanje o boju proti nalezljivim in tropskim boleznim (Vučetić 2022, 125). 2 Gl. tudi Sabina ferhadbegović, »Past and Present Health Crises: How Yugoslavia managed the Smallpox epidemic of 1972«, Cultures of History, 22. julij 2020, https://www.cultures-of-histo- ry.uni-jena.de/focus/kleio-in-pandemia/past-and-present-health-crises-how-yugoslavia-mana- ged-the-smallpox-epidemic-of-1972. 3 Xhorxhina Bami, »Kurti Vows to make military Service Compulsory in Kosovo« [Kurti obljubil, da bo na Kosovu uvedel obvezno služenje vojaškega roka], Balkan Insight, 17. februar 2020, https:// balkaninsight.com/2020/02/17/kurti-vows-to-make-military-service-compulsory-in-kosovo. spremenila v konkreten predlog za uvedbo 90-dnevnega obveznega vojaškega roka z nebojša radovanović, triindvajsetletnik iz Beograda, je za radio Svobodna evropa začetkom leta 2023.4 V Sloveniji je po dveh neuspešnih poskusih vrnitve obveznega povedal: »Jaz bi šel v vojsko, ampak v tisto staro vojsko, kot je bila nekoč, kjer se je služenja vojaškega roka vlada spomladi 2021 poskušala spremeniti zakon o vojaški človek lahko naučil veliko stvari. Danes, kolikor vem, ni tako.«8 Jelisaveta Petrović je dolžnosti, da bi v primeru »izrednega poslabšanja varnostnega okolja« sorazmerno izjavila, da se nikoli ne bi borila za srbsko državo. »Kako naj se borim za državo, ki se enostavno znova uvedla naborništvo.5 medtem je maja 2021 tudi hrvaški obrambni ne bori zame?« je vprašala.9 minister mario Banožić potrdil, da vlada razmišlja o uvedbi obveznega vojaškega roka Vsakokratna omemba splošnega naborništva v državah nekdanje Jugoslavije pri- in poudaril njegovo osrednjo vlogo pri ohranjanju vrednot »varnosti, stabilnosti, slu- kliče prikazen devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki še vedno preži iz teme, in čas, ko ženja lastni državi in idealov, vgrajenih v temelje hrvaške vojske, pa tudi poguma ter se je moralo veliko mladih moških skrivati ali zbežati iz države, da bi se izognili vpo- želje po občutku varnosti in enotnosti«. 6 klicu in odhodu na fronto, in ko so se številni, ki so služili vojaški rok, kot moj sošolec Zdi se, da precejšnje število državljanov držav naslednic Jugoslavije podpira po- David, k svojim družinam vrnili v krstah. Kljub temu pa bi bilo razumevanje podpore bude za vnovično uvedbo obveznega služenja vojaškega roka, pri čemer pa se njihovi državljanov vnovični uvedbi obveznega vojaškega roka izključno kot na odraza in- razlogi razlikujejo od tistih, ki jih propagirajo državne oblasti, ko navajajo nejasne tenzivne militarizacije postjugoslovanskih družb, vztrajnega nacionalizma, ki se iz koncepte obrambne zmogljivosti, nacionalne varnosti, regionalnih napetosti in naci- preteklosti ničesar ne nauči, in prevlade patriarhalnih vrednot zelo pristransko, ujeto onalne enotnosti. Ankete kažejo, da je ta podpora najmočnejša v starostni skupini 45 v oklep vzročnosti med dogodki in tistim, kar jim je sledilo (Hunt 2016, 5). Današnje let in več – med državljani, ki so na lastni koži izkusili življenje v socializmu. Večina javne razprave o vnovični uvedbi obveznega vojaškega roka so morda privlačne zaradi podpornikov potrebe po obveznem služenju vojaškega roka ne povezuje z varnostnimi populističnih obetov o »jemanju stvari v svoje roke«, vendar podobno kot spomini na grožnjami, ki prihajajo od zunaj. nasprotno, izpostavljajo pomen vojske za privzgaja- učinkovit spopad z epidemijo črnih koz v sedemdesetih letih prej kažejo na željo po nje discipline mladim in za pridobivanje veščin za samostojno življenje ter jo vidijo državi, avtonomiji in politični subjektiviteti, drugačnih od tistih, ki so trenutno na kot enega izmed načinov ohranjanja tradicije, krepitve čuta za skupnost, boja proti ko- voljo. na drugi strani pa postjugoslovanska mladina večinoma meni, da njihove države niso proti nalezljivim boleznim predpostavljata odnos med posamezniki in državo, v ka- sposobne in pripravljene vzpostaviti naborniške vojske, ki bi bila smiselna za družbo. terem posameznikove svoboščine in odločitve niso nujno nadrejene prioritetam sku- rupciji ter zagotavljanja bolj transparentnega in verodostojnega političnega sistema.7 Tako univerzalno služenje vojaškega roka kot univerzalno cepljenje prebivalstva pnosti. Spomnim se, kako sem se v zgodnjih najstniških letih sredi osemdesetih let 4 prejšnjega stoletja, ko sem se udeleževala zabav ob odhodu v vojsko svojih nekoliko Gl. »Vučić: razgovarali smo o vraćanju obaveznog vojnog roka« [Vučić: Govorili smo o vrnitvi obveznega služenja vojaškega roka], Danas, 28. januar 2021, https:// www.danas.rs/drustvo/ starejših moških sorodnikov, čudila, da morajo ti fantje preprosto oditi za eno leto vucic-razgovarali-smo-o-vracanju-obaveznog-vojnog-roka; Gordana Ćosić, »obavezni vojni (kar je v očeh trinajst- ali štirinajstletnega dekleta neverjetno dolgo obdobje), ne glede rok u Srbiji: za i protiv« [obvezni vojaški rok v Srbiji: za in proti], Radio Slobodna Evropa, 10. na to, kaj si želijo in načrtujejo za svoje življenje ali kaj v tistem trenutku počnejo. maj 2022, https:// www.slobodnaevropa.org/a/srbija-vojni-rok/31843110.html. Spraševala sem se, kako je to mogoče, in sem si mislila, da imam srečo, da nisem fant. 5 »Bo vojaški rok spet obvezen? Za uveljavitev dovolj že navadna večina poslancev«, 24UR, 13. Kako je bilo to mogoče, je še vedno pravo vprašanje. V socialistični Jugoslaviji je bilo april 2021, https://www.24ur.com/novice/slovenija/obvezni-vojaski-rok.html. služenje vojaškega roka obvezno za vse moške, učinkovita zajezitev smrtonosnega vi- 6 »ministar obrane potvrdio: razmišlja se o vraćanju obaveznog vojnog roka« [obrambni mi- nister potrdil: razmišljamo o vnovični uvedbi obveznega služenja vojaškega roka], Poslovni dnevnik, 26. maj 2021, https://www.poslovni.hr/hrvatska/ministar-obrane-potvrdio-razmi- 8 Gordana Ćosić, »obavezni vojni rok u Srbiji: za i protiv« [obvezni vojaški rok v Srbiji: za in slja-se-o-vracanju-obaveznog-vojnog-roka-4289390. proti], Radio Slobodna Evropa, 10. maj 2022, https://www.slobodnaevropa.org/a/srbija-vojni- 7 rok/31843110.html. ignjatijević, elek in Pavlović 2016, 7; »obvezni vojni rok: svi u dobi od 16 do 45 godina trebaju iskusiti vojsku« [obvezno služenje vojaškega roka: vsakdo med 16. in 45. letom starosti mora 9 Gordana Ćosić, »obavezni vojni rok u Srbiji: za i protiv« [obvezni vojaški rok v Srbiji: za in izkusiti vojsko], Dnevnik, 26. april 2016, https://dnevnik.hr/vijesti/hrvatska/obvezni-vojni-rok- proti], Radio Slobodna Evropa, 10. maj 2022, https://www.slobodnaevropa.org/a/srbija-vojni- uvesti-ga-ili-ne---434898.html. rok/31843110.html. rusa in cepljenje praktično celotne populacije pa nista bila mogoča samo zato, ker so mogoče doseči: politično skupnost, v kateri bi si z državo delili vrednote in vizije pri- tako pač delali v državah z neliberalno ureditvijo.10 Tudi državljani nekdanjih jugoslo- hodnosti. V vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, od Slovenije do makedonije, vanskih družb danes na ta dva primera ne gledajo pozitivno zato, ker so nesposobni državljani svoje države vse bolj dojemajo kot sovražne, saj jih prikrajšujejo za temeljne ali politično preveč »nezreli« za popolno in odgovorno prevzemanje vrednot liberalne pravice do dostojnega življenja in zlorabljajo naravne vire ter s tem ogrožajo osnovne demokracije.11 nasprotno, samo dejstvo, da so bile takšne oblike družbene organi- pogoje, potrebne za prihodnost. Državljani se mobilizirajo in samoorganizirajo, da bi zacije in delovanja mogoče, je bilo posledica odnosa med državljani in državo, ki je preprečili izselitev družin z njihovih domov, zaščitili in ohranili vodne vire ter zah- temeljil na ideji kolektivnega delovanja v okviru koordinat, ki omogočajo medsebojno tevali čistejši zrak.12 Prihodnost, ki je bila nekoč z industrializacijo, urbanizacijo in zaupanje, usklajevanje in povezanost. vsem dostopnim izobraževanjem vgrajena v socialistični projekt, je postala »izgovor Politične elite postjugoslovanskih družb zaznavajo željo svojih državljanov po ta- za neoliberalno modernost in njeno državno nasilje« (rajković 2020) ter predmet spo- kšnem odnosu z državo in računajo nanjo, ko v javne razprave nenehno vnašajo temo ra, v katerem si državljani in država stojijo na nasprotnih bregovih. obveznega služenja vojaškega roka. Povsem jasno je, da so te stalne pobude bolj ali Ta sprememba v odnosu med državo in državljani, njihove nasprotujoče si pred- manj populistična nastopaštva: možnost vnovične uvedbe obveznega vojaškega roka stave o prihodnosti in družbena trenja, ki jih povzroča ta konflikt, nikakor niso zna- v kateri od postjugoslovanskih držav je zelo majhna, saj nimajo finančnih in infra- čilni samo za postsocialistične družbe.13 Toda v primeru Jugoslavije se pojavljajo v strukturnih zmogljivosti za vzdrževanje velikega števila nabornikov ter skrb za nji- specifičnih odtenkih zaradi posebne vrste možnosti delovanja, tako individualnega hovo dobro počutje in vsakodnevne potrebe. Številnih objektov, v katerih so vojaški kot kolektivnega, ki je bilo v temelju samoupravljanja v notranji in neuvrščenosti v rok služili vojaki JLA, ni več. nekateri služijo drugim namenom, drugi so prepuščeni mednarodni politiki ter jugoslovanskega »internega internacionalizma« (gl. Jakovlje- propadanju ali pa so jih, kot to velja za Poligon C pri osijeku, kjer je velik del svojega vić 2021: 206). Enciklopedija samoupravljanja, ki je izšla v Jugoslaviji konec sedemde- vojaškega roka preživel franci Virant, med spopadi v devetdesetih letih prejšnjega setih let 20. stoletja, samoupravljanja kot »osnovnega načela družbene organizacije v stoletja uničili in pustili v ruševinah. Jugoslaviji« ne opredeljuje le v smislu družbene lastnine proizvodnih sredstev in kot naivnega prepričanja o izvedljivosti njegove vnovične uvedbe ali mnenja, da bi bilo bjektom združenega dela« (Vratuša idr. 1979, 876). Samoupravljanje razume tudi kot družbeno transformativno in produktivno za kakovostno nove družbene odnose in mogoče univerzalno naborništvo smiselno vključiti v obstoječi družbeni in politični Pozitiven odnos državljanov do obveznega vojaškega roka ni posledica njihovega »proizvodnega odnosa, v katerem so sredstva proizvodnje in upravljanja vrnjena su- red. S svojimi stališči opozarjajo na tisto, kar v tem redu manjka, česar ni in kar je ne- 12 Gl. ivan rajković, »rivers to the People: ecopopulist Universality in the Balkan mountains«, Fieldsights, 24. marec 2020, https://culanth.org/fieldsights/rivers-to-the-people-ecopopu- 10 Politike spomina in mehanizmi tranzicijske pravičnosti v času po nasilnem propadu socia- list-universality-in-the-balkan-mountains; Larisa Kurtović, »riverine Struggles against lističnega projekta na otoku Grenada v Karibskem morju, o katerih piše David Scott, imajo Plunder and Dispossession: Water Defenders in Postwar Bosnia-Herzegovina«, Europe Now, veliko skupnega z razmerami po razpadu Jugoslavije. Kažejo na normativnost časa po hladni 18. maj 2022, https://www.europenowjournal.org/2022/05/17/riverine-struggles-against- vojni, v katerem je liberalna demokracija razumljena kot edina sprejemljiva politična opcija, plunder-and-dispossession-water-defenders-in-postwar-bosnia-herzegovina. ki ne more zagrešiti zločinov in je oproščena preizpraševanja, medtem ko je prehod iz ne- 13 Pierre Bourdieu je govoril o desni in levi roki sodobne države. Leva roka je skrbna, zagotavlja liberalne v liberalno ureditev »razumljen kot edina mogoča pot proti sprejemljivi politični zdravstveno varstvo, izobraževanje in socialno varstvo, medtem ko je desna roka represivna, prihodnosti« (Scott 2014, 128). Za pronicljivo analizo (post)jugoslovanske, postsocialistične »obsedena z vprašanjem finančnega ravnovesja in ne ve nič o težavah leve roke, ki se sooča tranzicije gl. Buden 2009. s pogosto zelo hudimi socialnimi posledicami ‘proračunskih omejitev’« (Bourdieu v Droit & 11 Boris Buden pri pisanju o posledicah tranzicijske ideologije v Vzhodni evropi poudarja, da ferenczi 2008). Po njegovem mnenju je »eden glavnih razlogov za malodušje vseh teh ljudi ta regija »po letu 1989 spominja na pokrajino zgodovinskih ruševin, med katerimi živijo le v tem, da se je država umaknila ali pa se umika iz številnih sektorjev družbenega življenja, otroci, nezreli ljudje, ki si ne morejo demokratično organizirati svojih življenj brez tujega za katere je bila prej odgovorna: socialna stanovanja, javna radiotelevizija, šole, bolnišnice vodstva,« in opozarja, da »pojem ‘otroci komunizma’ […] ni metafora, temveč označuje fi- itd.« (Bourdieu v Droit & ferenczi 2008). Pandemija je po vsem svetu razkrila katastrofalne guro podrejanja novi obliki ‘zgodovinske nujnosti’, ki je sprožila proces postkomunistične posledice tega umika in brezno, ki zeva med dejanskimi družbenimi, političnimi in gospo- tranzicije in upravlja z njim. na podlagi teh predpostavk se tranzicija v demokracijo začne darskimi razmerami, ki jih ustvarja neoliberalna država, in tem, kar državljani potrebujejo, kot radikalna rekonstrukcija iz nič« (Buden 2015, 133). česar si želijo in na kar upajo. družbeno organizacijo. Po mnenju avtorjev enciklopedije je samoupravljanje »druž- nove zaradi svoje toge organiziranosti »inherentno zoperstavljene samoorganizaciji beni odnos in sistem, ki temelji na posameznikovem občutku pripadnosti temeljnim in samoupravljanju« (Jakovljević 2021, 323). Tudi marko milivojević zaradi oblik vrednotam družbe, na kvalificiranem in odgovornem sodelovanju pri odločanju« organizacije in življenja v JLA to vidi kot nasprotno samoupravljanju: »JLA je bila v (Vratuša idr. 1979, 876). Vzpostavlja »novo družbeno organizacijo, v kateri resnici na neposrednem nasprotju z načeli samoupravne družbe vedno organizirana na pod- ljubo ne bodo mogli vsi odločati o vsem, ki pa omogoča odgovorno odločanje v pogo- lagi hierarhije, činov, elitističnega odločanja, železne discipline, reda, političnega jih soodvisnosti, medsebojne družbene odgovornosti in solidarnosti ter vodi k osvo- centralizma in skrajnega konservativizma v političnih, gospodarskih, socialnih in boditvi posameznikov« (Vratuša idr. 1979, 876). Poleg tega gre za »odnos in sistem, ki ideoloških zadevah. Prav institucija, ki je zagovornica samoupravne družbe, je hkra- vzpostavljata številne nove človekove pravice,« in »sistem, ki na področju medčlove- ti edina institucija, v kateri načela samoupravne družbe niso bila nikoli uporablje- ških odnosov naravno vodi v politiko neuvrščenosti« (Vratuša idr. 1979, 876). Ta citat na« (milivojević 1988, 15). Tudi sama vojska ni zanikala svoje oddaljenosti od teh kaže, da je bila pomemben rezultat samoupravljanja infrastruktura za medsebojno načel in s tem povezanih težav. Kot je poudarjeno v zborniku iz leta 1971, posveče- povezanost, usklajevanje ter določeno skladnost in medsebojno zaupanje med različ- nem kulturnemu življenju v JLA, je z nastopom vojaškega roka »poseben problem za nimi družbenimi akterji. Zaradi te infrastrukture so lahko leta 1972 državni organi, mlade v naši samoupravni družbi, zlasti pa za delavce […] predstavljala prekinitev strokovnjaki, organizacije in državljani proti epidemiji črnih koz ukrepali na način, s praksami samoupravljanja […]. Zaradi posebnih okoliščin so možnosti za samou- ki se zdi z današnje perspektive skorajda neverjeten (Vučetić 1979, 180). Prav tako je pravno delovanje vojaka med služenjem vojaškega roka skoraj popolnoma omejene, ta infrastruktura omogočala, da so starši in vojaške oblasti skupaj skrbeli za mlade saj vojak praviloma izvaja določen program dela z vnaprej načrtovano vsebino in moške, ki so služili v jugoslovanski vojski. načinom izvedbe, tako da nima druge možnosti, kot da ta program v celoti in brez Ta usklajenost in povezanost nikakor nista bili absolutni: zgodovina jugoslovan- ugovorov izvede« (Palčok 1971, 111). skega socialističnega projekta je bila polna notranjih konfliktov, kritike obstoječih A če se oddaljimo od centralnosti konceptov osebnih pravic in svoboščin, ki družbenih in političnih odnosov ter nenehnega iskanja alternativ in novih organiza- jih je medtem neoliberalna, individualistična ideologija povsem vzela za svoje, in cijskih oblik. Vendar je bila večina teh alternativ zasnovanih, zamišljenih in zahteva- podrobneje pogledamo učinke togih, strogo predpisanih oblik življenja in organi- nih v okviru infrastrukture, ki jo je zagotavljala država, in znotraj ideoloških obzorij zacije v vojašnicah JLA, lahko ugotovimo, da je JLA kljub organizacijski in formalni jugoslovanskega socializma. Tako so se na primer prakse konceptualne performativ- togosti ter omejenemu repertoarju form – oziroma, natančneje, prav zaradi teh zna- ne umetnosti (ki jih Branislav Jakovljević obravnava v tesni povezavi s konceptom čilnosti – bila del širše jugoslovanske socialistične infrastrukture, ki je omogočala samoupravljanja) razvijale v okviru mreže institucij, ki jih je podpirala država, kot odnose »soodvisnosti, vzajemne družbene odgovornosti in solidarnosti« (Vratuša so Študentski kulturni center (SKC) v Beogradu, Študentski center (SC) v Zagrebu, idr. 1979, 876), pa tudi prepoznavanje sebe in drugih onkraj okvirov vnaprejšnje Študentski kulturni center (ŠKUC) v Ljubljani in Tribuna mladih v novem Sadu (Ja- zaznamovanosti z razredno, etnično ali versko identiteto.14 Ta knjiga razkriva, kako kovljević 2021, 264). so monotone, ponavljajoče se, ritualizirane in performativne forme, toge hierarhije Jakovljević se v svoji študiji osredotoča na oblike estetskih praks in družbene in strogo predpisani protokoli, ki so strukturirali resničnost vojaškega roka v JLA, organizacije. Kot pravi, so »kratek čas po dogodkih leta 1968 protagonisti in pod- zagotavljali okvir, v katerem so lahko radikalno različni moški živeli skupaj in »kot porniki konceptualizma tudi v jugoslovanskih državno financiranih umetnostnih ustanovah procesno umetnost in samoupravljanje videli kot prepletena, s čimer so, 14 Še en pomemben element te infrastrukture je bil amaterizem: amaterske prakse v okviru to- kot je bilo le mogoče, zbližali dva pola širokega polja 'performansa': na eni strani varn, amaterskih klubov, delavskih in ljudskih univerz ter kulturnih centrov, v katere so bili umetnostno prakso, ki je bila na splošno razumljena kot 'neproduktivna', in na dru- vključeni različni segmenti jugoslovanskih državljanov, so v največji možni meri združevale gi industrijsko proizvodnjo« (Jakovljević 2021, 23). Za Jakovljevića je konceptualna relativizirale in izpodbijale razredne delitve. Zahodno razumevanje amaterizma je vezano na dva načina produkcije (umetniško in industrijsko), zlasti pomembno pa je, da so poleg tega tudi performativna umetnost najboljši primer samoupravljanja, medtem ko JLA skupaj kategorije zasebnega prostora in prostega časa; jugoslovanski amaterizem pa je, kot poudarja s policijo in (komunistično) partijo vidi na nasprotnem polu, saj naj bi bile te usta- filozof in sociolog rudi Supek, združeval dve običajno nasprotni družbeni težnji: individualno kreativno izražanje na eni strani ter pripadnost kolektivu na drugi (Supek 1974). je bilo le mogoče« (Jakovljević 2021: 5) blizu drug drugemu, pa tudi zmožnost teh nastanek določenih čustev, identifikacij in imaginacij.16 Kot pravi maria Todorova, form, da so generirale čustva solidarnosti, naklonjenosti, ljubezni in prijateljstva. je pomen Williamsovega koncepta v tem, da emancipira »komponento učinkovanja škega roka, katerega cilja sta bila nacionalna kohezija in homogenizacija. Kljub temu in uporabe njegove zapuščine je pomembno prepoznati tudi, da skupni družbeno in politično pomembni in relevantni afekti ne bi mogli obstajati brez infrastrukture, ki pa specifična časovnost, iz katere opazujemo življenje potem služenja vojaškega roka povezuje institucije in zelo različne posameznike ter jim omogoča skupne vizije druž- v JLA, ponuja dragoceno perspektivo – ne le za razumevanje pretekle izkušnje »so- be in imaginacijo prihodnosti. Če se tega zavedamo, lahko čustva in njihove učinke v cializma v njegovi resnično obstoječi obliki« (Jakovljević 2021, 20), temveč tudi za socializmu in obdobju po njem obravnavamo kot rezultat in hkrati dejavnik političnih soočanje z našo lastno tesnobno, razdrobljeno sedanjostjo, v kateri si ni mogoče in družbenih odnosov. S takšnim pristopom lahko presežemo še vedno prevladujoči skupaj zamišljati prihodnosti. njene vojske so bili v tej knjigi v središču mojega zanimanja. Jugoslavija še zdaleč ni plast – afektivno infrastrukturo« (Todorova 2020, 172; gl. tudi Sharma & Tygstrup 2015, 2). A zlasti za socializem kot zgodovinsko obdobje ter za način razumevanja bila edina država, ki se je lotila velikopoteznega projekta obveznega služenja voja- Ta čustva in njihovi učinki v obdobju po razpadu socialistične Jugoslavije in družbene realnosti, saj poleg družbene in materialne infrastrukture uvaja še tretjo mikroanalitični okvir in omejujočo osredotočenost na individualna življenja in su- Če se podrobno posvetimo omejenemu razponu performativnih oblik in nači- bjektivitete (Todorova 2020, 174). Tak pristop nam omogoča, da o socialističnih in nom, na katere te omogočajo in proizvajajo čustva v nadzorovanem, togem institu- postsocialističnih čustvih, vključno s tistimi, ki so bila značilna za služenje vojaškega cionalnem kontekstu JLA, v izoliranih in ograjenih prostorih vojašnic, ter njihovem roka v JLA, razmišljamo kot o učinkih konkretnega delovanja emancipatornega poli- tihem, a močnem življenju potem v postjugoslovanskem obdobju, lahko jugoslovan- tičnega projekta, onkraj depolitizirajočih interpretativnih okvirov nostalgije, melan- ski socializem in eno od njegovih temeljnih institucij spoznamo s perspektive, ki holije in preteklosti. priznava kompleksnost življenj subjektov in oblik organizacije, ki jih pogosto radi in brez alternative. različnimi moškimi in ženskami prek razrednih, verskih, etničnih, kulturnih, soci- alnih in izobrazbenih meja, je bilo ključnega pomena za jugoslovanski socializem in Ta knjiga se osredotoča na čustva, ki subtilno, a vztrajno postavljajo pod vprašaj samoupravljanje kot njegovo temeljno organizacijsko načelo. Takšna infrastruktura vnaprejšnjo določenost sedanjosti in neizogibnost zgodovinskih tokov, ter tako raz- ni nič manj pomembna v naši sedanjosti, prikrajšani za utopične vizije prihodnosti, kriva infrastrukturo, ki je v času socializma omogočala in osmišljala ta čustva ter sedanjosti, v kateri nas globalni neoliberalizem ob podpori držav, ki zanemarjajo do- zagotavljala njihovo ohranjanje tudi v času poznejših dramatičnih premikov. Z opo- stojanstvo, zdravje in varnost svojih državljanov, drži zamejene v razdrobljene sfere, zarjanjem na pomen te infrastrukture za čustva želim razširiti polje naše pozornosti s kljubujejo širokim zgodovinskim tokovom in nočejo sprejeti za samoumevno tega, kolektivnost na podlagi soodvisnosti, vzajemne odgovornosti in solidarnosti, pa tudi povezanosti, prepoznavanja ter čustev naklonjenosti, ljubezni in prijateljstva med zelo kar je v času po tragičnem propadu socialističnega projekta predstavljeno kot fiksno homogeniziramo: socializma, vojske in moških. razkrije se nam pogled na sile, ki Ustvarjanje materialne, družbene in politične infrastrukture, ki je omogočala opredeljene z identitetnimi kategorijami. na to opozarja Silvia federici, ko govori o strukture občutenja (angl. the structure of feeling), koncepta, ki ima pomembno vlogo tem, kakšne skupnosti potrebujemo v sedanjosti in za prihodnost: »'Skupnost' ni mi- pri preučevanju družbenega izkustva v povezavi s političnimi, družbenimi in eko- šljena kot zaprta realnost, kot skupina ljudi, ki jih povezujejo izključno interesi, ki jih nomskimi spremembami in s katerim je raymond Williams opisal »določeno lastnost ločujejo od drugih, kot to velja za skupnosti, zasnovane na podlagi vere ali narodnosti, družbenega izkustva in odnosov, zgodovinsko ločeno od drugih lastnosti, ki dajejo občutek določene generacije oziroma obdobja« Williams 1985, 131, 133), na konkretni 16 Po drugi strani pa ruth Wilson Gilmore o infrastrukturi čustev govori v kontekstu črnske družbenopolitični okvir, ki je to strukturo občutenja omogočal. 15 To infrastruktu-radikalne tradicije. S tem konceptom želi opozoriti na načine, na katere se materializirajo ro razumem kot skupek političnih, družbenih in materialnih pogojev, ki omogočajo ideologija in dejanja, ki jih čustva omogočajo ali omejujejo. Kot pravi, je infrastruktura ču- stev »temelj zavesti, čvrst, a ne statičen, ki določa našo zmožnost, da izberemo in prepozna- mo, tako s čustvi kot z mišljenjem, dane možnosti, medtem ko se vedno znova odločamo za 15 Za primere analiz, ki se osredotočajo na strukturo občutenj, gl. Bonfiglioli 2020a; 2020b; genealogije osvoboditve – v času našega življenja […] in tudi znotraj generacij in med njimi« Strangleman 2003; Todorova 2020. (Gilmore 2022, 490). ampak kot kakovost odnosov, načelo sodelovanja in odgovornosti do drugih, do ze- mlje, gozdov, morij in živali« (federici 2010, 289). obvezna, hierarhična in visoko strukturirana izkušnja služenja vojaškega roka v državi, ki je razpadla v grozljivem nasilju, morda ni najprimernejši kraj za iskanje orodij za vzpostavljanje alternativ in odpiranje kolektivnih prostorov, potrebnih za zamišljanje prihodnosti, ki bo temeljila na drugačnih predpostavkah od tistih, ki za- znamujejo našo sedanjost. navsezadnje pri vsaki vojski mlade ljudi učijo, kako ubijati. na to nas spomnijo vedno znova, in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nekdanji vojaki JLA tragično pokazali, da jugoslovanska vojska pri tem ni bila nobena izjema. Toda če si prizadevamo za »izobraževanje za kolektivno upravljanje in prepoznavanje zgodovine kot kolektivnega projekta, kar je nemara glavna žrtev neoliberalne dobe kapitalizma« (federici 2010, 289) in hkrati predpogoj za povrnitev izgubljene zmo- žnosti utopične imaginacije, nam lahko pogled nazaj – na socialistično vojsko, ki je vztrajala pri združevanju radikalno različnih ljudi in ustvarila infrastrukturo, v kateri so lahko ti ljudje živeli, ustvarjali prijateljstva in skrbeli drug za drugega, neomejeni z razredno, statusno in etnično pripadnostjo, v kateri so lahko slikali, fotografirali, brali in celo pisali pesmi, podobne haikuju – pomaga preizpraševati meje naših lastnih obzorij mogočega in predstavljivega. biblioGrafija abram, sandi. 2013. »na koži pisana jugoslavija: Tetovaže iz jugoslavenske narodne armije i naracije s poviješću oslikanog tijela«. etnološka tribina 36, št. 43: 65–80. ahlbäck, anders. 2016. manhood and the making of the military: Conscription, military service and masculinity in finland, 1917–39. farnham: ashgate. akrivou, kleio in lorenzo Todorow di san Giorgio. 2014. »a dialogical conception of habitus: allowing human freedom and restoring the social basis of learning«. frontiers in human neuroscience 8: 1–4. al-Qazzaz, ayad. 1973. »army and society in israel«. pacific sociological review 16, št. 2: 143–65. andersson, kjerstin. 2008. »constructing Young masculinity: a case study of heroic discourse on violence«. Discourse and society 19, št. 2: 139–61. appadurai, arjun. 1997. »The colonial backdrop«. afterimage 24: 4–7. archer, rory, igor duda in paul stubbs, ur. 2016. social inequalities and Discontents in Yugoslavia. london: routledge. arns, inke in sylvia sasse. 2015. »subversive affirmation: on mimesis as a strategy of resistance«. v: nsk from kapital to Capital, ur. Zdenka badovinac, eda čufer in anthony Gardner. ljubljana/cambridge: moderna Galerija/miT press, 266–276. arsenijević, damir. 2010. forgotten future: The politics of poetry in Bosnia and herze- govina. baden-baden: nomos verlaggesellschaft. arsenijević, damir. 2010a. »a politics of memory and knowledge production in bos- nia and herzegovina: The case for studije jugoslavije«. v: Conflict and memory: Bridging past and future in (south east) europe, ur. Wolfgang petritsch in vedran dzihic. baden-baden: nomos verlaggesellschaft, 215–223. avšič, jaka. 1967. »Za enakopravnost slovenskega jezika«. Jezik in slovstvo 3: 96–97. avšič, jaka. 1969. »o poveljevalnem jeziku nob slovenije«. Jezik in slovstvo 4: 97–103. avšič, jaka. 1986. »pismo zvezni ustavni komisiji«. Časopis za kritiko znanosti 91/92: 23–41. baer, Ulrich. 2022. spectral evidence: The photography of Trauma. cambridge: miT press. batinić, jelena. 2015. Women and Yugoslav partisans: a history of World War ii resistance. cambridge: cambridge University press. bebler, anton. 1992. »political pluralism and the Yugoslav professional military«. v: The Tragedy of Yugoslavia: The failure of Democratic Transformation, ur. jim seroka in vukasin pavlovic. london: routledge, 105–140. bebler, anton. 1993. »socialist countries of eastern europe: The old orders crumble«. bourdieu, pierre. 1990. The logic of practice. stanford: stanford University press. v: The new Conscientious objection: from sacred to secular resistance, ur. charles bourdieu, pierre. 2005. The social structures of the economy. cambridge: polity press. moskos in john Whiteclay chambers ii. oxford: oxford University press, 167–174. bell, catherine. 1992. ritual Theory, ritual practice. oxford: oxford University press. aesthetics of parody reveal about contemporary political culture in the West«. boyer, dominic in alexei Yurchak. 2010. »american stiob: or, What late-socialist benjamin, Walter. 2002. The arcades project. cambridge: belknap press. Cultural anthropology 25, št. 2: 179–221. berdahl, daphne. 2010. »Goodbye, lenin! aufwiedersehen Gdr: on the social life of brinkema, eugenie. 2014. The forms of the affects. durham: duke University press. socialism«. v: post-Communist nostalgia, ur. maria Todorova in Zsuzsa Gille. ox- brocks, christine. 2008. Die bunte Welt des krieges: Bildpostkarten aus dem ersten Welt-ford: berghahn books, 177–189. krieg 1914–1918. essen: klartext. bernstein, basil. 2003. Class, Codes and Control (volume i: Theoretical studies Towards buden, boris. 2009. Zone des Übergangs: vom ende der postkommunismus. frankfurt am a sociology of language). london: routledge. main: suhrkamp. bertsch, Gary k. 1977. »ethnicity and politics in socialist Yugoslavia«. annals of the buden, boris. 2015. »children of post-communism«. v: Welcome to the Desert of post-american academy of political and social science 433: 88–99. socialism: radical politics after Yugoslavia, ur. srećko horvat in igor štiks. london: bhabha, homi. 1984. »of mimicry and man: The ambivalence of colonial discourse«. verso, 123–139. october 28: 125–133. bugarski, ranko. 1996. Jezik u društvenoj krizi. beograde: čigoja štampa. bieber, florian. 2008. »The role of the Yugoslav people’s army in the dissolution of Yu- butler, judith. 1990. Gender Trouble: feminism and the subversion of identity. new York: goslavia: The army without a state«. v: state Collapse in south-eastern europe: new routledge. perspectives on Yugoslavia’s Disintegration , ur. lenard j. cohen in jasna dragović- soso. West lafayette, in: purdue University press, 301–132. cahn, naomi r. in fionnuala d. ni aolain. 2010. »Gender, masculinities and Transition in conflicted societies«. new england law review 44, št. 1: 101–123. bilić, bojan, ur. 2016. lgbt activism and europeanisation in the post-Yugoslav space: on the rainbow Way to europe candiotto, laura in roberta dreon. 2021. »affective scaffoldings as habits: a pragma- . london: palgrave macmillan. tist approach«. frontiers in psychology 12: 1–14. bjelajac, mile. 1999. Jugoslovensko iskustvo sa multietničkom armijom 1918–1991. beograd: Udruženje za društvenu istoriju. carrier, james G. 1999. »people Who can be friends: selves and social relationships«. blackman, lisa. 2013. »habit and affect: revitalizing a forgotten history«. Body and berg, 21–38. v: The anthropology of friendship, ur. sandra bell in simon coleman. oxford: society 19, št. 2/3: 186–216. blackmar, elizabeth. 2001. »modernist ruins«. american Quarterly 53, št. 2: 324–339. publishing. coates, jennifer. 2003. men Talk: stories in the making of masculinities. malden: blackwell blitz, brad k. 2006. »statelessness and the social (de)construction of citizenship«. cole, laurence. 2014. military Culture and popular patriotism in late imperial austria. Journal of human rights 5: 453–479. oxford: oxford University press. bloch, ernst. 1986. The principle of hope, vol. 1. cambridge: miT press. cvetkovich, ann. 2003. an archive of feelings. durham: duke University press. bloch, maurice. 1974. »symbols, song, dance and features of articulation: is religion das, santanu. 2002. »‘kiss me, hardy’: intimacy, Gender and Gesture in first World War an extreme form of Traditional authority?«. european Journal of sociology 15, Trench literature«. modernism/modernity 9: 51–74. št. 1: 54–81. bonfiglioli, chiara. 2020. Women and industry in the Balkans: The rise and fall of the ficer Corps deák, istván. 1992. Beyond nationalism: a social and political history of the habsburg of-, 1848–1918. oxford: oxford University press. Yugoslav Textile sector. london: i. b. Tauris. deakin, frederick William. 1971. The embattled mountain. london: oxford University press. bonfiglioli. chiara. 2020a. »post-socialist deindustrialisation and its Gendered struc- ture of feeling: The devaluation of Women’s Work in the croatian Garment indus- dedić, nikola. 2016. »Yugoslavia in post-Yugoslav artistic practices: or, art as …«. try«. v: post-Yugoslav Constellations: archive, memory, and Trauma in Contemporary labor history 61: 36–47. Bosnian, Croatian, and serbian literature and Culture, ur. vlad beronja in stijn falski, maciej. 2019. »Who has the right to decide: pula and the problem of demilita- vervaet. berlin: de Gruyter, 169–190. rized Urban Zone«. philological studies—literary research 12, št. 9: 135–148. de kosnik, abigail. 2016. rogue archives: Digital Cultural memory and media fandom. federici, silvia. 2010. »feminism and the politics of the commons in an era of primitive cambridge: miT press. accumulation«. v: uses of a Whirlwind: movement, movements, and Contemporary derrida, jacques. 1995. »archive fever: a freudian impression«. radical Currents in the united states, ur. craig hughes, stevie peace in kevin van Diacritics 25, št. 2: 9–63. meter. oakland: ak press, 283–293. didi-huberman, Georges. 2013. podobnost prek stika: arheologija, anahronizem in mod-ernost odtisa feldman, allen. 2004. »memory Theaters, virtual Witnessing, and the Trauma-aesthet- . prevod mojka Žbona. ljubljana: studia humanitatis. ic«. Biography 27, št. 1: 163–202. dimitrijević, bojan. 2017. Jugoslavenska narodna armija u hrvatskoj i sloveniji 1945–1968. Zagreb: despot infinitus. feuchtwang, stephan. 2010. »ritual and memory«. v: memory: histories, Theories, De- bates, ur. susannah radstone in bill schwartz. new York: fordham University dimitrijević, branislav. 2017. »in-between Utopia and nostalgia, or how the Worker be- press, 281–298. came invisible on the path from shock-Worker to consumer«. v: nostalgia on the move foucault, michel. 1980. »body/power«. v: power/knowledge: selected interviews and oth- , ur. mirjana slavković in marija Đorgović. beograd: muzej jugoslavije, 30–41. er Writings 1972–1977, ur. colin Gordon. new York: pantheon, 55–62. dota, franko. 2017. Javna i politička povijest muške homoseksualnosti u socijalističkoj hrvatskoj (1945–1989) foucault, michel. 1983. »The subject and power«. v: michel foucault: Beyond structural- . doktorska disertacija, Univerza v Zagrebu. ism and hermeneutics, ur. hubert l. dreyfus in paul rabinow, 2. izdaja. chicago: dragojević, mila. 2019. amoral Communities: Collective Crimes in the Time of War. ithaca: University of chicago press, 208–226. cornell University press. fraser, erica l. 2019. military masculinity and postwar recovery in the soviet union. To- droit, r. p. in T. ferenczi. »The left hand and the right hand of the state«. intervju s pier- ronto: University of Toronto press. rom bourdieujem. variant 32, https://www.variant.org.uk/32texts/bourdieu32.html. Gal, susan. 2002. »a semiotics of the public/private distinction«. Differences 13, št. 1: 77–95. dukovski, darko. 2011. povijest pule. pulj: nova istra. dumančić, marko. 2023. »he Who does not serve is not fit for a Wife: The problems Transformations. The example of Zagreb’s Workers’ University«. Galjer, jasna in sanja lončar. 2019. »socially engaged architecture of the 1950s and its of military service and late socialist masculinity in 1980s Yugoslavia«. The soviet 42: 194–222. etnološka tribina and post-soviet review 50: 91–118. Galton, francis. 1883. inquiries into human faculty and its Development. london: mac- duplančić, Goran. 2021. Vojna. Zagreb: barbatus. millan. Đurić, dubravka. 2020. »radical poetic practices: concrete and visual poetry in the Garb, maja in ljubica jelušič. 2005. »The cultural Gap between the military and the par- avant-garde and neo-avant-garde«. v: impossible histories: historical avant-gardes, ent society in slovenia«. Contributions to Conflict management, peace economics neo-avant-gardes and post-avant-gardes in Yugoslavia, 1918–1991 , ur. dubravka and Development 2: 171–192. Đurić in miško šuvaković. cambridge: miT press, 64–95. Gatalo, veselin. 2009. slika sa uspomenom. sarajevo: mauna-fe. dzenovska, dace. 2020. »emptiness: capitalism without people in the latvian country- side«. american ethnologist 47, št. 1: 10–26. Georgiescu, diana. 2016. »between Trauma and nostalgia. The intellectual ethos and Generational dynamics of memory in postsocialist romania«. südosteuropa 64, edensor, Tim. 2012. industrial ruins: spaces, aesthetics and materiality. oxford: berg. št. 3: 284–306. eichler, maya. 2012. militarizing men: Gender, Conscription, and War in post-soviet rus- Ghodsee, kristen. 2014. »Tale of ‘Two Totalitarianisms’: The crisis of capitalism and the sia. stanford: stanford University press. historical memory of communism«. history of the present 4, št. 2: 115–142. el-shaarawi, nadia in maple razsa. 2019. »movements upon movements: refugee and activist struggles to open the balkan route to europe«. Gilmore, ruth Wilson. 2022. abolition Geography: essays towards liberation. london: verso. history and anthropology 30, št. 1: 91–112. Ginzburg, carlo. 1993. »microhistory: Two or Three Things That i know about it«. Criti- horvat, srećko in igor štiks, ur. 2015. Welcome to the Desert of post-socialism: radical poli- cal inquiry 20, št. 1: 10–35. tics after Yugoslavia. london: verso. Goffman, erving. 1961. hunt, nancy rose. 2016. a nervous state: violence, remedies, and reverie in Colonial asylums: essays on the social situation of mental patients and other inmates Congo. durham: duke University press. . Garden city: anchor books. Gombač, boris m. 2005. hunt, nancy rose. 2020. »afterlives: a Trajectory and the curatorial Turn«. allegra lab, na drugi strani: odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov ob slovenski samosvojitvi leta 1991 https://allegralaboratory.net/afterlives-a-trajectory-and-the-curatorial-turn. . ljubljana: Založba Zrc. Gordon, avery. 2008. ibson, john. 2006. picturing men: a Century of male relationships in everyday american Ghostly matters: haunting and the sociological imagination. min- photography . chicago: University of chicago press. neapolis: University of minnesota press. ignjatijević, marija, bojan elek in marija pavlović. 2020. naoružavanjem protiv bele kuge, Grandits, hannes. 2008. »dynamics of socialist nation-building: The short-lived pro- gramme of promoting a Yugoslav national identity and some comparative per- za bezbednosnu politiku, https://bezbednost.org/wp-content/uploads/2020/11/ kriminala i korupcije: stavovi građana o bezbednosti. beograd: beogradski centar spectives«. Dve domovini 27: 15–28. naoruzanje-03.pdf. Grlić, rajko in ante Tomić. 2006. karaula: scenarij. Zaprešić: fraktura. ingesson, Tony. 2010. »conscription, citizenship, and democracy«. oxford research Gržinić, marina. 2003. »štravs’ photographic incarnations«. v: encyclopedia of politics. oxford: oxford University press, https://oxfordre.com/ Jane štravs: photographic incarnations politics/view/10.1093/acrefore/9780190228637.001.0001/acrefore-9780190228637- , ljubljana: Založba Zrc, 7–9. e-1909. hadžić, miroslav. 2000. »The army’s Use of Trauma«. v: road to War in serbia: Trauma and Catharsis isakjee, arshad, Thom davies, jelena obradović-Wochnik in karolína augustová. 2020. , ur. nebojša popov. budimpešta: central european University press, 509–534. »liberal violence and the racial borders of the european Union«. antipode 52, št. hadžić, miroslav. 2001. sudbina partijske vojske. beograd: samizdat b92. 6: 1751–1773. hadžijski, ivan. 1970. »psichologiya na voennata disciplina«. v: optimistichna teoriya na ivančić, viktor, hrvolje polan in nemanja stjepanović. 2019. killing Culture. köln: nashiya narod. sofija: otechestvo. forum Zfd. halilovich, hariz. 2014. »reclaiming erased lives: archives, records and memories in jackson, david. 1990. unmasking masculinity. london: Unwin hyman. post-War bosnia«. archival science 14, št. 3/4: 231–247. jakovljević, branislav. 2021. učinki odtujitve. performans in samoupravljanje v Jugoslaviji, halilovich, hariz. 2017. 1945–1991. ljubljana: maska. kako opisati srebrenicu/Writing after srebrenica. sarajevo: buybook. hallama, peter. 2021. »men and masculinities under socialism: Toward a social and jameson, frederic. 2016. »an american Utopia«. v: an american utopia: Dual power cultural history«. and the universal army, ur. slavoj Žižek. london: verso, 1–96. aspasia 15: 1–20. jan, radoslav. 1971. »o problemima kulturnog života u sloveniji«. v: kulturni život u hamber, brandon. 2007. »masculinity and Transitional justice: an exploratory essay«. Jna, ur. voja vukićević, beograd: politička uprava državnog sekretarijata za naro- international Journal of Transitional Justice 1, št. 3: 375–390. dnu odbranu, 100–107. hayes, particia in iona Gilburt 2020. »other lives of the image«. kronos 46: 10–28. : 1960–1997 janjatović, petar. 1998. ilustrovana Yu rock enciklopedija. beograd: Geopoetika. herzog, dagmar, ur. 2009. Brutality and Desire: War and sexuality in europe’s Twentieth jansen, stef. 2010. »of Wolves and men: postwar reconciliation and the Gender of inter- Century. basingstoke: palgrave macmillan. national encounters«. Focaal 57: 33–49. hirsch, marianne. 2022. family frames: photography, narrative, and postmemory. cam- jelača, dijana, maša kolanović in danijela lugarić, ur. 2017. The Cultural life of Capital- bridge: harvard University press. ism in Yugoslavia: (post)socialism and its other. basingstoke: palgrave macmillan. hofman, ana. 2020. »disobedient: activist choirs, radical amateurism, and the politics jones, ellen. 1985. red army and society: a sociology of the soviet military. boston: allen of the past after Yugoslavia«. ethnomusicology 64, št. 1: 89–109. and Unwin. jullien, françois. 2014. on the universal, the uniform, the Common and Dialogue between krylova, anna. 2010. soviet Women in Combat: a history of violence on the eastern Front. Cultures. cambridge: polity press. cambridge: cambridge University press. kalinin, il’ya. 2012. »Ugnetennye dolzhny Govorit’ (massovyi prizyv v literaturu i kulić, vladimir. 2018. »orientalizing socialism: architecture, media, and the represen- formirovanie sovetskogo sub’ekta, 1920e–nachalo 1930kh Godov)«. v: praktiki tations of eastern europe«. architectural histories 6, št. 1, https://journal.eahn.org/ vnutrennei kolonizatsii v kul’turnoi istorii rossii [practices of internal colonization article/id/7546. in the cultural history of russia], ur. alexander etkind, il’ya kukulin in dmitry kurtović, larisa. 2019. »an archive to build a future: The recovery and rediscovery of Ufel’man. moskva: novoe literaturnoe obozrenie, 587–663. the history of socialist associations in contemporary bosnia-herzegovina«. his- kardov, kruno, lidija knežević in nives rogoznica, ur. 2014. tory and anthropology 30, št. 1: 20–46. kome pripadaju bivše vojne nekretnine? iskustva prenamjene u hrvatskoj. Zagreb: centar za mirovne studije— lasch, cristopher. 1991. The True and only heaven: progress and its Critics. new York: norton. Zavod za sociologiju filozofskog fakulteta u Zagrebu. le normand, brigitte. 2021. Citizens without Borders: Yugoslavia and its migrant Workers kingston, mark. 2009. »subversive friendships: foucault on homosexuality and social in Western europe. Toronto: Toronto University press. experimentation«. foucault studies 7: 7–17. lindenberger, Thomas. 2015. »eigen-sinn, domination and no resistance«. Zeitgeschichte kirn, Gal. 2019. Partisan ruptures: self-management, market reform, and the spectre of so- Digital, https://docupedia.de/zg/lindenberger_eigensinn_v1_en_2015. cialist Yugoslavia. london: pluto press. lowenthal, david. 1985. The past is a foreign Country. cambridge: cambridge University kirn, Gal. 2022. partizanski protiarhiv: o umetniških in spominskih prelomih jugoslovanskega press. noB. ljubljana: maska. lüdtke, alf ur. 1995. The history of everyday life: reconstructing historical experiences knežević, anto. 2001. »inhabitants of the proud bosnia: The identity of the european and Ways of life. princeton: princeton University press. native muslims«. islamic studies 40, št. 1: 133–149. luerhman, sonja. 2011. secularism soviet style: Teaching atheism and religion in a volga kogovšek, neža in brankica petković ur. 2010. Brazgotine izbrisa: prispevek h kritičnemu republic. bloomington: indiana University press. razumevanju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva republike slovenije. ljubljana: macdougall, david. 2006. The Corporeal image: film, ethnography, and the senses. princ- mirovni inštitut. eton: princeton University press. koleva, daniela. 2002. Biografija i normalnost. sofia: lik. macleish, kenneth T. 2013. making War in fort hood: life and uncertainty in a military komelj, miklavž. 2012. »The function of the signifier ‘Totalitarianism’ in the constitu- Community. princeton: princeton University press. tion of the ‘east art’ field«. v: retracing images: visual Culture after Yugoslavia, ur. mandić, dušan. 2014. »kratek diskurz o slikarstvu«. v: vojak D. m. (private D. m.): Die daniel šuber in slobodan karamanić. leiden: brill, 55–79. Welt ist schön/svet je lep/The World is Beautiful, ur. mateja podlesnik. ljubljana: korošec, Tomo, stanko petelin, stane suhadolnik, polde štukelj in jože švigelj. 1977. mestna galerija ljubljana, 137–139. vojaški slovar. ljubljana: partizanska knjiga. marković, Zvezdan. 2007. Jugoslovanska narodna armada 1945–1991. ljubljana: Založba koselleck, reinhart. 2004. defensor. futures past: on the semantics of historical Time . new York: columbia University press. martin, brian joseph. 2011. napoleonic friendship: military fraternity, intimacy, and sex- kratz, corinne. 2002. uality in nineteenth-Century france. hanover: University press of new england. The ones That are Wanted: Communication and the politics of repre- sentation in a photographic exhibition. berkeley: University of california press. matošević, andrea in Tanja petrović ur. 2020. Duh pruge: Zbornik radova o knjizi e. p. krebs, ronald r. 2011. Thompsona. beograd: fabrika knjiga. fighting for rights: military service and the politics of Citizenship. ithaca: cornell University press. mazzarella, William. 2015. »Totalitarian Tears: does the crowd really mean it?«. Cul- tural anthropology 30, št. 1: 91–112. kruglova, anna. 2017. »social Theory and everyday marxists: russian perspectives on epistemology and ethics«. Comparative studies in society and history 59, št. 4: 759–785. mbembe, achille. 1992. »provisional notes on the postcolony«. africa 62, št. 1: 3–37. mbembe, achille. 2002. »The power of the archive and its limits«. v: refiguring the ar- Fiction. charlottesville: University of virginia press. chive, ur. carolyn hamilton, verne harris, jane Taylor, michele pickover, Graeme oružane snage socijalističke federativne republike Jugoslavije. [brez datuma]. beograd: reid in razia saleh, dordrecht: springer, 19–27. novinsko-izdavačka ustanova narodna armija. knežević, jelena in vesna mijatović vujić ur. 2017. umetnička zbirka Doma vojske srbije. palčok, Zoran. 1971. »Uloga aktivne kulturne djelatnosti u procesu prilagođavanja beograd: medija centar »odbrana«, 2017. društvenoj sredini«. v: kulturni život u Jna, ur. voja vukićević. beograd: politička mikulan, krunoslav in emil smutni. 2016. partizanska vojska i Jugoslovenska armija 1941– uprava, 108–118. 1953. Zagreb: despot infinitus. pankhurst, donna. 2013. »post-War backlash violence against Women: What can ‘mas- miletić, branko b. 2022. »predvojnička obuka u jugoslaviji 1948–1958«. istorija 20. veka culinity’ explain?«. v: Gendered peace: Women’s struggles for post-War Justice and 40, št. 1: 129–148. reconciliation, ur. donna pankhurst. london: routledge, 293–320. milićević, aleksandra. 2006. »joining the War: masculinity, nationalism and War par- pantelić, ivana. 2013. »Yugoslav female partisans in World War ii«. Cahiers Balkaniques ticipation in the balkans War of secession, 1991–1995«. nationalities papers 34, št. 41: 239–250. 3: 267–287. patterson, patrick h. 2011. Bought and sold: living and losing the Good life in socialist milivojević, marko. 1988. »The Yugoslav people’s army: The political dimension«. Brad- Yugoslavia. ithaca: cornell University press. ford studies on Yugoslavia 13, University of bradford. pedwell. carolyn. 2021. revolutionary routines: The habits of social Transformation. miljački, ana. 2018. »once Upon a Time in Yugoslavia«. avery review 35, http://www. montreal: mcGill-Queen’s University press. averyreview.com/issues/35/once-upon-a-time. milojević, ivana. 2012. »Transforming violent masculinities in serbia and beyond«. v: petrović, Tanja. 2010. »officers without an army: memories of socialism and everyday strategies in post-socialist slovenia«. v: remembering utopia: The Culture of every- peace psychology in the Balkans: Dealing with a violent past while Building peace , ur. day life in socialist Yugoslavia , ur. breda luthar in maruša pušnik. Washington: olivera simić, Zala volčič in catherine r. philpot. new York: springer, 57–73. new academia, 93–118. milošević, Zoran. 1988. »prilog proučavanju vojnog pitanja u slovenačkom programu petrović, Tanja. 2010a. »nostalgia for the jna? remembering the army in the former civilnog društva«. politička misao 25, št. 4: 94–104. Yugoslavia«. v: post-Communist nostalgia , ur. maria Todorova in Zsuzsa Gille. ox- moll, nicolas. 2016. »a positive hero for everyone? The memorialization of srđan aleksić ford: berghahn books, 61–81. in post-Yugoslav countries«. Contemporary southeastern europe 3, št. 1, https://uni- pub.uni-graz.at/cse/periodical/pageview/1886938. petrović, Tanja. 2010b. »When We Were europe: socialist Workers in serbia and Their moran, mary h. 2010. »Gender, militarism, and peace-building: projects of the postcon- membering Communism: Genres of representation nostalgic narratives – the case of the cable factory Workers in jagodina«. v: re-, ur. maria Todorova. new York: flict moment«. annual review of anthropology 39: 261–274. social science research council, 127–153. mouzelis, nicos p. 1971. »on Total institutions«. Sociology 5, št. 1: 113–120. petrović, Tanja. 2012. Yuropa: Jugoslovensko nasleđe i politike budućnosti u postjugoslov- naylor, kenneth. 1992. »The sociolinguistic situation in Yugoslavia, with special em- enskim društvima. beograd: fabrika knjiga. in celia hawkesworth. columbus: slavica, 80–92. petrović, Tanja. 2014. »mourning the lost modernity: industrial labor, europe, and phasis on serbo-croatian«. v: language planning in Yugoslavia, ur. ranko bugarski (post) Yugoslav post-socialism«. v: mirroring europe: ideas of europe and europe- nenadović, aleksandar. 1989. razgovori s kočom. Zagreb: Globus. anization in Balkan societies, ur. Tanja petrović. leiden: brill, 91–113. niarchos, catherine. 1995. »Women, War and rape: challenges facing the international petrović, Tanja. 2015. »portraits of Yugoslav army soldiers: between partisan and pop- Tribunal for the former Yugoslavia«. human rights Quarterly 17, št. 4: 649–690. culture imagery«. v: partisans in Yugoslavia: literature, film and visual Culture, niebhur, robert. 2004. »death of the Yugoslav people’s army and the Wars of succes- ur. miranda jakiša in nikica Gilić- bielefeld: Transcript, 137–156. sion«. polemos 7, št. 1/2: 91–106. petrović, Tanja. 2016. »Toward an affective history of Yugoslavia«. filozofija i društvo onyeoziri, Gloria nne. 2011. shaken Wisdom: irony and meaning in postcolonial african 27, št. 3: 504–520. pine, frances. 2018. »inside and outside the language of kinship: public and private shevchenko, olga. 2009. Crisis and the everyday in post-socialist moscow. bloomington: conceptions of sociality«. v: reconnecting state and kinship, ur. Tatjana Thelen in indiana University press. erdmute alber. philadelphia: University of pennsylvania press, 87–107. sivakumaran, sandesh. 2007. »sexual violence against men in armed conflict«. euro- plato. 2000. The republic. cambridge: cambridge University press. pean Journal of international law 18, št. 2: 253−276. podlesnik, mateja. 2014. »die verkehrte Welt/sprevrnjeni svet«. v: vojak D. m. (private slavković, mirjana in marija Đorgović, ur. nostalgia on the move. beograd: museum of D. m.): The Welt ist schön/svet je lep/The World is Beautiful. ljubljana: mestna galerija Yugoslavia. ljubljana, 5–12. smith, Tom. 2020. Comrades in arms: military masculinities in east German Culture. požgaj-hadži, vesna. 2014. »language policy and linguistic reality in former Yugosla- oxford: berghahn books. via and its successor states«. interfaculty 5: 49–91. søndergaard, dorte marie. 2002. »poststructuralist approaches to empirical analysis«. radišić, Đorđe. 1973. vojaki—likovni umetniki (katalog razstave). ljubljana: mestna galerija. international Journal of Qualitative studies in education 15: 187–204. radovanović, milorad. 2004. planiranje jezika i drugi spisi. novi sad: izdavačka knjižarnica sontag, susan. 1977. On Photography. new York: farrar, straus, Giroux. Zorana stojanovića. spaskovska, ljubica. 2021. »The ‘heteroglossia’ of loss: memory, forgetting and (post) rajković, ivan. 2020. »future snatchers and Their Tactics«. etnološka tribina 50, št. 43: Yugoslav citizenship«. v: Cultures and politics of remembrance: southeast european 20–23. and Balkan perspectives, ur. naum Trajanovski, petar Todorov, biljana volchevska in ljupcho s. risteski. skopje: forum Zfd, 35–40. ranković, aleksandar. 2024. Transformation at the margins? (anti-)militarism and sexual- ity in late Yugoslavia. doktorska disertacija, Univerza na dunaju. spiegelman, art. 2003. maus: Zgodba o preživetju, ii: in tu so se začele moje težave. lju- bljana: Založba Zrc. rexepi, piro. 2018. »arab others at european borders: racializing refugees along the balkans route«. stergar, rok in Tamara scheer. 2018. »ethnic boxes: The Unintended consequences of ethnic and racial studies 41, št. 12: 2215–2234. habsburg bureaucratic classification«. nationalities papers 46, št. 4: 575–591. richter, Gerhard. 2011. afterness: figures of following in modern Thought and aesthetics. new York: columbia University press. stilinović, mladen, bieke cattoor in bruno de meulder. 2013. »mapping the realms of the soldiers: cartographies of military landscapes in skopje and bitola«. prispe- rusinow, dennison. 2003. »The Yugoslav idea before Yugoslavia«. v: Yugoslavism: histo- vek na konferenci virtual City and Territory, rim, https://upcommons.upc.edu/ ries of a failed idea, 1918–1992, ur. dejan djokić. london: hurst, 11–26. handle/2099/16387. samuel, raphael. 1994. Theatres of memory: past and present in Contemporary Culture. lon- stoler, ann laura. 2013. »introduction«. v: imperial Debris: on ruins and ruination, ur. don: verso. ann laura stoler. durham: duke University press, 1–35. scarboro, cristofer. 2016. »living after the fall: contingent biographies in post-socialist stover, William j. 1976. »The armed forces and nation building: revolutionary socialist europe«. südosteuropa 64, št. 3: 277–283. Theory and praxis in china«. Journal of Contemporary asia 6, št. 3: 323–333. schroer-hippel, miriam. 2017. Gewaltfreie männlichkeitsideale: psychologische perspektiven strangleman, Tim. 2017. »deindustrialisation and the historical sociological imagina- auf zivilgesellschaftliche friedensarbeit. berlin: springer. tion: making sense of Work and industrial change«. sociology 51, št. 2: 466–482. schwenkel, christina. 2020. Building socialism: The afterlife of east German architecture in stubbs, paul. 2020. »The emancipatory afterlives of non-aligned internationalism«. urban vietnam. durham: duke University press. rosa luxemburg stiftung, https://www.rosalux.de/en/publication/id/41631/the- scott, david. 2014. omens of adversity: Tragedy, Time, memory, Justice. durham: duke Uni- emancipatory-afterlives-of-non-aligned-internationalism. versity press. supek, rudi. 1974. »sociološki značaj amaterizma«. kultura 26: 8–16. sekula, allan. 1986. »The body and the archive«. october 39: 3–64. sztandara, magdalena. 2019. »expired places and forgotten people: spatial and Tem- sharma, devika in frederik Tygstrup, ur. 2015. structures of feeling: affectivity and the poral practices of military homeless people in serbia«. Time and society 28, št. 2: study of Culture. berlin: Walter de Gruyter. 521–542. štiks, igor. 2020. »activist aesthetics in the post-socialist balkans: resistance, rebel- vojnici – likovni umetnici 1974. katalog razstave. beograd: Galerija doma jugoslovenske naro- lion, emancipation«. Third Text 34, št. 4/5: 461–479. dne armije. vratuša, anton, david atlagić in velimir Gugoski, ur. 1979. Enciklopedija samoupravljanja. beograd: savremena administracija, izdavački centar komunist. štravs, jane. 2003. photographic incarnations. ljubljana: Založba Zrc. Tagg, john. 1988. The Burden of representation: essays on photographies and histories. am- vljanja. vratuša, anton, david atlagić in velimir Gugoski, ur. 1979. enciklopedija samoupra-beograd: savremena administracija, izdavački centar komunist. herst: University of massachusetts press. vučetić, radina. 2022. nevidljivi neprijatelj: variola vera 1972. beograd: službeni glasnik. Taylor, karin in hannes Grandits. 2010. »Tourism and the making of socialist Yugoslavia«. v: vukićević, voja. 1971. »koherentnost nacionalnih kultura u kulturnom životu jna«. Yugoslavia’s sunny side: a history of Tourism in socialism (1950s–1980s) , ur. hannes Grandits in karin Taylor. budimpešta: central european University press, 1–30. v: kulturni život u Jna, ur. voja vukićević. beograd: politička uprava državnog sekretarijata za narodnu odbranu, 93–99. Theidon, kimberly. 2009. »reconstructing masculinities: The disarmament, demobi- vukušić, iva. 2022. serbian paramilitaries and the Breakup of Yugoslavia: state Connec- lization, and reintegration of former combatants in colombia«. human rights tions and patterns of violence. london: routledge. Quarterly 31, št. 1: 1–34. Thompson, edward palmer. 1947. The railway: an adventure in Construction. london: temporary syria Wedeen, lisa. 1999. ambiguities of Domination: politics, rhetoric, and symbols in Con-. chicago: University of chicago press. Yugoslav-british association. Weidman, amanda. 2014. »anthropology and voice«. annual review of anthropology 43: 37–51. Tikhomirov, alexey. 2017. »The Grammar of Trust and distrust under state socialism af-ter stalin: an introduction«. Wetherell, margaret. 2012. affect and emotion: a new social science understanding. Journal of modern european history 15, št. 3: 313–329. london: sage. Todorova, maria. 2020. imagining utopia: The lost World of socialists and europe’s margins, White, luise. 2004. »civic virtue, Young men, and the family: conscription in rhodesia, 1870s–1920s. london: i. b. Tauris. 1974–1980«. international Journal of african historical studies 37, št. 1: 103–121. Tomić, ante. 2003. ništa nas ne smije iznenaditi: roman. Zaprešić: fraktura. Williams, raymond. 1985. marxism and literature. oxford: oxford University press. Trachtenberg, alan. 1989. reading american photographs. new York: hill and Wang. Willis, deborah. 1999. »a search for self: The photograph and black family life«. v: The fa- Ugrešić, dubravka. »an archaeology of resistance«. v: The age of skin: essays, ur. du- milial Gaze, ur. marianne hirsch. hanover: University press of new england, 107–123. bravka Ugrešić. rochester: open letter books, 221–236. Wilmer, franke. 2002. The social Construction of men, the state, and War: identity, Con- van dijck, josé. 2007. flict, and violence in the former Yugoslavia. london: routledge. mediated memories: personal Cultural memory in the Digital age. stanford: stanford University press. Yurchak, alexei. 2003. »soviet hegemony of form: everything Was forever, Until it Was velikonja, mitja. 2008. no more«. Comparative studies in society and history 45, št. 3: 480–510. Titostalgija: študija nostalgije po Josipu Brozu. ljubljana: mirovni inštitut. Yurchak, alexei. 2006. everything Was forever until it Was no more: The last soviet Gen- eration. princeton, nj: princeton University press. verdery, katherine. 2015. »socialist societies: anthropological aspects«. international encyclopedia of the social and Behavioral sciences, druga izdaja, zv. 22: 849–853. Zagorac, Đuro. 1990. Jovanka. beograd: aiZ dosije. vojnici – likovni umetnici Zimmermann, Warren. 1996. origins of a Catastrophe: Yugoslavia and its Destroyers— 1966 . katalog razstave. beograd: Galerija doma jugoslovenske narodne armije. america’s last ambassador Tells What happened and Why. new York: Times books. vojnici – likovni umetnici Žarkov, dubravka. 2007. The Body of War: media, ethnicity, and Gender in the Break-up 1968 . katalog razstave. beograd: Galerija doma jugoslovenske narodne armije. of Yugoslavia. durham: duke University press. vojnici – likovni umetnici Žerdin, ali. 2007. Generali brez kape: Čas odbora za varstvo človekovih pravic. ljubljana: krtina. 1972 . katalog razstave. beograd: Galerija doma jugoslovenske narodne armije. Žilnik, Želimir in boris buden. 2013. uvod u prošlost. novi sad: kuda. imensko in sTvarno kaZalo Adagio v d-molu, 87, 114 afekt, 22, 29–30, 32, 38–39, 52, 72–73, 77, 96, 179–180, 199, 219 agresija, 33, 90 Ahlbäck, Anders, 53–54 Ajdovščina, 101 aktivisti, 22, 155 gibanja LGBT, 24 levičarski, 57 mirovni, 24 Albanci, 17, 60, 76, 91, 106, 149, 151, 160, 176, 185, 190–191, 208 nasilje proti, 107 vojaki JLA, 18, 61, 155 zatiranje, 61 zločini proti, 18 Albinoni, Tomaso, 87, 114 alegorija, 165-167 Aleksić, Srđan, 157, 205 Alžirija, 58 amaterizem, 23, 78, 109, 217 ambulanta, 93, 111, 156, 191 Ameriška utopija, 79 amoralne skupnosti, 146 Amsterdam, nizozemska, 203 Antifašistični svet za narodno osvoboditev Jugoslavije (AVnoJ), 41 antifašizem, 110, 121. Glej tudi protifašizem arabski državljani, 60 arhiv, 21–24, 26–27, 38, 130, 182, 199 afektivni, 27, 209 digitalizacija, 24 fotografski, 149, 196 mirovnega gibanja, 25 arhivar-aktivist, 23 Arena (Pula), 105 Arsenijević, Damir, 170 Atomsko sklonište, 105–106 Auschwitz, 132 avtobiografija, 51, 137, 151, 174 avtoriteta, 24–25, 119, 128–130 vojska, 46, 107–108, 125 avtomatska puška, 89. Glej tudi orožje avtonomija, 18, 42, 48, 53, 58, 125, 127–128, 134, 148–149, 153, 213 avtonomna pokrajina, 41–42 Avšič, Jaka, 68–69 Azra, 105 Balkanalije, 174 banalnost, 27, 35, 123–124 Banožić, mario, 212 Baretić, renato, 208 Barović, Vladimir, 163 cepljenje, 211, 213–214 Batajnica, Srbija, 18 civilisti, 102, 104–105, 107, 112, 126, 151 bataljon, 153 oblačila, 106–107, 148, 175, 184, 203 begunci, 59, 166 civilno služenje vojaškega roka, 44 Bela Crkva, Srbija, 87 Coates, Jennifer, 46, 51 Beograd, Srbija, 17–18, 24, 49, 65, 83, 87, 99, 101, 109, 127–128, 139, 145–146, 149, 155–156, 163–166, CoUrAGe (Kulturna opozicija – razumevanje kulturne dediščine disidentstva v nekdanjih 168, 173, 182, 189–190, 202–203, 208, 211, 213, 216 socialističnih državah), 32 Benjamin, Walter, 31, 124, 199 covid-19, 39, 211 Beqiri, Gjylter, 66 Cvetkovich, Ann, 27 Berlin, nemčija, 75 cinizem, 28–29, 48. Glej tudi stiob Bernstein, Basil, 120, 193 cirilica, 160, 165, 208 Bileća, Bosna in Hercegovina, 104 bilokacija, 52 čas, 18, 20, 22, 24, 27, 31, 34–36, 38, 50, 86, 143, 146, 184, 199, 207, 213 biografija, 24, 38, 51–54, 65, 113, 160, 170–171, 184, 201–206 biografski, 52 brisanje, 162 družbeni, 22 častnikov, 163 ekonomija, 86 etnična identiteta, 54, 160, 201 katastrofe, 141, 156, 206 moška, 70, 172, 209 liminalni, 107 nemških generalov, 114 med zajtrkom in kosilom, 87 »normalna«, 24, 51, 70, 72 minevanje, 35, 86–87, 200–201 odvzeta, 169, 171 mirnodobni, 131 pot, 203 nenadzorovan, 93 preoblikovanje, 38 nestrukturiran, 93 rekonstrukcija, 24, 201 po hladni vojni, 214 sploščevanje, 31, 38, 130, 162, 174, 179 po politični katastrofi, 32, 35–36, 54, 81, 153, 176, 197, 199 trajektorija, 202 po prekomandi, 86, 93 Bitola, makedonija, 104 po razpadu Jugoslavije, 38, 57, 78, 81, 140, 179, 197, 214, 218 bizarnost, 35, 73. Glej tudi nadrealnost politični, 32 Bjelovar, Hrvaška, 67, 75, 93, 108, 111, 113 pred tragedijo, 81, 85, 107 Blažić, Sergio, 106 prosti, 74, 86, 90, 93, 96, 102, 109, 113, 185, 217 bližina, 48, 197 »tekoči«, 199 Bližnji vzhod, 200 v izolaciji, 53 Bloch, maurice, 119–120, 128–129, 199 v JLA, 35, 51–52, 87, 88, 117, 136, 140, 146, 171, 174, 184–185, 191, 200–201, 206, 209 Bocinov, Dragoljub, 163 zapravljen, 53, 74 Bogatić, Srbija, 200 zasebni, 217 bolečina, 35, 78, 107, 157, 159, 160, 170, 200, 203, 208, 211 zunaj vojašnic, 102 bombardiranje, 103 čas potem, 21, 24, 31–33, 38, 161–162, 168, 170, 172, 179, 197, 199 nATo, 18, 24, 157, 159, 200, 205 častnice, 66 Bond, James, 74 častniki, 19, 43, 45, 50, 59, 63, 66–67, 69, 70, 72, 83, 87–88, 92–93, 104–105, 107, 111–113, 129, Bourdieu, Pierre, 96, 119, 215 130, 143, 145, 155, 162, 164, 169, 185–186, 191 Borski rudnik, Srbija, 18 avtoriteta, 108, 128 Bosanska Krupa, Bosna in Hercegovina, 123 biografije, 163 Brando, marlon, 136 bosanski, 166 Brešan, ivo, 162 filmske upodobitve, 162–163 Brešan, Vinko, 162 hrvaški, 168 brezrazrednost, 80, 81 jugoslovanski, 80 bratstvo, 60, 188, 194 osvobodilne vojske Kosova, 53 bratstvo in enotnost, 30, 36–37, 39, 59, 69, 126–128, 151 otroci, 99 Broz, Jovanka, 65 slovenski, 68, 85 Bubanj Potok, Srbija, 89 srbski, 18, 151, 162–163 Bubanj spominski park (niš), 121 časopis, 51, 115, 129 Buden, Boris, 79, 190, 214 Borba, 59, 145 Buzov, Tomo, 145, 156, 163, 168, 169 članek, 23, 59 Dogovori, 66 Front, 101 vojaških sodišč, 67 ilustracija, 121 v zahodnoevropskih državah, 60. Glej tudi gastarbajterji Le Monde, 129 združeno, 215 Naša vojska, 66 demobilizacija, 64 New York Times, 129 demokratična načela, 47 stenski, 74, 93, 109 Devedeseta: Rečnik migracija, 203 tiskani, 93 Dežulović, Boris, 168 Vestnik, 64 Dimitrijević, Dejan, 71, 190, 203 vojaški, 69 disciplina, 22–23, 36, 43, 47, 51, 83–85, 90, 99, 108, 119, 148, 179, 188, 212, 217 Časopis za kritiko znanosti, 69 diskontinuiteta, 52, 207 časovnost, 21, 45, 48, 52, 80, 218 diskoteka, 105, 106 čast, 58, 70–71, 127–128, 144, 175, 194 diskurz, 72, 96, 181 četniki, 83 akademski, 44 človekove pravice, 144, 216 avtoritativni, 29–30, 39 Čovjek koji nije mogao šutjeti, 168 človekovih pravic, 70, 144 črne koze, 211, 213, 216 dehomogenizacija, 34 črnska radikalna tradicija, 219 hegemonski, 180–181 čustva, 21–22, 27, 37, 48–49, 114, 115, 140, 174, 179, 194, 197, 218. Glej tudi afekt ideološki, 122, 181 arhivi, 22, 27 javni, 168 infrastruktura, 218–219 o enakopravnosti jezikov v JLA, 69 moška, 51, 196 o nacionalni suverenosti, 168 postsocialistična, 219 o nacionalnih interesih, 70 prijateljstva, 34, 36, 81, 194, 197, 205, 218 politični, 44 travma, 51 ritualizirani, 30, 124, 126 vezi, 39, 47, 194, 205 distopija, 22, 199 zadržanost, 196 DnK življenja potem, 27 identifikacija, 171 vzorec, 170 Ćosić, Svetlana, 66 Doboj, Bosna in Hercegovina, 176 dokumentarni film, 74, 101, 113, 159, 176, 187, 188 Dalmacija, Hrvaška, 45, 209 dom vojske, 43, 104–105, 109, 111. Glej tudi kulturni dom darovanje krvi, 78 Doon internatska šola (indija), 188 Deakin, William, 83 Dostojevski, fjodor, 93, 114 Dedek mraz, 99 Dota, franko, 66–67 dediščina Dozvolite da se obratimo, 50 disidentstva, 32 Dragojević, mila, 146 JLA, 49 Drina, 156 jugoslovanskega socializma, 23 druga svetovna vojna, 19, 23, 28, 32, 41–42, 44–45, 57, 58, 60, 64–66, 72, 83–85, 93, 99, protifašističnega boja, 23 109–110, 114, 121–123, 132, 157 zgodovinska, 41 Drugovi, 100 delitev, 136, 167, 201 družbenost, 29, 37, 52 etnična, 30, 81 družina, 17, 35, 44, 46, 48–49, 51, 59, 66, 70–72, 81, 83, 91, 93, 104, 119, 130–133, 135, 144, jezikovna, 30, 81 146, 157, 164, 168, 171–174, 189–190, 202–203, 207, 213, 215 spolna, 30 album, 71, 140, 149, 170, 172 razdredna, 30, 81, 217 fotografija, 130–131, 133, 140, 173 delo, 29, 33, 39, 109, 111, 145–146, 184, 217 zgodovina, 49, 174 afektivno, 30 Drvar, Bosna in Hercegovina, 176 enotnost, 73, 77 državljanska vojna, 20, 83 etnografsko, 35 državljanstvo fizično, 91 jugoslovansko, 42, 59, 61, 63–64, 67 povezanost, 72 nadnacionalno, 64 prostovoljno, 23 socialistično, 42 skupinsko, 111 vojska, 57 terensko, 113 Državni sekretariat za narodno obrambo, 68 Dubrovnik, Hrvaška, 205–206 federacija, 80, 41–44, 68 Dukovski, Darko, 102 federici, Silvia, 57, 219–220 Duplančić, Goran, 151 feuchtwang, Stephan, 119 Durmitor, Črna Gora, 53 film, 46–47, 50, 74, 75, 80, 101–102, 111–113, 127, 136, 139–140, 162, 164–168, 187, 207 dokumentarni, 74, 101, 113, 159 Đakovica, Kosovo, 211 hollywoodski, 113 Đakovo, Hrvaška, 200 hrvaški, 162 igrani, 101 edmonton, Kanada, 191, 202 izobraževalni, 101 ekonomija jugoslovanski, 32, 46, 75, 162 časa, 86 kratki, 101, 141, 168 skrbi, 38, 92 kritični, 108 solidarnosti, 38, 92 postjugoslovanski, 162 egalizarizem, 23, 61 propagandni, 101 eiffelov stolp, 24 slovenski, 162 eigen-sinn, 28 »subverzivni«, 101 ekstrateritorialno načelo, 43–44, 49, 68 televizijski, 136 emancipacija, 27, 44, 57, 66, 219 forma, 22–23, 119, 132, 141, 179 empatija, 104 apropriacija, 28, 124 enakopravnost, 37, 60, 61, 68, 81 hipernormalizirana, 29 jezikov, 68–69 in afekt, 27, 179, 181, 217–218 enakost, 36–37, 48, 60, 70, 73, 81, 97, 100, 141, 205 hegemonska, 180–181 Enciklopedija samoupravljanja, 215–216 kolektivna, 180 etičnost, 37, 117. Glej tudi moralnost monotona, 181, 197, 209, 217 etničnost, 146, 150, 163, 166, 170, 176, 188, 203 omejena, 117, 120, 130, 179, 181–182, 217 čiščenje, 21, 59, 159, 176 performativna, 27, 128, 179, 197, 217 delitev, 30, 81 predvidljiva, 119, 128 država, 43, 144 razkroj, 151 enklava, 17, 21 reprodukcija, 28 identiteta, 37–38, 42, 78, 144, 160, 168, 175, 217 ritualizirana, 27–30, 120, 125, 128, 130, 179–181, 188, 193, 197, 217 kategorije, 117 standardizirana, 22, 28, 120, 181–182, 197, 209 klasifikacija, 206 uniforma, 117 meje, 49, 59, 219 forman, miloš, 75 napetost, 18, 44, 81, 200 fotografija, 23–24, 27, 46, 66, 71, 93, 95, 109, 111, 115, 123–124, 129, 137, 141, 148, 149–150, 155, nasilje, 18, 35, 145, 200 168, 173–175, 179, 182, 187, 188, 193, 196–197, 203, 207, 209 okolje, 19, 57, 59, 73 album, 71–72, 149 ovire, 48 družinska, 130–131, 133, 140, 173 poreklo, 54, 141, 163 partizanska, 132 pripadnost, 23, 32, 37, 42, 60, 77, 125, 141, 144, 146, 151, 160, 169, 175–176, 179, 189, 201, 205, 220 portret, 131, 133, 140, 146, 149, 172, 188 razlike, 23, 53, 70, 77, 79, 151 razstava, 34, 93, 185–187, 203–204 raznolikost, 60 reportažna, 151 skupina, 20, 41–42, 60, 146, 149, 156, 208 spominek, 132 skupnost, 17, 58, 146 spontanost, 148, 193 spopad, 44 Srebrenica, 169–172 vojna, 35, 78 s spominom, 137–140 etnizacija, 37–38, 78, 141, 146, 150, 175–176, 201, 206 studio, 119, 130, 132, 134–139, 149, 151, 173, 174, 193, 208 etnografija, 35, 47 vojaška izkaznica, 99, 149 etnonacionalizem, 38, 43–44, 59. Glej tudi nacionalizem vojna, 147 evropska unija, 32, 200 foucault, michel, 119–120, 194, 196 Front, 101 facebook, 136, 175, 200, 208 fakulteta za promet, 71 Galton, francis, 149 fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, 64 gastarbajterji, 60, 91, 187 fašizem, 84, 121 Gatalo, Veselin, 137–138 generalštab JLA, 24, 84–85 identiteta, 33, 41, 219 genocid, 169, 170–172, 208 etnična, 37–38, 42, 78, 144, 160, 168, 217 muzej, 171 jugoslovanska, 42, 45 Gešovski, Saško, 153, 169 kulturna, 146 Gilmore, ruth Wilson, 219 lažna, 139 gimnazija, 153–154 nacionalna, 41 glasba, 87, 154, 189 politična, 146 alternativna, 74 razredna, 37, 78, 217 narodna, 49, 127 uprizarjanje, 132 novokomponirana, 50 verska, 54, 160, 217 pop, 50 vojaška, 100 rock, 74 zamenjava, 140 romska, 113 ideologija, 28–29, 32, 42, 44, 64, 67, 87, 96, 105, 123–124, 132, 134, 136, 144, 167, 180–181, glasbenik, 99–100, 109 188, 196, 217, 219 Glavović, Alen, 157, 205 bratstva in enotnosti, 36–37, 126 gledališče, 48, 50, 113, 165 državna, 48, 71–72, 119, 183 Globoder, Srbija, 99 hegemonska, 180–181 Glogovac, Kosovo, 18 individualistična, 217 Goce Delčev, makedonija, 169 izčrpanost, 39 Godina, Karpo Aćimović, 101–102, 107, 111, 140 jugoslovanskega socializma, 47–48, 72, 85, 136, 162, 183, 216 Goffman, erving, 53, 99 kolektivistična, 48 Gombač, Boris m., 145 komunistična, 180–181 Gombač, Jure, 107, 153, 157 neoliberalna, 217 Good Bye, Lenin!, 167 socialistična, 28–29, 48, 59 Gornja radgona, 64 tranzicijska, 214 Gračanica, Kosovo, 17 ilić, Saša, 155 grafični roman, 174. Glej tudi strip infrastruktura, 42, 96, 141, 214, 219 Grlić, rajko, 127, 164–167 afektivna, 218–219 Gržinić, marina, 52, 148, 150–151, 182 čustev, 219 Guderian, Heinz, 93 družbena, 219 Gustinčić, Andrej, 167 državna, 61, 216 ideološka, 52 Hadžić, miroslav, 31, 163 institucionalna, 39, 52, 144 Hadžijski, ivan, 99 in samoupravljanje, 216 haiku, 220 jugoslovanskega socializma, 23, 47, 72, 78, 217 Halilović, Hariz, 87, 111, 156–157, 171–172, 191 materialna, 72, 219 Halimović, Dženana, 169–172 politična, 219 Herceg novi, Črna Gora, 126 uničena, 39 heterotopija, 70, 78, 81 vojaška, 200 hierarhija, 31, 57, 60, 80, 83–85, 88, 113, 119, 127, 130, 136, 144, 149, 217, 220 vojaškega roka, 73, 76–78, 93, 219 higiena, 47, 84, 87, 93 za čustva, 218 hiperestetika, 188 integralno jugoslovanstvo, 142 hipernormalizacija, 29, 124 interni internacionalizem, 215 hladna vojna, 144, 214 intimnost, 35, 42, 46, 120, 193–194, 196–197 Hollywood, 113, 136 ironija, 28–29, 65, 126, 128, 137–139. Glej tudi stiob homogenizacija, 31, 34, 59, 144, 218 irWin, 121, 124 homoseksualnost, 66 istra, 102, 105, 108, 163 v JLA, 66–67 ivančna Gorica, 209 Hoti, ibrahim, 211 izbrisani, 164 hrana, 19, 49, 88, 92, 114, 151, 190, 191, 203 izenačevalec, 73, 96, 100, 117, 197. Glej tudi veliki izenačevalec humor, 28, 49, 137, 139, 162, 165, 167, 176. Glej tudi šale izgradnja naroda, 42, 57, 64 izobraževanje, 23, 64, 78, 80, 101, 215, 220 ibson, John, 188, 193, 196–197 med vojaškim rokom, 36, 58, 61, 86 identifikacija, 28, 32, 47, 117, 124–125, 144, 146, 160, 168, 171, 175–176, 181, 185, 188, 219 srednješolsko, 64 izolacija, 43, 53, 191. Glej tudi osamljenost raznolikost, 60, 70, 117 izraelska vojska, 59–60 skupni, 36, 91 izredne razmere, 18, 155, 164 slovenski, 17, 20, 65, 68, 69, 102, 165 izseljevanje, 19, 159, 215 sporazumevalni, 70 srbohrvaški, 17, 68–70, 91, 93, 151, 190 Jackson, David, 51 šablonski, 165, 179 Jajce, Bosna in Hercegovina, 41 totalitarni, 180 Jakovčić, eugen, 169 ustavni, 69 Jakovljević, Branislav, 215–218 v vojski, 68–69, 127 Jakovljević, David, 154, 213 vojaški, 126 Jakovo, Srbija, 87 »jezikovni problem«, 68 Jameson, fredric, 22, 79–81 Jevremović, Goran, 145, 155 Janjatović, Petar, 65 JLA (Jugoslovanska ljudska armada) Jansen, Stef, 206 Albanci, 18, 61, 155 Janša, Janez, 85 homoseksualnost, 66–67 Jarani, 74, 80, 159, 187, 207 jezik, 68–69, 127 javna radiotelevizija, 215 naborništvo, 70, 80, 104, 211 javno zdravje, 171, 211 popularna kultura, 45–46, 50–51 javni prostor, 146, 157, 211 Slovenci, 69, 85 javni prevoz, 105 ženske, 63–67 jaz, 35, 115 Jonuzi, elmaz, 17–21, 34–35, 52, 107, 151, 157, 191 civilni, 109 Jovandić, Đoko, 65 družbeni, 115 Jovanović, Vladan, 143 fotografirani, 148, 185 Jugoslavija krepostni, 202 amaterizem, 23, 78, 109, 217 javni, 180 države naslednice, 164, 167, 211–212 moralni, 202 interni internacionalizem, 215 navadni, 37 mladinske delovne akcije, 43, 72–73, 77 neuniformirani, 113, 128 moškost, 34, 47 novi, 99 neuvrščenost, 39, 42, 44, 57, 59, 78, 215, 216 osebni, 115 ohranitev, 44 razdvojenost, 114 politični sistem, 61 uniformirani, 37, 81, 101, 109, 114 popularna kultura, 45 zasebni, 180 pravna obravnava homoseksualnosti, 66 Jergović, miljenko, 52 razhod z ZSSr, 58, 85 Jevnikar, marko, 209 razpad, 33, 42–44, 52, 69, 125, 144, 146, 151, 160, 162–163, 165, 190, 200, 208 jezik, 35, 51, 68, 72, 77, 100, 121, 128, 130, 144, 167, 180, 190, 199, 211. Glej tudi narečje samoupavljanje, 23, 39, 42–44, 57, 59, 64, 78, 85, 127–128, 215–217, 219 albanski, 17 slovenska kritika, 69, 124 delitev, 30, 81 spomin, 33–34 enakopravnost, 68–69 sprava, 33 hegemonija, 69 ustava, 42, 64, 66, 68–69 konceptualni, 144 zgodovina, 41–43 ljudstva, 180 zgodovinjenje, 27, 31–34 madžarski, 17 zlati časi, 20 materni, 69–70, 78, 203 jugoslovanski črni val, 101 meje, 59 jugoslovanstvo, 42, 60 nacionalni, 68 duh, 43 ovire, 48, 69 izkušnja, 60 »kovačnica«, 59 okolje, 57, 59, 73 integralno, 42 performativni, 126 občutek, 78 pluralnost, 68 politična ideja, 41 politika, 68 pojmovanje, 42 protokol, 22, 45, 128 socialistično, 68 razlike, 70, 77, 79 »zibelka«, 63 Jullien, françois, 117 Kruglova, Anna, 28–29, 49 Jurčak, Aleksej (Yurchak, Alexei), 28–30, 115, 125, 180–181 Kuba, 58 kuhanje, 34, 61, 92, 108–109 Kad sam bio vojnik, 46, 107 kultura, 25, 29, 58, 59, 69, 78, 93, 109, 113, 123, 180, 193 Kakanj, Bosna in Hercegovina, 191 alternativna, 184 Kako je dobro vidjeti te opet, 87 ameriška, 196 Kako je počeo rat na mom otoku, 162 avantgarda, 146 Kaletović, Bahrudin, 154 kontrakultura, 180 kapitalizem, 58, 67, 80 lezbična, 27 ameriški, 113 nacionalna, 43 avtoritarni, 43 popularna, 20, 45–46, 49–51, 136 neoliberalni, 80, 220 punk, 162 odpor, 57 socialistična, 46 pozni, 28, 39 visoka, 50 Karaula uradna, 180 , 127, 164–167 Karlovac, Hrvaška, 113, 154, 173, 209 kulturna produkcija, 23, 29 Kaštel novi, Hrvaška, 156, 168 kulturni dom (klub, center), 23, 43, 78, 93, 104–105, 109, 113, 121, 156, 216, 217 katolištvo, 60, 160, 183 kulturni spomin, 27 Kelmendi, Aziz, 18 Kurti, Albin, 211 Kurtović, Larisa, 22–23, 215 Kavadarci, makedonija, 153 kulturno besedilo, 27 Kentrić, Samira, 174 književnost, 47, 50, 84, 155 liminalnost, 49, 51, 102, 107, 148, 151, 193, 196–197 Lošinj, Hrvaška, 71, 74, 76, 94, 114, 190, 203–205 knjižnica, 46, 49, 69, 78, 93, 113–114, 149 ljubezen, 23, 31, 123, 165, 172, 190, 196, 218–219 Kolašin, Črna Gora, 49 Ljubljana, 19, 25, 34, 49, 61, 64–66, 69, 74, 77, 102, 106, 113, 120–121, 123–124, 145–146, kolektivnost, 22–25, 28–30, 34, 36, 39, 46–49, 57–58, 72–73, 78–81, 86, 89, 100, 108, 121, 130, 150–151, 153–155, 160, 162, 168, 182–185, 203, 216 144, 168, 180, 199, 209, 214–215, 217, 219–220 ljudska milica, 83 Koleva, Daniela, 70–71 Lora vojaško pristanišče (Split), 157 kolonialnost, 17, 28, 31 Lüdtke, Alf, 28 Komunistična partija Jugoslavije, 43, 83, 85, 216 Lugarić, Božidar, 34, 61, 71, 73, 189–190, 201–202, 205, 208 komunizem, 66–67, 71, 79, 83–84, 180–181, 214 kino, 74, 102–105, 157 Lačni Franz, 64–65, 113 Le Monde , 129 Kitajska, 58 Lenin, Vladimir iljič, 29, 167 Knin, Hrvaška, 153, 202 Kikinda, Srbija, 50 Laboratorija zvuka braće Vranešević, 102 Kerempuh gledališče (Zagreb), 165 koncentracijsko taborišče, 132, 156–157, 160 Luthar, oto, 74, 76, 87, 89, 91–93, 136, 207 Lukić, milan, 156 Auschwitz, 132 kontinuiteta, 21, 24, 51–52, 54, 57, 172, 188, 199, 207 Trnpolje, 35, 156 macLeish, Kenneth, 58, 96 mačkatica, Srbija, 18 niš, 32 macDougall, David, 46, 119, 188 Koordinacijska komisija izvršnega komiteja predsedstva Centralnega komiteja madžari, 91, 166, 176, 185 Zveze komunistov Jugoslavije za uresničevanje ustave SfrJ, 66 majdevac, radosav, 99, 111, 114, 191, 209 koordinate, 48, 52, 188, 214 majur, Srbija, 74 Kosovo, 17–19, 41, 43, 53, 61, 76, 113, 157, 159, 187, 190–191, 200, 208, 211 makedonska Kamenica, makedonija, 153 Ković, Branislav, 189, 200 maltretiranje, 61 Kovin, Srbija, 143 mandić, Dušan, 23, 111, 113, 120–124, 182–185, 190 Kragujevac, Srbija, 18–19, 21, 50, 191 manjača, Bosna in Hercegovina, 89 Krajina, ivica, 189, 200 maribor, 99, 114, 187, 191, 194, 209 Kraljevina Jugoslavija, 41–42 marx, Karl, 83 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, 41, 68 may, Karl, 93 Kranj, 126, 164, 175–176 mazzarella, William, 48 Kratz, Corrine, 140, 149 mediji, 51, 59, 120, 136, 140, 199, 201, 211 Krivolak, makedonija, 89 digitalni, 200 Kršić, Dejan, 136 srbski, 189 mednarodna skupnost, 17 univerzalno, 59, 61, 70, 79–80, 214 mednarodni dan žena, 66 nacionalizem, 23, 33, 42, 153, 201, 206, 213. Glej tudi etnonacionalizem mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (iCTY), 171 Nacionalna klasa, 46 meje, 20, 28, 34, 38, 73, 125, 132, 155, 159, 164, 187, 196, 200, 211, 220 nacizem, 121 etnične, 49, 59, 219 kolaboranti, 32 jezikovne, 59 koncentracijsko taborišče, 32 razredne, 59, 77, 219 nadrealizem, 83–85 meka, Savdska Arabija, 211 nadrealnost, 73, 79, 144, 148, 179, 188 melanholija, 52, 209, 219 narečje, 73. Glej tudi jezik melbourne, Avstralija, 208 skupno, 68 mestna galerija Ljubljana, 182–183 slovensko, 65 milenković, milovan, 74, 135 srbsko, 202 militarizacija, 23, 33, 47–48, 96, 213 narativ, 32–34, 124, 146, 153, 209 milivojević, marko, 43–45, 64, 83, 217 filmski, 38 milivojević, Zoran, 209 nacionalistični, 33 milošević, Slobodan, 18 nacionalni, 163 mirovni inštitut, 25 o dveh evropskih totalitarizmih, 33 mladinske delovne akcije, 72–73, 77 o JLA, 162 množična grobišča, 18, 157, 170–172 o koncu Jugoslavije, 163 mobilizacija, 41, 176, 190, 205, 208, 215 o moškosti, 34 mobilnost, 59 umetniški, 31 montreal, Kanada, 203 uradni moralnost, 20, 23, 37, 48, 66, 73, 77, 80, 141, 144, 149, 151, 175, 188, 197, 202, 205, 206. Glej tudi etičnost zgodovinjenja, 31 mornarica naravna nesreča, 61, 64, 126, 144 ladja, 155 narodnoosvobodilni boj, 109 pehota, 208 narodnoosvobodilno gibanje, 183 uniforma, 99, 110, 155 narodnoosvobodilna vojska, 41, 43–44, 83 vadbišče, 46 nasilje, 31, 33–34, 37–38, 44, 52, 58, 155, 171, 194, 197, 199–200, 208 vojaška, 163 ameriška vojaška baza, 96 mortifikacija, 99, 117 državno, 215 mostar, Bosna in Hercegovina, 50, 137–138, 205 etnično, 18, 35, 44, 145, 200 moškost, 33–34, 47, 51, 71 jugoslovanske vojne, 19, 78, 125, 141, 163–164, 170, 202, 207, 209, 220 alternativna, 47 med vojaki, 58, 60 hegemonska, 47, 206 na Kosovu, 159 ideal, 47–48 spolno, 34 marginalna, 47 srbskih paravojaških sil, 157 militarizirana, 33, 47–48 Naša Lidija je pri vojakih, 64–65, 113, 122 »prava«, 196 Naša vojska, 66, 69 tradicionalna, 72 nATo v (post)konfliktnih kontekstih, 33 bombardiranje, 18, 24, 157, 200, 205 mouzelis, nicos, 46–47, 168 neenakost, 20, 69, 81 mrlak, Anton (Toni), 154, 168 nemška demokratična republika, 47, 51, 167 muslimani, 60, 76, 137, 156, 157, 160, 168, 172, 175–176, 185, 205–206 neodvisnost muzej, 157 država, 73, 200, 209 genocida, 171 Hrvaška, 144–145, 162 spletni, 131 Kosovo, 211 muzej Jugoslavije (Beograd), 203–204 Slovenija, 144–145, 154 muzej moderne umetnosti (new York), 75 umetnik, 121 muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (Ljubljana), 150 neoliberalizem, 159, 219 muzej sodobne umetnosti metelkova (Ljubljana), 146 država, 215 naborništvo, 64, 73, 80, 212 ideologija, 217 mirnodobno, 53 kapitalizem, 80, 220 obvezno, 53, 60, 70, 211 modernost, 215 splošno, 43–44, 57–58, 80, 104, 213 politika, 23 nešković, Vladimir, 160–161 estetika, 132, 134 neuvrščeni (gibanje), 23, 211 gibanje, 57, 63, 109 neuvrščenost, 39, 42, 44, 57, 59, 78, 215, 216 tradicija, 134 New York Times, 129 vojaške operacije, 84 new York, ZDA, 75, 190, 203 vojska, 44–45, 57–58, 83 niš, Srbija, 32, 111, 113, 120–121, 124, 182, 185, 190 partizanke, 65, 123 Ništa nas ne smije iznenaditi, 126, 164 Pasuljanske Livade, Srbija, 89 novi Beograd, Srbija, 77, 168, 194 patriarhat, 33, 70–72, 119, 213 Novi jugoslovanski filmi, 75 Pelc, Lidija, 64, 113, 122 normalna biografija, 24, 51, 70–72 performativnost, 22–23, 27–28, 30, 36, 38, 87, 91, 96, 114–115, 123, 126, 128, 148, 179, 181, 193, 197, 216–218 normalno življenje, 22, 78, 119, 165, 170, 172, 179 Perućac, Srbija, 18 nostalgija, 21, 107, 166, 209, 219 pesem, 49–50, 64–65, 74, 77, 85, 87, 113, 119, 122, 220 Novi fosili, 87 narodna, 50, 65, 71 novi Pazar, Srbija, 19 novokomponirana, 50 novi Sad, Srbija, 156, 216 pop, 50 nSK, 121, 124 za otroke, 50 Petrović, Jelisaveta, 213 O ljubavnim veštinama ili film sa 14,441 kvadratom, 101, 140 Petrovo Selo, Srbija, 18 obred prehoda, 119, 144 Pettan, Svanibor, 94, 113 obuka, 36, 86, 90, 108, 113, 190, 209 Pirot, Srbija, 189 obvezni vojaški rok pismo, 24, 27, 65, 69, 108, 110, 120, 132, 143, 155, 190 ukinitev, 52 pivo, 17–19, 92, 105, 137, 187, 191 Odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov iz JLA, 145 Platon, 79 odtujenost, 59, 79, 99, 114–115, 117, 129, 140, 149, 162 plavanje, 106 oklevanje, 22, 36, 53, 191, 208, 209 Podgorica, Črna Gora, 53, 76, 145, 156. Glej tudi Titograd omejeni kod, 120 policijska ura, 191 ontološki obrat, 180 Poligon C, 93, 95, 111, 115, 149, 185–186, 195–196, 207, 214. Glej tudi osijek opara, Andro Krstulović, 169 Poligon C 1980/1981, 185 organicizem, 144, 159, 163 ponavljanje, 20, 36, 84–86, 89–91, 96, 100, 114–115, 119–121, 124, 127, 132, 155, 179–182, 188, orožje, 25, 44, 46, 60–61, 64, 68, 80, 83–84, 86–89, 93, 95, 137, 145, 155, 156, 159, 185, 191 190, 196, 199, 209, 217 ortopraksija, 119 ponižanje, 37, 117, 159–160 osamljenost, 85, 102. Glej tudi izolacija popis prebivalstva, 42 osebna izkaznica, 171 Popović, Konstantin Koča, 83–85 osijek, Hrvaška, 93, 95, 103, 106, 111, 116, 185–187, 195–196, 214. Glej tudi Pologon C popularna kultura, 20, 45–46, 49–51, 136 osvetnici, 156 populizem, 39, 213–215 osvobodilna vojska Kosova, 53 portret, 29–30, 115, 130, 132, 134–135, 137, 140, 146, 148–151, 169–170, 172, 182, 184, 187 otroci, 46, 71, 102–104, 124, 145, 151, 172, 189–190, 202–203, 214 Glej tudi fotografija častnikov, 99 celopostavni, 133 pesmi, 50 formalni, 137, 185, 188 otroštvo, 50 frontalni, 149 Outsider, 162 individualni, 172 iscenirani, 149 Paldum, Hanka, 49 iva Lole ribarja, 93 Pančevo, Srbija, 71, 190, 203 Leninov, 29 Pankhurst, Donna, 33 skupinski, 110, 141, 172, 186, 188 Panov, mitko, 74, 174, 176, 187–188, 200, 207–208 standardizirani, 136 Paraćin, Srbija, 18 stilizirani, 143 parada, 29–30 studijski, 131, 133, 135–136, 147–148, 188 paravojaške enote, 17, 164, 205 tipizirani, 150 Pariška komuna, 83 Titov, 137 partizani, 45, 65–66, 68, 132 zgodnji, 132–134 boj, 110 Postojna, 34, 50, 104, 189–190 borci, 45, 132 postsocialistični enote, 45, 57, 65, 83, 85, 132, 136 čustva, 219 družba, 215 radež, Tanja, 50 moskva, 20 radić, Lepa, 123 moškost, 33 radio, 71, 119 tranzicija, 214 radovanović, nebojša, 213 posvetilo, 24, 193–194 rakija, 19 potres, 61, 110 rambo Amadeus, 100, 149. Glej tudi Antonije Pušić povelje, 57, 83–84, 86–87. Glej tudi ukaz Rani radovi, 75, 101 pravila službe, 85, 90, 121 razčlovečenje, 99 pravoslavje, 60, 160 razglednica, 23–24, 29–30, 108, 123–124, 126, 130–131, 164, 196, 208–209 Predin, Zoran, 64, 113–114 razlike, 23, 45, 48, 61, 76, 80, 91, 100, 107–108, 136, 149, 188, 205 predvidljivost, 27, 30, 48, 57, 70, 86, 88, 115, 119, 121, 128, 135, 181, 193–194, 199 brisanje, 37, 70, 72–73, 76, 99, 107–108, 115, 117, 125 prekomanda, 36, 86, 93, 209 družbene, 23, 43, 53, 76, 120 premor, 54, 112, 209 ekonomske, 76 pretirana identifikacija, 124–126, 181. Glej tudi stiob etnične, 23, 43, 53, 60, 70, 77, 79, 151, 176 pretirana imitacija, 28 izobrazbene, 43, 53, 76 Priboj, Srbija, 156 jezikovne, 70, 77, 79 pričevanje, 25, 27, 109, 145 politične, 79 prihodnost, 20–24, 37–39, 43, 54, 72–74, 78, 80–81, 117, 141, 159, 166, 170, 175, 179, 189–190, razredne, 23, 70, 77 197, 199, 202, 207, 215 starostne, 90, 190 alternativna, 21, 54 raznolikost, 24, 32, 48, 60– 61, 69–70, 74, 76, 79, 91, 129, 189 izgubljena, 22, 36, 54, 78, 141, 209 jezikovna, 60, 70, 117 mogoča, 38, 159–160, 176, 188, 209 kulturna, 59, 117 neizbežna, 259 radikalna, 48, 81 politična, 144, 214 razred, 23, 30, 47–48, 60–61, 69–70, 73, 77, 80, 141 predstavljiva, 38 boj, 41 pretekla, 27, 159, 208–209 delitve, 81, 217, prijateljstvo, 20–21, 30–32, 34–36, 38, 45–46, 49, 73, 76, 81, 92, 117, 120, 140, 151, 175, 179, zamišljanje, 24, 31–32, 39, 73, 199, 207, 218–220 meje, 59, 77, 219 utopična, 80, 219 identiteta, 37, 53, 77–78, 125, 217, 220 Prijedor, Bosna in Hercegovina, 156, 187 življenje potem, 33, 206–207 realizem, 140 fotografski, 140, 148 prisega, 91, 136, 139, 143 naivni, 124 Priština, Kosovo, 17–18, 157, 191 rekovac, Srbija, 202, 208 Prizren, Kosovo, 50, 113 renger-Patzsch, Albert, 124 Pronađi drugove iz bivše JNA , 175, 200–201 republika Srbska, 43 propaganda, 101, 196, 212 restavracija, 102, 104, 106, 110, 159 prosti čas, 74, 86, 90, 93, 96, 102, 109, 113, 185, 217 revizionizem, 32, 45 prostovoljno delo, 23 revolucija 79 188–191, 193–194, 196–197, 200–202, 205–206, 208–209, 218–220 razstava, 32, 109, 113, 123–124, 146, 172–173, 182–184, 203–204 pobratenje, 81 »idealno«, 193 fotografska, 34, 93, 111, 185 moško, 182, 188, 193, 196 katalog, 109 »nemogoče«, 188, 190 vojaki-umetniki, 109–111 protest, 129 javni, 69 etatistični model, 57 Kosovo, 191 etos, 83 proti JLA, 129, 155 partizanska vojska, 44, 57, 83 Split, 153, 169 politika, 85 v Sloveniji, 151, 155 socialistična, 58 protifašizem, 23, 41–42, 122. Glej tudi antifašizem socialna, 41 protokol, 22, 36, 45, 48, 54, 60, 78, 85–88, 91, 95–96, 115, 128, 132, 136, 181, 197, 217 uporniške enote, 58 Prva proletarska divizija, 45, 83 ribar, ivo Lola, 93 prva svetovna vojna, 131, 194 ritual, 28–31, 36, 85, 88, 97, 119, 144, 165, 179–180, 184, 188–189 Pulj, Hrvaška, 102, 104–106, 108, 155, 163, 190 ritualizacija, 28, 37, 119–120, 123–125, 128–130, 134, 140, 148, 188, 193 punk, 74, 162 roman, 69, 137, 164–167, 174, 185, 208 Pušić, Antonije, 100, 149. Glej tudi rambo Amadeus rommel, erwin, 93 rožna dolina (Ljubljana), 154 sleng, 28, 88–89, 96. Glej tudi žargon rutina, 27, 30, 37, 43, 45, 54, 73, 78–79, 81, 83–86, 88, 91, 95–97, 100, 108, 114, 120, 179–181, Slijepčević, nebojša, 168 185–186, 188–190, 193 Slika sa uspomenom, 137–140 disciplinska, 22, 90 slovesnost, 91, 143, 168 vsakodnevna, 36, 60, 96 Slunj, Hrvaška, 89 rusinow, Dennison, 42 smiselnost, 30–31, 37, 39, 48, 51, 53, 78, 86, 93, 114, 140, 179, 181, 186, 196, 207, 212, 214 Smith, Tom, 46–47, 51, 100, 196 Sabolić, ivan, 121 socializacija, 88, 144 Samarkand, Uzbekistan, 206, 208–209 socializem, 28, 32–33, 39, 42, 47, 49, 77, 81, 86, 121, 143, 160, 180, 182, 194, 212, 219 samocenzura, 165 akterji, 144 samodojemanje, 78 državni, 180 samoobramba, 89, 126 emancipatorni vidiki, 44, 57 samoobvladovanje, 188 ideologija, 72, 136, 162, 180, 216 samoorganizacija, 57, 83, 215, 217 infrastruktura, 218 samorealizacija, 109 izkušnja, 27, 39, 218 samorefleksija, 184 kritika, 124, 151 samoupravljanje, 23, 39, 42–44, 57, 59, 64, 78, 85, 127, 128, 215, 216, 217, 219 politični projekt, 78 Samuel, raphael, 136 politični sistem, 45 sankcije oZn, 203 pozni, 28–29, 124, 180–181 Sarajevo, Bosna in Hercegovina, 64, 66, 73–74, 77, 105, 114, 137, 156, 166, 172–173, 190, 203, 205 spomin, 24–25 Scott, David, 21–22, 48, 144, 159, 209, 214 totalitarizem, 33, 182 segregacija, 17 vzhodnonemški, 167 Senta, Srbija, 87, 108, 111, 156 zgodovinjenje, 31, 34 Sibinovski, Bojanče, 154, 168 zgodovinsko obdobje, 219 sile osi, 83 solidarnost, 30, 32, 38–39, 48–49, 72, 77, 81, 92, 117, 120, 136, 140–141, 151, 167, 179–180, simbol, 43, 121, 126, 137, 146, 160, 183, 184, 185 188, 190, 196–197, 206, 216–219 človečnosti, 157 Sombor, Srbija, 185 ideološki, 136 Sorbona, 83 katolištva, 183 sorodstvo, 72, 77, 131 protivojni, 205 Split, Hrvaška, 77, 107, 145, 153, 163–165, 169, 190 sovjetski, 29–30 splošna ljudska obramba in družbena samozaščita, 43–44, 63–64, 66, 126 uničenja Jugoslavije, 167 spol, 49, 63 vojaških rodov, 72 delitev, 30 Simić, Dejan, 74, 136 nasilje, 34 Sinj, Hrvaška, 74, 105–106, 190 neravnovesje, 67 Skarabej, 131 usmerjenost, 70 Skopje, makedonija, 66, 104, 110, 169 vloga, 65, 71 skrb, 32, 38, 54, 90–93, 96, 144, 151, 179, 186, 190–191, 197, 214, 216, 220 spomenik, 121 skupnost, 17, 72–73, 212–213, 219 spomin, 19, 21, 23–25, 27, 31–35, 38, 45–47, 49–53, 79, 89, 105, 111, 114, 120, 160, 165, afektivna, 30 167, 185, 199 amoralna, 146 fotografije, 132, 136–140 družbenopolitična, 211 industrija, 167 etnična, 58, 146 iz JLA, 130, 137, 139, 193 krajevna, 107 kolektivni, 20 mednarodna, 17 materialni, 172 monoetnična, 43 na socializem, 24–25 monoreligijska, 43 na žrtve vojn, 168–173 podeželska, 65 politika, 33, 214 politična, 215 vizualni, 193 samoupravna, 127–128 vojaški, 132 skupščina spominek, 24, 136, 140, 160 AVnoJ, 41 spontanost, 179 zvezna, 145 organizacija, 57, 83 Slavonski Brod, Hrvaška, 19 fotografija, 148, 193 Svetozarevo, Srbija, 153, 155 sprava, 33, 200–201 svoboda, 43, 102, 107, 121, 180 sram, 67, 70, 171 izguba, 128, 182 Srebrenica, Bosna in Hercegovina, 35, 157, 170–172, 174, 202 odvzem, 189 genocid, 169, 171 omejevanje, 144 razstava, 172–173 osebna, 184 spominsko pokopališče, 171 pomanjkanje, 124 srbohrvaški jezik, 17, 68–70, 91, 93, 151, 190 svoi, 29 St. Louis, missouri, ZDA, 171–172 standardizacija, 22, 37, 117, 119, 132, 193 šah, 93 starši, 50, 71, 73, 92, 101, 110, 119, 126, 136, 143, 145, 153, 157, 162, 173, 191 šale, 49–50, 65, 76, 93, 104, 120, 126, 137, 151, 155, 162, 165, 167, 179, 186, 208. Glej tudi humor odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov iz JLA, 145 Šentvid, 151 odgovornosti, 145 Šibenik, Hrvaška, 162, 208 skrb, 144–145, 216 Študentski center (SC) (Zagreb), 216 Stepinac, Alojzije, 32 Študentski kulturni center (SKC) (Beograd), 216 stiob, 28, 124, 125. Glej tudi pretirana identifikacija Študentski kulturni center (ŠKUC) (Ljubljana), 121, 216 Stojčev, Toni, 153 španska državljanska vojna, 83 Stojko, Tone, 150–151 Šoba, nabojša Šerić, 74, 76, 94, 105–106, 114–115, 190, 203–205 Stover, William J., 58 šola za rezervne častnike, 66 strah, 18, 37, 61, 151, 191, 196, 200–201, 209 Štip, makedonija, 101–102 strip, 70, 151. Glej tudi grafični roman Štravs, Jane, 146–151, 168, 182, 184–185 subjekt, 135, 180, 183, 218 Štrpci, Bosna in Hercegovina, 156, 163, 168 avtonomni, 58 kompleksni, 58 Tagg, John, 149 politični, 188 teritorialna obramba, 44, 64, 154, 168 pozicioniranje, 181 Tešanović, Željko, 208 premestitev, 183 tetovaža, 24, 72, 126, 160–161 razdeljeni, 34 Thompson, edward Palmer, 73 socialistični, 28, 180–181 tišina, 22, 38, 54, 156, 165, 206, 208 umetniški, 184 Tito, Josip Broz, 65, 127–128, 137, 165 nemirni, 49 telesna pripravljenost, 86, 89, 188, 190 oblikovanje, 114 telovadba, 87, 90, 93, 114 liberalni, 48 tank, 89, 111, 129, 137 uniformirani, 30, 181 Titograd, Črna Gora, 74, 76, 87, 89, 93, 156. Glej tudi Podgorica subjektiviteta, 28, 36, 38, 52, 97 Titov Veles, makedonija, 50, 159, 175, 187, 207–208 združenega dela, 215 Tivoli park (Ljubljana), 102 subverziven, 93, 96 totalitarizem, 28, 33, 124, 144, 151, 180, 182–183 tovarištvo, 23, 30, 39, 48, 53, 73, 194, 196 film, 101 tradicija, 71–72, 109, 134, 173, 183, 193, 212, 219 strategije, 46 travma, 18, 27, 31, 51, 121, 124, 160, 170 vedenje, 46 Trebinje, Bosna in Hercegovina, 157, 205, 206, 208 subverzivno pritrjevanje, 28, 124–125. Glej tudi pretirana identifikacija Trebinjska garda, 205 Supek, rudi, 217 Trg republike (Ljubljana), 154 Surdulica, Srbija, 76, 160, 180 Tribuna mladih (novi Sad), 216 suspenz, 22, 36, 38, 53, 209 Trifunović, Vladimir, 163, 164 Sutjeska, Bosna in Hercegovina, 45, 83 nepovezana, 114 Todorović, milan, 87, 89 Tomić, Ante, 164, 165, 167, 185 politična, 213 Toronto, Kanada, 203, 205 vojakov, 100, 115 individualna, 219 Todorova, maria, 219 civilna, 100 suverenost, 44, 79, 168 Trnopolje, Bosna in Hercegovina, 35, 156 Svečana obaveza tržaška kriza, 58 , 136, 139 svetovljanstvo, 59–60 Tuđman, franjo, 76, 205 Svetozar marković gimnazija (Svetozarevo), 153 Tuzla, Bosna in Hercegovina, 50, 154 ugovor vesti, 25, 34, 44, 52, 80, 144 Valjevo, Srbija, 87 ukaz, 11, 48, 68, 84, 89, 92–93, 96, 101, 112, 129, 156, 162–163. Glej tudi povelje Varaždin, Hrvaška, 163 umetnost, 121, 182, 184–185, 190, 216 Variola Vera, 105 alternativna, 184 varnost, 43, 72, 107, 145, 151, 155–156, 212, 219 eksperimentalna, 84 večkulturnost, 48, 130 konceptualna, 216 veliki izenačevalec, 73, 96, 197. Glej tudi izenačevalec performativna, 216 Velikonja, mitja, 34 (post)jugoslovanska, 33 Verudela plaža (Pula), 105 procesna, 216 Vietnam, 58 uniforma vojna, 110 brisanje individualnih značilnosti, 99–100, 106–107, 111 Vipava, 50, 104 kot maska, 115 Virant, franci, 23, 34, 77, 90, 93, 95, 103, 106, 111–112, 115–116, 148–149, 182, maskirna, 154 185–188, 195–197, 207, 209, 214 moč brisanja razlik, 108, 117, 185 Vis, Hrvaška, 163 moč ustvarjanja enakosti in enakopravnosti, 37, 60–61, 179, 184 Vojak D.M. Die Welt ist Schön, 113, 123–124, 182 mornariška, 99, 110, 155 Vojak in križ, 182–184 nemška, 132 vojaki nestandardizirana, 132 albanski, 18, 155 ponošena, 146 anonimni, 184 siva, 147 bodoči, 71 SmB, 65, 74 džombe, 88 stroga, 148 filmarji, 101, 111, 112 taboriščna, 132 fotografi, 93, 111–112, 146, 182, 185 zaveznikov, 132 glasbeniki, 74, 109, 111 ženske, 63–64, 66 goli, 129 uniformiranost, 37, 47, 81, 102, 104–107, 109, 113–115, 117, 125, 136, 141, 174, 181, 186, 203 gušteri, 88 uniformnost, 47–48, 117, 132, 174 hrvaški, 166 univerza, 60, 73, 88, 189–190, 207 homoseksualnost, 66–67, 70 delavska, 23, 78 izobraženi, 190 ljudska, 217 makedonski, 153 Univerza v Beogradu, 155 mortifikacija, 99 Univerza v Bradfordu, 44 nasilje, 58 Univerza v Ljubljani, 64 neizobraženi, 123 Univerza v Zagrebu, 71 nekdanji, 23–24, 50, 58, 74, 76, 89, 102, 117, 125, 130, 159, 161, 165, 175–176, 200–201, 205, 207 univerzalnost, 37, 51, 57, 64, 70, 117, 144, 179, 189, 197, 199, 202, 205, 213 nepismeni, 190 upor, 18, 32, 58, 60, 125, 137 novinarji, 109 urjenje, 19, 36, 43, 45, 53, 57–58, 83, 86–87, 89, 91–92, 111, 129, 196 orkester, 93, 105, 109–110 urnik, 92 plavci, 88 ustaši, 202, 205 pozabljeni, 169 utelešenje, 124, 151, 199 prašinari, 88 utopija, 22, 37, 79, 199, 219 razgaljeni, 129 imaginacija, 22, 28, 31, 36, 38–39, 54, 57, 78, 80, 130, 220 samodojemanje, 73 in država, 79–80 samouresničevanje, 58 in fotografija, 141, 188 slovenski, 69, 155 in jugoslovanski socializem, 57 srbski, 157, 166 in vojska, 78–81 stare kuke, 88 kolektivna, 22–23 starši, 143–145 modernistična, 33 subjektiviteta, 115 umetniki, 109–111, 113, 121, 182 vaje, 23, 43, 83, 87, 89, 91, 126 vojske republike Srbske, 205–206 strelske, 89, 108, 191 vsakodnevno življenje, 92–93 terenske, 86, 89 zaščita, 37 vojaške, 50, 108 žrtve jugoslovanskih vojn, 153, 168 vojakinja, 65–66, 113, 122 Zastava film, 101 vojaška policija, 153 Zdravi ljudi za razonodu, 101 vojašnica Zenica, Bosnia in Hercegovina, 176 Katarina (Pula), 105 zatiranje, 18, 61, 79, 124, 180 Kovčanje (Lošinj), 203 zaupanje, 35, 144–145, 162, 186, 214, 216 Topčider (Beograd), 113 zbor, 104–105, 109 4. julij (Ljubljana), 155 Zetra dvorana (Sarajevo), 166 Vojnici, 46 Zgodovinski arhiv Beograda, 83–84 Vojnici – likovni umetnici, 109–111 Zgodovinski muzej Bosne in Hercegovine, 172–173 Vojnikova ljubav, 64 Zimmermann, Warren, 59 vojni zločini, 14, 34, 157, 163–164, 168 zlati medved, 75 Vojno delo, 93 značka vzorni vojak, 187 Vojnović, Goran, 50 zvestoba, 31, 72, 162, 194 vojska Zveza komunistov Hrvaške, 67 albanska, 164 Zveza komunistov Jugoslavije, 43, 66 bolgarska, 99 Zveza socialistične mladine Slovenije, 85 bosanskih Srbov, 35, 157 Zvezna republika Jugoslavija, 44 finska, 53 Zvornik, Bosna in Herzegovina, 156 grška, 47, 117 hrvaška, 212 Žabljak, Črna Gora, 53, 206, 207 izraelska, 59–60 žargon Kosova, 53 socialistični, 164 partizanska, 41, 44–45, 57–58, 83 vojaški, 49, 137. Glej tudi sleng poklicna, 52, 58–59, ženske, 1, 33, 35, 49–50, 72, 107, 110, 170, 176, 219 rod, 19, 86 demobilizacija, 64 rodezijska, 46 emancipacija, 66 sovjetska, 58, 60 neporočene, 65 vzhodnonemška, 51 odsotnost, 64 zapor, 18–19, 67, 101, 161 telo, 124 Glej tudi JLA (Jugoslovanska ljudska armada) v drugi svetovni vojni, 23, 64–65 Vojska Jugoslavije, 44 vojakinje, 65–66, 113, 122 »vojska miru«, 37, 58, 80, 144 vojaški rok, 64–66 Vojska Srbije, 101 v Sovjetski zvezi, 64 Vojvodina, Srbija, 41, 76, 139 v splošni ljudski obrambi, 64 vozniško dovoljenje, 61 v tekstilni tovarni, 101–102, 107 Vranje, Srbija, 19 v uniformi, 63–64, 66 Vrbas, Srbija, 50 v vojašnicah, 63, 66 Vreme, 165 ženskost, 33 Vrhnika, 154 Žilnik, Želimir, 32, 75, 79, 89, 91, 93, 101, 108, 111–113, 129–130, 205 Vučić, Aleksandar, 211 življenje potem, 20–23, 31, 38, 199 vzgoja, 47, 187, 190. Glej tudi izobraževanje afektivno, 20, 27, 32 vzorni vojak, 187 arhiva, 14 form, 32, 179 Warhol, Andy, 75 podobe, 199 Wetherell, margaret, 179 prijateljstva, 33, 197, 206–207, 209 Williams, raymond, 167, 218–219 socializma, 199 vojaškega roka, 31, 38, 39, 54, 125, 199, 209, 218 Yurchak, Alexei. Glej tudi Jurčak, Aleksej Žižek, Slavoj, 113 YUTeL televizija, 154 Zagorac, Đuro, 65 Zagreb, Hrvaška, 61, 65, 67, 71, 99, 113, 129, 160, 189, 208, 216 zastarelost, 52 Kulturni spomin, knjiga 11 Kataložna zapisa o publikaciji (CiP) pripravili v narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Urednica zbirke Tanja Petrović Tiskana knjiga CoBiSS.Si-iD=229159171 Tanja Petrović iSBn 978-961-05-0968-4 UTOPIJA UNIFORME e-knjiga Afektivna življenja Jugoslovanske ljudske armade CoBiSS.Si-iD=229083907 978-961-05-0969-1 (PDf) izvirnik z naslovom Utopia of the Uniform: Affective Afterlives of the Yugoslav People's Army je objavila založba Duke University Press © 2024 Duke University Press © 2025 avtorica, ZrC SAZU (slovenski prevod) Prevod: Tadej Turnšek recenzenta: Kristen Ghodsee in Samuel Fury Childs Daly Jezikovni pregled: Lučka Majcenovič oblikovanje in prelom: Tanja Radež Založnik: Založba ZRC izdajatelj: ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije Zanju: Oto Luthar in Tanja Petrović Glavni urednik Založbe ZrC: Aleš Pogačnik Tisk: Birografika Bori naklada: 300 Prva izdaja, prvi natis. Ljubljana 2025 fotografije na naslovnici, veznih listih in fotografije na straneh 4, 14–15, 16, 40, 55, 56, 82, 97, 98, 118, 142, 152, 158, 177, 178, 198, 210, 221, 222 in 238: franci Virant. Za ostalo slikovno gradivo so viri navedeni ob reprodukcijah, razen za slikovno gradivo, ki je del arhiva avtorice. Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za znanstevnoraziskovalno in inovacijsko dejavnost republike Slovenije (AriS) na razpisu za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2024. nastajala je v okviru raziskovalnega programa Historične interpretacije 20. stoletja (P6-0347), ki ga financira AriS. Prva e-izdaja je pod pogoji licence Creative Commons CC BY-nC-nD 4.0 (razen za tisto gradivo, ob katerem so posebej navedeni drugačni pogoji rabe) prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610509684 Utopija uniforme Tanje Petrović je nežna in provokativna knjiga o tem, kako so moški živeli, razmišljali in čutili v Jugoslovanski ljudski armadi, in tudi o tem, kaj se je zgodilo z njimi in njihovimi prijateljstvi, ko je država razpadla v vojnem nasilju. Tanja Petrović piše o moškosti od zunaj, s čimer ji uspe zajeti nekaj, česar tisti, ki moškost živijo, ne morejo videti. Samuel Fury Childs Daly, Univerza v Chicagu, avtor knjig Soldier's Paradise: Militarism in Africa after Empire in A History of the Republic of Biafra: Law, Crime, and the Nigerian Civil War Tanja Petrović v knjigi Utopija uniforme pripoveduje močno in prepričljivo zgodbo, ki ponuja prepotrebno alternativo prevladujočemu razumevanju konca Jugoslavije. Všeč mi je zlasti način, na katerega se avtorica poglablja v socialistično preteklost v iskanju možnosti za utopično prihodnost. Ta knjiga bo ključno vplivala na debate na več področjih. Kristen Ghodsee, Univerza v Pensilvaniji, avtorica knjig Everyday Utopia: What 2,000 Years of Wild Experiments Can Teach Us About the Good Life in The Left Side of History: World War II and the Unfulfilled Promise of Communism in Eastern Europe Utopija uniforme Tanje Petrović, knjiga, ki vrača dostojanstvo spominom na služenje voja- škega roka v JLA, je dokaz, da je Jugoslavijo mogoče misliti onkraj determiniranosti z etnič- nostjo in etničnimi spopadi, v katerih je razpadla. Zgodba o Jugoslovanski ljudski armadi je zgodba o Jugoslaviji, o njenem razumevanju prek form, ki niso prazne, izpraznjene pomena in čustev, pa tudi ne vrednot, na katerih je temeljila socialistična družba. Maša Kolanović, Univerza v Zagrebu, avtorica knjig Metafora kapitalizma: Ekonomski imaginarij Sjedinjenih Američkih Država u hrvatskoj književnosti 20. stoljeća in Udarnik! Buntovnik? Potrošač ...: Popularna kultura i hrvatski roman od socijalizma do tranzicije TANJA PETROVIĆ je znanstvena svetnica na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Ukvarja se z jugoslovanskim socializmom in njegovimi življenji potem ter z vprašanji razumevanja časa in zgodovine v obdobju po Jugoslaviji. Je avtorica številnih znanstvenih člankov in nekaj monografij s področij antropologije postsocializma, spomin- skih študij, študij spola, študij dediščine, lingvistične antropologije in zgodovine dela. 22 EUR