182
SLOVENSKA.
Koledar „Družbe sv. Mohorja" za navadno leto 1903. Str. 144—180. 40. - V svoji stari obliki je „Koledar" za tekoče leto nastopil pot med širne sloje našega naroda, ki vsako leto kar težko pričakuje tega lepega slovstvenega daru. Kakor druga leta nudi tudi letos svojim bravcem mnogo zabavnega, kratko-časnega in koristnega berila. Morda bi kazalo, da bi odbor „Družbe sv. Mohorja" preskrbel prihodnjemu „ Koledarju" nekoliko priprav-nejšo in ličnejšo obliko. To je sicer le neka zunanja stvar, pa je le dobro, če dandanes računamo tudi ž njo.
„Koledar" je urejen tako, kakor druga leta. Na prvem mestu je popis cesarske rodbine; kakor lani, lahko pogledaš, kako vreme bo v juliju bodočega leta, če misliš iti ta čas kam na popotovanje, in kakor lani so svetniki vsak na svojem mestu bolj ali manj debelo tiskani. Po kratkem, a zanimivem „Pogledu po svetu", kjer bi pa želeli nekoliko več besed o pet-indvajsetletnici Leona XIII., nas privede „po dolgi vrsti meglenih jesenskih dni žalibog pre-rano umrla odlična pisateljica Pavlina Pajkova", kateri je g. Jos. Rozman v „Koledarju" napisal kratek nekrolog v spomin, v svojo povest „Življenja križi". Pisana je zelo zanimivo, le nekatera mesta so premalo opiljena. Med leposlovnimi spisi je najlepši in najboljši Meškov „Stari Gašpar". A s pravim užitkom ga bo čital le bolj naobražen bravec. Meško je res pravi mojster, on zna iz čisto preproste stvari ustvariti krasno umetnino. Peter Bohinjec nam je v povesti „Na nepritrjenih mostnicah" dobro opisal izprijenega, lahkomiselnega dijaka, ki je bil vse, samo kaj prida ne. Povest je v začetku boljša, kakor proti koncu. „Zavoljo denarja" je sicer mala črtica, a ne brez leposlovne vrednosti , in pseudonimni pisatelj kaže lepo nadarjenost za take male črtice. S poljudno razpravico „Sveti Kum" nam je g. Fr. Orožen obogatil domačo zgodovino. Dr. Rado Kušej nam je pa podal „važnejše podatke   o   najlepših  mestih Gorenje   Italije".
Spis pojasnuje lepo število krasnih slik. Marsikdo bo z zanimanjem čital, kako so začeli na Ruskem žganje kuhati, in tudi o misijonih preteklega leta bo marsikoga veselilo kaj izvedeti. Med spise je potresenih tudfnekaj malih pesmic, večje in manjše vrednosti, in proti koncu je pridejanih še nekoliko kratkočasnih dogodbic. Taka je letos ta naša najpriljubljenejša ljudska knjiga.                                                     P. N.
Listi nabožno-slovstveni, katere je v prid „Družbi sv. Cirila in Metoda" zbral Ivan Vrhovnik. (Knjižnica „Družbe sv. Cirila in Metoda. XIV. zvezek.) V Ljubljani 1902. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. Str. 68. — Gospod Vrhovnik je zbral v tej knjigi pet slovstveno-zgodovinskih člankov. Najprej popisuje jezuita Jerneja Basarja, ki je izdal 1. 1734. svoje slovenske pridige. V njem spoznavamo svetega in delavnega misijonarja, govornika in pisatelja. L. 1738. je bil slovenski pridigar v ljubljanski stolnici. — Nato sledi življenjepis jezuita J o-žefa Hasla, ki je deloval podobno kakor Basar. Bil je šolnik, načelnik „Marijinim družbam", služboval je v sirotišču, v kaznilnici, v javnih ječah, pridigal, vodil duhovne vaje za ljudstvo itd. — V rokopisu je zapustil štiri tečaje slovenskih duhovnih vaj, ohranjen je samo tretji tečaj iz 1. 1769. L. 1770. pa je izdal knjigo „Sveti post", prevod iz latinskega po Heve-nasiju, Isto leto je izdal prevod iste knjige Gamer Rupnik. Vrhovnik daje prednost Ha-slovemu jeziku ter ga brani tudi proti Pohlinu. — Tretji je ljubljanski duhovnik Maksi-milian Redeskini, ki je znan posebno po svojih nabožnih pesmah. Bil je Pohlinovec v jeziku in pisavi. Da bi bila samo vsled proti-reformacije izginjala narodna junaška pesem, se nam zdi neverjetno. Kajti boj protirefor-matorjev ni veljal epski junaški pesmi, ampak nenravni pesmi. Da bi bila „Lade in Poberina, starih slovenskih božanstev, polna narodova duša še v začetku 17. stoletja" (str. 40.), se nam zdi pretirano, dasi priznavamo, da so bile takrat razširjene različne prazne vere v precejšnji meri. — Primerjajoča študija je „Tomaž Kempčan vslovenskiobleki". Pisatelj
183
nas seznanja z zgodovino in z jezikom raznih slovenskih prevodov te znane nabožne knjige. Prevedli so jo: O. Andrej Jankovič 1. 1664., o. Hipolit 1. 1719., Paglovic 1. 1745., katerega prevod je redigiral Anton Conti 1. 1778.; Janez Zalokar 1. 1820., katerega prevod je popravil Bedenčič 1.1825.; mariborski bogoslovci 1.1873. in Andrej Kalan 1. 1888. — Slednjič podaje pisatelj kot jezikovni zgled slovensko propoved iz 1. 1755,, katero je našel v rokopisu.
Počctck protialkoholnega gibanja na Slovenskem. V Ljubljani. 1902. Založila „Slo-venska krščansko-socialna zveza". Tisk „Katoliške Tiskarne". Str. 46. — Resnične so besede Gladstonove, da zahteva alkohol več žrtev, kot kuga, lakota in vojska skupaj. Doslej se je vršil boj proti pijančevanju edino le v cerkvi, a nezdrave socialne razmere so zakrivile, da ta boj ni bil le brezuspešen, ampak da se je to pogubno zlo celo razširilo v strašni meri. Zlasti kranjska dežela silno trpi vsled alkoholizma : Gospodarstvo peša, nravnost gine, in rod nazaduje tudi fizično. Zato z veseljem pozdravljamo dejstvo, da se je zbrala odločna četa, katera izkuša omejiti to zlo. Prvi sestanek proti-alkoholikov je bil dne 17. septembra prošlega leta v Ljubljani. Tu so poudarjali škodljivost alkoholizma in iskali sredstev, s katerimi bi ga mogli omejiti. Oglasilo se je takoj tudi precejšnje število popolnth abstinentov. Kakor slabi zgledi najbolj razširjajo pijančevanje, tako ga naj zgledi zdržljivosti omejujejo. Ker je na svetu toliko popolnih pijancev, naj bo tudi mnogo popolnih abstinentov !
Ta prvi sestanek ni bil pripravljen, ampak samo improviziran. Zato tudi to poročilo podaje le bolj splošne podatke in nasvete. Upamo pa, da se to gibanje organizira in nam kmalu v prihodnjem poročilu pokaže kaj sadov svojega napora. „Slov. kršč.-socialna zveza" pa si je zaslužila našo hvaležnost, ker je razširila svoje delovanje tudi na to polje.
Dr. E. L.
Odgovori na  ugovore proti sv. veri.
Francosko spisal Abbe de Segur. Prevel A. M. Samozaložba. Ponatisk iz „Zgodnje Danice". Tisk. „Katol. Tisk." Dobiva se v prodajalnici „Katol. tisk. društva." Str. 114. — Ugovarjati je lahko, ker kdor samo nasprotuje, ne potrebuje mnogo misli. A težje je odgovarjati. Sicer ni ugovora proti katoliški veri, katerega bi ne hilo mogoče rešiti, a redkokdo zna to storiti takoj, kratko, precizno, tako da kar sapo zapre ugovarjavcu. Segur je zbral najpogostejše ugovore proti veri ter podaje tu duhovite, kratke odgovore. Knjiga je na Francoskem in
Italijanskem postala jako popularna. Upamo, da bo tudi Slovencem dobro došla, saj — to pač smemo reči — izvirni tudi ugovori naših nasprotnikov niso. Priporočamo knjigo zlasti dijakom.
Lurški čudeži. Francosko spisal Henrik Laser. Poslovenil Frančišek Marešič, župnik lipoglavski. Nadaljevanje in drugi zvezek bukev „Lurška Mati božja". V Ljubljani 1902. Tisk „Katoliške Tiskarne." Založba prelagateljeva. Str. 463. — Zanimiva knjiga! Laser je vesten, natančen preiskovavec. Njegova kritika sega v tajnosti fiziologije ravno tako kakor v duše-slovne globine oseb, katere popisuje. Od začetka, ko je strmeči svet poslušal z nevernim dvomom čudežne vesti o dogodkih lurških, do one d6be, ko so že neštevilne množice iz celega sveta v pestri družbi klečale okoli skale massabielske, je stal Laser ob čudežni votlini, opazoval, zapisoval, premišljeval. Navadno se čudežni dogodki pripovedujejo tako površno, da hitro izgine njih vtisk, in da ostaja še vedno v dejstvih vrzel, skozi katero se vtihotaplja dvom. A tu je vse do zadnje pičice natančno preiskano. Hladni razum razsojevavca in vroča ljubezen do najdene resnice se spajata pri Laseru s točnostjo očividca. Zato so se njegovi spisi čudovito razširili.
Prevajavec, rajni gosp. Marešič, je slovenil počasi in z veliko skrbnostjo. To je njegovo zadnje delo. Ko je zagledala knjiga beli dan, je gledal on že svetlobo večnosti. Njegov jezik je prav poseben; izlikal si ga je z veliko natančnostjo iz ljudske govorice in primerjajoče slovenske slovnice. Natančen je do zadnje črke, krepek v slogu, trmast v pravopisu. Knjige nam ni treba priporočati: razširila se bo sama.
Dr. E. L.
HRVAŠKA.
Vjesnik hrvatskoga arheoleškoga društva. Organ arheološkoga odjela narodnoga muzeja v Zagrebu. Nove serije svezka VI. 1902. Urednik dr. Josip Brunšmid. Leksikalna oblika, str. 258, cena 6 K. (Členi „Hrv. ar-heol. društva" plačujejo na leto 4 K., a dobivajo „Vjesnik" zastonj.) — Ko je 1. 1892. ravnatelj zagrebškega arheološkega muzeja, profesor Sime Ljubic, stopil v pokoj, je prenehalo izdavanje društvenega časopisa, dokler ni začel 1. 1895. izhajati enkrat na leto v prenovljeni obleki pod uredništvom sedanjega ravnatelja dr. Brunšmida. „ Vjesnik" prinaša sedaj razen strokovnih   arheoloških   razprav  tudi   manjše