Iz Pokojni Janko Janežič, vadniški učitelj in bivši okrajni šolski nadzornik v Ljubljani, ki je po> dolgotrajni in trpljenja polni bolezni umrl dne 2. decembra pret. leta, je bil v zadnjih časih res pravi mučenik. Dokaz temu je pismo, ki ga je pisal z Dunaja svojemu prijatelju in tovarišu Antonu Likozarju in ki slove: Ljubi tovariš! Sama kost in koža sem. Z menoj je pri kraju. 2e dneve imam tisto nesrečno temperaturo, ki ne obeta nič prida. Ko sem prišel nazaj na Dunaj, so mi takoj rekli, da moram biti operiran. G. zdravnik-operater me je zagotavljal, da operacija ne bo težka (?). Ker sein imel svoj čas srčno nedrozo, sem ga opozoril, da narkoze ne bom prestal. »No, prav, da ste mi to povedali, potem Vas bomo le injicirali«, mi je odgovoril. Misli si, kako mi je bilo pri srcu ob tej vesti. Operacija se je vršila šele tretji dan. — Ta dušna muka! V operacijski. sobi so me privezali z jermeni na operacijsko mizo, mi pokrili obraz, in nato se je pričela tnesarija. Ker nisem bil narkotiziran, sem slišal vse. Besede, kakor: Sage, Tupjer, Pinzette, Wasser, MeiBel i. dr., mi še danes zvene po ušesih. Dokler so rezali meso, nisem čutil bogvedi kaj, a druga je bila, ko so mi pričeli izrezavati desno gornjo čeljust. Hreščalo je po moji glavi strahovito. Zdelo se mi je, kakor da se nekje v bližini podirajo hrasti. Kaj je izruvanje zoba proti ekciziji čeljusti! Zdravniki so mi prepovedali vsako pisarjenje, vendar je moja prijateljska dolžnost, da Ti pred smrtjo še enkrat pišem. Priporočam se Tebi in vsem tovarišem in znancein v prijazen spomin! Tvoj Janko J a n e ž i č. ivo ga je pozneje isti tovariš obiskav na niegovem domu, ni mogel ubogi Jane- žič nič več govoriti. — Zadnje besede, ki jih je hotel povedati prijatelju Likozarju,  je s tresočo, popolnoma oslabelo roko na-  pisal na tri.listke. Te poslednje besede,  govorjene pred obličjem smrti, se glase: Hvala Ti lepa! Jaz sem jako slab. Bog me rešitega trpljenja! 2elel sem Te še videti, dasi že komaj reagiram. Ljubi Tone, jaz ne užijem drugega nego dve skudelici mleka na dan, a še to z največjo težavo. Prosim Te, zavzemi se zame in za mojo vdovo, če bi bilo treba! Prosim, povej ženi, naj ne bo v skrbeh zaradi tega, ker vedno dvomi! Pozdravi tovariše! Leči moram! In je legel in zaspal za — vedno! — Ubogi trpin! Rešeni mučenik!