Na Tičnici omu je pač prišlo na misel," vprašal sem starega Pod-melca, ,,zidati na Tičnici ono kapelico, clo katere niti pnta 111, in katera se le malo vidi iz gostega grmovja. ' Pač je moral iiueti svoje posebne raroke, kdor je oudii postavil ta zid." ,,Zdaj res ne vodi več noben pot mimo kapelice ua Tičnici," dejal je Podraelec, ,,a nokdaj je bil eelo vožuji pot, po katerem so vozili nakopan pesek do ceste. A odkar se je bil ondii ponesreeil pokojni Gestar, nihče več ne hodi v oni hrib kopat peska, ampak raje hodijo v Žlebec, da-si je bolj od rok a vender ni tako uevarno. nBilo je nekega jeseuskega dae," pravil je Podinelee, ,,in precej lepo suho vrerae je bilo. Jaz sem ravno iz gozda 7 peljal nekaj drv, katera som počasi pripravljal za zimo. pa me sreca Zaplatarjev Frauce, oni iz vasi ter mi pove, da je cestarja na Tičnici ubilo. Tega skoraj nisem hotel verojeti. ker sem bil še prejšnji veeer po nekeni opravku pri njem in rai je še dal gorečo trsko, da sein si svetil do doma, ker je bila precej terana noč, a človek tudi prri hip nerad verojame take nezgode. Ali kmalu sem se preprieal o resničnosti Francetovih besed. Piišel sera ravno kraj hoste, kjor se tako lepo vidi na Tičnico, pa zazvoni pri fari z velikim zvonom ia takoj sem vedel, kaj ima poajeniti tu glas. Postal sem z vozom, zmolil nekaj oče-našev za dnšo pokojnega, potem pa sem peljal počasi proti dorau. Doma so mi vso stvar natanko povedali. Vozil je pesek iz Tičnice po poti proti eesti. Imel je dobro naloženo in ker je pot nokoliko risel, hotel jc najbrže nagibajoči se voz nekoliko podržati, v tem pa so konji v stran skoeili in voz se je prevrnil nanj ter ga takoj do smrti pobil. — Cestariea in njena mala hčerka sta silno jokali, ko so jima prinesli očeta mrtvega domov, in nihee ju ni raogel utešiti. Ker ju je bilo tudi strah samiraa biti v hiši. prosila je Cestarica naj bi prišel kdo izraej nas čez noč k mrliču. Takoj sem se opravil, nekoliko povečerjal, potera pa otišel k mrtvaškemu odru svojega prijatelja. s katerim sva se bila še prejšnji vefier o mar-si&em pogovarjala. Olovek ves ne ve. kje ga smrt čaka — rnislil sem si po poti — in ko misli, da stopa najbolj varno vzdrsne mu, pade iu ne vstane več. Ko sem prišel v kišo, nisem mogel utolažiti žene in heere, ki sta silno jokali. In kaj ne bi? saj je ni hujše izgube za hišo od smrti pridnega gospodarja. To-lažil sem ju, kolikor je bilo v niojej moči, potem pa sem vso noč preeul pri mrlieu ter molil za njegovo duso. Tretji dan so ga pokopali na veliko žalost vsacega. ki ga je poznal. posebno pa jft bilo meni liudo, ker sva si bila največja prijatelja. Cestariea je potem oskrbovala saraa svojo krnetijo, ali le težko jej jebilo, ker je bila slabotna ženska. Dekletee pa je bilo takrat staro komaj sedem let, in jej tudi ni moglo Bog ve kaj pomagati. Tako je preteklo nekaj let. Oestarioa je ostala vdova ter je poeasi skrbela za vse. — Neko vzpomlad pa se je pripravljal Eebernikov Janez, ki v svojili mladih Ietih ni bil uič kaj prida. za pot v večnost. Bolehal je vže vso ziino, Arzpomladi pa ga je do dobrega zgrabilo ter položilo na srartno posteljo. Ko je vedel, da je vže blizu groba. povedal je spovedniku, da je bil prav za prav on ki-iv Oestarjeve smrti. a da tega ni nikomur nič povedal, ker se je bal kazni. Bilo pa je tako-le: Rebernikov Janez se je bi! v krčmi pri fari sprl z nekim fantom iz sosednje vasi ter mu hotel Se tisti dan v pijanosti ,,pokazati pot do doraa." Šel je na Tičnico čakat, ker je vedel, da pride po poti sovražnik njegov, ter je v grmovji čakaje zadremal. V tem pripelje Cestnik po poti pesek in Janez se vzdrami ter skoei po konci menee, da je njegov sovražnik. Konji se tega ustrašijo, potegaejo voz na stran, ki se prevrne na (lestarja ter ga takoj ubije. Tako je povedal Eebernikov Janez gospodu župniku pri spovedi ter ga prosil, naj bi po njegovej smrti to razglasil in prosil Cestarico in njeno ličer odpuščenja, da jiina je napravil toliko žalosti. Potem je še izročil spovedniku nekaj denarja, naj bi na Tienici pozidal kapelico, ia umrl je ves udan v voljo božjo. Ker je pa Janez po Eebcrniku vse premoženje podedoval, drugih dedičev pa ni bilo, izročil je v svojej oporoki vse premožeiy'e Cestarjevej heeri, da bi vsaj nekoliko poplačal krivdo in žalost, katero je napravil s svojim nerodnirn življeDJera v mladosti. Drugo vzporalad pa je sezidal guspod ižupnik 6no kapelico na Tičnici uprav na tistcm mestu, kjer se je zgodila nesreča. Ljudje pa so se vedao bolj izogibali tega pota. posebuo po noči ni nihče rad ondii hodil. in tako se je počasi popolnoma opustil. Včasili je hodila Oestarica ob nedeljah po poludne tjakaj molit, odkar pa se je tudi ona preselila v večnost, stoji kapelica osamljeDa niej grraovjein liki ovca, ki se je izgubila od črede. Milan Šašelj