Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Liberta (Ul. Commercialc) 5/1. Tel. 28.770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna štev. 50 lir NAROCN IN A: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis ŠT. 635 TRST, ČETRTEK 23. FEBRUARJA 1967, GORICA LET. XVI. Sprašajmo si Vest! Te dni se je ob tretjem zasedanju odborov Slov. kulturno-gospodarske zveze in Unije Italijanov za Istro in Reko veliko pisalo in govorilo o različnem položaju, v katerih živita obe manjšini. Največ pozornosti se je seveda polagalo na razlike, ki obstajajo na »pravnem« ali »objektivnem« področju. Tu ni bilo težko ugotoviti, da je položaj italijanske manjšine v Jugoslaviji znatno boljši od našega. Toda premalo pozornosti se je polagalo na »subjektivne« razlike, to je na »vedenje« ali na način, kako manjšini reagirata na pobude svojih kulturnih delavcev in koliko sodelujeta z njimi. Po vsem tem, kar smo slišali, bi sodili, da se tudi na tem področju danes tehtnica nagiba v prid Italijanov v Jugoslaviji. V drugih besedah, oni so narodno bolj zavedni, pa je s strani publike razmeroma več odziva na kulturna dogajanja kot pri nas. Ni tu dovolj mesta za dokazovanja. Le bežno poglejmo, kaj se s kulturnimi prireditvami zadnje čase dogaja na Goriškem, pa bo dovolj povedanega. S tem ne mislim reči, da je položaj na Tržaškem mnogo boljši. Pa pojdimo k stvari. Med našimi intelektualci na Goriškem sa je precej globoko zasidralo mnenje, da je asimilacija manjšine po večinskem narodu nujen in neizogiben proces, proti kateremu se ni mogoče upirati. Posledica tega povsem zgrešenega mišljenja je prav ta, da so nekateri med njimi bili prvi, ki so vrgli puško v koruzo, in jih »manjšinske« zadeve ne zanimajo več. Čeprav ne tajijo, da so Slovenci, se kot taki nikjer več ne udejstvujejo, in niti ne podpirajo pobud in truda tistih, v katerih še gori plamenček ljubezni do lastnega naroda. Ta položaj postaja na Goriškem od dneva v dan bolj pereč, še posebno v mestu samem. To opažamo zlasti pri kulturnih prireditvah, na katera, ne glede na to, kdo iih prireja ali na kakovost prireditve same prihaja vedno manj publike. Na vprašanje, zakaj te ni bilo?, je dober vsak izgovor: »Neprimeren dan, neprimerna ura, neprimerno vreme.« Ne mislimo, da mora vsakdo »pobrati« vse, tudi manj pomembne (vedno hvale vredne) amaterske nastope. Toda, kadar gre za kvalitetne prireditve, kadar nastopajo ljudje, s katerimi bi se lahko ponašala vsaka, tudi večja narodna skupnost, kadar nastopajo ljudje, ki prostovoljno žrtvujejo skozi tedne in mesece svoj čas in trud, ter s tem mnogokrat dosežejo prave vrhunce umetniškega izvajanja, tedaj postanejo tisti izgovori kletvine, to je nesramno zasmehovanje naših najboljših narodnih delavcev. Kako, da smo tako daleč prišli? Kako to, da smo brez potrebe, v skorajda popolni (Nadaljevanje na 3. strani) KONFERENCA V ŽENEVI Pred dnevi so se v Ženevi sestali predstavniki 17 držav, ki po sklepu glavnega zbora Združenih narodov tvorijo poseben odbor, katerega naloga je, da sestavi osnutek sporazuma o splošni razorožitvi. Glavni predmet razprave na sedanjem zasedanju pa je osnutek pogodbe proti razširjenju jedrskega orožja. Osnutek sta predložili Amerika in Sovjetska zveza, ki sta o tem vprašanju vodili dolga medsebojna pogajanja. Na prvi pogled bi se zdelo, da bi moral biti sporazum proti razširjenju jedrskega o-rožja sprejet brez posebnih težav, glede na dejstvo, da sta njegov osnutek pripravili daleč najvažnejši jedrski sili na svetu, kot so ZDA in Sovjetska zveza. Iz poteka pogajanj na zasedanju pa izhaja, da to vprašanje nikakor ni tako enostavno, kot se zdi. Vedeti je namreč treba, da od petih jedrskih sil, kolikor jih je danes na svetu, dve, to je Francija in Kitajska, sploh ne sodelujeta pri pogaianjih. Prva je že uradno izjavila, da predlaganega sporazuma ne bo podpisala, Kitajske pa se ta pogajanja formalno ne tičejo, ker ni članica Združenih narodov. Toda tudi med številnimi nejedrskimi državami obstajajo do sovjetsko-ameriškega o-snutka- določeni pomisleki in vse kaže, da mu nekatere države tudi odločno nasprotujejo. Vsi se sicer strinjajo, da je pogodba proti razširitvi jedrskega orožja nujno potrebna, vendar trdijo, da predvinava predloženi osnutek določene privilegije za ZDA in Sovjetsko zvezo, tako da bi se ostale države znašle v podrejenem položaju. Osnutek pogodbe na primer predvideva, da se jedrske države obvezujejo, da ne bodo dobavljale atomskega orožja tistim državam, ki ga nimajo, a ne omenja glavnega vprašanja, se pravi, kako preprečiti nadaljnjo svetovno proizvodnjo^ jedrskega orožja. V tem smislu je osnutek .ner: »Parsifal«. mistična drama v treh de- janjih. Prvo dejanje; 22.45 Črni cvet, jazzovska reviia. • SREDA. 1. mar-n. oJ*■ Radio za šole (oddaja za nrvo sto.ppio osno-smib šol V 12.10 Pomenek s posbišavkaml: M ’0 Glasba iz filmov in revij; 17.25 Radio zn šole (oddaja za prvo stoonjo osnovnih šo'V 18.00 Mo vse. toda O' vso’"' 19 10 Higiena in zdrav k-' 19 25 Deželni zbori: 19 45 Ciganski orke-ster »The Troubndors«; 20.35 Simfonični koncert. V odmoru (približno ob 21.151 Knjižne novosti: Miško Kranjec: »Ukradena ljubezen«, ocena prof. Martina Jevnikarja. » ČETRTEK, 2. marca, ob: 11.50 Glasbila in barve; 12.00 7a smeh in dobro volio: 17.20 Italijanščina po radiu: 17 30 Glasba za vaš transistor; 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za naimlajše; 20.35 »Pogreb ie navadno popoldne«. Radijska drama, napisal Djordje I ebovič. prevedla Desa Kraševec. Tgra RO, režira Jože Peterlin: 22.45 Slovenski solisti. Mezzosopranistka Dana Ročnik, pri klavirju Gita Matlv Samospevi Go!m’"'t Kreka. o PETEK, 3. marca, ob: 11.40 Radio za šole (oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol); 12.10 Med tržnimi stojnicami; 13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta; 17.25 Radio za šole (oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol); 18.00 Ne vse, toda o vsem; 18.30 Nove, plošče resne glasbe; 19.00 Prof. Robert Petaros: »Josip Stritar: Zorin«; 19.30 Postni govori : Mons. Lojze Škerl: »Razum, volja in milost pri verovanju«; 20.35 Gospodarstvo in delo. Ured-dnik Egidij Vršaj; 21.00 Koncert operne glasbe; 22.45 Magija glasbil v jazzu. • SOBOTA, 4. marca, ob: 11.50 Orkestri lahke glasbe; 12.00 Kulturni odmevi; 13.30 Semenj plošč; 15.00 Glasbena oddaja za mladino, pripravlja Dušan Jakomin; 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste; 16.10 Pregled italijanske dramatike. Poznoroman-tično gledališče; 17.20 »Dialog« — Cerkev v sodobnem svetu; 18.30 Retrospektiva jazza, pripravlja Sergio Portaleoni; 19.10 Družinski obzornik: »Manj razviti otroci«; 19.25 Nastopi zabavnih ansamblov na Radiu Tret; 20.35 . Teden v Italiji; 20.45 Mali vokalni ansambel, vodi Ubaid Vrabec; 21.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča; 21.30 Vabilo na ples; 22.30 Za prijeten konec tedna. TEDENSKI KOLEDARČEK 26. februarja, nedelja: Andrej, Porfirij 27. februarja, ponedeljek: Gabrijel, Baldomir 28. februarja, torek: Roman, Just 1. marca, sreda: Zorko, Albin 2. marca, četrtek: Janja, Simpliclj 3. marca, petek: Milena, Kunigudna 4. marca, sobota: Kazimir, Mislav V skupščini SR Slovenije so pred kratkim razpravljali o gospodarskem položaju v Sloveniji, v okviru odbora republiškega zbora za družbeni načrt, finance in proračun. Pri razpravi o značilnostih gospodarskega razvoja v lanskem letu in o možnostih, ki jih ima gospodarstvo v Sloveniji v letošnjem letu, so nekateri opozorili na dejstvo, da dohodki v podjetjih ne rastejo v sk adu s produktivnostjo, kot zahteva zdravo gospodarstvo, amnak da rastejo v nekaterih podjetjih hitreje kot produktivnost, v nekaterih pa počasneje. Temu je vzrok — kot je bilo rečeno — to, da še m enotnih meril za ugotavljanje produktivnosti in da odgovorni ljudje v podjetjih ne prenesejo pravočasno dviga proizvodnosti tudi na plače. Nad tem naj bi bedele občinske skupščine. V razpravi ie izjavil član Izvršnega sveta Slovenije Ivan Repič: »Občinske skupščine naj bi nenehno spremljale gibanje osebnih dohodkov ter posredovale, kadar ti ne bi bili v skladu z rastjo produktivnosti.« Vprašanje pa ie seveda, če so občinske skupščine po splošni ravni izobrazbe in družebne zavednosti svojih članov sposobne to storiti in če se ti člani sploh upajo vtakniti v zadeve kakega večjega podjetja, od katerega so morda tako ali drugače odvisni. Kako zaposliti novo delovno silo? Razpravljali so tudi o vprašanju zaposlovanja nove delovne sile v Sloveniji. To vprašanje bo letos še ostrejše kot lani, kot je bilo poudarjeno. Izvršni svet je sklenil, kot je povedal Ivan Repič, da bo sestavil o teh problemih izčrpno študijo,. V razpra- Radio Djakarta je naznanil, da je predsednik Sukarno podpisal listino, s katero je prenesel vso svojo oblast na generala Suharta. Na predsednika vlade je prenesel vso oblast predsedstva države, potem ko je ugotovil »obstoječe nasprotstvo (z vojsko) in spoznal, da je treba to nasprotstvo končati v dobro ljudstva, nacije in države«. S tem se je Sukarno končno vdal pritisku vojske, ki ga je dolžila sokrivde pri poskusu filokitajskega komunističnega državnega udara I. 1965. Generali bi ga bili sicer lahko že zdavnaj odstavili, a niso hoteli postopati z grobo silo, Sukarno pa se je dolgo in trdovratno branil odstopiti. Na vladi je bil 22 let, od konca vojne. Uvedel je kult lastnega češčenja. Častiti so ga morali skoraj kot Boga. Hotel je veljati za najmodrejšega. V svojem obnašanju v javnosti je zelo spominjal na teatralične Mussolinijeve geste. Tudi on je ljubil lepe umforme in ženske. •-- V Avstriji je bila ustanovljena pred kratkim nova stranka, ki se imenuje Nacional-demokratska stranka in jo imajo za neonacistično. Ustanovil jo je znani južnoti-rolski terorist Burger, uradno pa ji predseduje neki študent jurist, po imenu Wat-schinger. V programu ima med drugim seveda poostritev akcije za Južno Tirolsko. vi v odboru pa so poslanci izrazili mnenje, da od razširitve »terciarnih dejavnosti« (trgovina, tujski promet, obrt, promet itd.) »ne kaže obetali kaj prida, ker terjajo te dejavnosti strokovno usposobljene ljudi, problem zaposlitve pa je v tistih, ki dokončajo komaj osemletko ali pa še to ne.« Strinjali pa so se v tem, da bi bilo treba spremeniti predvsem strukturo že zaposlenih, zlasti na vodilnih delovnih mestih. V Sloveniji — kot v vsej Jugoslaviji — je namreč na vodilnih mestih v gospodarstvu še vedno vse preveč takih ljudi, ki nimajo odgovarjajoče izobrazbe. —0— MAO TSE TUNG ARTERIOSKLEROZEN ? Po poročilih z sovjetskih in japonskih virov prihaja na Kitajskem do krvavih spopadov med pristaši Mao Tse Tunga in nasprotniki, zlasti delavci. Spopadi se zdaj dogajajo celo v Pekingu, zlasti med »rdečimi gardisti« in muslimani. Tudi med vojaškimi oddelki prihaja do neredov. Protisovjetska propaganda je vedno hujša. Po vsej državi je zavladal pravi kaos. Mnog' opazovavci so mnenja, da je Mao Tse Tung bolan zaradi arterioskleroze in napol slaboumen, a da ga nihče ne upa opozoriti na to njegovo bolezen, katere žrtev pa postaja vsa država. V sredo so doživeli na italijanskih borzah potres. De’nice so padle za 4,45% zaradi sklepa vlade o novi obdavčitvi delničarskih dobičkov. To je naihnjši padec delnic v Italiji v zadnjih petih letih. KRATKE NOVICE Umrl je slavni ameriški atomski znanstvenik prof. Robert Oppenheimer, ki je pripomogel Američanom do prve atomske bombe in je povzročil svojčas mnogo polemik s svojimi političnimi nazori o atomski sili. Zanimivo je, da je objavil v listih osmrtnico za njim tudi Mednarodni center za teoretično fiziko v Trstu. V argentinskem rečnem pristanu San Lo-renzo je nastal na petrolejski ladji »Ex-plorador« požar z eksplozijo, pri kateri je bilo ubitih devet ljudi, okrog 80 pa ranjenih. Potopljenih ali poškodovanih je bilo še nekaj drugih ladij, ki so bile zasidrane v bližini. Sumijo, da gre za sabotažo. V Bariju je začela delovati te dni preizkusna naprava za pridobivanje pitne vode iz morja. Naprava zavzema površino 500 kv. metrov. Te naprave bodo že v bližnji bodočnosti zelo važne, ker začenja na svetu primanjkovati pitne vode. Zdaj pridobijo z njimi dnevno po vsem svetu že nad pol milijona kubičnih metrov pitne vode iz morja. Izdajatelj: Engelbert Besednjak • Glavni urednik: Engelbert Besednjak • Odgovorni urcdniik: Drago Lcgiša • Tiska tiskarna »Grapbi i« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477 timec «/i f Is n *##i n i«v tj n ritni mtifi ŠOLNIKU V SPOMIN Iz Ljubljane so poslali žalostno sporoči-■ o, da je tam umrl pred nekaj dnevi profesor Peter Zavrtanik. Pokojnik je bil znan tudi v Gorici in v Trstu, kjer je dolga leta poučeval na slovenskih srednjih šolah. Po rodu je bil iz Solkana, rojen pred 66 leti v skromni obrtniški družini, šolal se je najprej v Gorici. Po vojni v Ljubljani; nekaj časa je bil tudi pri lazaristih, a je izstopil iz reda in je nadaljeval študije kjasične filologije na univerzi. Ko jih je končal, .je nastopil profesorsko službo v Jugoslaviji, po letu 1945 pa v Gorici, nato pa je največ let poučeval na tržaški slovenski srednji šoli. Dijaki so imeli radi profesorja Petra, čeprav je bil včasih tudi čudaški. Zadnji dve leti je pustil poučevanje zaradi bolehnosti in je živel s skromno pokojnino v Ljubljani. Izpolnil se mu je tek ne preveč rožnatega življenja. Ohranili ga bomo v dobrem spominu. V NEDELJO, 5. MARCA BOSTA NA OPČINAH BLAGOSLOVLJENA NOVA DVORANA IN DRUŠTVENA SOBA ZA OPENSKO MLADINO Podrobni spored slovesnosti bomo javili prihodnjič, danes samo opozarjamo na ta za Oipčine izredno pomemben dogodek. Začetek prireditve bo ob 16. uri, ponovitev prireditve pa bo posebej za opensko mladino tudi zvečer istega dne. Indijska vlada je začela z novo akcijo posredovanja, da bi spravila v stik ameriško in severnovietnamsko vlado zaradi pogajanj za premirje. Indijci menijo, da je zdaj ugoden trenutek za to, ker so Kitajci preveč zavzeti s svojimi notranjimi zadeva-, mi in se je zato zrahljalo njihovo nadzor-j stvo nad Severnim Vietnamom. Sprasajmo si vest! (Nadaljevanje s 1. strani) demokratični svobodi, zašli v tako samomorilno zaslepljenost? Res je; v preteklosti je bilo marsikaj zgrešenega. Nekateri naši politični voditelji so v svoji pretirani gorečnosti (ali zainteresiranosti?) dvigali med našim ljudstvom neprodušen kitajski zid, zaradi katerega je vsaka, še tako nedolžna kulturna manifestacija zadobila določeno »barvo«, obisk lake manifestacije s strani »neopredeljenega« ali drugače opredeljenega pa se je proglašal kot zločin in veleizdaja. To je mnoge naše intelektualce, zlasti mnoge šolnike oddaljilo od javnega udejstvovanja,. Kot intelektualci se namreč niso hoteli ukloniti nesmiselnim zahtevam manj izobraženih »politikov«, kot šolniki pa so sploh hoteli biti plitično neodvisni. Njihovo zadržanje je bilo do neke meje razumljivo. Priznati pa moramo, da se je v zadnjih letih, po zgledu naj višjega vodstva katoliške Cerkve (in drugih), v tem oziru tudi pri nas mnogo spremenilo. Prireditve postajajo, hvala Bogu, vedno manj »politične« in vedno bolj sad skupnega prizadevanja, čisto kulturne, narodne, slovenske. Ne manjkajo seveda, na eni in drugi strani, zakrkneži, ki bi radi ohranili, — proti sedanjim »zmotam« Cerktve (in drugih), — stari red; toda to so arheološke okame-nine, ki jih bomo skrbno čuvali za naš zgodovinski muzej,. Danes, če hočemo reči kruhu kruh in vinu vino, moramo priznati, da ni več utemeljenih tazlogov, zaradi katerih bi se zaveden Slovenec ne mogel ali ne smel udeleževati slovenskih prireditev, pa naj jih organiz:ra kdorkoli. Edini pravi razlog naše apatije je naša komodnost. Iz komodnosti smo tudi privlekli na dan teorijo o neizogibnosti asimilacije. Tudi med Italijani v Jugoslaviji je pred leti razsajala ta pesimistična kuga. Danes ne več. Po besedah, ki smo jih slišali iz ust prof. Antonia Bormeja, glavnega predstavnika italijanske manjšine v Istri in na Reki, je italijanska inteligenca danes odločno proti lej tezi. Čeprav je Italijanov v Jugoslaviji manj, kot je Slovencev v Italiji m so teritorialno veliko bolj razkropljeni, menijo, da je njihova navzočnost v deželi svojih prednikov potrebna in da utegne biti koristna ne samo Italiji marveč, kot oplojevalen kultur ni element, tudi državi, v kateri živijo. Tako doživlja italijanska manjšina v Jugoslaviji pravo renesanso svojega kulturnega udejstvovanja, pa so tudi uspehi zadnjih treh let bili naravnost čudoviti. Asimilacija neke narodne manjšine postane torej neizogibna le takrat, ko se manjšina sama odloči, da hoče umreti! Morda nam bije dvanajsta ura. Čas je, da si vsakdo izmed nas dene roko na srce in se vpraša: »Ti, za kaj si se odločil?« še posebno je potrebno, da revidirajo svoje stališče naši šolniki. Oni živijo od slovenskih šol; te pa bodo živele, dokler bo nekaj zavednosti v našem ljudstvu. Ali mislijo, da se bo ta zavednost ohranila sama po sebii Ali ne čutijo, da s svojim zadržanjem žagajo vejo, na kateri sedijo? Naj pomislijo, da bi njihova navzočnost med našim ljudstvom, vsaj ob nekaterih priložnostih bila v ogromno spodbudo vsem, zlasti še tisti mladini, kateri so bili profesorji in vzgojitelji. 2e to bi bil važen korak v tako potrebno »renesanso« našega javnega življa. Mi — Ric 30 Pokristjanjenje Slovencev X. 11. Tudi slovenski škrati so iz skandinavske mitologije, z izrazom vred., V staronordij-skem jeziku so se imenovali škrati ali skrat-la. Tudi palčki so prišli s Slovenci iz Skandinavije. Tam so jih imenovali najbrž palr-skegg, pal-skegg ali barn-skegg — gozdni ali majhni ljudje (bradači). Najbrž nimajo nič opravka s slovensko besedo palec, saj si jih tudi ljudska domišljija ni predstavljala tako zelo majhnih, pač pa v velikosti otrok. Tri rojenice slovenske mitologije so nedvomno v zvezi s tremi rojenicami, imenovanimi nornene, ki jih pozna nordijska mitologija in ki so prav tako sklepale o človekovi usodi. Tudi te nornene so stale zraven pt i otrokovem rojstvu in odločile, kakšna/ bo njegova usoda, ki se je tudi zagotovo izpolnila. Slovenske žalik-žene so najbrž ostanek verovanja v vračanje duhov umrlih, ker gotovo niso samo sinonim za vile, kot bi se zdelo. Staronordijska beseda saell je pomenila : pokojnik, saI ali pa sala je pomenilo duša, salr je pomenilo zemljo in ime Salr je nosila svojčas tudi neka kapela pri grobu mučencev na Norveškem. Iz tega očitno izhaja, da so bile žalik-žene duhovi umrlih, morda žensk, morda pa vseh in se jih je prijelo ime žalik-žene samo zato, ker so si jih' predstavljali ogrnjene v dolge bele halje, podobne ženskim nošam. Beseda spaka, spakovati se, pa je nordijska beseda spok — strah, prikazen. Povodni mož je dosebedni prevod iz nordijske besede vattumannen, ki pomeni isto (vattu ali vatn — voda, mannen — mož). V obliki vodni mož je slovenski izraz tudi jezikovno bližji izvirniku. Skars je pomenilo v staronordijskem jeziku hišnega škrata in na to spominja slovenska beseda škržat, cvrček (cvrček za pečjo!). Folklorna rusa, ki spada ponekod na Slovenskem k pustnim šegam, je staronordij-ski izraz ryssa — kobila, in morda je v zvezi tudi z izrazom rus (rus) pijanost, imeli ga pod kapo. Vse kaže, da je tudi pedenj-človek laket-brada iz nordijske mitologije. Ostanke nordijske mitologije imamo nedvomno tudi v besedi torek in morda tudi četrtek. Končnice na ek in tek v imenih slovenskega tedna so skoraj gotovo samo ostanki nordijske besede tag, ki pomeni dan. Torek izhaja najbrž iz staronordijske besede Torsdag — Torov dan. V slovenski folklori bi gotovo našli še mnogo takega, kar spominja na nekdanjo nordijsko mitologijo, Treba bi jo bilo le preiskati v tem smislu. Čisto gotovo je od tam nekdanja ljudska ženitovanjska navada, da so polagali nevesti bosmana v krilo, preden je šla spat. To je bila nekaka obredna ženitovanjska pogača v obliki štruce. Predstav- ljala je obrednega ženitovanjskega otroka in z njim so hoteli zagotoviti nevesti rodovitnost. Beseda bosman pride verjetno od besede bus ali busmali, ki je pomenila živalico, ki še sesa, in verjetno je pomenila tudi dojenčka, v obliki bosman otroka moškega spola. Tudi slovenska beseda mali (majhen) pride ver;etno iz busmali. Belokranjski Zeleni Jur čisto gotovo ni drugega kakor ostanek nekdanjega češčenja boga Hora (Hura) in njegovega spomladanskega praznika. Vera v Hora je ugasnila in prešla v pozabljenje, ime in praznik pa sta ostala, in ker ime Hur-Jur pač nekoliko spominja na Jurija, so spravili navado v zvezo s sv. Jurijem. Da pa izvira zares še od vere v Hura, je dekaz tud. pridevnik »Zeleni«, kajti Hor je bil, kot že rečeno, ravno bog rasti in plodnosti in njegov praznik je bil v zvezi s koncem zime in z račetkom novega brstenja v naravi. Pri tem ;e treba tudi opozoriti na najbrž zgrešeno mnenje slovenskih etnografov, da so bili taki prazniki češčenja boga plodnosti in rasti značilni za izrazite in bogate poljedelske pokrajine z bujno rastjo, kot so v ravninah vzhodne Evrope, kajti tam rast in plodnost pač nista bili tako zelo odvisni od božje naklonjenosti. Predstavljali sta tako normalen pojav, da se ljudem ni bilo treba tresti za pravočasen nastop pomladi in za novo rast. V strahu za pravočasen nastop pomladi in za novo brst so lahko bil: k v krajih, kjer so zime dolge in hude in kjer zakasnitev pomladi ni nič izrednega, fNadaljevanje na 8. strani) Tlini 1t pi/ a --------------------- Predstavnik Slovenske skupnosti o manjšinskih problemih Deželni svet razpravlja te dni o obraču-nm za leto jyo4 in leto 1965. U tem vprašanju je v četrtek, 23. t. m., spregovoril tudi svetovavec Siov. skupnosti Jože Skerk. v svoji poančno-ekonoMisKi oceni se je dotaknit promemov, ki zai: imajo vse Slovence v deželi, »ko smo ooravnavati proračuna za omenjeni leti — je aejai ar. tjtterk — sem se zavzemal, tla tu ctezetr l o a D or sprejet na-sleonje ukrepe v korist slovenske narodne manjšine: 1. posredoval naj bi, c a bi z izvršilnimi normami bila urejena razna vprašanja, ki zadevajo Slovence; 2. poskrbel naj bi, da bi prejele primerno linančno podporo slovenske vzgojne, kulturne, športne in do modelne organizacije; 3. v razne deželne urade bi moral namestiti primerno število uslužbencev; 4. kmetijstvu na Tržaškem bi moral dodeliti posebno pomoč, da se lahko okrepi živinoreja in da se razvije vrtnarstvo.« Slovenski svetovavec je ugotovil, da o vseh teh predlogih ni v poročilih o obračunih niti besede, čeprav so bili svoj čas v glavnem sprejeti. Glede prve zahteve je dr. skerk opozoril deželni svet na dve zelo zanimivi in pomembni razsodbi najvišjih organov sodne oblasti. Tako je državni svet na plenarni seji z dne 27. oktobra 1961 razsodil, da je odlok predsednika republike z dne 27. 10. 1954, ki je uveljavil v italijanskem pravnem redu londonski sporazum, v skladu s 87. členom ustave. To pomeni, da je sporazum za vse državljane in vsa ob-lastva obvezen zakon in da ni potrebno, da ga parlament ratificira, ker to velja le za tiste mednarodne pogodbe, o katerih govori 80. člen ustave. Aktualna je tudi naslednja razsodba ka-sacijskega sodišča (z dne 18. 9. 1961, štev. 2026), na katero je opozoril slovenski predstavnik. Razsodba se takole glasi: »Po londonskem sporazumu z dne 5. 10. 1954 jugoslovanska država izvaja polno in izključno suverenost nad bivšo cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (razširjeno z delom bivše cone A) in torej nad občino Koper, ki se SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom Filibert Benedetič NE VEDNO KAKOR LASTOVKE drama v dveh delih krstna predstava Scena, kostumi in režija: JOŽE BABIC. Sodelavca pri sceni in kostumih: DEMETRIJ CEJ m ANJA DOLENČEVA. Glasba: ALEKSANDER VODOPIVEC. Pri predstavi sodeluje ansambel »5 F A N S« V petek, 24. t. m. ob 21. uri (abonma I. ponovitev in invalidski); v soboto, 25. 1. m. ob 21. uri (sindikalni abonma); v nedeljo, 26. t. m. ob 16. uri (abonma nedeljski popoldanski in okoliški); v torek, 28. t. m. ob 20. uri (študentovski abonma); v siedo, 1. marca ob 21. uri; v čelrtek, 2. marca ob 21. uri; v nedeljo, 3. marca ob 16. uri. Prodaja vstopnic vsak dan od 12. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kulturnega doma. Rezervacije na telefonu 73-42-65. nahaja v tej coni.« Po teh dveh razsodbah ne more biti nobenega dvoma — je dejal dr. Skerk — o pravnem značaju londonskega sporazuma. Glede na svojo drugo zahtevo je slovenski zastopnik poudaril, da so slovenske organizacije prejele skupno le 1.800.000 lir prispevka, medtem ko je bilo po deželnem zakonu štev. 23 dodeljenih raznim italijanskim organizacijam skupno 780 milijonov lir. Prispevek slovenskim Tganizacijam ni torej v nobenem sorazmerju s številom Slovencev v deželi. Dr. Skerk je tudi grajal deželni odbor, ker ni namestil Slovencev v razne svoje urade. Od približno tisoč uslužbencev, kolikor jih ima dežela, so samo štirje Slovenci. Gre za hudo diskriminacijo, ki jo mora deželni odbor odpraviti — je poudaril slovenski predstavnik. Težave in skrbi naših kmetovavcev: CENA IN PRODAJA MLEKA Za živinorejce na tržaškem Krasu je še vedno aktualno vprašanje prodaje mleka. Nekdanjih mlekaric, ki bi nosile ali vozile mleko v mesto, ni več. To delo je namreč prenaporno za sedanji mlajši kmečki rod in so poleg tega v veljavi takšni higienski predpisi, ki takorekoč onemogočajo lo obliko prodaje mleka. Zato že nekaj let živinorejci tržaškega Krasa (oziroma njih velika večina) prodajajo mleko podjetju Sal-pat, ki ga plačuje po 65 lir za liter. Potrošniki v Trstu pa ga plačujejo po 110 lir za liter, kar ustreza uradno določeni ceni. Proizvodnja mleka na Tržaškem seveda nikakor ne krije potrošnje, ki dnevno znaša v samem mestu od 500 do 600 hi, medtem ko podjetje Salpat dnevno odkupi od živinorejcev na Tržaškem približno 50 hi, celotna dnevna proizvodnja pa znaša kakih 60 hi mleka. V Trst torej prihajajo dnevno velike količine mleka tako iz Furlanije kot iz sosednje Slovenije. Naši živinorejci se upravičeno pritožujejo, da je prodajna cena mleka odločno prenizka, ker še zdaleč ne krije proizvodnih stroškov. To je glavni problem tukajšnjega kmetijstva, ker je živinoreja, kot znano, njegov steber. Naloga Kmetijskega nadzor-ništva in kmečkih organizacij bi zato bila, da to vprašanje temeljito preučijo in nakažejo pravično rešitev. V zadnjih tednih pa je problem prodaje mleka postal še bolj pereč, ker je podjetje Salpat ukinilo več zbirnih središč, s čimer je prizadelo mnogim živinorejcem še nove stroške, saj morajo .cislej voziti mleko v mnogo bolj oddaljena zbirna središča, če ga hočejo sploh prodati. Znano nam je namreč, da je podjetje ukinilo v devinsko-na-brežinski občini tri središča, v zgoniški občini pa dve. Na prošnjo prizadetih živinorejcev sta župana iz Nabrežine in Zgonika konec prejšnjega tedna, posredovala pri podjetju Salpat in predvsem zahtevala, da jima podjetje obrazloži razloge, zaradi katerih je sprejelo omenjeni ukrep. Kot smo zvedeli, jima je ravnatelj podjetja izjavil, da so bila nekatera središča ukinjena z namenom, da se znižajo stroški in da se zboljša kvaliteta mleka, češ da so nekateri živinorejci hote oddajali slabo mleko. V tej zvezi sta župana predlagala, naj bi podjetje in živinorejci sporazumno določili pravilnik, ki bi urejeval nakup, oziroma prodajo mleka in bi tako jasno določal tudi pravice ter dolžnosti obeh pogodbenih strank. Dalje sta župana predlagala, naj bi skupno preučili tudi vprašanje zbirnih središč mleka. Ravnatelj podjetja je predloga sprejel in se zato pričakuje, da bo prihodnji teden na nabrežinskem županstvu sklican poseben sestanek. S tem seveda ne bo rešeno glavno vprašanje, ki je še vedno pravična cena mleka. Kot pa smo že poudarili, so za rešitev tega problema pristojne kmetijske oblasti in kmetijske organizacije. TELOVADBA ZA OTROKE NA OPČINAH Na Opčinah sta bila pred kratkim uvedena telovadna tečaja za dečke in deklice, kot dopolnilo k šolski telovadbi, ki je — kot na splošno v Italiji — zelo pomanjkljiva. Vsaka skupina ima itelo-vadbo dvakrat na leden v telovadnici nižje srednje šole in otroci se je z veseljem udeležujejo, starši pa so ludi zadovoljni, da je dana njihovim otrokom priložnosti, da si telovadbo razvijajo telesne in duševne sile, ker — zdrav duh v zdravem telesu! NAŠE SOŽALJE Pred kratkem je dr. Milanu Starcu, uglednemu tržaškemu zdravniku, umrla mama, gospa Amalija. Ob tej hudi izgubi mu prijatelji in znanci izrekajo globoko občuteno sožalje, kateremu se pridružuje tudi naš list. Liščec: NI CESTE — PAČ PA DAVKI Kakšne so ponekod razmere v Beneški Sloveniji dokazuje z vso zgovornostjo slučaj v Liščecah in v bližnjih zaselkih. Oblasti zahtevajo od ljudi redno plačevanje davkov, v zameno jim pa ničesar ne nudijo. Od vasi do električne centrale imajo tako cesto, da niti tega imena ne zasluži. Cesta je vojaška in je bila zgrajena že pred pol stoletjem. Od tedaj je nihče ne popravlja. Potem si pa lahko predstavljate, kakšna je. Te dni so vaščani prejeli davčne pole. Rok za plačilo prvega obroka davkov je že tu. Prebivavcev se je ob pozivu »plačaj!« polastila jeza. Odposlanstvo vaških mož je neslo na občino protestno pismo s podpisi soseske in tudi z vsemi davčnimi polami. Vaščani pravijo, da ne bodo plačali davkov, dokler jim ne bodo cest popravili. Kdo bi jim ne dal prav? Brdo: NOVA DELA Občinski svet v Brdu se je zbral prejšnji teden k seji, ki je imela na dnevnem redu v prvi vrsti ureditev in popravo javnih cest. V načrtu so dela na cestah Brdo, Mikoti, Vedronca. Proračun zanje znaša celotno okrog 30 milijonov lir. V drugi vrsti je občinski svet govoril o popravilih ceste v Cezarjih in zgradbe nove ceste, ki bo povezala Zavrh z Bernadijo. Ta cesta je velikega pomena za turistični razvoj vsega okrožja, zato bi bilo potrebno, da se te v prvi vrsti poprimejo. Jz Z OBČINSKE SEJE | Osrednja točka na ponedeljkovi seji občinskega sevta je bilo vprašanje o poobči-njenju trošarinske službe. Trošarinske zadeve goriške občine je pretresala posebna komisija. Ugotovila je, da je imela troša-rinska družba ING1C približno tri in pol milijona dohodkov. Ti dohodki bi mogli priti v skupni občinski sklad. S povečanim prometom prostega pasu se bo dohodek iz trošarin povečal na 7 milijonov lir. Za poobčinjenje trošarinske službe so se izrazile v načelu vse stranke razen liberalne. Do končnega sklepa v tej zadevi bo pa pri šlo šele na jutrajšnji občinski seji. Med drugimi stroški so svetovavci odobrili tudi 13 milijonov lir za popravo uličnih pločnikov, med temi tudi v ulici Roma. SLOVENSKO-ITALIJANSKO MANJŠINSKO SREČANJE V soboto in nedeljo sta imeli Unija Ita-1'janov iz Istre in Reke ter Slovenska kulturno gospodarska zveza tretje srečanje za 'zmenjavo misli o položajih obeh manjšin. V soboto dopoldne so bili sprejeti predstavniki italijanske manjšine in SKGZ pri goriškem županu Martini. V pozdravnem nagovoru je poudaril pomen kulturnega razvoja etničnih manjšin v sklopu z matičnim in z večinskim narodom, v katerega državnem okviru živijo. Zahvalil se mu j d predsednik istrske italijanske organizacijo profesor Borme. Popoldne ob šestih se je začel prvi, širši del zborovanja v Attemsovi palači ob veliki udeležbi povabljenih gostov in predstavnikov vseh oblasti. Po pozdravnih besedah dr. Sanzina je prebral dr. Antonio Borme v italijanščini obširen referat »Aktualna vprašanja italijanske etnične skupine v Jugoslaviji«. Za njim pa v slovenščini Boris Race, predsednik SKGZ, poročilo »Slovenska manjšina v Italiji in njeni današnji problemi«. Obe poročili so prejeli poslušavci v obojestranskih prevodih. Prvi je v dvajset strani dolgem poročilu nakazal sedanji položaj italijanske manjšine v Jugoslaviji in teoretske vidike za njen razvoj. Pripomnil je, da ščiti italijansko manjšino vrsta ustavnih in zakonskih ukrepov, a pravna zaščita se še ni avtomatično spremenila v dejansko stanje. Borme se je dločno izrazil, da se pravica ne sme deliti na podlagi številčnih razmerij; poleg tega pa je številčno razmerje izkrivljeno zaradi pritiska najrazličnejših vrst. Pravilno je tudi zavzel stališče, da se morajo priznati specifične pravice etnične skupine, ne glede na to, ali jih posameznik izrecno zahteva. — Pripominjamo, da velja tak primer zlasti za našo etnično skupino v Beneški Sloveniji in delno tudi na Goriškem. Zavzel se je tudi za pravilno dvojezičnost, ki pomeni predvsem enakopravno obravnavanje obeh jezikov na vseh toriščih družbenega življenja. Rekel je, da uživa italijanski jezik resnično enakopravnost le v redkem številu istrskih središč. Nato je predsednik Borme prešel na šolsko vprašanje. Ugotovil je določena izboljšanja, a tudi pomanjkljivosti, zlasti glede novih šolskih vrtcev in strokovnih šol. Govoril je tudi o vedno širši dejavnosti itali-! janskih kulturnih krožkov, ki imajo 9 pev-| skih zborov, 7 ljudskih odrov, 3 tambura | ške in 3 folklorne skupine, 12 majhnih orkestrov, več literarnih krožkov, 17 stalnih knjižnic. Poleg teh prosvetnih ustanov ima- jo še Italijansko dramo, ki je slavila 20. letnico delovanja. Pomembne uspehe je zabeležila časopis- j na in založniška dejavnost založbe Edii.1 Ta prejema okrog 400 milijonov dinarjev | letne podpore in izdaja dnevnik »La Voc^ j del Popolo«, dve reviji in en petnajstdnev- j nik. Niso pa še dovolj bogate radijske oddaje. Krajša izvajanja, a približno po istih smernicah, je podal Boris Race. V prvi,1 teoretsko zasnovani polovici izvajanj je pod-! črtal, da smo še daleč od uveljavitve bistvenih načel, ki veljajo za odnose do manjšin. Manjšinsko vprašanje se rešuje le improvizirano in občasno. Rešujejo se predvsem iz zunanje - političnega vidika in zavoljo zunanjega pritiska. Pravilno je pouda-1 ril, da je v Italiji potrebna popularizacija manjšinske problematike. Pripominjamo, da se moramo tudi mi sami otresti mišljenja, da se morajo deliti j manjšinske pravice na podlagi neke pravne reciprocitete. En košček pravice istrskim i Italijanom, potlej pa recimo Slovencem v j Italiji in obratno. Manjšinske pravice ne| smejo biti zasidrane v dogovorih mešanih | komisij in še to enostranskih in ne za ce-, lotno manjšino, temveč v »forma mentis«, v moralnem vrednotenju, da je manjšinski problem celovito vprašanje. Tu ne gre samo za enake pravice z večinskim narodom, ampak za specifične manjšinske, tudi v jezikovno mešanih krajih. Pravilno je Race poudaril, da je potrebno sistematično preučevanje vprašanj narodnih manjšin na znanstveni podlagi. V drugi polovici je kratko naštel ukrepe, ki so bili v zadnjih dveh letih sprejeti v korist slovenske manjšine v Italiji. Tu zopet pripominjamo, da za goriško pokrajino malo, za videmsko nič. Dotaknil se je kritično tudi odnosa manj-j šinske organizacije SKGZ do političnih in upravnih činiteljev in do medstrankarskih dogovorov. Po njegovem mnenju stranke niso rešile naših problemov in zato se potreba »manjšinskih organizacij« vsiljuje sama po sebi. Zaključil je, da moramo vztrajati v tem poslanstvu (t. j. boju) za manjšinske pravice iz globoke vere v človeka in pravičnost stvari same. (Po prebranih poročilih ni bilo nobene razprave). V nedeljo dopoldne sta imela oba izvršna odbora poseben sestanek, na katerem je bila sprejeta izjava, ki je v uvodu skup-; na; v nadaljevanju so pa ločene ugotovitve Italijanske unije in Slovenske kulturno gospodarske zveze o njunih posebnih stališčih. ITALIJANSKO - SLOVENSKI KONCERT | Ob tretjem sestanku Unije Italijanov iz Istre in Reke ter Slovenske kulturno gospodarske zveze v Gorici so nastopili v mali telovadni dvorani v Gorici pevski zbori iz Rovinja, Vodnjana, Dola in Proseka. Dvo rana je bila popolnoma zasedena. Dobiček — od vstopnic po 500 lir — je bil namenjen poplavljencem. Ves večer v duhu kulturne vzajemnosti je lepo uspel. Prva je nastopila italijanska folklorna skupina iz Rovinja z nizom prizorov iz ribiškega življenja (El Pascadur) Zbor, solisti, zlasti mlada pevka, so želi pripnanje kar pri odprtem odru. Drugi je bil na vrsti moški pevski zbor »Kras« s Poljan pod vodstvom Pavline Komelove. Kot po navadi so vžgale Vodopivčeve »žabe«, še bolj pa italijanske po-slušavce Kernjakova »Mojcej« z dobrim solistom. Sledil je številni moški, zbor Prosek-Kon-tovel, ki ga zna pevovodja Ignacij Ota krepko obvladati. Do popolne veljave je prišla Otova skladba »Devin« in vedno sveža Vrabčeva »Zdravica«. Na koncu je prišel na vrsto italijanski mešani pevski zbor iz Vodnjana. Imel je daljši spored domačih istrskih pesmi. Pod vodstvom električno živahne mlade pevo-vodkinje Oriette Richter je navdušil poslu-šavce zlasti z Istrsko himno »Inno allTstria« in z venčkom vodnjanskih domačih v priredbi Richterjeve. Koncerta so se udeležili tudi mnogi predstavniki italijanskega in slovenskega kulturnega življenja iz Trsta in Gorice. RODITELJSKI SESTANEK Za nedeljo dopoldne je bil sklican roditeljski sestanek za slovenske višje srednje šole v Gorici. Udeležilo se ga je precejšnje število staršev ali njih namestnikov. Po grešali smo zastopnike nekaterih vzgojnih zavodov. Ravnatelj liceja - gimnazije in učiteljišča j prof. Rožič je pozdravil navzoče in poudaril njihovo zanimanje za šolski napredek ter je izrazil pohvalo staršem, ki pošiljajo otroke v naše šole. Nato je po razredih orisal napredek in disciplino dijakov. Ustavil se je pri nekaterih točkah, ki jih bo treba izboljšati v prid šole in dijakov. Sprejet je bil tudi predlog, naj bodo taki sestanki bolj pogosti. Po skupnem razgovoru so se starši raz-govarjali s posameznimi profesorji, ki so jim uslužno dajali podrobna pojasnila o uspehih njihovih sinov ali hčera. štmaver: SONČNI PRAZNIK Nismo pričakovali, da se bo izkazal sveti Valentin res kot prvi pomladin, s prijetno sončno nedeljo. Pri nas mu pravimo pomladin, v splošnem pa velja tudi kot vseh zaljubljenih patron. Saj gre skupaj 1 prva ljubezen in prva pomlad s prvimi cvetkami in te že bujno poganjajo po štmavrskih brežinah. V nedeljo nas je pa tudi sam sveti Valentin počastil z najlepšim vremenom. Po stari veri je treba tudi njega častiti, in sicer v njegovi starodavni cerkvici. Nekoč se je namreč zgodilo, da so imeli cerkveno praznovanje na prostem. Zato se je bajj naslednje leto razjezil in je za svoj praznik poslal burjo in slabo vreme. Letos smo bili torej z njim v dobrem, ker tako lepe Valentinove nedelje že zdavnaj nismo imeli. Prišlo pa je na praznovanje, na naše imenitne štruklje, klobase v vinu in k sladki kaplji res na stotine ljudi, I kot že zlepa ne. Dolga kača avtomobilov se je neprestano vila po »stradonu« in po rebri »nad Stantom« navzgor. Varnostni organi so morali celo usmerjati promet vsa- (Nadaljevanje na 9. strani) IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Razgovor z Jožetom Peterlinom A dobili smo tudi mnogo drugih, ki n »ljudska« v tistem starem smislu, imela pa so1 va- Da zgodbo in 1o jasno m lepo. Ljudje so take igre sodobne. Radijski oder? Imate kak vpliv na njihovo izbiro? Na splošno namreč pogrešamo med temi I deli izrazito sodobne tuje avtorje. Kaj je temu j vzrok? Radijska igra ima svoje zahteve in svoje pred-| nosti. Menim, da bi moral biti vsak dramski | tekst, ki je namenjen mikrofonu, tudi za to pribila rejen. Izvajavci nimamo na izbiro nobenega vpli-pogrešate med dramskimi deli izraz.iio tuje avtorje, je vzrok avtorsko pravo. razumeli in so jih poslušali. Kakšen je bil nadaljnji razvoj Radijskega odra? Do nas pridejo tista tuja dela, ki jih je RAl ! odkupil (pa tudi tista ne vsa), tista, ki so prejela nagrado Premio Italia in podobno. Seveda V zvezi z dvajsetletnico Radijskega odra smo naprosili njegovega ustanovitelja in umetniškega vodjo, prof. Jožeta Peterlina za razgovor. Kako je prišlo do ustanovitve Radijskega odra, g. profesor? Po končani zadnji vojni je bil na tržaški radijski postaji dvojni program: italijanski in slovenski. Tudi Slovenski je moral polagoma zoreti v kvaliteti, hočem reči, da ni bilo vedno vse dobro, kar je bilo prve dni po vojni. Posebno pa so se programske zahteve povečale, ko smo Slovenci dobili samostojno radijsko postajo Trst II, ki so ga kasneje preimenovali v sedanji Radio Trst A. Slovensko narodno gledališče je tedaj nastopalo predvsem na odrih, razen tega zahteva mikrofon drugačno tehniko igranja kakor oder, zato se je zdelo, da v radijskem programu, ki je postajal vedno bolj kvaliteten, Slovenci, poleg italijanskih igravcev, ne smemo zaostajati. Treba je bilo tako ustanoviti skupino, ki se je vsa posvečala samo igranju na radiu. Tako je končno nastala Radijska igravska družina — sedanji Radijski oder. Julija 1946 je imel svojo prvo oddajo, kmalu za tem pa je bil tudi formalno ustanovljen. Kdo so bili »prvi stebri« Radijskega odra? Začetniki Radijskega odra so bili tisti Slovenci v Trstu, ki so znali 1946. knjižno slovenščino: tedanji prvi napovedovavci, kot Vlado Kra j, urednik časopisa Glas zaveznikov, nekateri profesorji ti so vsaj pravilno slovensko govorili. A treba je bilo iskati prave igravce. Med prvimi sem srečaj pokojnega Slavka Rebca, gospo Stano Oficijo, potem je začela sodelovati pokojna Tonči Turkova, Iza Kraljeva, Lojzka Lombarjeva, Jože Dovjak, zelo zgodaj je začel sodelovati Glavko Turk kot igra-več otroških vlog, potem Martin Globočnik in drugi. Ti so postali res kmalu »stebri« Radijskega odra. V kakšnih razmerah ste delali? Delali smo v zelo skromnih razmerah. Več časa so smele biti na programu samo kratke enodejanke ali le odlomki daljših dram, ker je bil slovenski program majhen. Naši prvi avditoriji so bili predeljeni z vojaškimi odejami in so jih naredili zavezniški vojaki. V začetku za te radijske oddaje niso dajali honorarjev, pozneje so jih sicer dali, a zelo nizke. Toda igrali bi bili tudi zastonj. Čutili smo, s kakšnim razumevanjem in s kakšno hvaležnostjo so naši ljudje tedaj poslušali naše oddaje. Katerega dogodka Iz tistih časov se najbolj spominjate? Ne vem, zakaj mi prihaja mnogokrat na misel iskanje nekega stanovanja na viale D’Annunzio. Nekdo mi je tedaj rekel, da tam živita dve Slovenki, ki zelo dobro govorita slovensko in da imata tudi smisel za igranje. Ker je bilo treba ustvariti kader igravcev, sem iskal tudi omenjeni Slovenki. Danes ne vem več, kako sta se pisali. Spominjam pa se, da sem ju našel. Nezaupno sta mi odprli vrata. Ko sem jima razložil, za kaj gre, sta moje vabilo, da bi sodelovali pri Radijskem odru, odklonili, češ, da ne smeta sodelovati; v ta čas namreč vpada prepoved sodelovanja z zavezniki. Naj-brže mi je ostal ta obisk v tako grenkem spominu, ker mi je bilo težko, da smo tedaj presojali Slo venci v Trstu svoje naloge tako različno. Kmalu so se namesto tistih dveh pridružili Radijskemu odru drugi. Kakšna dela ste najrajši igrali? Vedno smo najraje igrali domača dela, ker smo čutili, da sežemo z njimi najbliže našim ljudem Radijski oder se je moral neprestano obnavljati j pa je ogromno deI> 0 katerih beremo in ki so in prenavljati, mnogi so namreč odhajali po svetu ali pa so dobili zaposlitve, ki jim niso puščale več toliko časa, da bi prihajali na radio večer za večerom. Samo od igranja na radiu namreč ni mogoče živeti. In treba je bilo odhajajoče nadomestiti z novimi, se pravi, da je bilo treba začeti mnogokrat znova. Kako gledate na njegovo bodočnost? Upam, da bo postaja Radijskemu odru naklonjena itudi v bodoče. Prepričani smo smo se in tudi slovensko časopisje je, na to opozorilo, da v slovenskih domovih zelo radi poslušajo prav radijske igre. Televizija jih ne more nadomestiti, prvič zaradi jezika, drugič pa zato, ker mnogi naši ljudje opravljajo taka dela, da lahko istočasno poslušajo prav igre. Kar zadeva igravce, me ni strah zanje, ker prihajajo stalno novi iz naših šol in igravski zbor sproti pomlajajo. Kakšna je vloga članov Radijskega odra zunaj radijskega območja, hočemo reči, se pozna delo Radijskega odra tudi kje drugje? Kot nam je namreč znano, so njegovi člani aktivni še marsikje. Člani Radijskega odra pogosto nastopajo tudi zunaj radijskega območja na različnih prireditvah, čeprav ne pod imenom Radijskega odra. Marsikje pomagajo v prosvetnih društvih in klubih, pri igravskih skupinah, saj imajo to prednost, da so svoj iknjižni razgovor lahko v tolikih pripravah dobro izoblikovali. Ker poznajo tehniko radijskih oddaj, mnogi med njimi pišejo za radio in so se prav zaradi velike radijske prakse uveljavili med pisci radijskih tekstov. Velika predanost lepoti slovenske besede pa je mnoge pritegnila splošno službo slovenski stvari, čeprav je raz-vloge. igra lična od recitativne Kaj menite kot režiser o delih, ki jih zanimiva, pa jih mi ne dobimo na spored. Kaj menite o sodobnih slovenskih delih? Kar je v novejši slovenski literaturi izšlo dobrih del, smo jih igrali — slovenska dela namreč ne zadeva nobena omejitev. Vendar sodim, da so dela, ki so jih napisali slovenski avtorji v Trstu, tako ob razpisu natečaja RAI za radijske igre, kakor v vseh teh letih, boljša v marsičem in zanimivejša, bolj sproščena in nevezana in zato privlačnejša kot dramska dela iz osrednje Slovenije. »TRIESTE« Kul turno-politični obzornik »Trieste« je zaključil s 75. številko svoj trinajsti letnik, pod uredništvom Guida Botterija in Giorgia Cesara1. Na prvem mestu prinaša nova številka Botteri-jev članek o tržaških upravnih volitvah. V njem ugotavlja dejstvo, da so se izjalovili napori skrajnežev. Cesare objavlja pregled jugoslovanske politike v letu 1966 ter ugotavlja glavne točke: Ran-kodričev padec, Djilasova izpustitev, ostavka Smolejeve vlade v Sloveniji in ureditev odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom. O Milovanu Djilasu je prispeval v to številko zanimiv prerez Demetrij Volčič. Zanimiv je tudi članek Sergia Bartoleja o petem sestanku za študij pravnega položaja dežel, ki je bil v Palermu decembra meseca. Zastopniki dežele Furlani jai-Juli jska krajina so se izrazili za harmonične odnose med državo in samoupravnimi deželami. Predstavniki Sicilije in Poadižja so se pa zavzemali za skrajno decentralizacijo. Revija »Trieste«, ki hoče predstavljati tudi mnenje naše dežele, je skrbno urejevana in je tudi do naše etnične skupine dovolj nepristranska. Raziskovavcu Knobleharju - čast, hi mu gre! Letos bo sto dvajset let, odkar je odpotoval v Sudan naš veliki misijonar in učenjak dr. Kno-blchar. Kot misijonarja ga naša katoliška jav- nost kar dobro pozna, saj se ga verske revije večkrat spominjajo, pred leti pa je v Argentini izšel o Knobleharju zelo zajeten življenjepis. Kot znanstveniku pa moramo reči, da mu kulturna Slovenija še danes ni priznala tistega mesta, ki mu po vsej pravici pritiče. Morda prav zato, ker je bil misijonar? Ali že ni skrajen čas, da bi se Slovenci za vedno otresli tistega ozkosrčnega in krivičnega kriterija, po katerem ocenjujemo kulturno važnost naših mož le po njihovi idejni pripadnosti? Koliko Slovencev pozna Knobleharja kot znanstvenika in raziskovalca? Ali je v vsej Sloveniji ena sama ulica, en sam trg, ena sama znanstvena ustanova, ki bi imeli njegovo ime? Mislim, da ne. In vendar so ga kot raziskovalca priznali specializirani geografski krogi v tujini. Angleži, Francozi, Nemci, Italijani in Spanci, ki se lahko ponašajo s stotinami svojih pomorščakov, odkriteljev in raziskovalcev, Knobleher-ja ne pustijo v pozabi. Slovenci pa zanemarjamo to edino ime, s katerim bi se lahko ponašali! Pretiravamo? Ne! Knobleharjevo ime lahko izslediš v mnogih strokovnih opisih Mrike, zlasti tistih, ki obravnavajo raziskovanja reke Nila. Britanska Enciklopedija pod besedo Nile dobesedno pravi: »An Austrian Roman Catholic mis-sion vvas established in the Sudan, and in 1850 one of its members. Dr. Ignatz Knoblecher, sent to Europe reports, gleaned from the natives, of the existence of great lakes to the south.« Italijanski Leksikon Treccani pravi: Knoblecher (slo-veno Knoblchar) Ignazio. — Missionario { S. Can-ziano della Grotta 1819 — Napoli 1858). Viaggio in Africa e risali tra Taltro il Nilo Bianco fino a 4" 10' di Lat. N. fondando col Vinco e col Pe-demonte una missione a Gondokoro.« Znanstveno važnost Knoblcharjevega delovanja posredno priznava tudi GRANDE DIZIONARIO EN-COCLOPEDICO U. T. E. T. (Torino), čeprav mu po drugi strani dela krivico, ker vse zasluge pripisuje njegovim sodelavcem in naslednikom: »Nel 1849 a Gondokoro sorsc una missione cattolica vc-ronese da cui irradio 1’esplorazicne dolla regione negli anni successivi, condotta specialmenite da Italiani.« (Kakor vidimo, je Britanska Enciklopedija natančnejša in bolj poštena). Španska vele-enciklopedija ESPASA-CALPE navaja Knobleharja v odstavku »Odkritja v Afriki«. Pred leti je neki ital. časnikar opisal svoja potovanja po Sudanu. V članku je omenil, da jena glavnem trgu mesta Juha, na skrajnem jugu dežele, videl kamenit steber, v katerega so bila vklesana imena prvih Evropejcev, ki so se po Nilu povzpeli do omenjenega kraja. Na prvem mestu je zaznamovano ime »nekega« Knoblecherja. Ne vem, če po valu sovraštva do vsega tujega, ki je zajel Sudan v zadnjih letih, steber še obstoja. Vsekakor pa je bil lep dokaz za zasluge slovenskega raziskovalca. In Slovenci? Univ. prof. Svetozar Ilešič, k: je pred leti objavil zajetno knjigo pod naslovom »Afrika, Južna Azija, Avstralija« (Državna Založba, 1957), ga ne omenja! Popolnoma ga ignorira »Priročni Leksikon« (Slovenski Knjižni Zavod, 1955)! In prav tako ga ignorirajo šolski zemljepisni teksti, ki pa seveda ne opuščajo imen kakor Stanley, Livingstone itd. Upamo, da ne bo MLADINSKA KNJIGA, ki je pravkar začela izdajati za naše razmere mogočno SODOBNO ILUSTRIRANO ENCIKLOPEDIJO, ponovila starih napak, in da bodo v tem odličnem delu našli primemo mesto vsi tisti Slovenci, ki to zaslužijo. Mirko Rijavec H GOSPODARSTVO Ali kmetijstvo res nima bodočnosti? Ce presojamo stanje po naših vaseh na tržaškem Krasu in tudi drugje, na Goriškem in v Beneški Sloveniji, in če govorimo s kmeti, dobimo vtis, kakor da so naši podeželski ljudje obupali nad kmetijstvom kot nad gospodarsko panogo, ki nima nobene bodočnosti in v kateri se ne splača delati. Vse sili v mesta, v tovarne, v mehanične delavnice, v trgovine in v razne u-pravne službe, npr. za mestne stražnike, uradnike Ltd. Doma ostanejo tisti, ki so že prestari, da bi menjali poklic, ali pa premalo podjetni, ali pa tudi zato, ker jim manjka vsakršne strokovne sposobnosti za kak drug poklic. Med tistimi, ki ostanejo, je najbrž le malo takih, ki bi ostali iz ljubezni do zemlje in do kmečkega dela. »BEG Z ZEMLJE« Sicer pa je isti pojav opaziti po vsej Italiji. Zadnja leta se povprečno nad 250.000 ljudi na leto preseli v Italiji s podeželja v mesta in število zaposlenih v kmetijstvu se stalno manjša. To imenujejo »beg z zemlje«. To bi še ne bil poseben problem, če bi proizvodnost v kmetijstvu kljub temu naraščala in držala korak s splošnim gospodarskim razvojem v državi in z naraščajočim številom prebivavstva). Toda proizvodnost v kmetijstvu narašča v Italiji približno polovico počasneje kakor v drugih gospodarskih panogah in Italija mora vedno več živil uvažati. To pa pomeni, da problem ni v tem, da bi bila proizvodnja v kmetijstvu previsoka in da bi zato pridelki ne šli v denar. To velja sicer za posamezne panoge sadjarstva, a ne za celotno italijansko gospodarstvo. In to tudi ne velja za poljedelstvo in živinorejo v krajih, kjer živi naša narodna manjšina. Problem je drugje. Po eni strani smo priče (in ne samo priče, ker občutimo to na lastni koži in v lastnem — žepu), da se cene živil, od zelenjave do mesa, vedno bolj dvigajo, kar pomeni (med drugim), da je povpraševanje vedno večje; po drugi strani pa vidimo, da ostaja okrog naših vasi zelo veliko njiv sploh neobdelanih in na tržaškem Krasu ni obdelana več niti ena tistih dolin, ki so predstavljale nekdaj prave oaze rodovitnosti na naših kamenitih kraških tleh. še danes so visoko obzidane z zidovjem iz umetno zloženih kraških kamnov kakor majhni amfiteatri in pričajo o pridnosti naših prednikov in o njihovi ljubezni do zemlje. Toda na dnu dolin raste danes grmovje in nekatere služijo za prava smetišča. V nočnih NAŠ GOSPODARSKI sourednik inž. Josip Rustja iz Gorice je že pred tedni obolel Kljub bolezni je pa še vedno nadaljeval s pisanjem svojih zanimivih in priljubljenih kmetijskih in gospodarskih razprav v našem listu. Pred 14 dnevi se mu je pa zdravstveno stanje poslabšalo in so ga morali odpe ljati v bolnišnico. Zato je tudi naša gospodarska stran okrnjena. Upamo in želimo, da bi inženir Rustja kmalu ozdravel in da bo spet prijel za pero. urah dovažajo meščani na avtomobilih svoje smeti, o katerih menda ne vedo, kako' se jih znebiti (stare žimnice, obrabljeno pohištvo, celo razbitine in material od gradnje kopalnic in drugo) ter jih zvračajo na rob dolin. Vendar to, kot je videti, nikogar ne boli, Niti lastniki se ne zmenijo za to, če si sploh gredo kdaj ogledat svoje doline, kjer so se potile njihove babice in morda še matere, da so pridelale družini dovolj hrane in še kaj za na trg. NOBENA DRŽAVA NE MORE SHAJATI BREZ KMETIJSTVA Iz Beneške Slovenije stalno poročajo (tudi v naših dopisih), da se vasi praznijo in da je na stotine hiš zapuščenih, zemlja pa postaja spet divjina. Ljudje so na delu v Nemčiji, Švici, Franciji ali kje drugje. Toda v resnici noben narod in nobena država ne more shajati brez kmetijstva, ker ne more shajati brez živil. Zanemarjanje kmetijstva pomeni največji greh nad narodnim gospodarstvom in to se vsaki državi prej ali slej maščuje. Preseljevanje ljudi iz vasi v mesta je sicer nujen in naraven pojav. Toda to preseljevanje ne bi smelo doseči take stopnje, da bi trpelo kmetijstvo. Nasprotno, kmetijstvo bi moralo imeti od tega samo korist, ker bi se znebilo odvečne delovne sile, ki niža proizvodnost in tržne presežke. Namesto takih odvečnih rok pa bi moralo naraščati število kmetijskih strojev in drugih pripomočkov umnega poljedelstva, umetnih gnojil, nove sorte pridelkov, pametno zatiranje škodljivcev itd. In obdelati bi morali vso zemljo, ki se je splača obdelati. Kdo je dokazal, da se danes ne splača več obdelovati kraš-kin dolin.'' V njin oi najbrž odlično uspevale razne vrste zelenjave, ki gre na trgu v denar, da je kaj. Morda bi se dale uredili v njih ce.o neke vrste umetne grede, s pomočjo cenenih plasticnin mas. O tem naj In spregovorili strokovnjaki. Nedvomno do spričo naglega naraščanja preoivavsiva prišel čsa, ko se 'do spet spia-calo oouelovau vso zemljo, kajti uvoz zivn iz inozemstva ima svoje gospodarske meje. Nasi kmetje naj se tega zavedajo in naj ostanejo zvesti zemlji. Kmečki poklic je še vednu najbolj neodvisen' in nudi največ zadoščenja. Potrebno bi bilo le urediti prodajo pridelkov, da ne bi šel glavni del dobička v žepe raznih prekupčevavcev - posrednikov, ki niso potočili niti ene potne srage za pridelke, hočejo pa na njih mastno zaslužiti, pri čemer naj bi se zadovoljil kmet z minimalnimi dohodki, potrošnik pa naj bi živila drago plačeval, kot se zdaj dogaja. Zlasti država je poklicana, da uredi tudi to vprašanje, če hoče ohraniti kmetijstvo zdravo in donosno. Veliko pa je odvisno tudi od kmetov samih, ki so v tem pogledu preveč apatični. To velja tudi za naše kmete. Morali bi se bolje organizirati za prodajo svojih pridelkov, od zgodnjega pomladanskega sadja (zdaj črešnje marsikje zgnijejo na drevesih, v trgovinah pa drago prodajajo razne manjvredne sorte, ki pridejo od daleč) do mleka in mesa. Vsaka država in vsak narod pa bi se morali tudi zavedati, da je ravno kmečki stan vir biološkega zdravja in moči naroda. Kjer je kmečki stan na tleh, tudi narod in država ne moreta biti močna. In obratno: kjer so kmetje zadovoljni in gospodarsko trdni, tam je zdravo celotno gospodarstvo in vsa narodna struktura. Zato je stanje kmetijstva pravo merilo za gospodarsko stanje vsakega naroda in države. Pobude deželne uprave za razvoj živinoreje Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo sporoča ži- ( vinorejcem. tržaške pokrajine, da bo s sredstvi, ki ] jih je dal na razpolago urad za kmetijstvo, gozdarstvo in gospodarstvo hriboviilih predelov dežele Furlanije-Julijske krajine, izvedlo v prid izboljšanja krajevne živinoreje, sledeče pobude: 1. Pokrajinski natečaj za izboljšanje hlevov, senikov in nabavo tozadevne opreme. Vsi živinorejci, ki nameravajo izboljšali svoje hleve (popravili ležišča, strop, povečali ali napraviti nova okna, cementne jasli, gnojnične jame itd.) lahko vložijo ipri pokrajinskemu kmetijskemu nadzornišlvu v Trstu prošnjo v roku do 28. februarja t. I. Tozadevna dela morajo bili končana do 30. junija lotos. Odkazane nagrade ne. bodo presegale 50 odst. stroškov za izvršena dela (delo in potreben material). 2. Nagrade za dobro vzrejo odbranih telic. Vsi živinorejci, katerih živina je podvržena kontroli mleka in je vpisana v rodovniško knjigo, lahko vložijo prošnjo na pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo za vzrejno nagrado telic. Omenjene nagrade, v -znesku 15.000 lir, bodo dodeljene po četrtem mesecu starosti itelice. 3. Nagrade za dobro vzdrževanje breijh junic Vsi živinorejci, katerih živina je vpisana v rodovniško knjigo lahko vložijo prošnjo za prejem nagrade za dobro vzrejo junic. Omenjene nagrade, do največ 30.000 lir, bodo dodeljene po četrtem mesecu brejosti junice. I 4. Prispevek za nakup odbrane, goveje živine. j Vsi živinorejci, ki nameravajo kupiti krave molznice z visokim rodovnikom za izboljšanje živi-' norejske ravni svojega hleva, lahko vložijo proš-1 njo v roku do 10. marca p. m. Prispevek bo znašal 25 odst., a ne. bo presegel 75.000 lir, za vsako govedo, ki mora biti tudi v posesti rodovniškega in živinozdravniškega izpričevala, ki ne sme biti stracjše od 36 do 38 mesecev. 5. Natečaj za zidanje novih in izboljšanje že obstoječih svinjakov. Vsi kmetovalci, ki nameravajo izboljšati ali sezidati svinjak, morajo predložiti v roku do 28. 1. m. prošnjo pokrajinskemu kmetijskemu nadzor-ništvu. Dela bodo morala bili izvršena v roku do 30. junija letos. Nagrade za izgotovljena dela ne bodo presegale 50 odst. stroškov (delo in material). Za podrobnejša pojasnila se živinorejci lahko obrnejo vsak dan, razen sobote, na živinorejski urad pokrajinskega kmetijskega nadzornlštva v Ulici Ghega, štev. 6/1 - tel. 23-927 in 38-673 PREVEC PREMOGA TUDI V JUGOSLAVIJI Premogovniki v Jugoslaviji so zašli v krizo, ker gredo zaloge premoga prepočasi v promet. Strokovnjaki si ubijajo glave, kako bi temu odpomogli. Toda ta pojav je splošnoevropski in je predvsem posledica elektrifikacije železnic in kurjenje stanovanj na nafto, pa tudi premajhnega števila elektrarn na premog, kjer bi lahko premog najbolj gospodarsko izkoristili. Rešitev — v svetovni perspektivi — je morda v tem, da bodo uporabljali premog kot surovino za predelavo v kemični industriji. tfpomini plue ^u&touiiie, uo}m& m m m US m u a m ■ ■ V RUSKEM UJETNIŠTVU ln/„>.l. K. ■ a ■ Ob pol ene sem že moral kositi, če sem hotel pravočasno začeti svojo popoldansko vremensko službo. Kosilo samo ni bilo nikdar ovira, ker je bilo v splošnem vedno že pripravljeno: »mamaliga« je bila skuhana, »brinza« pripravljena, v »boršču« je bil krompir razkuhan; napol surovi so bili kvečjemu veliki kosi živinske pese, ki je bila bistveni sestavni del — neka osnova — naših »borščev«. Živinska pesa pa ni zmanjkala; to je bila edina povrtnina ali zelenjava, ki je bila masovno na razpolago celo leto. Po končani meteorološki službi sem lahko počival eno uro, potem pa v rastlinjak. Rastline v loncih so potrebovale tem manj vode, čim bliže so bile zoritvi. Tehtati lonce in dolivati vodo pa je le bilo še vsak dan potrebno. Prvi dan svoje meteorološke službe sem takoj po končanem delu v rastlinjaku šel k »nabljudatelju« po later-no-veternico, potrebno za večerno službo. Njega ni bilo doma in ko sem gospe dopovedal s kazanjem na laterno, kaj želim, mi je tudi največ s kazanjem dopovedala, da mi jo bo mož prinesel. Nato sem šel na mlatišče »barabam, od koder je bilo slišati mlatilnico. Sodeč po ravnateljevem izrazu, je moralo biti vse v redu. Čehi s stražnikom so naložili na voz vreče z omlatenim zrnjem in ga vlekli oziroma porivali proti domu, svojemu bivališču, kjer je bila zgoraj žitnica. S tem je bil zaključen delovni dan —• za druge, a ne za mene. Moral sem še ob 9. uri opravili meteorološko službo. »Nablju-datelj« mi je prinesel laterno, steklenico kerosina-petroleja in pol škatlice žveplenk ter me naučil, kako se laterna prižge. Voščil mi je mnogo sreče in šel. Jaz pa k ve- čerji v kuhinjo. Tja je prišla Jerina — ravnateljeva služkinja in pestunja ter mi dala razumeti, naj pridem po večerji k ravnatelju. Tega vabila sem bil vesel, ker sem razmišljal, kako bi najbolje prebil čas od večerje do 9. ure. Pri ravnatelju je bil na enem koncu mize samovar z biškoti, na drugem pa časopisi, ki jih je bil prineseJ iz Kišeneva. Najnovejši je bil »Odesskije Novosti« od prejšnjega dne. Zanimala so me zlasti vojna poročila in sem jih tudi hitro našel. Seveda sem iskal samo z veliko začetnico tiskane besede, ker so navajale kraje. Nekaj premikanja je bilo samo na ruski fronti, V italijanskem poročilu je bil imenovan Ri-lenbergo. Kaj, ali so Italijani prodrli do Rihenberka? Preučil sem celotni dotični odstavek vojnega poročila in razbral, da so Italijani bombardirali postajo Rihenberk in poškodovali več garnitur vlakov ali vagonov, tega nisem dobro razumel. Takrat sem omenil ravnatelju, da se moram čimprej naučiti ruski in če ima kakšno lahko rusko slovnico, da bom začel od A. Odgovoril je, da take slovnice nima, pač pa da mi bo mogoče pomagala tale knjiga... s police je vzel tanko knjigo »Hitro nemško« za Ruse. Pregledal sem, pa mi ni odgovarjalo. Potem sem vprašal za kakšno znanstveno knjigo. Nekaj je gledal po polici in mi dal debelejšo knjigo »Mikrobiologija«. Pregledal sem jo in se mi je zdelo, da bo kar uporabna. Ker se je ura bližala 8.30, sem vzel knjigo in šel domov po laterno in beležnico. Ko sem končal meteorološko opazovanje, sem seveda nesel laterno v sobico in z velikim zadovoljstvom začel tako urejevati posteljo in okoli nje, da bi mi luč od bli- zu svetila, ko bom v postelji, in da bom lanko bral, čeprav ne Dom držal knjige v ioKi,. Knjiga »Mikrobiologija« je bila namreč precejšnjega obsega m težka. A na noben način nisem mogel urediti stvari po svoji želji, litima rešitev je bila ta, da sem sedel na postelji, laterno imel obešeno na stol, knjigo pa držal kakšenkrat v rokah, večinoma pa naslonjeno na stol. Začel sem jo temeljito študirati, od začetka. Najprej sem ugotovil, da je prevedena iz nemščine. Jrotem sem počasi razbral, kako je to povedano. Besede sem glasno ponavljal, do-kler jih nisem znal na pamet in jih z lahkoto izgovarjal. A kdo mi jamči, da izgovarjam pravilno, s pravim naglasom? Pregledal sem knjigo še tu in tam, a več kot sem listal po njej, tem bolj trden je postajal sklep, da knjigo drugo jutro vrnem. S tem je bil zaključen moj tečaj ruskega jezika s pomočjo znanstvene knjige. Nekaj pa sem le pridobil s tem uvodnim študijem: Prvič, postal sem truden in zaspan ter sem kmalu zaspal. Drugič, nočni čuvaj je videl, kako sem se mučil, da bi dobil primerno držo za ležanje in istočasno učenje, pa je sklenil, da mi bo pomagal. Takoj drugi dan je privlekel od nekod mizo, ki sicer ni bila nova in ne velika, a bila je ravna in je imela predal s ključem. Kdo bi si kaj takega mislil? Zalo pa sem se mu zahvalil in rekel : »Vi ste haroši človek, spasibo.« Bil je zadovoljen. Jaz pa tudi. Drugi dan se je začela prava mlatev. Ko sem ob 7. uri šel na meteorološko postajo, je mlatilnica Deering že sipala zrnje, 4 konji pa so vrteli vitel, ki je dajal gonilno silo. Uniformiranemu stražniku z bridko sabljico ni bilo potrebno priganjati Čehov k delu, ker so radi delali. Saj je bil to kruh tudi za nje. Rad bi gledal, a sem moral naprej. Ko sem končal z zapisovanjem vremenskih podatkov, sem šel k češkim učiteljem, ki so jemali snope za preiskavo v laboratoriju. (Dalje) Pokristj a n jen je StoVenceV (Nadaljevanje s 3. strani) narava pa je trda in skopa. To pa je moglo biti le kje visoko na severu, v Skandinaviji in v gorah. Najbrž imamo ostanek pradavne nordijske mitologije tudi v znameniti slovenski ljudski pesmi o ribi Faroniki in Jezusu : Po morju riba plava, riba Faronika. Se bo na hrbet zvrnila, riba Faronika, ves svet bo pogubila, riba Faronika . .. Jezus za njo priplava po morja globočini: »Oh nikarte, nikarte, riba, riba Faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žena.« Na prvi pogled je jasno, da ta starodavna pesem nima nič opraviti s krščansko vero. Jezus je bil gotovo pozneje, že v krščanskem časTi, vpleten vanjo, da je nadomestil kakega poganskega mitičnega boga ali junaka. To dokazuje tudi dejstvo, da je prosil ribo Faroniko, naj prizanese svetu samo zaradi nedolžnih otrok in porodnih žena, torej ne zaradi vseh ljudi, medtem ko je Jezus v res- nici odrešil s svojim trpljenjem vse ljudi, j Njegov razlog, s katerim prosi ribo Faroni-| ko za usmiljenje, je torej porojen iz pleme-! nitega, a čisto človeškega nagiba, predvsem j iz želje, da bi se ohranilo človeško živije- i nje. To daje misliti, da je šlo v resnici prvotno za neko dobro božanstvo, zaščitnika človeškega redu. To potrjuje tudi besedna analiza besede Faronika, ki seveda nima in ne more imeti že po samem smislu pesmi nobene zveze s faraoni ( I), kot so mislili nekateri. V resnici gre najbrž za besedo Far-ond (Far-aand), ki pomeni dobesedno: Zlobni duh. V staronordijskem jeziku je pomenila namreč beseda far: sovraštvo, hudobijo, zlo, nevarnost, nevarno bolezen, nesrečo ali za-hitnost. Besedo ond ali aand (duh) pa smo v tej razpravi že večkrat obravnavali, npr. v besedi Kor-and ali korant. V modernih skandinavskih jezikih pomeni beseda ond hudo-ben, ont pa slabo, hudo, kar je morda ostanek verovanja nekega zlobnega duha. Tudi slovenska beseda hudi duh (ta hudi) je gotovo istega izvora.. Pesem o ribi Faroniki bi torej pomenila, da je plaval v morju ali nad morjem Zlobni duh, ki je hotel uničiti človeštvo, od tega pa ga je odvrnil (ali zlepa, kot v pesmi, ali v spopadu) Dobri duh, varuh človeštva. Zn.i-čilna je tudi povezava pojmov ali pravza- prav besedna igra, kajti v staronordijskem jeziku je pomenila beseda far (ki se piše Drez naglasa) stanje, način, morsko potovanje, ladjo. Lahko pričakujemo, da bo natančnejše preučevanje odkrilo v slovenskih ljudskih pe-sm,h, legendah in pravljicah še marsikak ostanek staronordijske mitologije, ki so jo prinesli Slovenci še s seboj iz Skandinavije> ne pa jo samo prevzeli v poznejših časih od drugih naiodov. Doslej se je take vplive avtomatično pripisovalo sosedstvu z Nemci, ne da bi se kdo potrudil, da bi to raziskal in ugotovil, če je to res ali ne, in če Nemci kot narod, ki ni nikoli prebival v Skandinaviji, sploh imajo take mitološke elemente. Kot pristen ostanek staronordijske mitologije se bo verjetno izkazala legenda o kralju Matjažu, ki spi s svojo vojsko pod Peco in čaka, da pride osvobodit vse Slovence. Ne more biti dvoma, da je kralj Matjaž v novejših časih le nadomestil v legendi neko drugo, prvotno mitološko osebnost, katere ime se skriva morda v samem imenu gore Pece. Pa tudi beseda Matjaž je morda fonetično v zvezi s prvotno besedo, npr. z izrazom madr mož. Samo natančno poznanje staronordijske mitologije (sag) in slovenskega izraznega fonda bo lahko razjasnilo tudi skrivnost tega slovenskega nacionalnega mita, ki verjetno tudi že spremlja slovenski narod od začetka n;egove zgodovine. (Dalje) F* O IHt T IV I I * H JhC T. E JD Važnost globokega dihanja v športu Za zdravo življenje potrebujemo čimveč svežega zraka. To pa za mnoge na žalost ni več samo po sebi umevno. Nešteti dimniki, izpušne cevi in nevidljiv prah zavija večino mest stalno v oblake izparin. Na mnogih delovnih mestih delajo delavci tesno drug ob drugem. Stanovanja so majhna in večinoma prenaseljena. Nič čudnega, da je zrak, v katerem se gibljemo in živimo, ne samo onesnažen, ampak da mu primanjkuje najvažnejše — dovolj kisika. Tega pa človek pri delu in športnik pri treningu potrebuje v obilni meri. Temu se pridruži še to, da moramo mnoga dela opravljati sede in v sključeni drži. Vse to povzroča, da dihamo vedno boli površno — plitvo, in zato ni čudno, da se toliko ljudi pa tudi športniki, ki ne obvladajo dovoli pravilne 'tehnike dihanja, velikokrat počutijo utrujeno in mlahavo. Kar cunja-sti so ali edo bolni, ne da bi vedeli, kaj je temu vzrok. Vedo le, da trening ni prenaporen oziroma da poklicno delo tega ne more povzročiti. Človek tedaj pogosto krivi pomlad ali jesen, vročino ali mraz, sploh spremembe vremena, želodec in prebavo ali neodkrito revmo itd. Športnik si večinoma ne ve pomagati, odrasel človek pa si poskuša pomagati s kavo, Šilcem slivovke ali cigaretami, da vsaj malo »pride k sebi«. Stoletnik — kmet — gorjanec, je na vprašanje časnikarja, kaj mora storiti človek, da postane tako star, odgovoril: »Mladi mož, človek mora vedno samo dihati, čisto mirno, naprej in naprej«. Ce bi še dostavil, da mora vdihavati svež zrak, bi to ne bila le šala, ampak zares najboljši nasvet. Edino sredstvo, ki zares pomaga — je, vsak dan redno in tako pogosto, kot je le mogoče, Potegniti skozi pljuča svež. zrak z mirnim, toda polnim dihanjem. Mnogo ljudi in med temi je mnogo športnikov, pozablja na pravo »zajemanje« zraka. Pri tem ie posebno važen izdih, kajti v dobro izčiščena pljuča zrak sam priteče v zadostni količini. In prav v tem dihanju je najboljše ŠPORTNE NOVICE V Ljubljani šele razpravljajo o tem, ali naj bi se jugoslovanska (slovenska) hokejska reprezentanca udeležila svetovnega prvenstva, ki bo v kratkem na Dunaju, ali ne. Če se ga sploh ne bi udeležila, bi bil to sveveda velik padec v primeri 7. lani, ko je Ljubljana celo organizirala svetovno hokejsko prvenstvo in je pristala jugoslovanska reprezcntacna v zgornjem delu lestvice B skupine. Slovenski smučarki Majda Ankele in Vida Tevž sta se zelo dobro uvrstili na predolimpijskem tednu v Chamroussu v Franciji. V ženskem smuku je zasedla Ankeletova 5. mesto, Tcvž.eva pa 6.. pred Annic Famose in Gino Hathorne. Jugoslovanski reprezentanti v smučarskih tekih sc pritožujejo, da morajo nastopati na važnih tekmah v tujini z zelo slabo opremo, zlasti s smučmi, ki so navadne boljše smuči ža široko potrošnjo, namesto posebnih tekmovalnih smuči. Poleg tega sc nihče ne briga bogvekaj zanje. To jim zbija moralo in je v veliki meri vzrok njihovih neuspehov, kajti tekmovavči drugih držav nastopajo sijajno opremljeni in obdani od funkeijonar-jev, ki »krbe zanje. Slovenski športni iunkcijo-Htmji in tisk pripisujejo krivdo za to brezbrižnost beograjskih športnih funkrijonarjev, ker je tam o-srednji sedež smučarske zveze in bi morali tam poskrbeti reprezentativnim tekmovavcem za opremo. Slavni madžarski nogometaš Ferenc Puskas, ki je skoraj dve desetletji igral — najprej za Ilonved iz Budimpešte in madžarsko reprezentanco, nato pa za Real iz Madrida sc bo od nogometne žoge poslovil 30. junija. Takrat bo na stadionu Bernabeu v Madridu Real priredil zanj posebno tekmo. Po končani karieri sc bo Puskas posvetil svoji tovarni madžarskih klobas, te dni pa namerava odpreti v Madridu tudi restavracijo z madžarskimi specialitetami. domače zdravilo proti utrujenosti in mlahavosti. .»Zdravljenje z domačim zrakom« vsakomur koristi in kdor bo po naših nasvetih začel, bo to kmalu opazil pri svojem splošnem počutju. Ta dobra in enostavna reč ima še to prednost, da ne stane toliko kot »zdravljenje utrujenosti« v planinskih ali obmorskih predelih, ki ga moramo vedno končati že takrat, ko smo šele zaživeli in nato doma »pademo« zopet v stari način življenja. To »zdravljenje z našim vsakdanjim zrakom« izvajamo harmonično prilagojeno vsakokratnemu spremenjenemu dnevnemu poteku našega življenja. Načela veljajo za moške in ženske, za športnike in športnice, za otroke, odrasle in 'tudi v pozni življenjski dobi: 1) ko vstanemo zjutraj, ne začnemo s cigareto, marveč z globokim izdihom in počasnim vhiha-vanjem svežega jutranjega zraka ob odprtem oknu. To ponavljamo med umivanjem in oblačenjem do zajtrka. 2) Na delo ali v šolo hodimo deset do dvajset minut peš in z globokim dihanjem ventiliramo naša pljuča — zjutraj je tudi zrak na cestah še razmeroma najbolj čist. Ce je to pot do službe oziroma do avtobusa prekratka, opravimo to s krajšim sprehodom pred hišo ali napravimo »dihalni ovinek«, toda še vedno brez cigarete! Podobno ravnamo tudi na poti z dela domov, športniki pa vedno še na poti k treningu in domov. 3) Zajtrk, malico kosilo in večerjo uživamo poleti, od zgodnje pomladi in pozno v jesen, vse ob široko odprtem oknu, še bolje na balkonu, v restavracijah in menzah pa na vrtu. Naito napravimo nekoliko korakov z globljim izdihavanjem in počasnim vdihavanjem. 4) Ne samo za vse delovne ljudi, gospodinje-matere, otroke in starejše, ampak posebno za vse športnike in športnice so važni dnevni sprehodi in nedeljski izleti v naravo. Tako imenovani higienski sprehod, ki je žal še našim športnikom velikotkrat smešen, je ob primernem dihanju izredno važen za dobro ventilacijo pljuč in nabiranje moči za treninge in tekmovanja. 5) In končno je važen vsakodneven zakliuček našega »zdravljenja z domačim zrakom«. Preden preste spat, odprite okna, mimo in sproščeno sc v lezite ter zopet, s poudarkom na izdihu globoko in počasi dihajte. Kmalu vas bo objel miren krepak spanec do jutra. Prof. dr. ALOJZIJ ŠEF ( »Delo«) NABIRKA ZA TRETJO SLOVENSKO HIMALAJSKO ODPRAVO Slovenska planinska zveza pripravlja tretjo odpravo slovenskih planincev na Himalajo. Odprava naj bi dokončala delo druge slovenske himalajske odprave. V jeseni letos ali spomladi prihodnjega leta naj bi sc povzpela na vrh gore Kangbačen, ki je visoka 7902 metra. Sredstva za opremo in potovanje odprave pa zbirajo z nabirko. Planinska zveza Slovenije je naslovila pred kratkim na vse slovenske občine prošnjo, naj podprejo odpravo. »če bi vsaka občina v Sloveniji podprla to našo vrhunsko alpinistično ekspedicijo vsaj’ s 500.000 do 1,000.000 din, bi bila ekspedicija zagotovljena, ker bi bil tako glavni del sredstev pravočasno zbran«, je rečeno v poročilu. Ljubljanska občina Center je že dala dober zgled in določila v ta namen 1,000.000 starih dinarjev. Planinci pričakujejo, da jo bodo posnemale druge slovenske občine. Nedvomno pa bi tudi nabirka med zasebniki, ki ljubijo to najlepšo obliko slovenskih ljudskih športov, kaj prinesla. Z Goriškega SONČNI PRAZNIK (Nadaljevanje s 5. strani) ke pol ure navzgor in navzdol. Tuji gostje so torej videli, kako je štmaver na zemljevidu sicer blizu Gorice, v resnici pa daleč Bogu za hrbtom. Takšne ceste z globokimi luknjami in nevarnimi in ozkimi ovinki navkreebt' zaradi usadov zares ne najdeš zlepa. Po grdi poti pa prideš v čudovito krasno naravo pod Svetim Valentinom in Sabotinom. Že predpoldne se je zbralo dosti ljudstva pri naši cerkvi k slovesnemu opravilu. Popoldne je šagra dosegla višek pri štrukljih in poticah. Avtomobilistom niti klanci niso več povzročali skrbi zvečer na povratku domov. Tako veselo je bilo vse; zato upamo, da bo tako tudi prihodnje leto. Štandrež: PEVSKI NASTOP Goriški moški pevski zbor »Morko Filej« nadaljuje svojo umetniško turnejo po naših vaseh. Zadnji nastop je imel v Štandre-žu, Velika udeležba domačinov je bila dokaz, da je tudi v štandrežu še veliko zanimanje za domačo slovensko pesem. Spored pri tem nastopu je bil običajen, z zaključno Vodopivčevo spevoigro »Kovačev študent«. Ko smo opazovali prijetno prosvetno dvorano in zadovoljne obraze u-deležencev, smo pomislili, da bi se moglo kaj podobnega ustvarili tudi v bližnjih So-vodnjah in v drugih okoliških vaseh. Saj se le na takih prireditvah ljudje med seboj srečujejo, zabavajo in kulturno poživljajo. Če bi ne imeli lakih srečanj, bi zavladala po naših vaseh pusta praznina in egoizem. Požrtvovalnim Standrežcem, posebno gospodu župniku, pa izražamo priznanje za njihovo požrtvovalnost. GLASBENI POPOLDNEVI Glasbena ustanova »Citta di Gorizia« je začela tudi letos prirejati sobotne koncertne popoldneve. Na sporedu jih je 5, vsako soboto ob šestih zvečer v dvorani Glasbene šole v Oberdanovi ulici 11. V soboto je nastopil zbor »Ermes Grion« iz Tržiča. Pod vodstvom dirigenta Policar-dija je izvajal 7 polifonskih skladb nabožne vsebine, po večini iz 16. stoletja. V drugi polovici pa enako število posvetnih polifonskih skladb, tudi iz 16. stoletja, razen ene. Zahtevne skladbe je zbor zapel res mojstrsko, posebno prvi del. Udeležba pa ni bila prav številna. Seveda, take vrste koncerti zahtevajo že tudi nekoliko glasbeno izobraženo uho. V soboto ob isti uri je na sporedu glasba Vitalija, Mendelssohna in Dvoraka za violino in klavir. Iz Trsta DRAMSKA SKUPINA P. D. »IVAN CANKAR« V soboto, 25. t. m., ob 21. uri v dvorani p. d. »Ivan Cankar« — Ul. Montecchi 6 IV. nad. Sergej Verč KOCKE V KOCKI drama v dveh dejanjih krstna predstava Režija: SERGEJ VERC — Scena: Ivan Verč Sodelujejo: Jurij Kufersin, Stojan Colja, Ivan Verč, Vojka Lavrenčič, Mara Rogelja, Boris Gombač, Ana Mikulus in Sergij Verč. PONOVITEV: V petek, 3. marca ob 21. uri v isti dvorani i2Xr Lažnivi PO BURGERJU — RIŠE: BORUT PEČAR KlJ^cC Besedilo prevedla in priredila: OLGA RATEJ v^%:,sva YnAvaazod‘5V"i invq‘ aA-auvc -213A WVdO OJL' vaoj-soad \N Vd. 3lt>0^l7( 3|vn ±od as nvsiaVN 19 QVa on3-z u rt |.JiN tD rt s .s .£? - 'C >o >(/•. 9 2 n 3> s S g a I S o c c v m • ca j: ”bf M c _ o rt ^ O- Dh .5 >* :s "* ‘O Ml -M .s, -S o c « .S OJE 3.§ rt I? » « s D D X ra *j S « & TJ > C (S> g ^ rt 3 rS=3| ra ^ 5 bo E 4J C C S 4! - g u &ic « , C. •— rt U*1 zli S V g I g ° fe Jjž 1 8 5 ij 8? rt oj rt c3 'vVt. k 1 ^.S ■alttaS, P -S « W Ja 5 c rt cj •£ rt » s Sp | 6 -g >§ ■g °i51 8 J2 3 H ' |>š§K ° £*■» e .s, S s •^ > rt 53 . »^SU-8 * € Trt s n i> >- ^ “ 2 > -3 - H 7 ir, Hi & c« “ O « 'C >A c 5 «• *? 2 2 o h M Sil' diPril* >ft f 13 $ .3 55 J >#