Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 23. junija 1939.
imr
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Majhni smo — to nas tare
Veliki politični pretresi v Evropi so pri nas rodili razine razveseljive in nerazveseljive pojave. Občutek skupne ogroženosti je poglobil zavest slovenske življenjske skupnosti, in razne skupine, ki se sicer ne bi zlahka zedinile za skupen nastop, vso ise spontano 'združile k skupnemu narodnoobrambnemu delu. Noben resen politik danes ne zanika več 'nujnosti, rešitve hrvaškega vprašanja in pravice Hrvatov do samosvojega življenja v okviru skupne države, kar dejansko pomeni priznanje njih narodne samobitnosti. Kar Pa se priznava Hrvatom, je težko načelno odrekati Slovencem. Integralno jugoslovanstvo se je Rušilo samo v sebi in z njim idejna osnova poetičnega unitarizma in upravnega centralizma. Tako daleč smo danes, hvala Bogu! Na drugi strani je bilo načelnim nasprotnikom unitarizma dana prilika, da razčistijo svoj odnos do države v pozitivnem smislu, in očitki protidržavnosti in separatizma so morali utihniti. Zbližanju političnih .skupin so dane nove mogočosti. Vse to je treba pozdraviti.
Nasprotno pa si ne smemo prikrivati, da so zunanji dogodki mnoge naše ljudi zbegali in zanesli veliko plahosti, malodušja in oportunizma v slovenske vrste. Zdajci se nekim našim ljudem
1Xv zdelo vec umesino, poudarjati slovenstvo in slovenske pravice in zahteve, kakor da bi s tem Zgrešili neko nelojalnost nasproti državi, kakor {Ia bi imeli pri tem slabo vest. Popolnoma razumljivo je, če vidimo v času zunanje ogroženosti v iti orni državni oblasti neko poroštvo za lastno varnost, ni pa razumljivo, če bi se zaradi tega odrekli zahtevam, ki so naravnost pogoj za notranjo urejenost in trdnost države. Še manj je odpustljivo, če kdo v tem času začenja dvomiti v smisel avtonomnega slovenskega življenja, v smisel obstoja malih narodov sploh. Tako malodušje je samo izraz lastne notranje išibkosti, pa tudi politične nerazgledanosti im neumevanja zakonov razvoja. Nihče ne taji, da so v >tej prehodni do,bi mali narodi v območju osvajalnih imperijev resnično ogroženi (mimogrede povedano ne samo mali narodi!), a vsi narodi, ki so trdni v samem sebi, bodo to dobo preživeli. Zakonov razvoja ne more spremeniti nobeno diktatorsko nasilje. Nismo edini mali narod v Evropi. Imamo majhne narode, ki so morda še v neprijetnejšem političnem položaju ko mi. Poglejmo samo na evropski sever in poglejmo si politični položaj Litva ncev, Letoncev, Kstov, Dancev in še nekaterih drugih narodov. Nekateri od njih niso številnejši od nas in v kulturnem razvoju še za nami. Razvoj gro očitno v to smer, da se ogrožene države zbližujejo, da si ustvarijo politične zveze v eni ali drugi obliki in si tako zavarujejo svoj obstoj, nikjer pa v to smer, da bi mali narodi izginjali v morju velikih. Življenje malih narodov ima svoj večni smisel.
Kdor danes v svojem malodušju širi dvome v našo pravico do avtonomnega narodnega življenja, zavira razvoj in ne da bi se .zavedal, zanika naravnost osnovno misel naše države, misel, ki daje državi smisel, prihodnost in mogočost, da razširi svoje meje na ves slovanski jug. On zanaša samo zmedo v naše politično življenje. Še vedno velja, da Slovenci nič bolj ne pogrešamo, ko prave narodne samozavesti, samozavesti, ki je daleč proč od vsake samozaverovanosti, vsake narodne- domišljavosti, toda ki sprejema nase vse Zgodovinsko odgovornost za usodo naroda, odgovornost z vsemi nasledki in zaključki. To so majhni ljudje, ki se otresajo te odgovornosti in bi jo radi naprtili drugim. Kaj naj rečemo na primer k takemu umovan ju, ki ga tu pa tam slišimo iz ust naših ljudi: Preširoka avtonomija nas bi "a milost in nemilost izročila klerikalni straho-vladi, in vedno je še bolje, če imamo nad sabo Varuha, ki to pošast kroti, pa bodi, da je to vojaška diktatura. Niso preveč redka pri nas taka
modrovanja. Kakšni demokrati in kakšni Slovenci so toi, ki jih je strah pred lastnim ljudstvom! Kakšen koncept imajo ti ljudje za rešitev našega notranjega državnega vprašanja, kakšna načela državne politike zastopajo, kakšen življenjski smisel ima zanje ta država in kako si predstavljajo njeno prihodnost? Ali nismo že dovolj dolgo, vse predolgo zavlačevali ureditev velikih državnih spornih vprašanj — prav z ozirom na naš zunanji položaj? In kako si predstavljajo ti modrijani, da se naj uredi slovensko gospodarstvo in prepreči popolno obubožan je in propad slovenskega ljudstva? Ali pa si morda želijo te vr-vste politiki, da naj to, kar se prizna Hrvatom, ne bi veljalo za Slovence? Ali si moremo predstavljati za Slovence usodnejše rešitve državnega vprašanja? Ali ni danes vse tiste strah, ki bi •morali nositi odgovornost za takoi »rešitev« slovenskega vprašanja? Pa hočejo neki ljudje še veljati za realne politike!
Da, nam Slovencem je treba realne politike, samo da je ne bomo nikdar istili z oportunistično politiko. Politika, ki nič ne tvega, ki je dosledna samo v breznačelnosti, ni nobena realna politika. Dajmo se Slovenci zavedati ene resnice: Nič ne pomaga, breme odgovornosti za ®vojo# usodo moramo sprejeti nase. Samo iz brezpogojne potrditve našega avtnoinnega narodnega življenja lahko najdemo pot do načelne, dosledne, realne slovenske politike. Brez tega trdnega izhodišča in brez te trdne osnove se bomo utapljali v oportunizmu in nergaštvu, bomo nihali iz ene skrajnosti v drugo, ne bomo imeli nikdar trdnih tal pod sabo, nikdar ne bomo postali konstruktiven činitelj v državnem življenju in ne bomo kot zavezniki in prijatelji nikdar upoštevani. Le kdor je v osno>-vah in svojem izhodišču jasen in trden, bo našel pravo razmerje do države, do drugih narodov in političnih skupin v državi. Le iz jasnih načel in osnov izhaja prava moč, pogum za tveganje, pa tudi pogum za odpoved, kjer to zahteva položaj. Zato se bomo uprli vsakemu poizkusu, da bi narodno malodušnost in oportunizem izdajali kot
politično zrelost. Danes Slovenci nismo upravičeni dajati drugim politične nauke, prej moramo sami vedeti, kaj hočemo in katere končne cilje zasledujemo. Majhni se čutimo, in to nas tare. Majhni pa nismo zaradi svo je maloštevilnosti, ampak zaradi tega, ker nimamo pravega poguma, prave samozavesti in volje do tveganja. Lahko bi
v	državi pomenili mnogo več, kakor pomenimo po svojem številu, a pomeniti ne moremo nič, dokler rtmo saimo spretni taktiki, a nikdar prepričani borci za jasne cilje. Zato se danes kuje naša usoda brez nas in mimo nas.
Marsikomu utegne biti preveč tega poudarjanja slovenstva v današnjem času. Nihče ne bi bil bolj vesel od nas, ko bi tega poudarjanja ne bilo treba, ko bi bila narodna zavest pri nas nekaj tako samo po sebi umevnega, kakor je pri Srbih in Hrvatih. A dokler nismo tako daleč, bomo svojo nalogo vršili dalje. Nič nas preveč ne moti, če se eden ali drugi od nas odmika. V zadoščenje nam je, da naše stališče prodira, da marsikdo od naših nasprotnikov danes zagovarja nazore, ki jih je pred leti obsojal koit protidr-žavne. Podtikali so nam vse mogoče namene., le ne poštenih, a vendar je bilo naše stališče do države kljub našemu ostremu boju proti zlorabljanju državne oblasti vedno pozitivno. Če ga nismo smeli določneje obrazložiti, ni bila naša krivda. Seveda s patriotizmom nismo šarili. Prej ko vsi drugi smo opozarjali na misel političnega zbli-žanja in združenja vseh južnoslovanskih narodov in iia pogoje takega združenja. Vedno smo zagovarjali politiko skupnega nastopa s Hrvati in tistimi srbskimi skupinami, ki so kazale razumevanje za našo zahtevo po enakopravnosti v državi, vedno smo opozarjali na tako ureditev države, da bi zadovoljili vse njene narode. Danes nas ves svetovni tisk opominja v tem smislu, ker se zaveda nevarnosti, ki nam preti, če do sporazuma ne pride. Prav zato smo se s tako. trdovratnostjo bojevali proti unitaristični miselnosti in njenim upravnim izrodkom, ker smo videli v njej zanikanje osnov, na katerih edino more ta država rasti, napredovati, «e širiti in postati varen dom svojim narodom.
Samouprava brez denarja — izvrševalni
organ centralizma
Uprava ljubljanskega Okrožnega urada za za-varovanej delavcev je z ozirom na pritožbe svojih členov proti prestrogemu izterjevanju zavarovalnih prispevkov, ki 'ga ta urad izvršuje, medicin ko Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu deli ogromne kredite, čutila potrebo, da pojasni svojemu členstvu, zakaj vse to. Svoje pojasnilo je podala v junijski številki lastnega glasila »Delavsko zavarovanje« v uvodniku pod naslovom »Od kod denar za posojila Osrednjega urada«. Pojasnilo glasi 'dobesedno z vsemi poudarki:
V	dnevnem časopisju čdtamo v zadnjem času o velikih posojilih, 'katera dovoljuje Osrednji urad 'banovinam, občinam in drugim ustanovam. Posojila gredo v 'desetine milijonov, torej za pojme večine čitateljev v velike vsote, po čemur bi se moglo sklepati, da je Osrednji urad kot nosilec združenega delavskega zavarovanja neizčrpen vrelec denarnih sredstev. In floeledno itemu l>'i morali po mnenju široke javnosti tudi Okrožni uradi razpolagati z velikimi vsotami. Tako ima nepoučena javnost vtisk, da so tudi Okrožni uradi v skrbeh, kam bi z denarjem. Za-
lo	nikakor ne morejo razumeti, kako to, da jim primanjkuje likvidnih sredstev, katera morajo zbirati s iprisilno izterjavo.
Medtem ko nepoučenim ne moremo šteti v zlo takega napačnega gledanja na sitvar, se pa pri poučenih ne moremo ubraniti vtiska, da to napačno
A, .
UL  	.
tolmačenje podpirajo in razpihujejo z zlohotnimi nameni, da bi diskreditirali zavarovanje in ipa da bf opravičili neredno plačevanje svojih obveznosti do socialnega zavarovanja.
Da se pojmi glede gospodarskega položaja posameznih panog zavarovanja razčistijo, je treba pojasniti sledeče:
Združitev vseh vrst socialnega zavarovanja ima brez dvoma svoj dobro stran, zlasti kar se tiče poenostavljenja uprave (skupen predpis, manj poslovanja, manj upravnih stroškov). Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu je po zakonu nosilec treh zavarovanj: za primer bolezni, za primer nezgode in za onemoglost, starost 'in smrt. Od teh zavarovanj izvajajo Okrožni uradi samostojno samo zavarovanje za primer bolezni, medtem 'ko nastopajo Okrožni uradi v zavarovanju za primer nezgode ter za onemoglost, starost in smrt kot posredovalci. To posredovanje obstaja med drugimi važnimi posli tudi v tem, da Okrožni'uradi za te tri panoge zavarovanja predpisujejo in izterjava jo prispevke istočasno s prispevki 'za bolniško zavarovanje. Prav tako vršijo Okrožni uradi v prenesenem delokrogu posle za Delavske zbornice in za Borze dela. Tudi za te dve ustanovi predpisujejo in izterjujejo Okrožni uradi po zakonu določene doklade.
Razlika med 'posameznimi panogami zavarovanja pa je, vsaj kar se tiče denarnih sredstev — bistvena.
Bolniško zavarovanje je zasnovano na načelu do-
Modno- 64a#o
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in E moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, : krojaške in šiviljske potrebščine kupite l
najugodneje pri	:
Heidim, L^uU^ana
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
kladnega kritja, (o se iprav:i, da je vezano na dohodke, 'ki so z zakonitimi predpisi strogo vnaprej določeni, medtem ko so 'izdatki sicer omejeni kolikor se tiče višine posameznih podpor, toda glede tega, kakšno število členov in svojcev te podpore lahko uživa, ni nobene meje. Dogodi se čestokrat, da je stalež bolnikov tako visok, tako da niti z najvišjo prispevno tarifo ni mogoče pokriti vseh zakonitih podpor, dajatev in storitev. Skratka, dohodki bolniškega zavarovanja so točno omejeni, izdatki so pa povsem odvisni od zdravstvenih razmer v posameznih letih. Bolniško zavarovanje porabi torej vsako leto sproti vse prispevke in ne more spravljati nikakih denarnih režerv.
Povsem drugačen pa je ustroj nezgodnega zavarovanja in zuvurovunja za onemoglost, starost in smrt. Ti dve panogi zavarovanja sta osnovani na kupi talnem kritju, oziroma na premijskih rezervah.
Kapitalno kritje pa ima te-le značilnosti: Zavarovanje za primer nezgode mora v vsakem posameznem letu zbrati toliko kapitala, kateri zmanjšani za upravne in druge redne izdatke tekočega leta, zadošča za pokritje obveznosti, ki nasitanejo zaradi obratnih nezgod v teku dotičnega poslovnega leta. Te obveznosti obstajajo iz osebnih rent ponesrečencev in njih svojcev (vdovam, otrokom, staršem itd.) in trajajo do smrti ponesrečencev, oziroma do pridobitve dela-zmožnosti (vdovam do zopetne omoži Ive ali smrti, otrokom do dopolnjenih 16 let itd.).
Invalidno zavarovanje se razlikuje od nezgodnega zavarovanja samo v tem, tla se prispevki, ki so potrebni za invalidne., starostne in otroške rente ter vdovske podpore, zbirajo vso dobo od uvedbe invalidnega zavarovanja, oziroma od vstopa delavcev v posel, ki je zavarovanju podvržen, do časa, ko doseže pravico do rente ali podpore.
Kapitalno kritje in premijske rezerve pa niso enake vsoti vseh bodočih izplačil (rent i. dr.), ampak vedno nižje, ker se povprečno več ko polovica rent krije iz obresti. Zaradi tega je obrestovauje kapitalnega kritja, oziroma premijskih rezerv nujno potrebno, ker bi moral sicer nosilec zavarovanja podvojiti prispevke ali pa znižati rente. Zaradi tega je z zakonom predpisano, da nvora Osrednji urad skrbeti za 7% obrestovanje teh kapitak>v.
Vzporedba ustroja posameznih panog zavarovanja dokazuje, da gre pri bolniškem zavarovanju za trenutne kratkodobue obveznosti, du živi bolniško zavarovanje iz rok v usta, pri nezgodnem in starostnem zavarovanju pa gre za oibveznosti, Iki trajajo do smrti ponesrečenca, za vdove, doraščanje otrok itd., kur doseže v neredkih primerih tudi desetletja. Ta okol-nost najbolj brezobzirno sili bolniško zavarovanje, da skr!bi za reden dotok denarja, da more pokrivati tekoče izdatke za podpore, dajatve in storitve, k.i dosežejo na dan do 100.000 din. To tem bolj, ker 'bolniška panoga nima likvidnih rezerv. Če bi si denar izposodila od nezgodnega zavarovanja, bi morala prav tako plačevati zakonite obresti.
S tem smo nakazali razliko med ustrojem bolniškega zavarovanja, pomen in namen kapitalnega kritja v nezgodnem in starostnem zavarovanju. Pri dobri volji ne bo težko razločiti, da Okrožni uradi nimajo likvidnih sredstev, da pa Osrednji urad mora koipita-
li	je plasirati tako, da varuje obrestno mero, ki pomeni po za varovalno-tehničnih načelih osnovo tega kritja.
Kaj se hoče s posojili, ki jih dovoljuje Osrednji urad iz sredstev nezgodnega ui starostnega zavarovanja? Ali se ne vrne na (a način ves zakonito zbrani kapital zopet narodnemu gospodarstvu? Ali se ne pospešuje prav s 'temi posojili najbolj delavnost stavbarstva in drugih panog gospodarstva, kar je v prid širokim plastem naroda?
Pomislimo, kolike so potrebe po ustanovi jen ju zdravstvenih zavodov, bolnišnic in dr. Take ustanove niso samo važne s stališča zboljšanja zdravstva našega naroda, temveč nudijo kot stalne ustanove tudi trajni zaslužek im kruh industriji, obrti in trgovcem, lekarnarjem itd., kakor tudi tamkaj zaposlenim zdravnikom in strežnemu osebju.
S predmetnimi posojili hočemo javnost opozoriti, da so razlage od struni zavarovanju nenaklonjenega dela interesentov, češ Okrožni urad na eni strani pouuju posojila, na drugi strani pa pritisku delodu-julce, zlonamerne in brez podlage. Raznašale! takih vesti zasledujejo čisto gotovo vse drugo prej ko to,
da se naše zavarovanje izboljša tudi v pogledu redne jšega plačevanja prispevkov, kar je pogoj za nemoten obstoj zavarovanja.
Za to pojasnilo smo upravi ljubljanskega Okrožnega urada prav res hvaležni, ker je z njim odgovorila ne samo pritožnikom čez prestrogo izterjevanje prispevkov, temveč tudi mnogim drugim in celo »Sloveniji«, ki je svoje dni izpraševala, zakaj ljubljanski Okrožni urad niii svojega lastnega uradnega poslopja ne more vsaj povečati itoliko, da bi imel sam primerne uradne prostore.
Prav nazorno pa je s tem pojasnilom pokazano, da vprašanje našega centralizma ni niti to-lilko politično kakor gospodarsko. V gornjem pri-
meru vidimo, kako so okrožni uradi prepuščeni f samim sebi v zavarovanju, ki že po svoji ureditvi ' ne more zbrati večjih, kapi ta lov. Strogo cen t ralistično pa je urejeno zavarovanje, ki razpolaga z ned ogledno velikimi kapitali.
Pri tej stvari pa je pomembno še to, da te . samoupravne okrožne urade lastna revščina sili, da so hočeš nočeš s tem, ko izterjujejo strogo njim priznane prispevke, obenem najboljši iz vrše va lni organi za centralistično urejene panoge j zavarovanja, za: 'katere se pobirajo prispevki so-' časno. Na it a. način so tudi okrožni uradi, ki imajo opraviti z zavarovanci neposredno, izpostavljeni vsej lk rit iki, medtem ko se za Osrednji urad ni'k Jo ne zanima.	p,
Obtožujem ...
Vaš cenjeni list je prinesel dne 9. junija 1939 sestavek pod zgornjim .naslovom. Naj bi moja izvajanja saimo nadaljevala doibro zamišljen izačetek pisca prvega članka.
Narodino obrambno delo pri Slovencih je posebno poglavje, zahtevalo bi nekoga, ki bi prinesel popolnoma drugega in bolj življenjskega duha vanj! rokama!
a drugega in bolj zi Da, tako je — podpis
lseni z obema
visoko kulturni, smo! Poglejmo pa dve šega 'kulturnega življenja! Vršila sc ' Narod no-obrabnega akademskega biček prireditve je bili
stran i naje prireditev
sveta, čisti do-namenjen za podporo aka-
Toda poglejmo malo natančneje! Ali se ni pojavljalo že dovolj ljudi, ki so hoteli narodnoobrambno delo poživiti, mu dati večji razmah, pritegniti k njemu večje množice ljudi! Da bili so! Toda z njimi se je zgodilo isto. koil se zgodi kapljici sladke vode, če jo vržemo v morje — poslani! Pako so se tudi ti ljudje pomalomešča-nili, polenili, otopeli, kajti sprevideli so, da je vse delo padlo in ostalo samo na njihovih ramah, da niso nikjer dobili niti nravne niti tvarne podpore da so morali vse vesele in žalostne nasledke vsega dela nositi1 sami,!
Slovenci smo čudne duše! Kakor hitro nam nekdo zagrozi, se stisnemo v kopico kot piščeta oKoli koklje — če nam pa grozita dva, postanemo že ravnodušni im premišljujemo kdo j e boljši in t.a katerega bi se v skrajnem primeru odločili. Da pa bi v nas živela misel skupnega nastopa, borbe za domovino, svobodo — tega ne poznamo. Da pač, nekateri so, toda tem se posmehujemo, tem 'naprtimo na glavo vsemogoče politične nazore, se jim posmehujemo in jih imenujemo s splošnim imenom — fanatiki!
Dokazov, da so te moje trditve resnične, bi lahko zbrali v zadnjih mesecih po kavarnah, gostilnah, cestah, zborovanjih, taborih in drugje — neštelo.
Nastane vprašanje — ali. je tak inairod sploh sposoben za narodno-obrambno delo? Odgovor bo najboljši, če pogledamo najprej dejstvom v oči! Nardno-ohrambna društva drži pokonci samo delovanje nekaterih, ki so zanemarili svoj poklic, svojo družino, svoj študij, samo da bi oprali čast množice, ki je za tako delo nerazpoložena mrtva!
Kako pritegniti množico, Poizkušali so že vse mogoče, toda uspeh je bil enak ničli! Kogar zanima, naj si ogleda število členstva ljubljanskih podružnic Sv. Cirila in Metoda ali pa Braniboira, Slovenske straže, pa L>° videl, da je komaj nekaj odstotkov te velike narodne, zavedne Ljubljane včlenjene v teh društvih! Prepričan sem, da bi uspelo samo takrat, če bi vabili ljudi v narodnoobrambna društva s svetlobno reklamo, če bi namesto društev ustanavljali narodno-obrambne delniške družbe, če bi imelo vsako 'društvio v svojih prostorih vsaj vinotoč in če se da še na razpolago kaj revolverskega čtiva! Da potem sem si gotov, da bi bila vsa Slovenija združena v narodno-obrambnih društvih, da bi vsak človek gorel od n a rodno-obramb n ega navdušenja! Da takrat bi bili sposobni za to delo! Ker pa tega ni in ker je potrebno pri tem delu res delati, žrtvovati čas, dajati denar in potrpežljivo čakati in trpeti, ker pri tem delu ni dobička im odlikovanj
—	zato ostane pri nas narodno-obrambno delo delo peščice, ki dela že dvajset let in Iki mora vso svojo aktivnost kazati ravno v tem, da skri je nezanimanje množice! In ker je položaj tak, drzno trdim, da Slovenci kot celota nismo sposobni za pravo, pošteno, naporno 'narodno-obrambno delo!
Vedno in ob vsaki priliki se trkamo na svoja prša .in kričimo o svoji veliki kulturi! Da res.
demikov, ki bodo preko počitnic organizirali (k’ lovne tabore na naši meji. Reklame dovolj, koncert je pa bil v skoraj prazni dvoirani! Zal kuj • Zato. ker ni sodeloval pri koncertu nikak slovi' tejši pevec ali pevlka. ker ni sodeloval nikak najboljši dirigent ali plesalka — zato ker so sodelovali ljudje, ki so zrastli v naši sredini, ki so v svojem umetniškem ustvarjanju dosegli lep* 1 uspehe, pa so kljub temu imeli, tolilko narodnega čuta, da so se odzvali prvemu povabilu in brezplačno sodelovaJi na prireditvi! Ker smo pa pač prekulturni, nam je premalo, če nam sodelujejo pri koncertu ljudje, katere vidimo vsak dan v gledailišču, katere poznamo iz drugih koncertov j in tako naprej! Da pa bi bili toliko kulturni, da ■ bi se zavedali, da bi naši akademiki z denar jen1- ' ki bi ga dobili, prinesli na našo severno mej0 toliko in toliko knjig, toliko in toliko oblek, živi' in drugih nadvse potrebnih stvari, da bodo našim ljudem pomagali, predavali i, vsega tega ta veliki , kulturni Slovenec ni mogel, ker ni hotel doumeti! j o sta torej dve strani našega visoko kulturnega življenja — na eni strani vse za svojo osebo, svoj dom. za brate, ki. jim ni dana mogočost. ('11 bi zajemali kulturno življenje s tako veliko žlico, pa nič! Toda po mojem skromnem mišljenju |° ni več pretirana ljubezen do kullture, temveč ie to nazadnjaštvo — barbarstvo!
In še nekaj! Ko smo že tako visoko kulturno stoječi! Ali se Vam ne dozdeva vsem vam, ki stojite takole kar je mogoče bolj mirno ob struni, da s to svojo brezbrižnostjo uničujete delavce.
idealiste! Mor
to
rda se ne zavedate, morda pa je i delano tudi po načrtu! Češ stare delavce smo 'ip tako uničili, mlajši lezejo na plan, sirimo in uničimo še nje! Potem bomo imeli mir pred naturalnimi akcijami, pred tistimi fanatiki, ki hočejo z glavo skozi zid! Ostalo nam bo na mesec nekaj dinarjev več z acviček, in vse bo v na j lepšem redu! Da, potem bi imeli mir! Toda tam za mejami bi sto 'in stot is oče naših bratov, otrok maše krvi, preklelo z naj pravične jšo kletvijo .svoj0 rodno zemljo, svoje, brate in se v obupu vrglo tujcu v žrelo!
Obtožujem tiste, ki goje v nočnih lokalih slovenstvo, slovanstvo in jugoslovanstvo!
Obtožujem, vse, ki jim je kos belega kruha več kot narod!
Obtožujem vse, ki mislijo, da so s tem, če so udje narodno-obrambnih društev, že storili svojo sveto dolžnost, ki jo imajo do naroda!
Obtožujem vse ki še danes stoje na strani in gledajo s posmehom delo — fanatikov!
Vi
Vi
Kol
vsi boste nosili pečat sramote! vsi boste krivi tragedije slovenske
'k
rvi i
ilkokrat je bilo to že povedano in zapisano. I Uspeh je bil vedno malosten! Tudi sedaj se zavedam, istega! i oda brezbrižnost tistih,'ki hočejo! biti gospodje, uživanje tistih, ki nimajo skrbi, z drugim kot s svojim lastnim telesom, materializem tistih, ki jim je denar vse, — me. je dovede' do tega, da sem to napisal, ker je to resnica, ki bo ostala, dokler bo obstajalo narodno-obrambno
vprašanje pri Slovencih!
C-K-C
Za jasnost predstav in pojmov
Y	»Slovenskem delavcu«, glasilu slovenskega dela Jugorasa, odi 17. t. m. beremo poročilo g. Langusa, kakor ga je imel na prvem delavskem taboru te organizacije. Nas zanima zlasti, kar je povedal o stanovih in stanovstvu.
Stanovsko opredelitev naroda imamo za osnovo zdravega narodnega življenju. Saj so vezi med pripadniki istega poklica in istega stanu brezdvomno ožje, kot pii so vezi nurodne občestvenosti. Poklicni stan je torej zasidran v resničnosti, ker je to gospodarska in socialna dejavnost, luko gospodursko in socialno dejavnost, pa ne smemo zanemarjati, ampak jo voditi in urejati. Ta naloga pa pripada ravno sta-
novskim organizacijam. Kdo namreč naj prevzame to i nalogo, če ne posebna organizacija, posebna oblast, i ki mora izhajati, samo iz poklicu, iz stanu. Nušu zn- j Ih te v u in naš cilj je: stanovska organizacija naj postane pod nadzorstvom države priznunu ustanova, opremljena z lastno, samostojno oblastjo ter pripadajočim mestom med nosilci državo, lo se pravi z j dragimi besedami, da o tem, kur se nus tiče narav- ■ nost in posredno sklepamo in odločamo mi, kot enakovreden črni te lj v gospodursko stanovskih svetih in to z močjo zakona.
Izhodišče take ustanove pa more biti samo stanov-sku organizacija, ki zajema vse pripadnike stanu. Iz
SLOVENIJA
f!Trf' TTl'J'* -•-£ ■■
tega .pa tudi sledi naša zalvteva po enotni stanovski organizaciji, kar drugi stanovi, kakor lndusi.rijci, trgovci itd. že imajo. Kajti skupno urejanje skupnih zahtev zahteva skupnost in skladje vseh smeri poklica. To pa mora biti le ena organizacija, ki bo sposobna nositi vso težo celoga stanu.
Da so stanovi, to je stara resnica, in komaj bi so bilo vredno meniti o tem, če bi ne bilo dobilo poudarjanje stanov v zadnjih letih neki posebni prizven. Ta posebni prizven so ipa dali stanovstvu politični sestavi, ki so odpravili vlado ljudstva, pa so vendar navsezadnje spoznali, da brez ljudstva ne gre. Zato so poskušali postaviti na mes o zatrte demokracije nekaj novega, in prisl 1 so na srednjeveško stanovstvo, ki jim bo, tako upajo, po eni strani zagotovilo samovladje, po drugi pa ljudi z neka j umišljene samouprave po milosti m dobrohotnosti »voditeljev« za slepilo, da ne bodo čutili okrnitve svojih pravic. Pri tem seveda zamolčujejo, da stanovom ni nikjer dana večja mogočo«! razvoja in razmaha, kakor ravno v resnični demokraciji, 'kjer se lahko organizirajo in ustanavljajo, 'kolikor se jim le zdi. Samo dvoje ni mogoče v demokratični državi: prvič izrabljanje enega sloja ali stanu po drugem, drugič pa izrabljanje stanovstva samega za osebno moč kakega samozvanega vodiča in zoper svoboščine in pravice državljanov.	.	.
Kdor vse to opazuje in ve, se mu je moral zostriti sluli ob govorjenju o stanovstvu. /ato pogrešamo tudi mi v tem primeru jasne opredelitve, za demokracijo, ali zope rnjo. Kompromisov v tem
primeru ne more biti.
Druga nejasnost v tem govoru je, in ta prav za prav je tudi v najtesnejši zvezi s prvo, da nam poročevalec nič ne pove o tem, kako si zamišlja zunanji in notranji ustroj take stanovske organizacije. Ali imajo njeni posamezni udje sploh kakšne druge pravice, kakor med burnim odobravanjem enodušno in z vzlikom sprejeti na zna-
nje neke ukrepe? Ali bodo pri sestavi teh sklepov smeli sodelovati in na kakšen način? Ali bodo imeli na vodstvo svoje organizacije sploh kakšen vpliv, to se pravi, ali ga bodo smeli sami voliti, ali pa mu ga bodo postavili drugi? In če ga bodo morebiti smeli sami voliti, ali bodo imeli volilno pravico vsi udje organizacije, ali pa le nekateri? In če samo nekateri, kako bo izražena njihna prednost, po svetovnem nazoru, po političnem prepričanju, ali po kakih drugih še bol j osebnih vidikih?
Nerazumljiva nam je tudi zahteva po enotni stanovski organizaciji, kakor jo imajo drugi stanovi, industrijci, trgovci in tako naprej. Saj delavstvo tako enotno stanovsko organizacijo vendar že ima, namreč delavsko zbornico. Mar ta ne šteje več? In zalkaj no?
To je samo nekaj vprašanj, ki so nam prišla le bolj mimogrede, ki nam jili je pa narekovala skrb za našega delavca;, naš narod in njegovo omiko. Kajti biti si moramo na jasnem, dla bi vsaka avtoritarna rešitev takih vprašanj resno og raža la pravice in blaginjo 'naših delavcev in po njih vsega našega naroda. Kolo politike se suče, in posebno ob centralističnem sestavu je rado 'kmalu tisto spodaj, kar je danes zgoraj. Ali da govorimo še bolj določno in razločno: neki avtoritarni sestav bi dal recimo, kakemu Živko-vicu ali Jevtiču ali 'kakemu drugemu — iču — dovolj jih je, ki so za take stvari na razpolago
—	ne samo moč, ampak tudi formalno pravico, da nien j a tudi vodstvo slovenske stanovske organizacije po svoji jugoslovensko nacionalni volji. Pri demokratičnem državnem in družbenem ustroju bi te pravice ne imel.
In v tem je tisti usodni razloček, ki bi ga posebno mi Slovenci ne smeli zgubiti spredi oči, tudi tisti ne, ki so jim po njibni naravi ali njihnem poklicu človečnostne ideje, utelešene v demokraciji, le bolj tuja, odmaknjena zadeva.
Opazovalec
Gospodarski položaj
V	našem listu smo že večkrat zadnji čas zaznamovali napovedi o pripravljajočem se upad1-ku. gospodarskega razvoja, dasi bi bilo sklepati po zmernem izboljšnju položaja v gospodarstvu prav zadnjih let, da sc bo ves razvoj vsa j nekoliko ustalil, ako ne korenito izboljšal. Napovedi so sicer slonele na podatkih študij in stalnega 0Piizovan ja kori junkturriiegn, razvoja, vso pa kaže, da so bila opazovanja in zaključki točki. Kakor vsako leto je tudi letos izdal finančni minister za vse državne urade in ustanove, prav tako pa tudi za samoupravna telesa navodila za sestavo '}°\■ ' preračunov, ki jih je že treba pripravljali, a navodila priporočajo strogo varčevanje, ugotavljajo pa obenem popuščanje konjukture. Nasa zunanja trgovina je bila n. pr. v prvili štirih mesecih deficitna za 160 milijonov dinarjev, nazadovala je obenem tudi trgovina, v državi sami. kar sc vidi v padcu števila natovorjenih vagonov. Državni, dohodki popuščajo, zlasti so nazadovali dohodki posrednih davkov. Poleg teh _i,n podobnih upadkov pa bo država, prisiljena, pskilieti 'za kritje na novo nastalih večjih potreb, n. pr. izdatkov za. državno obrambo, ki zahteva zaradi napetega mednarodnega položaja še posebno pozornost. Ako pomislimo na vsa ta dejstva in na višino ze dosedanje obdavčitve prebivalstva, moremo le črnogledo motriti razvoj v bližnjem času. Prav potrebno bi bilo, da se pravočasno zganejo odločilne ustanove, ki naj bi ob naukih pred leti prestane težke gospodarske stiske že danes napravile podroben načrt za »miljenje napovedujoče se .stiske. Mislimo tu predvsem na Slovenijo, ki je bila tako zelo prizadeta, da se življenjska rave nprebivalstva še do danes ni mogla popraviti. K temu bi bilo treba pomisliti na nazadovanje števila industrijskih podjetij pri nas in na vse zaključke, ki iz tega slede. Ob zadnji veliki gospodarski stiski so razmišljajoči ljudje pripravili mnog (»predlogov, s katerimi naj bi se stiska skušala omiliti. Med drugimi so v prvi vrsti predlagali pospešitev izvrševanja javnih del v večjem obsegu. Prav glede tega se kažejo zadnji čas slabi izgledi, opaziti je n. pr., da stavbna delavnost, javna kakor tudi zasebna., odjenjuje, kar j«" vidno n. pr. v Ljubljani, kjer letos niso začeli z nobenimi večjimi stavbami. To utegne imeti za nasledek da drugo leto manjši stavbni obrti ne bodo imeli večjih naročil, kakor bi jih, ako bi se že letos dozidale v večjem obsegu nove stavbe v surovem stanju. Vsj znaki živo kličejo po pripravljenosti za nujno pomoč, četudi so preračuni samoupravnih teles kakor n. pr. banovine prav malo pripravljeni za take izjemne potrebe, in bi morala tu v prvi vrstil pripomoči država, za kar bi se morali nujno iniciativno zavzeti odločujoči inož j e.
Obračun
Te dni obračunjujejo na vseh 'straneh s predsednikom JRZ dr. Milanom Stojadiinovičem, samozvanim voditeljem. Stranka sama, ki jo je on usta-
novil in ji dal še danes veljavni unitaristični program. ga namerava izključiti, in morebiti označuje to dejstvo bolj kakor vse drugo, na kakšni nezdra-
vi	podstavi je počivala njegova moč. Njegov pomen je v teh dneh komaj še večji, kakor njegovega’prednika Jevtiča, ki ga je pred štirimi leti zamenjal. Sicer se ga drži še nekaj ljudi, njego-
vih tvorb, ki jih je on
/zdignil iz ničnosti in ki
OC1
nav
ve
I
'Ji. ifdfavjii,
Tvojega otroka spadajo tudi
s^dmui
SARGOV
mm
PROTf ZOBNEMU KAMNU
Vlil l v Ul IJ,	J111	* 1 •	• rp 1
bodo brez njega spet zgnili vanjo. I oda sam se zaveda, da na brozpoanembuosti 'ne gre zidati političnih stavb. Zanimivo je zategadelj, kje vse išče pomoči, da bi omajal Cvetkovičcvo vlado in njegovo politiko sporazuma s Hrvati. Prav nič ga ne moti, da hodi v teh dneh okoli voditeljev Združene opozicije — Davidoviča, Aca Stanojeviča in drugih — in jih vabi in se jim ponuja obenem. Torej okoli mož,'ki jih je dal v listih JRZ zasmehovati in smešiti, dokler je bil na vladi, ki je zlasti v nič deva 1 sporazum, ki ga je sklenila Združena opozicija dne 8. oktobra 1937 s Hrvati. Toda prav ti možje vedo natančno, kolikšna je njegova politična cena. In četudi je bila njihna pot do sporazuma in za njim večkrat hudo ovinkasta, prav v teh dneh se poroča, da so se zavedli in da so pripravljeni sodelovati, da se sklenjeni sporazum med Mačkom in Cvetkovičem tudi resnično izvrši.
Sicer naj pa v naslednjem navedemo odstavek iz uvodnika »ilrvatslkega dnevnika« od 21. t. m., v katerem ta označuje Stoiadinovičevoi stališče glede na sporazum med Združeno opozicijo in Hrvati in glede na njegovo današnje ravnanje:
(Kakšno stališče je -zavzemal dr. Milan Stojadinovič nasproti temu sporazumu, se vidi iz obvestila, ki ga je dal časnikom po razglasitvi tega sporazuma. V tej izjavi se govori o prelomljeni prisegi, o ustvarjanju pravne negotovosti, zastopa se načelo majorizirauja, ta se podpisnikom sporazuma, da pospešujejo ustavljanje treh držav, proti vi se vsaki spremembi usta-rii sploh se dela talko, kakor tla bi bili podpisniki tega sporazuma zagrešili veleizdajo nad državo. »Samouprava« je po Stojadinovicevih navodilih dan za •dnem prinašala 'dolge sestavke, v ikaterih je zasmehovala Aca Stanojeviča, ne spoštujoč niti njegovih visokih let. Človeku z ma.lo okusa se je gabilo to grdo zasmehovanje človeka, ki se mu je očitalo celo to, da ni imel nikoli ministrskih želja, /oper njega je bil voden strahovit boj. Šlo je posebno za to, da se umetno dobi večina v samem Knjaževeu, da bi se lalrko reklo, da nima Aca Stanojevič niti v svojem prebivališču pripadnikov. Tudi nas, ki se gotovo ne ,istiino s politiko radikalne stranke, je odvračalo tako pisanje, a kako je moglo vplivati .šele na samega Aca Stanojeviča. A kaj dela sedaj? Obrača se na istega Aca Stanojeviča, ki R'a hoče vzeti kot plašč in pod njegovim imenom voditi politiko zoper iste misli, ki jih je Aca Stanojevič 8. oktobra 1937 tako svečano izpovedal. Skuša se vrnili v krog njegovih sodelavce v, a ne kot spokorjenec, ampak da jih vede zoper njihno lastno politiko.
»1 Irvatski dnevnik« omenja še, da je Aca Stanojevič seveda Stojadinovičevo ponudbo odbil, da pa je tudi njegova interpelacija v skupščini de-
janski napad na sporazum od' 8. oktobra 1937, ki da pomeni značilen datum v boju, hrvaškega in srbskega naroda za svobodo in narodno neodvisnost in ki hoče odpraviti vse, kar moti sporazum med Srbi in Hrvati, ki pa ni mogoč ob misli na majorizacijo.
Federalizem — mejnost politične in zgodovinske nujnosti
Belgrajski tednik »Napred« piše pod naslovom »Uzoirna država«:
Kadar v kaki zemljepisni skupnosti, vezani po gospodarskih koristih, po nekih podobnostih v jeziku in narodnem izviru Ikakor tudi po usodi in mednarodnih razmerah, ni popolne skladnosti in enakosti razen v psihologični želji glede na eno politično obliko, je človeški um našel posebno pot. Ta pot je federalizem. Enotnost skozi mnoštvo. Zveza svobodnih pokrajinskih uprav, brez enotnosti v duhu unitaristične in centralistične enotnosti. Federalizem se kaže tedaj kot politična nujnost in kot izraz politične modrosti. Centralističen sestav v takem zgodovinskem in dušeslovnem položaju pomeni slabost navidezno močnega središča in razenotenje navidezno zedinjenih delov. 1 akrat se prikazuje centralizem kot usoden ne samo za tiste, ki so zoper njega, ampak tudi za tiste, ki so zanj. Kakor se vidi, se uveljavlja federalizem kot nujnost politične in zgodovinske stvarnosti sodobne družbe. Sam zase ni niti višji niti nižji politični sestav; niti slabši niti boljši. On je takrat višji, kakor je potreben, kadar prihaja po ponesrečenem poskusu unitaristične države ali ponesrečenega izkustva konfederacije, jasno je, da je v tem drugem primeru federalizem poroštvo za enotnost in za postopno uresničenje državne zavesti in skupnih vzorov. Najboljši primer za to je Amerika. V obratnem primeru ipa, kadar prihaja po centralizmu, je federalizem samo obrnjena pot, da se spontano, svobodno in s pomočjo dogovora in sporazuma ta enotnost uresniči in doseže. Švicarska in Kanada so primeri 'za to. Zato pomeni vsako odlašanje, da se zvezna država uresniči, kadar je potrebna, zgubo na času in na mogočosti. Ljudje se morajo zavedati, da zgodovina no omahuje, ampak da g,re neusmiljeno naprej.
Samo to bi še dodali k temu belgrajskemu premišljevanju in spoznanju, da niti logično niti psihologično ni potreba, da bi se stvar pokazala za dobro šele za nekimi ponesrečenimi poskusi v. a;^ on‘ smer'- V tem je ravno spretnost politike in modrost državništva, da se že vnaprej preudari in pretehta, kaj se utegne posrečiti in kaj ne, in da se temu izgone v korist naroda in države. Pri nas take politike in takih državnikov nismo imeli. Politična omejenost in primitivnost, tesno povezana z njeno najzaupnejšo zaveznico, korupcijo, sta zastrupi jevali razmerje med narodi, ki so to državo ustanovili.
Pa tudi v drugih pogledih se nam ne zdi, da t>i si bil belgrajski tednik ravno na čistem. Če že prihaja s primerami Švice in Amerike, bi pač pričakovali, da se je o njih poučil. Tedaj bi se mu bilo mogoče posvetilo, da ni treba ponesrečenega poskusa unitaristične države, pa da je federalizem vseeno višji. In morebiti bi mu bilo postalo to še bolj jasno, če bi se bil poučil, da so nastale federacije v Ameriki in Švici ob brez-primerni kulturni, zemljepisni in geopolitični enotnosti, kakor je pri nas še davno ni.
Sicer pa nas veseli vsako priznanje napak, četudi prihaja pozno. Bolje kedaj ko nikoli. Morebiti je tudi vse tisto ne preveč globokoumno ugibanje o višjih in nižjih političnih sestavih le nekak sramežljiv poskus, oprati grehe preteklosti in jim dati celo videz državniške dejavnosti. To naj bi hkratu tudi ojačalo položaj grešnikov nad jugoslovanskimi narodi in jim pri mešetarjenju za obseg prihajajočih samouprav dalo potrebno »moralno« oporo. V teh dvomili bi utegnila utrditi človeka precej očitna nejasnost glede bistva in obsega federalizma.
m
Najboljše šivalne stroje
ADLER
za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
PETELINC
LJUBLJANA
za vodo, blizu PreSernov. spomenika
Večletno jamstvo 1 — Pouk v
	umetnem vezenju brezplačen	
m	1	
Previdnost {■lede nekih ljudi nikoli ne škoduje. Če je bila odveč, bomo potem tem bolj veseli.
Ljubljanski velesejem
je prireditev, pri kateri je zainteresiran ves slovenski narod, kolikor hoče bitii ta razstava gospodarska prireditev ter prikaz dela in zmožnosti našega delovnega ljudstva in iz njega zraslih mož velike podjetnosti in delavnosti. Ako smo lansko leto z nekako skepso motrili: bodoči razvoj te naše obče narodne prireditve in to še posebej zaradi na novo nastale nekakšne konkurenčne prireditve velesejma v Belgrada, nas je letošnja prireditev morala prepričati o živi veri prirediteljev glede ohranitve in nadaljnje izpopolnitve našega velesejma, prav tiiho .tudi o nezlomljivi dejavnosti, ki skuša ohraniti prireditvi (Jjen dosedanji značaj in vlogo predvsem v slovenskem, pa tudi
v	jugoslovanskem gospodarstvu. Letošnja prireditev je imela ofieielnejši značaj zaradi navzočnosti trgovinskega ministra, zaradi obljubljene državne podpore za zidavo novih paviljonov pa se nadejajo prireditelji, da bi bila s tem omogočena nova podlaga bodočega razvoja in nedvomne ohranitve prireditve vsaj v dosedanjem obsegu. Obisk je bil letos povoljen, razstavijalci so bili z uspehom deloma zadovoljni. Žilavi napor, s katerim se hoče prireditev vzdržati, pa priča
o	silah, ki bi sproščene utegnile pokazati še vse več in potrditi naše pričakovanje glede boljše bodočnosti slovenskega gospodarstva.
Od praznih besed k stvarnim dejanjem
Dne 17. t. m. 'piše »Samouprava« v uvodniku:
Odkar je j ugoslovenska radikalna zveza začela svojo politično dejavnost, je takoj .poudarila, da prihaja hrvaško vprašanje v prvo vrsto. .Naša stranka je v izjavah odgovornih prvakov in nosilcev naše politike, in sicer stalno, naglašala svojo dolbro voljo in pripravljenost,da se hrvaško vprašanje reši tako, kakor to zahtevajo koristi Srfbov in Hrvatov.
Sedaj so pretekla že štiri leta, odkar je bilo to vprašanje postavljeno v prvo vrsto, pa še je zganilo z mesta šele zadnja dva meseca po zaslugi sedanjega vladnega predsednika in zoper voljo in namen predsednika stranke JRZ. In pred tisto »prvo vrsto« političnih vprašanj jo prišlo toliko drugih, zlasti vprašanja številnih novih fondov in unitarističnih ukrepov, da je hrvaško vprašanje stopilo čisto v ozadje. Od tam sicer res ni zginilo, ampak je grozeče pritiskalo naprej, toda le zaradi svoje veličine in teže, ne pa zaradi zaslug kakšne »stranke«.
Sicer se pa zdi, da se nelkateri še zmeraj niso znašli v novem položaju, v katerega so postavila to vprašanje pogajanja med Cvetkovičem in Mačkom. Kajti sicer bi vedeli, da so besede o »koristih Srbov in Hrvatov«, ki da zahtevajo rešitev hrvaškega vprašanja, tako splošne, da prav nič ne povedo, in da so jih prav zaradi njih praznine zmeraj najbolj goreče rabili tisti, ki so hoteli sporazum zavlačevati oziroma rešiti zoper koristi Hrvatov, kakor so bili to centralisti in unitaristi vseli vrst in odtenkov. V teh dneh, ko so pogajanja med zastopnikom vlade in zastopnikom Hrvatov dovolj razločno pokazala, v kateri smeri vodi prava pot k sporazumu, je treba pač bolj določnih besed in h olj izražene volje do dejanj. Sicer bo vsak po pravici mislil, da bi nekateri po slaboznanem St oj adlinov i cevem zgledu hoteli zasuti hrvaško vprašanje s kopo jugoslovenskih puhlic. Pri tem naj zaradi stvarnosti še dostavimo, da je ta zgled bil tudi zgled vseh jugoslo-venskih nacionalnih Stojadinovičevih prednikov, pod kakršnimi koli že političnimi obrazci so uganjali svojo proti hrvaško in protislovensko politiko.
Treba 'bo torej že 'bolj določnih predlogov in jasnega priznanja ne samo vnanje, ampak tudi dejanske enakopravnosti in s to v zvezi dejanske
popolne samouprave, ki pa je ni brez samouprave na gospodarskem, torej zlasti finančnem področju.
Slovenec — časten naslov!
Pod tem .naslovom je priobčil »Koroški Slovenec« 7. t. m. lep sestavek, ki je eno samo veliko in pogumno priznanje ik slovenstvu. Nekaj glavnih misli iz njega -ponatiskujemo. — Ured.
Pred leti se je neko ameriško žensko društvo ukvarjalo s problemom, če bi ne bilo pametno, da bi zakonski možje svojim družicam za njihov veliki trud dovoljevali mesečno plačo, ki naj bi tvorila določen del njihovega zaslužka. Pa se v razgovoru, ki je moral 'biti gotovo prav živahen, nenadno pojavi čudno vprašanje: kaj naj dobijo potem matere za svoje materinstvo, za težke ure porodov, za dojenčkovo oskrbo iin vizgojo otročičkov? Kako naj se materinstvo izrazi v denarni vrednosti? Ob čud/nem vprašanju je zborovanje končalo v očitni zadregi, .točka 'ženinega in materinega zaslužka v družini je ibi.la nato črtana z dnevnega reda.
V isti zadregi bi ‘bil, kdor bi hotel vrednoto narodne zavesti izraziti z denarjem. Zdrava pamet pravi, da je narodna zavednost vrednota značaja in duhovnosti. Vsi denarni zakladi sveta ne morejo odtehtati njene cene. Narodnost je kakor na primer vernost, svet duha in duše. V razsodnem človeku se upira zdra-
vi	čut, .da .bi vzvišeni svet duhovnosti poniževal in blatil z zemeljskim prahom. Vest bi se vzbudila s svarilom: danes bi prodal za denar svojo narodnost, jutri bi ponujal za drobiž svojo vernost, pojutrišnjem 'bi odvrgel lastno življenje kot prazen nič. Goljufali bi hotel druge, najbolj bi ogoljufal sebe. Čemur se upira zdrava pamet in protivi poštena vest, to zmoreta zloba in neumnost. Na svetu se prečesto dogaja, da se narodna zavednost kupuje in prodaja za denar! Redka je medicina proti zlobi, proti nerazsodnosti pa se uspešno 'bori odkrita, jasna beseda.
Slovenska narodna zavest te učlenjuje v dvamili-jonski slovenski narod, po katerem si člen velikega in mladega evropskega plemena Slovanov. Daje ti pravico na dvatisočletno slovensko zgodovino, po kateri si v krvnem .sorodstvu z davnimi slovenskimi vojvodi, kmeti-svobodnjaki, branilci domače zemlje pred krvoločnim Turkom in zaščitniki kmečkega dostojanstva v časih gosposkega nasilja. Učlenjuje te v duhovno občestvo z velikani slovenskega duha. Slovenska knjiga je tvoja knjiga, slovenska pesem tvoja pesem, slovenska umetnina tvoja umetnina. Slovenska beseda je posoda tvoje molitve in srednica tvoje kulture in nravne rasti. Krvna in duhovna sorodnost te veže z mladimi slovanskimi inarodi, katerih število bo v desetletjih doseglo polovico evropskega števila. Že danes dobiva beseda »Slovnin« nek doslej še nepoznan, blagoglasen prizven, ki ga razodene dogledna bodočnost v vsej njegovi silni vsebini. Vse to in še več je tvoj duhovni zaklad, ki ti ga posreduje slovenska narodna zavednost.
V človečanski družini si kot Slovan učlenjen v prvo mesto. Čudoviti zakon ravnotežja v Evropi in na svetu se vedno spet najavlja tako, da vodi družino narodov širokosrčnejši, tisti s širšim zasnutkom. Evropo vodi, kdor služi evropskim koristim. Svet vodi, kdor je zajel vso človečansko družino. Slovencu spoštovanje drugih (narodov nikakor ni težko, le prerada se ta neoporečna slovenska vrlina prelevi celo v slabost, da slovenski človek ob spoštovanju soseda pozabi lastno dostojanstvo. A samo posamezniki v narodu morejo grešiti, narodni voditelji se morejo motiti in narodni razvoj morda zavirati, narodne rasti pa ne more ustaviti nihče na svetu.
Slovenska narodnost je torej vredna žrtev, če treba, velikih žrtev. Če tako zahteva čas in njegove razmere, moramo biti junaki slovenske narodne družine, odločni, pripravljeni za vsako trpljenje in za vsako žrtev na oltarju narodne zvestobe. Kjer koli stojiš na naši zemlji kot Slovenec, zagovornik si dejavne državljanske zvestobe, ud si mladega, zdravega naroda in plemena, junak si človečanske kulture. Tvoje ime ti bodi časten naslov!
Dokazno pismo protislovenske misli
»Slovenski dom« od 17. t. m. je prinesel sne-mek pisma, ki ga je pisal dr. Kramer 29. marca 19i4 takratnemu prometnemu ministru. Povod za io pismo mu je bilo, kakor izhaja vsaj iz vsebine pisma samega, pisanje »Slovenca« zaradi odpovedi državnih železnic trboveljskemu premogovniku, ko je napisal »Slovenec« nekaj sicer res bolj krepkih, a zato vendar ne neupravičenih besed, kaikor o katastrofi za delavce, da so rudarji gnani v obup in podobno.
roda tudi, če bi bile tiste vesti res preostro napisane, je več kakor čudno, če opozarja nanje »direktor ,Jutra*«, kakor se dr. Kramer na pismu predstavi, samega prometnega ministra, in če ga povrh izrečno opozarja, da spadajo pod zakon o zaščiti države.
Najmanj pa je gotovo, da piscu tega pisma slabo pristaja boj za svobodo tiska in druge demokratične svoboščine, in da je vsak dvakrat previden, preden^-bo sprejel takega človeka za sobojevnika	ki gre za osnovne pravice
svobodnega čkWeka -in državljana.
Vsa ta pot^gDa^-pa ne bila popolna, če bi h
koncu še ne omenili, da je to v »Jutrovem« uredništvu napisano pismo zoper slovenski list pisano seveda v srbščini. Pač v doslednem izvajanju na-ei on ;i I n ega j ugoslovenskega načela, li k vidi rati slovenščino tiho in postopno. Morebiti se bo ob ein pismu nekoliko zamislil zagrebški »Obzor«, ki zmeraj predstavlja dr. Kramerja kot nekakšnega bojevnika za slovenstvo in njegove pravice.
ojevnik ki slovenščine, tega najbistvenejšega oznamenila slovenstva, noče poznati, kadar govor. z Beilgradom, četudi govori z uradnim Bel-grmlom,.četudi govori z ministrom, ki ne upravlja samo srbskih, ampak tudi slovenske železnice in ki mora ze samo zaradi svojega mesta sprejemati in reševati t ud i slovenske spise in dopise v'smislu ustave in v < „ načel, ki so združila slovenski, nrvaski m srbski narod v eni državi.
Brez ozira na vse to je pa s tem srbskim pismom »Juirovega« uredništva dr. Kramer sam po eni strani pokazal, koliko mu je za slovenščino in kako si predstavlja njeno enakopravnost, po ugj pa tudi, da pomeni zanj narodno »edinstvo« popolno zapo,stavo slovenskega »narečja« v prilog srbskemu »jeziku«.
.ato naj bi to dokazilno listino zapostavljanja slovenščine ohranili vsi za čas, ko pride db/ačun.
Mali zapiski
Počastitev slovenskega znanstvenika
Naš rojak dr. Mihajlo Rostohar, vseueiliški pro-lesor v Brnu, praznuje letos šestdesetletnico svojega rojstva. Za to priložnost so Čehi izdali in m« posvetili obsežen »Psiliologični zbornik«, v katerem so češki pisatelji podali sliko Rostoharjevoga znanstvenega dela, posvečenega psihologičnim in pedagogicnim raziskavam jem.
i	n'* P 'i' te J. Priložil osti še omenimo, da je prof. dr. Rostohar izdajal pred vojno obzornik »Napredna misel«, v katerem se je nasproti vrazova-nju in llesicevanju odločno in z znanstvenimi razlogi, postavil za samobitnost slovenskega naroda in jezika.
Za vsak primer
»Samouprava«, glasilo J BZ, prinaša zadnjo ča-»koraj dan zii dnem sestavke o prerivanju v »naši stranki«. I ako se zaporedoma dne 17. in IS. I. m. vnema za to, da se obdržita v njej »red in disciplina«. Da bi navajali vsakdanščice, s katerimi dokazuje in razlaga svoje trditve in želje, res ni za trud, in samo tistega njenega bralca bi hoteli poznati, ki ga je prepričala z njimi. A res zanimivo je nekaj: tistega, ki res in celo precej nasilno krši disciplino v stranki, 'ne imenuje, čeprav so zlasti v zadnjih dneh ne samo opozi-cionalni, ampak tudi listi JBZ diovoljkrat pokazali nanj. Iz tega pa sledi, da ima »Samouprava« v nasprotju z drugimi listi JRZ ali zmeraj še nekake zveze z njim, ali pa da hoče držati dvoje želez v ognju. Tako nekako, Ikakor so peli Dunajčani, potem ko so pregnali Habsburžane:
Cott er hal te, Golt beschiitze
Unsern Priiisidonten Seitz
A.ber auch man k a n n nix w i s se n
Kaiser Kori in d or Sclivveiz
Kulturno gibanje argentinskih Slovencev
Naši izselniki. v Argentini ji, drugi naj večji državi Južne Amerike, so kulturno precej živahni. Izdajajo tednik »Slovenski list«, razen tega pa se mesečni obzornik »Njivo«. Sedaj napoveduje »Slovenski list« tudi izdajo večjega slovenslko-španskega in špansko-slovenskega slovarja. Imeli so sicer že tudi tak majhen slovar, ki je bil pa sestavljen le bolj na hitro roko in zato ni odgovarjal.
Želeli bi, da. bi bil novi slovar kar najbolj popoln in jezikovno pravilno sestavljen. Potem bo gotovo tudi tu pri nas, v stari domovini, našel odjemalcev.
Tudi pred vojno
V	»Kočevskem Slovencu« pripoveduje Fran Badešček svoje spomine iz predvojne Srbije. Samo tale kratek odstavek navajamo, ki pa pove do vol j:
In v takih razmerah, ko so besnele strankarske strasti v najhujših izbruhih, je bilo človeku, ki je v mladosti živel za narodne ideale, kaj 'težko prikrivati svoje duševno trpljenje. V Belgrudu je bilo kar udomačeno načelo, da so vsi odrasli moški v družini pripadli vsak svoj i stranki. C'e je nagla prememba na oblasti clržave koga iznenadihi. .prav gotovo ui bila prizadeta taka» na vse pripravljena« belgrajska »po-rodica«. Saj skoraj ves Belgrad živi na državnem preračunu! In take »porodice«, povezane s >kum-stvoin«, so bile vsemogočne.
Navedli smo ga zlasti zato, ker se naši jugo-sloveni radi izgovarjajo zaradi centralizma, češ saj nismo mogli vedeti, da bo centralizem nas Slovence talko grdo izrabljal, ko smo pa natančno poznali predvojno Srbijo in njeno prestolnico in videli, da tam gospodarijo sami vzorni možje in idealisti zgolj.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.