L7VBESMM*KI Vsebina zvezka za mesec oktober: 1. K. Oswald: Veronika DcseniSka, naš veliki kulturni dokument .... 577 2. Stnno Kooovel: Kaj smo?................. 3. Jui Kozok: Sentpeter. (Nadaljevanje.) ..............514 4. Janko GImot: Avgust..................593 5. Dr. Ivan Prijatelj: Vloga «.omladine» v prvem obdobju «tnladoilovcn* akeg*» pokreta. (Nadaljevanje.)...............594 6. Vladimir Levstik: Rdeči Volk in Minekaka. (Nadaljevanj*.) .... 603 7. I. A. Krylov «B. Vdovič: Bogatin in poet...........613 8. Br. A. Debeljak: Iz kispano'amcri&e književnosti. (Nadaljevanje.) $14 9. Miran Jnrc: Ubežnik...................625 1®. France Bevk: Znanje...................629 11. Književna poro&i«....................632 K. D ob id a: Franc Siele: ®ris zgodovine umetnosti pri Slovenoin. (Konce prih.) — Dr. Pavel Karlin: Rado Murnik: Na Bledu. — Br. Pavel Karlin: Dr. N. Korun: Spak«. — Miran Jarc: Zvonimir Kosem: Morje. — Mirko Pretnar: Alojzij Remec: Iz moje domovine. — Dr. Pave* Karlin: J.sP.«Rabate: La geste dc Marko. 12. Kronik«........................937 F r. Alb rech t: Drama. — A. L.: Program našega narodnega gloda« lisca 2« bodočo sezono? „LJUBLJANSKI ZVON" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pni leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 140 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Odgovorni urednik: Fran A for echt. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. UpravnistYO se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani Tisk« Delniška tiskarna, d. d ▼ LjubljanL LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLIV. letnik 1924 JO. številka K. Ozvald / Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument To že ni več blago, to je meglica, večerna zarja, zrezana na kosce, zravnana in povezana v zavitke. (42) Ali si že čital «Veroniko Deseniško», me tik pred počitnicami vpraša prijatelj lepoznanec. Ne. In ti? Nisem. Ni bilo denarja, da bi jo kupil. Sicer pa kdo ve, ali tudi s to svojo dramo ne doživimo zopet razočaranja, je dejal prijatelj. Nekaj dni po tem razgovoru sem šel na počitniški oddih in s seboj vzel tudi Veroniko Deseniško. In ko sem začel tragedijo citati, se mi je zazdelo, da je prvega dejanja — samo pocinglja* vanje z besedo, brez pravega «dejanja»; sicer pa slastno po? cingljavanje, da sem kar nehote nekatera mesta čital na glas. Zato sem se, na preži za «dejanjem», vnovič lotil čitanja od kraja pa počasi. In glej čudo, ob vodstvu kakor da pritrkavajoče in pa divno slikovite besede Župančičeve sc je pričelo čudežno «de? janje»: prelestno romanje in razgledovanje po tistih v nedogled segajočih, pa sicer skritih katakombah človeške duše, ki ji, kakor preznačilno pravi Ivan Cankar, ni dna. Dal sem potem Veroniko še gospodični, ki je knjigo videla na moji mizi in me prosila zanjo. Hlastaje prebravši prvi akt, mi hoče knjigo vrniti, češ, da — to ni nič. Pa ji dem, da naj poskusi še enkrat z mirnejšim taktom brati.' Inje brala, brala, prebrala » knjigo enkrat, dvakrat in zopet znova brala ter mi motu proprio priznala, da — tako lepe knjige še ni čitala. — In tako stopa pred človeka, ki mu je kaj — Prešeren bi rekel — «slovenstva» mari, pilatovsko vprašanje: Quid est Veritas? Kaj jc polna resnica o Župančičevem literarnem umotvoru z imenom «Veronika Deseniška»? Jaz bi dejal takole: Ako hočemo «Veroniki Deseniški» od* kazati pravo mesto v zakladnici naše in v zakladnici splošne kulture, tedaj se je že treba nekoliko pomeniti z načelnim vpra* šanjem, kaj je vloga umetnosti v ekonomiji človeškega duha. Ne bo menda ugovora, če rečem, da je umetnost docela svoje* vrstno in pa vseskozi avtonomno kulturno področje in ne kakšno , peto kolo poleg drugih kulturnih področij, to se pravi: poleg znanstva, tehnike, gospodarstva, politike, religije... Vsa ta pod* ročja si dajejo siccr opravka z enim ter istim svetom in življenjem, toda vsako z drugačnega, Čisto samosvojega vidika: znanstvo si prizadeva dokopati se do resnice, do brezpogojne resnice z ozirom na posamezne pojave sveta in življenja; tehnika skuša ob eksaktnem porabljanju prirodnih sil do čim večje mere dvigniti udobnost našega življenja; ob vodilu verstva išče človeška duša zadovoljivega razmerja do neskončnosti in več* nosti itd. In umetnost? No, bistvo umetnosti je v tem, da nam z naj* različnejšimi izrazili, bodisi s pomočjo besede ali barve ali glasov ali likov... prikazuje kos življenja ali sveta tako, to je od takih strani in pa do takih globin in višin, kakor ga je samo umetnik gledal v izvoljenih hipih in kakor bi ga drugi, pojprečni ljudje brez njegovega umotvora tpžko^da ugledali, oziroma doznali. In tako je torej umetnik človelc, ki ob svoji umetnini drugim ljudem, «občinstvu» odpira dušo za pogled v sicer istinite, a ne sleher* nemu očesu a priori vidne, oziroma sleherni duši doznavne vitre življenja in sveta. Poslanstvo prave umetnosti je, kakor razvidno poudarja Max Scheler —odkrivanje novega, pronicanje v doslej neznane stvari vnanjega in pa duševnega sveta. Samo reproduciranjc danega (v zmislu «verizma») da je odveč, a subjektivno izmiš* Ijanje s pomočjo fantazije enodneven pojav, brez pomena za vse tiste, ki niso taki ali tako udeleženi na njem. A poglavitni pripomoček, ki je umetniku na razpolago za razgrinjanje tega, kar običajnemu pogledu zastirata konvencija in <^>>^«pravilo», je,— us ty a ri an j eno v i h i z razi 1. Na področju .literarne umetnosti to najbolj elementarno izpričuje pristna na* rodna pesem. Zato pa je velik lirik, dramatik, romanopisec... tudi velik dobrotnik svojega naroda — kot jezikovni za* kladokop. In vsi, kgr nas ie običajnih ljudi, pač predobro vemo, ko bi radi kaj neobičajnega povedali, da «komaj za vsako deveto stvar je beseda, za najglobljo, za najbolestnejšo je ni» (Cankar). In ta faktum ima silno velik pomen v dinamiki duševnega živ? ljenja, posameznikovega in socialnega. Doživljaj, ki je zanj beseda, ti vse drugače stopa v zavest, nego pa kaj neizraznega. Vzdih O ti!... O kdo? ... Ah, neizraženi in neizrazni, naj srcc te čuti... (Kette, Moj Bog, VII.) ta vzdih je temu pač najlepši dokaz. To jc tudi glavni razlog čudnemu pojavu, da zaznavanje samega sebe, to se pravi opa? žanje lastnega jaza pa njegovih svojstev in doživetij v moder? nem leposlovju izkazuje neprimerno več duševnih odtenkov, nego pa antična in srednjeveška literatura. Novijzraz, ki ga je pesnik ali pisatelj ustvaril za svoje doživetje, je čitatelju povod, da ob svojem doživljanju prej ali slej opazi to, kar v istini odgovarja novi jezikovni tvorbi. Zato pa čujte izobraževalci naroda, veliki in majhni! «Dušo /^■kdravefla ifr rastočega naroda oblikuje pisatelj in filozof. Še tako slaven pravnik, inženjer, kirurg, politik, četudi svetovnega imena, nima vpliva na narodovo dušo. T^i hifttorik vsebuje taJcih^sil — ako je j^e sn i k, n. pr. Palacky, a nc Tomek. Kar je (češki) narod danes, zahvaljuje svoji literaturi. Tem, ki so bili pred nami, nam, ki bdimo nad njegovo dušo v sedanji dobi.» (I. S. Machar). In kako se odraža «Veronika Deseniška» v odsvitu teh ugo? tovitev? Poglejmo v ta namen njen sujet! Veronika, graščakova hči iz bolj samotnih ^Desenic vjhrvat? skem^Zagorju, je sanja.vo, «neučakano» dekle v polnem razcvitu mladosti, pravo .«dete iz pravljice», ki z vsem žarom svoje prve ljubezni ob^slučajnem srečanju vzplamti za lepega viteza Friderika iz mogočne in veleugledne rodbine celjskih grofov pa z_ ,don? huansko dušo, kateri ji strastno vrača njeno ljubezen. Veronika ne ve, da je Friderik oženjen in sicer oženjen z damo iz visokega rodu: z Jelisavo Frankopansko, katera «na Golgati ljubezni» z vdanostjo prave mučenice prenaša jako pisanih vrst nezvestobo -svojega soproga. Jelisava se sicer sama zastrupi, ko izve, da si je ; Veronika, ki jo je Friderik kot njeno «dvornico» spravil v svojo stalno bližino, že ob tistem prvem srečanju pod očetovim gradom '— osvojila srce njenega moža. Vzeti pa se Friderik in Veronika ob vsej svoji ljubezni ne moreta, ker se takemu «rodoskrunstvu» z nezlomljivim hotenjem upira Friderikov oče, tisti na svojo mo? gočnost ponosni ter še dalje in više, do «knežjih» ciljev stremeči celjski grof Herman, ki si iz razlogov rodbinske politike želi vse drugačno snaho, nego je «ona», «gospodična z Jesenic»,7«vlačuga, tf z Desenic»; zato da Veroniko vreči v ječo celjskega gradu, kjer pred porodom umre z otrokom vred, ki ga jc zanosila s Fride? rikom. — Hm! Vsakdanji konflikt med sinom pa očetom! Samo da se tukaj odigrava v dušah tako zvanih višjih in najvišjih stebrov človeške družbe. Tako utegnete reči. Neprijeten spor med sinom, ki ga tare «ljubezni tiranija», kakor je to do skrajne nazornosti ' izrazil Prešeren, in pa med očetom, kateremu hodi največ.po glavi — «kaj posojila neso, kaj hiše, polje, kaj kupčija» in podobne reči. Pač večen, v bistvu človekovem zakoreninjen boj med sta? rimi pa mladimi. ^ Res^jjjcoiifjn^j^^_tak,o do banalnosti vsakdanji, da človeka ni£i_več jiejmme kdovekai za dušo, ako ne stopi pred te na kak čisto izreden način. A Zupančič nam v «Veroniki Deseniški» ta konflikt prikazuje na povsem izreden, to je na takšen način, kakor se doslej ta konflikt ni obravnaval v slovenskem jeziku. Ko se ta sicer od konvencijonalne, to je obrabljene besede za? brisani spor, v kateri ga dan na dan slišimo rešetati, na posameznih • mestih «Veronike Deseniške» odigrava pred teboj odsevan skozi tako ostro prizmo Župančičevega samosvojega izraževanja: tedaj 7 se ti začne čudežno odklepati inače «zaklenjena kamrica» človeške . duše in njenih najtajnejših utripov — vse do «dna». Tudi o k tvorcu «Veronike Deseniške» bi se namreč dalo reči: ■jj Ta ti obrača svet kakor seno, da pride vse na milost sončnih žarkov. (40) Pa naj sledi nekoliko mest iz tragedije na pokaz in v dokaz pravkar izrečenih trditev! 1. Gospa Charlotte Bühler, profesorica na tehniki v Draždanih, n. pr. nam z izredno finim čutom odkriva, kaj je v psihologiji mladenke «večno ženskega». Vzlic njenim silno zanimivim ugoto? vitvam pa tvegam vprašanje, ali se da v obliki znanstvene pre? ciznosti tisti labilni stadij v dekliški duši koncem pubertetne dobe toli nazorno naslikati, kakor je to storil pesnik z besedami, ki jih polaga na jezik Veronikini teti Sidi: Oj brate — deklice so rahel cvet; saj veš o Kresu zarje Vidove: večerna se poljublja z jutranjo — večerna ugasne, jutranja zasinc, med njima pa jc nezaznaven hip. ko soncc docvctc in sc osujc. (14) In — Veronika gre v zarje Vidove. (15) To je sklep, tako čudovit sklep per modum Barbara, kakor ga suhoparna logika znanstvene psihologije, oziroma mladinoslovja s svojimi izrazili kratkomalo — ne zmore. Tej ponazoritvi bi se dal ob stran postaviti edino še, recimo, verz iz Prešernove gazele: Deklica prevzetna! zmisli, käk jc kratek vsaki cvet, da začne se leto starat' že v srpani (— v juliju, oziroma — v Juliji, kateri je bilo komaj 16 let). 2. Ali pa čar tajne prve 1 j u b e z n i, ki ga je do vrha polna Veronikina duša! Kdor bi kaj takega poskušal «točno» in «jasno» povedati, zanj pač velja vprašanje: «Je kdo kedaj že tehtal mesečino?» (43). Za tako doživetje so docela odgovarjajoč izraz samo besede: «— —--Bogata sem! Lc svetu oči zaprem in si pogledam navznoter — o — v meni jc vse svetlo, in vidim, da sem zaklenjen tabemakelj, ki vanj so nanosili božji sli ves blesk sveta in meni edini dali, da smem vanj zreti in ga vživati. (86) 3. In odkod se je vzela Veronikina tolika ljubezen do Friderika? No, se je pač zagledala vanj, tako ali podobno slove običajno utemeljevanje tega stvarnega stanu. Toda ta način iz* ražanja je «Grobschmiedearbeit», ki nimalo ne ustreza finemu kolesju, katerega gonijo tukaj nastopajoče duševne sile, osobito bipolarni utripi človeške duše, kakor se očitujejo v prelestnem dialogu med Friderikom in Veroniko ob prvem srečanju (29) ali pa pozneje (93) v Veronikinih besedah: Moj plamen ni zagorel sam od sebe: plamen jc plamen vnel — tako jc z nama. Poznate obiskavanje svetinj med našimi cerkvicami na samem? V poletni noči stoži se svetniku po bratu, po sosedu v drugi ccrkvi, temu po onem — in skoz svetlo noč svetinji poletita v medlem soju si hrepene naproti... Kjer pa se srečata, se strneta v svetem poljubu in se raziskrita. — Tako bilo jc z nama. 4. Kaj da se pravi samozavesten biti, o sebi imeti nad* človeško visoko mnenje, to pa nam Friderikov oče, grof Herman, takole pove: ---Ob setvi duš pade katera ponevedoma Bogu iz sevniee na suha tla in se je zakrležila na plitkem: a mene je z razmahnjeno dcsnico zagnal v globlji razor za višjo rast. (170) In njegova izpoved o trdem, doslednem pa brezobzirnem/ zgolj računarskem stremljenju za velikimi, daljnimi cilji je ta4e: Celje jc sen visok iz roda v rod. Jaz sem ga moral sanjati na tleh, na gručasti, uporni räskavini, kjer se korist zadeva ob korist in tarejo trdo stvari sveta. Niti na tleh ga nisem še dosanjal. Ti, Friderik, sem upal, da ga boš, in Ulrik, on da poleti ž njim v zarjo... Kdor tega sna nc sanja, ni Celjan. Vsa pokolenja so v njem dihala, le tebe, Friderik, je sen preskočil. 5. In končno bodi še s čudotvorno silo Župančičeve besede prikazano, kako Friderik, ki je v svojih žilah nosil «vrelo kri», ki ga je Bog «zvrhal z vso strastjo človeško in mu je težje dal kot drugim nam», postane ob solncu Veronikine ljubezni — «č 1 o v e k»: Ah, oče, da ti je pogledati mi v jedro duše, v tajno zibko sanj! Uzrl bi v novem svitu ccljski sen, kako sc objema.in poljublja z dvojčkom, sestrico mlajšo, pa cnakovrstno, kako posojata si blesk in dih in rasteta samo od obhajila, kjer sta drug drugemu si hostija. Moja ljubezen do Veronike tako se jc spojila s celjskim snom, da ni mogoče več ju ločiti: prokolni enega in drugi vene. — Literarni umotvor «Veronika Deseniška», to utegne nemara biti že iz navedenih mest razvidno, ni — fabula + dramska teh* nika -r svojevrsten jezik..., kakor, vsaj dozdeva se mi tako, to reč prikazujejo dosedanje ocene. To je marveč kos živega, vedno zanimivega življenja, ki nam ga umetnik ob žarometih svoje čudo* delne besede predočuje s toliko nazornostjo, da se ti ob gledanju — «srce navriska in izjoče». V tem dejstvu je — katarzis te pristno naše tragedije. Vsega skupaj: Čisto samosvoj,jezik vjcVeroniki Deseniški» jc tisti arcanum, brez katerega bi naša najmodernejša drama bila isto, kar, recimo, te ali one vrste industrijska naprava — brez gonilne sile. Brez neobičajno izrazilne moči tega jezika bi nam zmisel posameznih odstavkov, oziroma stavkov in mest v tragediji ostal — nedosegljiv, «transcendenten» ali pa bi se nam le površno razkrival. «Veronika Dcseniška» je najočividnejši izkaz, pravi paradigma strukturno?teorctske nujnosti, da — vsebinaumet* nine tvori podlago vnanji, čutno d o z n a v n i (je* zikovni) obliki in oblika vsebini. In dalje velja o tem jeziku isto, kar n. pr. o barvnih tonih na slikah starih in novih «mojstrov»: teh izrazil ni mogoče na kak drug način, n. pr. «z drugimi besedami» popolnoma adekvatno nadomestiti. Temu in temu doživetju (umetnikovemu) namreč ustreza samo en čisto primeren izraz, kar včasi naravnost pretresljivo izpričujejo vsi tisti, ki so se trdo borili, skušajoč n. pr. dobiti pravo besedo za to, česar jim je prekipevala duša. In — «kjer si duša izvojuje oblikor tam obenem i oblika zaposede dušo» (Th. Litt). In tega doživetja ne moreš poljubno izraziti v različnih oblikah na ta način, kakor se n. pr. ista količina vode lahko zajame ali v vrč ali v skledo ali v škaf... Zato se Veronika Deseniška ne da — prevesti, to je tako prevesti, da bi prevod «v duhu in resnici» reprezentiral Župančičevo tragedijo. In v jugoslovansko kulturo pojde Veronika Deseniška kot integralen del samo — talis, qualis. Stano Kosovel / Kaj smo? Kaj drugega smo kot leteči ptiči, ki so za njimi vsi bežeči griči? — Nič več, nič več! In kaj smo kakor ladja brez krmila, ki smer je v dolgi vožnji izgrešila in tisoč sreč! Kaj drugega kot veter, ki ne gane, ko vidi, da v vesoljstvu ne obstane nobena reč?! • In nič več kakor listi padajoči, v pripeki solnca izgorevajoči — Nič več, nič več! Juš Kozak / Sent peter (Nadaljevanje) Aza je pogledala skozi okno in se je razveselila mraku. Ogrnila je plašč, po prstih je hušknila na dvorišče in za vrtovi na cesto. Gazilajesneg in vroče kaplje so ji polzele po razgretih licih. Lasje so se ji lepili na čelu in njeno vitko telo jc komaj zmagovalo visoke žamete. Toda vodilo jo je koprnenje srca, zapovedujoča misel, po? praviti svoj greh in končati to blazno početje. Pred njo se je zgoščala tema, v vsakem odsvitu, padajočem skozi zameglela okna, je obstala, misleča, da se bosta laže spo? znala. Dolgo pot je že storila, njega ni bilo. Pričela se je že boriti z obupavaiijem. Samota za hišami jo je grozila, od njega pa ne duha ne sluha, le mehki sneg se je oprijemal nog kot svinec. Kakor bi jo nevidna sila vlekla k tlom. Hitela je, zopet počivala, se strastno prerekala z nezaupanjem. «Saj mora tod mimo,» je ponavljala glasno. Lastne besede so jo strašile sredi brezmejne, gluhe tišine. Tedaj je čutila ledeno grozo. Nad svetom je vladal božji molk, segal v prsi do srca. Iz vsake sence, vsakega drevesa je rastel «on» in vedno bolj je blo* dila za prevaro. «Morda pije kje?» Zapazila je, da je že onostran mostu pod gozdom. «Nazaj moram! Moj bog, zdaj mi lahko uide.» Zbrala je vse moči in tekla. Zgrudila se je v sneg. Kakor bi se vrnila v mehko postelj po trudapolni poti. Počivala je na tleh. «Jezus, če me najde tako!» Z golimi rokami si je pomagala kvišku in vse mokre je skrila v plamtečih nedrijih. «Kaj sem storila?» Zdaj se je pričela jasno zavedati, kako uboga je in revna. V tem hipu je stala pred hišo, kjer je prebivalkami krovec, in je videla, kako je Andrej z lahkotnim korakom zavil vanjo. «Zdaj pride.» Vso jo je pretreslo. «Kam naj se postavim? Tja, pod okno, ali naj grem počasi proti mestu? A če bo šel mimo?» Vse se ji je mešalo. Še huje je drhtela. Prihajale so sani. Ob? stale so pred hišo in spoznala je Andrejevega hlapca. «Moj bog, sani je naročil, še pogledal me ne bo, ko bo vozil mimo.» A pot jo je tako utrudila, da ni mogla več misliti. Jasno je čutila le to, da je lahko vse izgubljeno. Vsak trenutek se lahko zgodi. Da bi še enkrat šla na tako pot, ne, ona nikoli več. Utrnila se je v možganih čudna misel, ki je vodila njen korak. Kopala se je čez sneg in sedla na voz. Hlapec jo je pozdravil. Vsak udarec srca je razločila. Strašna se ji je zdela tišina krog nje in dolgočasno hlapčevo požvižgavanje. Tako silno je bila po? nižana, da je oberoč prijela za naslanjalo, iz bojazni, da ne bi pobegnila. Tem huje je grizlo v duši. Na ustnicah pa jo je pekel tajni nočni poljub in vsa jc drgetala. V tem se je s počasnimi koraki približal Andrej. Sunkoma se je nagnila k njemu z vsem obrazom. «Aza, kje pa si ti hodila?» Pozdravil jo je tako preprosto, da se mu je zasmejala: «V snegu sem obtičala!» «Vozi v Štepanjo vas!» «Domov!» je prosila. «Ne! V Štepanjo vas, obrni!» Objel jo je krog pasu: «Aza, ti si vroča! Goni!» Konj se je ves spočit naslonil na prednje noge, kopal pred seboj, da je pršel sneg izpod kopit in vse se je iskrilo v svetlobi, kadar so vozili mimo hiše. Aza je bila srečna. Molče je slonela v njegovih rokah, ki so bile vlažne od njenega spotenega telesa. «Kakor bi premočenega vrabčka ujeli!» se je smejal. Tudi njej je bilo sladko, a v duši je vstajala druga beseda, s katero bi tako rada na dan, a ni bilo mogoče. Ustavili so se pred gostilno in postavili konja v hlev. Zaprla sta se v oddcljeno sobo in Aza je sedla k peči. Še jc trepetala od mokrote. Naročil je zavretega vina in jo vzel v naročje. «Kaj si uganjala, Aza?» Ona bi hotela govoriti drugače, ne tako prešerno. Želela si je tišine, mehkih besedi, da bi lahko izrekla tisto tajno besedo. «Hotela si dražiti fanta, kajne? Pa nisi poznala Andreja.» Trpke so bile besede in tičica v naročju je žalostno povešala glavo. Ko ji je vino vzplamtelo v licih, da so se mu ustnice kar opekle na škrlatasti polti, je vzkipela. Vrgla se mu je krog vratu in ga strastno poljubila. On je vstal in pogled mu je bil besen od » poželjenja. «Ljubi me!» Z^r «Andrej, ne nocoj!» «Ljubi me!» Zapovedujoče so sikale oči. Zopet se ga je ovila in ga palila s poljubi. «Andrej, kar hočeš, storim zate!» Upognjena v vitkem pasu, mu je visela v naročju. Njene oči so pile njegovo moč, se iskrile, kakor odblesne v požigalčevih očeh ogenj na sosedovi hiši. Nato je smehljaje izpregovorila tisto besedo: «Andrej, stopi pred mojega očeta!» Čelo se mu je navidez zmračilo. Občutila je, da so mu roke hladne, da je beseda brez ognja: «Jutri, Aza!» Zaman, beseda ni privrela iz srca, ki je komaj pričakovalo odrešenja. Majhno, prav nedolžno razico je zarezala v njeno dušo, razico, ki se nc zaceli zlepa, rajša postane nevarna rana. Pogledala ga jc sovražno. «Saj sem rekel, jutri!» je dobro čuteč popravljal. «Vem, ampak, kako si to povedal!» Solze so se ji udrle, planila je k peči in si zagrebla roke v goste lase. «Aza, jutri zvečer, naj se zgodi.» Ona pa jc jokala, da sama ni vedela, zakaj jo tako skeli v srcu. «Ni treba, nc!» je prosila ihte. Zdaj ni hotel slišati ničesar, stal jc poleg nje in jo gledal ponižano in obupano. Zato se ni sklonil, le po laseh jo je božal. Pozno ponoči sta se vozila domov. Tiho je zapeljal pred njen dom. «Boš odprla?» «Ne, jutri zvečer pridi!» In že je previdno izginila v veži. Popoldne je prišla Marija prvič po poroki k očetu. Sam jc stopil po vina in kruha. «Zakaj ne prideš k nam?» ga jc vprašala. «E, dela čez glavo,» se je opravičeval nerodno. Nato se je po* stavil pred njo in jo gledal z ostrimi očmi. «Kako živita?» Prišla je v zadrego, kajti Rok jo je poslal s težkim bremenom. «Oče, povedati ti moram, po kaj sem prišla. Sinoči je dejal, da bi bilo treba izplačati, kar si zapisal.» Matija je nasršil obrvi. «Kaj? Kje je pa to zapisano? Živega bi me rad odri.» Jezno je prehodil sobo. «Denar in denar! Jaz ga nimam odveč, dekle... To ne gre! Sem dobro vedel, kako bo. Čemu pa rabi? Koliko je dejal?» «Pusti, oče! Ti boš dal, kadar boš hotel. Sama ne vem, zakaj jc zahteval. Saj ne rabimo!» Govorila je tako odločno, da se mu je oko razjasnilo. «Dehorji! Reci mu, da pridem sam in se pomenimo!» Zopet je meril sobo iz kota v kot. Marija je sedela in molčala. Naenkrat pa se je omehčalo srce. «Marija, če rabiš ... kar v kuhinjo pojdi... vzemi, kar hočeš.» «Ne, oče!» «Doma si!» je pristavil oblastno. Ko jo je pogledal, je videl, da ji ne žare več oči kot prejšnje čase. «Marija! Aza mi je namignila nekaj, da se pripravlja danes vesel dogodek. Preveč je zame!» A pritajenega veselja ni mogel skriti. Marija je ostrmela. Ničesar ni odgovorila, le v srcu je mislila: «Bog daj! Da bi se ne izpolnile tetine besede. Mogoče se je Zeba vendarle zmotila.» Vsak si je mislil svoje. Marija je vstala in se poslovila: «Oče, ne brani. Bo že kako.» «Saj ne rečem!» je toplo odgovarjal in jo spremil do vrat. Še enkrat se je zresnil njegov glas: «Marija, pazi doma!» Zvečer sta sedela Andrej in Mirko, vsak za svojo mizo. Matija je posedal med njima in ju vezal s svojim redkim govorjenjem. Ko je vstopila Aza, so mu usta zadrhtela v nasmehu. Njena lepota je bila vedno novo razodetje. Ni mogel z očmi od nje. Šla je po sobi, lahna in prožna; slad* kost se ji je prelivala v bokih, iz smehljaja je žarela čudovita radost, toliko skrivnostnejša, ker se je skrivala v njej rahla senca bolečine. Ko je prisedla k Andreju in mu položila svojo dlan na roko, je obstal oče v zadregi pred njo. «Tak, postrezi, očka!» se je biserno zasmejala. Iz punčic ji je lila mladostna živahnost, kakor bi žarelo nad mizo dvoje raz* posajenih zvezdic. Naenkrat pa so se ji oči zresnile. Skoro žalostno so sijale. «Mirko, prisedi. Glej, moj fant!» Oče se je ves zmedcl. Take je še ni videl. Pred njim je zrastla ženska, ki je bila še malo prej njegova najljubša hčerka. Mirko je planil kvišku, se opotekel in jc stal kakor smrt med njimi, prepaden in bled. Andrej ga je uporno motril, toda fant je uprl vanjo svoje temne oči, da so jo zabolele. «Ne glej tako črno, Mirko! Bodi vesel in pozabi. Zdaj veste vsi!» je vzkliknila glasno. Prisiljeno se je nasmehnil, a venel je pred njenimi očmi. Nato se je okrenil, sc približeval k vratom, z rokami za hrbtom, kakor bi se bal, da bi se ne zgrudil. Čudno so jo pekle oči, ki so začarane strmele vanjo. Zazdelo se je, da jo vleče za seboj, kajti nagnila se je za njim čez mizo. Andrej jo je prijel za drhtečo desnico: «Kaj je to, Aza?» Ni odgovorila. Še huje je bledel fant, čim temneje so žarele njene oči. Izginil je skozi vrata kot senca in Aza je strmela v praznino. Sredi molka so bila človeška srca. Tedaj so vsi planili kvišku. Tam zunaj je treščilo ostr© in bolestno. Oče je planil izza mize in se oprijel, tresoč se po vsem telesu. Andrej ni razumel ničesar, sklonil se je k Azi, ki je mrtvaškobleda še vedno upirala oči v praznino med vrati. V sobo je planila dekla. Le usta je široko odprla, vzkrilila z rokami in obstala ukopana kakor Lotova žena. Tam zunaj so rohneli koraki. Strašno žalostno ječanje je pri* hajalo na ušesa. V tem trenutku je vstopil Luka, ves bled, in na dolgih, trepetajočih prstih se je poznala kri. «Jezus, ustrelil se je!» je vzkriknila Aza in omahnila. «Hitro! Stopi, Matija! Tam zunaj leži!» Matija se je kakor brez glave opotekal za Luko in je z rokami silil nazaj. «Ustavite, kri ustavite!» je jecljal, upirajoč svoje steklene oči v bledo obličje, ki je bruhalo kri iz ust in ušes. Luka je dvignil Mirka in čutil, kako pojema: «Pošljite po očeta!» — «Po_gospoda!» so rjule ženske. V tem se je prikazala Aza. Ko jo je Luka pogledal, je menil, da blazni, tako srepo so gledale njene oči; človeka je mrzlo pre? treslo. «Luka, glej, da se mu laski ne okrvave ...» Hotela se je skloniti, pa je padla brez znaka življenja v sebi. Mladenič je čul njen glas. «Aza ... Azička ...» Zopet je bruhnil kri. «Pogladi... mi... laske ... Azička ... kot... tisto ... lepo ... mrzlo... mrzlo ... noč ... Oče!... nevesta ...» Naenkrat je planil z rokami v nebo... zarjul je kot zaklana žival: «Lepa... lepa!» Luka se je prekrižal in kri mu je tekla po obrazu in prsih. Stari Jergelc je pribcsnel. Ničesar ni razumel. Ko pa je ugledal Azo na tleh, je stisnil pesti in ji hotel stopiti s težkimi čevlji za vrat. Andrej ga je komaj obdržal z žilavimi rokami. Nato se je vrgel na sina in ga močil z moškimi solzami. «Edini! Edini!» je hropel. «Iztrgaj mu pištolo, da se še en* krat.. govoril več pametno. Zagrabil je sina in ga vlekel po tleh za seboj. «Stran, iz hiše morilcev, strani» Posrečilo se mu jc v divjanju, da ga je izvlekel na sneg, in prav tisti trenutek so prišli z bogom. Tedaj je zopet vzbesnel. «Stran, stran! Saj ni mrtev!» Vlekel ga je po globokem snegu, da se je poznala za njim izorana sled, vsa krvava. Luka mu je pomagal za noge, česar starec niti opazil ni. Za^jijimi^p^ je cingljal zvonček v tišini med snegom, ter budil ljudi, da so pri? liajali na cesto. Iz vseh oken so strmele luči, kako beži stari Jergelc s sinom pred bogom. Luka jc pristopil k župniku in mu zašepetal, da jc Mirko žc mrtev. Rožman je hitel nazaj z zagrnjenim bogom. Andrej je držal Matijo, preklinjajočega svoje najdražje. «Prekleta, prekleta!» Vihtel je pesti nad Azo, ležečo nezavestno v veži. Naenkrat se mu je iztrgal in se zaklenil. Tedaj ni dvignil Andrej Aze, ni izprašal svojega srca. Obrnil se je in ona je ostala na mrzlem kamenju, dokler ni prikrevsala Zeba ter jo zvlckla s težavo v njeno sobo, kjer jo je položila na posteljo. Vso noč se ni zavedela. Šele zjutraj je odprla oči. «Kje je Andrej?» je zašepetala. Zeba si je utrnila solzo in položila uvelo desnico na vroče čelo. Še enkrat se je vzpela: «Zeba? Zakaj pa si ti pri meni? Andreja hočem, Andreja!» Starka je molčala. Azi pa se je bledlo. Pogovarjala se je z Andrejem, zdaj zopet z očetom. Zeba je čula vso noč pri njej in jo hladila z mrzlo vodo. Kadar so se približale tresoče se roke njeni glavi, je vselej ubožica planila kvišku. «Zakaj nc greš po Andreja? Skrijtc lepega otroka. Ah, otrok je bil, kakšen otrok! Na slamici je obležala...» Zeba jc premišljala, da ne pomaga nobena molitev, kajti na postelji leži najlepše bitje iz fare, strto in uničeno, kakor je že£~) davno slutila. Še bolj se ji je zasmilila revica, če je pogledala vročično telo, na katerem je drhtela pod svileno poltjo vsaka mišica. Na vratu jc vidno utripala žila. Sklenila je roke in ni mogla odvrniti oči. «Oh, Aza, to ni več človeška, to je božja lepota!» Z grapavimi rokami ji je otirala pot z oči. Nenadoma so se odprle in milo zasijale v starko. «Veš, tetka, jaz sem bila že enkrat na svetu. Pa sem na slamici umrla, res je, tetka, res. Zdaj se spominjam. Čokoladne piškotke, veš, napolitanke mi je dal tisti gospod..., ali veš, teta,» se je zasmejala, «zakaj jih še zdaj tako rada jem. Tetka, pojdi po Andreja, napolitank naj mi prinese, veliko, veliko, lc povej mu, saj bo vedel, o, on že ve, da ležim na slamici...» Zcba je jokala in molila: «Gospod, če si tako sklenil, stori hitro, prelepa je, da bi se mučila. Gospod, stori!» Ljubezen star? cev je trda in usmiljena. «Teta, teta!» jo jc zopet poklicala. Naslonila se je k njej. «Joj, tetka, ali ima lepo glavico. Joj, kako ga srček boli. Veš, teta, ti še ne veš tega, da jih vse, ki imajo lepe glavice, srček boli. Le povej mu, da ni nič hudega umreti, jaz sem že umrla.» «Gospod, bodi usmiljen!» Proti večeru je mirno zaspala in razburkano valovje grudi se je umirilo. Zcba je še vedno jokala: «Gospod, še jo boš mučil. Tj_nesrečno bitje našega rodu.» Iz oči ji je sijala mrtva ljubezen, ki ne more pomagati in dati svetovom druge poti. Tam zunaj bi ubogo Azo vlekli na grmado, če bi jo smeli. Kakor so jo prej vsi ljubili, tako so jo zdaj vsi preklinjali. Od hiše do hiše je šlo: «Urekla ga je.» «Coprnica.» «Ležala je z njim, pravijo.» «Prekleta, pogoltna hiša!» «Drugače ni moglo v biti, le verjemite, zastrupila ga je, svinja!» Gori nad izbo nesrečne Aze je hodil Matija s strašno bolestjo v svoji duši. Nekaj časa jo je nosil na svojih ogromnih plečih, nato so se mu zašibila kolena in padel je na tla. Kakor otrok je jokal. «Ti^ Aza, najljubši otrok, ti si morala zadati hiši najhujši udarec, pogaziti vso čast te starodavne poštene hiše in vtakniti očetu glavo in roke v žerjavico. Preklinjam te, preklinjam, in go? spod, če si pravičen, udari njo in njen rod!» Ustrašil se je samega sebe. Planil je kvišku, obstal pred križanim s stisnjenimi ust? nicami: «Ne, ne, nje ne, mene in ves rod pokončaj!» Noč je minula, toda človeške bolesti niso minule. Matijina vrata se niso odprla. Aza je ležala nepremično in težko sopla. Drugi dan dopoldne je prišel župnik. Nalahno jo je prijel za roko in pozdravil. «Aza! Pokopljemo ga, kakor mu gre!» «Gospod župnik, lepo ga pokopljite!» «Aza, bog te vprašuje: si grešila nad njim?» Vsa se je tresla: «Sem.» Župnik je povesil glavo. «Aza, moja molitev ni pomagala, vedel sem, da ne bo.» Široko ga je pogledala. «Aza, veruj, tvoja lepota je kriva, ne tvoje srce.» «Gospod župnik, bala sem se zase in grešila.» «Aza, ne boj se zase, bodi pogumna, nosi svoje bolesti sama. Kajti orožje tvoje je grozno. Če pa meniš, da si grešila nad njim, se motiš, grešila si nad seboj. Ta greh boš nosila, dokler ti ga večni ne izbriše. Tako mi je on razodel.» Nevidno si je obrisal solze, vzel njeno roko in jo poljubil. Hitro je odhajal po stopnicah k Matiji. «Matija!» Nihče se ni oglasil. «Matija, odpri!» Zopet molk. Šc v tretje je udaril na vrata, a zaman. Nato je odšel s povešeno glavo. Tam v svoji sobi se jc zgrudil na klečalnik in dolgo molil. Med drugim je prosil: «Gospod, pokaži mi palico, s katero biješ človeška srca, da jo s temile rokami zlomim in potem umrem!» Še dolgo je klečal, nato je obupan vstal: «Če jim ti ne moreš dati tolažbe, jo jim bom dal jaz.» Tisti čas je imel Matija čudno prikazen. Zdelo se mu je, da leži na postelji v nedeljo zjutraj, ko delo počiva. Z otroške po* steljice se je skobalila k njemu Aza V dolgi, beli srajčici. Pocukala ga je za brke in prosila: očka, vstani, gremo v cerkev. Smejal se je ves srečen, kakor bi mu solncc posijalo na postelj. Poljubljal je bele, nedolžne ročice, očesc pa si ni upal dotakniti s svojimi ust* nicami, kajti prečisto so žarele. Le obličje je pritiskal k obličju in dobro mu je bilo, očetu. Tisti hip pa ga je zabolelo, strašno zabolelo v srcu in zagrabil je otroka, da je prestrašeno vzkriknil, vzkrilil z drobčkanimi ročicami in treščil je dete ob tla. Matija je planil iz postelje. Silno mu je bilo srce. Vrgel se jc v kot, kamor je dete priletelo in se zgrozil. Ni bila resnica, bila je prikazen. Prijel se je za osivele lase in stokal: «Azička, mila Azička!» Toda vrata so ostala zaklenjena še ves drugi dan. Po cesti so govorili: «Stari Matija je znorel. Prav mu je, po* goltniku.» Aza je tolikanj prosila Zebo, da se je vdala in stopila po Andreja. «Kaj mi hoče?» je vprašal mrzlo. «Videti te želi. Ne smeš odreči.» Ko se je storil mrak, je prišel. Živo so zablestele Azine oči. On pa je obstal pri vratih in trdovratno molčal. Aza si je grizla ustnice. «Andrej, ti verjameš?» «Verjamem!» «Andrej, ni res, ni res!» «Bo že res! Za nič se ni streljal. Pri tebi je vse mogoče!» Tedaj je hotela Aza zakričati. A stisnilo jo je v grlu, njene oči pa so se mu uprle v dušo. Videla jo je, hladno in mrzlo, ki ni verjela v njen greh, temveč je hotela verjeti. Z roko mu je pokazala vrata. Zaničljivo je skomizgnil z rameni in odšel. Do drugega dne ni izpregovorila nobene besede, kakor človek, ki je ostal sam na svetu po vesoljnem potopu. Tudi oči ni zatisnila. Mimo hiše so šli pogrebci. Azaj>e je opravila. Zeba ji je po» magala s trepetajočimi rokami: «Azička, kam?» «Teta, bodi tako dobra in poslovi se zame pri očetu. Reci mu, da ni resnica, kar je govoril. Bil je pri meni, a ne grešno. Nocoj <£> se odpeljem v Trst. Tam ostanem pri stricu. Pojdi zdaj!» «Bolje bo tako, Azička, vsa cesta te sovraži!» Aza je sedla k oknu. Mrzlica in vročina sta se menjavali. Ona pa je zrla ven na polje, nemo, s stisnjenimi ustnicami. Tam so stale samotne jagnedi, polne zlopogledih gavranov. «. V I t • •• I Zeba je nabijala na vrata: «Živina, odpri! Aza ni grešila. Ali^v se nc posloviš od otroka, ki odhaja?» Matija je prisluhnil. Zabolelo ga je, da je stisnil pesti, a vrata so ostala zaprta. Po pogrebu je prišla Marija. Zeba ji je povedala, kaj namerava Aza. Sestri sta se objeli in jokali do noči. Nato je Aza prosila: «Marij a^ ti se brigaj za njegov grob. Veš, ko skopni sneg in pride pomlad, zasadi na njegovem grobu lepo, lepo jagned.» Marija jo jc vprašujoče pogledala. «Da, Marija. Jagned mu zasadi, mojo živo podobo. Kakor ga nisem ljubila, tako ne bo imel njegov grob sence. Glej, danes sem se od njih poslovila. O, ve moje nesrečne sestre.» «Aza, kadar se vrneš, pridi k meni.» Še enkrat sta se vroče objeli in ločili. Že je bila trda noč, ko je Matija obstal sredi sobe. Odprl je predale in roke so mu drevenele. Težko listnico je vtaknil za srajco. Nato so se prvič odprla vrata. Pozorno je oprezal v temo in se plazil kot tat po stopnicah. Pred. njenimi vrati je obstal. Prijel je za kljuko. Roka mu je omahnila. Notri je hodila Aza, čul jo je, skoro gledal njen ponosni korak. Skozi les je zrl v njeno obličje. Videl je, da ne more več jokati. Še enkrat je poskusil, da bi odprl vrata, toda s silo je odtegnil roko; kolena so mu drhtela, ko je polagal denar na prag. Še ga je popravil, da bi ga ne zgrešila. Vstal je: «Ne! H[šo je omadeževala, staro Zamcjčcvo Janko Glaser: Avgust čast!» Odšel kakor je prišel, še bolj nem in še trši. Izginil je na dvorišče, se vrnil takoj in se zopet tiho podal v sobo. Oblekel je kožuh, pokril kučmo in s stisnjenimi ustnicami obstal nepre? mično sredi sobe. Ves čas se ni ganil. Spodaj je zaslišal ropot, njene in Lukine korake. Cul je, kako Zeba ihti. Njemu jc hotelo počiti srce, a^stal je trdo in uporno. Ko je vse utihnilo, se je splazil na dvorišče, zavil za plotovi in s širokimi koraki utiral gaz skozi temo. Odpel si je kožuh, snel kučmo in sopel težko, težko. Trdo so bile noge v sneg, do kolen se je ugrezal. Pa ni maral za trenutek oddiha. Za plotovi na kolodvoru je obstal in strašno jc udarjalo očetovsko srce. A stal je ukopan. Zapiskal je vlak, videl je, kako se je vrnil Luka sam na voz. «Zdaj sem sam, čisto sam!» Sklonil je glavo in kakor se je telo majalo in se upogibalo v snegu, tako mu je padala osivela glava po prsih. # * * Matere so ležale v snegu in molčale v trdovratnem molku. Nobeno oko se ni nocoj odprlo, ne razsvetlilo. Vse so čutile, da . ^ jih je zapustilo nocoj dvoje mladih bitij. Iz sočutja so se zaprla usta. Pozno v noči pa je obstal med njimi sivolasi Matija, ki je* • iz obupne osamelosti svojega srca preklinjal ono izmed njih, katera je nosila njega in njegove otroke. (Dalje prihodnjič.) d<* 1 Molčijo lesovi — le daljni vetrovi čez visoko nebo nad njimi oblake bele ženo. Zamišljeni, resni čez svod nebesni počasi, brez konca drug za drugim gredo; v neznano daljino čez temno modrino, kot da mimo jesenskega šli so sonca, tih blesk neso. Molčijo lesovi. A že vetrovi izza daljnih slemen ženo oblake in jesen. Dr. Ivan Prijatelj Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta (Nadaljevanje) Dasi jc ta dopisnik sporočal «Narodu» tudi to, da «policija zdaj baje jako skrbno na Slovence pazi in je nektere odgovorne storila za to, da se ne shajajo», se je policijsko nepotrjena «Slovenija» vendar shajala (dne 2., 16. in 30. ju? nija 1869.) in na teh sejah v zvezi z odborom za ustanovitev «Slovenske omladine», izvoljenim na I. dijaškem shodu 1.1868., delala živahne priprave za prireditev II. shoda akademske mla? dinc v Ljubljani 1. 1869. in za ustanovitev omenjene omladinske organizacije.*3 — Dočim je dunajsko slovensko dijaštvo v «Slo? veniji» pri določanju programa za ta II. ljubljanski shod stavilo v ospredje bolj točke, obravnavajoče vprašanja svetovnega na? ziranja, ter zahtevalo, naj se tudi nameravana organizacija «slovenske omladine» osnuje naravnost kot oficialna «liberalna stranka», so graški in mariborski slovenski dijaki (po sporočilu obiskavšgga jih Lcvca) želeli, da pride na program II. študentov? skega sfioda predvsem tudi točka: «I£ateri jezik naj rabijo Slovenci za višjo literaturo?»84 Medtem ko so imeli Štajerci v tem pogledu v mislih srbohrvaščino, se je bilo dunajsko slovensko dijaštvo orientiralo takrat že bolj ali manj v zmislu malo poprej v «Narodu» izišlih Celestinovih člankov, naslovljenih: «Slovenci in slovanska vzajemnost».85 V teh člankih se je bil Celestin odlo^il za_ruščino. Kako je Celestin v tej stvari vplival na svoje dunajske 6 tovariše, nam kaže zanimiv dopis «Iz Dunaja 29. jul.», ki ga je «Slovenskemu narodu» doposlal po vsej verjetnosti kak Celestinov in Levčev dijaški pristaš in v katerem je izvajal med drugim naslednje: 83 Pripravljalno delo za ta II. shod se je vršilo po vsej verjetnosti samo v «Sloveniji», ne pa v «Jugu». Zategadelj je slonela najbrž na nezadostni informa« ciji naslednja notica «Slovenskega naroda» (z dne 10. julija 1869., št. 80.): «(Slo« venski študentje) na Dunaji v društvu ,Jug4 s Hrvati zedinjeni so imeli zadnji četrtek zbor, v kterem so se posvetovali zastran študentovskega shoda meseca avgusta v Ljubljani». — Omenjeni četrtek dne 8. julija je bila res zadnja seja «Juga», toda ohranjeni nam zapisnik te seje ne ve ničesar povedati o kakšnem takem posvetovanju. 8* Vcncajz, o. c. str. 51. 85 «Slovenski narod» z dne 10. in 24. julija 1869., št. 80. in 86. «Vaši članki »Slovenci in slovanska vzajemnost* zbudili so tudi tu pozornost. Reči smem, da smo Slovenci, čitaje one članke, oddehnili se, ko da bi nam kdo odvzel veliko breme s prs... Zanimalo bo torej vsaj gosp. pisatelja onih člankov kratko po* jasnenje, kako se kaže tu ona ideja vzajemnosti, tu, kjer dohajamo v dotiko vsi elementi jugoslovanstva: Bulgari, Srbi, Hrvatje in Slovenci, in tako sami po sebi moramo vsaj nekoliko soditi, na kaka tla pada zrno one vzajemnosti. Hrvatje in Slovenci so pred tremi leti80 tu ustanovljali jugoslovansko društvo, a pristopili niso ni Bulgari ni Srbi. Bulgarov je sploh malo tu, večina bulgarskih študentov obiskuje ruske visoke šole... Smemo mari meniti, da sosedstvo rusko, ena vera, živa dotika, ki jo ima skoro vsa intcligencija bulgarska z ruskim narodom, da bo vse to na njihov jezik imelo velik, a literarni enoti na jugu s srbskim jezikom ravno nasproten upliv. Društvo je torej postalo, ker Srbi po dolgem pregovarjanji vendar niso pristopili, hrvaško*slovensko. Štelo je izprva obilo udov, ki so redno prihajali k shodom. A izostali so najprej Dalmatinci, kakor so mi dejali nekateri, za? voljo pretiranega hrvatizma nekterih Hrvatov, potem nekteri Hrvatje in Slovenci, in zadnje leto je prj_ navadnih shodih na* vadno število bilo k večemu petnajst glav. Slovenci, vide hiranje društva in čute potrebo društvenega življenja, ustanovili so ,Slo* venijo' zraven ,Juga', in k shodom »Slovenije' sešlo se je vselej veliko število. Od kod ta prikazen? Slede pisatelja omenjenih člankov, ki je prvi tako odkrito spregovoril in nam idejo na bojišče postavil, in prepričani, da je tako za konečno spoznanje pričel duhovno boritev, ne strašimo se pripoznati, da je hiranja društva Juga* krivo medsobno nezaupanje in neodkrito? srčnost. Dokler so se govorile navadne fraze o vzajemnosti, ni bilo sence nesporazumljenja. A s tako megleno hrano se tudi tii ni dalo dolgo živeti. Vprašanje, kaj ima nam biti vzajemnost, je pokazalo različnih misli, in sicer ono: da se /imamo vsi poprijeti hrvaškossrbskega jezika, in ono: da nam je treba učiti se ruščine kot prihodnjega vse^slovanskega jezika za višo literaturo. To nasprotje se je čutilo kot težko breme, in o tem si ni upal govoriti , nikdo resno, in če je vendar kdo kaj omenil, molčali so oni, ki so bili nasprotnega mnenja in — izostali. Odtodi ono hiranje društva. Lahko si torej mislite, kako veselo smo pozdravili v vašem listu 86 Ta datum ustanavljanja «Juga» — za drugi poizkus takega skupnega društva ne vemo! — je morebiti po tiskovni ali memorialni pomoti potisnjen nekoliko preveč nazaj. glas, ki je pretrgal ono neprijetno molčanje, in stvar samo porinil tako naprej, da se je očitna diskusija ogniti nc more.»87 Po teh in takih diskusijah v javnosti in seveda najbrž še intens zivnejših v zasebnih dijaških krogih so se en dan pred izidom tega dopisa v «Narodu» določile na občnem zboru «Slovenije» (dne 30. julija 1869.) kot program II. študentovskega shoda v Ljubljani naslednje tri točke: ustanovitev in sprejem programa «društva slovenske omladine» z značajem literarnega društva in z namenom «podpirati med Slovenci liberalno stranko»,88 ki se kljub nepotrpežljivosti te «mladoslovenske» mladine nekako ni hotela roditi; določitev ruščine kot višjega literarnega jezika za Slovence in končno razgovor_o slovenskLunjverzi, glede katere pa se jc na tem občnem zboru zaradi različnih mnenj o njeni mož* nosti in potrebi dalo glasovanje vsakemu udeležencu shoda — na prosto voljo. Dne 1. avgusta 1869. je izšel v «Slov. narodu» prvi poziv na II. študentovski shod v Ljubljani, podpisan po naslednjih zastopa nikih dunajskega in graškega slovenskega dijaštva: Ullrichu, Levcu, Zaplotniku, Šukljctu, Škabernetu, Samcu, Franju Pozniku, ■ * intcligencije, pa imamo zato korenjaškega kmeta... Ponemčenja^^* " se mora slovenski narod samo* s pripomočjo slovenskega jezika obraniti, kedar pa ta ne bo več izdal, nas ne bo obvarovala ger? maniziranja Jugoslavija, ampak edina R u s i j a.»92 — V zmislu 92 Po Levčevem lastnoročnem konceptu v njega zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. teh svojih izvajanj je stavil Levee na II. študcntovskem shodu naslednjo resolucijo: «Glede na to, da, ako se mi poprimcmo kterega si bodi jugoslovanskega narečja, ne vidimo nobenega napredka, ne nahajamo v tem za našo slovansko bodočnost prave garancije, izrekamo svoje trdno prepričanje o tem, da za višo slovesnost je neobhodno potrebno, poprijeti se jezika ruskega.» Namenoma sem tako obširno ekscerpiral ta zanimivi Levčev referat zategadelj, ker to predavanje značilno osvetljuje pretežno miselnost tedanjega «mladoslovenskega» dijaštva, miselnost, ki je tej generaciji določala smer njenega delovanja tudi v poznejši, moški dobi. Zasidrovalo je to pokolenje vsaj kulturno — čeprav ne toliko gospodarsko in organizatorično — temelje svojega delo? vanja (docela v zmislu mladočeškega in mladonemškega svobodo? miselnega, siccr bolj meščanskega demokratizma) v narodu kot zvezi inteligence z ljudstvom; stremilo je potem, da dvigne na organičnih vzmeteh razvoja in življenja zmožnih domačih tradicij in vrednot svoj narod v evropsko svobodomiselno kul? turo, da bi ga držalo na ta način nad vodo dotlej, dokler bi ga nc sprejela v svoje naročje Rusija, ne caristična, absolutistično? nivelizujoča Rusija, temveč ona slavjanofilska Rusija svobodno? radovoljnega medsebojnega sporazuma, v kateri je zrlo to pokolenje poslednje in najvišje zatočišče svobodne kulturne bo? dočnosti vsega Slovanstva. — V imenu tega ideala oni Leveč, ki je v tem svojem referatu, kakor že poprej v navedenem svojem govoru v «Jugu» doccla pravilno odklanjal dve literaturi, višjo v enem, nižjo v drugem jeziku, tudi ni opazil glavne nedosled? nosti svojih izvajanj, priporočajoč v njih Slovencem za «višo slovesnost» — ruščino, torej vendar jezikovni dualizem... Ideologijo, ki jo Leveč razvija v gori razbranem referatu, je bil tej prvi «mladoslovenski» dijaški generaciji izdelal pred svojo . preselitvijo v Rusijo dr. Fran C e 1 e st in. Ta se je tudi na tem dijaškem shodu dvignil takoj za Levcem, priporočajoč Levčevo resolucijo z razlogom, «da naj se narod izobrazuje na specifično slovenski podlagi, da se krepi in materijalno povzdigne. S tem pa še ne more si zagotoviti svoje slovanske bodočnosti. Treba je Slovanom vsemu svetu, ki nas je preziral do zdaj, postaviti pred oči impozanten faktor in sicer sprejembo vseslovanskega jezika», glede katerega pravi Celestin, da ne more biti drugi nego ruski.03 Edino v ruskem jeziku, so mislili mladi gospodje, naj bi Slovenci pisali svoje znanstvo. O tem, kako bi si slovenski znanstveniki v 93 «Slovenski narod» /. dne 7. septembra 1869., št. 105. 602 ^ zadostni meri prisvojili znanje ruščine, si niso belili glave.. V A Levčevo resolucijo so vendar sprejeli soglasno. O tretji, v zadnjem momentu vrinjeni točki dnevnega reda, o ustanovitvi stolice za slavistiko na graški univerzi, je poročal Oblak. Tudi njegovo resolucijo je shod soglasno sprejel. (Dalje prihodnjič.) Vladimir Levstik Rdeči Volk in Minehaha Indijanska povest (Nadaljevanje) Beži, beži!» je hihiknila Monika, nič hudega ne sluteč. «Doli pojdi pa tiho bodi, ko nisi za rabo.» — «Hoj, to bomo videli!» Potegnil se je više, prijel se z eno roko in zagrabil z drugo, preden je dekla utegnila stisniti krilo med noge. — Lojz, ki mu je sledil z očmi, jih je tisti mah nekam preplašeno izbuljil, nato pa je v brezmejni zadregi pobesil obraz in hitel pobirati jabolka, kakor da gre za življenje. Roke so mu vidno trepetale in vsa njegova glava je bila en sam plamen rdečice. «Pusti me, grdoba!» je vreščala Monika. «Zatožim te... pusti, pravim ... pomagajte!...» Napol ogorčena, napol že zapeljana se je branila z eno roko, držeč se z drugo za vejo. Toda njen krik je bil presramežljiv, da bi segel do doma, in ena roka je bila premalo, da bi se otepla izprijenega zelenca. Ostalo ji ni drugega kakor odnehati ali pa izpustiti vejo in telebniti z drevesa. «Mirko!...» se je ujezil tudi Lojz. «Doli pojdi, slišiš? Da te ni sram!... Tak, Monika, daj mu že po zobeh!» A kje bi sirota udarila mladega gospoda, ne glede na to, da je slabel njen odpor od trenutka do trenutka; če ne bi bilo Lojza spodaj in je ne bi bilo tako strašno sram pred njim ... oh, Bog pomagaj! Profesor je začul njeno ihtenje baš tedaj, ko se je pripravljal, da bi zaigral vlogo Previdnosti. Zazchal je s poudarkom in za* šumastil v svojem skrivališču. . ^ V prihodn jem šolskem.letu se_4e__napravil ta poizkus, da^Ljfi-dunajska «Sjgvenija» najela učitelja ruščine. (Prim. Veneajz, o. e. str. 52.) Kakšen je bil uspeh tega poizkusa, lehko sklepamo iz dejstva, da niti najnadarjenejši prvi «slovenijani» (kakor: Lfiyce. Sirije. Ogrincc, Jurčič, Kersnik. Stritar...) niso nikdar obvladovali ruskega jezika. «Nekdo prihaja!» se je ustrašil Lojz. «Lahko da je stric... Tak pojdi že doli!» «Kakšen stric!» je prezirno zarežal nepridiprav, hkratu pa je prisluhnil, izpustil Moniko, zdrknil ob deblu nizdoli in vzel pod* plate pod pazduho. Ne da bi vprašal, odkod se bliža opasnost, jo je ucvrl naravnost proti skrivališču velikega medicinika. «Nu, kje je zdaj tvoj nekdo?» Porogljivo se je zasmejal Rdečemu Volku, ki je nehote planil za njim. «Strah ima velike oči.» Pri tem pa je bil sam bled od preplaha. «Vidiš, tu je ležal,» je rekel Lojz, kažoč na povaljano gozdno travo. «Zdaj ga ni več, to je glavno. Nikjer ga ni,» se je junačil Črni Mustang, oprezaje na desno in levo. «Samo da si me spravil z jablane, hinavec in licemerec.» «Kakšen hinavec?» Oči Rdečega Volka so se zaiskrile. «Jaz hinavec — kaj pa si ti? Da se ti ne gabi! Z rokami je prejle pujse prerivala po svinjaku, z nogami je po gnoju hodila, on pa toliko da jc ni vrgel z jablane. Res fin gospod, boljše vrste Ljubljančan!» «Zavist govori iz mojega hrabrega brata,» se je ošabno odrezal Črni Mustang, ki je sel med pridigo pod hrast in zapalil lulo miru. «Rdeči Volk naj ne misli, da ga imam za tako nedolžnega. Ali je Monika na tihem skvo Rdečega Volka, ali pa je moj brat bedak, ki mu ni primere v deželi misisipski.» Lojz je v mislih prisporedil rjavo in umazano Monikino polt s čisto in dehtečo omamnostjo Minehahe; mraz ga je izpreletel in ogorčeno se je uprl, da ne. «Glej, glej!« Črni Mustang se je povaljal od smeha. «Po tem takem si še nedolžen? Morda niti ne veš, zakaj je Bog razdelil človeštvo v Adame in Eve, v Monike in Lojze? ... Nu, sedi že, da se kaj pomeniva.» Rdeči Volk se je obotavljaje spustil k njemu. Grabilo ga je, da bi stisnil pest in z vso silo treščil Mirka v zoprno lice. Toda Mirko je bil Milkin brat; ob misli nanjo je premagala Urnikovega prvorojenca tista voljna, medleča radovednost, ki skrbi, da so naša ušesa vedno na stežaj odprta grehu ... «Kako tedaj?» je povzel izkušnjavec. «Veš ali ne veš?» «Vem...» «Hm! ,Vem' je lahko reči. Jaz na primer vem, da je Nil reka v Egiptu, a videl ga nisem; ti veš, da pušijo Kitajci opij, a sam ga nisi pokusil, jeli da ne?» «Opija?» se je splašil Lojz iz svojega drevenenja. «Kdo govori o opiju! Ne delaj se tako neumnega.» «N?nisem,» je šepnil Rdeči Volk, pobešaje vroči obraz in brez? miselno puhaje dim svoje cigarete v rogača, ki je okorno lomastil med biljem. «Joj, otročiček! Potlej seveda ni čudo... Egiptovski Jožef, Alojzij — bogme čast delaš svojemu imenu, he, he! Kako vendar živiš? Vse polno jih je okoli tebe, ti pa: ,tak pojdi že doli, grdoba!' Kamorkoli vržeš oči, se nastavljajo punice, deset na vsak prst, a Rdeči Volk ne ugane, čemu so na svetu.» «Ali so mar vse samo... za to?» je dahnil Lojz in široko po? gledal tovariša. «Vsak je za to, za kar je ustvarjen.» «Mater imaš, sestro imaš... pomisli!» Ta opazka je spravila Črnega Mustanga za trenutek v zadrego. Namrdnil se je in pomolčal; nato je hladno skomignil z rameni: «Ženski sta... kaj morem za to? A zdaj ne gre za njiju dve. Za to gre, da je Rdeči Volk bedak nad bedaki in pravi mlečozobec proti Črnemu Mustangu.» In ko je Lojz nejeverno dvignil obrvi, se je zleknil Mirko pokraj njega, naslonil se na komolec in jel pripovedovati... Po> slednji zastor, ki je ločil deško dušo Rdečega Volka od velike uganke življenja, je izginil, okrutno raztrgan po drznih, cinično jasnih besedah zrelega fantalina; poslednji cvetoči sen, ki je zanj odeval pomen ljubezni in sladki misterij ženskega krila, se je razsul. Vse nežne bajke so bile oskutna laž in resničen je bil samo zavratni, brez§tidni Mirkov prijem za gola stegna, ostro hlapeča po samici... Črni Mustang je razlagal vse, še stvari, ki ni Lojz nikoli pre? mišljal o njih. Odkrival je slo v slehernem trepetu ljubezni, v vsaki misli, vsaki besedi in vsakem gibu, s katerim bega človeka vzljub? ljeno bitje; vse to je ustanovila priroda samo zato, da bi se čim večkrat izvršil od vekomaj isti surovi objem. Mirko je že poznal pesem krvi. Poslušal jo je v Ljubljani s služkinjo, ki je pridila sina, dočim je sedela mati v gledališču, poslušal jo je ob težkih nedrih zanikarne mlekarice, ki je zjutraj na polumračnih stopnicah smeje utešila njegov prezgodnji glad... K tema resničnima zmagama je nanizal kar iz rokava še celo vrsto izmišljenih. Za? peljal jih je, da sam ni vedel koliko; tudi gospodično, ki je učila Milko klavirja, in tudi hčer polkovnika, ki je stanoval v prvem nadstropju! Rdeči Volk je požiral njegove zgodbe z odprtimi usti, strmeč mu kakor hipnotizovan v zeleni obraz, ki se je pačil od slasti. In vse razgaljene grešnice Črnega Mustanga so plesale okoli njega svoje pohotno kolo in vsaka je v čem nalikovala Minehahi; ta se je smejala z njenimi polnimi usti, ona ga je vabila z njenimi rokami, tretja ga je palila z njenimi rjavimi očmi, četrta ga je vznemirjala z zagonetnim vonjem njene kože, peta mu je odkrivala nevidene oblike njenega dekliškega telesa. Zapiral je oči, da jih ne bi videl, in stiskal zobe, da ne bi zastokal od koprnenja. Kakor se dvignejo Bog zna odkod megle in se razgrnejo na vso dolino, tako so vstajale v njegovi glavi predrzne izkušnjave in so mu zalivale razum s polujasnimi vrtinci svojih podob ... «Evo,» je končal Črni Mustang, «takšno je življenje. Tako ravna rdečekožec, kadar zagleda ženski mokasin!» Lojz se je v tem pobral, raztegnil si košuljo na deških prsih in sunil z rokami predse, kakor bi hotel odgnati vse mamne privide. «Črni Mustang naj ne čenča o teh stvareh po delavarsko,» je izpregovoril naposled. «Rajši naj sploh molči o njih, zakaj Rdeči Volk hoče živeti po svoji lastni glavi. Čul sem dovolj in zdaj je čas, da se vrneva v vigvam mojih očetov.» To rekši je krenil naprej. Njegov korak je bil težak in negotov, kakor da ga je zadela strelica «hrabrega brata» prav v mozeg življenja. Ko sta Indijanca izginila, je zašumelo v zelenju hrasta, pod katerim sta imela svoj znameniti razgovor; prikazale so se noge velikega medicinika, njegov pihalnik in končno vsa njegova po* stava. Prožno je skočil s spodnje veje in odšel po vlažni stezi, ki ga je ovinkoma privela na Vrhovo. Njegovo ogorčenje nad Zagodovim paglavcem je bilo brez meje. Večkrat ga je imelo, da bi mu pal na glavo kakor sama kazen božja in ga premikastil po najslovesnejšem obredu. Toda spomnil se je davnega dne, ko je ob takem pouku tudi njemu burjala kri; razgovora, ki ga je tudi on začel kot deček in končal kot grešna, po vseh minljivih slah hlepeča človeška st/var. In spomnil se je celo, da je bil svojemu prosvetitelju hvaležnejši nego Lojz zelenemu Mirku ... «Enkrat preživi to uro vsak,» je mrmral gredoč. «Bolestna je samo nam gledalcem, ki vidimo naprej. Le mi vemo, da je nekje za njo trenutek, ko utiplješ mejo svojega življenja. Najprej misliš, da se od Eve strmoglav zaženeš v večnost; potlej spoznaš, da bi morda večno živel, če bi nje ne bilo!» Sredi otožnega samogovora mu je prišlo na um, da more zme* šati usodi kvarte. Mar ni bilo velikemu mediciniku dolžnost, da nastopi spričo bližnje opasnosti kot pravi poverjenik vsemodrega Manituja? Gotovo da. Le kako? Lojzovemu deštvu ni bilo več rešitve, a s tem bi se profesor še sprijaznil; vsak mornar mora enkrat plavati — malo prej ali malo kasneje, kaj za to! Tem bolj pa je zavračal misel, da naj bi se zgodilo prav tisto zlo, ki ga je že videl z duhom, in prav tako klavrno, kakor se je obetalo spričo takih okolnosti in med temi ljudmi. Veliki medicinik ni smel dovoliti, da izgubi Rdeči Volk namestu mladiškcga puha vso dlako z uhlji vred ... in zaradi koga? zaradi caprae litterariae, ki je vdrla v misisipsko deželo nezvana in nedobrodošla in je pala na to deviško življenje kakor šiba božja na izvoljeni rod. Čim delj je mislil nanjo, tem bolj ga je obhajala želja, da bi naprtil vse račune njej in bi jo kakorkoli «privezal na mučilni kol». Drama, ki se je snovala od Lojza do Minehahe, je postajala njegova osebna pravda z gospo Zagodovo in filolog se bogmc ni mislil poravnati kar tako, iz samega «neslanega kavalirstva». «Da vidimo, koliko jc vreden monsieur Lydiaud,» je kimal še na hišnem pragu. «Dekleta naj se izžive pred zakonom? ... Pozor, gospa!» Capra litteraria je bila že doma. Milka, razgreta od hoje, se je naslanjala v družinski izbi, mečkala nabirke na svojem krilcu in kradoma opazovala Rdečega Volka, ki je zehal skozi okno na vrt, kakor da se niti malo ne zmeni zanjo. Toda v njegovih očeh je gorelo in njegova levica je krčevito stiskala desnico, na kateri se je gnojilo čudno priznanje Minchahinih zob ... Kaj sta premišljala sama pri sebi? Vsekako nista slutila, da ne moreta storiti niti koraka več, ki ga ne bi zasledoval veliki medicinik. VI. Drugo jutro je sijalo solnce tako vedro in nedolžno kakor že dolgo ne. Obetal se je blažen dan in gospa Zagodova se je na? vdušeno zavzemala, da bi ga popoldne proslavili z izletom na bližnji hrib. Zdelo se je, da Rdeči Volk ne odobrava tega načrta. Ne da bi se oglasil, je poklical Črnega Mustanga ter odšel z njim na potok, češ, da je tam pozabil nožič, ko je nedavno trebil ribe. Vrnila sta se kmalu in profesor je opazil, da najdeni pipec ni zarjavel, čeprav je deževalo; a kako naj^ bi, saj je bil tisti, s katerim je Lojz še včeraj nekaj rezljal na dvorišču! Rusoglavec se je očividno zlagal, da bi pojasnil svojo pot na vodo. Veliki medicinik ni dolgo ugibal, čemu. «Misisipi je čist kakor kristal in topel, da ne bi nihče verjel kako,» je povedal Rdeči Volk. «V čisti vodi se riba ne ujame rada, jelite, stric? Midva z Mirkom ne bova ribarila, rajši se pojdeva kopat.» Profesor je takoj spoznal, da je hotel Lojz prinesti vest, kako prijetna bi bila kopel baš danes popoldne. In res mu je uspelo. Domenili so se, da pojdejo vsi na Misisipi: capra litteraria, Milka in mlajši Urniki v skalni tolmun, kjer je ujel veliki medicinik svojega znamenitega «dedca», Rdeči Volk in Črni Mustang pa v jez, da bosta plavala. Kakšen je bil Lojzov namen? Profesor je razumel nečakovo opazko, da voda ni prida za ribji lov, in je malomarno dejal, da ima popoldne več nujnih opravkov; v resnici je seveda sklenil ostati rdečekožcem za petami in paziti nanje kakor neviden ris. Njegov dvom ni trajal dolgo. Še pred kosilom je Rdeči Volk odvel Črnega Mustanga za hladnico v sadovnjaku in mu je mimo* grede pokazal nekakšno mišjo luknjo. «Pazi, da ne stopiš nanjo,» ga je posvaril; «ose gnezdijo v nji.» «Nu, kaj za to?» Zelenec je že držal šibico v rokah. «Ali misliš, da se ne upam?» «Rdeči Volk bi se upal, ker ima brze noge; Črni Mustang pa je neroda in ose bi ga oklale, da ne bi bil samemu sebi podoben. Čuvaj se, pravim.» Lojz je stekel, kakor bi mu gorelo za petami; tudi veliki medicinik je kradoma ostavil hladnico, iz katere ju je opazoval. Mirko je ostal in podrezal s šibico v osjo luknjo, drezal tem huje, čim bolj je brenčalo v nji, bezal na žive in mrtve, samo da bi se pokazal junaka... In že se je izpolnil Lojzov naklep: razjarjene zlatoritke so udarile iz brloga ter navalile na Črnega Mustanga, ki jo je z divjim tuljenjem ucvrl proti hiši. Četrt ure nato je ležal v postelji; oklana glava mu je vzhajala kakor kvasno testo in vrla roditeljica je razglašala na vsa usta, da se ne gane od njega. Jela mu jc dajati mrzle obkladke, meneč, da bo trajalo Samaritan* stvo najdelj uro ali dve. Toda osji pik je osji pik, zlasti kadar se pojavi v velikem številu; zelenčeva glava ni hotela uplahniti, nje* gove bolečine so bile čedalje raznovrstnejše — z eno besedo, popoldanska odprava je šla po vodi. «Kdo trdi, da Vrhovci nimajo političnih talentov?» je strmel v svojem srcu veliki medicinik, zadivljen po lokavi brezobzirnosti Rdečega Volka. A kaj je nameraval? O kopanju vendar ni bilo več govora; vzlic naprednosti gospe Zagodove se Lojz ni mogel nadejati, da bi zaupala Minehaho njegovemu nadzorstvu. Zabavljaje na objest* nega Mirka, ki je «vsem pokvaril veselje», je vzel po kosilu nekaj šolskih knjig in napovedal, da pojde po svojih potih. «Ostani, Rdeči Volk,» je negotovo poizkusila Milka med hiš? nimi vrati. «Pusto bo danes brez tebe! Tako sem se veselila na Misisipi... Lovili bi losose kakor takrat — ali pomniš?» «Učit se grem v Smodejevo drago,» je odrezal Lojz, pobešaje oči. «Zahvali se Mirku, in da me nihče ne pride motit!» Kmalu je izginil za bližnjim vinogradom. Toda veliki medi? cinik je čul v njegovih besedah hripavi trepet laži in je krenil z doma, vedoč, da Lojz ni šel v Smodejevo drago, ampak da čaka v zasedi, kdaj se odpravi profesor v vas. Ko je bil Rdečemu Volku izpred oči, jc zavil med bregove v nasprotno smer, dospel do lipe na griču in baš še opazil rusoglavca, ki se je utrinjal \ misisipske lesove... Rdeči Volk je igral drzno igro. Črni Mustang je ležal oklan, mati je bila priklenjena k njegovi postelji; bleda skvo, ki je z duhom že nekaj ur brodila po hladnem tolmunu, je cepetala ob misli, da naj bo ves božji dan tako kratek čas. Moledovala je, naj bi smela iti z Marijanico, a Zagodovka se je nevoščljivo uprla, da ne. Lojz je slutil, da bo tako in da Minehaha ne bo strpela dolgo. Kmalu jo jc pograbila trma. Že nekajkrat je za materinim hrbtom skrivaj zbežala na potok; kaj ne bi danes, ko ni bilo nc Rdečega Volka doma ne hladne sapice v tej žareči pripeki! Ma? rijanica se ni upala z njo, zakaj materi Urnici je bilo sveto, karkoli je bilo Zagodovki prav. Vse je šlo po Lojzovem računu! «Nu, pa ne!» je skomignila Minehaha. Ona, zastran svoje matere, se je nameravala kopati, pa da se izpremeni ves Misisipi v črnilo in led. Preden je minilo pol ure, je tekla po gozdnih stezah na vodo. Sledil ji je veliki medicinik, ki se je vrnil tik po njenem odhodu, samo toliko, da je snel puško s klina in spet odšel... Milka je s kljubovalno naslado zložila obleko na breg in obstala vrhu zelenkaste skale, z rokami sklenjenimi za tilnikom, očmi uprtimi v zrcalo tolmuna, ki je trepetaje odbijal njen lik. Zavest golote jo je prešinjala kakor blažena skrivnost. Mlačna sapa, ki # je pihljala pod jelšami, se je lovila v njene rjave lase in v dekliško ostre zalive njenih udov ter zbujala v polti medleče koprnenje. Dekle je strmelo nad mnogoternostjo svojih občutkov. Vsak košček kože, na hrbtu, ramenih, brstečih grudih in dvignjenih lakteh, na životu, ledjih in sladostrastno stisnjenih nogah je pri? povedoval posebno zgodbo: o solncu, o hladu zelenih senc, o nagajivem ščegetanju mušic. Dišalo je po vodi, ribah, mahu, travi, jelšah, smrekah, Bog si ga vedi po čem. Ves gozd je odmeval od žvrgolenja in čivkanja; nikoli ni mislila, da je na svetu toliko ptic. Po jelovju so skakale veverice, v zraku je žvižgal sokol, kačji pastirji so se brenče vozili nad tolmuni. Bleda skvo se je zasmejala. Na vodi, tam, kjer se je zrcalil njen zleknjeni život, je poskočita ribica, baš kakor da je šinila iz nje; prevrnila se je v zraku, švrknila nazaj in ostavila za seboj neutešni razbeg valov, ki so izvirali drug za drugim iz tc zoreče nagote, razgibane v skrivnostno bledem trepetanju ... Pomislila je, da je zala in da bi jo moral nekdo gledati... skrivaj, tako da je ne bi postalo sram ... nekdo, čeprav samo Rdeči Volk, neumni, smešni Rdeči Volk, ki misli, da je pri Mine? hahi znak sovraštva, ako te ugrizne do krvi... Jela si ga je pred? stavi jati, kako bi prišel in bi jo poljubil na usta... in semkaj, na levo rame... in evo, še tu, na koleno... Ako bi bila zaljubljena, bi morala zdajle plakati, ker jc nanjo hud. In res jc iztisnila solzo. Ko mu je vendar pokazala, da se kesa!... V duhu je zagledala pred seboj njegov pegasti, rusi obraz; zdrznila se je, počenila na skalo, spustila noge v vodo, umaknila jih s ščegetavim vriskom in zdajci planila v tolmun. Vsa tiha gozdna dolinica se je napolnila z njenim pljuskanjem. V grmovju nad potokom je ležal Rdeči Volk in gledal ta prizor kakor nezaslišano razodetje. Nikoli še ni zrl na žensko s takimi očmi. Golota Minehahe se je bleščala pred njim kot bel klicaj na vrhu vseh čarov življenja. Šele zdaj je čutil, da so dekliški udje posoda neizmernih omam, in obhajala ga je slutnja, da bo hlepel po tej izkušnjavi do konca svojega življenja... Mirkove pripovesti so gorele v njegovem spominu. Toda res? ničnost, kakršno mu je slikal on, jc bila umazana in surova; prava resničnost, ki jo je gledal zdaj na lastne oči, se je zdela tako nežna, brezimno mila, tajinstveno sveta še tam, kjer ni poznal Črni Mustang ničesar razen podle besede in neusmiljeno drznega prijema. Kako je bilo tedaj mogoče---? Lojz je čutil, da se boji. Davilo ga je, da bi zaplakal od groze in hrepenenja; ali pa bi udaril v brezumen smeh. Še rajši bi sklenil roke in molil. Koga? Kaj? Čemu? ... Njen skok v vodo ga je vzdramil iz te vrtoglavice. Metala se je po tolmunu, briz? gala, pljuskala, vriskala in hihitala kakor vsa dekleta v kopeli; bila je enaka vsem, gotovo tudi onim, o katerih je šepetal Črni Mustang svojo otrovno povest! Stisnil je zobe in pogledal rano na svoji desnici. Treba je bilo pokazati, da Rdečega Volka ni strah. Neslišno je ostavil svoje ležišče, spustil se iz grmovja kakor gibek modras in pal na trebuh v visoko travo. Iz zelene brazde, ki je zaznamovala njegovo pot, se je le časih pojavila rusa glava, srepo obrnjena proti skali, s katere se je svetilo dekliško krilce, bela košuljica in okrogel slamnat klobuček ... «Quousque tandem?» je zamrmral veliki medicinik, ki je z enako opreznostjo zavzel nečakovo mesto. «Da bi ga vrag, volkača rdečelasega... In vas ni tu, gospa, škoda, škoda! Prav zdajle bi vas hotel vprašati, kdo je osel, monsieur Lvdiaud ali jaz? ...» Rdeči Volk jc dospel do skale. Oprezno, kakor le more spre? ten tat, je izmaknil Milkino obleko — profesor je videl, kako mu trepeče v rokah! — in jo je skril pod vejevjem košate jelše. Vrnil se je kakor duh, vzpel se na skalo in obsedel s prekrižanimi nogami. Njegovo lice je dobivalo jezen izraz. Minehaha v svoji brezskrbnosti ga še vedno ni opazila. «Quousque tandem?» je ponovil filolog. In hkratu ga je zaskelela vest. Domislil se je enakega vročega popoldneva pred mnogimi leti. Baš v temle tolmunu je žloburilo mlado dekle in zagorel rdečekožec se je plazil prav k tejle skali. Rdečekožec je postal veliki medicinik, bleda skvo se je izgubila v široki svet in propala... Ali je smel obsoditi Rdečega Volka? Mar ni bil dober veliki Manitu, ki je ponudil grešniku priliko, da odkupi svoje davno dejanje? «Vse se ponavlja,» je mislil sam pri sebi. «Pesem življenja gre zmerom po eni melodiji. Tudi takrat je brenčal kačji pastir in v zraku je žvižgal sokol... evo ga!...» Sivi razbojnik se je res pripeljal izza hriba; obtrepetal jc visoko nad potokom, zagnal svoj drzni lovski klic in izginil. Mine? haha je pogledala za njim, nasmehnila se, stresla glavo in uzrla Lojza. «O, Rdeči Volk!» je za vpila na vse grlo in plosnila z rokami. «Mar si prišel sklepat mir, sovražnik? Bubo hočeš pokazati, kaj? Nu, daj, da ti jo opiham ...» Pribrela jc k njemu, prijela ga za desnico ter mahoma po? ljubila ugriz. Šele tedaj se je osvestila, kakšna stoji pred njim. Sključila se je in nehote prekrižala roke pred seboj. «Kdo te je klical!» je viknila z rezkim, lomečim se glasom, žehteč od rdečice, ki se jc naglo širila z lic na čelo in vrat. «Spravi se stran, grdoba! Oh, le počakaj, da se oblečem...» Rdeči Volk se ni ganil. Njegove sive zenice so merile tako srepo v Minehahine oči, da jih ni mogla umakniti in niti ni videla, ko jo je zgrabil za komolec. Ob dotiku njene gladke polti je ves vzdrgetal in pobledele ustnice so mu jele gibati, nc da bi izda* vile glas. «Kam si dal obleko, lopov?» je vzrojila Milka, videč, da je ni nikjer. «Takoj jo prinesi nazaj!... Ne daš je? Ne daš? ...» Vzmahnila je s svobodno levico in ga udarila v obraz. Indijanec ni trenil z očmi; le roko je iztegnil in jo prijel še za levi komolec. Pečat njene drobne pesti mu je žarel na licu kakor ognjeno znamenje. Z višav se je iznova razlegel lakomni krik sokola ... Milkina zrkla so se razširila. «Pusti me ... Kaj hočeš, po kaj si prišel?» Slutila je, da nastopa nekaj ogromnega. Njeno lice se je pačilo od strahu in hkratu že drevenelo v mlačni zoni, ki je lila izza tesnobe kakor voda izza jezov. «Pusti me!» je ponavljala s čedalje slabotnejšim glasom. «Pro* sim... Pusti me!» A v tem se je prestala trgati. In zdajci je pobesila glavo ... Rdeči Volk je začutil trepet njenih rok. Zamežal je, kakor da se strmoglavlja v prepad. Nato se je sklonil, dvignil jo kakor peresce in si jo posadil v naročje. Minehaha se ni branila; vzdih* nila je, zvrnila glavo nazaj in se zagledala vanj s cvetoče raz* klenjenimi usti in skrivnostno priprtimi očmi. «Lepa si, bleda skvo Minehaha,» je šepetal nad njo kakor v brezumnem snu. «Vidiš, kaj ti pomaga, da imaš ostre zobe? Sledil sem te kakor volk volkuljo v šumah misisipskih... da te poljubim na usta, ki me zasmehujejo ... na oči, ki me prezirajo ... in na vrat, ki je pregosposki za Rdečega Volka... evo, kamorkoli se mi zazdi... Zelena jelša je najin vigvam, vroča skala je najin prestol... in ti boš moja, zala skvo ...» Pamet mu je ugašala in glas mu je hlipal. Tedajci ga je osvestil Milkin smeh. Zala skvo se je smeje privila na njegove prsi in mu zasesala ustnice v razgaljeni vrat. «Kri mi piješ!» je vztrepetal. «Tvojo kri pijem, Rdeči Volk. Imej šolničke, imej košuljico; Minehaha je tvoja skvo in ti bo slonela na prsih in pila kri iz tvojega srca...» Lakti so mu drhtele na njeni rosni polti. Od utripa do utripa je bolje razumel Črnega Mustanga: da so vse enake in vse rojene za to... Baš toliko da je še videl divjo golobico, ki se je nedaleč od njiju spustila na prod in začela piti, po kapljicah, predražestno dvigaje glavico ... Tudi veliki medicinik je videl ljubko žival. In ko je spustil oči po okolici, je uzrl sivca sokola, ki jo je izgubil med zelenjem; pravkar je sel na visoko smreko onkraj potoka in obnihal na samem vrhu, neslišno udarjajc s kreljutmi. Evo, zdajle jo je uprežal! Vrgel se je z drevesa — a tisti mah je profesor po bli* skovo dvignil morilno cev. Njegov strel je odjeknil med gozdnatimi bregovi. Sokol se je prevrnil v zraku in pal kakor kamen tik pod skalo. Njegova perot je v padcu ošinila čelo Rdečega Volka in kaplja njegove divje krvi je obrizgnila Minehahi beli život. Veliki medicinik se je umaknil, ne da bi pogledal. Obesil je puško na ramo in šel. Dva vzkrika je čul... in pljuskanje ustre* ljenega ptiča, ki je iztrepetaval v tolmunu... in blazni dir Rde* čega Volka, ki je skokoma bežal v tihotni les... Manitu je izpregovoril! (Konec prih.) /. A. Krylov / Bogatin in poet Naperil pravdo bogatinu je poet in Zevsa prosil, da se zanj zavzame. Oba pozvali so v pravice hrame. Prišla sta: eden suh in bled, na pol obut, na pol odet; ves v zlatu drugi in z ošabnostjo prevzet. — «Usmili se, Olimpa samodržec, oblakov ti poditelj, gromovržec!» kriči poet, «oj, česa kriv sem pred teboj, da od mladosti kruta me Fortuna bije, da nimam žlice, nimam domačije in moje vse — so samo fantazije? A tekmec moj brez uma in zaslug v palačah kakor bog obkrožen od častivcev krog in krog, v razkošju in udobju debeli.» — «Mar to nič ni, da pozni vek poznal bo liro tvojo? A njega,» Jupiter odgovori, «ne le pravnuki, — vnuki pomnili ne bojo. Mar nisi sam za delež slavo si izbral? A njemu sem sveta dobrin do smrti dal. No, vedi, če bi on stvar bolje razumel, in njega umu bi čutiti bilo dano, kako je majhen proti tebi on pred mano, on bolj od tebe nad usodo bi rohnel.» _______(Iz ruščine preložil B. Vdovič.) ____ Dr. A. Debeljak Iz hispano-ameriške književnosti (Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti) (Nadaljevanje) hile je cila dežela mirnih, naprednih, delavnih ljudi. Celo Bellessort imenuje Čilence «južnoameriške Rimljane». Če je Francija zamudila graditi tam manufakturne palače, je pa znala uvesti ta narod v umetnost, pismenost in vedo. «Francija je za Chile, kar je bil Fenelonov T e 1 e m a h nasledniku prestola.» Med pesniki zasluži omembo Marcial Cabrera Guerra, perio? dist in literat, ki je vodil časopise La Ley, El Heraldo, Pluma y Läpiz. Arturo Ambrogi pravi o njem: «Ima kakor ubogi Jean Daudetove Legende zlate možgane in trosi, razsipa jih z ljub* kostjo po svojih slovstvenih kotičkih raznih obzornikov. Kot pripovednik premore očarljive strani.» Na Paula Forta način spo? minja njegov «Perfil de Mujer». «Ob pogrebu Pedra R. Gonzä? leza», prerano umrlega poeta mučenca, ki vas domisli na usodo naših Murnov in Kettejev, kakor jih predstavlja Aškerčev Pesnik Selim, dokazuje, da tudi onstran velike luže pevcu sreča vedno laže, da živi in umrje brez denarja kot Casal, Herrera Reissig, od lakote, v bolnici: drugače si pa mora iskati Apolonov služab? nik pomoči v trgovini, politiki, diplomaciji, časnikarstvu. Francisco Contreras (roj. 1877) je obelodanil med drugimi knjigami Esmaltinas (Loščene podobe). V predgovoru svoje pes? nitve R a ü 1 pravi: «Snobizem, zapletenost, tako zvani modem style, skratka, moda, je tudi posledica sedanje družbe, saj sle? herna moda je zgolj učinek okolja in ako hoče biti bolj ali manj trajna, mora za sabo potegniti duha časa, Schopenhauerjev Iztočni veter. Poreče li kdo, da je talentu lastno, delovati proti okolici kakor proti atavizmu? V umetnosti večinoma ne; če pa je to možno v liriki, v resnem romanu pa to zatrdno ni dopustno. Vrhu tega bi književnost, ki ne bi zrcalila svojega osredja, pa tudi ideološkega, postala izumetničena, napačna, nezanimiva. Mar se vam ne bi zdela smešna eklogična umetnost v prevejanem Bizancu ali dekadentna umetnost v krepkem Periklejevem veku?» Naš umetnostni božjepotnik, ki roma v zasanjani Orient, z jekleno močjo v roki in z gorečo vero v prsih: Peregrino del arte, voy al sonado Oriente, El acero en la mano, la fe en el pecho ardiente, se vprašuje, bo li dosegel svoj smoter, «zlato dovršeno obliko», po kateri hrepeni: ;,Conquistare, en mi ruta, la aurea forma suprcma Para cl mundo flotantc que me obsede y me quema? Ali pa bo našel zgolj praznoto nasičene želje? Za drugo ne vem. Prvo pa je očitno zasledil, še preden je odpotoval. Luis F. Cotardo (roj. 1880.), postavši leta 1903. duhoven, ureja časopis «El Pais» v Conccpciönu. Med pesniškimi motivi mu je zlasti ljubezen do matere všeč. — D. Duble IJrrutia iz Santiaga (roj. 1877.) je kakor mnogo njegovih tovarišev v Apo? Ionu diplomat. Med prvimi njegovimi knjigami se omenjata pred? vsem Vcinte Anos (20 let) in Del mar ä la montana (Od morja do gore), ki sta mu pridobili sloves najboljšega chilenskega barda, barda širokih razmahov in sodobne, socialne inspiracije, primer La procesiön de San Pedro y bendieiön del mar. V pesnitvi Las minas je mojstrski načrtal životarjenje mladih, prerano ostarelih mož v globokih rudnikih, kjer «z mačjimi kremplji razgrebajo deviško skalo, kjer se skriva premog..., otožno praskajoč ne* zdravo nedrje plodne matere, ki se zove zemlja, matere premnogo? brojnih otrok in maloštevilnih sescev!» Es triste y miserable, como la muerte triste La vida de las minas: el hombre, alii no existe; La pobrc bestia humana, gastada y sudorosa, Arrastra alii sus miembros entre la luz dudosa De miseros candiles, como qualquicr gusano... El hombre es en las minas un simulacro humano. Žalostno, bedno, ko smrt otožno je življenje v rudnikih: človek ondi nc živi; uboga človeška žival, upehana in znojna, vlači tam svoje ude med dvomljivo lučjo bornih svetiljk liki črv ... Človek je v premogovnikih lc človeško strašilo. In zakaj vse to izsesavanje? Ker bogastvo ne pozna ljubezni, ker sebičnost vidi samo sebe: El bienestar es pobre de amor y el egoismo En la corricnte humana solo se ve ä si mismo. Pedro E. Gil (Valparaiso, 1875.) je pevec ljubavnih kitic, sem ter tam nekoliko izumetničenih. — Petro A. Gonzalez je umrl oktobra 1903. Victor Domingo Silva se je sledeče izrazil o njem: «Gonzälezova poezija je predvsem nova, jako zvočna, močna in svetla. Ker je zelo osebna ter enovita, ima več ko dovolj zaslug, da jo nazoveš izvirno. Početkoma so Gonzaleza smatrali za dekadenta, bolehneža, zmedenca. Čim bolj pa se je kriterij otresal predsodkov in okus se vzgajal, čim bolj si je razvoj pridobival tal, mu nihče več ne odreka mesta, ki ga zasluži.» Vzemimo za primer dva, tri stihe iz daljše pesnitve La mujer: moški ni sam postavljen v samotno pustino; za spremstvo mu je dan angel, y katerem je ubran v skladnost ves svet, in to je Žena. Nje bitje je poem, kjer ujema snežina se z rožico, plahi koder z leskom diadema, devica z božico. Nje bitnost je tajna, kjer objema se lunin žarek s spominom, s prevaro bežno večnost nema, Bog s človekom, nebo z detino... Njegov imenjak Jorge Gonzalez Bastias (Talca, roj. 1879.) je priobčeval prva svoja dela v listu «El Deber» (Dolžnost), pozneje je sodeloval pri obzorniku «Pluma y Läpiz». Mehak, melanholičen pevec sanj in spominov. V nekih verzih En la Aldea (Na vasi) vam je, kakor da čitate Gregorčičevo «Mojo srčno kri škropite». — Drug soimenec, Frederico Gonzalez G., okreten sonetist, opeva drznega Kolumba, kako je hotel vzeti nov svet iz niča: sacar un Nuevo Mundo de la nada. M. Magallanes Moure (rojen 1878.), avtor Barvitih črepinj (Facetas), pravi v lastnem životopisu: «Lepota me pretresa do mrzlice, ljubim Naravo. Maupassant nas opozarja, da beseda «jako ljubim» znači manj nego «ljubim». Potemtakem ljubim Naravo. Moj umetnostni vzor je naturalistična poezija. Na svojem kratkem slovstvenem delu sem, menim, hodil po stezi, ki vodi k temu idealu. Miče me poezija stvari in človeka, ta pa ne kot ,kralj stvarstva4, temveč kot del prirode. Človeška krasota me nič bolj ne zanima nego rastlinska; človeška bolečina me ne gane bolj od živalske. Ženska lepota je zame najčistejša v prirodi. To se pravi, da je na vrhuncu vse lepote. — Morda me ta vnanja poezija vabi zaradi mojih slikarskih teženj.» Osobito posrečeno je oživotvoril stoječ ribnik (El Estanque), nad katerim plove «nedoločna ubranost liki harmonija vzdiha; godba vonjav, dišava glasbe, ki nalik kadilu postaja zastrta ko sen.» A. Mauret Caamano (1879) je med drugim obelodanil Dušo (Alma) in sodeloval pri buenosaircski smotri «La Prensa», pri valparaiskem «Merkurju» itd. Evo nekaj kitic iz Priznanj (Con? fidencias): Blazna ta strast mi bojazen povzroča; kajti pri tebi medlim od naslade: rad bi te zabil, a to ni mogoče, iščem ljubeč te poln tuge i nadc. Mimo greš... pevati slavec preneha, z žarki prclcstnimi solnce te boža, veter te ljubiti sc nc upeha, svojo vonjavo daje ti roža. Mimo greš... da ti poljublja stopinje, veja priklanja se vitka in verna; morje pa divjo tutnjavo prekine, zovc na nebu te zvezda večerna. Mimo greš... duša v pijanosti vzdiha, v čudni sladkosti prenežno tc boža, v duhu opojnem tvojega diha, v vzduhu in luči, ki vso te obkroža. Mimo greš ... tisoč izlivov povsodi godbe, vonjav srce mi poplavi; vigred vesela s tabo hodi, in kar se nesrečnežu sanja v ljubavi. Kadar greš mimo, žar v tvojem očesu plamen opojen zaneti mi v grudi; žitje zastane po vsem telesu, duša drhtč na kolena se zgrudi! Spretni stihotvorec Carlos Pezoa Veliz (Maule, 1879) ima precej fatalistično filozofijo. Takole končuje dokaj mračno sliko iz ženske delavnice (En el taller): Življenje... trpljenje. Čvekanje omledno! Trpiš in trpiš... Počcmu? Eh, zato! Trpiš... In leto za letom gre vedno ... Za vraga, življenje drugačno nc bo! Miguel Luis Rocuant (Valparaiso, 1877) je leta 1898. obelodanil svoj prvi snopič verzov. Glede njegove knjige Brumas (Morske megle) mu je pisal lani umrli Maks Nordau: «Po plemenitih višinah plavate ter izražate nevsakdanja čuvstva v čudovitem jeziku.» Samo nekaj odlomkov iz speva, ki se lahko meri s Carduccijevim. A Satan. O, Satan, glej vesoljne zemlje bedo, Boga razžali, saj si mu enak! Potem razvij skoz neizmernost bledo peroti svojih bliskajoči mrak! Kakor blasfemija naj se popne in cepi hlip proti višavam, kjer stoluje Vekovečni: V sence, ki senca tebi ga zastira, bolesti svetske žalostni klicar, naj zlate višnje zvezde, ki umira, poljublja te medleči daljni žar ... Po zvezdnatem mostu preko spečih morij Niča venomer na? prej, medtem Ko zverski krog vrti se vedno samoten skozi tir brezmejno dolg in ko Vodar za vedrom zliva vedro v prepadov nedozirnih višnjev molk ... Tja, kjer Nasebnost v svojih zametkih in zarodkih kliče oblike iz ječe in koder vihrajo zgolj črni kodri Misterija, potlej pa bledemu Vesoljstvu ;Partele cl corazön dc azul intenso, cn que rucdan los astros cual eorpuseolos, v arroje su ultimo latido immenso la sangre de los ültimos erepuseolos! Prcparaj mu srcc zamolklo*modro, kjer zvezde liki praški krožijo, in zadnji utripi naj mu bodro v poslednji somrak vso kri sprožijo. Victor Domingo Silva (Coquimbo, 1881) je dober prozist, dober poet in izvrsten literaren kritik, kakor trdi o njem M. Ma* gallanes Moure. Kot prekucuški pisec ima precejšnji ugled v delavskem sloju. Mojster plastičnih sličic n. pr. diptih Las Alas, kjer opisuje mladenko, stopajočo po potoku z dvignjenim krilom, «in voda posnema, kar deva prikriva»...; «manjkajo ji krila, da kerub bi bila, za žensko pa jih ima preveč». Od daleč jo gleda fantiček v šolo grede: «Da bil bi hudiček, mu manjkajo krila, za šolarja pa jih ima preveč!» Gustavo Valledor S. (1870) je sotrudnik pri raznih obzornikih n. pr. «La Revista Cömica», «El ano literario»; izdal je Preproste pesmi (Cantos Sencillos), Julietta itd. — Francisco Zapata Lillo med drugim proslavlja francosko revolucijo: Sveta vladar vrhovni je Pravica (sonet Mirabeau). Colombia. Dasi se gorata, pa rodovitna, z rudniki, gozdi in živino bogata ljudovlada, ki se je do leta 1861. nazivala Nova Granada, prišteva z Mejicom, Venezuelo in Kubo med najbolj slovstvene države, kjer se je književnost gojila izza «dvogrbega» (bola ä cada lado) Alarcöna (umrl 1639.), izza Gorostize in Juane de Asbade, vendar nisem mogel dobiti mnogo tekstov za repub* liko Kolumbovega imena. Med prozaiki mi je malce znan Dario Herrera ter Abrahän Z. Lopez*Pcnha (Curasao, 1869). Med stiho* tvorce sodi M. Pimentel Coronel, ki ima nekaj pariških motivov, in Justo Pastor Rios (umrl 1870). Poslednji, mož liberalnih na* zorov, je bil izgnan iz svoje domovine in potoval po vseh deželah latinske Amerike: Mejico, Cuba, Costa Rica, Ecuador, Peru, Bolivia, Argentina in Chile so ga lahko čitali po svojih časopisih in časnikih. Pastor je agnostik, resnica mu je često trobelika, zmota pa podlaga in osnova, kakor pravi v pesmi Dilemas, čigar prvi dve kitici slo veta: Vse v življenju je veriga ena. Sreča vsekdar je z bolestjo speta, Pozaba jc z ljubavjo prepletena, Mučeništvo s čelom je poeta. V vsem, kar dije, bivajo simboli, Aristarh al Promctej nad brezni Je vsakdo, jastrebi željd in boli Neprenehoma kljujo ga jezni. Palma prvenstva pa pritiče menda še danes pokojnemu Silvi. Jose Asuncion Silva je bil zelo mnogoličen poet, kakor ga popisuje v dolgi žalostinki (Levendo ä Silva) Guillermo Va? lencia. Le nekaj črt: Malokrven ko marmor v zlatih Atenah, Ranjen ko borec na pest v italskih arenah, Družil božanski obraz, rahlo naveličan, Z vzorno Lepoto ko mučcncc zveličan!... Želel je tunik iz ubrane G reci je In golih nedrij iz ljubke Lutecije; V oniksovih čašah atiških razbibrig. Čelom zamišljenim vcncc iz lavorik ... Ljubil je galsko prošlost, Egipet, viteza žalostne postave, bele hostije, preklinjal ljudi in življenje, ubiral stok obupa... mnogo mislil, mnogo čutil, mnogo ljubil ta pogan in dekadent, a vse bi dal za gladek granes: Amando los detalles, odiar cl Universo; Sacrificar un mundo para pulir un verso. Ni čudo, če mu je stih tako mnogolik, tako protejski, tako gibek. Pri njem naletite na poskočno uspavanko o drvarjih iz Sv. Ivana: ... Y aserrin Ascrrdn, Los maderos De San Juan Pidcn queso, Piden pan; Los de Roque, Alfondoquc; Los dc Riquc, Alfenique; Los dc Triquc, Triquiträn. i Triqui, triqui, triqui, triqui, tran! i Triqui, triqui, triqui, tran!... preko resnih nokturnov do razgibanih epopej o bronastih kipih, do turobnega dne vseh mrtvih: žagažig Zigažag, V Šentivanu Vsak sekač Prosi sira In pogač; Sveto roški Bi potic; Svctoriški Pa sladčic; Svctotriški Pa medic ... itd. Ritmos sonoros, ritmos potentes, ritmos graves, Unos cual choquc de armes, otros cual cantos de aves, ritme blagozvočne, mogočne, resne, kot orožja žvenket in ko ptičji spev, vse je priklical s čarodejno rotitvijo, kakor je označil nekje sam svojo umetnost, «nervioso y nuevo» (Un Poema). Široka jc njegova umetnost in' njega ne zadene očitek, ki mu je dal duška v pesnitvi «Al pie de la estatua»: Stoletje, sila ti hira: Nedostaja ti čut veličine! Pesnik molči, če pa strune ubira, Zanositost obširna mu umira, Daje lc zvok mandoline, Ne pa bučanja bojne trobente ... Štiri poslednje reči ga ne puščajo hladnega, saj je položil velikemu sibilinskemu pevcu tesnobno vprašanje na jezik: ... Odkod smo? In zakaj smo sem prišli? Kam gremo? Li mrtvecem se razodene vsa resnica? Čemu brezplodno, jadno žitje, ali zvemo? Odpre Ii se po tej puščavi zelenica? Zakaj rodimo, mati, se, čemu mrjemo? — — — A zemlja, vekomaj čemerna, je molčala, V odgovor še bcscdicc mu ni dejala. (La Respuesta de la Ticrra.) Navzlic liričnemu razmahu Silva ne izgubi stika z realnostjo. V Svetobolju (El Mai del Siglo) vprašuje bolnik, odkod njegova tesnoba, bolezen, kakor so jo imeli Werther, Rolla, Manfredo, Schopenhauer, skratka «todas las torturas del anälisis» ... Zdrav? nik: «Tu gre za red in mero v življenju; šetajte se na vse zgodaj, spite zadosti, kopljite se, dobro pijte in jejte, negujte se. Kaj vam je? Lačni ste!» Slično uči lečnik svojo hčerko v pesmi Psico? patia, odkod bledega mladeniča zlo. Bolezen prihaja od misli. «V dobah barbarskih narodov so resne oblasti zdravile to bolest s strupenim trobelikovcem, zapirale bolnike v temnico ali jih sežigale žive... Izvrsten lek!» Torej nehaj tuhtati o smrti, o vesti, o končnih vzrokih. Sladka nam sapica piše takole: Smejte se, pojte, ljubite! Življenje je praznik, Toplota in strast in gibanje! V kiticah «Realidad» opozarja svoje brate in sinove, naj se ne boje besed, ako dejanje obstoji; resnica nima mej! No hay nada bajo para nobles almas: nič ni plemenitim dušam nizko, kakor se je podobno izrazil tudi Aškerc. Costa Rica. Na neznatni «Bogati obali» nahajamo le skromno število slovstvenih biserov. Nevezano besedo goji n. pr. Ricardo Fernandez Guardia, ki ume prav dobro očrtati značaje, n. pr. Un Alma (Blaga duša), t. j. teta Juana, «plaha kakor vse indijansko pleme», ki je bila «entregada» ali oblastveno častitim ljudem v odgojo izročena sirota in je pozneje vstopila v vzvišeni bataljon bogomoljk in cerkvenih miši (beatas y ratas dc iglesia) in se v svojem misticizmu do smrti zaljubila v izpovednika. — Njegov tekmec, Rafael Angel Troyo iz Cärtaga, je izdal Mlado srce (Corazön joven), Terracotas itd. v lirično simbolističnem načinu. Pesnik David M. Chumaceiro in avtor Bub (Crisälidas) in Oleandrov (Adelfas) se je narodil 1.1878. na nizozemski posesti (Curazao) ter zlaga ritmično lepo razgibane, dovršene stihe. — V kubanskih vrstah se bori M. Marquez Sterling, ki jc dal na svetlo dokaj snopičev kot Menudencias (Drobiž), Escarcha (Ivje), Esbozos (Obriski), Ideas, Scnsaciones itd. Njegov rojak Pichardo pravi o njegovem delu Psicologia Prof ana: «Hoditi za Marquczom Sterlingom v onih straneh, kjer je književnik nad? ziral reportersko tlako, se pravi, imeti v očeh ljudi, pokrajine in sodbe, ki se nas globoko dojemajo.» Pravkar omenjeni Manuel S. Pichardo iz Sante Clare (1869) vodi dnevnik El Figaro. O njem je pisal Henriquez Urena: «Na Kubi ga danes ni bolj pravilnega in pametnega pesnika, mojstr? skega stihotvorca, obdarjenega z neizčrpnim vrelcem navdih? njenja; nikogar ni tako težko opredeliti glede raznoterih pesniških struj. Pichardo ni klasik, ni romantik, ni parnasovec, ni se uvrstil v nobeno izmed modernih ločin, ki so nastale na Francoskem in se razprostrle po kastiljanščini, vendar ima klasično krepki po? udarek, drhtavo romantično čutljivost, parnasovsko ličnost in razne modernistične poteze.» — Federico Urbach je bolj realist, o čemer svedoči poem Apostol, posvečen Zoll. Vendar ti možje niso prekosili pokojnega Casala, ki je za? pustil «Cromos cspanoles». Julian del Casal, sodeželan ' Francoza Heredie, spominja po svojem analitičnem črnogledstvu na Byrona, Leopardija, Baudelairea. Pomagal je izvesti literarno revolucijo, boj za protimeščanski, čuvstveni modernizem po zgledu francoskih simbolistov, parnasovcev in nekaterih roman? tikov kot Gautier. Živeč edino za književnost, je umrl v bolnici od bede. Nekaj primerov njegove lirike: F1 o r c s. Cvetke. Mi corazön fue un vaso de alabastro Srce mi je bilo alabastrova posoda, Donde crcciö, fragante y solitaria, Kjer je rastla dehteča in samotna Bajo el fulgor purisimo de un astro Pod prečistim bleskom zvezde Una azuccna blanca: la plcgaria. Lilija bela: molitev. Marchita ya csa flor de suave aroma, v Ovcnela jc že ta blagovonjava cvetica Cual virgen consumida por la anemia, Nalik devici slabokrvni, IIov en mi corazdn su tallo asoma Danes pa mi v srcu nje steblo poganja Una adelfa purpurea: la blasfemia. Škrlatno rožo: bogokletje. V Mladostnem spominu (Recuerdo de la infancia) pripo? veduje, da mu je oče v detinstvu prerokoval, kako bo svoj živi dan sinova duša pogreznjena v turobnost, kakor jutranja zvezda v mrč in meglo, da ga bo sleherna vesna našla bolnega, samot? nega in otožnega: de tu propia alegria seräs verdugo, to je, da bo «sreče svoje poderuh», kakor je že pred njim dejal France Levstik. Podobno misel zasledite v rondelih: Quizas sepas algun dia Morda kdaj se ti odkrije, El sccrcto dc mis males, Kakšna bolest me grudi, Dc mi honda mclancolia Vir mrke melanholije, Y de mis tedios mortales. In zakaj se vse mi studi. «Nihilismo» zveni kakor ponekod Čaša opojnosti: stud v življenju, gnus v nasladah ... ah, ne dajte mi pištole ... Casal se vprašuje: Čemu mc kličete na življenja boj, obetajoč mi po? zemsko blaginjo, ko pa mi srcc za nič ne bije, ko mi nobena ideja ne kuje v sencih? Lovor ohranite za moje brate, jaz sem sad, ki je pal z veje in čakam gladnih črvov... Na mojem nebu ni bilo nikoli zvezd, na mojem drevju ne cvetov... naveličal sem se vsega in gosti mrakovi so v moji duši, za slednji vzdih sem gluh, za slednji nasmeh mrtev,... kamor moja dlan vrže seme, takoj vzklije strupena cvetka,... često se mi zahoče, uničiti samega sebe, ali pa bom živel v večnem siromaštvu, nezadovolj? stvo mi bo tovariš, žalost pa bleda nevesta. V sonetu El Hijo espurio (Nezakonski sin) govori o samem sebi: Yo sov el fruto que engendrö el hastio Sad sem, ki ga jc zaplodil dolgčas Dc un padre loco y dc una madrc obscena. Neumnega očeta in hotljive matere. Ko se meni z Otožno devo (Virgen triste), ki je nič na svetu ne veseli (nada de la existencia tu animo encanta), zre v njeni krasoti zgolj žalost onih bitij, ki morajo prerano umreti. V Bo? jazni (Esquivez) opozarja objestno mladenko, da ji ne more nuditi drugega ko strah in skrb: Drugemu se krog vratu okleni. Preden na odhod odklenka meni, Hočem, da se slednja vez prereže, Ki me na stvari življenja veže, kajti v njem kljuje neskončno domotožje po drugem svetu, la nostalgia infinita de otro mundo. Baudelairianski dvospev Cuerpo y Alma opeva borno telo kot slabotno zelišče, rastoče na smrdljivem govnu in lajnu (en hediondo estiercol), slično slovenski narodni modrosti, ki pravi: telo je ubit lonec, duše ne bo nikdar konec, in prosi Gospoda, naj otme njegovo dušo telesa, da se mu izgubi v brezkončnost: Que la alondra no viva junto al tigre, Naj škrjancc nc živi ob tigru. Que la rosa no viva junto al ccrdo. Naj roža nc živi ob pujsku. Kar pa je pozitivnega v njegovem svetobolju, to jc umetnost; primerjaj sledečo O r a c i 6 n. Molitev. ; Ah, los mucrtos. deseos! Nada ansio Ah, mrtve želje! Nič mc več nc vabi, Dc lo que el mundo ofrccc ante mi vista: Kar svet pogledu mojemu podaja: Aquello que mi alma no contrista Kar v duši moji tuge nc poraja. Tan solo mc produce amargo hastio. Gorjupo zgolj se zdi in sc mi gabi. Como cncalla entre rocas un navio Kot med pečinami razpoka zgrabi Que se lanza del oro a la conquista, Kdaj ladjo, ki zlata iskat odhaja, Asi ha cncallado el Ideal dc artista Tako umetnosti je Vzor od kraja Entre las nicblas del ccrcbro mio ... Obtičal mi v možgan megleni grabi... ; Oh, Seiior! si la sombra no dcshaccs O Bog, če sence v meni nc razdeneš Y cn mi alma arrojas luminsas haces, In v dušo plamcnicc nc zaženeš Como un sol cn obscuro firmamento. Kot solncc čez nebesni mračni svod. Haz que sicnta en mi cspiritu moroso O, daj, da čutil v duši bom turobni Primero la tormenta que cl reposo, Poprej nevihto nego pokoj grobni, Primero que cl hastio .. ; cl sufrimicnto! Poprej ko gnus ... bolest mi daj, Gospod! Še točneje se izraža stremljenje po izpopolnitvi, edinem vzoru, v naslednjih vrsticah: Ansia de perfeeeiön mi ser consume Strast po dovršenosti me razjeda, Aunquc mc rindo cn lodazal infeeto Čeprav borim po blatu se ogavnem. Naš dekadent bi dal vse za umetnost: stara predmestja ljubi bolj ko tropične pragozde, kraljevsko grešnico bolj ko nedolžno pastirico, kakor beremo v pesmi Na polju (En el campo): Mas que la voz del pajaro cn la cima. Bolj kakor ob veselem ptičjem petju Dc un arbol todo cn flor,a mi alma anima Na vrh drevesa, ki sc baha v cvetju. La musica armoniosa dc una rima. Ob zvonki rimi tonem ves v zavzetju. Zato najdeš pri njem polno plastičnih podob kot n. pr. Como rosadas flcchas dc aljabas dc oro Kakor rdeče strclicc iz zlatega tula Vuelan dc los bambues finos flamencos Letajo z bambusov vitki plamcnjaki. Ecuador, deželica bogata s kavo, kakaom, kavčugom, kini* nom, kožami, kostjo, kovinami, klobuki, premore odličnega Tirteja z imenom E. Gallegos del Camp o. Budnica «Excelsior» se takole pričenja: Bardi, zdrobite lire, ki nanje otroški Danes opevate ljubav: saj mati plaka. Domovina vas roti in čaka, Kdaj otresete jarem trinoški. Prišel je borbe čas! Utihne ljubavnih modric naj glas ... V sonetu «Venezuela» — patria heroica de Bolivar y de Sucre — proslavlja deželo, ki se je prva priborila do samostojnosti (1811) in se največ potegovala za svoje južne brate «pod vod* stvom dveh božanstev: Resnice in Pravice.» Mimogrede rečeno, Venezuela jc bila tudi prva, ki je začela emancipacijo ameriškega slovstva in duha. Naš Gallegos pa ni samo z bojišča (del Campo), temveč ume sukati tudi uma svetli meč. Poglejmo, kako se bojuje za posamez* nikove osebne pravice, za naravno življenje: Samostanska cvctlica. O cvetka tabcrnakcljska, ki po usodi kruti Uvela sklanjaš se brez rose, sapicc hladeče; Oj golobica mistična, ki v mraku tesne ječe Zaklepa tc Devištvo, da ne razmahneš kdaj peruti. Uboga deva, hoče se oditi proč od tu ti Čez prag, ki srepo loči tebe od sveta in sreče; In sanjaš o nasladi nove nežnosti drhteče In duša ti ljubav z neznanimi junaki sluti... Poslušaj: Bog, Preblagi, ki v možganih tvojih biva. Ne mara, da ostaneš čista, žalostna, tožljiva, Bog hoče, da na zemlji stara šega se ne menja. Zato potajno nam Priroda, pametna in mila. Po sklepih višnjih jc človeške klice položila V meso uporno, seme rodovitega življenja. * Filipini. Z malajskega otočja v Indskem oceanu, ki je po hispano?ameriški vojni 1. 1898. prišlo pod Združene države, omenim dva pisatelja. F. Michel de Champourcin, čigar ime zveni po francosko, se je rodil 1. 1879. v Manili kot sin Španjolca in Filipinke. Sam naziva svoje grlo «semiasiätico», pripovedujoč v črtici Noches de baile (Plesni večeri), kako težko mu je izrekati francoske zloge on, u n, e u s e. Sodeloval je zlasti pri barce* Ionskem El Liberalu. — Drugi se piše Jose Rizal iz Calambe Miran Jarc: Ubežnik (Lu^on), ki je umrl ustreljen v Manili 1896. Med njegovimi knjigami sta najbolj znani Noli me tangere in El Flibusterismo (Morsko razbojništvo). Mala, gorata Guatemala, ki nosi v svojem grbu napis: Libertad 15 de Septiembre 1821, je seveda primerno zastopana na slovstvenem torišču. Glavni njen predstavnik, Enrique Gömez Carillo, živi že od 1. 1890. v Parizu, kakor mnogo latinsko? ameriških literatov, išče tujega podnebja, ker jim je domače pro? zaično osredje nekam sovražno. Med njegovimi deli navedem Tristes Idilios, Maravillas (Čuda), Las mujeres de Zola (Zolajeve ženske), Bohemia sentimental. Entre encajes (V okviru) je pre? vedeno na francoščino in nemščino; o tem delu je pisal Max Nordau: «Ta knjiga vas razodeva kot enega najbolj tenkočutnih in najbolj skladnih stvariteljev lepote, kar jih dandanašnji pre? more omikani svet.» Njegova novela «Bianca» je bila v prevodu dr ja. Brežnika obelodanjena v «Slov. Narodu» 10. septembra 1922. Kot podrobnost omenjam njegove Paisajes rusos, kjer je vzklik? nil o priliki: «Sveta Ikona svete Rusije, ti, ki pomagaš Kuro? patkinu, ti, ki razsvetljuješ carjeve svetnike, Ikona v zlati opravi, Ikona z zvezdami ovenčana, čuvaj nas uradnikov, ki pregledujejo naše potne liste!» Sijajna jc pesem o snegu (Canciön de la nieve), ki se končuje tako: «Stepniki si ga predstavljajo spremenjenega v boga, s poltnastim nosom in belo haljo. Zovejo ga Moroz. Časte ga s praznovernim strahom in mu kakor Kartaginci Baalu dajejo v žalostno žrtev svoje jadno življenje brez radosti. Vse namreč umira po njem; vse, celo težki, ritmični medvedje; vse, vse, celo otožne, vitke smreke.» (Dalje prihodnjič.) ežkordeča zarja je odjeknila v tišino pastirske koče visoko v gorah. Preko zamolklih gozdov, ki so globoko iz nižavc prelivali bolest zemlje v sinjo sproščenost zlatih obzorij, preko gora, poveličanih v vekovitosti hladnega miru, je dahnila čudna nepokojnost. Stari pastir se je ozrl na bledega samotarja, ki je sedel tik njega v visoki travi in vztrepetal: «Zemlja trpi...» Drhtečo roko jc omočil v rdeče ihtenje, da je vsa zagorela in se je sklonil nad njo, kot da prisluškuje. «Da, Danijel, zemlja trpi. Ostro slišim krike iz daljave. Kadar si star, ti oko predmetov več ne razloči, tudi uho je kakor rešet? Miran fare / Ubežnik V »-/ t - v> "V kasto prestiralo zvokov, srce pa vidi in sliši, jasno in otipljivo, podobe in besede, ki so kakor razodetja iz zagrobnosti...» «Trpim, trpim,» je zaihtel mladi puščavnik Danijel Bohorič in si segel z vitko roko v črno brado. Iz oči so mu žareli sunkoviti viharji, v katerih je vpila živa kri. Dobri starec pa je premirno položil tih pogled na razviharjenca in ga posvaril: «Vrag še pleše v tebi, satan je, ki tuli: trpim, trpim. Gladu j, da se ti izsuši telo, izbičaj iz sebe besncčo kri, da te bo obsedenec izpustil. In zrasteš v mir in boš klical: zemlja trpi, človeštvo trpi; nič več ne boš čutil sebe...» «Ampak?!» se je mladi izobčenec kruto uprl. Sivolasi vedec pa je živo sanjal: «... ampak vedel boš le za Njegovo ime. Žrtvo* vanje ti bo slajše od grešne radosti, ki jo vzdaje ženska...» «Ne, nc! Ta samota me duši! O, ali nc čujete, kako me kličejo one zarje onkraj daljnih gora? Tam se pene morja, velemesta vriskajo, požari človeških radosti bučijo ...» Mlade roke so se zdolžile v daljave v obupnem pogonu in trudno omahnile v hladno travo. «Pustite me odtod, odtod, nazaj! Ali ne vidite, da gorim, gorim?! Vaša samota je shajališče mor, skrkljičev in vešč, ki me v nočeh jašejo, krivenčijo in davijo. Tam pa ... tam ...» Tožba se je raznežila v pesem zamaknjenja. «... tam so sanjajoči vrtovi in pojoče mesečine. Pogovori so zveneči kot strune in topli kot lasje tihih deklic ...» Starec je obstrmel. «Ah, zeleni gorečnež! V tebi samem divjajo more in vešče, ki so ti začarale čute. Tam za gorami, kjer meniš, da poje deveta dežela, se prelivajo kalni odsevi vesoljnega razdejanja. Na onem nebu gorijo zdaj zvezde uničevalkc in na nevidni večni uri je odbil čas, o katerem je pisano, da bodo kralji in velikaškizgnanci blodili od sela do sela in s krono v roki prosili miloščine ter se ponujali svojim nekdanjim podložnikom v suženstvo. Tam doli je zdaj doba božje žetve: v požarih se trgajo mesta kot preperele cunje, morja, ki so jih dvignili potresi, goltajo otočja in mogočne države, po vseh deželah jezdijo strašni jahači: pokolji, prevrati, žalost, glad, bolezni in smrt. Ljudje pa bežijo pred njimi kot zdivjane črede v jezo in kletev, pijanost in greh. Vsa zemlja je postala pribežališče Hudobnega. Izpolnjuje se, kakor je bilo pisano»..» «Ne, ne, ni vsa zemlja prekleta, kalne so vaše besede!» se je branil Danijel. Starec pa ga je preslišal in je vzneseno govoril: «... a še jih je, ki so vse dni svojega življenja prilivali gorivo božji luči v svojem srcu. Visoko v gorah molijo za svoje pogub* ljajoče se brate in sestre in prosijo vse dobre duhove, da bi po* kazali ljudem zvezde odrešenja in blagovesti!» Toda uporni samotar že ni več poslušal svojega duhovnega očeta. Roke so mu sunkovito pulile travo in vse telo mu jc drhtelo, kot da ga spreletajo vročični srhi. «Hladno je,» je zaprosil. Starec pa je ždel, sključen vase, kakor da moli in ni rekel ničesar. V zgrinjajočem se mraku je nalikoval z mahovino obraščeni skali, ki je ne predramijo niti viharji, kaj šele rahli prednočni vetri, ki so pritajeno zapeli preko nižav, presek in pridolov. Šele, ko so dahnile na nebo prve zvezde, jc sivi svečenik vstal in odvedel mladeniča v kočo. Edino žar od ognjišča je razsvetljeval brlogu podobno izbo. Danijel se jc na* slonil na okno in zrl v dolino, ki so se čez njo razlili prvi bledi vali mesečine. — Starec je postavil na mizo dva vrča mleka. Ko sta molče po večerjala, je razmiselno izpregovoril: «Toda, kaj bo s teboj, kaj bo s teboj, Danijel? Bojim se zate. Bolezniv je tvoj duh. Zdaj, ko si že prestal drugo leto preizkušnje za bogovanje, si začel omahovati. Zadnje dni nisi več bedeč in skozniv, ampak kljubovalen si in prevzema te obava. Ali nc veš, da tako zlo molčanje razvezuje hudobne duhove v tebi, ki sem jih s svojo besedo in s tvojo krotkostjo že vsaj uspaval. Pomisli na prisego, s katero si ob uri vstajajočih duš in ob krvavem svitu nebeškega srpa sklenil zveščino našemu varovniku duha in obljub* niku božjega kraljestva — Jeromu Stopistranu, ki se je pred tri sto leti žrtvoval za grehe ljudi. Ali je mar žar njegovega svetega imena v tebi ugasnil? Ne zagoriš več že v sami misli na tega svetca, ki je zaničevan in preganjan izhropel v ječi, kamor so ga bogokletniki pahnili kot zločinca — njega, Jeroma Stopistrana, ki je bil v rodu z luno in zvezdami in je imel moč nad zemljo in težo svojega telesa? Bil je izganjalec hudičev in vračnik duševne kuge ... sam Jezus mu je narekoval skrivnobna videnja...» Starec je čubel v očrnelem kotu in besedaril iz ustnega izročila o temotah in gonobah onega veka, v katerem je zatajeni plamen ljudskega duha izbruhnil v žarovito klicanje bičarjev in skakačev. Toda Danijelu je bilo to čudno pripovedanjc le zamolkla godba, iz nje se je mlado hrepenenje sproščalo v lunino pokrajino, ki je tonila v omotično bleščavo te čudovite noči. Iz tenke megle so svetila razgorja kakor zlati otoki, iz razhrebanih čeri je sijalo iskrenje, ščemeče kakor čirikanje čričkov... «Izgubjeni sin sem,» je zbadalo Danijela ob davnem sporni? njanju, «... če se povrnem — ali mi bodo odprli vrata očetoyega doma?» Zmrazilo ga je. Vmes pa je rožljalo kot verižje, na katero je bil pripet že dve leti: «... o, Jerom Stopistran je bil svetec, kot jih ni bilo več poslej. Še martoloze, ogljarje, goljufe, galejce je očiščeval. Dolge procesije so se grnile za njim. V samotnih cer? ' kvah jim je govoril iz svetega duha, ki se je v njem učlovečal...» Toda že mu je tesnobno rožljanje, plašno kot grokanje vranov, prekrila zvezdna sanja, ki je dihala vanj omotične privide: bele roke, tople lase, sinje oči... «Kam se zamikaš?» je zahohnjalo iz kota. Sanjač se je zahrpil kakor v groznici in zajecljal: «Bolezen je v meni, dajte mi spati.» Nato pa se je hipno ohrabril v jezovit odgovor: «Dosti sem že čul o vaših zamak? njencih. Kdo ve, če ni bil oni Jerom le lotrski in mesečljiv blodnež! —» Starcu so ob tem porogu zablisnile oči. Nekaj trenutkov je v molk obeh borcev lilo le šumenje vesoljstva. A ti hipi so bili dolgi kot večnost usodnega spoznanja. Sivolasi vidcc je razprožil trepetajoče roke nad mladeničem, ki mu je mrko strmel v otožne oči, kajti čutil je miselno zgoščenost, v kateri se je dušila mračna izba. Nenadoma pa je iz temote vzvalovalo šepetanje: «Danijel! Pojdi odtod! Z lepo besedo in čisto mislijo se ločiva! Nočem ti biti jetničar in tudi rabelj nc. Vrni se v one krvave zarje. Kadar boš izgorel in bo iz tebe sijala le še misel — zakliči po meni in odpravi se spet na pot, moja koča ti bo vsekdar odprta...» Danijel je obstrmel. Zavriskal bi od radosti in vendar je nemel. Tegobna žalost slovesa mu jc zadrževala besedo. Objel bi tega čudnega moža, morda iz spoštovanja do njegove nepojmljive miline, morda iz omotičnega veselja, ker ga je rešil iz služnosti. «Do jutri ostani še tu. Z zoro se napotiš. Za popotnico ti na? štejem pest starih zlatnikov. Tam, kamor odhajaš, boš potreboval zlatnikov.» Starec mu je nasul iz železne skrinje zlatnikov, ga pokrižal in odprl nizke duri v ozko čumnato, kjer je pokleknil k molitvi. — Danijel je obstal kot prikovan. Ta nenadni prevrat v njegovem življenju ga je vsega zmedel. Vzžarel je v pričakovanju silnih doživetij. Zlival se je z zlatimi daljami, odkoder je vel hlad vse? prostranstva. Zdelo se mu je, da čuje šumenje daljnih voda, valo? vanje človeških življenj, izgorevanje milijonov bitij. Borilo se je v njem kot da so viharji zarjuli skozi pragozde. Dušilo ga je v tem sajastem brlogu in že je stopil za korak k vratom, da bi zbežal. Vendar je obstal. Oprezno se je splazil k čumnati in pri? sluhnil. Vse je bilo tiho. Mož je spal. V tem hipu se je Danijel odločil. Vedel je, da ne sme niti trenutka več oklevati, kajti ali se ne bi jutri spet vdal in še počakal? O, blazna slast romanja skozi srebrno noč v brezbrežno sproščenost! — Iz kota je vzel palico in se ogrnil v plašč. V temo je dahnil poslednji pozdrav: «Zbogom!» Ko je stopil v rosno travo, se je še zadnjič ozrl na kočo, ki mu jc bila toliko dni in noči zatočišče. xMinogotero sliko iz pro* šlosti mu je prikazal spomin. Semkaj je bil pribežal leto dni pred evropskim razsulom. V za? krpani sivi obleki se je povrnil v bogat dom iz pekla vojnih grozot. Toda v zaledju je moral sodoživljati še strašnejše orgije smrti — umiranje duha! Takrat jc nihal sedem blaznih noči med smrtjo in živjenjem in se bil odločil za beg v samoto. Tu ga je sprejel dobri starcc?pastir. — A zdaj je pela noč kot vesoljni, od zemlje do nebes segajoči strunjak, čigar omotično zvenenje jc potegnilo Danijela v svojo bajno oblast. Čudežna sila ga je v kopreni tenkih megla in luninega svita nesla skozi sečje, po raz? gonih, preko gubovitih njiv, skozi preseke nizdol po medgorjih ... vse globlje, globlje v toplo nižavo, kjer je ubežnik utonil v blago? dejno tišino črnega smrečevja ... France Bevk / Znanje Pomladni predvečer je bil, osvežen po dežju, da je zelena barva drevja in trat prijetno dražila oči, rdeče solnce pa je sijalo na mestne strehe in na kolodvor, na katerem je stal vlak, pripravljen za odhod. — Točno ob šesti uri in trideset minut je vlak odšel. V zadnjem vagonu je v tretjem kupeju sedela ob oknu gospa, ki se je pozneje predstavila za Elo. Nji nasproti je sedel gospod, ki se je predstavil za Ivana. Ona je imela trideset let, svetle lase in zvedav obraz, ki jo jc izdajal za mlajšo nego je bila; njegovih dva in trideset let pa je podčrtavalo par sivih las ob sencih, ki so se med črnimi tovariši tem lepše odražali; njegove oči pa so bile take kot bi silile na jok. Oba sta molčala in gledala skozi okno. Mimo okna je bežalo zeleno polje, trate, živi plotovi in smreke. Tu pa tam se je prikazala bela hiša sredi vrta. Gospod je bil sanjav in je videl postlane trate, senčna skrivališča in v hišah bele, zvrhane postelje. Gospa ni bila sanjave sorte, a je videla isto. V oči jima je udaril visok zid in tolkel ter se plazil mimo; zdelo se je, da ga ni konca. Gospod in gospa sta videla samo golo , kamenje. Gospe je postalo dolgčas, ozrla se je na gospoda. Ta je vzel iz žepa tobakiro in jo je svaljkal med prsti. Gospod je začutil gospejin pogled, ozrl se je nanjo, prijel z roko cigarcto in dejal: «Ali dovolite, gospa?» Ta je napravila sladek obraz, ozrla se je na gospoda, kot da ga je šele sedaj zapazila in prikimala z glavo, kar je pomenilo privoljenje in poklon obenem, nato pa je pristavila še besedi: «Prosim, gospod!» Gospod pa je odprl tobakiro, na kateri je bila naslikana sra? mežljiva Suzana v kopeli, še enkrat in je ponudil gospe cigareto. Ta je dvignila roko in napravila kretnjo, ki je pomenila od? klonitev, zahvalo in oproščenje, obenem pa je še pristavila smešno? gracijozno: «Ne kadim!» Nato ni obrnila oči od njega; z nasmehom ga je gledala, go? spod pa je bil v zadregi. Gospa je izpregovorila prva. «Kam se peljete, če smem vpra? sati?» je zvenelo vprašanje. Gospod jc zardel. (Te navade, ki prav za prav ni bila navada in ki je izdajala njegovo zadrego, se ni mogel odvaditi.) Puhnil je dim predse, da je gospa zamahnila z roko, kar je gospoda še bolj prestrašilo; nazadnje je dejal: «Še tri postaje se peljem, gospa.» «Tako?» je dejala gospa, kot da jc to nekaj nenavadnega in skrajno nemogočega. «Tudi jaz se peljam tja.» Gospod bi bil rad kaj rekel. Ker ni našel pametne besede, je samo prikimal. Tudi gospa je nekaj trenutkov molčala. Ko si je vtisnila vsako gubico njegovega obraza, je motrila obilnost nje? govega telesa, madeže, ki jih je nosil na obleki, nazadnje je obstalo njeno oko na zablatenih čevljih. Gospod jc prestavil nogo, ona ga je vprašala, kot da je ves čas mislila samo na to. «Oprostite... Vi niste iz teh krajev?» «Ne, gospa.» Nič več. Gospodu družba odevele blondinke ni bila neprijetna, nasprotno. Vendar si je srčno želel, da bi ne bilo treba mnogo govoriti. Gospa pa je pomižala kot da se nečesa spominja in zdaj išče natančnih obrisov tega spomina v duši. Pogledala je bistro, skoro srepo, nato je dejala z živo žensko prcpričevalnostjo: «Vendar se mi zdi, da sem vas že videla.» Gospod je iznova zardel. Nato jo je pogledal in se delal, kot da pomišlja tudi on, le da ni zaprl oči, ampak jih je še bolj razširil. «Jaz se ne spominjam,» je dejal nazadnje. «Že mogoče,» je naredil poklon in se napol dvignil. «Jaz sem Ivan Treven.» «Mi je v čast!» mu je gospa ponudila roko, s katero Ivan Treven skoro ni vedel, kaj početi. «Meni je ime Ela.» Priimek je zamolčala. «Mi je v čast,» je dejal gospod, se zopet napol dvignil in se dotaknil z roko roba klobuka, a odkril se ni. Nato sta molčala. Po tem, da sta izrazila možnost, da sta se že enkrat kje videla in sta se celo predstavila, je postalo razmerje med njima drugačno, tako da sta si bila dolžna razgovora. Gledala sta se in se v zadregi držala na smeh. Prva je izpregovorila zopet gospa: «Vi ste tako podobni mo* jemu možu.» «Da,» je zajecljal gospod Ivan, kot da tudi on prizna to po* dobnost, dasi ni poznal njenega moža in do tedaj še pomislil ni, da je poročena. «Da... Ljudje so si tako podobni...» Gospod ni vedel reči nič pametnega. «V resnici,» je dejala gospa, vesela, da je našla to učinkovito in neizčrpno snov za pogovor, «vi ste mojemu možu zelo po* dobni. Črne lase ima in rjave oči kot vi...» Najteže, kar"je mogel prenašati Ivan Treven v svojem živ* ljenju, je bilo to, če je kdo vpričo njega govoril o njem. V zadregi je puhnil gospe cigarctni dim v obraz, ona je zakašljala in si dela roko na usta. «Oprostite, gospa!» «O, prosim... Veste,» je dejala čez par trenutkov, kot da nadaljuje prejšnje besede, «meni so všeč črnolasi.» Gospa ni zardela, gospodu jc bilo kljub zadregi ta hip nekam prijetno pri srcu. To ga je opogumilo, da je dejal: «Meni ugajajo blondinke.» Gospa Ela ga je pogledala s pogledom, polnim hvaležnosti. Vendar jc hotela še jasnejšega poudarka pravkar izrečeni besedi. «Moji lasje so ko predivo. To ni lepo.» «Meni so všeč...» je dejal gospod in se prestrašil. Potegnil je dim iz cigarete in zamižal, da ubije vtis, ki ga je naredilo to pri* znanje nanj. Nato sta molčala. Gledala sta skozi okno, da se ubranita ne? ugodja zadrege in občutka, ki je brnel po telesu kakor struna. Nato sta se zopet pogledala. Vlak se je ustavil. Par potnikov je izstopilo, kupej jc bil prazen. Gospa je prva opazila to izpremembo. «Ali nc piha na oni strani?» «Kje?» se jc prestrašil gospod. Nato: «Da, zdi se mi, da malo vleče.» «Prehladih se boste,» je dejala gospa z materinskim glasom. «Sedite sem, k meni...» Gospod jc molče ubogal. Gospa je gledala skozi okno, kot da se ni nič zgodilo. Roki obeh sta nekoliko trepetali od razburje? nosti. Pretekla je minuta, pretekli sta dve minuti. Gospod je vrgel ogorek cigarete na tla in ga je poteptal z nogo. To je zdramilo gospo, da je pogledala v gospoda. Ta se ji je nasmehnil. Nato sta molčala. Nista vedela, kako pričeti. Mimo okna je letelo zeleno polje, vas, tovarna, travnik in gozd. Gospod je gledal postlane trate in zvrhane postelje v izbah, gospa je videla isto. Nato je prišel predor, sprevodnik ni bil prižgal luči. Gospodu in gospe je bil predor znan, njegova dolžina je znašala na minute. Ničesar več nista videla. Niti isker, ki so bežale mimo oken ne... Gospa je v presledkih vzklikala: «Kako ste podobni mojemu možu, kako ste mu podobni!...» KNJIŽEVNA POROČILA France Stele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus. 1924. Založila «Nova založba» v Ljubljani. Z zgodovinsko razstavo slikarstva na Slovenskem, prirejeno leta 1922.. je bil postavljen mejnik v slovenski umetnostni historiji. Saj jc prva naša retrospek* 7V tivna razstava, ki jo jc dvanajst let poprej priredil Rihard Jakopič pod devizo: osemdeset let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, obsegala samo najnovejši del in le nejasno mogla pokazati razvoj umetnosti na domačih tleh v teku 19. sto* letja. Vendar se jc že z njo rodilo vprašanje slovenske umetnosti, gživclo pa je z vso ,silo spet v naših dneh. Matcrijal, raztresen sirom domovine, deloma ne« , pristopen javnosti, jc bil prvikrat v taki obilici zbran in sistematski z nckcg;i historičnega vidika urejen, da jc tudi lajiku moral jasno predočiti vso dolgo pot. katero jc naše slikarstvo prehodilo od srednjega veka pa do danes. Da jc v ti dobi, ko pred našimi očmi rastejo iz tal vsepovsod temelji slovenske kulturne zgradbe in jc narodna zavest tako poudarjena, vzniklo ob teh živih svedokih vprašanje: kje jc in kakšna jc naša umetnost v preteklosti? ni čudo. In udovoljiti ti splošni težnji po spoznanju umetnostnih plodov prednikov je bil cilj avtorja «Orisa». Iz bogatega materijala, ki mu jc kot konservatorju bil posebno dobro znan, jc skušal po formalnih načelih najti vse one značilne posebnosti, ki zbrane posameznemu delu dajo specifični značaj slovenskega umotvora. Zaradi dosled« nega izvajanja tega načela jc odpadlo mnogo, morda najlepše gradivo, ki jc med nami siccr nastalo, a jc tujega izvora. V razvoju naše umetnosti, ki mu je rezultanta severnega in južnega, na* sprotujočega si idejnega vpliva, razločuje pisatelj tri, z ohranjenimi spomeniki jasno označene epohe. Zaradi lažjega umevanja jih loči z nazivi, ki so, čeprav nc povsem točni, vendar najbližji: gotika, barok in doba slovenstva. V epohah samih pa vidi po \cč krajših razdobij, ločenih oblikovno, a šc bolj po duhu, vtisnjenem jim od velikih sodobnih umetniških osebnosti. Doba gQtike za našo umetnost, ki iz zgodnjih (romanskih) časov ni ohranila nobene pomembnejše in nepokvarjene priče, pomen j a vstop v evropski kulturni krog, čigar vpliv odslej stalno opazujemo na vsem domačem kulturnem udejstvo* vanju. Zaenkrat se siccr kaže samo kot čisto aktivno delovanje tujine med našim še neprebujenim narodom, ki tujo umetnost pasivno, sprva morda celo odklonilno sprejema. Resneje zaradi poljudne in aktualne (skon>_izkl|učno verske) vsebine, deloma tudi vslcd okolnosti, da posamezni člani domačega meščanstva žc prične aktivno sodelovati, postane ljudstvu umljiva ta sprva hladna in mrzka umetnost in za par stoletij vtisne gotika svoj pečat naši umetnini in licu slovenske pokra« jine in naselbine, ki ga ponekod tok časa šc do danes ni mogel povsem i/brisati. Verska reformacija jc ob času najbujnejšega razcveta umetnosti naše sosede Italije vse duhovne sile in stremljenja naroda, utrujenega od neprestanih ob* mejnih in notranjih bojev in nemirov, skrenila na religijo/no polje. Sama umet* nosti nenaklonjena, je vpliv germanskega severa podaljšala za par generacij. Vabeča muzika italijanskega preporoda pri nas ni našla odmeva in slovenska zemlja ni ohranila nobenega večjega spomenika čiste renesanse. Gotika v času, . ko vsi mejaši žc davno ustvarjajo v novem duhu oživljene antike, med nami živi naprej in se razvija v smeri, ki se približuje ljudskemu umetnostnemu hotenju. Mislim pa, da renesansa, ki jc predvsem na intelektualnih temeljih zrasel slog, v slovenskem narodu ni mogla najti tistega odziva, ki so ga bile deležne na člo* veško notranjost usmerjena mistično*sanjarska gotika in čuvstveni in čutom ugodni barok. Pod vplivom zmagujoče protircformacije se jc s sprejetjem baročne umet* nosti izvršil skoro neopazno zavesten preokret na jug, ki se je _ obdržal dobri dve, stoletji in ki za nas pomeni tudi zaključek proccsa evropeizacije. Hkrati se pojavi prvi nejasni predhodnik narodne zavesti, nekak lokalni patrijotizem, ki mu jc cilj čim večja slava domovine, a sredstvo umetnost in duševno delovanje vseh panog. Prvič nastopi v umetniškem ustvarjanju odločujoče domača volja, čej>rav_sqi izvršujoče moči šc tuje. Razdobje, čigar umetnost je doslej najjačje vzgibala naše ustvarjajoče duhove in z dna preoblikovala lice domovine, je doba baroka, ki jc postal skoro tip /. naše umetnosti in ki v svojih izrastkih med nami šc do danes ni popolnoma zamrl. Njegovo bistvo se jc tako globoko ukoreninilo v našem narodu, ker jc nastopil v času, ko so sc žc široke plasti mogle soudeleževati kulturnega življenja omikanega zapada, v katero nas je definitivno uvel. V ti dobi poleg posameznih odličnih tujcev nastopajo že v velikem številu domači mojstri, ki pa ustvarjajo v Jujcm duhu in v tujih oblikah. Pocdinci so mogočne osebnosti, tehnično do« vršeni, zmožni globokih umetnostnih doživetij, v ccloti na precej visokem so* časnem nivoju. Kar se sožitja naroda kot skupnosti z upodabljajočo umetnostjo tiče, je bil z barokom dosežen vrhunec. Bliže si narod in umetnost nista bila ne prej nc kcsncjc. Vslcd vstopa v kulturno družino narodov spremljamo odslej tudi v umetnosti paralelno vsa velika doživetja zapada. Kar nam pa domače mojstre same dela manj pomembne, je njihova medsebojna osamljenost in pa popolna odtujenost napram zemlji, ki jih je gojila. Slovenskega značaja v izrazu njihovih del iščeš zaman. Nesporna njih zasluga pa je, da so nam olikali okus in na stežaj odprli vrata v kulturni svet. Rokoko je pri nas zapustil samo medle utrinke. Zanj kot izrazito gosposko umetnost ekskluzivnih zgornjih plasti naroda so nedostajali prav vsi predpogoji. Tako se je ohranil barok tudi v slikarstvu vse dotlej, dokler se ni ob početku 19. stoletja pojavila umetniška struja slikarjev«epigonov, znana pod imenom «Layerjcva šola». Umetnost te dobe jeskrajno skromni meščansko*provincijalni klasicizem, prehajajoč v osladno realistično smer. Značilen jc zanjo cklckticizcm, ki sc uklanja okusu naročnika, a pogosto postaja celo vulgarna. Kar dela mojstre Laverjcvega kroga vsaj deloma zanimive, je pogosto vpletanje domačih motivov v njih dela. Dvomimjpa, da se jc to vršilo zavestno in sjtcndcnco poudarjanja sjovepstva, saj.so umetniki tc dobe bili pač še «Kranjci», a predvsem umetniško šibke potence. Uporabljanje domačih (kmetskih) motivov bi prej smatral za koncesijo vladajoči modi ter se zato avtorjevi sodbi o pomembnosti Layerja in njegovega kroga nc morem pridružiti. (Konec prih.) /(. Dobida. Rado Murnik: Na Bledu. Povest. V Ljubljani 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Splošna knjižnica, zv. 2. Str. 181. Če hočeš čitati romanček, ki ti nc bo razburkal živcev, ki ti nc bo usilil nikakih problemov in vbrizgal nemirnih noči, ampak pozibaval tvojo fantazijo nalahno med sanjami in resnico, te komodno zabaval z opisi gorenjske krajine in tc povrhu šc s pohlevnim dovtipom razvedril — sezi po tej knjižici! Pisatelj Murnik jc na ozadje letoviščarskega Bleda — ki mu povest posveča lepe strani — projiciral romantično in s komičnimi prizori prepleteno ljubavno zgodbo poštnega oficijala Igorja Kalana in Olge Jarnikove. Fabula njunih ljube* ženskih doživetij je popolnoma običajna, kliše zanjo dobiš v premnogih podobnih nemških romanih. Tudi postranske osebe, podjetni letoviščarji, so vsi ljudje prav navadnega, povprečnega kova, tujci, ki si z različnimi bežnimi početji preganjajo dolgčas. Bolj zanimiva sta za nas lahno in prožno Mumikovo pripovedovanje in njegov jezik, ki dokaj gladko teče, prijetno opisuje, domače kramlja in ume biti prijetno šegav in razposajen. V povesti jc več prikupnih mest. Trajne literarne vrednosti pa romanček nima. Dr. Pavel Kur lin. Dr. N. Korun: Spake. Satire, humoreske in drugo. Drugi natis. Založila Klcinmayr & Bamberg. V Ljubljani. 1922. Str. 150. Pred štirinajstimi leti, ko jc ta zbirka prvič ugledala megleni dan slovenske humoristične literature, so kritiki izrazili željo, da bi nam njen avtor napisal šc katero vsaj tako, oziroma boljše delo. Pa se jim želja ni izpolnila. Dr. Korun (Valentin, ne N., kot je natisnjeno v drugi izdaji) jc po prvem delnem uspehu — iz neznanih vzrokov — kar obmolknil in nam zdaj še enkrat predložil nc« izpremenjene «S p a k e». To dejstvo se mi nc zdi baš dosti utemeljeno kljub temu, da jc prva izdaja menda pošla. Zakaj «Spake» so sc žc močno post a * r a 1 c in nas danes — po mojem mnenju — ne bodo mogle več poščegetati k odkritosrčnemu smehu. Te humoreske iz dobrih starih časov nc vsebujejo brezčasne, prave komičnosti, ki se je tudi zakrknjen pustež nc more ubraniti, četudi so mestoma dosti živahno pisane in jc pisatelj pogodil marši* katero uspelo besedno igro. Avtor ni znal izbrati zanimivih tipov in jih raz* porcditi in konfrontirati v privlačno situacijsko komiko. Satire (Snujem novo društvo, Kandidiram) so boljše od humoresk. Skoda, da pisatelj ni še katerikrat, pa krcpkcjc podrezal v naše purgarske razmere. Črtica «Grohar Jakcž» zbog svoje sentimentalnosti in pokopališke tragičnosti ne spada v tak okvir. Dr. V. Korun piše udobno čitljiv jezik. Vendar mu jc slog včasih preveč na? trpan z osladnimi okrasnimi pridevki in nebistvenimi stranskimi stavki, ki po nepotrebnem motijo pripovedovanje in so neprisiljenemu razvoju komike često prava cokla. Mestoma naletiš na občutno predolge stavke. Tako ima zadnji stavek na 50. strani (Hero in Leander) 91 besed, takoj prihodnji pa 65. Dr. Pavel Kar lin. Zvonimir Kosem: Morje. Drama v štirih dejanjih. Ljubljana 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Zlata Milanovič se za odsotnosti zaročcnca kapitana Blagoviča seznani z dr. Vrtačnikom, ki si jo jc znal osvojiti. Ob prihodu kapitana Blagoviča pa sc v Zlati razvnamc duševni boj, iz katerega se lahkoživo dekle reši s tem, da brezbrižno zavrže svojega zaročcnca. Kapitan, «prerok ljubezni in človečan* stva», se mirno umakne in odpotuje spet na morje, toda njegov odhod provzroči usoden polom v družini. Darinka, Zlatina sestra, je na tihem ljubila kapitana, a brezupno, in si poišče leka nemirnemu življenju v smrti. Zlato pa razočara zakon z Vrtačnikom ter se zastrupi. Poleg glavnega dejanja so še epizodni dogodki stranskih oseb, ki se vse krečejo okrog pros blema ljubezni. Drama sc odigrava v obmorskem kraju in sccnično so dejanja prav dobro pogojena. Toda: — toda drama to ni! Ne rečem: snov bi bila čisto prikladna za kako novclico, in tudi jezik bi bil za to obliko pripovedo? vanja primeren. Drama pa zahteva lapidarnosti, ostro izklesanih značajev in brezobzirne borbe. Osebe so zelo medle, nežive skoro in njih dejanje in nehanje jc bledikavo. Vzemimo na pr. kapitana Blagoviča. Pisatelj nam toliko govori in govori, da jc bil kapitan velik bojevnik za resnico in pravico, da jc bil prerok človečanstva itd., dočim napravi ta junak na nas vtis liričnega, šibkega človeka, ki sta ga sama mehkoba in dobrota, ki ni niti toliko bistroviden, da bi pregledal lokavost svojega tovariša. Sploh govore vse osebe zelo mnogo, mestoma celo vzneseno lirično, patetično, dasi jc drama vendar čisto realistična! Tudi ni na« slov «Morje» nujno potreben naslov. Prav tako bi lahko prenesel to dejanje v kako drugo mesto in dal naslov «Vihar» ali pa «Nevihta» itd. Problem «lju« bežni» pa tu ni obdelan na nikak nov način, vrhutega čutiš, da jc drama «sestav« ljcna» pač po vseh pravilih, ki so jih izumili epigoni naturalizma, dasi sile naturalistov ni v nji. Naslovna stran jc zelo neokusna. Tista ilustracija nikakor ni v čast ne slikarju, pa tudi ne založbi. Miran Jarc. Alojzij Remec: Iz moje domovine. Mlade povesti. 1922. Založila Goričar & Lcskovšek. Celje. Str. 193. V pisani knjigi, katere pestra zunanjost naj menda ugaja krogu čitateljev, f za katerega jc pisana, je pisatelj Remce zbral svoje prvo cvetje. Vidim v beli hiši mizo, okoli katere sede vaščani v Rimskem večeru in prisluškujejo zgodbam, ki jih razproža izpod svetiljkc vaški študent: tem so te povesti namenjene, dasi ne vse enako posrečeno. Ne bom se spuščal v njihovo naštevanje in v navajanje njihove vsebine. S tem bi po mnenju mnogih zadostil nalogam pravega kritika, a bi tudi knjigo doccla izčrpal: ker snovnost v njej prevladuje vse. O samo* niklosti sloga je še komaj možno govoriti; Cankar in Mcško sta imela močen vpliv na pisca. Mnogo jc mehke, sanjave sentimentalnosti, ki bo v današnji dobi komaj našla odziva. Rcmcc je v podnaslovu zbirke napisal oznako «mlade povesti» in prav je storil; kako je že ponosen vzpon v epilogu, napisanem v zadnjih letih, v njem že zveni zrela moška beseda. Vidno je, da je Rcmcc tem povestim zdavnaj odrastel; zanj pomenijo pot razvoja, zadovoljen pa bo ob njih tudi marsikateri bralec. Mirko Pretnar. J. s P. s Rabate: La geste de Marko. Eoemes epiques des Serbcs. Tananarive. Pitot de la Beaujardiferc. 1922. 214 str. «Ali bi nc mogel postati francoski jezik sredstvo, ki bi odkrivalo drugim narodom velike lepote čudovite srbske poezije in s tem obogatilo — žc Goethe jc izrazil tako željo — skupne temelje univerzalne književnosti?» (Iz predgovora k pričujoči knjigi, str. 10.) J.sP.sRabatč, v kolonialnem mestu Tananarivi na Madagaskarju živeči, šc malo znani francoski poet, je prišel med vojno v stike s Srbi in se, od njih močne narodne poezije očaran in oplojen, odločil postati guslar, glasnik naše epske pesmi v tujini in posvetiti svoje pesniške in jezikovne zmožnosti «nerazdružni intelektualni alianci med Francijo in Jugoslavijo». Ima žc nekaj prednikov. Naj navedem hitro znanega mistifikatorja Mčrimčcja, barona d'Avrila, potem Augustea Dozona, bivšega francoskega generalnega konzula na Balkanu (zbirko jugoslovanskih junaških pesmi, Lcroux, 1888) in pa Phileasa Lcbcsguca (glej dr. Debeljakovo poročilo v letošnjem «Ljubljanskem Zvonu», str. 125.!) Knjiga «L a geste dc Marko», posvečena «ä la Nation serbc*croate« slovenc» in «au roi Alexandre I», obsega uvodoma Zmaja Jovanoviča «Chante gouzla», nato pa devet pesmi iz Markovega cikla. Vsaka teh pesmi jc posvečena spominu enega naših starejših književnikov. Pesem «Marko in hčerka arabskega kralja» je Rabate pripisal «ä la memoire de Vodnik, precurscur dc la rcnais« sancc Slovene, autcur de 1'Ode .Reveil de l'Illyrie' (1811)». Zbirka ni točen pre* vod srbskih narodnih pesmi, ampak samo dokaj široka prepesnitev nekaterih odlomkov iz velike epske pesnitve, prosto preludiranje na izbrana temata iz obširne epopeje. Avtor se ni oklenil prvotnega ritma in prvobitne pesniške dikcijc. Zadovoljil se jc — kakor sam pravi — «žt reproduire lc mouvcmcnt mclodiquc et l'cnluminurc des chanson;» dc geste». A se mu tudi to ni preveč posrečilo. Narodna pesem jc kratka, točna, jasna. Rabate pa pripoveduje na dolgo in široko, primerja, okrašuje, zavlačuje. Guslar poje: Vino pije kraljeviču Marko sa staricom Jcvrosinom majkom (Oranje kr. M.). V knjigi «La geste de Marko» čitaš ta verza takole raztegnjena: «Marko Kralievitch, ä la haute stature, avec sa mere, un soir, boit le vin noir des ccps, le vin qui met au cocur la soif des aventures et que le eiel mürit aux cotcaux de Prilcp.» Približno taka jc vsa prepesnitev, katero deloma krasč, deloma pa grde lesorezi, ki jih je avtor sam zamislil ali pa precej okorno posnel po Meštrovičcvih skulpturah. Ali bo mogočna pesem o junaškem kraljeviču — tako izpremenjena — dosegla svoj namen? Zanimanje za srbsko narodno epiko bo gotovo zbudila. Prave, tipične, literarne slike epskega cikla o hrabrem Marku pa si bo tuji bralec iz te zbirke mogel ustvariti bore malo. Če avtor misli, da bo to delo pomagalo Francozom «pčnčtrer lc mvstfcre des počsics primitives» (citat iz E. Montčguta, str. 8.) ali pa pokazati tujcem «le musicicn et lc poete de toutc la race slave» (po Mickicwiczu, str. 8.), se pač moti. Na vsak način pa moramo biti poetu, ki na platnicah obljublja spet dve novi pesniški zbirki, «Les HaTdouks» in «Kossovo! Kossovo!», hvaležni, da opozarja tujce na naše slovstvene lepote in opravlja v svetu pionirsko delo kulturnega zbližanja. Dr. Pavel Karlin. KRONIKA Drama. Umetniška žetev pretekle sezone v splošnem ni bila posebno bogata. Mimo številnih, bolj ali manj brezbarvnih, za slovenski oder, njega rast in razvoj kolikortoliko malopomembnih stvari, ki so zablodilc k nam nekako slučajno, preko dvomljivo uspelih poskusov, s slovenskimi igralci v originalu vprizarjati tuja, dasi v sorodnem jeziku pisana dela ter končno razen dvoje, troje res pomembnih, umetniško polnovrednih ter igralsko dostojno vprizorjenih inozemskih del, bo moral kronik slovenske drame zabeležiti predvsem tri pre« inijcrc originalnih dramskih del, ki po svoji literarni vrednosti in igralski inter* prctaeiji najvidnejc osvetljujejo sedanji nivo dramske in igralske umetnosti pri nas. Kdor pa bi razen tega v repertoarju pretekle sezone rad videl linijo, raz« vojno črto, nekak pozitiven program, ki zavestno gradi in zida mlado stavbo slovenske dramske in igralske umetnosti, tc črte, se bojim, nc bo zasledil. Ta šesta sezona izza obnovitve slovenskega gledališča pomenja bolj oddih nego napredek, hipen zastoj, razgledišče preko dosedanjega dela in uspeha: v žarišče ene sezone projicirani napori in prizadevanja petletne volje, vrline in nedostatki, zmage in porazi. Edino važno in pozitivno v repertoarju pretekle sezone jc iz--razita volja, intenzivneje nego doslej gojiti originalno slovensko dramo. To jc — upam — znak za bodočnost, vesel obet nove dobe, opomin igralcu in pisatelju. Priznati jc namreč treba, da je v prcjšrjih petih letih originalno slovensko delo — nc po krivdi dramaturgovi — prišlo na oder le poredkoma, mimogrede. In ni njega vprizoritev raznetila avtorja za novo delo, niti ni delo ogrelo igralca in publike (izvzemši Cankarjevo «Pohujšanje»), pa najsi so nam v ti dobi govorila z odra najraznovrstnejša domača pisateljska imena: Ivan Cankar z večino svojih del, Fr. Finžgar, Ant. Funtek, Pavel Golia, Fr. Govckar, Al. Kraigher, Stanko Maj* cen, Ant. Medved, Ant. Novačan, Iv. Tavčar, Ivo Šorli... Zakaj vsa ta dramska dela (tudi večina Carkarjcvih dram, čeprav so pisane z odličnim umetniškim instinktom) pogrešajo enega, najbistvenejšega: dramskega elementa. Dramski element pa nc obstoja samo v zapletu in razpletu nekega dejanja, v katastrofi ali veseli pobratimiji (to vam končno napravi vsak reporter), marveč je fluid, ki ga dramatično organizirani umetnik izžareva v poslednja vlakna svoje stvaritve, s katerim prešinja najneznatnejši prizorček in dozdevno najbrez* pomembnejšo bcscdico, je dan in noč, ki se iz vseh obzorij hkratu vsipljc na dejanje in nehanje kreatur, ki so sc pred stvariteljskim očesom pisateljevim iz laživideza vsakdanjosti obudile v svoje prvotno, pravo in edino resnično živ« ljcnjc. Pomanjkanje te polnokrvnc dramatičnosti pri naših dramatikih priča, * da so to lahko sicer izvrstni pisatelji, celo umetniki, niso pa v svojem bistvu polnovredni dramatični pisatelji. Drama je organično vezana na oder. Naše gledališke prilike pa so zakrivile, da smo pisali drame brez odra, brez tistega oderskega instinkta, ki jc nujno potreben vsakemu dramatiku. Tako je prišlo, da večina naše najboljše dramske produkcijc ne sega preko dobrih «knjižnih» dram («Pohujšanje» je seveda iz* jema) in da smo sc v svojih najboljših modernih delih naslanjali predvsem na intimno, lirično, nekoliko operno učinkujočo dramo Maeterlinckovo ter na skon* struiranega problemskega Ibsena, dočim smo malone docela zametavali Ruse in Angleže, od katerih bi se res lahko česa «naučili». Jasno pa je, da drama ni lirika — dasi je notranja vez med dramatično in lirično pesmijo neoporečna —, ni dialogizirana povest, ne poučna alegorija; osnovna, najprimitivnejša zahteva drame je, da bodi dramatična. Ne samo dramatična po svoji zunanji strani (glej Govekarja «Mrakovi»), marveč po svoji bujni notranji razgibanosti akcije, po trenju dosledno črtanih značajev, po plimi in oseki nagonov in strasti, po ' prekipevajočem prepletanju notranjih in zunanjih usod, po brezbrežnosti notra« njih perspektiv. Tudi ni prvotni zmisel drame, da rešuj probleme ali da kaj dokazuj (glej Finžgarja «Veriga»); najgloblji zmisel drame — kakor vsake umetnine — jc to, da dokazi predvsem in najbolj samo sebe: svojo umetniško resničnost. Trojica slovenskih dram, ki jc v pretekli sezoni dobila svoj krst na odru. očituje vse značilne nedostatke večine naših dramskih del. To jc v prvi vrsti pomanjkanje dramatične polnokrvnosti. Pregljev A z a z c 1, ki nam jc otvoril sezono, je novelistično komponirana, z nekaterimi svetlimi, res dramatičnimi utrinki prepletena, lirsko občutena pes« nitev. Učinek na odru jc zato izostal, in jaz rajši uživam to brez dvoma literarno vredno delo v knjigi, nego ga gledam na odru. Učena poezija jc to, ali kakor jo je avtor s hvalevrednim avtokraticizmom obsodil sam: «,Erudicija< je ime Azazclu moje stvariteljnosti». Znanima, že v vseh mogočih variacijah literarno izrabljenima svetopisemskima tipoma Jude iz Kcriota in Marije Magdalene pa jc avtor dodal nekaj svojih, svežih, zelo posrečenih karakternih črt, vrednih pisa* teljevega peresa. Hcbblova J u d i t a, ki je v nekam čudni zaporednosti sledila Azazelu, jc z ogromno nazornostjo posvedočila razliko med elementarno« dramatično občuteno in dramatično komponirano ter med lirično občuteno in novelistično komponirano snovjo. Azazela je na oder prenesel Skrbinšek. To se mu ni posrečilo nc scenično ne igralsko. Scenično zato nc, ker bi njegov konccpt sccne zahteval večjih dimenzij, nego jih ima dramsko gledališče, igralsko pa predvsem zato nc, ker ni izluščil drame iz novele, kar bi bila prva dolžnost režiserja, marveč je uprizoril kar vso knjigo (pozneje jc to napako popravil ravnatelj Pugelj) in ker je dal delo odigrati v nekem nemogočem tempu s pridušeno enolično patetiko, dasi je v delu samem obilica realističnih, živo plastičnih mest. Šaričcva jc napravila iz Mirjamc stiliziran, premočrten, nekoliko enostranski, a simpatičen lik; živa in resnična sta bila Lipahov Levi ter Kraljev Joel; ostali so bili zelo šibki in brezizrazni. Druga slovenska noviteta je bila Milčinskega «narodna pravljica» M o * g o č n i prstan, če se ne motim, je to pisateljevo četrto odersko delo. Po grobo burkastih Ciganih, s prilično dozo romantike in sentimentalnosti, zelo neizbirčnih v sredstvih ter v tem pogledu jako podobnih sličnim nemškim «veseloigram», po romantično*verističnem, simpatično pisanem, samo preveč na široko komponiranem Volkašinu ter dramatizaciji globoke narodne povesti Tolstega Kjer ljubezen, tam Bog, je hotel avtor napisati nekaj veselo? resnega za majhne in velike otroke. Izbral si jc snov narodne pravljice, ki jih Milčinski v svojih malih povestih ume improvizirati v fine umetnine, ji je pri« mešal elemente najsodobnejše sodobnosti, iz katerih se tuintam zaiskre razne fcljtonsko poentirane osti ter je v ponesrečeni simbol treh zasužnjenih bratov položil zlato zrno medsebojne ljubezni. Tehnični nedostatek tega dela je, c!a zahteva za svojo snov in idejo preveč zunanjega aparata, ko je prva naloga modernega dramatika to, da z najskromnejšimi sredstvi izražaj najsilnejše. Umetniška hiba pa je neumetniško izraženo mešanje pravljice z realizmom To mešanje pravljice z realizmom v svetovni dramatiki sicer ni novo; zelo posrečeno na primer je pri Nemcu Ferd. Raimundu, o katerem se zelo točno izraža R. Lehmann v svoji znani Poetiki, da «mu gledališče spaja nadzemski svet duhov z življensko realnostjo». Pri Milčinskem pa to mešanje vzbuja bolj videz zadrege nego umetniške nujnosti in je nekaka fcljtonistična kaprica, lahkotna improvizacija. Ta napaka v kompoziciji igre se zlasti usodno kaže proti koncu, ko vsa stvar nekam zvodeni. Zato bi se moral pisatelj dosledneje oklepati pravljice, njenega tona in umetniškega izražanja. Tako pa je to umer* niška zabloda in nedostatek, prav tako, kakor leži velika umetniška hiba v črtanju značajev nekaterih Cankarjevih oseb, kjer pisatelj povsem neumetniško in samovoljno dodaja nekaterim svojim realistično črtanim osebam karikaturne poteze. Ta diskrepanca med pravljičnim svetom in moderno vsakdanjostjo se seveda vse ostreje odraža z odra nego iz knjige. V znamenju tega nihanja seje vršila tudi vsa predstava — i pri igralcih i pri režiserju. Režiser Danilo ni vedel, kako bi postavil delo na trdna tla. Napravil jc nekako zmes šablonsko pojmovane pravljicc, divje romantike in burkaste improvizacije; mestoma jc njegova interpretacija dela učinkovala grobo in trdo. Slikovito nazoren, nežen in lep pa jc intermezzo «o našem ljubem kruhku». Tudi igralci so omahovali med karikaturo ter med realnstjo in pravljico ter kakor slepi tipali za jedrom svojih vlog; vendar pa so vobče napravili, kar sc jc dalo storiti. Zato stvar ni bila tako huda, kakor jc pisalo dnevno časopisje; avtorja jc rešil predvsem njegov zdravi oderski instinkt. Priznati je namreč treba, da jc Milčinski mccl našimi dramatiki eden najbolj oderskih ljudi, ki pozna notranjo strukturo odra ter možnosti učinka in ki zna sečno bujno drapirati ter jo izpolniti z resničnim dogajanjem, a tako, da seže pri tem globlje in nc ostaja zgolj na površju, kakor smo to videli pri Govekarju ali Šorliju. Tretje izvirno delo je Jalnov dramatični prvenec Dom. To delo, kakor je skromno samo po sebi, s težkimi začetniškimi hibami zlasti v psihološkem črtanju značajev (nenaden, nemogoč notranji preobrat pri Angeli) in z naivno* nedozorelimi prizori, kakor je prizor s piruhom, jc posebno po svojih prvih dejanjih doživelo povsem dostojen uspeh. Zakaj zdravje in prirodnost je iir.c temu delu. V njem so kali preprostega slovenskega realizma, ovitega tupatam z lahno kopreno idcalnosti in izražajočega sc v krepki, sočni, nemanirirani gorenjščini. Delo razodeva veliko ljubezen, s katero je avtor živel s svojo snovjo. In kakor jc po tem prvencu nemogoče končno preoceniti Jalnove dramatičnopisatcljske zmožnosti, sc vendar zdi, sodeč po njegovem točnem, lapidarnem, zares dramatičnem izrazu in po njegovem nepokvarjenem oderskem instinktu, s katerim jc komponiral ta svoj prvi poizkus, da nam morebiti kdaj — ako ga nc premoti kako spintizirujoče literarno pismouštvo in ostane zvest * sebi in svojemu zdravju — napiše našo moderno ljudsko dramo, kot jo je v svojih dramatičnih delih koncipiral, a, žal, doslej še nc dovršil Jalnov literarni učitelj F. S. Finžgar. Ljudsko dramo, nc v zmislu «Češnjevega vrta» (za to jc Jalcn premalo rafiniran, premalo dekadenten in premalo — umetnik), marveč čisto v zmislu tega svojega začetniškega Doma, v zmislu našega gorenjskega doma, pritličnega in nebahatega, a vsega pobeljenega, snažnega, zračnega in udobnega, zalitega od solnca in zelenja, z razgledom na vse štiri strani neba... Na oder je Dom postavil Fr. Lipah. Zrežiral ga je brez posebnih pre* tenzij, brez frapantno izvirnih črt, s skromnimi sredstvi, kakršna pač ustrezajo delu samemu in s pošteno, odkrito ljubeznijo, ki jO zahteva originalna domača stvar. Tudi igralcem jc očividno prijalo domače ozračje Doma, dasi nimamo izrazito kmetskih tipov. Morda se nam kdaj v to razvije Grcgorin. Za enkrat so razodevali več ljubezni do stvari nego umetniških vrlin. Globokih tonov niso našli, a kar so dali, jc bilo pristno in nepopačeno. Edino nositcljica drame — Marija Vera — je posegla globlje. A nc posrečeno v celoti. Nji, ' interpretki velikega stila, je bil okvir pretesen; lik Ane, kot ga je izdelala, jc mestoma pogrešal notranje resničnosti. To je bil samo odlomek nečesa velikega, ni bil lik iz ccla. Prepričujoča podoba slovenske matere to ni biia. Program našega narodnega gledališča za bodočo sezono? «Jutro» z dne 6. septembra 1924., št. 211., jc prineslo intervju z upravnikom ljubljanskega narodnega gledališča, g. M. Hubadom, glede njegovih načrtov za bodočo sezono. V dotičnem članku jc tale pasus: «V zadovoljstvo nedeljskih obiskovalcev se uvedejo operetne predstave. Prvi pride na vrsto Joh. Straussov «Netopir», ki jc postal že prava klasična opereta. V daljših presledkih ji bosta sledili ,Cigan baron* in Ncdbalov ,Modri mazur'. Ce se bo zadosti občinstva zanimalo za tc predstave, se bodo uvrstile med abonma.» Ta izjava upravnika našega narodnega gledališča — pod premiso, da jc pravilno rcproducirana — sc mi zdi toliko važna, da ni mogoče iti tiho mimo nje. Zakaj odkriva nam smcrnicc upravnika, ki se mi zdijo, odkrito rečeno, naravnost škodljive za naš kulturni razvoj. Naše gledališče jc narodni, državni zavod, za katerega cclokupni jugo* slovanski narod žrtvuje mnogo denarja. Samo ob sebi umevno sc zdi, da te žrtve niso dane zato, da bi Ljubljančani imeli svoje «circcnscs». Opravičljive in koristne so take žrtve le, če naše narodno gledališče opravlja resno kulturno delo. V zgoraj citiranih smernicah pa, žal, ne morem videti drugega kot pot, ki pelje stran od narodne kulture. Naziranjc, da naj zadovoljstvo nedeljske publike odloča o tvorbi repertoarja, ni nič drugega, kot obnovljeni kulturni princip «Krpanove kobile». Ali pa morda misli uprava nedeljsko publiko privesti v naročje višje muzi* kalne kulture s tem, da jo pita z nizkimi glasbenimi produkti? Ali misli uprava nedeljsko publiko vzgojiti k dobremu glasbenemu okusu s tem, da ji najprej nudi neokusna dela? Vem, da jc že v preteklih sezonah uprava tudi v drami hotela uvesti nekake «ljudske» igre. Toda sam repertoar preteklih sezon in število repriz posameznih iger bi bilo moglo upravo poučiti, da jc na primer «Hamleta» za našo publiko šteti med «ljudske» igre. («Hamlet» jc imel v eni sezoni 18 repriz.) Žc ta fakt bi bil upravi lahko pokazal, da duševnost našega naroda ni taka kot duševnost Dunajčana, na kateri bohotno raste dunajsko*židovska opereta s svojim osladno* sentimentalnim značajem. Mislim, da nam ne obeta nikake kulturne koristi, če nas uprava seznanja z dunajsko psiho, po kateri menda tudi nimamo nikake neobhodne potrebe. Tako potrebo čutijo pri nas kvečjemu oni kulturno ne* zavedni krogi, kateri so še vedno fascinirani po bivši avstrijsko^nemški kulturi in za katere še danes Dunaj pomenja neko edino zveličavno kulturno Mcko. Fran Albrecht. A. L. Urednikov *imprimatur» dne 2. oktobra 1924 p ■ ' * / NOVE KNJIGE. Uredaištve je prejel« v oceno sleš. 14 Bin, po pošti 75 per v O. Pajnič: Civilnopravdni red t praksi. Broš. 30 Din, po«. 1 »in. Zeyer-Bradač: Tri legende e razpel«. V«. 30 »in, po pošti 1-25 Din več. Frana Maslja-Pedlimearskega: Zbrani spini. I. zvezek. Uredil dr. J. .Sanger. Ire*. 7« »in, po pešk 2 »in več. Veber: Znanost in vera. (Pek is cilji 15. in 16. z v.) Mehke vee. 65 Din, po pošti 150 Bin več. Čer melj: Materija in energija. (Pota in eilji 17. in ll.zv.) Mehko vez. M »la, pe peš ti l-*0 »i« več. Linhart A.: Žuaaera Mleka bi VeeeM dan. Drami. Broš. 20 Din, po pošti 1 »in več. Fogazzaro-Budal: Svetnik. Roman. Broš. &4 »in, vez. 72 »in. štrli: Zadnjf val. Vornan. Broš. 42»in, vez. 41 »in, peti. 1 50 Din. Sieiliiewicz: Potep. 1. ia 2. sn. Broš. s poštnino 25 »in. DELNIŠKA TISKARNA, d. d. LJUBLJANA MIKLOfcČEVA C. ŠT. 16 TELEFON 132 BRZOJAVI: DELTI5K LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 ČEKOVNI ZAtOD $TEV. 11.630 Izdeluje vse tiskovine do najumetoejioga barvotiska kakor tudi natiskuje listo, časopise, trgovinsko in uradno tiskovino — Vsa ta dola izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih Obenem priporoča svojo najbolje urojono knjigoveznico, ki izvršuje knjlgoveška dola od najpreprostejšo do najfinejšo vrsto im lugoslauenska transportna in prometna ö, d. prej s. & u;. HOFfmnnN ERC onT # "U i__* Centrala: Zagreb - Podružnice: Beograö, Ljubljana, fTlarlbor, "Jesenice, Rakek 'nEDTRLE Posluje po vsej Jugoslaviji. — Ustanovljena leta 1913. Delniška glavnica znaša 3,000.000*— dinarjev v zlatu „JUGOSLAVIJA" splošna zavarovalna družba v Beogradu Ravnateljstvo za Slovenijo v Ljubljani sklepa: 1. požarna zavarovanja, 2. življenska zavarovanja, 3. nezgodna in jamstvena za- varovanja, 4. zavarovanja proti škodam vsied tatinskega vloma, 5. transportna zavarovanja, 6. zavarovanja proti škodam vsied razbitja stekla Največji tu delujoči zavod. - Družba Je prevzela od „Graške vzajemne zavarovalnice" in od zavarovalnih družb „Feniks" (požarni oddelek) in „Franko-Hongroise" ves njih kup-čijski obstoj v naši državi. Najnižje tarife. Takojšnja izplačila škod Glasom naredbe ministrstva za vojno in mornarico nadomeščajo police splošne zavarovalne družbe „JUGOSLAVIJE" ženitvene kavcije za častnike — SRflDBenO P0D36T3E — ins. DUKie m DRUG BohoriCepa ulica št. ; [tfUBtSHIlfl NARODNA 1 KNJIGARNA in trgovina s papirjem V LJUBLJANI Prešernova ul. 7 sprejema naročila na vse tu- in inozemske časopise, revije ter vse knjige - 6R0m Girliskt-MtrriiUki Ii ipidleljskl tiriau Centrala: Ljubljana Kolodvorska ulica fitev. 41 Naslov za brzo|avke: 6ROIT) Telefon Intcrurban štev. 454 Podružnice: Beograd, Pesmice, Karlouac, Koprivnica, fnarlbor, Osi|ek, Rakek, 5uftak, Tret (Socleta Italo-lugoslava di Trasportl R. 8. L., via Tablo FIIzI 15) In Zagreb Ekspozituri: Ljubljana (državni kolodvor) in Bell manastir O i povsod MCf(\e A\c\xva\ - Cognac XtvatuVc modri Vrixec ^Ca^xuejae spec\jaV\\e\e ruma: <ßogTiac-<^)xm, <ß\\Tone-^um, ©tätige ^atnajVa-^um \tv tvajjVtvejse ettic-\\Vetjc t\a tvaso 9ars\9eno xxiamVo „fw modri Vriiec