Malikoslovje. Spisal Fr. Metelko. CDalje) Zvic se je imenoval večni ogenj, ki je Perunu v čast gorel, in kterega ugasitev je bila s smertjo kaznjena. Ker jim je bilo na tem ognji tolikanj ležeče, je lahko niisliti, da so se očiševanja duš v njpm nadjali, da so duše umerših skozi njpga prišle v nebeški raj in dp od tod imamo besedo vice (purgatorium). Xamesti Zvič se večkrat bere Zuicz ali pa tudi Znicz, n. pr. H. str. 88: ,,Imprimis ignem, quem sua lingua Zuicz ut rem sacram appellabant cultu divino prosequebantur, eumque in celebrioribus locis atque oppidis observabant — Fulmen quoque, quod Perunum slavonica lingua appellabant, pro Deo colebant.— Solem forte nubibus obscuratumcredebant sibi succenseri, ideo sese illi, quo placaretur, devovebant". Zvantevith, Svatovid, v. Svetovit, ki je bil Vid(Vid ali Vit jepo izreku skorej eno), tedaj tudi bog svetlobe ali Belibog ,,Scrip. rer. Jutreb." II. p. 12: ,,Helraoldus (C. c.) admonet plures Deos bonos i. e. Blelocos, plures itidein malos sive Zernobocos1) apud Slavos fuisse, qui tamen singuli propiis denuo nominibus distincti erant". (S. Kriiger: »Disp. hist. de Serbis V). Živa, Živena (v. Siva), je skorej kar Ziza, pa tudi kot latinska Venera (Krasopani) H. str. 280: S imilliinum Veneris in curru stantis cum tribus graetiis Ł?) idolum fuerat Magdeburgi, quatn urbem ab hacDea (tedaj Dzeva, Deva) Slavoni olim Diewen vocabant. Živi, Zywie v. Siva. Žlidni, kar Koltki. Žwaigždunoka (t. j. zvezdino oko ali luna), so rekli, da pozna tek zvezd , vlada noč in ponočne opravila , ob polni luni gleda jasno na zemljo, in ob preminu lune se uinakne. Po tem se jezi, se oberne in skrije v oblake. Da je bila z luno eno bistvo, pričajo tudi pesmi Litavskega naroda L. 1. Rhesa's ^Dainos". Potrebno se mi je zdelo pričujoči kratki osnutek slovenskega nialikoslovja, če tudi se v veliki nepopolnomasti, tukaj na dan dati, da bi blagovoljno Slovence opomnil ali spodbudil pridno nabirati, kar je k doveršenju tpga predmeta silno po- ') Valvazor (II. p. 377) ima Zccrnebooh t. j. černi bog, kakoscn in kdo da je bil, že ime pove. trebno, t. j. pravljice, marnje, basni, stare šege, narodove pesmi, uiarsikake Iastne imena,*ki so se iz starih časov med Ijudstvom še ohranile. Med Ijudstvom po selih se marsikaj sliši, kar je v mestih popolnoma neznano, in velikrat je že ena zastarana pa na znanje dana beseda k znajdbi ali v terditvi imenitnih reči pripomogla. CD"lje sle(liJ