Lepopisje v narodni šoli. (Fraitfo Gabršek.) Lepa pisava se vsakemu prikupi. Lepo pisan list se sam priporoča. Važno je torej, da se uže otroci priuče lepej in razloČnej pisavi, kakeršna se v poznejšem življenji potrebuje. Pa ne samo praktično življenje zahteva lepe pisave vedno in vedno, tudi šola sama za-se tčrja te izurjenosti, kajti kako li bi mogli učenci razne pismene naloge lepo, snažno in pravilno izdelovati, ako ne bi se tega popolnem privadili? S prav urejeniui lepopisjem uri se roka in oko, bistri se vzmožnost zaznavanja, obrazuje se čut za snažnost, za red in za lepoto, pouspešuje se nravstvenost, krepi in utrjuje se volja. Ta moč lepopisnega pouka pa se ni vedno prav izpoznala, in vzlasti v prejšnjem stoletji se na ta formalen dobiček ni v zadostnej meri oziralo. Do tedaj niso pri potegovanji črk nič mislili; mehanizem in površnost bila sta jedro lepopisnega pouka. A da tako mehanično poučevanje ne more in ne sme biti glavno načelo lepopisnega pouka, to t.rja ogromni napredek današnjega pouka sam, vzlasti pa natančna seznanitev z otroškim duhom in z njega težnjami. Lepopisje se je uvrstilo mej one predinete, kateri zahtevajo vednega mišljenja, natančne pazljivosti in trajne delavnosti; lepopisje se je oprostilo onega mehanizma, ki mori duha učencevega in učiteljevega. Lepopisna ura se dandanes ne smatra nič več kot čas odpočitka in oddiha od duševnega napora, kot oproščenje od ustrahovalnih spon. Zato tudi ne moremo pritrditi onim, ki tožijo, da se v zdanjej šoli na lepo pisavo vse preraalo pazi. Vsaj si je današnja šola postavila za glavno načelo ono pravilo, vsled katerega se mora vse, kar se piše, tudi lepo pisati. Vsako pisanje je torej prav za prav uže samo ob sebi lepopisje. Ako vender le govorimo o lepopisji kot o posebnem predmetu v narodni šoli, godi se to le zavoljo tega, ker moramo otroke pred vsem pisati naučiti, potem še le bodo mogli tudi lepo pisati. Brez lepopisnpga pouka ni torej nikomur moči lepo pisati, najmanje pa šolski mladini, kateri moramo vsako malenkost stoprav pokazati ter jej prilike nuditi, da se vsega do dobra privadi. Zato je povsern prav, da se na lepopisje kot poseben predmet narodne šole ozira s posebno vestnostjo. Le tedaj, ako se ta predmet z največjo natančnostjo in pravilnostjo obravnava, pričakovati je zaželjenega uspeha. Vender si ne smerao prikrivati, da bi bil uspeh lepopisnega pouka lehko še povoljnejši in izdatnejši, ko bi se tudi v resnici trudili, lepopisje tako poučevati, kakor zahteva duh časa. In ravno v tej zadevi pojavlja se po naiodnih učilnicah še mnogo nedostatkov, katere je treba čim preje odstraniti. Ti nedostatki izvirajo ali od todi, ker se mnogo učiteljev še vedno ne raore popolnem oprostiti prejšnjega mehanizma in prejšnje površnosti v lepopisnem pouku, ali pa od todi, ker se prava pot do blagonosnega poučevanja često zgreši. Kar se prvega tiče, temu se pač ne more drugače pomoči, nego da se znebi vsak učitelj vseh predsodkov o novodobnem pouku, da torej tudi na polji lepopisnega pouka napreduje ; drugo zlo pa se potrudirao s tetn odpraviti, da označimo pot, po katerej bi se mogel najsijajnejši uspeh doseči. Dober uspeh v lepopisji ne zavisi le od učiteljeve spretnosti, marveč tudi od več druzih činiteljev, brez katerih učitelj ne bi mogel svoje naloge povoljno rcšiti. Otroci morejo le tedaj v resnici pisati, če jim roditelji potrebno pisalno tvarino oskrbe. V tej zadevi skrbi učitelj zato, da določi, kakšne zvezke, kakšna peresa in česa še naj si otroci, oziroma njih roditelji, omislijo. Tudi šola, t. j. šolska oprava, mora služiti tej svrhi, kajti od primernih klopi, od pripravne table in krede iu od zadostue svetlobe zavisi dober del lepopisnega uspeba. Vrhu tega trebe, da so otroci zdravih rok, zdravih oči, da kažejo vsaj nekaj čuta za red in snažnost, da je njib voljuost v dosego dobrega uspeba vsaj nekoliko razvita. Ako vsi ti in jednaki činitelji ustrezajo svojemu namenu, mogel bode tudi učitelj mnogo izdatneje poučevati. Pa teh činiteljev nima učitelj popolnera v svojej oblasti; le vplivati more na nje, da vsaj po nekoliko služijo njegovemu suiotru. Glavni činitelj ostane vedno le učitelj, od katerega se poleg vzglednega vokopisa zahteva tudi vztnožnost, da teži po smotru z vso spretnostjo, z vso krepkostjo in vztrajnostjo. Le ako je učitelj vesten in natančen, ako združuje se čutom za lepoto tudi doslednost v dosegi svojega smotra, ako more vse učence na jedenkrat pregledati, ako pri pouku ničesar ne uide njegovemu pazljivemu očesu, le tedaj bode ustrezal zahtevam lepopisnega pouka. Pri lepopisji se ni ogibati stroge discipline, in ravno tii dokaže učitelj svojo vzmožnost, otroke v strabu in v redu obdržati. Cim krajše je povelje, tem liianj časa se potrati, tem večja je pokorščina. Lepopisje kot poseben predmet obravnavati se mora kolikor moči nazorno in tako, da ima otroški duh vedno dosta opravila. S tem se zapreči vsak niehanizem, in zatre se mnenje, kot da bi bilo lepopisje najbolj suhoparen predmet narodne šole. Nazorni pouk, naslanjajoč se na zavedanje in mišljenje, ne dopušča, da bi učenci pisne oblike na papirji samo upodabljali, da bi to, kar učitelj na šolsko tablo zapiše, v zvezke le prepisovali, marveč terja tudi notranjo prepričanost in samosvest o pisnih oblikah. če hoče učitelj obrazovalno poučevati, treba pred vsera, da se seznani z najboljšimi metndami o lepopisji, ker sama tehnična izurjenost ga še ne osposobuje k temu. Cesto se pomanjkanje dobre metode mnogo bolj maščujp, nego slaba izurjenost v lepem rokopisu. Pouk v lepopisji ni Bog vedi kako težak, in z nekoliko marljivostjo se tu mnogo doseže, vzlasti ker smoter lepopisja v narodni šoli ni druzega, nego to, da se učenci priuče pisnih oblik v tej ali oni navadnejši pisavi. Svrha pa ostane vedno ista, namreč ta, da se to, kar se piše, tudi čitati more. Namen vsacega pisanja, torej tudi lepopisja, je ravno ta, da je pisava lehko umljiva, da se more čitati in da jo more vsakdo čitati, kdor se je tega naučil. Umeteljna pisava ni svrha naiodne šole; taka pisava zahteva posebnih vzmožnosti, katerih večini otrok manjka; zahteva pa tudi več časa, kot je temu predmetu odmerjenega. Vrhu tega bi se taka z velikim trudom priučena pisava v življenji kmalu popačila in sprevrgla, kajti v navadnem življenji ponuja se človeku pač malo prilik, da bi svojo umeteljnost v pisavi razkazoval. Metode v lepopisji niso niti mnogobrojne niti stare, ter so se do novejšega časa malo razvijalo, znamenje, da se človek vsega preje in lažje privadi, nego svoje ude službi trdne volje podvreči. Bodi si pa ta ali ona metoda, vsaka mora meriti na to, da se otrokom pisne oblike vsestransko razlože, da si jih natanko ogledajo, da jih prav izpoznajo, razumejo in pojmijo, ter da se o njih tudi dosledno izrazijo. Vrhu tega treba pisne oblike natančno posnemati in se jih naposled do dobra uvaditi. To se zgodi na črkah na šolskej tabli, kajti tu jih učite Ij lehko v primernej velikosti piše in jih vsi otroci lehko vidijo. 0 razvitku vsake metode posebej ne bodem govoril, ker s tem bi predaleč zasel. Tudi ne bodem razpravljal, katera metoda je najboljša, ker lepopisno poučevanje ponuja vsakemu učitelju dosta prilik, da izkusi svojo spretnost v tem pouku, ter tako sam sebi daje račun o svojej učiteljskej sposobnosti. Vrhu tega bode najboljši uspeh dosegel le oni učit.plj, kateri zna teorijo in prakso združiti v lepo celoto. Le toliko se mi zdi vredno omeniti, da dandanes ne rabi nobena prejšnjih metod izključljivo, a od vsake ono, kar je dobrega. Najboljša inetoda ostane vedno le ona, katera more po racijonalnih pravilih najboljše uspehe zabeležiti. (Dalje prihodnjič.)