Borut: Brez miru.
429
»Zakaj pa so vas prestavili tako hitro, ko ste tukaj komaj leto dni?«  —¦ je vprašal Rodič.
»Niso mi povedali, zakaj; rekli so le, da je zagorski upokojen, mene pa niso vprašali, sem-li zadovoljen z Zagorjem ali ne.«
»Privilegij in protekcija —¦ kakor povsod,« je modroval Rošer, ki ni slutil pravega vzroka.
»Govorili so o mnogih drugih krivičnih in samovoljnih naredbah višjih oblasti; kaplan se je posebno ogreval ter popolnoma pozabil profesorjeve lekcije na vozu. Računali so, kako daleč je do Zagorja, ter uvideli, da ne bo možno, da bi se tako cesto videvali. Pri teh pomislekih se je pa tudi kaplana lotevala neka srditost, ki je pa Dano veselila, in tako se je naposled umirila. —
Ko so odhajali, je bil kaplan zopet tako potrt, da mu je morala pošepetati:  »Pogum, pogum!«
Ko je prišel Zorko v svojo sobo, je bil toliko razburjen, da še dolgo ni mogel zaspati.
Profesor Nemec pa je vzel naglo, ko je bil sam v svoji sobi, brevir v roke in jel citati; vmes pa je mislil o kaplanu in o mnogih nevrednih svečenikih; a stopala mu je pred oči tudi Dana . . . Toda šiloma se je zopet zdramil ter čital, a med vrstami je mahoma zagledal Zdenkine velike, umne oči, ki so ga zjutraj gledale tako občudujoč in pritrjujoč.
Stresel je glavo, da bi se iznebil nove prikazni; pokleknil je in jel moliti.                                                                         (Dalje prihodnjič.)
Brez miru.
V0ore in doline                                   Brez miru le potok
Temna krije noč,                            Črez polje šumlja,
Na prirodo trudno                          Brez miru le listje
Lega sen cvetoč.                             V logu šepeta;
Glasna vtešil grla                            Brez miru v višave
Pticam je večer,                              Duh moj hrepeni;
Po vasi zatvoril                               Kaj so mu daljave,
Sleherno že dver.                            Kaj temne noči . . .!
Borut.