Za poduk in kratek čas. Eonec Turčije! Ivan Modic. Rajni konjiški dekan Rozman pisejo v Drobtincah 1. 1854: -V naših časih so Turki popolno obneinogli, ni se jih treba več bati. Vsa njib moč in oblast je podobna staremu drevesu, kterega deblo so črvi razglodali in ga trohljivost grudi; dokler je tiho vreme, sicer mirno atoji, ako pa vibar pribuči, ga na tla telebi. Tudi tursko carstvo bo pred ko ne pri prvej hudej burji, ki se bo na politiškem polju vzdignila, v koreninah se zmajalo in zbrisalo se iz imenika evropejskih držav." Blagi nadžupnik 80 s temi besedami ravno tedanje očitne mnenje o Tuiciji izrekli, ko se je istega leta mogočni Rus pripravljal turakemu carstvu v Evropi za vselej kouec storiti. Rea je takrat Turčija na niti visela, raski meč bi njej bil nit življenja pretrgal ter jo usmrtil — toda njeni dobri prijatelji 80 njo pogina reaili, Rusa nazaj potlačili ter barbarsko Turčijo cel6 med evropske države ravnopravno postavili. Ali je bilo to omiki in sploh fclovečnosti na korist? Naj oni gledajo in odgovarjajo? Napoleon III, da drugih ne omenjam, je odgovor že dal, drugi ga bodo skoro! Da Turško ni tako onemoglo, kakor se je mislilo; pokazalo se je predlanjsRim v vojski zoper nearečne, 6e tudi hrabre Srbe; te bi bil Tarek popolno pokončal, da mu tega mogo6na Rusija bi ne bila zabranila. In Rusi sami, koliko težav, koliko truda so že prestali, koliko žitev na krvi in denarjib jih že stane v strašni vojski zoper divjega Turka? Plevna in turški geueral Osman, ki se je akazal kot eden izmed najbistroumniših vojskovodjev, kar jih je Turčija od avojega obstoja kedaj imela — ostaneta z krvavimi piamenkami »apisana v zgodovini tote poslednje Rusko-Turške vojske. Skoraj 100.000 hrabrih ruskib vojakov je že padlo v boju in koliko nedolžne krvi bo še prelite in koliko težkega dela bodo Rusi še imeli — da enkrat mohamedanska Turčija propade in pogine za vselej — to sam Bog ve. Da pa gre Turčija v Evropi h koncu in svojemu gotovemu poginn nasproti, da so njeni dnevi že šteti, to nam vsa znamnja kažejo. Njeni prijatelji njo drug za drugim zapuščajo, ker apoznavajo — če tudi že pozno — da njej ni več pomagati. In kedar bo stala osamljena, je njeni konec tudi že zapečaten. Crvi naprej glodajo in spodjedajo že trohnjeno deblo tnrskega carstva. Njeni tlačeni in nezadovoljni narodi: Srbi, Bolgari, Bošnjaki, Hercegovina itd. ki že viae od 400 dolgih let stokajo pod krutim, ne vec prenašljivim turškim jarniom — bodo Tur6ijo epodkopali in z pomocjo bratov Rusov to staro drevo Turčije silatna podrli, da bo njeni padec vse narode na zemlji pretreael. Staro drevo, kadar na tla telebi, z?mljo strese, veliko mladja polomi in pokon6a — tudi turako carstvo bo svojim padcem napravilo veliko poboja in morije. Čuli in brali smo že, koliko mladega, dragega življenja je padajoča Tarčija že pokončala, koliko 61oveških žrtev bo še požrla, kedar aama pogine, ve le On, ki ima osodo ljudstev in kraljestev v svoji roki. Tudi Turško drži v svoji roki, kakor bič, z katerim nepokorne narode skozi ve6 kot 400 let  tepe in pokori, vidi se, da prej ko krvavi bi6 iz rok vrže, bo pripustil, da bodo narodi še enkrat do krvavega ž njim bičani. Kakor ogenj prej da ugasne, še enkrat zaplopola, bo tudi turški fanatizem še enkrat se vzdignol ter napravil nezaslišano klanje, kav smo že nekoliko doživeli v nesrecni Bolgariji. In če je rea, da iz daljne Indije, kder ž\v\ še na milijone in milijone divjih mohamedanov, pridejo Turku na pomoč; se utegne res še zgoditi, kakor stoji v stari pesmi: da bodo tmške mule še enkrat vodo Reno pile. To bi bilo drugo ljudsko preaeljevanje in taka stiaka in bridkost, kakorane nas sam večni Bogobvari! Zatorej je želeti, da mobemedanska Turčija prej ko slej propade ia pogine, le tako bo konec klanju in neusmiljenemu meaarenju solzečib se in tlačenih izto6nib narodov. Kakor po hudi nevibti lepše solnce posije, bo tudi potem zaevetilo aolnce zlate avobode in ljubega miru na sedaj krvavih balkanskih gorah, zasvetilo ne samo podonavskem deželam samim — ampak tadi vesoljnemu krt. svetu. Konec Tur6ije je tedaj močno želeti iz stališča človekoIjubja samega do sedaj tlačenih, nesrečnih narodor. (Dalje pribodnjič.) Smešničar 8. Staremu in zaslužnemu županu 80 vaš6ani hotli desetletnico obbajati z veliko gostijo in 80 sklenili vino pobirati. Vaak kmet bi imel kaka 2 bokala vina v sod vliti, z katerim se je po vasi pobiralo. Ali koj prvi kmet je vlil 2 bokala vode v sod tnislec, da se v polovnjaka vina njegova voda ne bo poznala. Sod je obbodil celo vas in je bil napolnjen. Ko je pa pri obeda prvi svetovalec kupico natočil, da bi zvestemu županu nalil, bila je v nglažuu sama čista voda. Kakor prvi kmet, tako so namreč vsi mislili in storili in sod z vodo namesto z vinom napolnili. Pri obedu je pa imel vsak težko vest ali povedati tega nobeden ni hotel in osramoten je drug za drugim iz hiae se poizgubil. Bodi ta smešnica v svarilo volilcem pri sedanjih volitvab. Naj nobeden ne misli: ,,kaj se bom v volitve vtikal, bodo že brez mene opravili!"