Pavel Kunaver: VZORNIKI V kratkem bo minilo šestdeset let, odkar je bilo ustanovljeno Slo­ vensko Planinsko Društvo. Tedaj sem bil štiri leta star in nekako isto­ čas110, ko so naši prvi planinci na Stolu sklenili ustanoviti planinsko društvo, so tudi gore vstopile v moje življenje, kajti tedaj je bil na Stolu tudi moj oče. Iti na Stol v tistih časih, ko so se prvi naši ljudje upali zapuščati varne mestne zidove, je pomenilo že precej. Moj oče je šel sam na Stol, ki je imel tedaj še bore malo obiskovalcev in flora je bila še malone v prvotnem stanju. Imel je tudi srečo z razgledom in z daljno­ gledom je videl daleč na Koroško in v čuda naših razdrapanih Julijcev. Cetudi sem bil še majhen, se vendarle spominjam, da je pripovedoval o svojih doživljajih tam gori in o »nepopisnih« lepotah gora. Ni bil sicer zgovoren mož - a vedno se je tudi pozneje razvnel, kadar je pripove­ doval o Stolu. Kar visel sem na njegovih ustih in v svoji fantaziji gledal veličast gora. Oče je bil tudi prvi, ki mi je pokazal Triglav. Ob nedeljah smo tiste čase hodili na Fužine, najprej na Ljubljaničine brzice, ki so jih sedaj uničile naprave elektrarn, nato pa v gostilno k »Rekarju«. Najlepše pa je bilo zvečer, ko smo ob sončnem zatonu šli preko Ko­ deljevega, kjer so stali stoletni jagnedi in lipe ter se razprostirali tja do prisilne delavnice še nezazidani travniki. Nad Ljubljano se je razpro­ stiralo žareče večerno nebo in na najlepšem razgledišču je oče obstal ter z zanosom vzkliknil: »Triglav!« in pokazal s palico tja proti zahodu, kjer je njegov ostri vrh molel v večerno zarjo. In še enkrat oče: peljal me je na Šmarno goro in me vodil za roko, ko sva šla po »strminah« čez Ku­ hinjo. Tako mi je vcepil vroče hrepenenje po gorah, ki mi je ostalo ne­ izpremenjeno do sivih las. Ko pa mislim nazaj na tista mlada leta, vsta­ jajo pred menoj možje, ki so mnogi od njih postali moji vzorniki. Mnogo starejši bratranec Rajko Mulaček je hodil k nam in nekoč je prišel z novico, da je bil na Triglavu! Njega in številne druge dijake je vodil sošolec Badiura. Kaj vse je vedel povedati Rajko o tisti nepozabni turi, se ne spominjam - a Triglav mi je postal tedaj gora vseh gora, zaželena Meka mladega življenja, Badiura pa vzornik-vodnik mladine in prerok naših gora. Ko sem pozneje sam začel voditi mladino v gore, sem se še iz mladosti spominjal, kaj je Rajko pripovedoval o Badiurovem načinu vodstva. Rajko pa je navdušil tudi mojega brata Jožeta za planine in postal njegov vodnik. Jaz sem bil reven dijaček in Jože mi je videl v srce. Začel me je jemati s seboj, najprej v Polhograjske Dolomite in nato na Stol. Tura na Stol je postala posebno pomembna zame. Rajko nas je počakal o polnoči v 2irovnici in nas peljal in v temni noči - zapeljal. Do jutra smo se klatili po goščavi, a to je bilo zame višek romantike. Ko pa se je začelo daniti, smo našli pravo pot in odšli v mlado planinsko jutro. Ta­ krat še nismo bili niti razvajeni niti blazirani in Stol je bil samo mogočna 145 gora, še ne »šoder«. S Stolovih strmin sem prvič gledal jutranjo zarjo in žarenje Julijskih Alp. Triglav je imel še precej snega in danes po malone petdesetih letih še vidim njegov blesk v jutranjem soncu. Za­ padel sem čaru gora za vedno. Jože pa je postal moj vodnik in dobrotnik. Plačeval je zame na turah, s seboj me je jemal, prepuščal svoje planinske obleke; in pozneje, če sam ni mogel iti, mi je kot višek zaupanja posodil svoj cepin, ki si ga je sam naredil in je tedaj meni segal malone do nosa. Planinsko društvo in njegovi odborniki so mi bili v tistih mladih letih neizmerno vzvišena organizacija. Nam mladim dijakom je postala velika dobrotnica, saj smo plačevali v kočah le vstopnino dva krajcarja, prenočevali pa smo zastonj. Svoj urad je imelo v Narodnem domu, v majhnem kabinetu. Kako se je ves odbor zgnetel tja noter, ne vem, in kakšen »planinski« zrak je vladal pri sejah, kadar so Piparji nažgali svoje čedre, tudi ne vem. Sicer pa so biti le telesno v sobici, duševno so bili odsotni na gorah, ki jih je bilo treba zavzeti na drugačen način kakor sedanje probleme. Vsepovsod so stale nemške koče. Nemci so šteli naše gore za svoje in naše društvo jim je bilo trn v peti. Sredstev je bilo malo in povsod je bilo treba postavljati slovenske planinske trdnjave in prido­ bivati širše kroge za planinstvo, ki je gojilo obenem s spoznavanjem planinskih lepot in zdravim izživljanjem v gorah tudi smisel za obrambo slovenske zemlje. Drugače vzljubiš domovino v zakajeni kavarni, a svo­ jega ljudstva in rodne zemlje ne spoznaš, drugače pa, če vidiš vso njeno lepoto razgrnjeno pod seboj - pa vidiš segati po njej tujo roko! Tedaj sem spoznal tudi profesorja Orožna, dolgoletnega načelnika Planinskega društva. Ko so se približale počitnice, sva ga čakala z brat­ rancem Ivanom pred Narodnim domom. Počasi je prišel s cigaro v ustih po Bleiweisovi cesti in z največjim spoštovanjem sva mu sledila ter močno utripajočega srca potrkala na planinsko svetišče, sobico planin­ skega društva. Dobrohotno naju je sprejel in rad dal izkaznico nade­ budnemu naraščaju. Profesor Orožen je kmalu postal moj učitelj geogra­ fije in visel sem na njegovih ustih, kadar je predaval, posebno tedaj, ko je govoril o gorah. Mnogo dalj časa pa me je učil profesor Orel, ki sem mu bil vedno posebno hvaležen za njegovo lepo razlago občega zemljepisja. Iz njegovih ust sem prvikrat čul razlago o delovanju ledenikov in o posledicah ledene dobe v Alpah. Bil je še pod močnim vplivom profesorjev Pencka in Brii.cknerja in njunih del o ledeni dobi v Alpah. » Večne« gore so oživele in zaslutil sem njihovo nastajanje in mi­ nevanje. Pozneje sem slišal Briicknerja in Krebsa samega, a dr. Orlove besede so ostale za vedno močnejše. Jože je pričel prinašati domov tudi »Planinski Vestnik« in Mlakar­ jevi šegavi potopisi so mi bili nekaj časa posebno ljubi, ker so vodili iz domačih gora v tujino, ki je za mladega človeka vedno bolj vabljiva in mamljiva kakor domačija. V tistih časih smo zelo zgodaj obvladali nem­ ščino in tako mi je bilo pravo razodetje, ko sem dobil v roke Zeitschrift des Deutschen und Osterreichischen Alpenvereines iz l. 1883, kjer sem našel mojstrski članek dr. Julija Kugyja: Die Julischen Alpen, Berge der 146 Trenta, pozneje pa znamenito knjigo Tschudi: Das Tierleben der Alpen­ welt. Končno si je Jože kupil še Hartingerjev Atlas der Alpenflora, ki ga s svojimi 500 umetniškimi barvnimi slikami planinskih cvetic do danes še nikdo ni prekosil. Vzbudil je hrepenenje, spoznati čim več teh lepotic in jih zaščititi. Sram me je postalo, ker sem bil nekaj let tudi med tistimi, ki smo krasili klobuke z venci in dolge palice s šopki planik. Srečno naključje mi je potisnilo v roke knjigo »Gefahren der Alpen«, ki jo je spisal Emil Zsigmondy. Mnogo so še napisali knjig o tehniki Cilpinizma, a po lepoti in globokem smislu je ni nobena več dose~ ala; še danes bi jo moral poznati vsak gorohodec, posebno pa vsa planinska mladina. Knjiga mi ni dala samo najodličnejših navodil za obvladovanje težkoč v gorah in njihovih nevarnosti poleti in pozimi, besede Zsigmon­ dyja, tega velikega vzornika stotisočev gorohodcev širom po Evropi, so mi pokazale tudi globlji smisel gorohodstva in lepoto gorovja kot celote. Posebno važni za moje naziranje o gorohodstvu so bila poglavja: Zakaj hodimo na gore? Užitek narave in želja po udejstvovanju. Vzgojni učinki gorohodstva. Tovarištvo. Vzgoja značaja. Umetniško gledanje in doživ­ ljanje. Viteštvo. Etika gorohodstva. O planinskem pisateljevanju. Izbira tovarišev. Jože je postal tudi fotograf v planinah in seznanil me je z Bogumilom Brinškom, ki je bil tedaj naš najboljši fotograf v gorah in podzemskih jamah. Meni in drugim tovarišem je postal vzor vztrajnosti in radovol i­ nega prenašanja velikih naporov. Nisem ga slišal, da bi le enkrat zago­ drnjal, pa najsi je nesel poleg svojega težkega fotoaparata 10 X 15 cm in kakih 36 plošč še težke jamarske lestvice, vrv in acetilenko. Segav, kakor ie bil, je vedno še nas bodril in zabaval. S tistimi, ki so bili s hrano slabo založeni, je vedno delil skromne dobrote, ki jih je nosil v gore in jame. Ce je le malo upal na lepo vreme in je pričakoval, da bo naredil lepo sliko, se je zavil v svoj plašč in kljub vetru in mrazi, potrpežljivo ure in ure čakal, da so se oblaki pretrgali. V njegovi skromni sobici, ki je bila bolj fotografski atelje kakor vse drugo, smo se začeli zbirati. Začet­ koma sta tja prihajala tudi Badiura in astronom Ivan Tomec. Ko pa so postali naši podvigi v gorah in jamah večji, sta začela izostajati. Posebno mi je bilo žal za Badiuro, ki pa je moral na svoja pota, ki so rodila naše številne in vzorne vodiče po gorah in dolinah. Ostal pa je najboljši Brin­ škov prijatelj do nesrečnega leta 1914, ko je krogla predrla srce našega skupnega prijatelja. Brinšek je postal središče in srce naše družbice, ki jo je sam krstil »Dren«, češ da smo trdni kakor dren. Za tiste čase smo bili res deloma nekaj posebnega v Ljubljani. Prezirali smo tako imeno­ vano sezono, ki je dovoljevala planinstvo le v poletnem času. Mi pa smo vedeli, kako lepo je jeseni nad meglenim morjem, ko so tudi najbolj na­ vdušeni planinci tistih časov ostajali v dolinah in polnili kavarne in za­ kajene gostilne. Zima nas ni več strašila in presenečeni smo bili nad njeno lepoto v gorah. Začetkoma smo se »upali« pozimi na Veliko pla­ nino, Krvavec in Stol - na prva dva s smučmi -, a kmalu smo z uspe­ hom naskočili tudi zimski Grintovec, Brano in Triglav. Na Dolenjskem 147 in Notranjskem pa so morali pokazati svoje skrivnosti do tedaj nedo­ stopni podzemski prepadi. Ožjo družbo smo tvorili poleg Brinška in nekako zunaj stoječega Badiure še brat Jože, Albin Hrovatin, Ivan Kovač, Ivan Michler, Wenig, Ivan Tavčar in moja malenkost. Kmalu se nam je pridružil še dr. Ivan Cerk, Brinšku po vztrajnosti in ljubeznji­ vosti podoben značaj. Prevzel je znanstveno vodstvo pri raziskavanju Krasa, meni pa je postal po nesrečnem 4. aprilu 1912 vzornik v požrtvo­ valnosti in v nekem oziru tudi svarilo pri mladinskih izletih. Njegova smrt je zasekala globoko vrzel v našo družbo. Posebno sem ga pogrešal jaz, ker je bil z menoj izredno prijazen in svetovalec v geografski litera­ turi, in posebno, ker sem bil priča njegove nesreče. Namesto njega je za­ čelo prihajati več dijakov v našo družbo, na Krasu pa smo se bolj okle­ nili dr. ing. Karla Picka. Od dijakov je že naslednjega leta padel v gorah Ivan Petrič. Po nekaterih posrečenih podvigih v gorah in v jamah pa sva jeseni tistega leta z Michlerjem odšla na Dunaj. Brinšek se naju je spomnil tudi tedaj in nekajkrat sta nama on in H rovatin poslala kranj­ skih darov na lačni Dunaj. Pismene novice pa niso bile preveč razveseljive - Dr en je začel hirati in Brinšek mi je na šegav način sporočil njegovo bolehanje. Božič l. )913 nas je še enkrat združil na smu­ čarski turi na Veliki planini. Izprosili smo ključ do stare Schmidinger­ jeve koče, skozi nočni sneženi metež smo prinesli božično smrečico tja gor in se še enkrat veselili svidenja. Potem pa je začelo postajati mračnejše in svet se je začel pogrezati v sovraštvo, ki je malo nato, poleti 1914 rodilo prvo svetovno vojno. Gore so deloma osamele, na avstrijsko - itali­ janski strani pa zagorele - ne več v jutranji in večerni zarji - v ognju topov in min. Konec je bilo tudi z Drenom, ker zgodilo se je, kakor je nekje zapisano: udarila je palica pastirja in razkropile so se ovce. Padel je Brinšek, ki nas je družil v srečnih časih in razšli smo se. Gore pa so ostale. Kljub gromu topov in krvoprelitjem ter grenkobi v srcu so nas vsepovsod spremljale. Svetile so tistim tovarišem, ki so se valjali v blatu v Galiciji, svetlo upanje budile tistim, ki so od žalosti in dolgočasja trpeli v raznih taborih, vzbujale upanje na boljše čase onim, ki so na Krasu ali v gorah samih primerjali veličastvo gorske narave z ničevostjo človeškega življenja in podlostjo umazane politike cesarjev in kraljev. Tudi meni so bile veliki svetilnik v temi, opominjajoč, da so imeli moji vzorniki, ki so me vzpodbujali v mlajših letih k zvestobi in študiju gor­ ske narave, v vsakem oziru prav. Zavest, da stoje tam daleč na jugu naše lepe gore, ki bodo zmagoslavno prebile vse butanje vojnih valov ob nji­ hove stene, in da se bomo preživeli na njih zopet veselili in dvignili nad nizkotnost, mi je sladila težke čase. Vzornik za vzornikom je vstajal in nemo vzpodbujal k upanju, ki se je, kakor so mi nekoč obetali, končno uresničilo. Zato goram in slovenski planinski organizaciji k njeni šest­ desetletnici in vsem, ki so mi z gorami olepšali življenje, hvala!