ANT1KRONIKA. Simptom nekulturnosti: Če pride (po nesreči seveda) v ljubljanske kinematografe resnično dober film in če je ta film (po nesreči seveda) vzhodne produkcije, pa moraš obvezno videti prvi ali drugi dan. ker tretji dan po vsej verjetnosti že izgine s programa. Nit ne pomaga, če je film doživel najvišja priznanja, ljubljanska publika, občinstvo slovenske prestolnice in slovenske kulturne metropole, ga ne prizna. Pred kratkim je takšna žalostna usoda doletela dva odlična češka filma. Obtoženi in Trgovina v glavni ulici. Kinematografsko podjetje pra\i. da ima svoja pravila in tla ne more igrati filma v prazni dvorani; pri tem je seveda vprašanje, kako podjetje reklamira tako imenovane nekomercialne filme \ primeri z izrazito komercialno robo in ali ienui podjetja na tihem ni celo čisto prav. da čimprej spravi s poti filme, ki ne morejo privabiti množice gledalcev. Toda to pač sodi v žalostno poglavje splošne vulgarizaeije in komercializacije kulture! Grozljiv simptom naše nekulturnosti pa je skromen obisk teh filmov: Ljubljana je vsaj po imenu slovensko kulturno središče, z univerzo, znanstvenimi ustanovami in številnimi šolami, tako da bi človek opravičeno pričakoval visoko kulturno raven: amerikanizirani. do konca poplitveni filmski okus ljubljanske publike, ki je dva meseca ploskala Kozlu v raju. pa vse to odločno demantira.
Med E v f r a t o m i n S a v o : Kdor je prebral v Delu (23. i. 1966) članka, prvega na drugi, drugega pa na tretji strani, se je moral zamisliti. Prvi članek niza statistične podatke o selitvi na sevcr.<. ko iz gospodarsko zaostalih dežel odhajajo delavci na delo v severozahodne evropske države, drugi pa je reportaža iz Hellas-ekspresa . Reporter je nabral nekaj vtisov iz tega žalostnega vlaka, polnega delavcev, namenjenih predvsem v Nemčijo. V njem so se zbrali ljudje od Perzijskega zaliva — do Save. Vse. kar se je v vlaku nabralo meil Evfratom  in Savo. je bilo pripravljeno, da skozi  (jeseniški)  predor odpiska na
771
oni svet... Reporter je ubral malce šaljive strune, toda zadeva je trpka iii bridka. To je demanti neštetih pojasnil, kajti skupni imenovalec za to selitev je — revščina. Mar je to tudi odgovor, kani spadamo: na revno območje med Evfratom in Savo? Ali se politični ekonomisti tega sploh zavedajo;"
Bizarno: Beseda (Poker) združuje zaukazani hazard. tveganje in pod-vrženost pravilom sveta, name učinkuje spočito tudi zato. ker je še niso utrujali z uporabo v prostoru poezije... (Tomaž Šalamun v Knjigi 66) - Vsaj spočit naslov za utrudljivo poezijo!
Vrtoglave številke: Filmservis je s koprodukcijami z. inozemskimi partnerji imel pri nekaterih filmih velikanske izgube: s filmom Fra Diavolo 196 milijonov, s filmom Upornik 123 milijonov, s filmoma l.eto 79 in Stara zaveza pa kar 379 milijonov. (Podatki so iz informacije komisije za družbeno nadzorstvo republiške skupščine) — Navsezadnje ima slovenski kulturni delavec, ki dobi. navajen na prosjačenje za prebite pare. ob teh številkah rahlo vrtoglavico, eno samo željo: da bi namreč filme, ki so povzročili tolikšno izgubo, vsaj  videl!
Po stari poti: Malomeščanska in napredna miselnost na preizkušnji ob reformi šol 11, stopnje .. . Predloženi projekt ima najnaprednejšo koncepcijo, kar jih je trenutno na svetu... S tem da so predloženi projekt kategorično odklonili, je prosvetna inteligenca ponovno potrdila, kako je konservativno razpoložena do vsake spremembe v šolstvu...« (Branimir Lovreneič v Prosvetnem delavcu) — Ali morda ni resnica drugačna: da je prosvetna inteligenca od zaletavih sprememb v šolstvu močno utrujena in zato upravičeno previdna ob slehernem projektu z najnaprednejšo koncepcijo, kar jih je trenutno na svetu«? Ali ni s tem. ko je projekt za reformo šol II. stopnje odklonila, izpričala svojo moralno in družbeno hrbtenico? Hudo pa bo. če bo strokovna razprava že od vsega začetka potekala po stari poti političnih diskvalifikacij — malomeščansko in  napredno!
Ob debatah o samomorih: Epigram z gornjim naslovom, ki ga je v Pavlihi objavil Zlatoust. brez dvoma sodi med najbolj neodgovorne in najmanj kulturne publicistične replike, kar smo jih lahko brali v zadnjem času (in teh je bilo več kot preveč). Ali tudi tragična smrt ni več dovolj resna zadeva, da se ne bi obnjo obregnili zakotni verzokovi z banalnim črnim humorjem?
Resnično in bridko: Pod naslovom Nebodi jih treba je objavil v Prosvetnem delavcu Tone Partljič naslednjo gloso. ki zasluži, da jo Anti-kronika v celoti objavi in se pridruži njenemu protestu:
S podobnim naslovom je v zadnji številki Prosvetnega delavca pisatelj Leopold Suhodolčan označil novorojenčka med slovensko komercialno literaturo oziroma plažo. Ta novorojenček ima dovolj zanimivo že ime Zvitorepec (!). Sam bi imenoval še nekatere pojave, ki mi kot mlademu šolniku niso všeč. al' pa jih vsaj ne razumem.
Človeka resnično popade gnev. ko opazuje ta razmah tiskanih neumnosti in škodljivosti, po drugi strani pa bere. da  bo, recimo, zaradi  finančnih težav
772
ukinjena Knjižnica Mestnega gledališča, da se bo najbrž podražil kvalitetni mladinski tisk. da so slovstvene revije v stalnih gmotnih težavah itd. Koliko časa smo kazali na Zapad prav zaradi strašne količine plaže (stripi, pornografske slike, filmske limonade...). Kes. naš tisk ne prinaša toliko (kvantitet no) kulturnih sramot kot zapadni. toda tam je vendar kapitalizem, pri nas pa je (bi naj bil tudi v kulturi) socializem, torej socialistični odnosi med delavci, v šoli. socialistični humanizem, socialistična kultura. In ali lahko imenujemo kulturo, ki omogoča in razvija razne Škodljive tiske, obenem pa ukinja Knjižnico Mestnega gledališča, podražuje knjige in mladinske listo, socialistično! Jaz je ne morem, ampak bi prej imenoval te čudne pojave barbarizacijo socialistične kulture, torej družbe.
Nekako nelagodno mi je tudi. ko neredko prejmemo na šolo razne dopise. v katerih nas vabijo, da naj izvedemo nabiralno akcijo za to ali ono reč. Tako smo nabrali letos za poplavljeiice. za lačne otroke v Indiji, pred dnevi pa smo pričeli  z  nabiranjem  sredstev  za   postavitev  spomenika  Prežihovemu  Vorancu.
Tudi sam bi se ne šlel za poštenega, če bi sodil, da poplavljenci ali otroci v Indiji niso krvavo potrebni pomoči. So. in še kako. Kot učitelj slovenskega jezika pa sem nedvomno tudi prepričan, da si koroški genialni saniorastnik zasluži spomenik. Toda nekako čudno mi je pri srcu. ko za vse humane akcije zbiramo: za inštitut, za mariborsko bolnico, umetnostni paviljon (menda je že vsa padlo v vodo), lačne otroke... za spomenik pisatelju. Zdi se mi. da bi morala družba (ta že kar nekam imaginaren pojem), ki sodi. da je spomenik Prežihovemu Vorancu potreben (tudi jaz tako mislim), najti sredstva zanj brez milostnega pobiranja dinarjev, kot ne vem. da bi kdo pobiral sredstva za javno razglašene nagrade Pariizanovih nogometašev, ki so se uvrstili v finale prvenstva evropskih prvakov. Tiste nagrade (samo nagrade, brez ostalih dohodkov in plač) so se mi zdele za socialistično vrednotenje dela prevelike. In ali smo že sploh kdaj zbirali denar za nogomet (ki ga celo zelo raci gledam)? Ne vem. Vem pa. da smo za kulturo. Ono pravo seveda. Ne vem. kako bi bilo Vorancu, če bi prebral omenjeni dopis iniciativnega odbora za postavitev spomenika Prežihovemu Vorancu. Najbrž nelagodno, kot je morda njegovim otrokom in ženi. V dopisu najprej dovolj ganljivo pišejo o »pastirčku izpod Uršlje . tako da te res stisne pri srcu. Potem pa še piše. naj otroci darujejo vsaj en novi (jasno!) dinar. Morda je res. da danes sto starih dinarjev ne predstavlja nobene velike vsote, ali kaj, če jih otrok vendar ne more prinesti?
Zelo. resnično zelo me zanima, koliko bodo dali taki. ki imajo že svoje vile in avtomobile in si danes gradijo še vikende. Ti se pa bodo najbrž s svojimi vilami »oddolžili spominu tega velikega moža«. In kaj če otrok nima enega novega dinarja, ali mu po tem dopisu ne bo nekoliko nerodno prinesti le petdeset starih dinarjev, in ali teh petdeset dinarjev ni toliko vredno, če jih da siromašen otrok (tudi taki so še), kot pa, recimo, dvesto dinarjev, ki jih da otrok dobro situiranih staršev? Celo mejo ti gredo postaviti!
To je mogoče malenkost, vendar se mi nekako že v tem kaže zapostavljenost kulture, če pomislim pa še na plažo, ki jo nekdo vendar vsaj pravno dovoljuje, pa me misli ponovno zavedejo k barbarizaeiji socialistične kulture. (O tem je pred kratkim pisal Bojah Stih v Sodobnosti, o barbarih namreč.) Torej forsirajmo plažo, ukinjajmo kulturne publikacije, podražimo dober mladinski tisk. iščimo ekonomiko in dobiček v kulturi (če že drugje ne znamo biti ekonomični), organizirajmo »festivale«, objavljajmo napete zgodbe in duhovite
773
intervjuje s slovenskimi pevci popevk, dopuščajmo in forsirajmo odhajanje delavcev v tujino in videli bomo. kako bo z našo socialistično mladino, ki jo \zgrajajo učitelji (kultumo-prosvetni delavci), ki se prav tako čutijo prizadete v družbenem  vrednotenju  njihovega dela.
Ne samo, da bi takih pojavov ne bilo treba, ne smelo bi jih biti. ne smelo. ne. v socializmu  pa že ne.f
Antikronist
774