
43002


:r



to je,

njegovi sveti časi in dnevi«

Spisal

profesor Ivan Komljanec,

veroučilelj na c. k. spodnji gimnaziji v Kočevju.


Poterdilo visokočastilo knezoskofijstvo Ljubljansko.

(Ponatis iz „ Zgodnje Danice 11 .)

S 7

V Ljubljani.

Tiskali in založili J. Blasnika nasledniki.

1893 .

431)02

Predgovor.

Bistven del katoliškega bogočastja so sveti
časi in dnevi,  ki se obhajajo v cerkvenem
letu. Kakor vse kerščanstvo, imajo tudi ti svojo
zgodovino, ter so se vstanavljali, razvijali in ši¬
rili, kakor so to nanašali razni povodi in zadevne
razmere. Zgodovinsko raziskavanje cerkvenih
praznikov uči, da so bile oblike cerkvenega živ¬
ljenja od nekedaj bistveno ene in iste, da je
tedaj katoliška Cerkev tudi glede svojega bogo¬
častja — jedina.

Praznovanje cerkvenih godov je tudi ne¬
kako zercalo zunanjega cerkvenega življenja.
Cerkvene svečanosti so v nekem pomenu sveta
poezija, v katero kerščansko serce izliva svoja
plemenita čutila. — Obredniški sijaj, ki obdaja
razna cerkvena svetkovanja, podučljiv je tudi z
ozirom na verske in nravne resnice, ker ima v
istih prav za prav svoje korenine. Natančnejše
poznavanje svetih časov in praznikov cerkvenega
leta je tedaj v resnici koristno, mikavno in pod-
učljivo.

Spis. ki ga s tem izročam javnosti, utegne
vzlasti služiti tudi propovednikom, kakor me
uči lastna skušnja. Razni zgodovinski podatki
se dajo prav primerno porabiti prepovedim za
vvode. Iz opazk o stvarni vsebini dotičnega
praznika, in iz njegovega obredniškega popiso¬
vanja pa se da lahko odbrati prepovedim tudi
primerna vodilna misel, ter glavna snov za govor.

Nadejati se smem, da utegne to delo zani¬
mati tudi svetno naše izobraženstvo.

Viri, katere sem rabil pri spisovanju te
knjižice, so: Nickel,  „Die heiligen Zeiten und
Feste“, 6 zv. 1885; F lučk,  „katholische Li- nj
turgik 44 , 3 zv. 1855; Liift,  „Liturgik“, 1844 J ei
V dvomljivih slučajih glede letnic mi je bil od-
ločilen Hergenrother,  „Handbuch der allge- g a
meinen Kirchengeschichte 44 , 2 zv. 1 879. V pomoč Sl
mi je bila tudi cerkvena zgodovina Berca- te
stel-ova, Janežičev  poslovenjeni Schmidov
„zgodovinski katekizem 4 ', duhovno pastirstvo 44
(drugi del) Zupančič-evo, 1885, idr. J(

v<

Kočevje,  v dan sv. Martina 1892. N

p;

K

Pisatelj.

Vvod.

§ I. Kaj je cerkveno leto, in kako se tleli.

Cerkvenemu bogočastju je namen, da človek po
njem razodeva svoje notranje božje češčenje, in pre¬
jema božje milosti. Vse to se ima goditi v gotovem
času, in po določenem redu. Za to so bili bogoslužju
v kerščanski cerkvi že od početka odločeni gotovi
časi in dnevi. Take dneve so imenovali praznike.
Skupnost vseh svetih časov in dnij, ki se obhajajo v
teku vsacega leta, imenujemo cerkveno leto.

V praznike so odbirali take dneve, ob katerih
se nam predočujejo in duhovno ponavljajo poglavitna
dejanja, in imenitnejši dogodki iz odrešilnega življenja
Jezusa Kristusa. Saj cerkev ni nič druzega, nego
vedno v njej živeči in delujoči zgodovinski Kristus.
Njegovo odrešilno delo ima cerkev posameznim ljudem
prila.stovati. To nalogo izveršuje po svoji trojni, od
Kristusa izročeni službi, namreč po preroški, duhov¬
niški in kraljevski. Najpoglavitnejši deli v odrešilnem
življenji Kristusovem pa so: 1. njegov prihod na
svet, ali njegovo včlovečenje; 2. izverši-
tev odrešilnega dela,'t. j. smert in vsta¬
jenje njegovo; 3. dopolnitev odrešilnega
dela, ki se je zgodila sposlanjemsv. Duha.  Ti
trojni dogodki iz življenja Kristusovega nam zajedno
predstavljajo trojno službo njegovo, namreč preroško
duhovniško in kraljevsko; in po teh trojnih dogod-

1

6

kih delimo tudi cerkveno leto na troje, namreč 1. v
dobo božično, 2. dobo velikonočno, in 3
dobo binkoštno.

Vsaka izmed teh treh dob je nekak p raz niški
krog,  ki ima svoje središče, daljno pred-
praznovanje, in daljno p op r azn o v a n j e.
Središča trojnim prazniškim krogom so poglavitni
prazniki Božič, Velikanoč, in Binkošti. Vmesni čas
med temi odličnimi prazniki pa zavzemajo poleg
praznikov Gospodovih še 1. prazniki Marijini, 2. an-
geljov, in 3. svetnikov. Imenitnejši izmed tacih godov
imajo tudi svoje bližnje  predpraznovanje (vigilijo).
in bližnje  popraznovanje (osmino).

Po bolj ali manj slovesnem praznovanji ločimo
praznike v zapovedane, in nezapovedane.
Pervi se obhajajo tudi vnanje in očitno z ljudstvom,
drugi samo notranje ali liturgično, t. j. s posebno
mašo in duhovskimi molitvami.

V naslednji razpravi se bomo pečali na pervo
z zapovedanimi prazniki, razlagovaje njih zgodo¬
vino, notranjo podlago ali pomen  in njih
obredno obhajanje  (svetkovanje). V razlago
bomo privzemali tudi imenitnejše nezapovedane praz¬
nike, zlasti one, ki slovč kot soprazniki.

Glede reda v razpravi se bomo ravnali po ome¬
njeni razdelitvi cerkvenega leta, zasledovaje posamne
godove, kakor se verste v pojedinih dobah cerkve¬
nega leta eden za drugim.

Pervo poglavje.

§ 2. Nedelja.

Praznični dan vsakega, tedna je nedelja, dan
Gospodov. Nedeljo, pervi dan v tednu, obhajali so
že v časih apostoljskih. „Pervi dan po soboti," pri¬
poveduje v tej zadevi dejanje apostolov, „ko smo se
zbrali kruh lomit, govoril jim je Pavel," (20, 7). Isto-
tako se omenja nedeljsko praznovanje v 1. listu do

7

Korinčanov z besedami: „Pervi dan tedna vsakdo

izmed vas doma na stran deni, in prihrani, kar se
mu prav zdi, da se bira ne bo napravljala takrat,
ko pridem.“ (16, 1.) Kristjanje so se tedaj že za
apostoljskih časov ob nedeljah zbirali k službi božji
in ta dan zlagali milodare za reveže. Isto se je go¬
dilo tudi v poapostoljskih časih. To nam spričuje
pismo, ki ga je v tej zadevi poslal cesarski namestnik
v Bitiniji, P linij  mlajši, cesarju Trajanu (98—117).
V tem pismu cesarski namestnik poroča svojemu go¬
spodu, da se kristjanje „določeni  dan shajajo pred
solnčnim vzhodom, Kristusu kot Bogu prepevajo
slavospeve, s prisego se zavezujejo, nikacega zločina
ne storiti, in imajo skupne obede.“ x )  Da je v dolo¬
čenem dnevu misliti nedelja, svedoči sv. Justin
mučenec, verstnik Trajanov, ki v svoji obrambi za¬
govarja kristjane, in v tem oziru naravnost pripo¬
minja: „ Shajamo se v nedeljo,  ker je to pervi dan,
ko je Bog vstvaril svet, in ker je ta dan Jezus Kri¬
stus, naš Zveličar, vstal od smerti.“ 1 2 * ) — 0 nedelji
kot prazničnem dnevu govorita cerkvena učenika
Ter tuli  jan  (2. stol.) in Or i ge n (3. stol.). Tertu-
lijan imenuje našo nedeljo „dan solnca,“ kakor so
poganski Rimljanje nazivali pervi dan v tednu, in so
ga posvečevali svojemu solnčnemu maliku; tudi pri¬
pominja izrečno, da kristjanje „dan solnca" praznu¬
jejo vse drugače, nego solncu v čast. 8 ) — Ignacij
Antiohijski imenuje nedeljo naravnost ,, dan Gospodov. 4 ")
— Ime „dan solnca" za nedeljo ima simboličen
pomen. Sv. Ambrož  piše o tem: „Dan Gospodov

je nam častitljiv in prazničen, ker se ta dan Izve-
ličar, nalili vzhajajočemu solncu, premagavši temo
pekla, sveti v žaru vstajenja. Otroci sveta imenujejo
ta dan „dan solnca" radi tega, ker ga razsvetljuje

1 ) Plin. lib. X. ep. 97.

2 ) Just. apol. I. n. 67.

s ) Apol. e. 16.

4 ) Ign. ad Magnes. c. 9.

8

Kristus, vzhajajoče solnce pravičnosti. 11 x ) Nedelja se
tedaj po vsem kerščanstvu, v vzhodu in zahodu, kot
prazničen dan obhaja že od apostoljskih časov.

. Podlago  svojo ima nedelja v staroveški ju¬
dovski soboti. Bog je bil Judom zapovedal prazno¬
vati soboto v spomin končanega stvarjenja. S hva¬
ležnim sercem so se imeli spominjati sobotni dan
svojega dobrotnega stvarnika, in klanjati se Gospodu
vesoljnega sveta. Tudi kerščanska nedelja nam kliče
to resnico in dolžnost v spomin; a poleg tega nas
še spominja, da je bilo ta dan doveršeno duhovno
stvarjenje — delo našega odrešenja V nedeljo je Go¬
spod vstal od smerti, in poslal sv. Duha. Nedelja
tedaj spominja kristjana na stvarjenje  sveta po
Bogu Očetu, na odrešenje  sveta po Bogu Sinu,
in na posvečenje  sveta po Bogu sv. Duhu. Ta
dan je nekak praznik presvete Trojice, v resnici dan
Gospodov. To je pomen nedelje glede preteklosti.
Gledč sedanjosti in bodočnosti pa ima ta dan misel
duhovnega vstajenja in posvečenja razvijati, ter nad
posameznimi kristjani vresničevati, da se kdaj sni¬
dejo praznovat večno nedeljo v nebesih.

Glede obrednega  praznovanja nedeljskega je
opomniti, da so bili bistveni  njega deli že v apo¬
stoljskih in poapostoljskih časih ravno tisti, kakor
so dandanes. Nedeljo so posvečevali 1. s skupno
službo božjo.  Kako se je veršila nedeljska služba
božja, popisuje nam dovelj jasno sv. mučenec Justin
v naslednjem: „V nedeljo se zbero vsi, ki prebivajo
v mestih ali na deželi, na enem kraji. Tukaj se pre¬
birajo spomina vredna dejanja apostolov, ali pisma
prerokov, po previdnosti manj ali dalj časa. Ko bralec
jenja, začne predstojnik (navadno škof sam) govoriti,
dajati veličastne nauke, in spodbujati k posnemanju.
Potem vsi vstanemo in molimo. Na to se daruje
kruh, vino in voda; prednik moli in se zahvaljuje,
kar je moč, ljudstvo pa odgovarja: Amen. Vsakemu,

‘) Ambr. Opp. tom. III. serm. 61.

9

ki je navzoč, poda se od posvečenega ; tistim pa,
ki niso zraven, pošlje se po dijakonih. Premožni pri¬
našajo po volji darov, in kar se nabere, da se shra¬
niti predniku, ki s tem, kar se dobi, postrežuje ubogim
in vdovam, bolnikom in nesrečnim, jetnikom, tujcem
in gostom." ') Po tem zgodovinskem spričevanji je v
pervih kerščanskih časih nedeljska služba božja ob¬
segala daritev sv. maše, razlaganje verskih resnic
ali propoved, molitve, in nabiranje milodarov. To je
bistvena vsebina tudi sedanjemu nedeljskemu bogo¬
služju. — Pozneje se je skerbelo celo s kazenskimi
postavami, da se ni zanemarjala služba božja. Kedor
bi šel iz cerkve med propovedjo (pridigo), ali pred
koncem sv. maše, zapadel je po določilih več cer¬
kvenih zborov kazni, najpervo duhovni, pozneje tudi
denarni. Taka določila so sklenili cerkveni zbori
Elvirski  (305), Sardiški  (343), Trulanski
(692), in več druzih, zlasti v 7. stoletju na Franco¬
skem. — Štefan,  kralj Ogerski, dal je ukaz, da se
ima do golega ostriči, kedor bi ob nedeljah iz zani-
karnosti opuščal službo božjo.

Pervi kristjanje so začeli nedeljo posvečevati
že prejšnji večer, vdeleževaje se vigilijskega
praznovanja, ki je obstajalo iz psalmov, svetih pesmi
in molitev, in večkrat terpelo od polnoči do ju¬
tranje zore.

Več stoletij je kristjane vezala dolžnost, biti
pri župnijski sv. maši. Še le v 13. stoletju je bilo
dovoljeno, v ta namen, da se spolni nedeljska dolž¬
nost, slušati tudi drugo, privatno mašo.

Nadaljni bistveni del nedeljskega bogoslužja je
bila 2. zapoved, zderžati se posvetnih in
hlapčevskih  d61. Niso pa bila prepovedana taka
dela, ako jih je zahtevala sila, ljubezen, ali očitna
korist. Stroge ukaze gledč težkih telesnih dela so
izdali razni cerkveni zbori. Zbor Laodicejski  (4.
stol.) govori: „Kristjanje ne smejo biti ob sobotah

‘) Apol. I.

2

10

brez dela, temuč naj delajo. Ob nedeljah pa naj se
zderže dela, kolikor mogoče.“ Enako prepoved je
izdal III. cerkveni zbor: Orleanski, II. Makonsk
(6. stol.), Arlski  (813) in drugi. Enake postave so
dajali cesarji Konstantin  Veliki, Valentinijan
mlajši, Valentinijan  stareji, Honorij in Teo¬
dozij.  Prepovedane so bile tudi sodnijske obravnave
in pravde. Cesar G racij  a n je prepovedal ob nede¬
ljah tudi gledališke igre. Zanimiva je v tej zadevi
postava cesarja Teodozija  mlajšega, 1 ) ki je pre¬
poved gledč gledaliških iger raztegnil tudi na jude .
in pogane. Prepovedi gledč posvetnih razveseljevanj
ob nedeljah so imele v obilni meri svoj vzrok v tem,
ker so hoteli kristjane po njih odvračevati od slabih
izgledov, ki so jim jih v tej zadevi dajali j udje in
pogani.  Judje n. pr. so ob svojih sobotah počenjali
razne nečimurnosti in razuzdanosti. Zanimivo je v
tej zadevi svarilo, ki ga daje sv. Avguštin;  piše
namreč: „Zapoveduje se ti, da soboto 2 ) praznuj du¬
hovno, ne s telesnim počitkom, kakor judje. Kajti ti
se vdajajo norčijam in nezmernemu življenju. Jud bi
storil boljše, ko bi na svoji njivi delal kaj koristnega,
nego da igra puntarja v gledišči. In žene bi storile
boljše, ko bi v soboto predle volno, nego da ves dan
o prazniku nove lune plešejo.“ 8 ) V enakem smislu
svarijo kristjane tudi Prudencij, Rufin, Kri¬
zo  s t o m idr.

Ako je pa cerkev z ene strani ob nedeljah za-
branjevala nasladnosti in razuzdanosti, vendar s tem
poštenega vedrila in veselega počitnikovanja ni pre¬
povedovala. Dokaz temu je prepoved 4. zbora v Kar-
tagi,  s katero je bilo kristjanom prepovedano, ob
nedeljah postiti se. To prepoved je ponovilo več
druzih cerkvenih zborov, zasmehovaje s tem nauke
krivovercev: Manihejcev, Priscilijanistov idr. Sv. Epi-

‘) Cod. Theod. Lib. XV. de spectaculis. Tit. V. leg. II. in V*

2 ) V pervih stoletjih so kristjanje poleg nedelje čestokrat
praznovali tudi soboto.

s ) Aug. de decem chordis. C. 3. tom. IX. p. 269.

11

fanij celo piše: „Pravi ascetje se ne postijo nobeno
nedeljo, tudi v postnem času ne, ker to nasprotuje
navadi katoliške Cerkve. 11  *) Vzrok temu je, kakor
omenja Kasijan in uče apostoljska določila,
spoštovanje do vstajenja Kristusovega, ki se nam ga
je spominjati z veseljem, ne pa z žalostjo.

Za to se 3) tudi Cerkev ob nedeljah ogerne v
veselo-pra znično oblačilo.  Sveti prostor se
očedi, oltarji ozaljšajo in obilno razsvetlč. Mašno
oblačilo je krasnejše, in petje slovesnejše. Verniki
prihajajo k službi božji v prazničnih oblačilih V tej
zadevi piše Leon Veliki:  „Če je spodobno in ne¬
kaka dolžnost, da o prazniku hodimo v lepši obleki,
ter z obleko telesno razodevamo vedrost duha; ako
cerkev skerbno in kolikor moč lepo okinčamo: ali
se ne spodobi, da kerščanska duša, ki je živi tem¬
pelj božji, svojo podobo okinča in vdeleževaje se
skrivnosti svojega odrešenja na vso moč skerbi za
to, da je ne onečeduje nikak madež krivičnosti, ni-
kaka guba neodkritoserčnosti? 11 a )

Nedelja ima razun dopoldanje tudi p o p o 1-
danjo  očitno službo božjo. Ta obsega večernice,
ali druge molitve pred izpostavljenim pre¬
svetim Rešnjim Telesom  Večernice so del
urinih molitev (brevirja), katerih se je do 5. stoletja
vdeleževalo tudi ljudstvo, in to vsaj ob nedeljah in
praznikih. Vdeležba pri jutranjicah in hvalnicah je
že davno minula, a ona pri večernicah se je ohra¬
nila do dandanes. — Pobožnosti pred izpostavljenim
presv. Rešnjim Telesom izhajajo iz 13. stoletja, ko
so začeli s posebnim praznikom obhajati Telovo
(praznik presv. R. Telesa)

Da so imeli pervi kristjanje navado ob nede¬
ljah prejemati svete zakramente, zlasti presveto ob¬
hajilo, povč nam že povedano pismo Justinovo. Sicer
je pa nedelji že po njeni ideji namen, posredovati in

') Exposit. fid. 6. 22.

2 ) Leon. serm. 41 tom. ed. I. Baller.

12

vresničevati duhovno vstajenje in posvečenje v ker-
ščanski družbi. To se godi v obilni meri ravno po
delitvi zakramentov sv. pokore in sv. R Telesa.

Drugo poglavje

Božična doba.

§. 3. Advent.

1) Dalnje predpraznovanje božičnega praznika je
advent, čas štirih tednov pred Božičem. Sledove ad¬
ventnega praznovanja nahajamo že v 4. in 5. stoletju,
ker ga omenja cerkveni zbor v Saragosi  1. 380.
Prav gotovo pa se je advent cerkveno praznoval v
5. in 6. stoletju. Cerkveni zbor Mako  n ski  je 1. 581.
(c. 9.) ukazal, da se ima adventni čas obhajati od
dne sv. Martina do Božiča, in sicer s tremi postnimi
dnevi v tednu, in z mašami po redu štiridesetdan-
skega posta. L. 462 pa je bil ta postni čas postavil
v svoji škofiji nadškof Perpetuj  iz Turona. Ad¬
ventni čas je bil na Francoskem, kjer so ga imeno¬
vali „Martinov post“, daljši od sedanjega. :—■ V 6. stol
letju so sprejeli ta postni čas v Rimu, in od todi se
je to praznovanje razširilo kmalo po druzih cerkvah
italijanskih, angleških in španjskih.

Papež Nikolaj  I. (9. stol.) v pismu do bolgar¬
skega kralja Bo go risa,  kerščenega Mihajla,  na¬
vaja med postnimi časi, ki so v rimski cerkvi v na¬
vadi, tudi štiridesetdanski  post pred Božičem.
To nam spričuje, da je se ob času tega papeža terpel
adventni čas štirideset dni.

V mestu Seligstadt pri Mogunciji je zboroval
1. 1022 cerkveni zbor, ki je zapovedal, da naj se
verniki postijo 14 d ni'p red Božičem.  Kedor ne
bi se kaki dan postil, mora isti dan preživiti reveža. x )

Iz zahodnje cerkve je prešlo to praznovanje v
8. stoletju v iztočno, kjer se obhaja še dandanes po
šest tednov. Že navedeni zgodovinski podatki nam

‘) Bercastfel, cerkv. zgod. zvez. 10. str. 102.

13

jasno pričajo, da se advent v kerščanstvu obhaja že
od starodavnosti, da-si ni terpel po vseh cerkvah
enako dolgo.

2) Advent (prihod) nam predstavlja dobo štirih
tisoč lšt, ki je pretekla do prihoda Odrešenikovega.
človeštvo se je imelo na ta prihod dostojno pripra¬
viti. V ta namen si je bil Bog izvolil v starem veku
ljudstvo izraelsko in je skerbel, da se je upanje in
kopernenje po Odrešeniku z raznimi naredbami zbu-
jevalo, vterjevalo, in razširjalo sredi splošnega ne-
verstva. Klic prerokov: „Vi oblaki ga rosite, in ti
zemlja nam ga daj!“ odmeval je ne le med judi,
ampak tudi med nejeverniki. Vse je hrepenelo po
zgodovinskem  prihodu Odrešeniko vem. Čas štirih
tisoč let pred Kristusom je bil čas hrepenenja.

Tudi Cerkev hoče v adventnem času v vernih
sercih zbujevati in krepčati hrepenenje po d uho v n e m
prihodu Odrešenikovem, da se Odrešenik rodi v njih
sercih, jih prešine s svojim duhom, očisti grehov in
posveti. Tudi adventni čas je čas hrepenenja.

Da se pa Kristus v sercih vernikov v resnici
rodi, ni zadosti po tem le hrepeneti, ampak treba v
ta namen dostojno pripraviti se, odstraniti zaderžke

— s spokornim duhom. „Jeruzalem, Jeruzalem! po-
verni se k Gospodu, svojemu Bogu!“ — ta klic se je
razlegal v raznih načinih skozi štiritisoč 16t mej člo¬
veštvom, da sprejme Odrešenika dovolj pripravljeno.

— „Poverni se k Bogu,“ „delaj pokoro!“ ta glas
doni v cerkvi tudi adventni čas vernikom na uho in
v serce, da se vredne store duhovnega rojstva Kri¬
stusovega, da se v njih Kristus v resnici porodi s
svojimi posvečevalnimi milostmi. Adventni čas je
tedaj tudi čas — pokore.

3) Obredno  praznovanje adventnega časa se
popolnem vjema z njegovim pomenom ter izražuje
hrepenenje in spokornost.  Hrepenenje po du¬
hovnem rojstvu Kristusovem se razodeva z zorno
mašo,  ki se opravlja pred solnčnim vzhodom. Ta
maša se splošno imenuje „Rorate“ = rosite, ker se

14

vvodna molitev v mašnem obrazcu „DeBeata“, s to
besedo pričenja.

Pred solnčnim vzhodom se bero z o r n i c e v
znamenje, da je pred Kristusom tema nejevere in
zmot pokrivala svet. Cerkve, vzlasti oltarji Marijini,
se bogato razsvetli, in se s tem naznanja, da je
Kristus s svojimi nauki in milostmi svet razsvetlil,
temo nevednosti in zmot pregnal.

Spokornostni značaj  adventnega časa se
razodeva po cerkvenih šegah in zapovedih. Dnevne
maše se bero v mašni opravi višnjeve, spokorne
barve; „gloria in excelsis Deo“ in „ite missa est“
pri taki maši izostane; berila, mašne in urne molitve
opominjajo na, spokorjenje. Včasih so tudi v adventu
podobe svetnikov zakrivali, kakor se to godi' v post¬
nem času od tihe nedelje naprej, vsaj v nekaterih
krajih; tudi orgije so semtertje umolknile.

L. 506 je cerkveni zbor Agatoniški vernikom
strogo zapovedal, da imajo tudi božični čas preje¬
mati zakrament presv. Rešnjega Telesa. To se godi
dandanes prostovoljno.

Srede in petki  v adventu so zapovedani
postni dnevi. Po pismu papeža Klemena XIV z dne
22. junija 1771 imajo ti adventni posti namestovati
tudi iste vigiljske  poste, kateri so odpadli vsled
nekaterih po imenovanem papežu odpravljenih praz¬
nikov.

V adventu prepoveduje Cerkev tudi ženitovanja
in druga očitna razveseljevanja, ki nasprotujejo res¬
nemu in spokornemu duhu tega časa.

§. 4. Brezmadežno spočetje Marije Device, varhinje av¬
strijskega cesarstva.

Istočna cerkev je praznovala ta praznik veliko
prej, kakor večerna; nahajamo ga ondi že v 5. sto¬
letju. To spričuje pismo svetega Saba  (f 531), ki ta
praznik z imenom „spočetje sv. Ane“ stavlja na 9.
dan decembra. Omenja ga tudi Andrej Krečan-

15

s k i (7. stol) J ur i j N i kom e d ij ski (9 stol) idr.
Pozna ga nadalje gerški menologij (zapisnik sv. praz¬
nikov) iz leta 984, in sicer pod imenom »spočetje
sv. Ane“ v dan 9. decembra.

V večerni cerkvi nahajamo perve sledove tega
praznika v 7. stoletju, in sicer na Španjskem, kjer
ga je vstanovil lldefonz,  škof Toletanski. V 11.
stoletju so ga obhajali na Angleškem po prizadevanji
An z el m a, nadškofa Kanterburškega. Na cerkvenem
zboru v Londonu  1. 1328 so se škofje, sklicevaje
se na Anzelma, izjavili: »Sklenemo in zapovedujemo,
da se praznik spočetja obhaja zanaprej slovesno in
svečano po vseh cerkvah pokrajine Kanterburške.')
Iz Angleškega se je ta praznik razširil po Franco¬
skem. V 13. stoletju je bil, če tudi ne še zapovedan,
vendar povsodi v navadi. Papež Klemen  XI ga je
z ukazom dne 6. decembra 1708 povzdignil za vso
katoliško Cerkev v zapovedan praznik. Papež Gre¬
gor  XVI, je naprošen po francoskih škofih dovolil
v lavretanskih litanijah pristavek: »Kraljica brez

madeža izvirnega greha spočeta,“ in je to poimeno¬
vanje prešlo tudi na praznik. Spočetje se obhaja v
dan 8. decembra, ker je bil starejšemu prazniku Ma¬
rijinega rojstva že prej odločen dan 8. septembra.

Iz navedenih podatkov se razvida, da se je
praznik Marijinega spočetja že v starodavnosti ob¬
hajal. in bil naposled povišan v versto zapovedanih
praznikov. Pomen  tega praznika pove že ime nje¬
govo. O tem piše učeni Bell  ar  mi  n:  »Podlaga temu
prazniku je . . . spočetje bodoče Matere Božje. Spomin
na spočetje Matere Božje prinaša svetu posebno ve¬
selje. Takrat namreč smo prejeli pervo gotovo po¬
roštvo odrešenja, vzlasti ker Marija ni bila brezču-
dežno spočeta v materi nerodovitnej.“ — Papež Pij IX
je prazniku Marijinega spočetja dodal nov sijaj, ko
je dne 8. decembra 1854 v navzočnosti več kot 200
veselo priterjujočih škofov iz vseh delov sveta za

') Cone. Lonci. Harduin tom. VII. col. 1539.

16

versko resnico proglasil nauk, da je bila Marija od
pervega trenotka svojega spočetja obvarovana izvir¬
nega greha.

Glede obrednega  praznovanja je opomniti,
da je god brezmadežnega Marijinega spočetja praznik
I. verste, da se obhaja z osmino že po naredbi pa¬
peža Klemena  IX (17. stol.), in v Avstriji tudi s
postno vigilijo.

§. 5. Rojstvo Gospodovo ali Božič. ’)

Kakor jutranja zora naznanjuje beli dan, napo¬
veduje sv. adventni čas vzhajanje nebeškega Solnca,
rojstvo božjega Odrešenika. Za velikonočnim in bin-
koštnim je ta praznik naj slavnejši izmed praznikov
Gospodovih. Kedaj so ga začeli obhajati najpervo,
zgodovina ne povč. Pričetek svoj ima v zatočni Cerkvi,
ki ga je v pervih treh stoletjih obhajala skupno z
Razglašenjem Gospodovim, dne 6, januvarija, Janez
Kasijan  (4. stol.) piše odločno in jasno, da ob nje¬
govem času so vse egiptovske pokrajine pod imenom
Razglašenje umevale ne le praznik rojstva,  ampak
tudi k e r s t a Kristusovega. 2 )

Iz nekega govora Pavla  iz Emize pa izvemo,
da so kristjanje v Egiptu že pred splošnim cerkvenim
zborom Efeškim (431) prestavili dan rojstva Gospo¬
dovega na dan 25. decembra. Ne veliko poprej so
sprejele tudi cerkve v Antiohiji in Siriji od zatočne
cerkve običaj, praznovati dan 25. decembra. Sv. Kri¬
zo  sto  m pravi v tej zadevi: „Ni še deset 16t, kar

smo izvedeli za ta dan. V začetku je bil znan onim
v zatoku, in nedavno so soznanili nas ž njim . ..
Najpreje so vedeli zanj prebivalci Rimski, kajti dolgo
ga že praznujejo vsled starega izročila s ) Leta 340

‘) Izraz Božič — mali bog. namreč solnčni. ob zimskem,
naj krajšem dnevu okoli tega praznika, — izvira iz slovanskega
poganstva. Z ozirom na detinstvo Odrešenikovo, mali Bog, se to
ime rabi v kerščanskem smislu

») Cass. coli. X c. 2.

s) Kriz. hom. 31. de natali Christi.

17

bil je ta praznik po izgledu rimske Cerkve kot po¬
seben praznik že povsodi v navadi. 1 )

Da je rimska Cerkev rojstvo Gospovdoo gotovo
obhajala že v 3. stoletju, dokazuje dogodek, ki ga
pripovedujeta Nicefor in Bellarmin.  Ob času
preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom
(284—305) se je bila velika množica kristjanov zbrala
v neki cerkvi, da bi praznovali praznik rojstva
Gospodovega.  Zdajci jim so vrata zaperli, cerkev
zažgali, in vsi, ki so bili notri, so zgoreli.

Ta praznik pozna pismo Izidorja,  škofa Se-
vilskega (7. stol.), tudi pismo papeža Nikolaja I. do
Bogorisa (9. stol.). O njem govori zbor v Selingstadt-u
1. 1022, zbor Tuluški  1. 1229, idr.

Nekdaj so imeli posamezni škofje pravico, za
svoje škofije v soglasju s svojo duhovščino, in oziraje
se na opravičene želje svojih vernikov, postavljati
praznike. Taki prazniki so se pa kmalu razširili v
sosednje okraje. Na ta način je bilo število praznikov
vzlasti od 14.—17. stoletja zelo narastlo. Iz raznih
važnih vzrokov je papež Urban  VIII. število praz¬
nikov skerčil. Med prazniki pa, ki so imeli ostati,
imenuje v znanem svojem pismu z dne 13. septembra
1642 poleg druzih tudi „rojstvo Gospodovo . 11

Vsled starodavnega izročila se Božič obhaja v
dan 25. decembra po vsem kerščanstvu.

Pomen božičnega praznika je razviden iz imena
njegovega: „Rojstvo Gospodovo . 11  Sv. Krizostom
imenuje ta praznik vir drugim praznikom, saj brez
rojstva Kristusovega ne bi imeli ne Razglašenja, ne
Velike noči, ne Binkošti. V širjem pomenu razloču¬
jemo trojno rojstvo Gospodovo: Časno,  iz Marije
Device; večno,  iz Boga Očeta; duhovno,  v sercih
vernikov po njegovih milostih. Spomin na to trojno
rojstvo je podlaga božičnemu prazniku; ni toraj čudo,
da se odlikuje tudi po slovesnem obredu.

') HergenriHher, cerkv. zgod. I. p. 412,

18

Višji prazniki cerkvenega leta se obhajajo z P

osmino, da se misel praznikova krepkejše razvija in M

vresničnje. Božični praznik ima nekako dve osmini, v

eno prej, eno slej. Že v dan 17. decembra ima se li

namreč božičnemu godu umakniti vsaka druga osmina. ti

Deli urinih molitev se že od tega dne ozirajo na
Božič. Preddan (24. decembra) je postna vigilija, ki d
je imela že v najstarejših časih odličfen obred. E

Tudi nekateri drugi višji prazniki se odlikujejo £
po nekakem pripravljavnem svetkovanju v dan pred r
godom. Take dneve imenujemo dneve bedenja. Bili i
so v navadi že perve kerščanske čase, Verniki so I
hoteli nekako posnemati izgled Kristusov, ki je cele
noči prečul v molitvi. Za to so se zbirali pred ime- i
nitnejšimi godovi v cerkvi k ponočni službi božji. g
Tu so opravljali skupne molitve, prepevali psalme in
druge svete pesni, in poslušali razlaganje besede
božje. Ponočne službe božje se je vdeleževala namreč
tudi duhovščina. j

Pozneje so se med take ponočne pobožnosti
vrinile razne nedostojnosti in zlorabe. Za to je Cerkev

— v nekaterih krajih prej, v drugih poznej — taka
ponočna bogoslužna shajališča odpravila, bogoslužje
pa preložila na preddan praznikov. Božični praznik
pa je v tej zadevi izjema; ponočna služba božja se
mu je ohranila do današnjega dne.

V naši škofiji je sploh navada, da se duhovni
zbero ob enajsti uri po noči v cerkvi, opravljat dnev¬
nice. O polnoči se obhaja služba s slovesno sv. mašo

— polnočnico.  Cerkev je pri tej priliki obilno
razsvitljena, naznanjajoč, da betlehemske pastirje, ki
so čuli pri svojih čedah, je to noč bila obsijala nebeška
svetloba. Polnočnica se imenuje tudi angeljska
maša,  ker evangeljski odlomek pripoveduje, da je
angelj pastirjem naznanil rojstvo Kristusovo. — Druga
sv. maša se verši ob jutranji zori, ob času, ko so
pastirji prišli k jaslicam. Imenuje se zornica, ali
pastirska  maša. — Pri belem dnevu se opravi
tretja sv. maša — velika, ali slovesna maša.

19

Pri pervi sv. maši se praznuje rojstvo Jezusovo iz
Marije Device; pri drugi  rojstvo Jezusovo v sercih
vernikov, ki naj tudi s pastirji vred Odrešenika mo¬
lijo ; pri tretji  rojstvo Jezusovo iz Boga Očeta, kakor
to naznanjata mašni list in evangelij.

Perva sv. maša je nadalje nekako hvalivna
daritev, s katero se Bogu daje zahvala, da se je
Edinorojeni včlovečil; draga je prosivna  daritev,
po kateri prosimo Boga, da bi se vdeležili duhovnega
rojstva Kristusovega; tretja pa je častivna  daritev,
po kateri Kristusa molimo in slavimo kot pravega
Boga.

Navada, da duhoven daruje o božičnem praz¬
niku tri ss. maše, je zelo stara; pozna jo že Gre¬
gorij  Veliki kot silno staro. Vendar niso zapovedane
ravno vse tri ss. maše.

Sveto veselje, ki veje iz veličastnega obreda
božičnega praznika, razodeva se tudi v družinskem
življenju kristjanov. Skrivnostni, ljubeznjivi dogodki,
ki so se veršili božično noč pri sveti družini v
betlehemskem hlevu, izbujajo živ odmev tudi v ker-
ščanskih hišah. Tu se namreč postavljajo božične
jaslice, božična drevesa,  in dele božična
darila. Sv. Frančišek  Asiški v 13. stoletju je
pervi predstavljal rojstvo Jezusovo v zgodovinskih
podobah. Postavil je namreč nedaleč od svojega sa¬
mostana v nekem gozdiču hlev, in v njem oltar, ki
so ga obdajale podobe božjega Deteta, Marije, sv. Jo¬
žefa, angelov in pastirjev s čedami. Sveti večer o
polnoči se je podal tje s svojimi duhovni in z ljud¬
stvom, kjer so pri krasni razsvetljavi svetega veselja
ginjeni obhajali službo božjo. Sv. Frančišk je pridi-
goval o ubožnosti božjega Deteta. Ljudstvo je začelo
to misel posnemati, ter po hišah zgodovinski vpo-
dobljevati rojstvo Odrešenikovo. Tudi volu in osličku
so odkazali prostor v hlevu. To spominja na očitanje
Izaijevo: „Vol pozna svojega gospoda, in osel jasli
svojega gospodarja, Izrael pa ga ne pozna." (Iz. 1, 3.)
Ta običaj se je pozneje vvedel po širokem svetu.

3*

20

Drugodi postavljajo sveti večer božično drevo,
ki ga z okraski ovenčajo, z lučicami razsvetle, in z
darili oblože. Drevo pomeni Kristusa, ter spominja
na drevo življenja v raju; darila pa poočitujejo dra¬
gocene milosti, ki nam so došle po rojstvu Njegovem.

Semtertje se po hišah zažiga dišeče kadilo v
opomin, naj bi Kristus našel v sercih hišne družine
prijetno stanovanje; kropljenje z blagoslovljeno vodo
je pa prošnja, naj bi Kristus, vir vseh blagrov, razlil
svoj blagoslov čez nas in naše imetje.

§. 6. Osmina rojstva Gospodovega.

V osmino božičnega praznika spadajo najprej
trije godovi, namreč, god sv. Štefana  (20. de¬
cembra), sv. Janeza Evang.  (27. decembra), in
nedolžnih otročičev  (28. decembra). Vsi ti trije
godovi so bili nekdaj zapovedani prazniki. Dandanes
je le še god sv. Štefana zapovedan praznik.

1.) Praznik sv. Štefana ima podlago svojo ne-
posrednje v sv. pismu, in mora že zavoljo tega pri¬
četek svoj imeti v starodavnosti. Najberže se je
praznik pervega mučenca najpervo začel obhajati v
cerkvi Jeruzalemski, in se je od todi razširil po za¬
toku. V tej slutnji nas poterjujejo apostoljska
določila,  ki ta praznik omenjajo. V zatočni cerkvi
postavili so ta praznik po tem, ko so našli ostanke
sv. mučenca, kar se je zgodilo po splošnjem menenju
1. 415. Tu ga najdemo najprej v Ankoni.  — Cer¬
kvene listine iz 8. in 9. stoletja navajajo ta god kot
zapovedani praznik. O njem govori že zgoraj ome¬
njeno pismo Nikolaja I, in istotako pismo Urbana
VIII. Kaj je pomen  godil sv. Štefana?

Sv. Štefan je bil eden izmed sedmerih aijakonov,
katere so bili apostoli izvolili, da oskerbljujejo uboge,
kerščujejo, in oznanujejo besedo božjo. Sv. Štefan
je goreče oznanjeval Kristusa kot obljubljenega Od-
šenika v Jeruzalemu. Judovski pismouki so mu ugo¬
varjali. Druhal, po njih nahujskana, zgrabi Štefana,
vleče ga zunaj mesta, in ga tam kamena. (Dej. ap.

21

7, 1. id.). Pervi je prelil kri za Kristusa; za to ga
cerkev časti kot pervega. mučenca.

Zvezo tega godu z božičnim praznikom lepo
opisuje sv. Gregor  iz Nise z besedami: »Glejte pre¬
ljubi, obhajamo praznik za praznikom. Včeraj nam
je dušo napolnjeval Gospod sveta, danes se pečamo
z naslednikom Gospodovim: Kako tu? Kristus  je
za nas oblekel človeka; Štefan  je oblekel človeka
za Kristusa. Kristus je zaradi človeka stopil na zemljo;
Štefan je isto zapustil zavoljo Kristusa.“

„ Sv. Bernard  pa se javi v tej zadevi: „Sv.
Stefan je bil mučenec po volji in po dejanju,  sv.
Janez samo po volji,  in nedolžni otročiči samo po
dej anj u.

Obreda  posebnega ta praznik nima, razun, da
se mašnim molitvam prideva v spomin odpravljenih
praznikov mučencev »Commemoratio omnium ss.
Martyrum “

2.) God sv. Janeza  Evang. (27. decembra) na¬
vajajo že najstarejši obredniki rimske cerkve, t. j.
obrednik (zakramentarij) Leonov, Gelazijev  (5.
stol.) in Gregorijev  (6. stol.). Prazniki apostolov
imajo sploh veliko starost. Perve razširjevalce sv.
vere je cerkev tudi najprej začela častiti.

V bližino božičnega praznika so postavili ta
god, ker je bil sv. Janez učenec ljubezni, kateremu
je Kristus na križi izročil v skerb mater svojo, Ma¬
rijo; ker v svojem evangeliju pred vsem dokazuje,
da Kristus je pravi Bog; ker je bil pripravljen dati
za Kristusa svoje življenje.

V dan sv. Janeza se po Nemškem in tudi po
naših slovenskih krajih blagoslavlja vino. Povod temu
običaju je dala pobožna povest, da je krivoverec
Aristodem  ponudil sv. Janezu otrovano pijačo,
češ, da hoče postati kristjan, ako jo ta izpije brez
škode. Sv. Janez zaznamva ponudeno posodo z zna¬
menjem sv. križa, strup prežene, in izpije pijačo brez
škode. Radi tega je začela kerščanska pobožnost

22

ski

sv. Janezu pripisovati varstvo gledč vinstva. Pitje jan
„šentjanževca“ je s tem v zvezi. v

3.) Tudi praznik nedolžnih otročičev 1 )  usr
zajema svojo vsebino neposrednje iz sv. pisma, ter Po
spada že po svoji zgodovinski podlagi v obližje bo- nar
žičnega praznika. Iztočna cerkev ga šteje med svoje so
najstarejše praznike. Omenjata ga že Origen in p ra
Gregor  iz Nise. V zatočni cerkvi ga tudi že pozna Tu<

obrednik Leonov (5. stol.). nor

Nedolžni otročiči so bili žertva grozovitosti škc
kralja Heroda, in sv. cerkev se jih spominja kot v c
cvetlic mučencev.  1 ,

Cerkveni obred  tega dne razodeva žalost. Pri in '
sv. maši, ki se bere v obleki višnjeve barve, opusti se raz
„Gloria,“ Alleluja, in „Ite, missa est.“ Sv. cerkev ža- zbc
luje s plakajočimi materami betlehemskih otrok. Žalni vec
obred ima svoj vzrok tudi v tem, ker umorjeni VII

otroci še niso mogli priti naravnost pred obličje
božje, ampak je bilo to mogoče še le v dan vstajenja goc
Kristusovega. Zaradi tega tudi odpade žalni obred, stv
ako zadene god nedolžnih otročičev v nedeljo — v Ta
dan vstajenja Kristusovega. Ob

„Tepežkovanje,“ s katerim v ta dan otroci pro-
sijo po hišah darov, spominja na kruto moritev v reg
Betlehemu; darila pa imajo pomen božičnih daril p 0

sploh. (El

§. 7. Obrezovanje Gospodovo, ali novo leto. ] et

Kedo je novo leto pervi povzdignil v praznik, boi
ne da se določiti. Praznovanje tega dne pa pozna že
obrednik Gregorijev  (6. stol.), v katerem se ta
god imenuje „Osmina Gospodova, 11  in „Obrezovanje
Gospodovo. 11  Po nekem govoru, ki ga je imel v ta
dan Zenon,  škof v Veroni, sodi se, da se je naš na ;
praznik pričel v 4. stoletju. — Na Francoskem na- ve ;
hajamo ta praznik v 6. stoletju; drugi cerkveni zbor ™1
v Turonu  (1. 567) govori o tem: „Da bi se pogan- A ‘ l

<) V škofjeloškem okraju pravijo temu godu „Pametva.“

23

ski običaji zaterli, ukazali so naši očetje, pervega
t) e  januvarja opravljati posebne prošinjske pobožnosti,
v cerkvah pevati psalme, in ob osmi uri obhajati
' 1 ) usmiljenemu Bogu v čast mašo o Obrezovanju." 1 )
;er Po tej izjavi je bil takrat našemu prazniku tudi
>o- namen, spodriniti pogansko praznoverstvo. Rimljanje
d e  so namreč dan 1. januvarija z raznimi razuzdanostmi
iu praznovali v čast svojemu bogu (maliku) Janu.
na Tudi kristjanje so se vdeleževali poganskih naslad-
nosti. Da bi jih od tega odvračevali, zaukazovali so
sti škofje, n. pr. Ambrož, Avguštin,  Kr  iz  o st  o m,
: °t v dan 1. januvarja post in spokorne obhode. Dan
1. januvarja je bil tedaj v starih časih dan pokore
dri in posta. Kot postni  dan  navaja ta dan tudi še
se razprava Izidorja  Seviljskega (7. stol.); cerkveni
ža ; zbor Tuluški  1. 1229 pa pozna, ta dan kot zapo¬
lni vedani praznik, ki ga prideržuje tudi pismo Urbana
®i VIII z leta 1642.

čj e  Svetopisemska podlaga temu prazniku je do-

^ja godek, da je bilo Dete božje osmi dan po svojem roj-
ed, stvu po judovski šegi obrezano in Jezus imenovano.
v  Ta dan je bil takorekoč kerstni dan Zveličarjev.
Obrezovanje Zveličarjevo je zajedno vernikom opomin,
r0 " da začnejo novo leto na duhu obrezani, t. j., da sta-
Y  rega človeka slečejo, ter oblečejo novega, vstvarjenega
iril po podobi božji, v pravičnosti in pravi svetosti.
(Efež. 4, 22, 24.)

V zahvalo za vse dobrote, prejete v starem
letu, konča se isto 31. decembra s popoldansko službo
iik, božjo in zahvalno pesmijo.

§. 8. Razglašenje Gospodovo ali praznik svetih treh
uje Kral i ev -

ta 1. Praznik „Razglašenje Gospodovo" spada med

laš na jstarejše in najodličnejše cerkvene praznike, in je
aa . veljal v začetku kot skupen  praznik v spomin
x>r ro istvu in razglašenju Gospodovemu. Že Klemen
an . Aleksandrijski (2. stol.) govori o njem. V 4. stoletju

, ') Cone. Tur. II. c. 17. Harduin.

24

se je sploh razširil, ter dobil današnji pomen. Do
tistih dob je namreč iztočna cerkev, zlasti Aleksan¬
drijska in Antiohijska, 6. januvarija  praznovala
tudi rojstvo  Gospodovo. Ta spomin je bil v zvezi
z več druzimi poglavitna podlaga prazniku 6. janu¬
varija, ki so ga imenovali ..Razglašenje," „Bogorazgla-
šenje,“ „hiša razglašenja,“ ali tudi „dan luči.“ Ko
pa je v 4. stoletju iztočna cerkev sprejela od zatočne
praznik „rojstva Gospodovega" kot poseben praznik,
ter ga začela po izgledu zatočne cerkve obhajati v
dan 25. decembra, dobil je praznik 6. januvarija
pomen današnjega praznika ss. treh Kraljev. Odslej
so imenovali Božič tudi „Rojstvo pervo," ali „Raz-
glašenje pervo," in praznik ss. „treh Kraljev," „Roj¬
stvo drugo," ali „Razglašenje drugo."

Ta praznik poznajo najstarejši obredniki, in vsi
poznejši viri kerščanskega bogočastja. Častitljiv je
po svoji visoki starosti, in nič manj po svojem no¬
tranjem pomenu.

2. Zgodovinska podlaga so mu namreč oni do¬
godki iz življenja Jezusovega, iz katerih odsvita nje¬
gova božja natora. Ti dogodki so bili: 1.) Kerst nje¬
gov v Jordanu. Pri tej priliki se je čul glas z neba:
Ta je moj ljubeznjivi Sin, nad katerim imam svoje
dopadanje. ' 2.) Prikazanje zvezde, ki je privodila tri
modre v Betlehem. 3.) Pervi čudež, ki ga je storil
Jezus v Kani v Galileji. 4.) Nasitenje peterih tisoč mož
v puščavi. 1 )

Tu naj sledi nekoliko zgodovinskih opazk o
treh Modrih ali treh Kraljih, po katerih ima ime naš
praznik.

Trije Modri (Magi) so bili najberže kaldejski višji
duhovniki, učeni prirodoslovci, kakor jih predstavljajo
najstarejši spomeniki. 3 ) Člani duhovniškega stanu so
imeli v jutrovih kraljestvih sploh vzvišeno stopinjo;
bili so kraljem pervi svetovalci, ter vživali dostojan-

‘) August. serm. 29 de temp.

s) Gl. Biblič. zgod. Holzammer, II. str. 48.

25

stvo deržavnih knezov. Za to se imenujejo trije Modri
tudi kralji, t. j. poglavarji. Soditi po darilih, ki so
jih prinesli seboj, bila jim je domovina v Perziji ali
Arabiji. Iz 8. stoletja nam so znana njih imena:
M el hi j or, Gašpar, Baltazar.  Po njih se je po¬
ganstvo sploh klanjalo novorojenemu Detetu, Odreše-
uiku vesoljnega sveta. Melhijor je zastopal rod Jafe-
tov, ali Evropo; Gašpar rod Semov, ali Azijo; Balta¬
zar rod Kamov, ali Afriko, Po njih je bil tedaj Odre¬
šenik razglašen, razodet poglavitnim rodovom pogan¬
skega sveta, poklicanim, in pozneje sprejetim v kra¬
ljestvo njegovo.

Trojno darilo, zlato, kadilo in miro, darovali so
trije Modri Sinu Božjemu ko kralju, Bogu in človeku.
V duhovnem pomenu značijo ta trojna darila lju¬
bezen, molitev in dobra dela.

Starodavno izročilo poroča, da so trije Modri,
Po sv. Tomažu kerščeni, pozneje razširjevali blago-
v estje Kristusovo, in umerli smerti mučeniške. Njih
trupla so zgodaj prinesli v Carjigrad, od todi v Milan,
'n od tam jih je dal Friderik Rudečebradec v 12.
stoletju prenesti v Kolonjo, kjer jih še zdaj hranijo
in časte.

Radi svojega prepomenljivega notranjega obsega
je imel ta praznik od nekdaj jako vzvišen cerkveni
obred.  Praznovali so ga z vso slovesnostjo in z naj¬
višjim sijajem, zlasti pred 4. stoletjem. Preddan je
bil v nekaterih škofijah, n. pr. v Mogunjški, še v
H. stoletju postni dan. 1 ) V spomin kersta Jezuso¬
vega v Jordanu so v dan Treh kraljev v iztočni in
afrikanski cerkvi kerščenike slovesno kerščevali, kakor
v soboto pred Velikonočjo in pred Binkoštmi. Dan¬
danes se v ta spomin voda blagoslovlja, pri Gerkih
izvanredno slovesno.

3. Pri tej priliki naj nekoliko spregovorim o
cerkveni rabi vode sploh. Cerkev je sprejela vodo v
krog svojih obrednih opravil iz več vzrokov. Kristus,

*) Bercastel, 10, str. 102.

4

26

kerščen v vodi Jordanski, podelil je vodi višjo, po-
svečevalno moč. Sredstvo, po katerem se podeljuje
dušno prerojenje pri sv. kerstu, sprejeli so že zavoljo
tega v posredovanje druzih božjih milosti. —■ Voda
nadalje po svojih natornih lastnostih kaj primerno
označuje notranje očiščevanje in posvečenje. — Voda
je snov, ki prešinja kot sostavni del vsako telesno
bitje. Voda v bogoslužni rabi nas tedaj uči, da imajo
vse stvari služiti Bogu. Blagoslovljaje vodo hoče sv.
cerkev izprositi varstva božjega in pomoči za vse
naše žitje in imetje; kajti vse, kar smo in imamo,
zdihuje pod težo greha, in potrebuje rose milosti
božje. Vir vsega odrešenja, blagoslova in pomoči pa
je rojstvo včlovečenega Sinu božjega. Poslednji žarki
praznika božičnega odsvitajo v praznovanju „Razgla-
šenja Gospodovega. 1 ' Izvolivši si ta dan za blagoslov¬
ljene vode, hoče sv. Cerkev vir vsake milosti nape¬
ljati na vse naše žitje in bitje, ter na ta način De¬
tetu božjemu posvetiti in darovati vse naše dejanje
in nehanje.

4. Izmed nadaljnih posebnosti, po katerih se je
praznik „Razglašenja Gospodovega 11  odlikoval, omeniti ;
je, da so v ta dan svoje dni napovedovali red veli¬
konočne dobe, t. j. dan velikonočnega praznika, štiri -
desetdanski post, in dneve druzih premakljivih praz¬
nikov cerkvenega leta. Listi, katere so v tej zadevi
nadškofje pošiljali škofom, imenovali so se „veliko¬
nočni listi.* Ostanek tega nekdanjega običaja so
„pastirski listi,* ki jih dandanes izdavajo škofje o
pričetku štiridesetdanskega posta.

Poseben običaj je na ta praznik v navadi v
Rimu, v vstavu rimske Propagande.  Gojenci tega \
vstava imajo namreč v ta praznik govore v razno-
verstnih jezikih. To je nekak odmev vse hvale in
slave, ki se daje Odrešeniku v tako različnih jezikih
po širnem svetu.

V popraznovanje „Razglašenja Gospodovega*
spada šest nedelj, ki se zovejo po tem prazniku 1.,

2. itd. po „Razglašenju Gospodovem.* Ako zavoljo

27

z godnje Velike noči ne morejo priti vse na versto,
Pridenejo se ostale nedeljam po Binkoštih.

Drugo  nedeljo po „Razglašenju Gospodovem 11
?bhajamo praznik presv. Imena Jezusovega. Ta god
j e  takorekoč središče, v katerem se stekajo vsi drugi
Prazniki Gospodovi; v celoti nam predočuje vse, kar
nam je Jezus, in kar je za nas storil. Od kraja so
združevali ta god z novoletnim praznikom. Pozneje
s ° ga praznovali v dan 14. januvarja. Papež Ino-
°encij  XIII. gaje s pismom z dne 20. decembra 1721,
naprošen po cesarju Karolu  VI. prestavil na drugo
nedeljo po „Razglašenju Gospodovem. 11  V Avstriji za¬
robi v osmini tega praznika popolen odpustek, kedor
vredno prejme v ta namen zakrament sv. pokore in
Presvetega R. T., in po namenu sv. Očeta moli.

§■ 9. Očiščevanje blažene Marije Device, ali Svečnica.

Cerkveni pisatelji pred 5. stoletjem o tem praz¬
niku nič ne omenjajo. Obhajal se je pa že sredi 5.
stoletja v cerkvi Jeruzalemski pod cesarjem Marci-
janom,  in sicer z obhodom, pri katerem so nosili
sveče. 1 ) Od todi je prešel v cerkev Antiohijsko okrog
leta 526. Ko je pozneje huda kuga divjala v Carji-
gradu, ukazal je cesar Justini  jan  (6. stol.), da se
irna ta praznik, z imenom hipapante, t. j. srečanje,
Približanje, slovesno obhajati v dan 2. februvarja.
Od tega časa se je razširil po vsej gerški cerkvi.

V zatočni cerkvi gajevvedel papež Gelazij  I
1- 494, da bi ž njim spodrinil poganske očiščevalne
svečanosti, ki so bile v Rimu običajne. Rimljanje so
namreč meseca februvarja obhajali svojemu maliku
Panu  v čast praznik, „luperkalije“ imenovan. Imeli
so pri tem praznovanju obhode s svečami in bakljami.
Pa bi takim običajem, ki sami na sebi niso ne po¬
ganski, ne kerščanski, ampak zgolj človeški, vdihnil
kerščanskega duha, sprejel je imenovani papež enake
običaje tudi za kerščanski praznik, za „Svečnico. 11

‘) Hergenrother, cerkv. zgod. I. str. 413.

£  $

28

To je bilo storiti tim lažje, ker se je praznik s ta¬
kimi šegami že prej obhajal v gerški cerkvi.

Ta praznik omenja obrednik Gregorijev; na¬
tančneje pa ga popisuje Ildefonz Toledski (7. stol.),
ker se je dotičnega obhoda s svečami vdeleževala ne
samo duhovščina, ampak tudi ljudstvo. — V Nemčiji
ga nahajamo v 8. stoletju.

Že razna imena tega praznika kažejo, da se
obhaja v spomin različnim dogodbam iz življenja Je
zusovega in Marijinega.  Imenuje se namreč
„Približanje,“ ali tudi »Darovanje Gospodovo,“ »Oči¬
ščevanje Marije Device," in »Svečnica. 11  Gerška cerkev
se je pri tem v pervi versti ozirala na darovanje
Jezusovo v tempeljnu. Vsled Mojzesove postave je
bil namreč vsak izraelski pervorojenec posvečen Bogu,
odločen v duhovniško službo, in to v zahvalo, da
je bil Bog pervorojenstvu izraelskemu čudovito pri¬
zanesel v Egiptu. Pozneje je bil Levijev rod izključno
poklican v duhovništvo. Za to pa so se morali pervo-
rojenci druzih rodov odkupiti  od duhovniške
službe. To se je zgodilo 40 dni po rojstvu s tem,
da je mati prišla v tempelj, ter opravila predpisano
daritev. Premožnejše matere so darovale poleg goto¬
vega zneska (pet šeklov) v denarju še jagnje, ubož-
nejše pa po dve gerlici ali po dva goloba.

Po Mojzesovi postavi so bili pri vsaki judovski
materi štirdeseteri dnevi po rojstvu dečka, ali pa
osemdeseteri dnevi po rojstvu deklice dnevi očišče¬
vanja. Ko so ti dnevi potekli, smela je še le priti v
svetišče, da jo je duhoven po predpisanem obredu
proglasil za čisto.

Tudi Marija se je podvergla tem postavam, ne
iz potrebe ali dolžnosti, ampak le iz pokorščine in
ponižnosti. Sin Božji se ni imel odkupiti od duhov¬
ništva, ker je bil odločen v daritev in v naj višjega
duhovnika v pravem pomenu besede. Marija, najči¬
stejša posoda Božjega Sinu, ni potrebovala očišče¬
vanja, ker je bila ravno po njem še bolj posvečena.

29

Iztočna cerkev je pri našem prazniku pred
drugim jemala ozir na dogodbo z božjim Detetom;
dala mu je značaj praznika Gospodovega, in ime :
»Približanje Gospodovo,“ ker se je Jezus približal Si¬
meonu, in »Darovanje Gospodovo."

Zatočna cerkev pa se je bolj ozirala na Marijo;
zato je ta praznik vverstila med Marijine, in mu
dala ime »Očiščevanje Marijino “

Ime „Svečnica“ je nastalo pozneje, in izhaja
°d todi, ker so v ta dan imeli obhode s svečami.
Vil.  stoletju so začeli v ta praznik blagoslavljati
sveče, za službo božjo potrebne. Povod, da so ta god
sploh praznovali s svetili, dale so besede Simeonove,
ki jih je govoril nad božjim Detetom v tempeljnu:
»Moje oči so vidile tvoje izveličanje, katero si pri¬
pravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvet¬
ljenje nevernikom,  in v čast Izraelu svojemu
ljudstvu." (Luk. 2, 30 — 33.)

Kaj pomeni luč v cerkvenem bogočastju, o tem
borno govorili pozneje (§. 22).

Tretje poglavje.

Velikonočna doba.

§ 10. Štiridesetčlanski post.

1. V cerkvenem praznovanju božične dobe skriv¬
nostno odmeva veselo naznanilo, da je vroče zaže-
Ijeni Odrešenik prišel z nebeških višin včlovečen na
zemljo. Cerkveno bogočastje velikonočne dobe nam
Pa v prepomenljivih obredih živo predočuje, kaj vse
je Sin Božji storil v naše odrešenje. — Središču te
dobe, velikonočnemu prazniku, daljne predpraz¬
no vanj  e je štiridesetdanski post, ki se pričenja s
Pepelnično sredo, in traja, če odštejemo šest nedelj,
ravno 40 dni.

Po cerkvenem obredu pa napoveduje začetek
cerkvene velikonočne dobe že perva predpepel-
nična nedelja,  ki se zove v cerkvenem jeziku,

30

septuagesima, t. j. nedelja 70 dni pred Veliko¬
nočno. Tej nedelji sledite druga in tretja predpepel-
nična, ali seksagezima in kvinkvagezima, t. j. nedelja
60 in 50 dni pred Velikonočjo. Kaj pomeni vse to?

Predvelikonočni post se obhaja v kerščanstvu
že od nekdaj, smelo rečemo, že od apostoljskih časov.
Pričetek svoj ima v izgledu Kristusovem (Mat. 4, 2);
izgled njegov pa je bil zlasti pervim kristjanom za¬
poved v posnemanje. Kristus sam je že prej ravno
predvelikonočno dobo zaznamoval kot postni čas.
„Prišli bodo dnevi, ko jim bo ženin odvzet, in tedaj
se bodo postili." (Luk 5, 35.)

Sicer pa nam zgodovinski dokazi spričujejo, da
je ta post od nekdaj imela iztočna in zatočna cerkev.
To spričuje pismo cerkvenega očeta (Ireneja) (2. stol.),
ki nam ga je ohranil Evzebij.  Ondi je narav¬
nost govor o štiridesetdanskam postu s pristavkom,
da je bil ta običaj že takrat splošno sprejet. 1 ) —
Tudi Tertulijan  govori o tem postu, s prepriča¬
njem, da izhaja od apostolov. Sv. B azili  j (f 379)
poroča, da se je velikonočni postni red ob njegovem
času spolnjeval ravno tako, kakor v prejšnjih sto¬
letjih. 3 ) Ob njegovem času pa je bil, kakor je doka¬
zano, 40danski post v navadi.

Da je bil 40danski post v rabi tudi v zatočni
cerkvi, spričuje poleg druzih n. pr. sv. Jeronim,  ki
terdi, daje  ta post apostoljsko izročilo. 3 ) Tudi Leon V.
ga imenuje apostoljsko naredbo. 1 )

Kakor pa so bile razne cerkve edine v tem, da
so imele 40danski post, bila je med njimi vendar
razlika glede pričetka tega posta. Nikjer se niso po¬
stili 40 dni neprenehoma. Izvzete so bile namreč ne-

*) Euseb. Hist. eccles. Lib. V. G. 24.
a ) Basil. homil. 30, quaest. I. de jejun.
s ) Hier 1. c. Nos unam Quadragesimam seeundum tvaditi-
onem Apostolorum toto nobis orbe congruo jejunamus.

4 ) Leo M. Sermo 4 .  de Quadrag.: Nune solicitius et devo-
tius est exequendum, ut apostolica institutio quadraginta dierura
impleatur.

31

d^je. Če je postni čas obsegal šest tednov, imel je
s amo šest in trideset postnih dni. Po nekterih iztočnih
Ce rkvah se tudi ob sobotah niso postili. Po drugodi
yelikega tedna niso vštevali v 40danski post, ker se
P v ta teden zavoljo terpljenja in smerti Jezusove
}tak moralo postiti. Pomniti je slednjič, da več iz¬
točnih cerkev ni praznovalo Velikenoči istočasno z
z atočno cerkvijo, ampak z Judi. Tudi veliki četertek
^ spomin vstanovitve presv. Rešnjega Telesa svoje
^hi ni bil posten dan.

Da bi se pa vendar pri vseh teh okolnostih in
r azlikah obderževalo in spolnjevalo število štiridesetih
Postnih dni, pričeli so v dotičnih cerkvah s postom
toliko prej. Segli so zavoljo tega po dnevih in tednih
nazaj, proti „Razglašenju Gospodovemu. “ V rimski
cerkvi so se deržali šestih tednov še do 7. ali. 8. sto¬
letja, ter imeli 36 postnih dni. A postiti so se začeli
? e  pepelnično sredo, ki se je za papeža Gregorija V.
^enovala „Caput Quadragesimae.“

Na ta način so dobili 40 postnih dni. Po druzih
krajih pa je trajal postni čas sedem, osem, ali celo
devet tednov. Nedelja šestega tedna pred Velikonočjo
? e  je sploh imenovala kvadragezima. Vsled tega se
čisto primerno imenovala nedelja sedmega tedna
kvinkvagezima, ona osmega tedna seksagezima, in
nna devetega tedna septuagezima, ali slovenski: pet¬
letnica. šestdesetnica, in sedemdesetnica.

Da bi se v tej zadevi dosegla edinost za vso
perkev, določilo se je najberže v 8. stoletju, da se
Irpa štiridesetdanski post povsodi začenjati pepel¬
nično sredo,  ter obsegati, izvzernši šest nedelj po
40  postnih dni. V spomin nekdanjemu običaju pa so
tri prejšnje nedelje ohranile svoja pervotna imena
kvinkvagezima, seksagezima ih septuagezima. Čas
teh treh nedelj ima biti nekaka vpeljava postnemu
Sasu. Ta vravnava štiridesetdanskega posta velja do
dandanes.

2. Notranji pomen štiridesetdanskega posta je
sličen onemu adventnega posta. Postni čas je čas

32

pripravljanja, da vredno v duhu sv. cerkve obhajamo
praznik odrešenja in vstajenja, praznik zmage 0
Veliki noči. Odrešenja, doveršenega po Kristusu, nam
se je storiti deležnim. Zmaga Kristusova nad grehom
in peklom ima biti tudi naša  zmaga Zmago Kri'
stusovo bomo slavili vredno, ako postanemo s po¬
močjo te zmage zmagovalci nad lastnimi grehi, nad
lastno dušno smertjo. S Kristusom naj tudi mi vsta¬
nemo iz groba lastnih grehov v novo življenje — ta
opomin se odzivlje iz vseh oblik cerkvenega bogo¬
služja v velikonočni dobi. Kaj je nam samim v ta
namen storiti, to nam pa oznanjuje štiridesetdanski
post. Ta čas je čas pokore, premagovanja in zadošče-
vanja. Duh spokorni  odsvita tudi iz cerkvenih
obredov v postu običajnih.

3. Že v nedeljo sedemdesetnico  se obleče
cerkev v spokorno oblačilo višnjeve barve. V tako
imenovani ferija.ini maši izostane slavospev „Gloria,“
veseli klic „Aleluja“, v oficiju „Te Deum.“ Mašni
listi in evangeliji treh nedelj pred pepelnico nam
postni čas predstavljajo kot čas resnega boja zoper
počutna poželenja, obetajoč istemu venec zmage ter
plačilo v nebesih. Da pa bodo človeški napori v boju
zoper razne posvetne nevarnosti zaslužljivi, mora jih
prešinjevati ljubezen. V evangeliju kvinkvagezime se
napoveduje že terpljenje Kristusovo, ki je središče
vsemu postnemu praznovanju.

Podobe svetnikov po oltarjih so nekdaj že v
pričetku postnega časa zakrivali, in je bila le podoba
Križanega izpostavljena v resno premišljevanje. Po¬
zornost vernikov na terpljenje Kristusovo obrača tudi
cerkev s pobožnimi vajami, ki se imajo v postu, n. pr.
križev pot, postne pridige. Beremo že o sv. Krizo-
stomu, da je v postu pridigoval vsak dan.

Spokornostni značaj postnega časa razodevajo
tudi cerkvene zapovedi. Vsak dan, izjemši nedelje,
je zapovedan posten dan. Cerkev tudi prepoveduje
očitne, šumeče in hrupne veselice, vzlasti ženitovanja.
Tako zapoved je izdal cerkveni zbor Laodicejski

33

4. stoletju. Ravno ta zbor je bil ukazal, da se sme
v - maša v postnem času brati le dvakrat v tednu,
11  sicer v soboto in nedeljo. Vse druge dni v tednu
1 so se verniki zbirali v cerkvi, in prejemali sveto
bnajilo. To opravilo so imenovali „prejposvečeno
mašo," ker so bile hostije v ta namen že prejšnjo
edeljo posvečene. Vendar ta ukaz v zatočni cerkvi
1  Prišel v veljavo, in taka maša je tu v navadi le
^eliki petek. — Tudi post je bil nekdaj veliko strožji,
ne g° je dandanes. Spremenjene časovne razmere
Zahtevajo olajšav, ki jih sv. cerkev tudi v resnici
d °zvoljuje.

§ II. Pepelnična sreda.

. 1. S pepelnično sredo se prične pravi štirideset-

j^kski post. Ime „ pepelnična sreda" ali „pepelnica“
J® od todi, ker se v ta dan verniki z blagoslovljenim
Pepelom na čelu zaznamujejo. Ta običaj ima svoj
Pričetek v cerkvenem obredu, po katerem so nekdaj
grešnikom nalagali očitno pokoro, in jim pri tem
Ve čkrat sipali pepel na glavo. Do 5. stoletja je bilo
s Ploh zapovedano, očitnim grešnikom nalagati tudi
°Č)tno pokoro. V versto očitnih spokornikov so take
grešnike sprejemali pepelnično sredo. V ta namen so
Se  grešniki zbrali v slabotni obleki, bosonogi in s
Poklonjeno glavo v cerkvi pred škofom. Naznanila se
•Prn je pokora, in škof je spokornikom, pokleknivšim
*? a  tla, vsipal p epe la na glavo govoreč: „ Pomni

človek, da si pepel, in se boš zopet v pepel povernil;
delaj pokoro, da prejmeš večno življenje." Na to so
Vs i pokleknili, in molili za spokornike, proseč Boga
Za  nje spokornega duha in usmiljenja. Škof jih je
Potem peljal iz cerkve. Pred cerkvenimi vrati jih
J® nagovoril z besedami: „Glejt'č, danes ste zavoljo
®vojih grehov spred praga matere cerkve odpravljeni,
kakor je bil pervi človek Adam zavoljo svojega pre¬
stopka pregnan iz raja Škof jih je v nadaljnem
svojem govoru opominjal, ne obupati, ampak zana¬
šati se na usmiljenje božje, ter s postom, molitvijo

34

in milošnjo delati za grehe pokoro. Obetajoč, da jih
bo veliki četertek zopet sprejel v sveto cerkev; svaril
jih je, do tega časa ne prikazati se v cerkev.

Takim spokornikom nekaj v tolažbo, nekaj
ponižnosti, pridruževali so se prostovoljno tudi drug 1
verniki, in oblečeni v spokorno obleko prosili pepe'
Ijenja. Ta pervotno prostovoljni običaj je pozneje p°;
stal postava. V 12. in 13. stoletju je prišel ta običaj
v splošno navado.

Kaj pomeni pepeljenje?

2. Pepel je podoba minljivosti vseh zemeljskih
stvari, ter spominja človeka vzlasti na smert. Z mi'
slijo na smert pa je tesno združena misel na pokoro;
pepel je tedaj tudi podoba pokore. Tak pomen j e
imelo pepeljenje tudi v stari zavezi. (Prim. Job, 42 ,
6. Jozve 7, 6. Jerem. 25, 35. Jona 3, 6 ) Zato tudi
mašnikmoli, pepel blagoslovljaje, da bi Bog pepeljencem
dodelil spokornega duha, odpuščenje grehov in večno
življenje.

Pepeljenje pa ima tudi tolažilno, veselo stran.
Pepel, po livadah potrošen, pospešuje rast, in podaja
rastlinam kali in snovi za novo, krepko življenje.
Pepeljenje nas tedaj ima tudi navdajati s sladkim
upanjem, da bo naše, po smerti v prah zdrobljeno
telo, nekdaj vstalo v novo, častitljivo življenje.

Ker je postni čas po vsem svojem obrednem
praznovanju čas pokore, začenja se prav primerno s
pepeljenjem.

3. Naj pri tej priliki omenimo štirideset-
urine pobožnosti,  ki je tik pred pepelnično sredo
v mnogih krajih v navadi. Namen tej pobožnosti je,
dati Bogu neko zadoščenje za pregrehe, ki se po svetu
godč ravno pred začetkom postnega časa, s pred¬
pustnimi veselicami in burkami.

Predpustne norosti so poganska zapuščina. Rim-
ljanje so po vzgledu Gerkov in Egipčanov obhajali
svoje »bakanalije,“ in sicer dvakrat v letu, zadnji
dan meseca februvarija, in v dan 9. avgusta. S svojim
praznovanjem so slavili malika vinstva, B a k a. Možtvo

35

not enStv ° j e  °krog našemljeno; život jim so

g . C1 yale jelenove kože, glave so si ovijali z beršlinom
Vo ri^ e  ’ n raz g ra J a j e  so nekateri jahali osle, drugi
č'i •) kozle. Na palicah, z beršlinom in tersjem oven-
gorl ■ nos ^* so  nesramne podobe, spremljani po
e dcih. Nesramne pesmi prepevaje, pojedali so in po-
t >lv ali okrog.

. Tudi med kristjani so se bile vrinile take razuzda-
°sti, vzlasti po Italiji. Sicer so nekateri v tem iskali
01  necega odškodovanja za zderžanje, ki jim ga je
nal agal nastopajoči post

Da bi se take samopašnosti zabranjevale in
inejevale, ukazovali so nekateri škofje ravno one
111  pobožne vaje, n. pr. Karol Baromej  (16. stol.).

’ v -  Filip  Ne  rij  je pričel v isti namen v Rimu
Pobožne obhode po sedmerih cerkvah. Papež Bene-
k t XIV. je podelil po svoji deržavi odpustek vsem,
J  so te dni obiskali katero izmed sedmerih cerkev,
oisto se spovedali in vredno prejeli sv. Obhajilo.
p e men  XIV je v pismu z dne 23. januvarja 1765
0  Podelitev raztegnil na vso cerkev.

§. 12. Praznik svetega Jožefa.

, Na postni čas zadene praznik sv. Jožefa, ženina
Narije Device, ki se obhaja 19. marcija. Ta praznik
Se  obhaja v katoliški cerkvi že dolgo, akoravno se
ne  prišteva najstarejšim njenim praznikom, Podoba
Sv - Jožefa se nahaja že na marmornatih kerstah krist¬
janov iz 4. in 5. stoletja. V zaznamu svetnikov (mar-
pirologiju) zatočne cerkve iz 9. stoletja se nahaja tudi
JJhe sv. Jožefa, in Gerki so že takrat obhajali v ne¬
deljo pred Božičem spomin sv. .Jožefa in vseh svet¬
nikov stare zaveze. V 14. in 15. stoletju je obhajalo
Ve č redov zatočne cerkve god sv. Jožefa v cerkvenih
Molitvah (oficiju). Papeži Sikst  IV., In o cene  ij  VIII.
G5. stol.), in Klemen  IX. (17. stol.) so določili spo¬
minu sv. Jožefa dan 19. marcija. Papež Pij V. (16. stol.)
J e  predelal urine molitve tega godu. Papež Gregor XV.

5  *

36

je slednjič ta praznik z ukazom z dne 8. maja 162'
povzdignil v zapovedani praznik, in že poprej ome
njeni zaznam zapovedanih praznikov papeža Urbana
VIII. našteva tudi praznik sv. Jožefa.

Od leta 1736 se praznik »varstva sv. Jožefa,
obhaja v nekterih deželah tretjo nedeljo po Velik*
noči, kar se tudi na Kranjskem godi. — Papež
Pij IX. je s pismom z dne 8. decembra 1870 svetega
Jožefa proglasil za varha vesoljne katoliške cerkve,
kakor ga je že pred njim papež Benedikt  IX
(11. stol.) odlikoval z naslovom očak,  ter ga v lita¬
nijah vverstil med očake. — Več kronovin avstrij¬
skega cesarstva si je izvolilo sv. Jožefa deželnega
varha. med njimi tudi bivša Ilirija.

Sv. Jožef — ženin Marije Device in rednik Je'
zusov — to je zgodovinska ter biblična podlaga temu
prazniku, ki sicer nima posebnega obreda.

§. 13. Oznanjenje Marije Device.

Dne 25. marcija, ki zadene navadno v postni
čas, obhajamo praznik „oznanjenja Marije Device.“
Svoje dni so ta praznik imenovali tudi »spočetje
Kristusovo.“ Postavili so v spomin temu dogodku
ravno dan 25. marcija v soglasju z dnevom božič¬
nega praznika. — Ako zadene praznik „oznanjenja
Marijinega 11  na veliki petek ali veliko soboto, preloži
se njegovo cerkveno praznovanje na ponedeljek po
beli nedelji. — Cerkveni zbor v Toledi  v 7. sto¬
letju je bil ukrenil, da se ima ta praznik nastaviti
na dan 18. decembra, in sicer radi tega, da se ogne
velikega tedna — tedna žalovanja. V cerkvi Milanski
so ga praznovali četerto nedeljo v adventu. Cerkveni
zbor Tuluški  1. 1229 pa ga imenuje v dan 25. mar¬
cija. Naposled je splošno obveljal običaj cerkve rimske,
kakor velja še dandanes.

Pričetek svoj ima ta praznik v iztočni cerkvi,
ki ga je začela obhajati beržkone v 4. stoletju. V
zatočni cerkvi govori o njem najpervo obrednik Gre-

37

? 0r 'jev. Začeli so ga obhajati že zelo zgodaj ; saj
tlla  svetopisemsko podlago. (Luk 1, 26 — 38).

Mašne molitve tega dne se ozirajo na do-
8°dek, ki je duša vsemu kerščanstvu, na včlove-
etl je Sinu božjega  v Mariji.

V tesni zvezi s tem praznikom je god, ki ga
cerkev le notranje obhaja prejšnji dan, namreč god
. a dangela Gabriela,  ki je bil Mariji naznanil, da
l e  izvoljena Sinu božjemu za mater.

§. 14. Tiha nedelja.

. _ Peta nedelja v postu se imenuje v cerkvenem
Jeziku „nedelja terpljenja,“ v Slovencih pa ji pravijo
»tiha nedelja. 11  Nemci jej reko „černa nedelja,“ sem
t p ' r  tje pa tudi „tiha nedelja. 11  Sto nedeljo se začenja
P ra v za prav premišljevanje o terpljenju Kristusovem.

to želi cerkev, da se verniki vzlasti od tega časa
^ a prej ogibljejo vsega hrupnega življenja, bolj za-se
žive, in v tihotnem življenju premišljujejo terpljenje
Sv °jega Odrešenika. Tudi evangeljski oddelki, ki so
odbrani za tiho nedeljo in naslednje dni (ponedeljek,
t°rek, petek in soboto) govore o nekem skrivanju,
ls kanju, o skrivnem potovanju Jezusovem, o tihem
govorjenju ljudi o Jezusu itd.

V soglasju s tem notranjim pomenom „tihe ne¬
tijo 11  izražuje tudi njen obred žalovanje in spokor¬
it. Sveta razpela se v soboto pred tiho nedeljo
^krijejo z vijoličastimi zagrinjali, in ostanejo zakrita
do vstajenja. Svoje dni so zakrivali tudi podobe
Sv etnikov. Iz bogočastja izginejo zadnja znamenja ve¬
ljat  rek „Gloria Patri 11  itd., psalm „Judica“ v stopnji
Molitvi ferijalne maše. V oficijU’ poglavja, verstice,
odpevi in himne spominjajo na terpljenje Jezusa
Kristusa.

Z zakritjem sv. razpel razodeva cerkev svoje
globoko žalovanje zavoljo terpljenja Kristusovega,
jtopljena v neizmerno morje bolečin božjega Odre¬
šenika ne more ga tako rekoč gledati terpečega.

38

Terpljenje njegovo se da pač premišljevati, a nikdar
zadosti ne vpodobiti. Za to umakne cerkev nam spred
oči podobo Kristusa terpečega, ker je tudi on sam
v terpljenju svojo božjo natoro nekako zakril. —'
čestilni reki odpadejo, ker hoče cerkev Kristusa ka¬
zati nam le zaničevanega, ponižanega.

§. 15. Marija sedem žalosti.

V petek pred cvetno nedeljo se obhaja nezapo-
vedani praznik ..Marije sedem žalosti,"  v spomin
bridkosti, ki jih je preterpela stoječ pod križem. Pri¬
četek svoj ima ta praznik v 15. stoletju. Leta 1413
ga je namreč postavil cerkveni zbor Kolonski  pod
škofom Teodo.rikom,  da bi nasprotoval husitoffli
ki so svete podobe Kristusove in Marijine zasramo¬
vali. Papež Sikst  IV. (1471 — 1484) je ukazal za ta
god posebni mašni obrazec, in papež Benedikt  XDX
je ta praznik s pismom z dne 22. avgusta 1727 za¬
povedal za vso cerkev.

Ime „sedem žalosti" je praznik menda dobil po
sedmerih vstanoviteljih reda servitov, ki so vdani
premišljevanju terpljenja Marijinega, razločevali sedem
bridkosti v njenem življenju. Te so: 1.) Pri preroko¬
vanju Simeonovem; 2.) pri begu v Egipt; 3.) pri tri¬
dnevnem iskanju 121etnega Jezusa; 4.) pri pogledu
na Kristusa, križ nosečega; 5.) pri križanju Jezusovem;
6.) pri snemanju s križa, in 7.) pri vgrobpoloženju.

Obred  tega praznika se odlikuje po himni:
„Stabat Mater dolorosa," ki jo je zložil frančiškan
Jakob de Benedictis,  ali Jakoponski, f 130G.

§. 16. Cvetna nedelja.

Šesta nedelja v postu se imenuje »cvetna ne¬
delja," ali v cerkvenem jeziku „nedelja oljk." Dali so
ji še druga imena, n. pr. „nedelja hosana," »nedelja
odpuščanja," »nedelja prosečih," „nedelja umivanja
glav." Gerki so ji rekli tudi „Lazarjeva nedelja," ker
so prejšnji dan obhajali spomin Lazarja, v življenje

39

°bujenega. Ime „cvetna nedelja 11  = „Pascha floridum, 11
»Dominica floram 11  izhaja od todi, ker so Jezusu na
čast v Jeruzalemu s palmovimi vejami sipali tudi
cvetje. „Nedelja oljk" se imenuje, ker se v ta dan
blagoslavljajo oljke. »Nedelja odpuščanja 11  se je ime¬
novala, ker so nekdaj v ta dan oznanjevali, da se
bode veliki četertek očitnim spokornikom podelilo
odpuščanje grehov. Ime „nedelja prosečih 11  spominja
Pa to, da so nekdaj kerščenci v ta dan prosili po¬
delitve kersta, in se jim je razlagala apostoljska
v era. Izraz »umivanje glav 11  pa je od todi, ker so
Oekdaj to nedeljo kerščence umivali, da so imeli pri
Maziljenju o prejemu sv. kersta snažne glave.

Kdaj so začeli pervikrat praznovati cvetno ne¬
deljo, ni znano; gotovo pa je, da so jo obhajali že
v  kerščanski starodavnosti, in sicer v iztočni cerkvi
Prej, nego v zatočni. Že sv. E fr e m Siriski in sv. Je¬
ronim  (4. stol.) imenujeta to nedeljo „posebno slove-
s en dan“. V zatočni govori BedaČastitljivi(7.  stol.)
Pervi o tem prazniku. Za cesarja Karola  Velikega
so to nedeljo sploh praznovali po sedanjem obredu.

Zgodovinska podlaga temu prazniku je zadnji
slovesni prihod Jezusov v mesto Jeruzalemsko. Prišel
Je vanj, dopolnit delo odrešenja. Jeruzalemljanje so
ga sprejeli slovesno, prišli mu naproti s palmovimi
"vejami v rokah, razgrinjaje po potu obleko svojo, ter
Pozdravljaje ga z radostnimi klici: „Hosana Sinu
Davidovemu! Češčen bodi, ki pride v imenu Gospo¬
dovem. 11

Obredno  praznovanje cvetne nedelje ima tri
dele: Blagoslavljanje oljk, obhod in mašo s pasijonom
(branjem terpljenja Kristusovega). Blagoslavljaje oljke,
Moli mašnik, naj bi bile oljke v varstvo dušno in
telesno vsem, ki jih prejmejo. Kakor so se bili Jeru¬
zalemljanje ovenčali s palmovimi vejicami, naj bi se
verniki odičili z dobrimi deli, da bi zadobili, prema-
gavši sovražnike izveličanja, usmiljenje božje.

Slovesen obhod krog cerkve spominja na častit¬
ljiv sprejem, katerega so bili Jeruzalemci pripravili Je-

40

zusu. Takratni sprevod je bil veselega, zmagovitega
značaja; za to se nosijo pri današnjem obhodu oljk®
v rokah, in se razlega veselo petje. Predno se sprevod
poverne v cerkev, zapro se cerkvena vrata, in od¬
poje se ginljivi slavospev „Gloria, laus ethonor." Ta
slavospev je menda zložil Teodulf,  škof Orleanski-
Bil je obdolžen, da se je vdeležil neke zarote zoper
kralja Ljudovika Svetega, in je bil radi tega obsojen
v ječo. V ječi je zložil slavospev „Gloria, laus et
honor.“ Ko je šel kralj cvetno nedeljo s sprevodom
mimo škofa-jetnika, dal je ta svoj slavospev zapet 1
po nekih dečkih. To petje je kralja ginilo tako, da
je dal škofu prostost. Po prizadevanju kraljevem se
je potem ta slavospev privzel v cerkveni obred cvetne
nedelje.

Po odpetem slavospevu poterka križonosec tri¬
krat s križem na cerkvena vrata; vrata se potem
odpro, in sprevod se vrne v cerkev. Trikratno ter-
kanje s križem pomeni, da nam je Jezus s svojim
terpljenjem nebesa pridobil in odperl.

Na to se prične slovesna sv. maša s „pasijonom.“
Že cerkveni zbor Laodicejski  (4. stol.) je uka¬
zoval, da se ima veliki teden ljudstvu prebirati zgo¬
dovina o terpljenju Kristusovem. To navado je pri¬
poročal sv. Kr iz os to m, in nekateri celo terdijo,
da ta naredba izhaja že od papeža Aleksandra  I-
v 2 .  stoletju. Ta običaj se je ohranil do dandanes-
Namesto navadnega evangelija se bere ali poje pri
sv. maši že cvetno nedeljo popis terpljenja Kristuso¬
vega. Nekdaj so ta dan brali „pasijon“ le pri slo¬
vesni sv. maši; od 15. stoletja se bere tudi pri tihih
mašah, in sicer cvetno nedeljo po sv. Mateju, veliki
torek po sv. Marku, veliko sredo po sv. Lukežu in
veliki petek po sv. Janezu. Po ambrozijskem in rao-
zaabiškem obredoslovju se je „pasijon“ imel brati le
veliki četertek, po gališkem pa veliki petek.

Pasijon se bere po nekem posebnem obredu.
Pri slovesni veliki maši mašnik dijakonu ne da bla¬
goslova, ker se v pasijonu bere, kako je vir blago-

41

s '°ya umeri; gorečih sveč ni zraven, ker luč sveta
Utnira. Pozdrav: „Bog z vami! 11  se ne govori, v spomin
'zdajalskega pozdrava Judeža Iškarijota. Pri sklepu
Se  ne reče: „Slava Tebi, Kriste! 11  ker je Izveličar v
zaničevanju in terpljenju. Pri besedah „in je dušo
'zdihniP pokleknejo vsi, in molijo nekoliko trenotkov
heizinerno veliko ljubezen Izveličarjevo.

§. 17. Veliki teden.

S cvetno nedeljo se pričenja „veliki teden,“ ki
■ma to ime že od 4. stoletja. Sv. Krizostom 1 )
ra zlaga to poimenovanje tako, da „veliki“ se imenuje
teden zavoljo tega, ker smo v njem prejeli ne¬
izrekljivo velike dobrote. „V tem tednu, 11  piše na-
dalje, „je bila dolga vojska končana, smert prema¬
zna, prekletstvo odpravljeno, krutost satanova uni¬
čena, dela njegova razdejana, sprava med Bogom in
človekom dognana. Nebesa so se človeku odperla,
a ngeli se mu približali... Kralj miru je storil mir v
Nebesih in na zemlji. Ta teden imenujemo veliki teden,
ker nam je Bog podaril toliko obilnost blagodarov. 11
Meliki teden je v resnici „spravni teden; 11  kajti v
tem tednu se je Jagnje Božje darovalo, da zadosti
Pravici božji, razžaljeni po grehu, in pridobi človeku
zopet milost ter pravico do večnega življenja. Zato
s e imenuje ta teden tudi teden „terpljenja,“ »žalo¬
vanja,« „pomiloščenja,“ „sveti teden. 11  Tak duh pre¬
dnja tudi cerkvene obrede velikega tedna. Iz vseh
cerkvenih opravil tega tedna veje duh sprave in pre-
hovljenja. Predočevaje nam svete dogodke, polne to¬
lažbe in upanja, izbuja v nas sv. cerkev po skriv¬
nostnih običajih svojih čutila hvaležnosti in goreče
ljubezni do Njega, ki je ta teden za nas terpel in
Umeri. Sočutni materi enako opravlja sv. cerkev ve-
Ukotedensko službo božjo takorekoč solznih oči, v
žalni obleki. Sveti strah, stermenje, hvaležnost, po-
vračevalna ljubezen — to odseva iz veličastnih ve-

‘) Homil. 30. in Genes.

6

42

likotedenskih obredov vernikom v poduk in spodbudo'
Vzlasti se odlikujejo s posebnim obrednim prazno¬
vanjem zadnji trije dnevi velikega tedna, in o tem
hočemo več spregovoriti.

§. 18. Veliki četertek, ali „Večerja Gospodova."

Ne da se sicer z neoveržljivimi dokazi spričati,
da bi se bil ta dan slovesno praznoval že v apo¬
stolskih časih, kakor menijo nekteri; vendar ni dvo;
miti, da so že takrat obhajali spomin na preveseli
dogodek velikega četertka. V najstarejših časih so
sploh prikrivali nauk o sv. obhajilu, ter o zakra¬
mentu presv. Rešnjega Telesa sploh; zavoljo tega je
bilo bolj tajno tudi praznovanje dne, ko je bil ta
zakrament postavljen. Vendar mora biti praznovanje
velikega četertka že zelo staro. Sv. Remigij 1 )
(5. stol.) poroča v tej zadevi: „V četertek pred Veliko-
nočjo so se shajali vsako leto vsi kristjanje v cerkev.
Odličnjaki, mogotci in bogatinci so dali prinesti ali
so sami prinesli kruha in vina, ter so izročili duhov¬
niku, da naj to posveti v telo in kri Gospodovo."
Cerkveni zbor Laodicejski 2 )  je odpravil v ta dan
post, in s tem dokazuje, da se je veliki četertek ob¬
hajal kot praznik.

Ravno tako uči tretji cerkveni zbor v
Kartagi 3 )  1. 397, ki ukazuje, da se ima sv. obha¬
jilo praznovati tešč, izvzemši obletni dan, ko se ob¬
haja večerja Gospodova. Ta obletnica „večerje Go¬
spodove 11  je veliki četertek. Praznovanje tega dne
omenja nadalje sv. Avguštin  v pismu na Janu-
v a r i j a. 4 * ) — Cerkveni zbor v B r a g i 6 ) v Portugaliji

‘) Remig. explanat. in c. 11 ad Corinth.

3 ) Can. BO.

8 ) Can. 23. Sacramenta altaris nonnisi a jejunis hominibus
celebrentur, excepto uno die anniversario, guo coena Domini ce-
lebratur.

4 ) Ang. ep. 118. ad Januar: Istum autem diem potius ad

hoc electum, quo coena Domini anniversavie celebratur.

5) C. 16.

43

z  leta 563 imenuje v svojih sklepih veliki četertek na¬
ivnost prazničen dan, in zapoveduje nasproti krivo¬
verskim priscilijanistom tudi v ta dan post. — Da
Se  je ta dan v 6. stoletju praznoval tudi na Fran¬
coskem, pričajo govori sv. Avita in Eligija,  ki sta
J'h imela v ta dan. — Da so obhajali ta praznik
hidi v rimski cerkvi, razvidi se iz starih obrednikov,
ki povedo, da so v ta dan brali po tri, tudi po štiri
s v. maše. 1 )

Zgodovinska podlaga praznovanju velikega če¬
trtka je 1) zadnja večerja Jezusova, pri kateri je
Postavil zakrament presv. Rešnjega Telesa, in 2)
v jetje Jezusovo v isti noči. Pervi dogodek je veselega,
drugi žalostnega značaja. Takošen je tudi cerkveni
°bred tega dne.

Verniki so nekdaj noči pred_ tremi zadnjimi
dnevi velikega tedna prebedjevali. Še v 9. stoletju
Se  je pričenjala služba božja o polnoči. V 10. stoletju
s ° pričetek službe božje nastavili na 8. uro zvečer,
v H. stoletju še na prejšnji čas, in polagoma je
PDšlo do sedanjega običaja. Bilo je namreč dovoljeno,
da se smč oficij (zgodnjice in hvalnice) teh dni opra¬
viti že prejšnji dan. V tej zadevi piše papež Bene¬
dikt 2 )  XIV. „Pred več stoletji so po vzgledu rimske
oerkve vvedli običaj, zgodnjice (treh zadnjih dni) pe-
v ati po kosilu (post prandium).“

Po noči so prižgali vse luči v cerkvi. Na koncu
Vs akega psalma se je po jedna luč ugasnila, pričenši
na desni strani. Pred himno „Benedictus“ so odprav¬
ljali vse poslušavce iz cerkve, in srednjo svečo, še
gorečo, snel je strežnik in skril, da je tema zagernila
vso cerkev. V tmini so molili .omenjeno himno ter
naslednje molitve. Po končanih molitvah je prednik
hdaril s paličico ob stol v koru, in dal s tem strež¬
niku znamenje, da je zopet prinesel neugašeno svečo.
~~~ V četertek na vse zgodaj so začeli brati svete

‘) Marten. de antiqu. eccles. discipl.

2 ) De festis P. I. §, 119. p. 49.

44

maše, in sicer pervo, sprejemaje očitne spokornike v
cerkveno občinstvo; drugo, posvečevaje sv. olje; tretjo,
podeljevaje sv. obhajilo.

Po današnjem običaju se opravljajo urine molitve
na večer pred slehernim treh zadnjih dni. Psalmi
in berila se ozirajo na terpljenje Kristusovo. V tužnem
glasu se razlegajo žalostinke Jeremijeve, v katerih
prerok objokuje razdejanje mesta Jeruzalemskega, še
bolj pa pregrehe, ki so propad provzročile. Običajna
slavilka: „čast bodi Bogu“ itd., poglavja, slavospevi
blagoslovila v oflciju odpadejo. Vsa pozornost velja
le premišljevanju terpljenja Kristusovega, in pa hu¬
dobij .človeškega rodu. Blesk božje natore je v Kri¬
stusu med terpljenjem takorekoč otemnel, presveta
Trojica se nekako skrila.

Pred oltarjem gori na trivogeljniku 13 (15) sveč.
Ob sklepu vsacega psalma se jedna vgasne, da po¬
slednjič samo še zgornja, bela gori. Med himno „Be-
nedictus“ se ugasnejo tudi šestere sveče na oltarju.
Pri sklepu se vzame bela sveča s trivogeljnika, in
se goreča skrije na episteljskej strani za oltar. Z ro¬
potom pred cerkvijo se to opravilo konča.

Dvanajstere sveče na trivogeljniku pomenijo 12
apostolov, zgornja bela pa Kristusa. Počasno ugaše-
vanje spominja na to, da so apostoli Kristusa o nje¬
govem terpljenju polagoma zapustili. Bela sveča se
ne ugasne, ampak se goreča skrije za oltar za ne¬
koliko trenotkov, ter se zopet pokaže. To pomeni,
da je s smertjo Kristusovo Luč nebeška sicer ugas¬
nila, šla v predpekel, pa je z vstajenjem Kristusovim
zopet zasvetila.

Pozdrav: „Bog z vami," pri sklepni molitvi
izostane, ker je ta čas Judež s pozdravom izdal Go¬
spoda. Ista molitev se odmoli kleče in na tiho v
znamenje, da je bojazen in strah pretresal apostole,
ko je bil Kristus izdan sovražnikom. — Ropot ob
sklepu molitev spominja na čudeže v naravi, ki so
se godili ob smerti Kristusovi.

45

§. 19. Nadaljevanje.

Druga bogoslužna opravila velikega četertka so:
k) sv. maša; 2.) prenešenje presv. Rešnjega Telesa;
3 -) odkritje oltarjev; 4.) umivanje nog; 5.) posveče-
v anje sv. olja.

Vsled ukaza kongregacije obredov z dne 27.
septembra, 1608, in na povelje papeža Klemena  XI.
z  dne 15. marcija 1712, se ima v vsaki cerkvi brati
e  ena sv. maša; ostali duhovni iste cerkve pa imajo
Prejeti sv. obhajilo. Poslednje je bilo nekdaj s kaznijo
Za povedano. l ) Sv. maša se bere v beli opravi, in vse
Klene molitve se ozirajo na veseli dogodek, da je bil
Kristus ta dan postavil daritev sv. maše. Radovaje
Se  tega spomenika Ljubezni veleva sv. cerkev, da se
»glorija 11  slovesno zapoje med veselim zvonjenjem in
ra dostnim spremljevanjem z orgijami. Zdajci pa se
Poverne spomin na žalosten dogodek vjetja Kristu-
s °vega; za to po „gloriji“ zvunovi do velike sobote
Utihnejo, in orgije umolknejo. Z lesenim klepetcem
Se  verniki opozarjajo na imenitnejše dele službe božje.
Sveta, pretresljiva tihota vlada v svetišču, spomi-
KJajoč na križano Ljubezen, ki je v noči tega dne
°kusila britki kelih terpljenja.

Pri sv. maši posveti duhovnik tri hostije; ena
S(ž  zavžije, ostali dve pa se shranite v stranskem ol-
karji, ter ste odmenjeni ena za „vgrobpoloženje,“
hruga za „mašo predposvečeno 11  velikega petka.

Pri Gerkih se v ta dan posvete hostije za bol-
uike, kolikor jih potrebujejo v celem letu. — Po
končani sv. maši se presv. Rešnje Telo med pevanjem
kimne: „Pange lingua 1 ' prenese .v stranski oltar. To
Prenešenje pomeni pot Kristusovo po zadnji večerji
ha Oljsko goro.

Ko so se pred oltarjem, kjer seje shranilo Pre¬
sveto, opravile večernice, prične se odkrivanje
°1 tar je v, t. j. odvzame se jim ves kinč, pertovi,

‘) Liturg. Fluck, It. d. str. 070.

46

cvetlice itd. Le sv. razpelo, s pertieem zagernjeno,
in pa nekoliko praznih svečnikov ostane na njih. Ta
običaj poznajo že najstarejši obredniki. O njem govori
tudi Izidor  Sevilski in sv. Eligij  v 7. stoletja
Nekdaj so oltarje po vsaki sveti maši odgrinjali, ter
jih umivali z vodo, z vinom zmešano. Na veliki če'
tertek pomeni ta običaj, da je bil Kristus v svojem
terpljenju od vseh zapuščen, in oropan celo svoje
obleke. Na to spominja 21. psalm, ki ga duhovnik
moli pri tem opravilu.

Umivanje  nog  na ta dan je bilo po nekterih
cerkvah v navadi že v 4. stoletju, in ima biblično
podlago. Pri zadnji večerji je namreč Kristus umival
noge svojim apostolom. (Jan. 13, 4. i. d). Cerkveni
zbor Toledski  (1. 694) zapoveduje duhovnikom s
kaznijo, da imajo spolnjevati ta običaj. 1 )

O pomenu tega opravila se javi sv. Bernard:
„Iz treh vzrokov je umival Jezus svojim učencem
noge. Hotel jim je dati dokaz svoje ljubezni, vzgled
svoje ponižnosti, poduk o potrebi notranjega očišče¬
vanja."

Posnemaje vzgled svojega najvišjega Gospoda)
umivajo papež na veliki četertek noge trinajsterim
ubogim duhovnikom, škofje pa dvanajsterim ubožcem-
Tudi nekteri kerščanski vladarji, n. pr. cesar Av¬
strijski, izveršujejo to opravilo nad 12 ubožci.

V škofijskih cerkvah posvečujejo v ta dan tudi
sveto  olj  e, t. j. olje bolniško, sv. krizmo, in kerstno.

Sv. Bazilij  terdi, da izhaja ta običaj iz časov
apostoljskih. O posvečevanju sv. olja v ta dan govori
že cerkveni zbori v Kartagi 1. 398. Poznajo ga tudi
nasjtarejši obredniki. Pri Gerkih se v ta dan posve¬
čuje le sv. krizma; drugo olje pa sproti, ko se rabi.
Pravico, posvečevati sveto krizmo, ima pri Gerkih
za vso gerško cerkev le patrijarh carjigraški. Olje
bolniško in kerstno pa smč posvečevati vsak duhoven,
ki kerščuje, ali deli zakrament poslednjega olja. V

') Cone. Tolet. XVU. c. 3.

47

rimski cerkvi imajo samo škofje pravico posvečevati
Vs e trojno sv. olje; mašniki bi smeli to storiti le s
Posebnim pooblaščenjem papeževim.

Vzrok, da so ravno veliki četertek odločili za
^ cerkveno opravilo, utegne biti v tem, ker je Kri¬
stus v ta dan postavil zakrament mašnikovega po¬
svečevanja, ki je vir raznih milosti. Olje pa nam sim¬
bolično poočituje razne milosti, ki nam jih Bog deli
Po mašnikih — delivcih skrivnosti božjih.

Posvečevanje olja se verši med sv. mašo po
molitvi: „nobis quoque peccatoribus. 11  Škofu streže
Pri tem opravilu 12 mašnikov, 7 dijakonov, in 7 pod-
oijakonov. Število mašnikov se sme skerčiti na pet.

To obilno prisustvovanje izvira še iz onih časov,
ko  so morali duhovni z dežele osebno priti po sv.
°ije.

Nekdaj so v ta dan v cerkveno občinstvo po
Jako ganljivem obredu sprejemali očitne spokornike. ’)

§. 20. Veliki petek.

Od nekdaj se je veliki petek  v katoliški
Ce rkvi praznoval kot dan najglobokejše žalosti; ta
'Jan je namreč dan srnerti Gospodove. Cerkev žaluje
radi britke smerti svojega ženina in zavoljo greha,
ki je bil kriv smerti njegove.

Obred  velikega petka je starodaven; v rabi
J e  bil že v 5. stoletju, in je imel predstavljati vgrob-
Položenje Kristusovo. Apostoljska določila označujejo
ta dan z besedami: „Ta dan (veliki petek) je dan

žalovanja, ne svetkovanja; postite se toraj do per-
v cga ponočnega petelinovega petja (t. j. do pričetka
Prihodnjega dne). Kajti Gospod govori: Ko jim bo
ftanin odvzet, postili se bodo." 2 ) Nekdaj so se krist-
janje v ta dan res strogo postili oh kruhu in vodi
večera. V cerkvi so pričenjali molitve o polnoči,
dandanes se pričenjajo že prejšnji dan, in sicer po

‘) Gl. Fluck, Liturg. II. d. str. 680 i. d.
2 ) Knjig, V. pogl. 18.

48

istem obredu, kakor za veliki četertek, v sredo p°'
poldne.

Nadaljna bogoslužna opravila velikega petka
so: 1.) sveta berila; 2.) slovesne prošnje; 3.) poč 0-
ščevanje križa; 4.) maša predposvečena; 5.) vgrob-
položenje. j

1. Smertna tihota vlada v cerkvi, ko se prič 0 '
njajo sveta opravila. Nijedna sveča na oltarju n®
gori, večna luč je ugašena, zvonovi' molče, petja nb
okna na pol zagernjena, tabernakelj prazen, odpel*’;
Duhovni pristopijo k oltarju v černi opravi. Na spodnji
stopinji popadajo na obraz, in se nekoliko trenotkoV
pomude, moleč neskončno ljubezen Križanega. Pri'
stopivši na episteljsko stran oltarja, bere duhoven
odstavek iz preroka Ozeja (6, 1—6.), na to odlomek j
iz II. bukev Mojzesovih (12, 1—11), in po tem pop* s
terpljenja Kristusovega po sv. Janezu. Berilo iz pf e '
roka Ozeja napoveduje terpljenje Odrešenikovo. Beril 0
iz II. bukev Mojzesovih popisuje judovsko šego 0
pripravljanju velikonočnega jagnjeta. Napovedovani j 11
po judovskem velikonočnem jagnjetu predpodoblj e '
vani Odrešenik je Kristus; nad njim so se spolnil 0
staroveške mesijske prerokbe in predpodobe. Kako?
pripoveduje pasijon sv. Janeza.

2. Po končanih berilih, ki se pečajo s premiš -
ljevanjem daritve Jezusove, prosi  cerkev, da bi s 0
vsi ljudje vdeležili njenega sadu. Prošnje slede v tem
le redu: 1.) za cerkev, da bi se razširila po vsem
svetu, ter sprejela v svoje naročje vse ljudi; 2.) za
vidnega poglavarja sv. cerkve, za vladajočega papeža;

3.) za škofe, mašnike, dijakone, poddijakone in za vs 0  |
ljudstvo Božje; 4.) za deržavnega poglavarja, za ce¬
sarja; 5.) za kerščenike; 6.) za vse nadložne in ter-
peče; 7.) za krivoverce in razkolnike, da bi se po -
vernili v cerkveno edinost; 8.) za j ude, da bi jim
bilo dano spoznati Jezusa Kristusa; 9.) za neverce,
da bi se malikovanju odpovedali, in se združili s sv.
cerkvijo. Za vse je Jezus prelil ta dan svojo Rešnjo
kri; vsi naj bi bili deležni njegovega odrešenja.

49

Glede oblik teh prošenj je opomniti, da se sle¬
herna prične s klicem: „Molimo;“ dijakon na to za¬
kliče: „Pokleknimo!“ in poddijakon odgovori: Vsta¬

nite!- Na klic: „Pokleknimo!“ se pred sleherno mo¬
litvijo poklekne; le pri molitvi za jude izostane po-
hlekovanje, da se s tem razodene stud nad pokleko-
v anjem, s katerim so judje Kristusa zasramovali.

3. Po teh molitvah se verši počeščevanje Križa.
Pašnik vzame v roke sv. križ, zakrit z vijoličastim
Ogrinjalom Podobo Križanega polagoma odkrivaje,
Opoje mašnik trikrat, vsakikrat z višjim glasom:
les križa, na katerem je viselo izveličanje
Vsakikrat se na to odpovorf: „Pridite, mo-
Križ z odgernjeno podobo Križanega položi
na pripravljeno blazinico, približa se mu,
pred njim pokleknivši, in poljubi rane na

»Glejte
sveta !-
lirno!“

Prašnik
trikrat
n ogah.

Križ, na černo blazinico položen, pomeni Jezusa,
Počivajočega v grobu. Ta običaj izhaja iz cerkve v
Jeruzalemu, kjer so vsako leto v ta dan kazali prav
križ Kristusov. 1 )

Tudi ljudstvo skazuje ljubezen Jezusu, poljubo-
Va je sv. križ. Med tem se pojo očitanja,  v katerih
? e  Izveličar milo pritožuje nad nehvaležnostjo svojega
ljudstva. Med očitanji  poje jeden kor v gerškem
Jeziku, drugi v latinskem: „ S veti Bog! sveti, mogočni
pog! sveti, neumerljivi Bog! Usmili se nas!“ To dvo¬
jezično petje spričuje starost tega običaja, ker spo¬
minja na čas pred 9. stoletjem, ko ste bili gerška in
jatinska cerkev še združeni. — Žalostinko „očitanja“
Je uglasbil slavnoznani glasbeni umetnik Palestrina
G6. stol.). — Po tem se poje himna „Pange lingua,“
Vi med njo se vpleta antifona „Crux fidelis.“

4. Po končanem tem petju se opravi predpo-
s več en a maša.  Mašnik se poda s sprevodom v
božji grob, kamor se je bilo prejšnji dan shranilo
s v. Rešnje Telo. Med pevanjem himne: „Vexilla regis

‘) Benedikt XIV. De festis, §. 327.

7

50

prodeunt“ x ) se sv. Rešnje Telo prenese na oltar-
Prava daritev sv. maše se v ta dan ne opravlja, ker
ima cerkev pred očmi le kervavo daritev na križu-
Hostija je bila posvečena že prejšnji dan, vino P a
se ne posveti. Ko je mašnik vlil v kelih nekoliko
vina in vode in opravil predpisane molitve, povzdign 0
z desnico sveto Hostijo, da jo ljudstvo moli. Sv. Ho¬
stijo potem prelomi, kakor pri vsaki sveti maši j
zmolivši predobhajilne molitve, povžije jo. Izpije tudi
vino iz keliha, ter končuje „predposvečeno mašo.“

5. Dopoldanje bogoslužno opravilo velikega petka
se sklepa z vgrobpoloženjem. Tretjo Hostijo, velik 1
četertek posvečeno, dene mašnik v monštranco, ka¬
tera se, z belo tanjčico zagernjena, prenese v stranski
oltar, prirejen v »božji grob." Tu ostane Najsvetejše
izpostavljeno do „vstajenja,“ obdano od duhtečeg a
cvetličja in mnogobrojnih lučic.

»Božjih grobov. 11  kakoršni se nahajajo dandanes
po naših cerkvah, rimski cbrednik nima. Tabernakelj s 6
ima sicer tudi po tem obredniku veliki četertek
sprazniti, Najsvetejše pa ostati do vstajenja prikrito-
Običaj, postavljati slovesne božje grobe, pričel se j e
berž ko ne v samostanih, in se je s časoma vdo-
mačil tudi po druzih cerkvah. V 12. stoletju najdem 0
ta običaj po Nemškem v splošni rabi. Cvetlični kin<5>
obilna razsvetljava v »božjem grobu 11  nas spominja
na prerokovanje Izaijevo : »Grob njegov bo veličasten."
Verno ljudstvo se v obilnem številu zbira k božjemu
grobu skazovat in zagotavljat križanemu Odrešeniku
povračevalno ljubezen.

§. 21. Velika sobota.

Pripravljaje vernike za praznovanje velike so¬
bote, zbere jih sv. cerkev z duhovniki vred na večer
prejšnjega dne k molitvam v hišo božjo, polagaje jim
besede tuge in bridkosti v sočutno serce. Dotične
molitve se opravljajo po istem obredu, kakor prejšnja

2 ) Zložil Venancij Fortunat, f 610.

51

dva dni. Že v 2. stoletju so imenovali to soboto
»veliko, 11  in „svčto“ soboto. Apostoljska določila za¬
povedujejo vernikom postiti se do pričetka prihod¬
njega dnč. Kot dan ponočnega bedenja opisuje ve¬
liko soboto Tertulij an *), Jeronim 3 ).  Slednji pri¬
pominja, da verniki v noči pred velikonočnim praz¬
nikom vsled apostoljskega izročila niso zapuščali
cerkve. Ta običaj je bil v veljavi še več stoletij po¬
seje. Balzamon  (12. stol.) poroča, da so imeli ver¬
niki navado celo soboto prečujevati v cerkvi; o pol¬
noči so prejemali sv. obhajilo, in potem so bili pri¬
čujoči pri pevanju psalmov. Sv. maša se je obhajala
P° noči; ko se je prikazala jutranjica. 8 ) D ur and
s Pričuje, da so ta običaj nekatere cerkve ohranile do
njegovega časa (13. stol.). Vendar so po nekaterih
cerkvah že v 12. stoletju jeli čas službe božje pre¬
žgati na prejšnjo uro. 4 )

Zgodovinska podlaga  praznovanju velike
s obote je počivanje trupla Jezusovega v grobu. Spomin
na ta dogodek zagrinja sicer ta dan v žalost; vendar
Prodirajo iz nje tudi žarki radostnega pričakovanja.
Duša Kristusova se je pridružila dušam pravičnih v
Predpeklu in jim razodela veselo vest. da je odrešenje
dopolnjeno. Malo še, in prikazal se bo Odrešenik pred
Cvetom ko slavni zmagovalec greha, pekla in smerti.
Tak duh, žalosti namreč in veselja, prešinja tudi
°brede velike sobote. Cerkvena opravila tega dneva
So: 1) blagoslovljenje ognja; 2) blagoslovljenje veli¬
konočne sveče; 3) blagoslovljenje kerstne vode; 4)
^ovesna sv. maša; 5) vstajenje. Predno popišemo
blagoslovljenje ognja, naj nekoliko spregovorimo o
cerkveni rabi luči sploh. r >) — Že’ v poganskem bogo¬
služju in istotako v judovskem, rabila se je pogosto
luč. Tudi Gerki in Rimljanje so imeli tempeljne, v

*) Ad ux. Lib. II. c. 4. — 2 ) In Matth. c. 25.

3 ) Obred. Gel. in Greg.: Visa stella ingreditur ad Missam.

4 ) Hugo a s. Vict.: De spec. Missae observat. Lib. III. c. 23.

„ ») Gl. Tbalhofer, Handbuch der Kath. Liturg. I. del, str.

6 66 i. d.

52

katerih se je skerbelo za neprenehljiv ogenj, za večno
luč. V Mojzesovem svetišču je pa stal sedemroč®
svetilnik, čegar svetilnice so prižigali z ognjem, k'
se je neprestano netil na žgavnem oltarju v pred¬
dvoru. Kristus je opravil pervo skrivnostno službo
božjo po noči, v razsvetljeni  dvorani. Pervi krist-
janje so se zbirali k skupni službi božji na večer
in po noči x ), v razsvetljenih prostorih. Toda, rab'' 1
so svetila tudi iz simbolnih ozirov. Razsvetljava ji®
je službo božjo poveličevala; za to so prižigali več
luči, kakor jih je bilo ravno treba za razsvetljavo
bogoslužnih prostorov. Že Pavlin,  škof v Noli, ' z
5. stoletja, pripoveduje, da je bilo takrat sploh obi;
čajno, službo božjo poveličevati z mnogobrojninU
lučimi. Krivoverec Vigilancij  (5. stol.) je krist¬
janom očital, da pri dnevni  službi božji zažigajo
obilo luči. Sv. Jeronim mu odgovarja, da kristjanje
prižigajo luči ne le v čast mučencem pred njihovim 1
svetinjami, ampak tudi pri' službi božji, pri bele®
dnevu,  in to ne da bi preganjali temo, ampak da
se razodeva veselje.  V zlasti so svetili med mašo,
ko se je bral evangelij. Svečnike s prižganimi sve¬
čami so nosili strežniki, ter jih med sv. mašo postav;
ljali krog oltarja na tla. V 12. stoletju so jih začeli
postavljati na oltar, v 13. in 14. stoletju je prišlo to
v splošno navado.

Luči so rabili ne le med sv. mašo, ampak tudi
pri druzih bogoslužnih opravilih, n. pr. pri keršče-
vanju, pri merliških sprevodih. Prižigali so jih p°
grobovih mučencev, pred podobami svetnikov. „Večna
luč“ pred Najsvetejšim je bila v rabi že v 4. stoletju.
V 13. stoletju so to zapovedovali nekteri cerkveni
zbori, in zbor cerkvenih obredov je to splošno za¬
povedal z ukazom z dne 22. avgusta 1699.

Gotovo je, da se je luč v bogoslužju rabila ne
samo iz potrebe, ampak tudi iz simbolnih vzrokov.
Luč ima namreč po svoji natorni lastitosti ozir ker-

>) Ap. Dej. 20, 8.

53

sčanstva jako lep duhovni pomen Luč sveti in greje,
poživlja in porodovituje. Misli si zemljo brez solnca,
jn bila bi ti — mertvaško polje. Kar je luč zemlji,
to  je Kristus duhovnemu svetu. Zato se sam imenuje
»teč sveta. “ Tema nevere, zmot in dušne smerti
je pokrivala zemljo. S Kristusom nam je izišlo ne-
peško solnce, svet se je zjasnil, dobivši luč resnice
'n novega življenja.  Luč v obredni rabi pomeni
tedaj Kristusa, resnico, kerščansko živ¬
ljenje, dela kerščanske ljubezni

Luč pred Najsvetejšim osobito pomeni moljenje
'n češčenje presv Rešnjega Telesa.

Poleg tega ima blesteča razsvetljava pri slo-
v psni službi božji namen, sveto veselje v sercih ver¬
nikov nekaj vnemati, nekaj izraževati. Slovesnost se
2  razsvetljavo sploh povzdiguje. Iz tega ali onega
v zroka se rabi luč skoro pri vsakem obrednem
°Pravilu.

Zdaj se vernemo k popisovanju obrednih opravil
Ve like sobote.

§. 22. Nadaljevanje.

1. Blagoslovljenje ognja v dan velike
Sobote pred 9. stoletjem ni bilo sploh v navadi. Iz
hekega pisma, ki ga je pisal papež Ca h arija  (741 —
^52) Bonifaciju,  razvida se, da tega običaja ta
Čas Rim še ni poznal. Omenja pa te šege papež
Leon  IV. (847) v homiliji: „De cura pastorali,“ ter
Pristavlja, da so v soboto pred velikonočnim praz¬
nikom blagoslavljali nov ogenj, in ga delili med ljud¬
stvo. — Dandanes se to blagoslovljenje verši po na¬
slednjem obredu: V jutro velike sobote se iz kresil¬
nega kamena izkreše ogenj, in se zunaj cerkve ž
njim zaneti gromadica derv. Mašnik blagoslovlja ta
°genj, proseč v predpisanih molitvah Očeta luči,
naj bi naš um razsvetljeval, in naša serca ogreval,
da kedaj dosežemo večno luč. — Kresilni kamen
Spominja na Kristusa, ki se v sv. pismu imenuje
»Vogeljni kamen"  (Ap. dej. 4, 11.). Prava luč,

54

vsa resnica, izhaja od Njega, ki je v tem času vstal
iz kamenitega groba.

Z blagoslovljenim ognjem se prižgo vsa druga
svetila v cerkvi. Dijakon (mašnik) nosi palico, na
kateri so nataknjene tri sveče. Stopivši v cerkev,
prižge jedno teh sveč in poje: „Lumen Christi!“ •"
„luč Kristusova! 11  Sredi cerkve prižge drugo, in pred
velikim oltarjem tretjo, vsakikrat z višjim glasom
pevaje: „Lumen Christi!“ Na ta klic se vsaki pot
v višjem glasu odgovori: „Deo gratias!" — „hvala
Bogu!“ — Palica trirogljata pomeni presveto Trojico-
Jezus, druga božja oseba, prišel je na svet, da bi
vse razsvetlil. Sveče se prižgo polagoma v znamenje,
da se je luč Kristusovih naukov le s časoma, ne ^
hipu, razširila po svetu.

2 .  Že od petega stoletja se v dan velike sobote
blagoslovlja velikonočna sveča.  Nekateri menijo,
da je začetnik temu običaju papež C oz im (417).
Vendar to opravilo takrat še ni bilo po vseh cerkvah
v navadi. Četerti cerkveni zbor To le ds ki 1. 633
graja, da se velikonočna sveča ne blagoslavlja, in
zapoveduje, da se ima to goditi po vseh cerkvah
Španije. V tem ukazu se razlaga tudi pomen veliko¬
nočne sveče z besedami: „Mi blagoslavljamo to svečo
zaradi veličastne skrivnosti te noči, da sprejmemo
z blagoslovljeno lučjo skrivnost vstajenja Kristusovega,
ki se jev tej noči zgodilo. “ J ) Dasiravno velikonočna
sveča spominja na razsvetljavo, ki je bila potrebna
nekdaj pri ponočnih obrednih opravilih velike sobote,
je vendar tudi mističnega pomena. Pomeni namreč vsta¬
jenje Kristusovo, po katerem se je pregnala nevednost
duha, in tmina serca. Da bi ljudje živeli v tem spo¬
znanju, postavlja jim cerkev pred oči simbol Kri¬
stusa, od smerti vstalega, v podobi velikonočne sveče.

Svoje dni so v to svečo vtiskovali tekočo let¬
nico, red praznikov, imena cerkvenih in svetnih do¬
stojanstvenikov.

«) C. 9.

55

Blagoslovljenje se prične s prekrasno himno:
»Bxultet jam angelica turba“ etc., ki se pripisuje sv.
Avguštinu. Med pevanjem te himne se vtaknejo v
s veCo petera kadilna zerna v podobi križa, in potem
Se  ista prižge. Kadilna zerna pomenijo dišeča mazila,
s  katerimi so pobožne žene mazilile truplo Kristu¬
sovo v grobu. Dokler sveča ni prižgana, pomeni Kri¬
stusa v grobu; prižgana, pomeni Kristusa iz groba
vstalega. Prižge se z jedno svečo, ki gore na tri-
r °gljatem svečniku; to pomeni, da vstajenje je bilo
hčinek božji. — Po svoji stebričasti podobi spominja
Velikonočna sveča tudi na goreči oblačni steber, ki
J e  vodil nekdaj izraelsko ljudstvo v puščavi.

3. Blagoslovljenje kerstne vode v dan velike
sobote je bilo običajno že v pervih stoletjih ker-
sčanske cerkve. Poseben obred za to opravilo po¬
dajo že apostoljska določila, 1 ) Poleg binkoštne so¬
bote je bila velika sobota odločena za slovesno ker-
Sevanje. Kerščevali so z novo kerstno vodo od treh
do šestih popoldne, pozneje tudi v jutro velike ne¬
delje. Ko je bila v poznejšem času ponočna služba
božja preložena na prejšnji dan, delili so zakrament
sv. kersta tudi v soboto dopoldne, ko je bilo končano
blagoslovljenje kerstne vode. Že ap Pavel postavlja
sv. kerst v zvezo s smertjo in z vstajenjem Kristu¬
sovim (Rim. 6, 2 — 5). Vstajenje Kristusovo namreč
Ptedočuje nam lepo učinek sv. kersta — novo živ¬
ljenje v Kristusu.

Kerstna voda se blagoslavlja po nastopnem
obredu:  Kot vvod bere ali poje mašnik 12 prerokb,
ki govore o stvarjenju sveta, in o predpodobah sv.
kersta. Nekdaj so jih brali kerščencem v poduk, da
s e je nad Kristusom spolnilo vse, kar koli so preroki
Napovedovali o Mesiju. Mašnik se potem poda v spre¬
vodu h kerstnemu kamenu Proseč, da bi Bog po
kerstni vodi množil dušna prerojstva, ter prenavljal
Narode po vsi zemlji, prereže vodo z roko v podobi

')  Lib. 43. VII. c.

56

križa v znamenje, da ima kerst svojo posvečeval 00
moč od Kristusa križanega. Nadaljevaje prošnjo, da
bi zadobili milost očiščenja vsi, ki bodo s to vod°
obliti, dotakne se vode z dlanjo; to pomeni, da biva
nad to vodo posebno varstvo božje. — Nato vod°
trikrat prekriža, govoreč blagoslovilno molitev, in J e
na štiri strani nekoliko izlije. S tem se naznanja, da
je vse človeštvo poklicano, deležno biti kerstnega
posvečevanja, ki ima svoje korenine v smerti Kr 1 ;
stusovi na križu. — Bog je, ki po sv. cerkvi vod'
podeli posvečevalno moč. Zato mašnik v nadaljn 1
molitvi prosi, da bi Bog storil, to vodo pripravno za
očiščevanje duš. Pri tem trikrat v vodo dihne, v
podobi križa, naznanjajoč, da ima kerstna voda oživ -
ljajočo moč od Boga. — Med nadaljno molitvijo s®
velikonočna sveča trikrat potopi v vodo. Kristus, k 1
je, stopivši v reko Jordan, isti podelil posvečevali 10
moč, naj bi posvetil tudi to vodo.

Naslednje molitve se ozirajo na pojedine učink 6
sv. kersta, po katerih postane človek, očiščen vseh
grešnih madežev, otrok božji, in dedič nebeškega
kraljestva. Med učinke sv. kersta spada tudi pode;
litev moči, da more človek spolnjevati dolžnosti, k 1
mu jih nalaga sv. cerkev s sv. kerstom. Zato vlij e
mašnik v vodo nekoliko kerstnega olja, ki simboluj e
moč in jakost. — Nadalje prejme človek po sveten 1
kerstu tudi posebno čast in dostojanstvo; postan«
nekako kralj in duhovnik, da more darovati sameg 3,
sebe Bogu v prijeten dar, vkrotivši v sebi nižjeg 3
posvetnega človeka. To se označi s tem, da vlij 0
mašnik v vodo tudi nekoliko krizme. Obojni ta uči¬
nek sv. kersta pa se poočituje s tem, da mašnik
potem h krati v vodo vlije kerstnega olja in krizine-

O sklepu tega opravila se zapojo litanije vseh
svetnikov, in mašnik se v sprevodu verne k velikem 0
oltarju. Tu popeva litanije ležeč na obrazu. Pri ver
stici: „Mi grešniki “ vstane, in se poda v zakristij 0 !
pripravljat se za sv. mašo. V litanijah se kličejo
svetniki v pomoč, da bi mi po njihovi priprošnj 1

57

^stali v novo življenje, ki smo bili s Kristusom po¬
kopani v smert starega človeka.

4.) Sv. maša velike sobote se je brala nekdaj
P° noči, kakor je bilo že opomnjeno, in sicer v ne¬
katerih cerkvah okoli polnoči, v drugih pri pervem
Jutranjem svitu, v druzih pa v pervih večernih urah.
1° je bilo po nekaterih cerkvah običajno še v 13.
stoletju. Vendar so pa že v tem času sv. mašo tudi
Ponašali na dopoldanje ure velike sobote. — Pri
Nekdanji ponočni sv. maši je bila cerkev krasno
rf >zsvetljena; svetili so tudi novokerščeni z bakljami,
a 'i svečami. Vhodne molitve ta maša ni imela, ker
z njo bogoslužje ni pričelo, ampak le nadaljevalo.
Nje molitve se obilno ozirajo že na vstajenje. Pri
»Gloriji 11  zvonovi zadone, in orgije zapojč. Cerkev se
ra duje pred drugim bližajočega se vstajenja, pa tudi
P°vih svojih članov-kerščencev, ki so bili nekdaj v
dan slovesno kerščevani, in so jih v slovesnem
sprevodu med zvonjenjem in svetim pevanjem per-
v ikrat spremili k sv. maši. Na ta nekdanji običaj
s Pominjajo nekatere mašne molitve, n. pr. „zbiralna
jPolitev, 11  molitev „Hanc igitur“ pred povzdigovanjem.
Nerščenci so pervikrat prejeli sv. obhajilo; na to
s Pominja poobhajilna molitev. Izostane pa v mašnem
obrazcu „Credo,“ „Offertorium,“ „AgnusDei,“ in „Pax.“
y s tajenje Jezusovo namreč še ni bilo sploh znano,
'P apostoli zadevnim izpovedbam pobožnih žen niso
hoteli verjeti v pervem hipu „Poljub“ se pri slovesni
Plaši ne da, ker Kristus ni še izpregovoril pozdrava
»mir vam bodi. 11

Po odpetem „ listu 11  zapoje mašnik trikrat, vsa¬
kokrat z višjim glasom, veselo „Alelujo!“, t. j., „hva-
jmo Gospoda ! 11  in s kora se glasi 117. psalm: „Hva-
bte Gospoda 11  itd.

Kako pomenljiv je ta klic! Smertna tihota in
globoka žalost velikega tedna se vedno bolj umika
Velikonočnemu veselju. Klic: „Aleluja ! 11  privre iz ra¬
dostno ganjenih persi, ki pa ne morejo še v polnih
besedah duška dati svojemu vzradostenju; od todi

8

58

petje v preterganih glasih. Čim bolj pa se premišljuj®
vesela vest o vstajenju Gospodovem, tim bolj radost
vzkipeva; zato se poje „Aleluja“ s čedalje višji 111
glasom.

Proti koncu maše se opravijo večernice, k°
del duhovniških dnevnih molitev. Večernice so p iaf
kratke, ker le malo časa še bo Kristus ležal v grob' 1 '
Z mašo se združujejo večernice že od 7. stoletja.

5.) Vstajenje se marsikje verši že v soboto V 0 '.
poldne, po druzih cerkvah pa v nedeljo zjutraj. Tud'
to opravilo se je nekdaj godilo v noči velike sobote-
Cerkev so pri tej priliki krasno razsvetlili. Razsvet¬
ljava je po besedah sv. Gr eg or ij a N isi j š keg^
presegala blesk staroveškega ognjenega oblaka. Vzlast'
je lesketala posoda z Najsvetejšim. Verniki so raz-
svitljevali tudi svoje hiše, in ta razsvetljava je tra*
jala v najstarejših časih celo noč, v 5. stoletju do
polnoči.

Po dandanašnjem obredu za praznovanje vsta¬
jenja se najprej odpojo „Zgodnjice.“ Mašnik se poten 1
poda v božji grob, ogernjen z večerniškim plaščem-
Vzemši monštranoo z Najsvetejšim v roke, in odg#'
nivši tanjčico, zapoje trikrat, vselej z višjim glasom
„ Aleluja!“ Pevci isto trikrat odpojo. Potem se verši ob¬
hod, med zvonjenjem in svetim pevanjem. K sklep 11
se ljudstvo z Najsvetejšim blagoslovi, in zakrament
se potem shrani v tabernakelju.

§. 23. Velikonočna nedelja.

Kakor za nočno tmino nastopi jutranja zora,
in nam ta rodi beli dan, tako nas sv. cerkev pola¬
goma prestavi iz t-užnega praznovanja velikega tedna
v radostno svetkovanje velike nedelje  — praz¬
nika vstajenja Gospodovega. Začetek svoj ima ta
praznik nalik nedelji v apostoljskih časih. Nikdar se
ni dvomilo o tem. Najstarejši pismeni spomeniki ker-
ščanskega bogoslužja poznajo ta praznik. Pač pa j®
bil v 2. stoletju nastal prepir glede časa, kedaj naj

59

Se  praznuje Velika noč. Razlika je bila v tem po¬
gledu med cerkvami v mali Aziji in Rimom. Azijatske
cerkve so obhajale dan smerti Kristusove po judov¬
ski šegi dne 14. nizana, kateri dan koli v tednu;
eva dni potem so imeli vstajenje. Rimska je pa v
Soglasju s cerkvami v Galiji praznovala spomin smerti
Kristusove vselej v petek, in vstajenje v nedeljo. V
kimu je odločeval dan tedenjski, v Aziji dan hebrej¬
skega meseca nizana. Razlika je bila tudi v tem, da
J e  bil Azijatom dan 14. nizana dan veselja, rimski
cerkvi pa dan žalovanja. Poli krat,  škof Efeški,
^klical je shod azijatskih škofov v tej zadevi. Sklep
toga zbora se je naznanil papežu Viktorju  I, češ,
ca nasprotuje apostoljskemu izročilu, ako se Velika
^CČ ne obhaja v dan 14. nizana (marcija). Papež
" iktor  je pa tudi sklical škofovski zbor v Rimu, in
to se je sklenilo, da se imajo Azijatje, ki oporekajo
°bičaju rimskemu, in nočejo obhajati velikonočnega
Praznika v nedeljo, izključiti iz cerkvenega občestva.

Po prizadevanju Iren  e j a, škofa Lij onskega, ni
Prišlo do izveršitve tega sklepa. Razlika pa je trajala
dalje, dokler se ta stvar ni poravnala v cerkvenem
z boru Nicejskem 1. 325.

V tem zboru je bilo sklenjeno, da imajo vsi
kristjanje skupno obhajati velikonočni praznik v ne¬
deljo po polni luni, ki sledi po spomladanskem ena¬
konočju. Pri tem je ostalo do dandanes. Velikonočni
Praznik se obhaja najzgodneje 22. marcija, in najpo-
z &eje 25. aprila.

Po tem prazniku se določi čas za vse druge
Praznike v letu.

Verniki so se v ta praznik pridši v cerkev po-
^dravjali z besedami: „Gospod je vstal!" Tega obi¬
čaja se Gerki deržč še dandanes.

Že cerkveni zbor Agatonski je 1. 50G zapovedal,
da imajo verniki trikrat v letu prejeti sv. Obhajilo,
'O sicer o Božiču, Veliki noči, in o Binkoštih. Četerti
toteranski cerkveni zbor je 1. 1215 skerčil to zapoved

60

in ukazal, vsaj enkrat v letu prejeti sv. Obhajilo, i n
sicer o velikonočnem času.

Zato je bilo nekdaj v navadi, da so verniki
prejemali sv. Obhajilo velikonočni praznik skupno,
in sicer iz rok svojega župnika. Vsled tega je sm e ‘
veliko nedeljo edino župnik brati sv. mašo po žup-
nijskih cerkvah, kakor to še zdaj velja za veliko so¬
boto. Pozneje so dobili tudi drugi duhovni oblast,
v ta dan maševati in sv. Obhajilo deliti. Toda ver¬
niki, ko so prejeli sv. Obhajilo od druzega duhovnika,
nego od svojega župnika, morali so se skazati s pi s '
menim poterdilom. Zanikarneže, ki niso storili svojo
velikonočne dolžnosti, moral je župnik naznaniti škofu-
To je bil začetek običaju, deliti velikonočne spove-
dine listke.

Gledč na pomen tega praznika je opomniti, da
je „Vstajenje Gospodovo" od nekdaj veljalo kot p°'
glavitni praznik sv. cerkve. Polen je naj veselejših
spominov. Vse se združuje, da prežene otožnost, bol
in tugo iz naših sere, ter^ jih navda s svetim vese¬
ljem in sladko radostjo. Že letni čas, v katerem se
obhaja velikonočni praznik, izbuja v nas in poživlja,
radostna čutila. S Kristusom vstaja tudi narava &
zimskega spanja v novo, pomlajeno življenje. Pomlad
se vrača, in na novo oživlja naravo. Čisteje prihaja
sinje nebo, jasneje sije solnce, mileje dihajo vetrovi,
slajše se zemlja smehlja. Kakor nam vsa narava
oznanjuje novo življenje in vstajenje, kaže nam isto
velikanska, preimenitna dogodba velikonočnega praz¬
nika. Delo odrešenja je končano, vstajenje Kristusovo
prinaša našemu duhu novega življenja. Zmagavš 1
smert, zagotavlja in osigurjuje Kristus tudi nam pri¬
hodnje vstajenje. Ta zavest, to upanje, oborožuje na¬
šega duha z novo močjo in serčnostjo v boju zope r
sovražnike našega izveličanja. Zmaga Kristusova nad
grehom, peklom in smertjo ima biti tudi naša zmaga
nad istimi pogubnimi silami. Kazaje nam zmagonosno,
častitljivo vstajenje Kristusovo, opominja in spodbuja
nas zajedno sv. cerkev, da tudi mi vstanemo iz groba

61

greha, dušne smerti, ter se duševno prenovimo v
sveto življenje.

Ta presveti pomen velikonočnega praznika iz-
ražuje tudi obred njegov.

Hiša božja se obleče v najlepše praznično obla¬
čilo, in se kaže v veličastju, kolikor ga premore.
2 velikega oltarja, krasno okinčanega, dviguje se po¬
doba Izveličarja, od smerti vstalega, z zmagonosno
Zastavo v roki. Velikonočna sveča se med opravilom
Prižge V cerkvene molitve se pogostokrat vpleta ra¬
dostni klic: Aleluja! Mogočna cerkvena bandera —
znamenja zmage — se razvijejo. S kora se glasi ve¬
selo popevanje velikonočnic, izbujevaje in razodevaje
Velikonočno radost očiščenih sere.

Tudi v družinsko življenje sega velikonočna
prazničnost. Vživajo se blagoslovljena jedila. Že v
starodavnosti so namreč o velikonočnem prazniku
blagoslavljali jedila: meso, jajca, kruh in sir. To
spominja na judovsko velikonočno jagnje, ki je bilo
Predpodoba Jagnjeta božjega, veliki teden za nas
darovanega. Jajce posebič lahko pomenja Kristusa,
od smerti vstalega. Rumenjak pomenja truplo Kri¬
stusovo, beljak pertove, lupina kameniti grob. V jajcu
je skrito življenje, ki se s časoma, razbivši lupino,
v podobi krilatca prikaže na dan. Tudi Kristus je
skalnati grob prederl, ter vstal iz njega v novo živ
Ijenje.

Da bi novovstali Izveličar razlil svoj nebeški
blagoslov čez vse naše bitje in imetje, pokrope se
Poslopja in polja z blagoslovljeno vodo.

§. 24. Popraznovanje velikonočnega praznika.

Njega dni so obhajali velikonočni praznik tudi
zunanje osem dni; pozneje le tri dni, kakor ukazuje
še pismo papeža Urbana VIII. z dne 13. septembra
1642. Papež Klemen  XIV. je 1. 1771 skrajšal tudi
te tri dni na dva zapovedana praznika; poleg veli-

62

konočne nedelje je le še velikonočni ponedeljek za-
povedan praznik.

Novokerščeni so vsaki dan osmine prišli k sv.
maši belo oblečeni.

Liturgično se velikonočna nedelja še vedno ob¬
haja z osmino. Cerkvene molitve se ozirajo na vsta¬
jenje Kristusovo, in pa na oni srečni dan, ko bode
tudi nam došla ura častitljivega vstajenja.

Velikonočni praznik s svojo osmino je po cer¬
kvenem praznovanju predpodoba nebeškega svetko
vanja. Cerkev nas v duhu prestavlja v druščino ne-
beščanov, ki v nebesih prepevajo božjemu Jagnjetu
večno „Alelujo.“ V duhovniških dnevnih molitvah iz¬
ostanejo vsi taki deli, katerim so vsebina spodbuje-
vanja, opomini, svarila, -podučevanja. Nebeščanje
vsega tega ne potrebujejo.

Velikonočni nedelji sledi šest nedelj zapored.
Perva se imenuje „bela nedelja.“ ') Ime izhaja od
todi, ker so novokerščenci, kerščeni v dan velike
sobote belo obleko — znamenje kerstne nedolžnosti
— ta-dan zopet slekli.

Berila in molitve po velikonočnih nedelj govore
o prikazovanju Kristusovem, kažejo na bližajoči se
odhod njegov v nebesa, in se po nekoliko ozirajo že
tudi na prihod sv. Duha.

§. 25. Prošnji ali križev teden.

Teden, v katerem se obhaja praznik vnebohoda
Kristusovega, imenuje se „prošnji,“ ali tudi „križev
teden." Tri dni pred imenovanim praznikom, namreč
v ponedeljek, torek in sredo, obhajajo se očitni ob¬
hodi, ki se pomikajo iz cerkve čez polje med molih
vami in pobožnim popevanjem. Začetnik tej pobožni
vaji je škof Mam e rt, ki jo je vstanovil 1. 469 v
svoji škofijski cerkvi Vij enski.  To mesto so nam¬
reč takrat stiskale hude nadloge: slaba letina, po-

•) Dolenjci jej pomenljivo pravijo: Botrična nedelja.

63

tari in zverinjad '); da bi se Bog ljudstva usmilil, in
ga rešil groznih stisk, zapovedal je imenovani škof
skupne pobožnosti in očitne obhode.

Vzgled cerkve Vijenske so začele posnemati
“Udi druge cerkve po Francoskem. Cerkveni zbor
Orleanski  je 1 511 ukazal, da se imajo praznovati
taki prošnji obhodi po vseh cerkvah, ne samo po
Uiestnih. — Rimska cerkev je sprejela ta običaj za
Papeža Leona  III. (8. stol.). Dandanes je pobožnost
križevega tedna zapovedana za vso katoliško cerkev.

Namen tem obhodom je: 1) da se božjemu var¬
stvu in blagoslovu priporoča časno imetje; 2) da se
taije Bogu hvala za prejete časne dobrote; 3) da se
Bog časti z očitnim spoznavanjem sv. vere.

Obred  cerkvenega opravila v križev teden je
bistveno ta-le: Verniki se zbero v župnijski cerkvi.
Ako je mogoče, bere se najpreje sv. maša. Če te ni,
Prične se opravilo s klicem: „Vstani, o Gospod, po¬
lagaj nam, in reši nas za svojega Imena voljo!"
Na to sledi verstica psalma, in potem se začno mo¬
titi ali peti litanije vseh svetnikov. Pri verstici: Sv.
Marija! Za nas Boga prosi! mašnik vstane, in obhod
s e prične V znamenje, da je Bogu dopadljiva le
unolitev, ki pride iz ponižnega in skesanega serca,
nosi mašnik štolo višnjeve barve. Križenosec prične
obhod v znamenje, da nam je Kristus s svojimi
nauki in svojim vzgledom vodnik na zemskem po¬
tovanju. Sprevod mirno gre čez polja, mimo njiv in
v ertov, kjer nam se živo predočuje ljubezen in do¬
brotljivost božja, in imajo naše molitve radi tega
biti tim bolj priserčne.

Ravno pred vnebohodom Kristusovim se obhaja
ta bogoslužna vaja, ker so ta čas verniki po veliko¬
nočni spovedi grehov očiščeni in njih prošnje in mo¬
litve so zavoljo tega Bogu prijetnejše. Tudi Kristusu,
ki se ta čas povrača kot naš srednik k svojemu
nebeškemu Očetu, izročamo vse svoje želje in težnje,

‘) Gl. Bercastel, cerkev, zgod. zv. V. str. 419.

64

da jih vzame seboj in nebeškemu Očetu predlo^ 1
za uslišanje.

Tudi  sv.  Marka  dan (25. aprila) se obhaja v
katoliški cerkvi z enakim obhodom, kakor trije dnevi
križevega tedna. Začetnik tej bogoslužni vaji je P H '
pež Gregorij  Veliki v 6. stoletju. Ko je nastop 1 *
papeštvo, divjala je v Rimu grozna kuga, ter poda'
vila mnogo ljudi. Da bi Bog to nadlogo milostno od-
vernil, ukazal je imenovani papež očitne, skupn e
molitve. V ta namen so se verniki zbirali v obhode,
ki so se pomikali iz ene cerkve v drugo. Dandanes
ima cerkveno opravilo v dan sv. Marka isti pomen,
kakor ono Križevega tedna; 25. dan aprila je bil v
ta namen odločen že v 7. stoletju.

§. 26. Vnebohod Kristusov.

Štirideseti dan po Veliki nedelji obhajamo vsako
leto praznik vnebohoda Kristusovega. Ta god so
praznovali že v 3. stoletju. Sv. Avguštin terdi, da
so ta praznik postavili „učenci Gospodovi,“ ali P a
„kak splošen cerkveni zbor.“ Poznajo ga tudi ap 0 .’
stoljska določila, ki pišejo v tem oziru: „Sužnji naj
ta dan počivajo, ker je Gospod končal svoje zemelj¬
sko življenje. 1-  (Bukv. 8, pog. 3.) Cesarica Helena J e
dala zidati cerkev na mestu, kjer se je Gospod dvp
gnil proti nebesom. Izrečno navaja ta praznik tud}
spis Izidorja Seviljskega  (7. stol.), in drug 1
poznejši viri.

Pomen tega praznika opisuje na kratko pa je-
dernato papež Leon I z besedami: „Kristusov vne¬
bohod je naše poveličanje; kamor je šla glava., tj©
upa priti tudi telo. Veselimo in klanjajmo se, napol¬
njeni svete hvaležnosti. S Kristusom je poveličana
natora našega rodu. Ž njim smo po upanju tudi ni*
proderli v nebesa.“

Gledč obreda je opomniti, da se velikonočna
sveča ta dan pri slovesni maši zadnjikrat prižge-
Po evangeliju se odstrani z oltarja tudi podoba Iz-

65

Ve ličarja od smerti vstalega, v znamenje, da je Go¬
spod ta dan nehal vidno bivati na zemlji V ško¬
fijski cerkvi se kanoniki okoli poldne zbero v koru
^ Urinim molitvam, ker se je Gospod po izročilu to
Ur » ločil z zemlje. Da bi duhovni pomen tega praz¬
nika prešel vernikom v življenje, obhaja se isti z
°smino.

Četrto poglavje.

Binkoštna doba.

§. 27. Pomen in predpraznovanje binkoštne dobe.

Binkoštna sobota.

Velikonočna doba, čas spomladanskega življenja
v  naravi, predstavlja nam po svojem cerkvenem bo¬
goslužju duhovno prerojenje in oživljenje vsega člo¬
veštva po božjem Odrešeniku. Odrešenja sad: odpu-
sčenje greha, notranje opravičenje, milost božja, je
človeštvu zaslužen, večno življenje zagotovljeno.
Tmino verskih zmot je prepodilo Solnce večne pra¬
vičnosti ; ledeno-merzla serca predkerščanskega sveta
j® prešinil plemeniti ogenj križane ljubezni. Duhovna
2 >tna se je umaknila milosti budivne pomladi, da ta
Pomlad obrodi' plodonosno poletje in jesen in polno
dobrega sadu. Bogastvo Kristusovih naukov in obil¬
nost njegovih milosti je imela postati lastnina vsega
Človeštva po vsem širnem svetu, povsodi prodreti
Spoznanje resnice in kerščansko življenje. Rešilno
delo Kristusovo se ima na zemlji nadaljevati do
konca dnij, da zamore slehern človek deležen po¬
dati sadu Kristusovega zasluženja. V to sverho se
Je kraljestvo božje na zemlji pcSVsodi začelo razšir¬
jati in vterjevati. To nalogo je Kristus izročil svoji
oerkvi, o binkoštih vstanovljeni. Vstanovitev kato¬
liške cerkve, njen pervotni razvoj in razcvit, razšir¬
janje božjega kraljestva po njegovih pervotnih apo¬
stolih, ki so od sv. Duha dobili moč v to, sposobnost,
ln  potrebno varstvo: to je duhovni obsčg binkoštne
dobe v cerkvenem letu.

9

G6

Predpraznovanje binkoštnemu praznik 11
so deseteri dnevi med vnebohodom Kristusovim 111
binkoštmi. Ti dnevi so dnevi tihega pričakovanja,
ter se ne odlikujejo po nikakem posebnem svetko-
vanju. Cerkev s tem nekako naznanja, da bi bjl°
vsako človeško pripravljanje za prepomenljivi bim
kostni praznik pomanjkljivo, nezadostno. Tudi se s
tem označuje, da sv. Duh ni prišel polagoma, P°'
časno, kakor se prikazuje jutranje solnce, napove -
dovano po razsipajoči se zori, ampak hipoma, nalik
potresu. Za to naj binkoštni praznik sam celotno
združuje in izražuje pomenljive okoljščine, po ka¬
terih se je veršil prihod sv. Duha.

Le binkoštna sobota ima kot vigilija poseben
obred, in o tem govorimo v naslednjem paragrafi 1 '

§. 28. Binkoštni praznik ali Duhovo.

Ime binkošti izhaja iz gerške besede „pente-
koste," namreč „hemera,“ t. j. petdeseti dan. že
Izraelci so obhajali petdeset dni po velikonočnem
prazniku svoje binkošti, v spomin sinajske postavo-
daje., in v zahvalo končane žetve. Ker so judovske
binkošti po svojem pomenu predpodoba kerščanskih
binkošti, in se te obhajajo tudi petdeset dni po Ve¬
liki noči, ostalo jim je ime judovskega praznika"
Vendar pa že sv. Gregorij Nazijanški  imenuje
ta praznik, „praznik sv. Duha," ali „Duhovo.“

Kedaj so začeli obletnico prihoda sv. Duha ob¬
hajati s posebnim praznikom, ne da se z zaneslji¬
vostjo povedati. Gotovo pa je, da sta Velika noč m
Binkošti naj starejša cerkvena praznika. Že Tertu-
lijan  (2. stol.) govori o „binkoštnem dnevu 11  kot
„prazničnem dnevu," akoravno je beseda »binkošti
v pervih stoletjih čestokrat pomenila dobo petdesetih
dni po Veliki noči. Poznajo ta praznik tudi že apo-
stoljska določila Na Španjskem so nekatere cerkve
z vnebohodom Kristusovim sklepale praznično svet-

G 7

kovanje; ali cerkveni zbor v Elviri  je 1. 305 ali
306 v členu 43. ukazal, da se ima praznovati tudi
Petdeseti dan po Veliki noči. Sv. Avguštin poroča,
da je bil ta praznik ob njegovem času razširjen po
Vsem svetu; moral se je tedaj že jako zgodaj vvesti.
Iz 4. stoletja imamo govore o tem prazniku, n. pr.
°d sv. Gregorija Nazij ančana, Krizostoma,
Avguština,  idr.

Zgodovinska podlaga binkoštnemu prazniku je
biblična dogodba o prihodu sv. Duha. (Ap. dej. pogl.
H.) Sv. Duh je apostole razsvetlil, ojačil, in jim po¬
delil dar govoriti v tujih jezikih. V moči sv. Duha
so delili vernikom sv. zakramente, ustanovljali in
yladali kerščanske občine, postavljali si naslednikov
id pomočnikov. Sv. Duh jim je bil v njihovem delo¬
vanju voditelj in vareh. Sv. Duh, posvečevalec, oči¬
ščuje po svetih zakramentih vernike grehov, in jim
s erca preobrazuje v tempelj božji. Brez njega ne bi
diogli deležni biti milostij, po Kristusu nam pri¬
dobljenih; on nas stori pripravne in vredne preje¬
mati božje milosti. Sv. Dnh razliva ljubezen božjo
dam v sercih. Sv. Duh vresničuje in stvarja delo
odrešenja v posameznih udih človeštva; po njem se
dadaljuje odrešilna delavnost Kristusova v katoliški
cerkvi; on je duša vsemu cerkvenemu življenju.

Od sv. Duha izvira luč pravega spoznanja,
ogenj svete ljubezni, moč za vse dobro in vzvišeno.
To delavnost so naznanjevali goreči plameni in silni
Piš o prihodu sv. Duha v Jeruzalemu. Apostoli, raz¬
vneti ljubezni božje, vnemali bodo s svojo čudovito
zgovornostjo tudi vernike za nauke Kristusove. To
so pomenjali goreči jeziki, ki •so se prikazali nad
apostoli.

Po pravici se tedaj toli pomenljivo Duhovo pri¬
števa med tri najpoglavitnejše praznike cerkvenega
leta.

Binkoštni praznik ima poseben obred; obhaja
s e z vigilijo in osmino. Po T er tul i j an u je bila v
starodavnih časih navada, novovernike kerščevati o

68

Veliki noči in Binkoštih V ta spomin se binkoštn°
soboto še dandanes blagoslavlja kerstna voda, 111
sicer po istem obredu, kakor Veliko soboto; razloček
je le v tem, da se v vvodu poje samo šest prerokb,
mesto dvanajst Vigilijo binkoštnemu prazniku s
splošnim postom so obhajali že v 5. stoletju, kako 1,
priča sv. Ambrož;  ob času sv. Bonifacija  0 '
stol.) pa je bil post na ta dan izrečno zapovedan. _

Druga posebnost v obredu binkoštne sobote j 0
slovesna sv. maša,  ki se služi po doveršeneu 1
blagoslavljenju kerstne vode. Ta maša nima vhodne
molitve, ker se bogoslužno opravilo tega dne z maš 0
ne začenja, ampak le nadaljuje. Zvonjenje pri Glorij 1
spominja na nekdanji slovesni vhod novokerščencev
iz kerstne kapele v cerkev.

Binkoštni praznik sam nima razun mašnih mo¬
litev, ki se ozirajo na poslanje sv, Duha, nič poseb¬
nega. Za Gradualom sledi slavospev „Veni sancte
Spiritus," ki se je nekdaj med sveto mašo slovesno
zapel. Med tem petjem so v Rimu do leta 1521 spu¬
ščali na oltar podobo golobovo. Po nekterih krajih
so izpuščavali med tem tudi žive golobe, da so l 0,
tali po cerkvi, ali s so stropa sipali cvetove rudečib
vertnic, ki so spominjali na goreče jezike binkoštneg 0,
dne. Zadnji običaj je baje v Mesini še dandanes v
rabi. —

Osmino Duhovega je nekdaj tudi ljudstvo ob¬
hajalo praznično osem dni. Sčasoma se je to praz¬
novanje skerčilo. Cerkveni zbor v Ingelheimu  1-
948 zapoveduje praznovanje od nedelje do srede;
cerkveni zbor v Konstancu  1. 1094 terja le tri-
dnevnico; Klemen  XIV je odpravil tudi praznovanje
torka. Ostal je tedaj do danes poleg nedelje -le še
binkoštni ponedeljek kot zapovedan praznik. Vendar
ima v spomin nekdanje vravnave vsaki dan osmine
lastni mašni obrazec, ki pa izrazuje le pomen bin-
koštnega praznika.

V tej osmini dele škofje zakrament sv. birme,
kot zakrament sv. Duha.

69

§ 29. Popraznovanje binkoštnega praznika.

V popraznovanje binkoštij spada 24 nedelj.
Vendar se primeri, da se to število ali ne doseže,
ali pa preseže (23—28 ned.). V pervem slučaju se
bere 23. nedeljo maša in evangelij 24 nedelje. V
Enigem slučaju pa se pred 24. nedeljo vverste tiste
nedelje po Razglašenju Gospodovem, ki zavoljo zgodnje
Velike noči niso mogle priti na versto.

Na I. nedeljo po Binkoštih zadene praznik pre¬
svete Trojice.  V kerščanski starodavnosti je bil
ta praznik neznan. Vvedel ga je splošno  še le
Papež Janez XXII.  leta 1334., ter določil, da se
ima ta god obhajati pervo nedeljo po Binkoštih.
Vendar so ga praznovali po nekaterih cerkvah na
Francoskem, vzlasti v samostanih, že v 12. stoletju,
n. pr. v Vendomu. Da so začeli tako pozno obhajati
ta praznik, utegne priti od todi, ker nima tiste zgodovin¬
ske podlage, kakor je to pri druzih praznikih ; sicer
je pa vsak drugi cerkveni praznik zajedno praznik
presvete Trojice, ker se ž njimi prav za prav pro¬
slavlja Trojedini Bog. — Postavljen na pervo ne¬
deljo po Binkoštih, združuje ta praznik tri naj po-
glavitnejše praznike: Božič, Velikonoč in Binkošti, v
celoto, in je nekako sklepni kamen cerkvenih slav-
nostij.

§. 30. Praznik presv. Rešnjega Telesa ali Telovo.

Praznik presv. Rešnjega Telesa se po vsem
kerščanstvu obhaja z največjo slovesnostjo. Povod
temu praznovanju je dala zarad goreče ljubezni do
presv. Rešnjega Telesa posebno sloveča redovnica v
Litihu, Julijana  po imenu, v 13. stoletju. Videla
je namreč, kakor pripoveduje njeno življenje, v pri¬
kazni večkrat mesec v polnem blesku, le na eni
strani nekoliko temen. Prosila je Boga, da bi ji
razodel pomen te večkratne prikazni. Bilo ji je
razodeto, da skaza na mescu naznanuje pomanjkanje

70

posebnega praznika v čast Najsvetejšemu Zakramentu,
ter se s tem lesk sv. Cerkve nekoliko zakriva. ^ u '
lijana je to razlago odkrila nekaterim po svetosti m
učenosti odličnim možem, med drugimi tudi Jakobu
Troaješkemu,  naddijakonu v Litihu, in Hugonu,
provincijalu dominikancev. Ti možje so stvar spo;
ročili škofu v Litihu, Robertu,  ter ga prosili, naj
bi vvedel napominjani praznik. Škof je res ukaza 1
1. 1246, da naj se obhaja v njegovi škofiji nov praznik
v čast presv. Rešnjemu Telesu. Po smerti škofa R°'
berta je postal imenovani Jakob Troaješki papež z
imenom Urban  IV.  Ves vnet za to slovesnost,
izdal je ta papež 1. 1264. pismo, s katerim je bil°>
ukazano praznik presv. Rešnjega Telesa obhajati z
osmino po vsem kerščanstvu. Kmalu potem je U r '
ban IV. umeri, ne da bi se bila naredba njegova
izveršila. Izveršil jo je še le papež Klemen  V., ki
je v cerkvenem zboru Vijenskem 1. 1311 ukazal, da
se ima zapoved Urbana IV. izpolniti. Od tega Časa
se obhaja praznik presv. R. Telesa, Telovo, po vsej
zatočni cerkvi kot zapovedan praznik, izjemši Fran¬
cosko, kjer je vsled konkordata z leta 1801, ter vsled
pisma papeža Pij a VII.  z dne 9. aprila 1802, od¬
pravljenih tudi več druzih zapovedanih praznikov.

Obletni dan, ko je Kristus zakrament presv.
Rešnjega Telesa postavil, zadene na Veliki četertek.
Ker se pa velikemu tednu zavoljo žaljnega njegovega
značaja ne prilega veselo svetkovanje, odločil je bil
Urban IV. za praznik presv. Rešnjega Telesa četertek
po nedelji presv. Trojice.

Podlaga temu prazniku je verska resnica, da
je Kristus v zakramentu presv. Rešnjega Telesa reS;
nično, polno, pravo in bistveno pričujoč. Po daritvi
sv. maše je Kristus naš srednik pri nebeškem Očetu,
po sv. obhajilu živež naši duši v večno življenje.
Da-si je vsaka sv. maša zahvalno in veselo prazno¬
vanje te resnice, čutila se je vendar potreba, v po-
sebnern prazniku rado vati se tega vzvišenega spo¬
mina. Že Urban IV. je omenil, da se ima v tem po-

71

gledu v dan preš v. Rešnjega Telesa nadomestiti ter
s Popolniti, kar se pri vsakdanski sv. maši (iz člo¬
veške slabosti) ne dosega.

Radostno zahvalnost za prevelike milosti, ki
Dam jih skazuje Kristus v zakramentu Ljubezni,
Daznanuje tudi odlični obred praznika presv. Rešnj.
Telesa. Obhaja se z največjim veličastjem, vzlasti s
teoforičnim obhodom (procesijo s presv. Rešnjim Te¬
lesom), ki je toliko star, kakor izpostavljanje pre¬
detega zakramenta, kar je bilo o pričetku 14 . sto¬
letja gotovo že v navadi.

Teoforični obhod pričenja duhoven s tem, da
Proti ljudstvu obernjen. ter monštranco z Najsvetej¬
šim v rokah deržeč, zapoje slavospev „Pange lingua.“
Po odpetem slavospevu se obhod pomika iz cerkve,
ter se razpeljuje po ulicah in potih, z zelenjem in
cvetličjem ozaljšanih, z razvitimi cerkvenimi zasta¬
vami. Pot vodi mimo štirih oltarjev, proti štirim
strančm sveta postavljenih. Pri slehernem oltarju se
obhod ustavi. Tu se odpoje začetek enega izmed
štirih evangelijev, tako, da vsi štirje zaporedoma pri¬
dejo na versto — oltar za oltarjem; odmolijo se
kratke molitve, in poslednjič se podeli blagoslov z
Najsvetejšim. Obhoda se vdeležujejo razni uradi,
šolska mladež, različne bratovščine, ter množica ver¬
nega ljudstva. Med veselim zvonjenjem verniki molijo
rožni venec, opravljajo molitve, ali prepevajo svete
pesmi v čast Najsvetejšemu. V sklep zadoni' krepki
»Te Deum,“ in se podeli slovesen blagoslov z Naj-
svetejšim.

Obhod z Najsvetejšim ja očitno spoznavanje
vere v resnično, pravo in bistveno pričujočnost Kri¬
stusovo v presvetem Zakramentu. Ljudje z vseh
štirih stranij sveta naj to resnico verujejo; za to se
Postavijo štirje oltarji. — Vsi štirje evangelisti spri-
čujejo, da je Kristus v presvetem Zakramentu res¬
nično pričujoč; za to se odpojo začetki štirih evan¬
gelijev. — Druge okolnosti prazničnega poslavlja

72

javljajo sveto veselje, glasno zahvalo in serčno lju¬
bezen proti Njemu, ki nas je prej tolikanj ljubil.

Osmina tega praznika ima privilegijo, in se
obhaja slovesno, t. j., z izpostavljanjem Najsvetejšega.

§. 31. Praznik sv. apostolov Petra in Pavla.

V dan 29. junija vsacega leta obhaja cerkev
god ss. P e t r a in Pavla,  pervakov apostolov. Ta
god se je kot odličen praznik slovesno obhajal že v
polovici 4. stoletja. To je znano iz cerkvenih govorov,
ki so jih imeli na ta dan Gregorij Nazijanški,
Gregorij  iz  Nise, Maksim  v Turinu, Ambrož,
Leon  I. idr. Če so kerščanske občine že v najsta¬
rejših časih praznično slavile spomin pervih mu¬
čencev, Ignacija, Polikarpa, idr., morale so še v
višji časti imeti pervaka apostolov, ki sta po do-
veršenem svojem sijajnem delovanju terpela slavno
smert mučeniško.

Sv. Peter, pervi lastnik cerkvenega pervaštva,
naj višjega učeništva, duhovništva in pastirstva;
sv. Pavel, pervi blagovestnik in oznanovatelj sv.
evangelija med pogani; obeh apostolov-pervakov ska.-
lovito-terdna vera, in ognjena ljubezen do Boga in
do bližnjega: to vtiskuje prazniku sv. apostolov
vzvišen pomen, ter ga stavi v versto najvišjih cer¬
kvenih praznikov.

Obreda posebnega ta praznik nima, razun da
se obhaja z osmino. V sv. Petra cerkvi v Rimu, v
središču kerščanstva, praznoval se je ta praznik jako
slovesno do 1. 1870. Kupla se je razsvetlila, in papež
je podelil očitno blagoslov urbis et orbis.

§. 32. Vnebovzetje Marijino, ali Veliki Šmaren.

Sv. pismo nam sicer ničesar ne poveduje o
smerti preblažene Matere Marije, ki se ima po nje¬
nem prerokovanju vedno poveličevati v cerkvi. Ven¬
dar se spomin smerti in vnebovzetja Marijinega že

73

od 6. stoletja obhaja v dan 15. avgusta. Nicefor
Pripoveduje, da je bil to ukazal cesar Mavrici  j
(582—602). Kedaj ravno se je to praznovanje pri¬
čelo, ni natanko znano. Iz starega, po Florentinu iz¬
danega martirologija iztočne cerkve se razvida, da
s o pervotno spomin smerti in spomin vnebovzetja
Marijinega posebej praznovali, in sicer smert 18. ja-
nuvarija, vnebovzetje 15. avgusta. V 6. stoletju so
ta dvojni god združili v jeden praznik. Iz tega sledi,
da je moral biti ta praznik že davno prej v navadi.
Zakramentarij papeža Ge la zija  (f 496) ga že iz¬
rečno navaja. Kot glavni praznik se je obhajal v G.
stoletju že tudi po Francoskem in Nemškem. Izver-
sevaje sklepe cerkvenih zborov Mogunškega in Ahen-
skega z leta 813 in 818, zapovedal je kralj Lju-
dovik Pobožni,  da se ima ta praznik slovesno
obhajati po vsem francoskem kraljestvu. Z velikim
sijajem so praznovali ta god na Angleškem že v 9.
stoletju, po prizadevanju kralja Alfreda.

Ljudovik  XIII., kralj francoski, si je bil
k 1638 izvolil god Marijinega vnebovzetja, da izroči
nebeški Kraljici v posebno varstvo sebe in svoje
kraljestvo ; vsled tega se je bilo to praznovanje zelo
povzdignilo.

Ker je Marija v tesni zvezi z delom našega od¬
rešenja, skerbelo se je v sv. cerkvi od nekdaj za do¬
stojno njeno zunanje češčenje. Vsak imenitnejši do¬
godek iz njenega življenja so porabili v praznično
obhajanje. O smerti in vnebovzetju Marijinem, ki je
Podlaga prazniku Marijinega vnebovzetja, imamo
naslednje poročilo zgodopisca Njceforja  (14. stol.).

Juvenala,  škofa Jeruzalemskega (5. stol.), ki
je bil z drugimi palestinskimi škofi vred pričujoč
Pri cerkvenem zboru Kaleedonskem (451), vprašal
je rimski cesar Marci jan,  ali truplo Marijino še
počiva v njenem pervotnem grobu v Palestini. Želel
je namreč truplo Marijino sprejeti v novo cerkev,
katero je bila dala žena njegova Pulherija  v Kon-
stantinopolu (Carigradu) sozidati Mariji v čast. Ju¬
lo

74

venal mu je odgovoril, da sv. pismo sicer ničesar
ne pove o smerti Marijini; po nekem silno starem
in povse zanesljivem izročilu pa so se bili zbrali
apostoli iz raznih dežel, kjer so oznanjevali sv. evan¬
gelij, o bližajoči se smerti Marijini v Jeruzalemu.
Tudi Jezus je bil zraven prišel, ter dušo Marijino k
sebi vzel. Truplo njeno pa je bilo med petjem an¬
gelov in apostolov pokopano v Getzemanu. Ko so
tretji dan grob zopet odperli, niso našli več trupla,
ampak le pertove, ki so razširjali jako prijetno vo¬
njavo. Apostoli so grob zopet zaperli, in čudeč se
mislili, da je Bog truplo Marijino pred splošnim vsta¬
jenjem poveličal z neumerljivostjo, ter ga po angelih
dal prenesti v nebesa. — Marcijan je na to zahteval,
naj mu pošljejo grob Marijin v Konštantinopol. To
se je zgodilo, ter je bil grob shranjen v imenovani
cerkvi. — Ravno tako izročilo nam poroča Gre¬
gorij Turonski  (f 595). Gerški cerkveni očetje
sedmega in osmega stoletja, Andrej Kreški, Ger¬
man,  patrijarh v Konstantinopolu, Janez Dama-
sčan,  ponavljajo, da je presveta Devica Marija sicer
umerla, in bila pokopana; tretji dan pa da je bila
obujena v življenje, ter z dušo in s telesom vzeta v
nebesa. — Ravno to so učili stari, poznejši in novi
učeniki; nam pa je zadosti, da vemo, kako sv. cer¬
kev preslavlja prečastitljivo Marijino vnebovzetje s
slavnim praznikom, z rožnim vencem, itd.

Gledč obreda je opomniti, da je preddan Mari¬
jinega vnebovzetja vigilija z zapovedanim postom,
in da se praznik obhaja z osmino. Ta postni dan
omenja že papež Nikolaj  I. (858) v svojem pismu
do Bulgarov, pristavljaje, da je bil ta post v Rimski
cerkvi že od starodavnosti v navadi.

§. 33. Praznik angelov varhov.

Stari viri cerkvenega bogoslužja pričajo, da je
bilo v cerkvi od nekedaj tudi češčenje angelov v
navadi. Vendar praznika angelov varhov, kakor ga

75

obhajamo dandanes, v starih kerščanskih časih ne
najdemo. Več stoletij so praznovali god sv. Mi¬
haela kot skupni  praznik vseh nadzemskih zve¬
ličanih duhov. Sv. Mihael  je bil namreč, kakor
Uče cerkveni očetje Dionizij  Areopagit, Jeronim
in Krizostom,  varh izraelskemu ljudstvu. Enako
varstvo so mu pripisovali tudi nad kerščansko cer¬
kvijo, opiraje se poleg tega še na poročilo skriv.
razod. 12, 7, ter na večkratne zgodovinske prikazni
sv. nadangela kot zavetnika kerščanstva. Za to se
nahaja praznik sv. Mihaela po nekterih krajih že v
5. stoletju.

God sv. Mihaela so ločili od godu angelov
varhov sploh v pričetku 1C. stoletja, ter praznovali
vsaki god posebej. Papež Klemen  X. je 1. 1670 do¬
ločil, da se ima praznik angelov varhov obhajati, kot
splošen in nepremakljiv praznik dne 2. oktobra, in
sicer z osmino. S posebnim papeževim dovoljenjem
Pa je bilo dopuščeno, da se god angelov varhov
praznuje pervo nedeljo meseca septembra.

Svojo notranjo podlago ima ta praznik v verski
resnici, da je Bog angele odločil ljudem za varhe in
pomočnike v nevarnostih ter potrebah dušnih in
telesnih.

Posebnega obreda,  razun osmine, ta praznik

nima.

§. 34. Praznik Marijinega rojstva, ali Mali Šmaren.

Praznik telesnega rojstva Marijinega je nastal
v iztočni cerkvi najberž že v dobi med cerkvenim
zborom Efeškim in Kalcedonskim (431—451). V 7.
stoletju je bil ta praznik v gerški cerkvi sploh raz¬
širjen. Od iztočne cerkve je prešel v zatočno gotovo
že v 7. stoletju, kjer so ga najpervo začeli obhajati
v cerkvi rimski. Od todi se je pozneje razširil po
Spanjskem, Francoskem in Nemškem, ter bil v 11.
stoletju sploh v navadi Praznovali so ta god že od
začetka povsodi v dan 8. septembra.

76

Marija je bila iz rodu Davidovega. Njeni stariši
so bili Eli ali Jo ahi m in Ana, rojstveni kraj P a
Nazaret, (ali morda Jeruzalem). Pervo, kar nam o
njej sv. evangelij poroča, je skrivnostno pozdravilo
po nadangelu Gabrielu, in njena zaroka in poroka s
potomcem rodu Davidovega, z Jožefom.

Najvišji pomen temu godu daje okoljnost, da
nas soznanja s prihodnjo materjo Boga in Odreše¬
nika. Evangeljski odlomek, ki se bere na ta praznik,
prijavlja rodopis Marijinih pradedov, ter sklepa z Je¬
zusom Kristusom, naznanjajoč, da Mariji vse veli¬
častvo prihaja od Njega. Sicer na zemlji prehaja čast
in slava od starišev na otroke; tukaj pa odseva od
otroka na mater.

Obreda posebnega ta praznik nima, razun, da
se že od 13. stoletja obhaja z osmino.

§. 35. Praznik sv. imena Marijinega.

Perve sledove tega praznika nahajamo v Špa¬
niji, kjer ga je pobožnost vernikov v cerkvi K u e n š k i
sprožila, in Rim 1. 1513 poterdil. Za vso katoliško
cerkev je ta praznik postavil papež Inocencij  XI.
1. 1683, in sicer v hvaležni spomin zmage nad Turki,
ki so bili isto leto do Dunaja priderli in ga oblegali.
Poljski kralj Sobieski,  ki je bil prišel v hudi stiski
in nevarnosti še o pravem času na pomoč, navdu¬
ševal je svoje čete, opominjajoč jih k zaupanju v
Boga in Marijo. Kristjanje so si v resnici priborili
slavno zmago nad Turki, katerih je bilo štirikrat
več od kerščanskih vojakov. Praznik Marijinega
imena je bil praznik zahvale za to slavno zmago.

Čim bolj se je po svetu širila vera v Kristusa
in njegove svete nauke, tim bolj je napredovalo in
se razvijalo tudi Marijino češčenje. Kerščanska po¬
božnost si je prizadevala, nebeški Kraljici plesti
vedno dostojnejše vence; celo njenemu imenu v
čast so postavili poseben praznik. Ime Marija, Mirjam,

77

je »morska zvezda," po drugi razlagi »mogočna,“ »ve¬
ličastna," »gospa." Kot taka se tudi v resnici časti.

Obred praznika Marijinega imena ima to po¬
sebnost, da sv. cerkev ta dan ter skoz osmino po¬
deljuje popolen odpustek v Avstrijskem cesarstvu
onim, kateri sv. zakramente vredno prej mo, in po
namenu sv. očeta molijo.

§. 36. Praznik sv. rožnega venca preblažene Marije
Device.

Ta praznik je bil v svojem pričetku lasten le
dotičnim bratovščinam, in se je opiral na molitev
sv. rožnivenca, ki je svojo sedanjo obliko dobil od
sv. Dominika  proti koncu 12. stoletja. V 14. in
15. stoletju so splošne stiske nadlegovale kerščansko
Evropo. Da bi v skupni stiski sprosili od Boga po¬
moči, družili so se verniki radi v pobožne zveze,
katerim pravimo bratovščine. Nalog jim je bil, enotne
pobožne vaje opravljati, in po njih dosegati svete
namene. Najstarejšim bratovščinam se prištevajo
rožnivenške, kterih udje so se zavezovali ob gotovih
dneh moliti sv. rožnivenec, da bi sprosili od Boga
pomoči v hudih stiskah. Ob vojskinih časih so take
bratovščine razodevale posebno gorečnost. Papeži so
te verste pobožnosti pospeševali, ter jih obdarovali
z odpustki, n. pr. papež Sikst  IV. (15. stol.), Ino-
cencij  VIII. (15. stol.), Klemen  VII. (16. stol.),
Sikst  V. (16. stol-), idr.

Dne 7. oktobra 1571 so kerščanske vojne čete
pod vodstvom Don Juvana Avstrijskega Turke slavno
premagali pri Lepantu. Ravrib tisti dan so rožni¬
venške bratovščine v Rimu v obhodih ter skupnih
molitvah prosile Boga zmage nad zakletim sovraž¬
nikom kerščanskega imena, in vse je pripisovalo
dobljeno zmago mogočni priprošnji Marijini. Takratni
papež Pij V. je ukazal v zahvalo praznik v čast
»Mariji zmagonosni," ki so ga imenovali tudi praznik
»sv. rožnivenca." Naslednik Pijev, Gregorij  XIII.,

78

zapovedal je, da se ima praznik sv. rožni venca po¬
svečevati pervo nedeljo meseca oktobra, in sicer po
vseh cerkvah, v katerih se nahaja oltar ali kapelica
s „češčenjem blažene Device rožnivenške." Papež
Klemen  X. je brez tega prideržka raztegnil prazno •
vanje tega godu na Španjsko. Za vso cerkev pa je
zapovedal ta praznik papež Klemen  XI. leta 1716 ,
in to v hvaležni spomin zmage, ki jo je za cesarja
Karola VI. pridobil vojskovodja princ Evgen  nad
Turki pri Temešvaru 1. 1715.

Namen temu prazniku je po besedah papeža
Klemena XI. vedno večje vnemanje vernih sere za
češčenje svete Device, ter stalna ohranitev hvalež¬
nega spomina za pomoč, od zgoraj dobljeno. •— Za-
jedno nam ta praznik oznanjuje moč in lepoto mo¬
litve sv. rožnega venca.

Posebnost v obredu  tega praznika je novi
mašni obrazec, ki so ga izdali sedanji papež Leon XIII.
s pismom z dne 5. avgusta 1888. Po želji in povelju
Leona XIII. se ima celi mesec oktober posvetiti če-
ščenju Marijinemu. Vsled naredbe z dne 1. septembra
1883, v naslednjih letih večkrat ponovljene, ima se
vsaki dan meseca oktobra v cerkvi javno moliti sv.
rožni venec. Ta pobožnost se smč tudi preložiti na
mesec november ali december istega leta. To ima
po besedah papeževe okrožnice terpeti toliko časa,
dokler ostane cerkev v sedanjih prežalostnih razmerah
in se papežu ne poverne popolna prostost. Ta po¬
božnost je obdarovana z obilnimi odpustki. — Ravno
ta papež so v lavretanskih litanijah ukazali pristavek :
„Kraljica sv. rožnega venca, za nas Boga prosi."

§. 37. Praznik posvečenja cerkva.

Običaj, poslopja in prostore, bogoslužju name¬
njene, posvečevati, sega celo v predkerščanske čase.
Poznali so ga judje in pogani. Jakob je mazilil ter
posvetil kraj, kjer se mu je bil prikazal Gospod;
Salomon tempelj, ki ga je bil sozidal v Jeruzalemu.

79

Znano je, da so tudi pogani svoje gaje in mališka
svetišča po svoje blagoslavljali. Feničanje, Sirci,
Gerki in Indijani so mazilili z oljem kamene in po¬
dobe, katere so jim bile svete, in Rimljanje so imeli
svoje posvečevanjske praznike. Iz pervih treh stoletij
sicer nimamo dokazov, da bi bili tudi kristjanje po¬
svečevali svoja svetišča; a gotovo so se taka po¬
svečevanja veršila zavoljo takratnih hudih časov na
tihem, in se niso zapisala, da ne bi prišla na znanje
sovražnikom sv. Cerkve. Ko pa je bila kerščanska
vera proglašena za deržavno vero, obhajala so se
posvečevanja hiš božjih po škofih slovesno in očitno.
To spričuje E v z e b i j, ki omenja posvečevanja svetišč
v Jeruzalemu (1. 335), in v Antiohiji (1. 341), ter s
tem združenega slovesnega praznovanja. Praznik
posvečenja cerkve je tedaj toliko star, kakor posve¬
čenje samo. Tudi obletnica posvečenja se je zgodaj
obhajala, in sicer v začetku isti obletni dan, ko je
bila dotična cerkev posvečena. Imela je toraj v tej
zadevi vsaka posvečena cerkev lasten praznik. Da
bi se gledč časa za to praznovanje dosegla edinost,
in se odstranile razne nedostojnosti. ki so se med
ljudstvom čestokrat prigodile ob tem svetkovanju,
določilo se je bilo najprej v nekterih škofijah, da se
ima god posvečenja za vse cerkve ene in iste ško¬
fije praznovati eni in isti dan, t. j. na dan posve¬
čenja cerkve škofijske. Tako je bil sklenil cerkveni
zbor v Koloniji  1. 1536, in  te vredbe so se sča¬
soma poprijele tudi škofije po druzih deželah. V ljub¬
ljanski škofiji se obhaja ta praznik za cerkve cele
škofije tretjo nedeljo v mesecu oktobru.

Praznik posvečevanja cerkve je v mnogem oziru
jako pomenljiv. Posvečena cerkev je dotični občini
vir resnice, in zveličanskih milostij — Vsem cer¬
kvam iste škofije skupni praznik poočituje skrivnostno
vez, ki druži vse cerkvene občine v eno družino,
ki ima svoje duhovno bivališče v eni cerkvi.

Ta praznik se je nekdaj obhajal z velikim zu¬
nanjim bliščem. Za to se še dandanes pri tej priliki

80

cerkev okinča z zastavami. Med svetim opravilom
se prižgo dvanajstere sveče, nahajajoče se po cer¬
kvenih stenah na mestih, na kojih je bila cerkev
maziljena. — Pomen godu odmeva po praznikovi
osmini.

§. 38. Praznik vseh Svetnikov.

Že v pervih časih so kristjanje v svojem bogO'
služju slavili spomin kerščanskih junakov — apo¬
stolov in mučencev. Ker pa ni mogoče, vsakemu
svetniku posvetiti posebnega praznika, sklenilo se je
že davno, vsem svetnikom v čast postaviti skupni
praznik. Po spričevanju sv. Krizostoma se je ta
praznik v iztočni cerkvi obhajal že v četertem sto¬
letju, in šicer, kakor je tam še zdaj v navadi, v ne¬
deljo po Binkoštih.

V zatočni cerkvi je nastal še le pod papežem
Bonifacijem  IV (608—C15). V Rimu je takrat
stal krasni poganski tempelj, pantheon imenovan,
ki ga je bil dal Marka Agripa vsem bogovom (ma¬
likom) v čast sozidati. Papež Bonifacij je prosil ce¬
sarja Foka, naj mu ta tempelj prepusti, da ga pri;
pravi za kerščansko bogoslužje, ter posveti, Devici
Mariji in vsem mučencem v čast. Prošnja je bila
uslišana, in papež je tempelj v ta namen 12. maja
1. 609 posvetil. To je bil začetek našemu prazniku.
Kedaj je bil postavljen v dan 1. novembra, o tem
so menenja različna. Nekteri terdijo, da je ta dan v
to določil papež Gregorij IV. v letu 834 ali 835, na
prošnjo Ljudovika Pobožnega.  Drugi pa terdč,
da se je to zgodilo že pod papežem Gregorijem
III., v letu 731. Gotovo je, da se je ta praznik v
polovici 9. stoletja jel splošno obhajati, Od tega časa
ima vigilijo in osmino.

S tem praznikom nas hoče sv. cerkev vnemati,
da svetnike po reku: „čast, komur čast,“ častimo,
njih priprošnji se priporočamo, in njih vzgled po¬
snemamo. Ž njim se tudi sv. cerkev poveličuje, ker

81

nam se po istem kažejo krasni sadovi kerščanskega
življenja v najlepšem svitu. Proti koncu cerkvenega
leta postavljen, kaže nam praznik vseh svetnikov
poslednji namen našega življenja, namreč naše lastno
posvečenje.

§. 39. Spomin vseh vernih mertvih.

Za praznikom vseh svetnikov obhajamo v dan
2. novembra spomin vseh vernih duš. Pričetek tega
praznika nam pripoveduje Me ra ti takode: „Ako
ravno so od početka sv. cerkve molitve in daritve
vedno opravljali za vse, ki so umerli v družbi sv.
cerkve, vendar ne izvemo, da bi bili očetje ali cer¬
kveni zbori obhajali določen dan mertvim v spomin,
ter darovali za nje molitve in daritve. Terdi se, da
je Odilo,  opat Klunjaški, pervi vvedel ta običaj v
svojih samostanih leta 998, ter ukazal, da se ima v
dan 2. novembra praznovati spomin v Kristusu po¬
čivajočih s psalmi, z rnilošnjo, posebno pa z darit¬
vijo sv. maše. Ta običaj so papeži poterdili, ter ga
vstanovili po vseh cerkvah." Peter Damijan  tudi
pripoveduje, kaj je napotilo opata Odilona, da je
vvedel omenjeno praznovanje. Neki iz Jeruzalema
došli menih mu je pripovedoval, da je imel med
potjo razne prikazni o tem, kako se dušam v vicah
godi. Ko Odilo to zasliši, sklene takoj ukazati naš
praznik.

Po vzgledu menihov Klunjaških so ga 'začeli
obhajati tudi po druzih škofijah. Razširil se je tako-
rekoč sam po sebi. brez posebnih ukazov. Povsodi
so ga sprejeli prav radi, in to je dokaz, da se je ž
njim ustreglo pravi serčni potrebi.

Notranja podlaga temu prazniku je nauk o
zvezi vojskovalne cerkve s terpečo. Spomin na umerle
ima v nas poživljati ljubezen in hvaležnost do njih,
ki naj se razodeva po dobrodelnih činih in blagih
sklepih.

Bogoslužje 2. novembra se prične z večernicami
za mertve, ki se opravijo že popoldne 1. novembra.

11

82

Po končanih večernicah se grobovi pokropč z bla¬
goslovljeno vodo. V dan praznika samega se opravijo
urine molitve — jutranjice in hvalnice — za mertve,
obhaja se slovesna černa maša s primerno propo-
vedjo, grobovi se zopet pokrope, in odmolijo se mert-
vaške molitve.

Grobovi so ozaljšani s cvetličjem in gorečimi
lučicami v znak ljubezni in prošenj, da bi umerlim
svetila luč večnega življenja.

§. 40. Postni dnevi.

Razun že omenjenih postov v štiridesetdan-
skem postu, v adventu in ob vigilijah pred nekate¬
rimi odličnimi zapovedanimi prazniki, imeli so kri-
stjanje od nekdaj še druge postne dni. Taki dnevi
so bili v zatočni  cerkvi petki in sobote, v iz¬
točni  srede in petki vsacega tedna. Po spričevanju
Klemena Aleksandrijskega  (2. stol.), Epifa-
nija  (5. stol), Avguština  (5 stol.) in druzih sve-
dokov, bil je kristjanom petek dan pokore in zderž-
nosti, v spomin terpljenja in smerti Gospodove. Na
ta dogodek spominja kristjane že od najstarejših
časov petkovo zvonjenje. Ob sobotah so se postili v
spomin, da je Kristus ležal v grobu. Sreda pa je
bila postni dan, ker so Judje v sredo sklenili Jezusa
umoriti. Posti ob petkih, sredah in sobotah so se
imenovali stacijski posti,  ker so se verniki te
dni navadno zbirali na grobovih mučencev.

Nadalje praznujemo kvaterne poste, ki obsegajo
sredo, petek in soboto v tednu vsacega četertletja.
Dotični tedni niso bili dolgo za gotovo odločeni. Za
to imenuje papež Leon  I. (5. stol.) kvaterne poste
spomladni, poletni, jesenski in zimski post. Dandanes
so kvaterni tedni določeni po tem-le pravilu:

Post Luciam, Cineres, post sanctum Pneuma,
Crucemque.

Tempora dat quatuor feria quarta sequens.
Kvaterni tedni se tedaj obhajajo v sredo po sv. Lu-

83

ciji, po Pepelnici, po Binkoštih, in po prazniku po¬
višanja sv. Križa (14. septembra).

V Rimu so imeli ta tridnevni post že ob času
sv. Avguština.  Papež Leon  V. ga izvaja od apo¬
stolskega izročila. Po druzih zatočnih krajih so ga
vvedli sčasoma. Sv. Bonifacij, Karol  V. in cer¬
kveni zbor Mogunški  z leta 813 so ga vvedli v
frankovskem kraljestvu.

Namen kvaternim postom je mnogoter. Opomi¬
njajo nas, da se Bogu zahvaljujmo za dobrote, vsako
četertletje prejete; da se z resnično pokoro spravimo
z Bogom; da priporočajmo Bogu duhovne, ki so jih
njega dni posvečevali navadno v kvaternih tednih.

Mašni obrazci kvaternih dni obsegajo več beril
in molitev od navadnih. — Omenjeni cerkveni zbor
Mogunški je zapovedoval, da imajo verniki ob kva¬
ternih dneh v sprevodih dohajati k včliki maši. Enako
zapoved je izdal cerkveni zbor Milanski  I. 1576.

§. 41. Nekateri manjši prazniki Marijini.

Izmed praznikov Marijinih, ki se obhajajo sicer
samo liturgično, pa so vendar tudi med ljudstvom
sploh znani, omenjamo: ljzaročenje Marijino
(23. januvarja); 2)obiskanje Marijino  (2.julija);
3) praznik M. D. Karmeljske  (16. julija); 4)
praznik Marije Snežnice  (5. avgusta); 5) da¬
rovanje Marijino  (21. novembra).

1. Praznik zaročenja Marijinega  ima
svoj začetek na Francoskem, kjer so ga začeli ob¬
hajati v cerkvi Šarterskiv  15. stoletju. Podlaga
mu je biblična (Mat. 1, 18—21). Papež Pavel III je
naročil za ta god sostaviti oficij, ki se je imel na
povelje papeža Benedikta  XIII. z dne 22. avgusta
1725 opravljati po več cerkvah.

2. Praznik obiskanja Marijinega  se per-
vikrat imenuje v nekem zaznamu praznikov, ki ga
je izdal cerkveni zbor Manški  na francoskem v
letu 1247. Po prizadevanju sv. Bonaventura se

84

je ta praznik razširil vzlasti v redu oo. frančiškanov.
Od todi je prešel v druge škofije. Za vso cerkev pa
ga je zapovedal papež Urban  VI., in dotični ukaz
je razglasil naslednik njegov Bonifacij  IX. 1. 1389.
Cerkveni zbor Bazelski  je 1. 1441 v svoji 43. seji
ta ukaz ponovil, da bi se v takratnih težavnih raz¬
merah „po priprošnji Marijini mir razlil med verno
ljudstvo.“ Poznejša papeža, Pij V. in Klemen  VIII,
sta ta praznik, ki ima itak biblično podlago (Luk.
1, 39—47) še posebej poterdila.

3. Praznik M. D. Kar meljske  se opira na
neko pobožno izročilo, ki zgodovinsko sicer ni uter-
jeno. Več pobožnih mož, ki so bili spreobernjeni po
sv. Janezu Kerstniku, nastanilo se je v pogorju Kar-
meljskem. Tu so si postavili cerkvico, in so v njej
Marijo častili. V začetku 13. stoletja se je bila kar-
melitu Simonu  po izročilu prikazala Marija, in mu v
znamenje svojega varstva izročila obleko — škapulir.
Papeži Janez  XXII., Klemen  VIL, Pij V. in Gre¬
gorij  XIII. so skazovali karmeliškemu redu posebno
naklonjenost.

Papež Sikst  V. je 1. 1587 poterdil mašni ob¬
razec za ta redovniški praznik. Papež Benedikt XIII.
je zapovedal 1. 1726, da se ima ta god z mašo in
oflcijem obhajati po vsej cerkvi.

4. Tudi praznik Marije Snežnice  se naslanja
na pobožno izročilo. Za papeža Liberija  (367) sta
živela v Rimu plemenita in bogata zakonska. Možu
je bilo ime Janez.  Otrok nista imela. Obljubivši
Mariji  vse svoje obilno premoženje, prosila sta jo
v goreči molitvi razodenja, kako naj bi obernila
svoje premoženje. V noči dne 5. avgusta sta bila v
spanji opomnjena, naj dasta na kraju, ki bo dne

5.  avgusta s snegom pokrit, postaviti Mariji v čast
cerkev. Ko sta to naznanila papežu Liberiju, razodel
jima je, da je tudi on sam dobil isto noč ravno tak
opomin. Papež se poda v slovesnem sprevodu na
dotični kraj, in se prepriča, da je bil v resnici ob
času najhujše poletne vročine s snegom pokrit. Po-

85

stavili so tam ob troskih imenovane zakonske dvo¬
jice lepo cerkev, in jo posvetili Mariji v čast. Spomin
tega dogodka so obhajali potem vsako leto, in sicer
v začetku samo v tej cerkvi, pozneje po vsem Rimu.
Po vsej cerkvi pa se ta god obhaja na povelje pa¬
peža Pij a V. od 16. stoletja.

5. Po verojetnih poročilih je bila Marija že v
nežni svoji starosti darovana službi božji v tem¬
pelj nu. Spomin tega dogodka seje začel v iztočni
cerkvi praznovati že v 8. stoletju. Od todi se je ta
praznik razširil v za točno  cerkev. V 14 stoletju
ga najdemo na Francoskem, kjer ga je kralj K'arol
V. s privoljenjem papeža Gregorija  XI. vvedel po
vsem svojem kraljestvu. Papež Sikst  V. ga je 1.
1585. poterdil kot splošen praznik.

§. 42. Nekateri manjši prazniki svetnikov.

Imamo godove svetnikov, ki se sicer ne odli¬
kujejo z vzvišenim praznovanjem, pa so vendar ča¬
stitljivi in med ljudstvom sploh znani in mnogotero
obhajani, nekaj, ker slovč po svoji starodavnosti,
nekaj zavoljo druzih posebnih okolnostij.

Izmed tacih godov apostolovih naj omenjamo : 1)
sv. Petra stol  (18. januvarja in 22. februvarja);
2) sv. Petra verige  (1. avgusta); 3) spreober-
njenje sv. Pavla  (25 januvarja). 1. Obhajamo
dvojno prestolsko zasedanje Petrovo: ono v An¬
tiohiji  (22. februvarja), in ono v Rimu  (18. janu¬
varja). Praznik prestolnega zasedenja Petrovega po
znajo že prazniški zaznami.iz 4. stoletja  z ime¬
nom:  „Natale Petri de Cathedra." 1 ) Določen mu je
bil dan 22. februvarija, ne da bi se bil izrečno raz¬
ločeval dvojni prestol v  Petrov, namreč eden v Anti¬
ohiji, in oni v Rimu. Še le papež Pavel  IV. je leta
1558 zasedanje rimske stolice proglasil kot poseben
praznik, papež Gregorij  XIII. pa ono antijohijške

‘) Koledarij Buherijev.

86

poterdil. Poprej se je tedaj ta god skupno praznoval;
ali od 1. 1558 ima njegov dvojni spomin tudi dvojno
praznovanje.

2. Gerška cerkev obhaja v dan 16. januvarja
spomin na one verige,, v katere je bil sv. Peter
vklenjen v ječi v Jeruzalemu;  rimska cerkev pa
praznuje 1. avgusta spomin na one verige,  katere
je sv. Peter nosil  v Rimu o cesarju Neronu. Po¬
stanek tega praznika nam berila v zgodnicah tega
godu takole pripovedujejo: „0b cesarju Teodoziju
ml. je prišla žena njegova, Evdocija,  v Jeruzalem,
da spolni neko obljubo. Tu je bila obdarovana z
mnogimi darili. Med drugim je prejela v darilo z
zlatom in žlahtnimi kameni ozaljšano verigo, v ka¬
tero je bil dal Herod vkleniti sv. Petra. To verigo
je poslala hčeri svoji v Rim, Evdoksiji,  in ta
jo je pokazala papežu. Papež pa ji pri tej priliki
tudi pokaže verigo, katero je nosil sv. Peter v Rimu.
Ko papež verigo rimsko približa oni iz Jeruzalema,
sprijele ste se in zvezale v jedno. Zavoljo tega ču¬
deža so začeli to verigo tako častiti, da so v ta
spomin postavili cerkev z imenom „verig sv. Petra
cerkev,“ „Sancti Petri ad vincula,“ in vstanovili
praznik v dan 1. avgusta. Od tega časa so prenesli
češčenje, ki je prej veljalo poganskemu prazniku, na
verige sv. Petra. Po dotikanju teh verig so bili bol¬
niki ozdravljeni, hudobni duhovi izgnani. Tak čudež
se je zgodil leta 969. Nek grof, prijatelj cesarja
Otona,  je bil obseden od hudobnega duha, in je
samega sebe razmesarjeval; papež Janez  mu dene
Petrovo verigo okoli vratu, in bil je rešen. 1 '

Mašni obrazec  za ta praznik je sostavil
papež Gregorij  Včliki; po njem se je praznik raz¬
širil po drugih krajih.

3. Praznik „S. Pavla  s pr  eo  be  r nj  e n j e" se
je nahajal že v 9. stoletju v škofiji Kolonjski. V
prazniškem zaznamu sv. Jeronima  se nahaja v
dan 25. januvarja „Prenesenje,“ ne „Spreobernjenje
Pavlovo." Papež Silvester,  kakor pravi izročilo,

87

je vstanovil praznik „prenesenja sv. Pavla v spomin
najdenja njegovih ostankov. Papež Gregorij  Veliki
pa je po izročilu ta praznik po vzgledu cerkve Mi¬
lanske spremenil v „spreobernjenje sv. Pavla."

Drugim apostolom so pozneje postavili godove,
ki se obhajajo kot nezapovedani prazniki po na¬
stopnem redu:

1) God sv. Matija, 24. februvarja; 2) god sv.
Filipa in Jakoba, 1. maja; 3. god sv. Jakoba sta-
rejega, 25. julija; 4) god sv. Jarneja, 24. avgusta;
5) god sv. Matevža, 21. septembra; 6) god sv. Si¬
mona in Juda Tadeja, 28. oktobra; 7) god sv. An¬
dreja, 30. novembra; 8) god sv. Tomaža. 21. de¬
cembra; 9) god sv. Janeza evangelista, 27. decembra.
Le sem še spada god sv. evangelista Marka, 25.
aprila, in god sv. evangelista Luka, 18. oktobra.

§. 43. Nadaljevanje.

Izmed manjših, pa vendar bolj pomenljivih praz¬
nikov svetnikov še omenjamo: 1) god sv. Janeza
Kerstnika  (24. junija in 29. avgusta); 2) god sv.
Cirila in Metoda  (5. julija); B) god sv. Herma-
gora in Fortunata.  (12. julija.)

1. Spomin rojstva  sv. Janeza Kerstnika se
obhaja v dan 24. junija vsaj že od 5 stoletja. Cer¬
kveni zbor Agatonski  (506) šteje ta praznik celo
med največje prazniške dneve. Bil je nekdaj zapo¬
vedan praznik, kakor spričuje n. pr. pismo papeža
Nikolaja  I. na kralja bolgarskega, Mihajla,  kjer
se imenuje med prazniki, ob katerih je treba zder-
žati se težkih telesnih del, tudi dan sv. Janeza
Kerstnika. 1 )

Na večer pred godom sv. Janeza Kerstnika za¬
žigajo že od nekdaj kresove. Sv. Janez je namreč
pot pripravljal Njemu, ki se imenuje „luč v razsvit-
Ijenje narodov."

') Bercastel, zgod. cerkv. zv. 9. str. GG.

88

V dan 29. avgusta se obhaja spomin smerti
ali obglavljenje sv. Janeza K.

2. God slovanskih apostolov — ss. Cirila in
Metoda  se je najberž že zgodaj cerkveno praznoval.
Berila v zgodnjicah tega godu v dan 5. julija se
namreč pripoveduje, da je bil pogreb sv. Cirila v
Rimu za papeža Hadrijana  II. podoben bolj zma¬
goslavnemu obhodu, nego merliškemu sprevodu.
Truplo njegovo je bilo položeno v grob, ki je bil
pripravljen za papeža Hadrijana II. samega. Z jed-
nako častjo, s kakoršno je pokopal Rim sv. Cirila,
pokopala je pozneje Moravija sv. Metoda.

Slovanski  narodi so praznik svojih apo¬
stolov obhajali že davno. Papež Leon  XIII. pa so
s pismom „Grande rounus" z dne 30. septembra 1880
ta god zapovedali v dan 5. julija obhajati — se ve,
samo notranje — po vsi katoliški Cerkvi. Do tje
se je obhajal samo po nekaterih slovanskih škofijah,
in sicer v dan 9. marcija.

3. Godu sv. Hermagore in Fortunata
omenjamo radi tega, ker škofija Kranjska časti ta
dva svetnika kot svoja varha, s praznikom I verste,
in z osmino.

Sv. Hermagora je bil učenec sv. evangelista
Marka. Po sv. Petru posvečen za škofa, skazoval je
svojo škofovsko delavnost v Akvileji  (Ogleju). Ker
so pervi žarki svete kerščanske vere na Kranjsko
prisijali od Akvileje, in je bila dežela Kranjska več
stoletij tesno združena s cerkvijo Akvilejsko, perve
ondotne oznanjevalce kerščanskega blagovestja smč
po pravici šteti med svoje posebne dobrotnike. V
znamenje hvaležnosti dežela Kranjska imenovana
svetnika časti kot svoja zavetnika.

§. 44. Praznika najdenja in povišanja sv. Križa (3. maja,
in 14. septembra).

1. Zgodovinska podlaga prazniku najdenja
sv. Križa  je naslednja dogodba: Rimski cesar

89

Hadrijan  je dal iz sovraštva do kerščanstva kraj,
kjer je stal na gori Kalvariji križ Kristusov, zasuti
s perstjo. Da bi ime Kristusovo osramotil še bolj,
dal je na tistem kraju postaviti celo tempelj v čast
poganski malikinji Veneri. Cesar Konštantin pa je
hotel napako svojega prednika popraviti s tem, da
je sklenil na tistem mestu postaviti kerščansko
cerkev. Izveršitev tega sklepa je prevzela mati Kon¬
stantinova, sv. Helena,  ki je v ta namen prišla
L 326 v Jeruzalem, in dala tempelj Venerin podreti.
Ko so dotično zemljo razkopavali, našli so tri enake
križe, ki so ležali eden zraven druzega. Da bi spo¬
znali, kateri izmed križev je tisti, na katerem je
visel Kristus, ukazal je Jeruzalemski škof Makarij
križe prinesti k neki bolni ženi, da se jih dotakne.
Prosil je zajedno Boga, da bi blagovolil milostno
razodeti pravi križ Kristusov. Ko se je napominjana
bolna žena dotaknila tretjega križa, ozdravi pri tej
priči. Iz tega so spoznali, da je bil ta križ oni, na
katerem je bil Kristus križan.

To dogodbo pripovedujejo soglasno: sv. Am¬
brož, Ciril Jeruzalemski, Rufin, Sozomen,
Teodoret idr.

Jeden del najdenega križa se je hranil v Je
ruzalemu, drugi del v Carjigradu, in tretji v Rimu.

Praznik v spomin te dogodbe se je nahajal že
v 6. stoletju. Po Francoskem in Nemškem ga naj
demo v 9. stoletju. Po Nemškem je ta god posebno
zaslovel od 1. 872, ko je bil gerški cesar Bazilij
košček križa Kristusovega poslal kralju Ljudoviku.

2. Praznik povišanja sv. Križa  ima svoj
pričetek v tem, da so nad grobom Kristusovim zi¬
dali cerkev, in v njej postavili najdeni križ Kristusov.
Vse to se je zgodilo za cesarja Konstantina V.

Slovesnost tega praznika se je še višje po¬
vzdignila 1. 629. Perzijani so si bili namreč v letu
614 mesto Jeruzalem osvojili, in pri tej priliki tudi

11

90

iz svetišča odnesli sveti Križ. Gerški cesar Heraklij
je 1. 628 Perzijane premagal, in sv. Križ zopet nazaj
dobil. Z veliko slovesnostjo so prenesli to neprecen¬
ljivo svetinjo v novo sozidano cerkev na gori Kal¬
variji.

Kazalo.

Str

Predgovor .

Vvod.

Pervo poglavje.

Nedelja ..

Drugo poglavje
Božična doba.

Advent.

Brezmadežno spočetje Marije Device .

Božič.

Osmina rojstva Gospodovega .

Novo leto .

Razglašenje Gospodovo ....

Svečnica.

Tretje poglavje.

Velik ono čna doba.

Štiridesetdanski post.

Pepelnična sreda.

Praznik sv. Jožefa . . ...

Oznanjenje Marije Device .

Tiha nedelja.  , t  •

Marija sedem žalosti.

Cvetna nedelja.

Veliki teden ....  •

Veliki četertek

Veliki petek.

Velika sobota.

Velikonočna nedelja ■

Popraznovanje velikonočnega praznika
Prošnji teden . . . • •

Vnebohod Kristusov .

■an

3

5

6

12

14

16

20

22

23

27

29

33

36

36

37

38

38

41

42

47

60

58

61

62

64

Stran

Četerto poglavje.

Binkoštn a doba.

Predpraznovanje binkoštne dobe

Binkoštna sobota. 65

Binkoštni praznik.66

Popraznovanje binkoštnega praznika.69

Praznik presv. Rešnjega Telesa.69

Praznik sv. apostolov Petra in Pavla ....  72

Vnebovzetje Marijino.7Ž

Praznik angelov varuhov.74

Praznik Marijinega rojstva . . .75

Praznik sv. imena Marijinega.76

Praznik sv. rožnega venca preblažene Marije Device ... 77

Praznik posvečenja cerkva.78

Praznik vseh svetnikov .80

Spomin vseh vernih mertvih.81

Postni dnevi .82

Nekateri manjši prazniki Marijini.83

Nekateri manjši prazniki svetnikov ........  85

Praznika najdenja in povišanja sv. Križa.88



UK L  v <s>

1 $. c