Pavel Keller: 19. nadaljevanje. ,,$HrlYnos(ni stflMec" Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Uboga mati! Sedaj se ji ne godi hudo, sin ji pošilja mnogo denarja. In v vasi jo imajo v časteb. Za rojstni dan sem ji tudi jaz poslal karto z letnico šestdeset v zlatem. Gospod graščak in njegova hčerka Ema sta jo tudi obiskala.« »Da, Ikaj pa se je zgodilo z nadgozdarjevo hčerjo?« »Umrla je. Saj je bilo dobro, da je umrla. Njen mož je bil zelo vesel. Pravijo, da jo je celo pretepaval.« »To — to je ostudno — to je prostaško — kdo pa je bil ta podlež?« »Ne vem več; ni bil iz teh krajev.« Tujec je sedel tiho. Oči je zapičil v irdzo. Nenadoma pa je planil kviškii. »Sedaj moram iti!« »Kam pa ste namenjeni, če smem vprašati?« »Na ikolodvor. Sedaj — sedaj s slikanjem ne bo nič. Vreme je že pregrdo. Ne ostanem v tem kraju.« »Kar naertkrat ste tako ohripeli. Prehladiti ste se morali. Izpijte še ikozarček pelimkovca.« »Naj bo. Toda res ikozarček. In sebi tudi nalijte!« Blažun je prinesel dva kozarca, majhnega za gosta, zelo velikega pa za sebe. Nato je povedal račun, ki je bil tak, kakor v velemestnem hotelu. »No, saj je bilo lepo, da sem vas nekoliko pozabaval, ali ne? Vedno trdim, da mora imeti gostilničar dobro blago za poštene cene, poleg tega pa še dar, da svoje goste zabava.« Tujec ga ni poslušal. Vrgel je na mizo bankovec, pograbil iklobuk, v naglici vošCil lahko noč in izginil skozi vrata. Blažun je čakal, da je tujec odšel, nato jo odprl linico pri oknu in videl, da jo je mahnll proti vasi. Zainišljeno je hodil lcrčmar po sobi sem in tja. Spravil je bankovec in izračunal, da je zaslužil nocoj devetsto procentov. Bil je zadovoljen. Nenadoma pa je obstal, se udaril po glavi in Ee vprašal: »Ali ni bil to Andrej Bogatec sam?« Ali ni bil? — Grom in strela, seveda je bil! Odkod je le prišel? Kaj le išče tukaj? Ure in ure je razjedal Blažuna nemir. Kon- Cno je sklenil, da stopi drugi dan v vas in poizve. Pred vsem je hotel obiskati Bogatčevko in ji naknadno še osebno častitati k šestdesetemu rojstnemu dnevu. Stiska. Stiska na l.metih je bila vedno hujŠa. Cene njiliovih pridelikov niso bile v nikakšnem pra.vičnem razmerju s produkcijskimi stroški. Tako ni Slo več. »Sedaj imam novo ponudbo za svoje pol^stvo,« je rekel graščak svoji h5eri. »Če s tem denarjem poplačam vse svoje upnike, mi ostane le za kosilo še in revolver. Pokopali pa me bodo na občinske stroškc« Ema si je pokrila z rokami obraz. »Da, talco je, draga moja! Nisva kriva midva. Ali sva morebiti zapravljala? Ali sva lenarila, zanemarjala gospodarstvo? Ne, midva nisva kriva. Oh, slaba tolažba je, da človek ni kriv, če ne gre več po tiru.« Ema je odšla iz sobe. Lovski pes Tref je položil smr(.ek graščaku na koleno in ga zvesto pogledal. »Ne, ne, stari prijatelj, tebe ne pozabim! Ne prideš v tuje roke! Toda Ema — toda Ema!« Ema je tekla po meji čez polje, koder je bilo najbliže v mesto. Z veliko stisko v srcu. Življenje in obstanek dragega očeta v ne^arnosti! Namenjena je bila k staremu Jelšnikarju, da mu potoži o očeto«fi s<i-.ji:, in, če treba, da se mu vrže pred noge. Le ene reči ne! ., ¦ Le ene reči ne! ... Oče ji ni bil povedal, zakaj se je bil zadnjikrat vrnil iz mesta s praznimi rokami. Toda stari Urši je bil zaupal, in ikaj bi bila ta mogla prikriti svoji oboževani Emi, katero je bila odgojila? Svečana obljuba, da bo molčala, ni pomagala nič. Torej je Ema vedela za vročo Ijubezen, iki jo je nosil v srcu mladi Jelšnikar do nje. Strašno! Ničesar drugega ni vedela o njem iko to, da je tih, zelo izobražen človek. Njegov obraz je bil poduhovljen, njegove roke majhne in nežne, njegove oči lepe in žalostne, čelo visoko in jasno. Moral je biti plemenit človek. Toda da bi se poročila z njim? V romanih je večkrat zapisano, da sc je tu in tam žrtvovala hči, ko se je odrekla svoji ljubezni in vzela bogatega snubca ter tako rešila svojo družino. Gotovo je, da to niso Ie izmišljeni slučaji. Ko.Jko zakonov pa je bilo sklonjenih iz resnične Ijubezni? Koliko iz družabnih ozirov, iker se je zdelo tako primerno? Koliko iz stiske? Emi pa je bilo jasno, da hi ne mogla naložiti na svoje rame take žrtve. Prodati sama sebe ne bi mogla, tudi ne za ceno očetovega življenja, še celo pa ne, če bi moralo iti v nič pfemoženje. Vsa njena čista narava se je upirala temu z grozo, ki ji je šibila ikolena; njeno hrepenenje je bilo na potu k tistemu, ki si ga je bila izbrala, l_i je v tem trenutku v belem plašču stal na ikliniki pri bolniku. Kaj ji je bil pisal v zadnjem pismu? »Želji, da postanem zdravnik specialist, sem se moral odreči. Trajalo bi predolgo in predrago je; ne bi mogli izdržati. Ko prejmem potrdilo o praksi, bom iskal, kje bi se naselil, najrajši v. majhnem kraju z okolico, kjer bi bilo kaj zaslužka. Živeti bova morala zelo skromno, toda živela bova srečno. Dokler bova skupaj, ne mo-< i-eva biti nesrečna. In hišo si postavim, (kamor se bodo lahko zatekli naši nesrečneži, 5e bo treba in če sami zase ne bodo mogli živeti: moja mati, tvoj oče, toda, Ema, tudi moj o.e, 'ko pride iz je5e.« To pismo je bila pokazala svojemu očetu. Njegovo nagubano čelo je prebledelo. •' Vedela je, kaj je vstalo za tem čelom moža, ki je bil vedno živel gosposko. Upokojenec pri ,vaškem zdravniku! Da bi živel s kmetico, __i je bila izdelana do smrti? Da bi živel z odpuščenim kaznjencem, pa naj je bil že fcriv ali ne? Tak naj bi bil konec njegovega življenja? Ne! Revolver. Poslednja rešitev! Ema je bila pobožna. Njena rajnica mati, iatero je isfcala sedaj s svojimi vernimi misliml y tihi, blažcni deželi, ji je vcepila globoko v srce, da poslednja rešitev ne sme biti revolver, temveč da je poslednje pribežališče usmiljeni Bog. — Ob robu gozda si je zasopla odpočila. Srce ji je bilo preburno; sedla je na parobek. rAli je bila bojazljiva? Ali ni čutila nobene ljubezni, je bila sebična? Ali se ne bi mogla žrtvoivati, ka;kor se je žrtvovalo že toliko žena pred njo? Ali bi se ne uvrstila v množico tistib mučenic, ki so bodile v življenju s sklonjeno, trpečo glavo, nad katero je vendar tiho žarel svetniški Boj? Ali ne bi hotela rešiti svojoga očeta? Ne, ni hotela. Kajti ni mogla. Bilo ji je jasno. V njenem srcu je vladal veliki zakon čistobe in zvestobe. In tako se je moralo dovršiti vse, moralo je priti, česar ni bilo mogočc preprečiti več. Ubogi oče! »Oh, oprostite! Nisem se nadejal .. .« Ema se je močno prestrašila. Pred njo je stal tisti, pred katerim je bila ravnokar zbežala v smrtnih stiskah svojega ženskega čuvstva — Ludovik Jelšnikar. »Oprostite,« je jecljal in držal klobuk v roki. »Že grem.« Okrenil se je. Dalje sledi.