Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
:
Leto XXIX. - Štev. II (1444)
Gorica - četrtek, 17. marca 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Eksuhziia nasilia v Minskih nesti! II. deželni kongres Slovenske skupnosti
V	svojem opoldanskem nagovoru zadnjo nedeljo je sv. oče Pavel VI. omenil »žalostne in grozljive dogodke«, ki so se primerili v več italijanskih mestih ter pozval vernike, naj molijo za mir med brati iste dežele, za mladino, za pravične delavske plače, za tiste, ki so odgovorni za javno blaginjo, za solidarnost s trpečimi in brez dela. In je še dodal: »Nasilje ni civilizacija, maščevanje ni pravičnost, sovraštvo ni napredek.«
Bologna, Torino, Rim, Milano, Padova so imena petih italijanskih mest, kjer je konec preteklega tedna prišlo do prave mestne gverile, do streljanja, razdejanj in opustošenj, pa tudi do človeških žrtev.
IDEOLOŠKA NESTRPNOST V BOLOGNI
Pričelo se je v petek 11. marca na univerzi v Bologni. Katoliško usmerjeni študenti gibanja »Comunione e Liberazione« so imeli svoje zborovanje v dvorani za anatomijo na medicinski fakulteti. To pa očitno ni bilo všeč pripadnikom skrajne levice, ki pripadajo zlasti »Lotti continui«. Začeli so grozeče oblegati mirne zborovalce. Da jih reši, je rektor univerze prof. Rizzoli poklical policijo, da posreduje. Ta je res prišla in spravila katoliške študente na varno, pa zato dala povod levim skrajnežem, da dajo duška svoji objestnosti.
Kar dva dneva so trajali nemiri v univerzitetni četrti in v središču mesta. Opu-stošena je bila glavna postaja v Bologni, izropan in zažgan restavrant »Al cantu-zein«, številne trgovine so ostale brez izložbenih oken. Ko je rektor univerze v nedeljo prišel na svoj sedež, je presunjen vzkliknil: »Pa to je grozotno!« Povsod razdejanje, goreči ostanki barikad, popolnoma opuslošena samopostrežna univerzitetna jedilnica, filozofska, leposlovna, gospodarska in trgovska fakulteta neuporabne za pouk.
Padli so tudi mnogi streli. Eden je zadel študenta medicine, člana »Lotte conlinue«, 26-letnega Francesca Lorussa. Strel naj bi prišel iz vrst policije. Zanimiva in obenem tragična življenjska pot umorjenega. Zra-stel je v zelo verni družini. Dokler je živel v Pesaru, je bil tudi Francesco praktičen katoličan in član katoliških skavtov. Na univerzi v Bologni se odloči za radikalno levico, kar povzroči v družini prenekatero napetost in prepir. Kot levi aktivist je padel kot žrtev nasilja, za katerega se je sam zavzemal.
NIZKOTNI UMOR V TURINU
Ni se še dobro razvedela vest o smrti Lcrussa, že pride iz Turina vest o zahrbtnem umoru policijskega podčastnika političnega oddelka 30-letnega Giuseppa Ciotta. Zjutraj v soboto 12. marca se poslovi kot vedno od svoje žene, hoče sesti v avto, ko ga ustreli najeti morilec iz neposredne bližine. Nekaj minut po prihodu v bolnišnico nesrečnež umre.
Umor si je prilastilo gibanje »Brigale combattenti«. Kot »hlapec države« naj bi bil kaznovan za svoje delo v političnem oddelku policije. Pobudniki atentata so hoteli s tem umorom kaznovati državno oblast, češ da se poslužuje nasilja in maščevati smrt študenta Lorussa, ki je padel Prejšnji dan v Bologni.
RIM JE POSTAL BOJNO POLJE
Isto jutro so se začeli zbirati študentje
v Rimu. Prišli so z vseh strani Italije. Ko se je popoldne ob 5. uri pričela protestna demonstracija, pravijo, da jih je bilo
50.000.	Protestirali naj bi proti Malfattije-
vi reformi in zoper umor študenta Lorussa. pa se je kmalu pokazalo, da niso zmožni drugega kot razgrajati in uničevati 'njo imovino.
Sadovi njih divjanja so sledeči: več sto avtomobilov poškodovanih in 48 zažganih, 20 ranjencev (14 iz policijskih vrst, eden želo težko/, prevrnjeni avtobusi, znaki stresanja vsepovsod, okajene stene, kamor so bile vržene zažigalne bombe, spraznjena °> ožarna in razbite izložbe, napad in obleganje glasila Krščanske demokracije »II popolo«. Zaradi vsega tega je rimski pre-
fekt izdal odlok, da so za 15 dni prepovedane v Rimu vse javne manifestacije.
V	MILANU IN V PADOVI Tudi v Milanu levi skrajneži niso hoteli zaostati za svojimi tovariši iz Bologne in Rima. Napadli so karabinjerska kasarno, se lotili z zažigalnimi bombami sedeža ustanove »Assolombardo«, razbili šipe v prostorih španske letalske agencije Iberia, holandske KLM in jugoslovanske JAT. V noči od sobote na nedeljo pa so neznanci postavili bombo pred stanovanje cerkovnika ob baziliki sv. Lovrenca. Bomba je povzročila škodo na šipah bližnjih poslopij, ki so se razbile.
Do izrazov ideološke nestrpnosti je prišlo isti dan še v Padovi. Skupina 30 razgrajačev je napadla poslopje »Casa di Pio X«, kjer imajo sedež razne katoliške organizacije, opustošila dve pisarni, odvrgla več zažigalnih bomb ter pretepla duhovnika Giannija Salmasoja, ki vodi škofijsko radijsko oddajno postajo R-3, ko se jim je postavil po robu.
SVOBODA NE DOPUŠČA RAZLOČEVANJA
V	zvezi z vso to eksplozijo nestrpnosti, ki se je pričela v Bologni z napadom na katoliške študente, člane »Comunione e Liberazione«, je glavni direktor vatikanskega glasila »L’Osservatore Romano« Rai-mcndo Manzini napisal članek, v katerem pravi med drugim:
Govori se o obupani mladini in o izjalovljeni bodočnosti sedanje študentovske generacije, kar naj bi botrovalo sedanjim izbruhom nasilja. Toda to nasilje ima globlje korenine: je sad dolgoletnega političnega hujskanja in ideološkega zastrupljanja.
Zakaj levičarski skrajneži ponovno izražajo svoj bes zoper člane »Comunione e Liberazione«? Enostavno zato, ker radikali, laicisti in marksisti ne prenesejo, da praktični katoličani svojo vero javno izpovedujejo, politične probleme rešujejo v soglasju z evangeljsko moralo, se upirajo laicizaciji in sekularizaciji sedanje družbe, odklanjajo razporoko in splav, se borijo za svobodo Cerkve in verskega nauka. Istočasno ti skrajneži hvalijo vse, kar v Cerkvi ruši disciplino in vnaša v njo posvetnega duha pod plaščem lažne naprednosti.
In ko pride gibanje kot je »Comunione e Liberazione«, ki je izraz novega, pristnega in svežega duha v Cerkvi, ko to gibanje hoče iskreno služiti Cerkvi, skupnemu blagru in se bori za svobodo vseh, postane tarča tistih, ki oznanjajo nasilno uveljavljanje svojih načel. Prav v teh nasilnežih so vidne klice nekdanjega fašizma, ki ga tako radi očitajo svojim žrtvam. Ne prenesejo, da je Cerkev enotna, združena, dejavna v obrambi svojih načel glede verske vzgoje, svobode ravnanja, spolnega izživljanja, starih izročil, splava in razporoke.
Zahtevamo zato svobodo, ki ni samo za ene, ampak za vse enaka, kajti svoboda je nedeljiva, je dobrina, ki je pravica vseh.
-j k
Prvi del kongresnega dela zaključen
V	soboto 12. marca je bil v Števerjanu drugi deželni kongres Slovenske skupnosti. Dela kongresa so biila v društveni dvorani. Spored drugega deželnega kongresa je obsegal v dopoldanskih urah dela raznih komisij (pra-vno-politiene, urbanistične, šolske, ženske, mladinske, za t-i&k in občila, sindikal-no-socialne), inato ob 15. uri uradni začetek kongresa s pozdravi gostov in delegatov ter glavnimi političnimi poročili. Slediti bi morala debata, ki pa so jo organizatorji (skupno z volitvami novega deželnega vodstva) prenesli na soboto 19. marca, da bi tako politična razprava lahko dosegla res potreben razmah. Zvečer pa je bila v okviru kongresa prireditev v spomin štiridesetletnice smrti Lojzeta Bratuža z bogatim kulturnim -sporedom, o čemer je govor na drugam mestu.
Predsedstvo kongresa so prevzeli deželni predsednik Mirko Špacapan ter predsednika pokrajinskih svetov iz Trsta oz. Gorice dr. Zorko Harej in Gradimir Gradnik. Predsednik Špacapan je po svojem pozdravu podal splošno poročilo o delovanju in namenu Slovenske skupnosti, odkar se je na prvem deželnem kongresu povezala v enotno politično organizacijo Slovencev v deželi Furlaniji-Juiijski Benečiji. Orisal je glavne vodilne ideje, ki prevevajo našo politično stranko in probleme, s katerimi se mora SSk soočati. Med drugim je poudaril osnovno misel, ki izhaja iz vsega dosedanjega delovanja Slovenske skupnosti: »Manjšinci vseh dežel, združite se!«, ki kaže na širino delovanja naše stranke. Ob koncu svojih uvodnih misli je še podal kratko poročilo o organizacijskem delovanju deželnega vodstva stranke.
POZDRAV GOSTOV-STRANK USTAVNEGA LOKA IN MANJŠINSKIH PREDSTAVNIKOV
Člani predsedstva kongresa so nato pozdravili vse udeležence, še posebej povabljene goste-predstavnike strank ustavnega loka ter manjšinskih strank in organizacij pa tudi tiska in radiotelevizije. Prisotne so bile delegacije skoraj vseh strank ustavnega loka.
Kongres Slovenske skupnosti so pozdravili za DC dr. Rolando Cian, član deželnega vodstva, za PCI goriški pokrajinski tajnik Tullio Paiza, za PSI član pokrajinskega tajništva Marko Waltritsch, za PLI deželni -tajnik dr. Serg-io Trauner, za Stid-tirolar Volkspartei pokrajinski tajnik dr. Josef Atz, za Narodni svet koroških Slovencev' osrednji tajnik Filip Warasch, za Slovensko kulturno gospodarsko zvezo predsednik Boris Race, za Svet slovenskih organizacij predsednik dr. Damjan Paulin. Za Socialistično zrvezo delovnega ljudstva Slovenije je bil prisoten predsednik komisije za manjšinska vprašanja Jože Hartman. V začetku je zborovalce pozdravil števerjanski župan Stanislav Klanjšček. Prisotna sta bila tudi pokrajinski tajnik PLI za Goriško grof Prandi -ter pokrajinski svetovalec PCI prof. Ivan Bratina.
Vsi predstavniki omenjenih strank oz. organizacij so v svojih pozdravih zaželeli kongresu obilo uspeha ter pokazali zanimanje za razvoj Slovenske skupnosti. Obenem pa so tudi izrazili željo po ustrezni rešitvi glavnih problemov, ki so še vedno odprti.
Sledilo je politično poročilo, ki ga je podal deželni tajnik dr. Drago Štoka. Za njim sta spregovorila še oba pokrajinska tajnika dr. Rafko Dolhar za Trst in Marjam Terpin za Gorico, ki sta podala nekaj temeljnih misli -o delu in problemih SSk v obeh pokrajinah. Za videmsko pokrajino je spregovoril prof. Salvatore Venosii, -ki je obravnaval predvsem problem kanalskih Slovencev.
POLITIČNI PROGRAM IN DOSEDANJE DELO SLOVENSKE SKUPNOSTI
Glavno poročilo je imel deželni tajnik SSk dr. Drago Štoka, ki je v res temeljitem in obsežnem govoru prikazal vsestransko delovanje edine slovenske politične stranke v Italiji. Deželni tajnik je začel z ugotovitvijo, da je bila prav deželna enotnost najbolj potrebna tudi v SSk. Tako je med drugim dejal:
»Bilo je potrebno imeti stalno pred očmi program in cilje Slovenske skupnosti, da
Zaščita slovenske manjšine po Osimskem
M Učiteljica Liana Broccaioli v Ukvah je v obdobju anega lata sprožila že drugi proces proti župniku Mariju Gariup-u, pobudniku pošolskega pouka slovenščine v Ukvah in Zabnicah. To pot ga je pred sodiščem v Tolmeču obtožila, da je žalil njen ugled, ker je v farnem glasilu pikro pripomnil, da je v pismu Broccaiolijeve, ki ga je poslala ravnatelju večernika »Friu-li Sera« zasledil grobo slovnično napako, za katero bi on na liceju prejel trojko in se zato sprašuje, če učiteljica na tak način uči tudi ukvanske otroke.
■	Na železniški progi, ki povezuje Celovec s Podrožoo, je blizu vasi Kapla prišlo v zgodnjih jutranjih urah 9. marca do eksplozije nastavljene bombe, ki pa je progo le neznatno poškodovala. Funkcionarji celovške policije so izjavili, da je eksplozijo »pripisati neurejenemu manjšinskemu vprašanju.«
Deželno tajništvo SSk je razpravljalo o dokončni odobritvi zakona o ratifikaciji Osimskih sporazumov v italijanskem parlamentu in se ustavilo predvsem pri problemu zaščite slovenske manjšine v Furla-niji-Julijski Benečiji ter pri besedah, ki jih je — vsaj kot se da posneti iz dnevnega časopisja — o tem vprašanju izrekel zunanji minister Forlani ob koncu razprave v senatu. Pri tem deželno tajništvo SSk
1. z zadovoljstvom ugotavlja, da se minister Forlani ni omejil na problem zaščite Slovencev v tržaški pokrajini, kot je to storil v obrazložitvi zakona o ratifikaciji, ampak je sprejel v -imenu vlade obvezo skupne senatne resolucije, ki govori o zaščiti »slovenske -manjšine, ki živi v deželi Furlaniji-Julij-ski Benečiji«;
2. pripominja, da minister ni govoril o kakih rokih, v -katerih naj bi vlada začela uresničevati globalno zaščito, kot ne omenja rokov ne zakon o ratifikaciji ne skupna resolucija v senatu, temveč le »stališče« senatorjev Grbčeve, Carettonijeve in Le-preja, k-i ga je vzel minister na znanje;
3. izraža svoje začudenje, da je minister sicer govoril o ohranitvi notranjih ukrepov, ki so -bili že sprejeti v okviru izvrševanja posebnega -statuta Londonskega memoranduma, ne pa o obvezi, ki je prav tako omenjena v 8. členu pogodbe, da se bo namreč zagotovila raven zaščite, ki jo je posebni statut predvideval, v našem pri-
meru pa v veliki me-ri ni bila uresničena, ostaja pa minimalna meddržavna obveza;
4. zavrača dvoumne razlage pomena 6. člana ustave, ki ne govori le o formalnem nediskriminiiranju pripadnikov manjšin, temveč o pozitivnih zaščitnih ukrepih za ustvarjanje dejanske enakopravnosti manjšine kot družbene -skupnosti, kot že dolgo poudarjajo najvidnejši preučevalci ustav-neva prava;
5. pozdravlja »politično linijo, ki jo je italijanska vlada svobodno izbrala« glede zaščite Slovencev v Italiji, vendar pripominja, da gre končno za -dolžno uresničevanje ustave, ki že 30 let ob-vezu-je tako ministra kot zadnjega državljana, ne pa za blagohotno koncesijo;
6. zahteva, da pride čimprej do srečanja mod predstavniki vlade in slovenske manjšine, ki je v času, ko se odloča o njenih življenjskih vprašanjih, povsem brez besede in tudi brez uradnih informacij, ki bi bile vsaj konkretne;
7. pričakuje, da bo ob izmenjavi ratifikacijskih listin, ko bo prenehal veljati Londonski memorandum in priloženi posebni statut, italijanska vlada podala v 8. členu pogodbe predvideno izjavo o manjšinski zaščiti, ki bo upoštevala v ta namen zgoraj naštete -pripombe h gotovo dobro premišljenemu govoru, ki ga je imel zunanji minister Forlani ob koncu razprave v senatu.
smo lahko rešili vso to začetno dobo in obenem položili -trdne temelje Slovenski skupnosti v deželi Furlaniji-Juiijski Benečiji, ki mora -iz včerajšnjih izkušenj gledati na -jutrišnje .naloge in dolžnosti. V tem, da smo premagali negativne strani svojih izkušenj in postavili cementna tla našemu skupnemu bodočemu delovanju, prav v tem vidimo znake mladostnih in neusahljivih dinamičnih energij Slovenske skupnosti, slovenske stranke, ki deluje v deželi Furlaniji-Juiijski Benečiji v splošno korist Slovencev, ki žirijo v obmejnem pasu Trbiž-Benečij a-Gorica-Trst in ki skuša združiti čim več Slovencev, zavedajoč se zgodovinskega aksioma, da je slovenska stranka nujno potrebna zamejskim Slovencem za -njih obstoj.«
Dr. Štoka je nato orisal prizadevanja SSk v zvezi s potresom in obnovitvijo zlasti beneško-reziijans-kega območja in skrb za ohranitev etničnih značilnosti ozemlja. Nakazal je tudi problem vojaških služnosti, k-i tarejo velik del obmejnega pasu. V svojem poročilu je nato prešel na -problem prisotnosti SSk na dvojnih volitvah, občinskih i-n pokrajinskih leta 1975 ter parlamentarnih -leta 1976, ko je bil nastop Slovenske skupnosti zelo važen, pa tudi tvegan. Dejal je:
»Narodnostni problem, ki je v ospredju dela in programa SSk je pri teh volitvah ostal v ozadju. Mi smo mnenja, da to ni zdravo za življenje in razvoj slovenstva v deželi Furlaniji-Juiijski Benečiji in napravili bomo vse, da pride problem slovenstva zopet v ospredje istočasno s problemom družbenega razvoja in splošnega napredka.« Posebej -je pokazal na pozitivnost nastopa pri parlamentarnih valitvah, ki je »opozoril javnost na nerešene slovenske probleme, opomnil Rim na našo prisotnost, spodbudil naš zamejski slovenski živelj v boju za dosego vseh svojih pravic.« Saj je prav vloga SSk v tem, »da smo Slovenci prek Slovenske skupnosti samoupravni subjekt, kjer uveljavljamo svojo avtentično zgodovinsko samobitnost na vseh področjih, posebej na političnem.«
OSIMSKI SPORAZUM IN MANJŠINSKA POVEZAVA ZA NOVO EVROPO
Deželni tajnik je še opozoril na krivico, ki jo trpi SSk, ker ni deležna v mikaki obliki javnega finansiranja! Pri tem je tudi spomnil na potrebe in vlogo dveh pokrajinskih glasil stranke, »Naše poti« v Gorici ter »Skupnosti« v Trstu. V nadaljevanju svojega poročila je deželni tajnik obširno orisal dosedanje uspehe SSk v deželnem svetu, ki je že izglasoval tri zakonske osnutke SSk (kazenska zaščita Slovencev, izrecno poimenovanje Slovencev v deželni zakonodaji ter podporo za dvojezično -poslovanje slovenskim šolam). Nato je prikazal zahtevo po dosegi priznanja posebne svetovalske skupine tudi za stranko, ki ima le enega svetovalca. Zavzel se je tudi za primeren deželni volivni zakon, ki bi omogočil strankam, prisotnim v deželnem svetu, da -predstavijo svoje liste brez zahtevanih podpisov.
Deželni tajnik se je nato dotaknil raznih perečih problemov, od slovenskih radijskih programov in zahteve -po televiziji v slovenščini do sodnih postopkov proti predstavnikom SSk in drugim Slovencem.
Poseben poudarek ima Osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo. Vso problematiko v zvezi s tem je Štoka zelo tehtno analiziral. Tako je mod drugim dejal: »Čeprav smo glede dokončnosti meje nokje žrtvovani tudi zamejski Slovenci kot dol slovenskega naroda, smo iskreno zadovoljni, da sta se Italija in Jugoslavija dokončno sporazumeli glede meje. Začasna meja je vir sporov, sovraštva, nevarnosti, ki smo jih Slovenci granko občutili v vseh teh povojnih letih.« Nato je omenil vse
(nadaljevanje na 2. strani)
Cerkev je bogata Pravica do rabe slovenščine II. dBŽGllli kOliOPBS
Vsako toliko je slišati krilatico: Cerkev je bogata! Tudi v zadnjem času je spet v modi. Pa se niso tisti, ki jo uporabljajo, nič zmotili: Cerkev je zares bogata. Toda kaj je njeno bogastvo?
NAJVECJE BOGASTVO JE KRISTUS
Največje bogastvo Cerkve je Jezus Kristus, Sin božji. Ta je bil najprej bogastvo njegove matere Marije in njenega moža sv. Jožefa. Kako je ta zanj skrbel, vemo iz evangelijev. Nobena žrtev mu ni bila pretežka za Sina njegove žene.
Pozneje je Jezus postal bogastvo učencev, tako veliko bogastvo, da je Peter rekel: »Glej, učenik, vse smo zapustili in šli za teboj.« Sv. Pavel pa piše: »Vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda, zaradi katerega sem vse zavrgel in imam za smeli, da pridobim Kristusa...« (Fil 3).
Ta Kristus je postal bogastvo vseh kristjanov, vse Cerkve, saj v njej živi in deluje do konca sveta.
DRUGO BOGASTVO JE EVANGELIJ
Jezus živi in deluje v Cerkvi najprej v svojem evangeliju. Ta evangelij pa ni mrtva knjiga, ampak knjiga, ki daje življenje po veri v Kristusa Jezusa. V tem prepričanju je Cerkev od zmeraj spoštovala evangeljsko knjigo kot največji zaklad.
To spoštovanje je kazala tudi na zunaj s tem, da je knjigo evangelijev in sploh sv. pismo krasila s človeško umetnostjo. Iz ljubezni do Kristusa v evangelijih so v teku časov nastali čudoviti ilustrirani kodeksi sv. pisma, ki so danes okras in bogastvo številnih muzejev in knjižnic. Sv. pismo je zato prvo svetno bogastvo Cerkve.
Kako veliko je to bogastvo, preračunano v dolarje, lahko sklepamo iz dejstva, da so po prvi svetovni vojni Sovjeti prodali Amerikancem sinajski kodeks sv. pisma in dobili zanj 70 milijonov takratnih dolarjev.
V	zvezi s sv. pismom je Cerkev od nekdaj gojila tudi razlago božje besede. Ob tem je nastalo novo bogastvo, ki ga predstavljajo srednjeveški kodeksi spisov cerkvenih očetov in nešteto drugih stvaritev človeškega duha, ki so napolnile knjižnice samostanov, raznih cerkva, knjižnic in zlasti Vatikana samega. Saj je vatikanska knjižnica ena najbogatejših na svetu, če ni najbogatejša. To je tretje bogastvo Cerkve.
BOGASTVO JE TUDI KRISTUS
V	EVHARISTIJI
Jezus Kristus najprej živi v Cerkvi ne samo v evangeliju, temveč tudi v zakramentu sv. Evharistije. Katoliška Cerkev je temu zakramentu zmeraj izkazovala božje češčenje, ker je verovala, da je v njem zakramentalno, vendar resnično navzoč Jezus sam. Sredi med nami je podobno kot med učenci v Judeji in Galileji. Iz časov njegovega bivanja na zemlji je znan zgled Marije Magdalene. Ko je bil pri večerji v Betaniji, je prišla ta dobra žena, vzela funt dragocenega olja iz pristne nar-de in mu mazilila noge. Juda Iškarjot je pri tem zagodrnjal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tri sto denarjev in razdalo ubogim« (Jan 12).
Cerkev se nikoli ni ozirala na Juda Iškar-jota, ampak na Marijo Magdaleno. Za to priča njena dvatisočletna zgodovina, kako je želela Jezusu v Evharistiji pripraviti čim lepše svetišče. Ko se je morala še skrivati v katakombah, je kapelice, kjer se je darovala mašna daritev, krasila s podobami, lučkami in marmorjem.
Še bolj se je ta njena ljubezen razmahnila, ko je od cesarja Konstantina dalje smela javno graditi cerkve in svetišča. Videla je takrat, kako je grški in rimski poganski svet častil svoje malike in jim postavil dragocene oltarje in templje. Ali naj bo Gospod Gospodov manj vreden kot maliki? Vedela je, kako so Judje svojemu Bogu postavili veličasten tempelj, da so v njem hranili skrinjo zaveze. Ali naj bo evharistični Kristus manj vreden kot skrinja zaveze?
Ko so Jezusa na veliki petek pokopali, so ga položili v kamnit grob in ga mazilili z dišavami. Izkazali so mu čast, ki jo je zaslužil. V krščanskih svetiščih pa čaka živi Jezus. Zato je Cerkev po zgledu evangelija samega skrbela za dostojno svetišče evharistične daritve. Tako so v skoro dva tisoč letih nastale krščanske cerkve, kapele, sveta znamenja, ki so mnoge med njimi največji biseri človeške umetnosti. Gre za umetnine, ki velikokrat praktično nimajo cene. Kaj bi npr. dali za baziliko sv. Marka v Benetkah? Ali za kapelo sv. Ludovika v Parizu? Ali ima kdo dovolj denarja, da bi tnogel kupiti kako gotsko katedralo? Ali Michelangelovo Poslednjo sodbo v Sikstinskl kapeli?
Vse to in še toliko drugega je bogastvo katoliške Cerkve. Nastalo je pa zaradi Jezusa v Evharistiji.
MODERNI JUDEŽI IŠKARJOTI
Sedaj pridejo modemi Judeži Iškarjoti: »Zakaj se vse to ne proda in razda ubogim?« Mimo jim lahko odgovorimo z evangelijem: »Tega pa ni rekel, kakor da bi imel skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je devalo vanjo« (Jan 12).
S tem nočemo reči, da so taki moderni kritiki, ki hočejo, naj Cerkev proda svoje umetnine in denar razdeli ubogim, da se taki kritiki tatovi ali nepošteni ljudje, temveč samo to, da se pohujšujejo kot farizeji nad dobrim delom Cerkve in njenih vernikov, svetnikov, umetnikov, ki so v teku časov iz ljubezni do evharističnega Jezusa ustvarili vse to neprecenljivo bogastvo, ki je nakopičeno v cerkvah in svetiščih.
Danes se tudi države zavedajo, da gre za vrednote človeškega duha, za stvaritve človeka umetnika in oblikovalca lepote. Zaradi tega tudi najbolj ateistični režimi ne dopuščajo, da bi cerkvene umetnine kdorkoli prodajal ali uničeval. Minili so časi kakega Stalina in drugih fanatičnih ikonoklastov, ki so tudi v bližnji preteklosti uničevali cerkvene umetnine v imenu svoje brezbožne ideologije.
S prodajo umetnin bi Cerkev ubogim malo pomagala, sebe bi osiromašila, obogatila pa bi premožne Amerikance, ki bi poleg dolarjev imeli še umetnine.
Ali to žele tisti, ki se pohujšujejo nad bogastvom Cerkve in Vatikana? Najbrž ne. Zato pa naj molčijo.
K. H.
Italijanska škofovska konferenca o odpravljenih praznikih
V soglasju iz Apostolskim sedežem in italijansko vlado je italijanski parlament sprejel nov zakon, ki ureja položaj nekaterih verskih in civilnih praznikov. Zakon je stopil v veljavo 8. marca letos, ko je bil objavljen v uradnem vestniku.
Na osnovi tega zakona država ne smatra več za praznične- dneve sledeče cerkvene praznike: sv. Trije kralji (6. jan.), sv. Jožef (19. marca), četrtek po 6. velikonočni nedelji (Gospodov vnebohod), četrtek po nedelji sv. Trojice (Sv. Rešnje Telo) in sv. Peter in Pavel (29. junija).
Italijanska škofovska konferenca (CEI) je zaradi tega zaprosila Apostolski sedež, da odveže vernike na omenjene dneve od dolžnosti biti pri sv. maši in od prazničnega počitka. Apostolski sedež je na to pristal.
V bodoče bodo veljale za odpravljene praznike sledeče norme: praznik sv. Treh kraljev bo na nedeljo med 2. in 8. januarjem; Gospodov vnebohod na 7. poveliko-nočno nedeljo, sv. Rešnje Telo na drugo nedeljo po binkoštih. Praznika sv. Jožefa in sv. Petra in Pavla se bosta liturgično (znotraj Cerkve) obhajala kot: doslej 19. marca in 29. junija, le da ne bosta več zapovedana kot nista npr. velikonočni ponedeljek ali sv. Štefan, pa se še vedno v bogoslužju slovesno obhajata.
UTRIP CERKVE
• V Vrhpolju pri Vipavi gradijo novo župnišče, ki je že pod streho. Tretjina del je opravljenih. V njem bodo tudi sodobni veroučni prostori. Župnija ni velika — 750 vernikov —, zato ji je novo poslopje tem bolj v čast. Skoro vsa dela so vaščani (razen dveh najetih zidarjev) opravili sami. Les so farani dobavili iz 25 km oddaljenega cerkvenega gozda, 16 kamionov opeke je iz roke v roko spravila na gradbišče veroučna mladina. Tudi v denarju so farani .krepko prispevali.
• V misijonskih deželah razveseljivo narašča število pripravnikov na duhovništvo. Leta 1964 jih je bilo 5.700, leta 1975 pa 8.652. Na prvem mestu je Indija z 2.273 bogoslovci, sledijo Nigerija 837, Tanzanija 530, Uganda 483, Zaire 437, Južna Koreja 428. Število evropskih misijonarjev na splošno pojema. Povečalo pa se je v zadnjih letih na Irskem, ki ima v misijonih 5.848 oseb, na Poljskem pa od 500 na 930.
« Zunanji obraz Macaa, portugalske kolonije pred vrati komunistične Kitajske je kar precej krščanski, dejansko pa je katoličanov le 30.000 med 300.000 prebivalci, torej deset odstotkov. Toda polovica otrok hodi v katoliške šole in tem se misijonarji najbolj posvečajo, še vedno obstaja upanje, da bosta enkrat v bodočnosti Hongkong in Macao izhodiščni točki za bodoči kitajski misijon.
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je z velikim zanimanjem sledilo procesu proti prof. Samu Pahorju, ki se je v prizivu zagovarjal 8. marca 1977 na tržaškem sodišču zaradi obtožbe, da se ni dal legitimirati, medtem ko je le uveljavljal svojo pravico do uporabe materinega jezika v odnosu z upravno oblastjo.
Ob začetnem vprašanju, ali ima pravico, da se pred sodnim zborom zagovarja v slovenščini, Slovenska skupnost pozitivno ocenjuje dejstvo, da je sodni zbor sklenil, da ustavi postopek in sproži vprašanje ustavnosti čl. 137 kazenskega zakonika. Ta člen v zadnjem delu predvideva kazni za tiste, ki se v kazenskem postopku nočejo poslužiti italijanščine, ako jo poznajo.
Gre za očitno zapostavljanje manjšin, saj je fašistični režim s tem členom ukinil pravico, ki so jo imeli Slovenci v teh krajih od leta 1867. Pravico, da se Slovenci poslužujejo slovenščine pred sodnimi oblastmi, predvideva Londonski sporazum, izhaja pa tudi iz ustavnih določil in iz točke 83 delegacijskega zakona št. 108 iz leta 1974, ki daje nalogo vladi, da sestavi nov kazenski postopnik.
Slovenska skupnost pozitivno ocenjuje dejstvo, da se sodni zbor sklicuje na ol. 3 ustave, ki govori o dolžnosti države, da odpravlja to, kar ovira dejansko enakopravnost državljanov, ol. 6 ustave, ki govori o zaščiti manjšin, ter čl. 3 posebnega statuta naše dežele, ki dobiva v interpretaciji tržaškega sodišča večji pomen, kot mu ga
Predsedstvo ministrskega sveta je 2. marca sporočilo predsedniku deželnega odbora ter predsedstvu deželnega sveta, da se ne upira izvajanju deželnega zakona o finančni podpori za slovenske šole in pristojne zbornične organe ter za slovenske šolske sindikate, ki ga je na predlog svetovalca Slovenske skupnosti dr. Štoke odobrila deželna zbornica. Deželna zbornica je dvakrat razpravljala o osnutku Slovenske skupnosti, ker je rimska vlada vrnila omenjeni osnutek v ponovno proučitev deželnemu svetu.
Zakon o podpori slovenskim šolam in drugim šolskim organom, ki jih predvidevajo državni zakoni, je tako dokončno sprejet in bo stopil v veljavo takoj po objavi v deželnem uradnem listu. Pričakovati je, da se bodo slovenske šole vseh vrst in stopenj, združenja staršev ter šolski sindikati, ki imajo kup stroškov zaradi dvojezičnega poslovanja, dosledno posluževali pravkar odobrenega zakona, ki med drugim tudi predvideva ustrezno finančno podporo za razdobje štirih let (40 milijonov lir).
Omenjeni zakon, ki je prvii zakon kakega deželnega svetovalca, kateri je bil izglasovan v tej mandatni dobi (doslej so bili izglasovani le zakonski osnutki deželnega odbora) se tako pridružuje dvema zakonoma, ki sta bila v prejšnjih mandatnih dobah izglasovana na pobudo Slovenske skupnosti (gre za zakon o kazenski zaščiti Slovencev v Italiji ter za zakon, ki izrecno omenja slovensko narodno skupnost v deželni zakonodaji).
V	zvezi s sprejetjem tega zakona je deželno tajništvo SSk objavilo naslednje sporočilo:
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti izraža svoje zadovoljstvo ob končnem spre-
m Bivša obrambna ministra Luigi Gui (DC) in Mario Tanassi (PSDI) sta bila formalno obtožena podkupovanja v škodo države v zadevi nabave vojaških letal Lockheed. Obema bo sedaj sadilo ustavno sodišče, toda nadaljnji postopek bo še zelo dolg. Potrebna večina za obtožbo bivših ministrov je bila 477. Za obtožbo proti Gum je bilo oddanih 487 glasov izmed članov parlamenta in senata, proti Tanas-siju pa 513.
■ V Ažli, K len j ah in Barmasu v Beneški Sloveniji so mod posebno svečanostjo izročili v uporabo enajst montažnih hišic, dar SR Slovenije.
■ Do dveh spopadov med roparji in policijskimi agenti je prišlo v Milanu in Veroni. V Milanu so bili ujeti trije člani tolpe Vallanzasca, žal za ceno dveh človeških življenj: 35-letnega mestnega redarja Vincenza Ugo in 264etne frizerke Ade For-naro, v Veroni pa je bil v spopadu en ropar ubit, trije pa hudo ranjeni. Ista usoda je zadela tudi mlado uradnico v zastavljalnici, ki so jo banditi imeli za talko. Svinčenke so jo zadele v ramo in glavo.
pripisuje dosedanja interpretacija ustavnega sodišča in političnih sil na vladi.
Pomembna je ugotovitev sodišča, da so slovenski državljani republike Italije manj zaščiteni kot pa nemško in francosko govoreči sodržavljani. Gre za pomembna priznanja, ki pa jih osenčuje mnenje, da Londonskemu memorandumu priloženi posebni statut kot celota ni del italijanske zakonodaje, kar nasprotuje tudi prvostopenjski razsodbi.
Slovenska skupnost pričakuje, da bo ustavno sodišče razveljavilo diskriminacijski del 137. člena kazenskega postopnika, od političnih sil pa pričakuje zakonske ukrepe za celovito zaščito Slovencev. Zadnji postopki proti Slovencem — deželno upravno sodišče glede Slovenskega gospodarskega združenja, procesi proti Izidorju Predanu, dr. Rafku Dolharju in Gradimi-ru Gradniku — so namreč pokazali občutljivost sodnih zborov in sodnikov za dejansko enakopravnost državljanov slovenske narodnosti. Temu mora nujno slediti zakonodajna dejavnost, ki je odvisna od politične volje, kajti dosedanji sodni postopki so dokazali pomanjkljivost ali celo protiustavnost obstoječe zakonodaje, kar velja v prvi vrsti tudi za čl. 122 civilnega postopnika, ki tudi prepoveduje rabo ne-itaLijanskega jezika v odnosih z vsemi oblastmi.
Slovenska skupnost ponovno izreka solidarnost prof. Samu Pahorju v tem boju za uporabo slovenskega jezika v javnosti.
jetju zakonskega osnutka, ki ga je stranka v korist slovenskih šol, sindikalnih organizacij in združenj staršev vložila v deželni svet prek svojega deželnega svetovalca. Deželno tajništvo je mnenja, da je rimska vlada s tem, da ni ponovno zavrnila omenjenega zakonskega osnutka, hotela nedvomno dokazati dobro voljo za reševanje slovenskih problemov.
Dežela in rimska vlada sta storili pozitiven korak v smeri reševanja slovenskih narodnostnih vprašanj in želeti je, da bodo temu koraku sledili še drugi ukrepi v smeri celovite zaščite Slovencev v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji. Tudi dežela, v smislu člena 3, lahko odločilno prispeva k uveljavljanju pravic slovenske narodne skupnosti, kar dokazuje tudi stališče rimske vlade do tega zakona.
Bralci pišejo
Kaj mladina hoče in česa noče
Uvodnik v Katoliškem glasu (št. 8, 24. febr. letos) »Mladina v današnji družbi« me je nagnil, da napišem k zadnjemu podnaslovu »Kaj mladina hoče in kaj noče*;< nekaj svojih misli, ki naj dopolnijo izvajanja D. Čotarja.
Mladina v današnji družbi hoče: mnogo denarja, mnogo zabave, čim manj dela. Ponoči se predajati veseljačenju, podnevi počitku. V šoli naj bi jo profesorji spraševali, kar bi ona hotela, doma pa starši oblačili in hranili, a brez kakih pripomb. Mnenje starejših ljudi ji je odvratno, ker da je starokopitno, zato s posmehom odgovarjajo na opomine in svarila. Zato tudi volijo tiste stranke, ki jim največ obetajo. Pri tem jim ni mar, ali je to, kar obetajo, izvedljivo.
In kaj mladina noče? Noče slišati o težkem življenju njih prednikov; noče sprejeti, da ji starši dobro želijo; noče njih naukov; ne razume, zakaj se omenjajo »dobri stari časi«. Niti bel kruh ji ni več dober. Pijana je od vsemogočih dobrot in izobilja.
In kaj mladina zahteva? Da bi starši molčali k nje ravnanju; da bi ji v vsem dajali prav, da bi zagovarjali nje početje, akoravno je napačno.
Odkod vse to? V premnogih je vera opešala ali so jo popolnoma opustili. Zato pa jih vodi tem močnejša želja po spolnosti, uživanju in predajanju lenobni domišljiji. Nekaj v družbi ne gre prav, če se je v zadnjih 30 letih mladina tako spremenila. Ne bodimo naivni in ne krivimo za vse to v vsem starejših ljudi. To ni pošteno. Tudi mi smo bili enkrat mladi, pa smo znali starejše spoštovati in jim biti pokorni. Zakaj je bilo to takrat nekaj običajnega, naravnega, danes pa je skoraj smešno in nazadnjaško? Družba s tako mladino, kot je današnja — izjeme seveda povsod so — si sama koplje grob.
Starejši zaskrbljeni oče
(nadaljevanje s I. strani) probleme, ki so v zvezi z Osimskim sporazumom, od industrijske cone na Krasu do manjšinske zaščite v zvezi s členom 8 sporazuma.
V zadevi industrijskega področja je dr. Štoka potrdil znano stališče SSk, ki ne nasprotuje industrializaciji kot taki, pač pa sedanji lokaciji cone, ki bi nujno oškodovala in ogrožala slovensko etnično ozemlje. Naselitev ogromnega števila tuje delovne sile (do 40 tisoč ljudi) bi »prizadela nepopravljivo narodno škodo, saj bi takšna množična naselitev v tržaški okolici pomenila neizčrpen vir asimilacije in torej odtujevanja slovenskega ozemeljskega in bivanjskega prostora.« Zato je ponovil predloge o drugačni lokaciji, ki bi ne doprinesla te etnične škode. Obenem je tudi zavrnil vso zlonamerno propagando zagovornikov integralne proste cone.
Kar zadeva manjšinsko zaščito je tu pozdravil stališče zunanjega ministra Forla-nija, ki se v senatu ni več omejil na problem zaščite Slovencev le v tržaški pokrajini, pač pa na vse Slovence v deželi. Dr. Štoka je zahteval, da naj v pripravah za pozitivno izglasovanje ustreznih zaščitnih norm pride do srečanja z vlado, ki mora upoštevati slovenske zahteve in potrebe. Pri tem je še podčrtal, da bo prav današnji kongres vzel v pretres novi osnutek zaščitnega zakona za Slovence.
Deželni tajnik se je nato zaustavil ob stiku s koroškimi Slovenci, do katerih je SSk vedno izražala svojo solidarnost v njih pravičnem boju za dosego svojih pravic. Obenem je orisal stike Slovenske skupnosti z drugimi manjšinami v Italiji, zlasti južnotirolsko, valdostansko in ladinsko-furlansko. Tu je podčrtal pomen izmenjave obojestranskih izkušenj. Vse to še posebej v luči bodečih prvih volitev v evropski parlament, ki bodo prihodnje leto. Dejal je:
»Mi zahtevamo, da vsaki narodni skupnosti, posebej seveda francoski iz Doline Aosta in naši slovenski iz dežele Furlanije-Julijske Benečije (poleg južnotirolske, ki bo verjetno imela to zagotovljeno) zagotovi pravico zastopništva v evropskem parlamentu. Evropski parlament ne sme biti le odraz glavnih strank posameznih zainteresiranih držav, ampak mora biti tudi ogledalo vseh evropskih narodnosti in narodov'.«
Dr. Štoka je orisal še odnose z matičnim narodom. Poudaril je pomen in naravno potrebo takih stikov. Vse to v prepričanju, in pričakovanju, »da bo matična domovina povsem razumela naše potrebe, da bo povsem razumela naš idejni in politični program, 'politični pluralizem, potrebo po samoupravni politiki Slovencev v Italiji, ki jo uresničuje SSk, v okviru katere nastopajo Slovenci kot narodnopolitični subjekt ter nas nesebično podpirala.« V tem okviru je videti tudi nedavni obisk pri SZDL v Ljubljani.
SLOVENSKO SKUPNOST BI BILO TREBA USTANOVITI,
ČE BI JE NE BILO
V tem smislu obstoja slovenske politične stranke kot nenadomestljivega elementa našega manjšinskega življenja in delovanja je nato deželni tajnik orisal še vrsto drugih važnih vprašanj, s katerimi se mora soočati stranka. To je posebej njena pot v bodočnost. Organizacijsko delovanje z ustanavljanjem sekcij stranke po vsej deželi, večji prodor stranke med razne sloje našega naroda, idejno razčiščevanje in zvestoba vsem glavnim dosedanjim načelom, problem mladine, šole, delavstva. Pri tem je dejal: »Denimo si roko na srce, pa bomo ugotovili, da je stik z mladim delavcem, obrtnikom, kmetovalcem pa tudi študentom pomanjkljiv s strani vsega slovenskega zamejskega sveta. Vendar pa moramo biti tolmač nemira mladega rodu, sprejeti vse, kar je v njih zahtevah dobrega in objektivno resničnega ter odpisati vse, kar je spolitiziranega, demagoškega in tendencioznega. Posebno vlogo ima, že zaradi svojega statusa, študirajoča mladina, ki ima v izoblikovanju novega sveta posebno vlogo, ki se mora dopolnjevati in harmonizirati s problemi delavske in kmečke mladine.«
Svoja tehtna izvajanja je dr. Drago Štoka zaključil s povzetkom temeljnih idej, ki vodijo danes SSk, in to iso narodna samobitnost, spoštovanje demokratičnega pluralizma ter nenehna skrb za vsestranski razvoj slovenske manjšine v Italiji.
Ob koncu političnega dala kongresa so načelniki posameznih komisij podali poročilo o opravljenem delu. Posebne važnosti je bila predložitev kongresu zakonskega osnutka za zaščito slovenske manjšine v Italiji v smislu čl. 6 republiške ustave, ki ga bo nato SSk vložila v deželnem svetu, v obliki peticije po čl. 50 ustave pa v parlamentu. O njem bomo še poročali.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
DOKONČNO ODOBREN ZAKON o podpori slouenskim šolam
Občni zbor PD „Štandrež“
ff
Most" 27-28
V četrtek 10. marca je PD »štandrež« imelo svoj redni letni občni zbor, ki se je vršil v prostorih prosvetnega doma »Anton Gregorčič« v Štandrežu. Poleg članov so se občnega zibora 'Udeležili tudi predsednik ZSKP iz Gorice dr. Kazimir Humar, predstavnik meškega zbora »M. Filej« Mirko Špacapan im predsednik »Juventine« Miloš Tabaj. Ti zastopniki so tudi pozdravili občni zbor in mu želeli plodnega dela. Dr. Humar je še posebej poudaril vlogo in pomen kulturnega delovanja, ki predstavlja poleg osebne obogatitve tudi doprinos k ohranjevanju narodnostnih značilnosti naših krajev. Predstavnik športnega društva »Juventine« je zaželel več sodelovanja med štandre.škimi društvi.
Tajniško poročilo, ki ga je podala Majda Paulin, prikazuje društveno delovanje od zadnjega občnega zbora. V tej sezoni je dramski odsek PD »Štandrež« naštudiral Callaltovo komedijo v štirih dejanjih »Beneški trojčki«, katere premiera je bila 30. januarja. Igro je dramski odsek ponovil v Gorici, Desklah ob zaključku »Tedna kulture« ter v Doberdobu. V programu ima še več nastopov.
V istem obdobju so štandreški igralci nastopali tudi z Nušičevo komedijo »Sumljiva oseba« in sicer v Doberdobu, štandrežu, števerjanu, Gorici in v Idriji. Nastop v Idriji je sodil v okvir področnega srečanja gledaliških skupin, ki ga prireja Združenje gledaliških skupin Slovenije. Predstavo je posebna komisija zelo pozitivno ocenila. S »Sumljivo osebo« se je društvo udeležilo tudi natečaja Mladi oder, ki ga prirejata ZSKP iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta ter prejelo priznanja za režijo, za moško in žensko vlogo. V okvir dramske dejavnosti sodi tudi tečaj dikcije ter nastopi mladih igralcev s krajšimi prizori ob raznih priložnostih.
Tudi mešani pevski zbor ter mladinski sta se uveljavila in nastopila na raznih prireditvah. V prostorih prosvetnega doma »Anton Gregorčič« se redno vrši glasbena šola, katero obiskuje 25 gojencev, ki vadijo v klavirju, kitari in harmoniki.
Poročilo vsebuje še pregled društvene prisotnosti v organizaciji kulturnih večerov, poletnih praznikov, družabnosti itd.
O dramski dejavnosti je spregovoril tudi Božidar Tabaj, ki je poudaril pomembnost te gledališke zvrsti in požrtvovalnost članov dramskega odseka. Prikazal je tudi prisotnost društva v okviru štandreške rajonske konzulk’ in mestne konzulte, v kateri ima naše društvo svojega predstavnika.
Predsednik Damjan Paulin se je v začetku seje spomnil članov društva Jožefa Pavletiča in Franca Antoniča, ki sta v tem obdobju umrla. Prisotni so se z enominutnim molkom poklonili njunemu spominu.
Predsednik je v svojem poročilu orisal položaj štandreške skupnosti, ki postaja vedno bolj kritičen zaradi stalnih in sistematičnih razlaščanj štandreške zemlje. Raznarodovalni pritisk postaja iz dneva v dan močnejši in je zato nujno potrebno enotno in odločno nastopanje štandreških društev, da se bo lahko ta pritisk zajezil. Potrebne so učinkovite akcije, ki naj ohranijo kulturne, socialne, gospodarske in etnične značilnosti Štandreža. Domača društva naj postanejo pobudniki takih akcij, ki seveda potrebujejo vso zunanjo podporo, da bodo lahko uspele.
Sledile so volitve -novega odbora, ki je takole sestavljen: Marko Brajnik, Marjan Breščak, Milan Brešan, Jordan Mučič, Milenka Mučič, Mario Mučič, Rudi Nanut, Lucijan Krpan, Damjan Paulin, Majda Paulin, Viktor Selva, Božidar Tabaj, Silvana Žnidarčič. Nadzorni odbor:	Emil
Cingerli, Dušan Brajnik, Pavel Marušič; razsodišče: Lucijan Pavio, Stanislav Zavadlav.
Desetletnica Finžgarjevega doma
V	nedeljo popoldne 6. marca je Finžgarjev dom na Opčinah s slavnostno akademijo proslavil svoje desetletno delovanje. Za to slavje je vsekakor dvorana bila premajhna, kajti številno občinstvo jo je do zadnjega kotička napolnilo.
Po pozdravnih besedah Franca Pohaja-ča sta se najprej predstavila ansambla »Rdeči nagelj« in »Zvezde«, ki sta s svojo neposrednostjo lepo podala nekaj znanih narodnih pesmi. Ansambloma je sledil govor Saše Martelanca, ki je predvsem poudaril pomembnost slovenskih kulturno-pro-svetnih domov, ki so posejani po naši deželi. Spomnil se je tudi glavnega pobudnika Finžgarjevega doma prof. Jožeta Peterlina.
Po klenih govornikovih besedah je vokalni trio »Mavrica« občuteno zapel dve narodni. Pesem Jožeta Pogačnika Domača zemlja nam je v lepoti barvnih diapozitivov in jasni recitativni dikciji Anke Peterlin pričarala vso lepoto naše zemlje. Ansambel »Galebi« nas je z vokalnim triom
miiimiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiimiiiiuiiiiinmiimmiMiiiuiiimuimimmmiiiiimiimMiniiiiiiiiiiiiimmiimuiimiiMimimiimiimiiHiiiimiiiiMiiiiimiMiimuiiiiiiimii
Umrl je profesor Oton Berce
V	sredo 9. marca proti večeru se je po Trstu naglo razširila boleča novica, da je popoldne nenadno umrl zadet od srčne kapi prof. Oton Berce. Dopolnil je komaj 52 let.
Oton Berce je zadnji čas vršil dolžnosti ravnatelja na učiteljišču v Trstu, sicer pa je bil profesor filozofije in pedagogike. Raivnatelj bi postal s prihodnjim šolskim letom. Imel je izredno posrečen, vesel, veder in odprt značaj, zato je bil priljubljen v vsaki družbi.
Pogreb je bil v soboto 12. marca opoldne. Pogreba se je udeležilo izredno veliko ljudi najprej v kapeli bolnišnice in morda še več na pokopališču pri Sv. Ani, kjer so bili zbrani vsi dijaki učiteljišča.
V	cerkvi na pokopališču je bila sv. maša v somaševanju škofovega vikarja dr. Lojzeta Škerla, ki je tudi katehet na učiteljišču, Marija Gerdola in Stanka Zorka. Pri maši je pel cerkveni zbor iz Rojana, saj je pokojni profesor redno prihajal k nedeljski maši v Rojan, čeprav je stanoval
PesemmMUilKultummdmii
it
Mladi pevci so še vedno .med prvimi na lestvici uspešne prireditve in zanimanja, zato je bil Kulturni dom v Trstu v nedeljo 13. marca premajhen za številno občinstvo. Na sporedu je bila namreč »Pesem mladih« ali revije otroških in mladinskih zborov. Nastop je pripravila Zveza cerkvenih zborov na Tržaškem.
Letos se je predstavilo 13 zbore«': pet šolskih, ostali pa skupine raznih naših domov. Priglasile so se rojanska šola z obema zboroma pod vodstvom Vere Poljšak in Josipa Pečenka, dolinska srednja šola (Marta Kocjančič), openska osnovna šola (Branko Lupine) ter šentjakobska srednja šola (Stojan Kuret). Peli so otroci iz S. Križa (Celina Kontelj), dve skupini šentjakobskega doma (Dina Slama), otroški zbor Baragovega doma v Ricmanjih (Marija Šturm an), otroci iz Boljunca in Doline (Imelda Štor), mačkoljanski otroci (Ljuba Smotlak) in proti koncu še simpatični in zliti glasovi dekliškega terceta »Mavrica« (Franc Pohajač). Za zaključek so združeni zbori zapeli Maličevo pesem »Sinku« ob spremljavi Taimsa pod vodstvom Franca Pohajača.
Letošnja revija je bila zelo dobra in dokaj na višini. Iz več razlogov: nekatere skupine so pele kar brez spremljave, spored pesmi je bil svež in dobro izbran. Poslušalec je imel pred sabo zbore, ki so že bogati v nastopih in prefinjenosti, z zavestno disciplino pred dirigentom, da so lahko za zgled odraslim pevcem. Otroci, prikupni v svojih pisanih nošah, so pokazali iskreno gotovost na odru. Dirigenti so pripeljali svoje mlade pevce do kar uspešne točke, zato zaslužijo vse priznanje.
Presenetil nas je zbor dolinske srednje šole, zelo poslušen "v dinamiki; Kuret je v kratkem času dosegal jasnost z otroki šentjakobske šole; rojanska šola v obeh skupinah je prikazala enotnost, openska šola pa umirjenost.
Večjo prizadevnost priznamo skupinam raznih domov, saj se zbirajo v prostem Pošolskem času, kar zahteva večjo po-
žrtvovalnost. Še vedno so na višku otroci iz Sv. Križa, blizu so jim mačkoljanski; dober napredek sta pokazali šentjakobski skupini; prijetno nas je iznenadil zbor »Slomšek« s svojo mlado dirigentko Barbaro Kalc; prvič so se skupno predstavili otroci iz Doline in Boljunca in SO' bili prav dobri; močno so se potrudili otroci iz Ricmanj.
Lahko je opaziti, kateri dirigent goji tehnično stran pri vajah in izgovarjavo. Nekaterim skupinam to zelo priporočamo, ker le tako se bodo povzpele do še večjih dosežkov. Uspeh je bil večji tam, kjer so bili otroci nasmejani.
Zbori so nam predstavili nove strani našega izredno bogatega števila otroških skladb. Ne pozabimo, da taki dosežki predstavljajo veliko žrtev tudi za starše. Brez njihovega truda ni mogoče priti do nobene uveljavitve, zato si lahko delijo zadoščenje tudi starši. Končam z besedami prof. Humberta Mamola, ki jih je povedal kot uvodno misel v ta glasbeni večer:
»Z današnjo revijo, ki spada v vrsto prizadevanj naše kulturne organizacije za boljšo in učinkovitejšo vzgojo mladih, skrbimo za intenzivnost vzgojnih vplivov. Prepričani smo, da je prav glasba za mladino ena izmed najbolj primernih vzgojnih panog. Čimbolj skrbimo za splošno glasbeno vzgojo mladine, tern večji bo naš prispevek k nadaljnjemu razvoju naše kulture. Za glasbeno vzgojo naših mladih niso merodajne samo glasbene šole. Prve glasbene vadnice naj bodo naši domovi dn družine.«
»Pesem mladih« za leto 1977 je pravi glasbeni dogodek, česar se je zavedalo tudi občinstvo, ki je vseskozi sledilo z zanimanjem, brez utrujenosti.
Čudimo se, da ne pokaže istega zanimanja kakor naš človek tudi televizijska skupina Alpe-Adria. Ali naj jim štejemo to kot zaprtost in sektaštvo? Ce bi to veljalo, bi bilo zanje sramotno spričevalo.
Dušan Jakomin
na Greti. Prav tako je po evangeliju ro-janski dušni pastir slovenskih vernikov Stanko Zorko spregovoril nekaj besed v slovo in med drugim dejal:
»Profesor Oton Berce je bil obdarjen z velikimi darovi, ki jih je dobro uporabljal. Tudi za te darove se danes Bogu zahvaljujemo. Ljubil je mladino in je predvsem njej posvetil svoje moči in sposobnosti. Celo vrsto učiteljev je vpeljaval v skrivnost otroške duše in v uspešno poučevanje. Spoznal sem ga pred skoraj 25 leti, ko so nastajale prve skupine skavtov. Z veliko ljubeznijo in uspešno je vodil prvo skupino skavtov v Rojanu. Odkrival jim je lepoto narave, a še bolj lepoto zgrajenega, značajnega človeka in tudi pot do Boga.«
Po maši se je od pokojnega Otona poslovil prof. Ivan Theuerschuh kot stareši-nana skavtske organizacije, saj je bil prof. Berce prvi načelnik slovenskih skavtov v Trstu, Skavti so se želeli nekdanjemu načelniku in trajnemu prijatelju oddolžiti vsaj s tem, da so nesli njegovo krsto v kapelo in iz kapele. V četrtek 17. marca zvečer pa bo po njihovem namenu v cerkvi v Boljuncu sv. maša za pok. profesorja.
Ob grobu se je v imenu profesorskega zbora učiteljišča poslovil prof. Branko Pegan. S toplimi besedami se je v imenu dijakov poslovila Mirjam Levstik. V imenu sindikata slovenske šole je govoril prof. Aleksander Kriščak, novoizvoljeni tajnik sindikata. Ob koncu je zazvenela še otožna beneška pesem Oj božime. Pele so dijakinje učiteljišča pod vodstvom Nade Žerjal-Zaghet.
S smrtjo prof. Otona Berceta je v vrstah slovenske skupnosti v Trstu nastala velika vrzel, ki je ne bo lahko izpolniti. Profesor Berce bi lahko dal še toliko.
Težko prizadeti družini izrekamo iskreno sožalje, rojanski pevski zbor še prav posebej hčerki Nadi, članici zbora.
Po namenu rojanskega cerkvenega zbora bo za pokojnega profesorja Otona sv. maša v rojanski cerkvi v četrtek 24. marca ob 8. uri zvečer. - Stanko Zorko
»Mavrica« z Avsenikovo pesmijo Pomladni zvonovi in drugima dvema melodijama popeljal v čudoviti svet pomladanskih dni, ki so pred nami. Ivo Sosič nam je prepričljivo podal Minattijevo pesem »Nekoga moraš imeti rad«.
Prvi del je zaključil ansambel »Taims«, ki nadaljuje svoje delovanje v nespremenjeni zasedbi, kajti njegov harmonikar Janez Beličič se je po enem tednu bivanja med vojaki vrnil domov. Občinstvo je zato s toliko večjim navdušenjem pozdravilo »Taimsov« nastop.
V	drugem delu sta bila namesto običajne kronike predvajana dva filma, ki sta podala lepoto narave, v katero naj bi na pobudo posameznih prosvetnih domov zahajala mladina. Zelo prijetno in sproščeno je povedal Beličičevo Pomladno pesem mladi Aleš Filipčič.
Slavnostno akademijo je zaključil openski cerkveni pevski zbor, ki je za to priložnost izbral zelo zahtevne umetne pesmi. Pod vodstvom Janka Bana so bile pesem prepričljivo in z lepo zlitostjo glasov ubrano podane.
Pred zaključkom je še spregovoril predsednik Finžgarjevega doma inž. Milan Sosič, ki se je zahvalil vsem, ki vsa leta 2 veseljem in vztrajno podpirajo delo tega doma. Z Maličevo Zdravljico se je zaključil slavnostni popoldan.
V
Pokojna Marija Silvani, o kateri smo poročali v zadnji številki, je bila druga mama msgr. Natalu Silvaniju. Z velikimi žrtvami ga je izšolala ter s svojo besedo in vzgledom vzgajala za Kristusovega duhovnika. Nad pol stoletja ga je nato spremljala po težkih hrvaških in slovenskih župnijah ter ga pri dušnopastirskem delu podpirala z vztrajno molitvijo. Naj ji bo Kristus, veliki duhovnik, plačnik za vse dobro, ki ga je izvršila za božje ljudstvo in Kristusovo Cerkev.
V	soboto 19. marca ob 20.30 bo v Domu Jakoba Ukmarja v Skednju
SLOVENSKI VEČER
Igral bo ansambel »TAIMS« z Opčin.
DAROVI
Ljudje naj umirajo doma
Ameriška zdravnica švicarskega rodu dr. Elisabeth Kubler-Ross se že nad deset let ukvarja s tem, kako pomagati ljudem ob uri njihove smrti. Po svetu je zaslovela s svojo knjigo »Intervjuji z umirajočimi«, v kateri je zbrala pričevanja številnih ljudi različnih starosti, ki so doživeli tako imenovano klinično smrt. Ta ugledna znanstvenica se zavzema za to, da bi ljudem omogočili umirati doma, tam, kjer so najdlje živeli in kjer so se najbolje počutili. Pomoč umirajočim po njenem mnenju narekuje že človečnost. Tudi otroke je treba, pravi, navajati na čim večjo domačnost s smrtjo.
Živečim daje doktorica nasvet, da smrt jemljejo kot zakonitost človeškega bivanja. »Smrt ni nesmiselni konec našega obstajanja, ampak lahko postane nekaj koristnega, če jo razumemo kot korenito vprašanje po zadnjem smislu življenja.« Spoznanje, da delimo vsi enako usodo, namreč to, da bo treba umreti, naj bi nas, sodi ta žena, spodbujalo k večji medsebojni vzajemnosti, ljubezni in pomoči.
Revijo sem opazil v knjižnici SKAD-a v Gorici; vem sicer, da obstaja že vrsto let, a ker izhaja tako občasno in neredno, jo samo včasih dobim v roke. Vem tudi, da revija marsikomu ne ugaja, ker bi rada z dvojezičnostjo gradila most (kot je narisano na zelo posrečeni platnici) med Slovenci in Italijani. V resnici pa vanjo pišejo skoraj sami Slovenci; v tej številki sodeluje od Italijanov le en istrski begunec, Gino Brazzoduro, s poezijo.
Priznam, da sem se lotil branja s precejšnjimi predsodki. Pa sem se moral premisliti; revija mi je ugajala in me je zelo obogatila. Ima namreč nek poseben, znanstven, eksakten pristop k problematiki, ki je sicer običajna: Koroška, potres, ocena Drage 1976, nekrologi ipd.. Odraža namreč način mišljenja glavnih avtorjev, za katere sem zvedel, da so vsi službeno daleč od literarnih predmetov. V reviji ni nič neracionalne zagnanosti, čustvenih izlivov (razen morda v pesmih) in manjšinske potrtosti, ki jih radi zasledimo v ostalem zamejskem tisku.
Osrednji in daleč najbolj zanimiv članek je: Ekonomske determinante v razvoju slovenskega nacionalnega sistema, ki ga je napisal Toussaint Hočevar. Gre za razpravo, ki je ni mogoče recanzirati v par besedah: vredna je branja. Avtor skuša prikazati zgodovino našega naroda kot nanjo gleda ekonomist s svojimi prinaipi: kako se je razvila slovenska narodna zavest od prvotnega prebivalstva, ki so ga sestavljali kmetje, meščani in fevdalci, vsi brez narodne zavesti v modernem smislu, prek dogodkov leta 1848, industrializacije in razvoja gospodarskih odnosov, do današnje, tudi politične identitete slovenskega naroda. Bibliografski podatki na koncu razprave dokazujejo, iz kakšne široke kulturne osnove izhaja avtor.
Drugi članki govorijo o tisočletnici Koroške, o potresu in deželni upravi, o prevodu Kosovelovih Integralov v nemščino itd. Aleš Lokar in Vladimir Vremec kritično ocenjujeta Drago 1976 in s tem pokažeta mesto kroga te revije v našem kultumo-političnem prostoru.
Ob koncu bi pripomnil dvoje: revija je zelo dobra in zanimiva za Slovence; ne vem, kaj lahko pove Italijanom (če jo sploh berejo); zato se mi zdi dvojezičnost nepotrebna. In še to: bralec ne more vedeti, če ima v rokah zadnjo številko revije, ker nikjer ne piše kdaj in s kakšnim ritmom izhaja. - B. S.
Iz Slovenije
Za Baragov dom v Ricmanjih: družina dr. Zlobec 20.000;
Za kapelo p. Leopolda pri Domju: N.
N., Trst, 50.000; N. N., Trst, 100.000; N. N., Trst, 10.000; družina Kodarin, Krmem-ka 10.000; razni dobrotniki, Trst (Sv. Vin-concij) 15.000; Birsa, Trst (Sv. Ivan) 10.000; N. N., Trst, 20.000; N. N., Trst, 20.000; N. N., Trst, 5.000; družina Grizonič, Krman-ka, 5.000; družina N. N. iz Domja (Lako-tišče), 3.000; J. V., v zahvalo, 50.000; N. N., Trst, Sv. Ivan, 20.000; Sosič, Opčine, 10.000; N. N., Trst, 10.000; N. N., Trst, 50.000; Viktorija Skok, Trst, 10.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: družina Ota-Kuret, Ricmanje, 10.000; družina Žuljan, Riomanije 10.000; družina Kuret, Ricmanje, 15.000; družina Žuljan namesto cvetja na grob msgr. Salvadorija 5.000; Felicijan, Dom j o, 10.000; družina Pregare, Pulje, 10.000; Olga Demark v spomin na pok. Vesno Žafran 10.000; družina Berdon, Ricmanje, 10.000; Marija in Bernarda Kuret, Ricmanje, 10.000; družina Gerdelič 10.000; družina Felicijan 10.000; družina Petaros 8.000; družina Lavrenčič 5.000; Albina Berdon 3.000; družina Bet-Semenič 10.000; družina Berdon, 8.000; družina Kuret 5.000; družina Knez, Boljunec, v spomin na pok. strica Antona 10.000; družina Zuljan-Ro-mano, Ricmanje, 5.000; Marta Komar 10.000; družina Kuret 20.000; Marija Senica 5.000; Pianina Žuljan 12.000; družina Dobrila, Pulje, 10.000 lir.
Za kočo sv. Jožefa: N. N., Gorica, 10.000 lir.
Življenski jubilej najstarejšega slovenskega duhovnika
Dr. Jožef Demšar, bivši profesor verouka in predavatelj pedagogike na ljubljanski teološki fakulteti je 12. marca dopolnil sto let življenja. Je najstarejši duhovnik slovenske Cerkve. Vedno se je odlikoval po svoji priljudnosti, umirjenosti in razumevanju bližnjega. To je .prišlo do izraza tako v šoli kot v spovednici, kajti dr. Demšar je znan po svoji spovedni vnemi. Še sedaj vsak dan presedi več ur v spovednici šempatrske cerkve v Ljubljani.
Po rodu iz Škofje Loke je bogoslovje končal v Ljubljani, leta 1906 na Dunaju postal doktor teologije, lata 1926 pa še doktor filozofije. Leta 1914 je prišel za profesorja verouka v Ljubljano in se naselil v šempetrskem župnišču, kjer živi še sedaj.
Njegov življenjski jubilej so duhovni sobratsje in verniki proslavili v nedeljo 13. marca v šampetrski cerkvi. Zahvalne maše se je udeležilo šest nadškofov in škofov, med njimi pronuncij Michele Cecchi-ni. Vsa slovesnost je izzvenela v hvalo Bogu za tega blagega in delavnega duhovnika ter v priznanje možu, ki mu je bilo vse življenje iskrena služba Bogu in ljudstvu, iz katerega je izšel.
Jubilanti v mariborski škofiji v letu 1977
Biseromašniki: msgr. Franc Hrastelj, stolni dekan in prelat v Mariboru; Franc Rakun, upok. župnik v Framu; Matija Zadravec, župnijski upravitelj pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah.
Zlatomašniki: Franc Kolenc, župnik in prodekan pri Sv. Miklavžu pri Ormožu; Janez Sternad, upok. župnik, živi pri Sv. Tomažu pri Ormožu; Franc Horvat, bivši župnik v Vel. Dolencih, zdaj v ZDA, Kalifornija.
* * *
V	mariborski škofiji je bilo v letu 1976 7.850 birmancev.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Spominska proslava v Števerjanu
V soboto 12. marca je bila v Števerjanu spominska proslava ob 40. obletnici smrti Lojzeta Bratuža. Priredila jo je Slovenska skupnost za zaključek svojega 2. deželnega kongresa. V slavnostnem govoru je dr. Z. Harej prikazal dobo, v kateri je živel, deloval in umrl Lojze Bratuž; orisal je tudi njegovo življenjsko pot, ki se je zaključila z mučeniško smrtjo. Članici Radijskega odra Marinka Theuerschuh in Matejka Maver sta recitirali nekaj pesmi, ki jih je spesnila možu v spomin Ljubka Šorli, igralec Stane Raztresen pa je recitiral dve pasmi, med njimi eno Štefana Tonklija ob 40. obletnici Bratuževe smrti. Vmes je pel slovanske narodne in umetne pesmi zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice.
V drugam dolu prireditve so igralci iz Beneške Slovenije predstavili enodejanko »Emigrant« Izidorja Predana. O tej uprizoritvi je bilo že veliko napisanega; tudi ob tej priložnosti je delo doživelo velik uspeh. Ljudski ton in preprosta učinkovitost igralcev sta osvojila gledalce, ki so večkrat nagradili nastopajoče s ploskanjem že sredi igre.
Prireditve se je udeležilo veliko število gledalcev, kar predstavlja posebno priznanje za vodstvo Slovenske skupnosti in za števerjansko mladino.
Občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete
V ponedeljek 7. marca se je v Gorici vršil 17. občni zbor ZSKP. Udeležili so se ga zastopniki vseh včlanjenih prosvetnih društev in organizacij. Občni zbor je vodil predsednik dr. Kazimir Humar, ki je imel tudi uvodno poročilo.
V poročilu je podal pregled najvažnejših dogodkov v preteklem poslovnem letu, zlasti tistih, ki so se neposredno tikali slovenske narodne skupnosti v Italiji. Med te moramo prišteti lanski potres v naši deželi in Osimske sporazume. Glede teh je izrekel pozitivno oceno, v kolikor pomenijo dokončno ureditev državnih mej mod Italijo in Jugoslavijo, dejstvo, ki ga moramo vsi pozdravljati. Kar se tiče proste industrijske cone na Krasu je pa zavzel kritično stališče, ker taka cona lahko prinese ekološko nevarnost za kraško o-zemlje in nevarnost za umetno spremembo narodne sestave prebivalstva na tržaškem Krasu, kakor se je po zadnji vojni že zgodilo v občini Devim-Nabrežina. Pri izvajanju tega dela sporazuma bo zato potrebna velika politična modrost in tudi soglasje s prizadetim prebivalstvom. Opozoril je tudi na novo stanje, ki se bo pred njim znašla slovenska narodna skupnost v Italiji, ko bo stopil sporazum v veljavo, saj bo z njim prenehala veljavnost Londonskega memoranduma in bo nadaljnji razvoj naše skupnosti odvisen predvsem od dobre volje italijanskih političnih sil in pa od volje vseh nas Slovencev do življenja in kulturne rasti.
Za predsednikom so podali svoja poročila zastopniki včlanjenih društev in organizacij ter tajnik in blagajnik. Predolgo bi bilo, če bi hoteli le na kratko omeniti vsebino njih poročil. Eno pa izhaja iz teh poročil: volja do kulturnega dela ni zamrla med nami, o tem pričajo tudi številni uspehi in prireditve, ki so se zvrstile med letom v Gorici in po vaseh, pa tudi preko meja naše (dežele.
Pri volitvah je bil znova izvoljen dosedanji predsednik, čeprav je izrazil prošnjo, da bi kdo drug prevzel to funkcijo. Prav tako je bilo skoro brez sprememb potrjeno (dosedanje nadzorstvo in razsodišče.
Pri slučajnostih je bilo poudarjeno, da bomo letos obhajali 20-letnico CeciMjanke in stoletnico rojstva Vinka Vodopivca. Oba jubileja bo skušala ZSKP dostojno proslaviti.
Goriški občinski svet za globalno zaščito Slovencev
Na svoji zadnji seji v sredo 9. marca je občinski svet v Gorici odobril proračun goriške občine. Debata o tem se je vlekla več časa, na zadnji seji pa so župan in pristojni odborniki odgovarjali svetovalcem na njih vprašanja. Glasovali so tudi o raznih dnevnih redih, ki so bili med razpravo o proračunu predloženi in so hoteli osvetliti posamezne točke političnega in upravnega programa občinske uprave.
Za proračun so glasovali svetovalci DC, PSDI in PRI, torej predstavniki večine. Proti so se izrekli svetovalci PCI, PSI, PLI in MSI. Vzdržala sta se svetovalca Slovenske skupnosti.
Na seji v sredo zvečer so svetovalci gla-
sovali o treh glavnih dnevnih redih. Prvega so predstavili komunisti in socialisti in se zavzema za čim večjo demokratizacijo občinske uprave in najširši pristop k problemom, od rajonskih koozult in skupščin do programacije poosimskega obdobja. Zanj so glasovali le predlagatelji sami. Demokrščanska skupina je predložila svoj dnevni red, ki je odnesel glasove sedanje večine. Svetovalska skupina SSk pa je predložila že na eni prejšnjih sej dnevni red, ki zahteva globalno zaščito slovenske manjšine v vsej deželi Furlaniji-Julijski Benečiji. Dnevni red so podpisali tudi socialistični in komunistični predstavniki. Zanj pa je občinski svet glasoval soglasno in s tem (potrdil slovesno voljo goriške občinske uprave za dokončno ureditev manjšinskega vprašanja.
Dnevni red za zaščito slovenske manjšine se v uvodu sklicuje na ustavna določila in Osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo ter na izjave zunanjega ministra, ki je v imenu vlade pred parlamentom zagotovil politično voljo za uresničitev manjšinskih reform. Nato dokument
nadaljuje, da občinski svet poziva vlado in parlament, naj v čim krajšem času izvedeta vse potrebno za izglasovanje zaščitnih določil v skladu s členom 6 republiške ustave ter členom 8 Osimskega sporazuma.
Sprejetje tega dnevnega reda od strani večine je bilo tudi predpogoj, da se je SSk pri tem proračunu vzdržala in tako pokazala na razumevanje, da kljub nekaterim negativnim aspektom v politiki do slovenske manjšine (razlaščanja, infrastrukture in njim sledeče spreminjanje etničnega ozemlja) kaže občinska večina politično voljo za reševanje glavnih problemov zakonske zaščite Slovencev.
Klavirski recital v Attemsovi palači
Goriška abonmajska koncertna sezona gre počasi h kraju. Na vrsti je bil že peti koncert od novembra dalje. V petek 11. marca je namreč v zelo primemo in stilno čudoviti dvorani palače Attems gostoval slovenski pianist Janez Lovše. Spored njegovega koncerta je obsegal dela šestih avtorjev, ki so šli od klasike dalje do sodobnejših smeri.
Koncertni profgram je začel s šestimi Preludiji Janeza Matičiča. Sledila je monumentalna Beethovnova Sonata op. 53 (VVutdstein), kjer je pianist prišel morda najbolj do izraza. Njegova interpretacija je — lahko rečemo — dosegla tu svoj poustvarjalni višek. Občuteno doživetje partiture bonnskega mojstra in dognana ter precizna igra, ki je v drugem delu (adagio molto) v skladu s tekstom samim že mejila ;na romantiko, je zelo fino prišla do izraza. Pianistova igra je nato zakipela v zaključnem rondoju. Enovitost Beethovnovega navdiha v sonati je Lovše lepo podčrtal z dokaj enovitim interpretativnim zagonom.
Sledila so dela Skrjabina, Ravela, Fau-reja in na koncu Friderika Chopina. Poljski mojster je bil na koncertu prisoten s svojo Fantazijo op. 49 v f-molu. Romantično vzdušje in muzikalna elegičnost, ki ju razodeva Chopinova skladba, sta našli v Lovšetu ustreznega interpreta, ki je nudil publiki prav v obeh velikih skladbah tega večera (Beethoven, Chopin) največ.
Zadnji koncert letošnje sezone bo sredi aprila na garaškem Gradu, kjer bo nastopil Slovenski komorni orkester iz Ljubljane pod vodstvom Antona Nanuta. - bgsl
Za slovenske misijonarje: ga. Rebula iz Rojana 10.000 lir.
Zadnja pot Franca Antoniča
Velika množica ljudi je v soboto 12. marca v Štaodrežu pospremila k večnemu počitku Franca Antoniča. Zadnjič so se od njega poslovili sorodniki, prijatelji in znanci ter številni pevci, ki so prišli od vsepovsod, da bi s pesmijo vzeli slovo od Franca, ki je dolga leta prepeval v raznih zborih. Bil je namreč vnet pevec, ki je ljubil našo pesem in žrtvoval prene-kateri večer za pevske vaje in razne nastope. Sodeloval je pri mešanem zboru »Lojze Bratuž«, nato pri moškem zboru »Mirko Filej« ter seveda pri domačem cerkvenem zboru, v katerem je prepeval že od mladih let. Poleg pevske dejavnosti je rad pomagal tudi pri raznih kulturnih prireditvah in pri pobudah v korist šta.n-dreške skupnosti.
Ko se je domači župnik od njega poslovil med sveto mašo, se ga je spomnil predvsem kot kristjana in cerkvenega pevca ter poštenega in delavnega človeka. Dokler so mu moči dopuščale, je vestno opravljal zidarska dela, v družbi je bil vedno prijeten in vedno pripravljen pomagati bližnjemu.
Ob preranem grobu (bilo mu je komaj 42 let) so mu zadnjič zapeli njegovi prijatelji, ki so pod vodstvom Z. Klanjščka peli tudi pred cerkvijo in med mašo.
Težko prizadeti ženi, materi, bratoma in ostalim sorodnikom izrekamo globoko sožalje, pokojnemu Francu pa naj Bog
Podgora
V	župnijski dvorani v Podgori smo imeli v četrtek 10. marca zanimivo in poučno predavanje. V okviru SKAD-a sta nam go-govorila dr. Karlo Brešan in dr. Bernard Špacapan o dveh zelo razširjenih boleznih našega časa, ki sta arterioskleroza in sladkorna bolezen. Nakazala sta vzroke in simptome bolezni. Še obširneje sta nam pa prikazala preventivno ravnanje, da se tem boleznim izognemo vsaj kolikor je v naši moči. Sledila je debata s številnimi poslušalci, ki so postavljali obema predavateljema vprašanja prav v zvezi z današnjim načinom življenja.
Študijske podpore goriške pokrajine
Goriška pokrajinska uprava je razpisala natečaj za študente agronomije na univerzi ali tehnično agrarnih in strokovnih inštitutih za šolsko leto 1975-76. Dve štipendiji sta po 300.000 lir, petnajst pa po
200.000	lir. Pravico do štipendije imajo študentje, ki so 25. januarja 1977 vsaj dve leti bivali v goriški pokrajini in ki nimajo drugih študijskih podpor. Zainteresirani naj vložijo prošnjo na navadnem papirju na: Segretoria dolTAmministrazione Pro-vinciale, Corso Italia 55 do sobote 30. aprila 1977. Tam dobijo tudi vsa podrobna navodila.
★
OBVESTHA
Radijska oddaja »Vera in naš čas« bo
od sobote 2. aprila dalje vsako soboto ob 18.45.
Postni govori na radiu Trst A: v petek 18. marca ob 15.35 »Simon iz Cirenc in Jezusov’ križ« (Marij Gerdol); v (torek 22. marca ob 15.35 »Jezus in Veronika« (Dr. J. Prešeren).
Tečaj razgovorov o zakonu in družini se nadaljuje v Zavodu sv. Družine v Gorici.
V	petek 18. marca ob 20.30 bo govoril zdravnik o temi: »Telo - orodje ljubezni«.
Slovenski raziskovalni inštitut sporoča, da je 111. redni občni zbor odložen na petek 25. marca ob isti uri.
Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi na okroglo mizo o problemih in delovanju Stalnega slovenskega gledališča v Trstu s sodelovanjem gledaliških delavcev in kulturnikov. Večer bo v dvorani SP v Donizettijevi ulici 3 v ponedeljek 21. marca ob 20.15.
I) A R O V I
Za skiad Katoliškega glasa: družina Sim-čič-Lojik ob smrti očeta Franca 17.000; v počastitev spomina dr. Otona Berceta, Fc-licita Vodopivec 10.000; Lucijan Mozetič, Kanada, 25. dol.; naročnica iz Sovodenj 4.000; Metoda K., Trst, ob prvi obletnici smrti sestre Jolande 10.000 lir.
Za Katoliški dom: N. B. 10.000; H. F. 10.000; Marijina družba 20.000; N. N. 7.500; N. N. 4.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 5.000; N. N. 2.000 lir.
Za moški zbor »M. Filej«: namesto cvetja na grob Franca Antoniča daruje po-strežnica slovenskega otroškega vrtca Ana Perko 20.000 lir.
Za Alojzijevišče: Franka Žgavec namesto cvetja na grob Franca Antoniča 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Marinka v spomin na moža Franca 5.000 lir.
V spomin pok. staršev darujeta Lavra in Mirka Susič za sklad Kafol, glasa in za Zavod sv. Družine -po 10.000 lir.
Ob 14. obletnici smrti očeta Benedikta daruje družina A. Košič za Alojzijevišče in za Katoliški dom po 30.000, za Zavod sv. Družine in za skavtsko organizacijo po 20.000 lir.
N. N., Gorica: za Alojzijevišče 20.000, za lačne po svetu 2.000 in za sklad Katol. glasa 5.000 lir.
V spomin dragih pokojnih daruje N. N. iz Gorice za Zavod sv. Družine in za Aloj-zijevišče po 15.000 lir.
N. N. družbenica, Gorica: za Sv. goro in za slov. misijonarje po 50.000 lir.
V spomin Lenarda Černiča z Vrha, ki je umri 26. februarja daruje žena Marička za sklad Katoliškega glasa, za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine in za postno akcijo 1977 Gorica-Bouake po 5.000 lir.
Za števerjansko cerkev: SKPD »F. B. Sedej« namesto cvetja na grob Antona Ja-kina 20.000 ilir.
Prijatelj N. N. namesto cvetja na grob Franca Antoniča: za PD »Štandrež« 15.000, za PD »Podgora« 15.000 in za moški zbor »M. Filej« 20.000 lir.
Pevci moškega zbora »M. Filej« namesto venca na grob članu Francu Antoniču
30.000 lir za slovenske goriške skavte in
30.000 lir za Alojzijevišče.
Pavla Antonič v spomin na sina Franceta daruje po 10.000 lir za PD »štandrež«, za Zavod sv. Družine in za moški zbor »M. Filej«.
N. N., Dol: za Alojzijevišče, za cerkev na Sv. gori, za misijone in za lačne po svetu po 5.000 lir in za Kat. glas 2.000 lir.
V spomin pok. Marije vd. Silvani darujejo odbornice Vincancijeve konference v Trstu za reveže 60.000 lir.
V' počastitev spomina pok. mame daruje msgr. Natal Silvani za Vinceneijevo konferenco v Trstu 10.000 lir.
Ob smrti svaka Andreja Marušič daruje Marija Ober.ti iz Rojana po 10.000 lir za cerkev v Računanjih in za misijone.
Ob šesti obletnici smrti brata Josipa Sulčič daruje K. S., Sv. Križ pri Trstu za lačne po svetu 10.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor v Rojanu: namesto cvetja na grob dr. Otona Berceta darujeta Marija in Marko Udovič 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. (po don Sferco) 10.000; trgovina Mario Sossi namesto cvetja na grob Edija 10.000; Lojzka Peterlin ob prvi obletnici smrti moža Jožeta 50.000; Emilija Sosič 3.000; hišniki Kraške ulice v spomin Frančiške Fajdiga 5.000; Zofija Škerlavaj 10.000; iz zapuščine pok. Marije Silvani 100.000; N. N. 5.000; družina pok. Jožefa Daneu v njegov spomin 20.000; Marija Sosič za zastavo sv. Jerneja 2.000 lir.
Za cerkev na Banah: (Karmela Križman-čič 3.000; sestra Marija ob prvi obletnici smrti dragega brata Viktorja za Marijani šče 5.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: trgovina Mario Sossi namesto cvetja na grob Edija 10.000; Marko in Elizabeta Starc v isti namen 15.000; Fabio Ferluga v spomin pek. očeta Antona 20.000; Pavla Goe namesto cvetja na grob Edija Brišček 10.C00; družina Ferluga ob krstu Valentine 22.000; Viktorija Maver v spomin na Edka Brišček 5.000; družina Ferluga v spomin na pok. Vincen-co Sosič-Ferluga 10.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: družini So-sič-Repinc v spomin na pok. mamo msgr. Silvanija 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
★
TRadio Irst A
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11.,	14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 12.45, 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored cd 20. do 26. maja 1977 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vera in naš čas. 10.00 Praznična matineja. 10.30 Glasba. 11.05 Mladinski oder: »Kam pelje diamantna sled?«
11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slov. ljudske pesmi.
14.05 Operete. 14.35 Lahka glasba. 15.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 11.35 Glasba. 13.00 Sestanek. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 16.15 Glasba. 17.05 Koncert. 18.05 Srečanje z zborovodji. 18.20 Zborovska glasba.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Šolska oddaja.
9.40 Koncert. 10.30 Deželna vina. 10.50 Glasba. 13.00 Sestanek. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 15.35 Postni govor: Jezus in Veronika (Dr. J. Prešeren). 16.05 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Problemi slov. jezika. 18.15 Slov. zbori.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Liki iz naše preteklosti. 9.40 Koncert. 10.30 ženski liki v romanu. 11.40 Šolska oddaja. 13.00 Sestanek. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solisti. 17.30 Glasba. 18.05 »Driada«. Igra.
Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
9.40 Koncert. 10.30 Kje so moje rožice. 11.50 Popevke. 11.40 šolska oddaja. 13.00 Sestanek. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Delavska gibanja v našem stoletju. 18.20 Pevska revija »Seghizzi« v Gorici.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Spomeniki Andreja iz Loke. 10.30 Glasba. 11.00 šolska oddaja. 11.35 Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. 13.00 Sestanek. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 15.35 Postni govor: Jokajoče žene (dr. Kazimir Humar). 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v naši deželi. 18.25 Domači zvoki.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.30 Glasba. 9.40 Koncert. 10.30 Družina. 10.50 Lahka glasba.
11.35 Pratika. 13.00 Sestanek. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 15.45 Poslušajmo spet.
18.05 »Mesečnik«. Igra. 18.25 Glasba.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
t
Ob nenadni smrti prvega načelnika Slovenskih tržaških skavtov
dr. OTONA BERCETA
vodstvo tržaških skavtov in skavtinj iskreno sočustvuje s prizadeto družino.
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali ob težki izgubi našega nepozabnega
FRANCA ANTONIČA
Posebna zahvala gg. duhovnikom za somaševanje ob pogrebu, gg. zdravnikom in bolniškemu osebju, pevcem, darovalcem cvetja in vsem, ki so ga v tako lepem številu Spremili na njegovi zadnji poti.
Žalujoča žena Marinka, mama, brata in ostalo sorodstvo
podeli večini mir.
KULTURNI KROŽEK BRIŠKE MLADINE PLEŠIVO-KRMIN
priredi v nedeljo 20. marca ob 17. uri v Mestnem gledališču v Krminu
četrti slovenski večer
Nastopajo:
— domači moški zbor »Brda«, moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice, mešani zbor »Hrast« iz Doberdoba in mešani zbor »Lipa« iz Bazovice;
— mladinska folklorna skupina »Dom« iz Gorice;
— ansambel »L. Hlede« iz Števerjana;
— dramska družina iz Sovodenj s »Hlapcem Jernejem« Ivana Cankarja v režiji Lacija Cigoja.