Slovenska narodna sprava
Na enem izmed družinskih grobov na našem pokopališču v neposredni bli-žini vhoda stoji spomenik z veliko, čr-no, marmomo ploščo, na kateri so vkle-sana imena umrlih. Ta imena zaradi svoje nenavadnosti dobesedno padejo v oči vsakemu malo pozornejšemu obis-kovalcu pokopališča. Pod imenom umrlega očeta so namreč vklesana štiri moška imena; najstarejši je bil star 24 let in najmlajši 19 let. Pri vseh teh štirih imenih pa je enaka letnica smrti -1945. Ta podaiek vzbudi obiskovalcu posebno pozornost. Še na več drugih spomenikih na istem pokopališču so vklesana moška imena z isto letnico smrti — 1945.
Marsikdo. posebno mlajši obiskova-lec, se je do sedaj spraševal sam pri sebi. kaj je bil vzrok tako množične smrti teh fantov, ali je celo povprašal o tem oskr-bovalko grobov, če je bila tam. Ta je najprej preverila zunanjost povpraše-valca in če se ji je zdel dovolj zanesljiv, se je najprej ozrla okrog sebe in ie ni bi-lo nikogar v bližini. se je zaupno obrnila k vpraševalcu in mu s tihim glasom od-govorila: »To so fanlje, ki so bili vrnjeni in pobiti leta 1945« Več se ni upala po-vedati. Odkod so bili ti fantje, kako, za-kaj so bili pobiti? Do lanskega leta so ti
podatki bili skrivnost za večino Sloven-cev. Lani je šele padla koprena s te skrivnosti in sedaj prihaja resnica na dan in ker je bila toliko časa zadržana, s toliko večjo močjo, Iz meseca v mesec se veča število knjig, izdanih v Sloveniji, ki razkrivajo te skrivnosti. Doslej je iz-šlo že več knjig s tq problematiko (v no-vejšem času celo Črne bukvc z začetka NOB, katerih najdba je leta po vojni pomenila vzrok za prisoditev zapora imetniku knjige). Ti fantje so bili pri-padniki vojaške formacije »slovensko domobranstvo«, ki je bila ustanovljena v jeseni 1943. v t. i. Ljubljanski pokraji-ni, ki je obsegala Ljubljano, Notranjsko in večino Dolenjske. Ta formacija je bi-la ustanovljena po porazu vaških straž na Turjaku in četnikov v Grčaricah. Delovala je na zgoraj označenem tere-nu, delno tudi na Primorskem, in od le-ta 1944 tudi na delu Gorenjske. Ti fant-je so se po porazu Nemčije v maju 1945 v glavnem umaknili na Koroško, kjer sojih Angleži namestili v taborišče Ve-trinj blizu Celovca. Po približno štiri-najstdnevnem bivanju v taborišču so jih Angleži izročili Jugoslaviji v glavnem na železniških postajah Podroščica in Pliberk. Nekaj umikajočih je bilo že prej zajetih, tako ranjeniški vlak v Ra-dovljici. Med temi vrnjenimi je bilo ve-liko fantov in mož tudi iz območja naše sedanje občine. Izgube teh vrnjenih fan-tov in mož dosegajo visoke številke. Število je prilično znano in zapisano v knjigi Matip mrtvih, ki še čaka izida. Glavni kraji njihovega poboja so sedaj v glavnem že znani: Kočevski Rog in okolica Teharij pri Celju. So pa še dru-ga množična grobišča iz tega časa: Bre-zarjev graben pri Ljubljani, Crngrob itd.
Zaradi predvsem teh dejstev —je pa še veliko dejanj iz vojne, katerih vzroki so neraziskani — govorimo danes o r.a-rodni spravi in ne samo o narodni umi-ritvi, o čemer je sprejelo izjavo predsed-stvo republike Slovenije v zadnjem času. Umiritve brez sprave ni. Umiriš lahko človeka z avtoriteto moči, sožitje med različno mislečimi ljudmi pa je mogoče le ob dosedanjem spoštovanju različnosti enih in drugih. Ne gre nam za nikakršno maščevalnost, to kot krist-jani odklanjamo v celoti in nam je tuje, posebno po tolikih letih notranjega očiščenja. Gre le za pošteno priznanje dogodkov, objavo seznama pobitih v vojni in po njej, oznamovanje grobišč, postavitev primemega spominskega obe-ležja, ob katerem bo mogoče postaviti svečko in ^iožebrati«, in za popolno odprtje slovenskih meja vsem udele-žencem Svetovnega slovenskega kon-gresa, ki naj bo v Ljubljani.
Urbančič Franc, Šentvid