Ljubljanski Zvon
o  I   I o  I I I  o  I    I  o
Iz mračne zarje.
L
J anek, s čim si njivo posejal, ti sirotek črni ? Le poglej, kaj zazorelo ti v noči je srebrni!
Suha trava, oj, stoklasa, oj,
leno ti vrši — kje dekle je, ki te mara zdaj,
oj, osliček ti!
Saj oral in kopal in sejal
sem vse dolgo leto, v solncu črn kot oglje sem postal
s to nesrečo kleto.
II. In pokosil sem planino
pozno že sinoči, da v oči ne videl tožne
bi cvetlici mroči.
Ali tiho in s solzami
roža mi je dela: Naj umrjem, za teboj le
plakam že uvela.
Kaj zakopal si v gomilo /    jasnih dni plamene? Slušaj jok ljubezni svoje, v žalosti rojene!
»Ljubljanski Zvon« 12. XXIII. 1903.                                                                                              45
706                               A. Gradnik: V sveti noči! . . .
III.
Bela reka se vije med skalami in vali žubore in poj o, na srebrnem pesku vila stoji in vabi na zeleno me dno:
»Lice bledo ti je in oko motno, umrlo v prsih ti je srce, pridi, pridi v naročje moje sladko, s poljubi ti utešim gorje.
Belo vse in prelestno mi je telo in ustne so tako mi sladke! Brez ljubezni na svetu ti je težko, z razkošjem strastnim čakam nate.«
Vila plava, se koplje, čarobna vsa, odseva v solncu ji snežno telo — Oj, kako si mi zemlja hladna bila, pogrezni, reka, na svoje me dno!
C. Golar.
V sveti noči . . .
veta noč ... Z neba hitijo
kerubinov kori; ljudstva vernega so polni
cerkve sveti dvori.
»Mir ljudem!« ... v ekstazi sveti
cerkev vsa prepeva. »Mir ljudem!« . . . ven v tihe teme
glas vesel odmeva.
»Mir ljudem!« . . . Ah, duša moja
pa zaman ga čaka in zaman po izgubljenem
paradižu plaka!            ,
A. Gradnik.