PLANINSKI VESTNIKMHBaMHMNi stiko) kot šport; zbirka plezalnih vzponov, ki jo je izdala Skala, se je imenovala Naš alpinizem, ne pa npr. Naša alpinistika, čeprav bi drugo ime po vsebini knjige bolj ustrezalo. Sam bom vsekakor vztrajal pri načelih, ki jih je med nami uveljavil dr. Turna, seveda ne glede vsega, temveč le glede terminologije. Pač pa mislim, da je alpinistika predvsem izraz življenjske sile, odsev — v glavnem izvenzavestne — davne, od prednikov po­ dedovane volje do premagovanja težav. Če te volje in te moči ne bi bilo, bi člo­ veštvo že zdavnaj izumrlo. Prepričan sem, da velja to v bistvu tudi za Juga. Vsaj to, da bi se bil naklepno pokončal, se mi zdi izključeno. Za pra­ vilnost tega mnenja mi je dala nov dokaz profesorica Fistrova: Jug je pred svojim zadnjim vzponom vabil njenega očeta Gu­ stava Ogrina, naj pride v Vrata in se z njim udeleži te plezarije. Ker Ogrin ni ugo­ dil Jugovemu vabilu, si je vse življenje očital, da je on kriv njegove smrtne ne­ sreče. Vabljenje tovariša na plezalni vzpon in misel na samomor se po mojem izklju­ čujeta. S tem pa nikakor ne nameravam oporekati ugotovitvam dr. Milčinskega o duševnosti dr. Klementa Juga kot človeka. Toda to, kar je o njem zapisal dr. Milčinski, v no­ benem pogledu ne zmanjšuje pomena Klementa Juga kot alpinista. Vladimir škerlak m piaraoske literatae Podobnikova Osojna Primorska »Zakaj osojna?« se na zavihku obsežne monografije sprašuje avtor, mojster fo­ tografije (zobozdravnik, raziskovalec in publicist) Rafael Podobnik iz Nove Go­ rice — in odgovarja: »Mogoče je to moje ime za severno Slovensko Primorje. Mor­ da mislim na rovte ter domačije, ki so jih zapustili ljudje in izginjajo v brezno po­ zabe. Najverjetneje so to kotički lepote, ki jih poznajo samo taščice in samohod­ ci. Ali prečudne grape, kjer sence tudi opoldne ne izginejo. Sence kot sol živ­ ljenja. Sence, ki rojevajo svetlobo.« S temi besedami je najbolj nazorno ozna­ čil svoje ustvarjalno delo, ki ga je zad­ nji mesec lanskega leta predstavil v knji­ gi Osojna Primorska. To je pravzaprav album različno velikih »razglednic« o slovenski deželi na ob­ robju in dokument o njenih lepotah in žalostih, ki jih je občutljivi zapisovalec krajinskih razpoloženj zaznaval na svojih popotovanjih skupaj z idrijskim akadem­ skim slikanjem Rafkom Terpinom. Več kot 150 črno belih in barvnih fotografij pred- 130 stavlja štiri tematske cikluse (Primorska krajina in njene starožitnosti, Srečanja z naravo, Zapuščene domačije, Utrinki in veliki čas), v katere je Podobnik zajel tri desetletja svojega tenkočutnega opazova­ nja. Monografija ga kaže kot zagovornika čiste fotografije in avtorskega pristopa v fotografski temnici. Fotografsko delo Rafaela Podobnika je v obsežnem besedilu razčlenil Janez Kav­ čič, ki je pripravil tudi povzetke za pre­ vode (v angleščino je prevedel Marjan Golobic, v nemščino Doris Debenjak, v italijanščino pa Lea Caharija), poetično obarvan uvod je prispeval Rafael Terpin, sicer pa je pri ureditvi knjige in pripravi dokumentarnega dela sodeloval tudi sam avtor (oblikovanje Sergej Ciani). Knjigo velikega formata s 184 stranmi je založil Mestni muzej Idrija, fotolite je izdelal Gorenjski tisk iz Kranja, delo pa natis­ nila Grafika Soča iz Nove Gorice. Izid so omogočili Kulturna skupnost Sloveni­ je, Mestni muzej in Kolektor iz Idrije. Svoje kakovostno delo je Rafael Podob­ nik med drugim potrdil tudi na 8. raz­ stavi jugoslovanske fotografije Pokrajine 89 lani jeseni v Kranju, kjer je prejel prve nagrade za posamezno fotografijo, za ko­ lekcijo diapozitivov in za najboljši diapo­ zitiv slovenske pokrajine. Branko Sosič (Delo) Spremembe na Haloški poti Četrto izpopolnjeno izdajo Vodnika — Dnevnika Haloške planinske poti Bori— Donačka gora je izdalo in založilo Pla­ ninsko društvo Ptuj, in sicer v 1000 iz­ vodih. Ponatis so sofinancirali Zveza tu­ rističnih društev občine Ptuj, Zveza te- lesnokulturnih organizacij občine Ptuj in z reklamo Emona Merkur Ptuj ter Kme­ tijski kombinat Ptuj. Dopolnitve je na predlog markacijskega odseka pri PD Ptuj vnesel Tone Purg, Stojan Kerbler pa je ponovno posredoval fotografije. Ti­ skala je tiskarna NIŠRO Varaždin. Vsi drugi podatki so identični s prejšnjo izdajo. Ponatis je bil nujen v glavnem iz dveh razlogov: prejšnje izdaje so pošle in na terenu je prišlo do nekaterih bistvenih sprememb. Lanskoletna ujma, ki je pri­ zadela številne prebivalce Haloz in na več mestih spremenila podobo krajine, je pretrgala tudi Haloško planinsko pot. Lesen most je na primer potok Peklača odnesel (kmetija Letonja v Doleni). Most ni bil obnovljen in planinsko pot je bilo potrebno speljati tako, da prečka potok Peklačo nekoliko nižje prek betonskega mostu. Tudi nekaj drugih sprememb je bilo. Na Borlu je okrepčevalnica dobila novega lastnika (Kocjan), v Hrastovcu je odprto gostišče Švabovo (Kmetijski kombinat), kmečki turizem Emeršič obratuje z zmanj- PLANINSKI šano zmogljvostjo, na novo je odprto lepo obnovljeno gostišče Gorca (Kmetijski kombinat), na poti proti Dežnemu je vre­ den ogleda viničarski muzej, na Rodnem vrhu naj bi bil že za dan republike odprt Mladinski dom v nekdanji šoli. Vse te novosti, spremembe in dopolnitve so vne­ sene v četrto izdajo Vodnika-Dnevnika. S tako dopolnjenim Vodnikom in z ob­ novljenimi markacijami bodo planinci z lahkoto prehodili in tako dodobra spozna­ li ta del slovenske zemlje in ga po svo­ jih sposobnostih in možnostih odpirali svetu. Potrebno bi bilo, da bi tudi vsi drugi obiskovalci Haloz imeli do ljudi, do na­ rave in njenih dobrin pristno planinski, ne pa pobalinski ali celo žaljiv odnos. Pred leti je namreč poln avtobus »pla­ nincev« skoraj obral vinograd na Jan- škem vrhu. Če se bodo namreč dogajale take stvari, potem se bodo Haložani še bolj zaprli vase in skrili svoje bogastvo, vsi drugi pa bomo oropani čudovitih do­ živetij neponovljivih naravnih lepot in sre­ čanj z ljudmi, ki tod živijo in delajo. Kristina Samperl-Purg Potovanje, ki nima konca Nikdar ne prideš na konec poti, do ti­ stega končnega, absolutnega cilja, ki si ga zastavljaš v vsej svoji človeški ne­ čimrnosti. Smo pač ljudje, večno upajo­ ča bitja, iskalci neznane sreče, ki pa jo ves svoj vek uživamo le po drobcih. Tako bi lahko razumeli sporočilo tretje knjige našega uglednega alpinista Vikija Grošlja, ki ji je dal pomenljiv in zgovoren na­ slov Prehodil bi svet za en sam nasmeh. Tudi v tej knjigi, kot v prvih dveh, se Grošelj vrača h goram, k svoji veliki, če ne morda kar največji ljubezni, pogosto težje osvojljivi od ženske. Tokrat spominsko posega k najvišjim go­ ram vseh celin, katerih osvajanje mu je bistveni curriculum vitae in predstavlja poleg »akcije 8000 plus«, v kateri Gro­ šelj namerava osvojiti vseh štirinajst hi­ malajskih osemtisočakov, enega od naj­ zahtevnejših alpinističnih projektov sploh. Evropski Mont Blanc, azijski Mt. Everest, Afriški Kilimandžaro, ameriška Aconcagua in Mount McKinlev, avstralski Mount Kos- ciusko, s temi vrhovi je že poravnal ra­ čune; zdaj ostaja še velika, vendar prav gotovo uresničljiva želja — Mount Vin- son na daljni Antarktiki, kamor je poln hrepenenja nekoč že zrl z južnih obal Nove Zelandije. Grošelj je tipičen potopisni pisatelj, ki se ravna po metodi — doživeti, urediti vti­ se, napisati. Zato je njegovo pripovedo­ vanje še vedno živo doživljanje, brez si­ cer žlahtne patine odmaknjenega spomi­ na, ki pa nikoli ni toliko zanesljiv, da bi pripovedovanje povsem ustrezalo dejan­ skemu dogajanju. Spomin je namreč ti­ sta čudežna posoda, v kateri ostanejo predvsem lepe stvari, trpljenje gre naj­ pogosteje v pozabo, sreča, denimo na vrhu gore, pa sčasoma postaja večja in večja, vse tja do komaj verjetnih razsež­ nosti. Zato Grošelj piše hitro in sproti; najpo­ gosteje seže po peresu že v letalu, ko se vrača domov. Zapisuje si vsako po­ drobnost, ki nam potem, dograjena, spre­ govori iz knjige. Vse, kar se mu na poti zgodi, se potem kot na filmu odvrti tudi pred bralcem, včasih tako dobesedno, da tiste, vajene leposlovnega branja, to sko­ rajda moti, ker pogrešajo, dejal bi — li- terariziranje pripovedovanega. Tudi repor­ tažni (potopisni) zapis je nameč lahko li­ teratura in tisti najboljši to tudi so. Se­ veda sem daleč od namena, Vikiju Groš- Iju to njegovo metodo očitati kot preveč površinsko, zato pa ga uvrščam med ti­ ste naše planinsko alpinistične pisatelje, ki jim pripovedovanje temelji na dejstvih, na faktografiji, na memoriranju. Za raz­ liko, denimo, od izrazito kontemplativ- nega, v sebe iščočega Danila Cedilnika ali linearno briljantnega Nejca Zaplotni- ka. Naj bosta to le dva primera. Vikija Grošlja bi lahko uvrstili ob bok kakemu Klementu Jugu tako po slogu pisanja kot po življenjskem vodilu: osvojiti čim več, splezati na čim več vrhov. Je pa še neko, morda bistveno vodilo, ki kot Ariadnina niti pelje bralca skozi knji­ go: Grošljev poudarjen odnos do alpi­ nizma, do vsega, kar je s tem alpiniz­ mom v zvezi. Odnos, ki nas prepričuje, da je alpinizem Grošljev način življenja, njegova »way >of life«, s katere še nikoli ni sestopil in tudi v prihodnje ne name­ rava. Zato bo potreboval predvsem veliko sreče, ki pa mu je zvesta sopotnica, kar v veliki meri pripoveduje tudi ta knjiga. Mitja Košir Čopovo Kraljestvo Zlatoroga Med pogovorom so se Julijci utapljali v večeru in megli. Jaka čop iz Rodin se­ veda v vsakem trenutku ve, kakšni so. Od daleč jih gleda vsak dan, s fotografskim aparatom pa jih je prehodil tolikokrat kot doslej nihče. Vse njegove poti, dolge ure čakanja za en sam posnetek so dale šti­ ri knjige. Od leta 1962 do 1972 so izšli v črno belih fotografijah Svet med vrhovi, Raj pod Triglavom in Viharniki, pred krat­ kim pa v spomin Jakobu Aljažu Kralje­ stvo Zlatoroga. Čeprav so bile prve Čopove knjige raz­ prodane, za Kraljestvo Zlatoroga dolgo ni našel založnika, saj je šlo za precej­ šen denar. Zagotovo je še ne bi bilo, če je ne bi v samozaložbi izdal France Štele 131