GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1938-39
OPERA
UREDNIK: M. BRAVNIČAR
-j	G. VERDI:
10 FALSTAFF
Din 2-50
Izhaja za vsako premijero
Priporoča se Vam
SLAVIJA"
Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani za zavarovanje
proti oškodovanju vsled požara, eksplozije, kraje, toče, nesreč i. t. d. — na zgradbah, opremi, tvomicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju
Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb, Osijek, Nori Sad, Split
Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ul. 12
Telefon Štev. 217« In 2271
Ljudska posojilnica v Ljubljani
reglstr. zadr. z neom. Jamstvom
Ljubljana, Miklošičeva c. št. 6, v lastni palači obrestuje hranilne vloge najugodneje.
Nove In stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive
obrestuje po 4%, proti odpovedi do 5%
lanenega olja In flrneža
HROVAT & Komp.
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1938/39 ŠTEV. 16	OPERA	urednik: m. Bravničar
GIUSEPPE VERDI:
FALSTAFF
PREMIERA 22. APRILA 1939
Ob zaključku svojega plodovitega umetniškega življenja je veliki mojster italijanske opere preživel duhovno evolucijo, ki je močno spremenila njegovo tvorno fiziognomijo in ga privedla v območje novega izraza in oblikovanja. Po »Aidi«, ki je pomenila višek dotedanje italijanske operne tvorbe in s katero je Verdi ustvaril svojemu narodu prvo »veliko opero«, je nastal v mojstrovem ustvarjanju petnajstletni premor. Zdelo se je, da je Verdi za vedno odložil pero in z »Aido« častno zaključil svoje stvariteljsko delovanje. V zgodovini italijanske opere je bil še v živem spominu primer, da je razmeroma mlad in še neizčrpan skladatelj odložil pero, ko se je povzpel na vrhunec slave in še dolgo živel v prostovoljni skladateljski abstinenci: Rossini. Toda z Verdijem je bilo drugače. V času od »Aide« do »Othella«, to je v premoru neplodo-vitih petnajstih letih, se je v mojstrovi notranjosti vršil proces, ki je skladatelja preusmeril in pripravil za dvoje najpomembnejših del: za »Othella« in »Falstaffa«. V tem času so dozorele in sc izoblikovale v njem nove umetniške duhovne prvine, ki so se pokazale v teh dveh delih. Z »Othellom« je Verdi ustvaril tip moderne glasbena drame, neodvisne od reformatorskih novosti Wagnerjeve glasbene drame, ki je prav takrat močno vplivala na vso glasbeno tvorbo.
109
Sivi skladatelj pa je imel še poslednjo željo, preden se kot umetnik poslovi od svojega dela. Ta njegova že zelo stara želja je bila komična opera. Že 1. 1878. je Verdi nameraval zložiti opero buffo. K temu ga je nagovarjal njegov prijatelj in založnik Giulio Ricordi. Namera se je izjalovila na malenkostnem nesoglasju med skladateljem in njegovih prijateljem. Verdi ie namreč zelo zameril svojemu prijatelju Ricordiju, da je v svojem časopisu dopustil Rossinijevo izjavo, češ da ne bo Verdi nikoli znal napisati buffo opere. »Pa glejte!« se je skladatelj pritožil v nekem pismu, »dvajset let sem iskal besedilo za komično opero in sedaj ko lahko rečem, da sem ga našel, pa sugerirate občinstvu naj opero izzvižga, še preden sem jo napisal«. Ricordi je kmalu potolažil Verdija, ga seznanil s skladateljem A. Boitom, ki mu je napisal besedilo za »Othella« (5. II. 1887.) in skupno s skladateljem popravil in predelal »Simone Bocca-negra (24. III. 1881.) in napisal besedilo za »Falstaffa« po Shakes-pearjevi komediji »Vesele žene Windsorske«. (Opero »Vesele žene Windsorske« po istoimeni Shakespearjevi komediji je zložil leta 1847. že nemški skladatelj Otto Nicolai.) Boito je dovršil skico za »Falstaffov« libreto poleti 1889. leta. Z načrtom je bil skladatelj zelo zadovoljen, toda mučil ga je občutek, da je že prestar in da bo morda umrl še preden bo dovršil partituro. Kljub temu se je 77letni starček Verdi začel vaditi v tehniki in pridno delati šolske vaje v kontrapunktu. Boitu je pisal: »Ukvarjam se s fugami!« Preden je začel skladati »Falstaffa«, je že imel v načrtu komično fugo, ki naj bi postala najlepši dragulj »Falstaffa«. Konec leta 1892. je Verdi dovršil partituro. 80 letni starček je napisal veselo in mladosti polno delo, s katerim se je smehljajoč poslovil od svojega z uspehi kronanega umetniškega življenja. Svojo življenjsko modrost je stisnil v misel, ki vsebuje sicer nekaj grenkega spoznanja, v bistvu pa je vendarle prežeta z vedrim in lahkotnim optimizmom.
»Falstaffa« je začel na milanski Scali študirati dirigent Faccio, čim mu je bila izročena partitura. Verdi ni dovolil, da bi prišli v javnost podatki ali poročila o njegovem najnovejšem delu. Mojster je prišel osebno v Milan, kjer je nadziral študij svoje opere. Časnikarji in glasbeni kritiki iz vseh evropskih središč so prišli k premieri, toda k skušnjam in generalki ni dovolil skladatelj nikomur,
ker »gledališki red zabranjuje nesodelujočim prisostvovati vajam«, jim je prijazno odgovoril na številne prošnje.
Premiera »Falstaffa« je bila na milanski Scali 9. februarja 1893. Tega dne je ta biser komične opere prišel v stalni spored vseh opernih odrov.	M.	Bravničar.
Falstaff
Sredi živčno bolne, zagrenjene in hipohondrične tvorbe nam nudi Verdijeva opereta »Falstaff« svoje tenkočutno razpoloženje, svojo ljubkost in prečiščeno veselost. Ali ni prav za prav — če priznamo ali ne — komična opera ideal tega časa?
Za Italijo je pomenil »Falstaff« oživljenje operne zvrsti, ki je zatonila. 2e dolgo je kazalo, da je tudi v Italiji usahnil vrelec vedro glasbe, da je opera buffa, ki je nekoč živela tako veselo življenje, mrtva. Mladi Verdi je šel za njenim pogrebom in jo je pomagal pokopati, sedaj pa jo je stari Verdi spravil iz groba in jo obudil k vstajenju. »Ma ride ben, chi ride la risata final«, kdor se zadnji smeji, se najboljše smeji — uči vesela modrost v zaključni »Fal-staffovi« fugi. Verdi se je zasmejal zares prav nazadnje, na koncu svojega slavnega umetniškega življenja in tu se je tudi res najboljše zasmejal.
Njegova opera ni nenavadna in izredna samo z ozirom na razvoj skladatelja, temveč tudi za razvoj te operne zvrsti. V zadnji Verdijevi mojstrovini se nam odkriva zopet pravo nacionalno delo italijanske komične opere in sicer po premoru, ki sega nazaj do Rossinija in ki ga je prekinil le še Donizetti. »Falstaffov« slog prinaša nove, moderne, a istočasno stare prvine, ki globoko korenini jo v italijanskem nacionalnem značaju.
»Falstaffa« je enako kakor »Othella« zajel duh časa, ki v operni glasbi daje prednost deklamatoričnemu načelu, toda nacionalni duh je prišel še močneje do veljave s svojevrstno pretvorbo novih ele-
II L
mentov. Preteklosti je bil v tej umetniški zvrsti odmerjen obilen delež pri tem svojevrstnem procesu. »Falstaff« prinaša jasen par-lando v permanenci. Prikazuje se nam zopet prastari secco recitativ, hitri govorjeni glasbeni dialog nastajajoče opere buffo v sedemnajstem stoletju. Tudi hipertrofija besedila v »Falstaffu«, ta poplava besed, ki daje pevskemu partu najhitrejšo, nezadržano hiteče gibanje se zrcali v starejših buffo besedilih Giulia Ruspigliosija.
»La musique italienne aime beaucoup de notes de suite; la mu-sique allemande prefere beaucoup de notes a la fois«, pravi duhoviti Camille Bellaique. »Falstaff« je v tem smislu skoz in skoz italijanska glasba. Njegova partitura je en sam glas hitrih notnih zaporednosti. V neizčrpnem bogastvu, v neprekinjenem zapovrstju se prelivajo kratki veseli, tekoči stavki in figure. Ta glasba skoraj da ne ljubi »obilice not naenkrat« in je precej tuja svetemu nemškemu večglasju, ter teče v drobnih in tenkih akordih- Mnogokrat drvijo glasbene fraze z živahnimi kretnjami v orkestru kar v enoglasju- Z drznostjo se oklepa homofonije in veselo prezira vse razvoje in zaplete; če pa si nadene učeno masko kontrapunkta, potem se za njo gotovo skriva hudomušna igra ritmične antiteze. Bistvena slogovna prvina »Falstaffa«, kakor tudi vsake prave komične operne glasbe, j’ stopnjevano gibanje, živahni naprej, lahkotni tok, to kar pač odgovarja pospešenemu ritmu naših veselih čustev.
Tako prevladuje v »Falstaffu« prav ooseben ritmus do neke mere tako, da pride pevna melodija komaj do sape. To znatno loči novejšo italijansko opero buffo od Rossinijeve, čigar »Brivca« bi radi njegove duhovite gibčnosti lahko še najbolj primerjali s »Fal-staffom«. Rossini spreminja gibanje v melodije, v nemarne, norčave, poskočne, žareče melodije. Pri njem je izhodišče človeški glas, njegova sladkoba, sijaj in blažena pevska bravura. To pa ne velja več za Verdija, ki začenja pri besedi, pri situaciji in pri značilnostih scene. Rossini še slika obrekovanje z arijo, Verdi obere čast v duhovito recitiranem monologu. V »Falstaffu« ni več velike linije; ona razpada v črtice in pike, v majhne fraze, melisme in obrazce. Vsekakor vsebujejo presenetljivo silo in zgovornost ter čudovito sposobnost, zaokrožbe in vključitve v živo celoto. Širokih kantilen ne najdemo v tej operi.
112
V »Falstaffu« občudujemo v prvi vrsti ansamble. Na svojstven način pronica vanje lahek, tekoč kramljajoč ton, pri tem skupnem petju mnogih nastopajočih oseb pa nastanejo dražestne tvorbe . . . Deset oseb se tu vrti vsevprek. S kakšnim mojstrstvom obvlada Verdi ta menjajoči direndaj; loči in prepleta skupine, postavlja drugo zoper drugo, spravlja poetično v ospredje sladke intermezze zaljubljenega parčka!
Posebno pomembni pa so v »Falstaffu« ansabmbli, ker pridejo v njih zlasti nastopajoče osebe do besede, z izjemo Falstaffa samega. Falstaff! Izpodrinil je vesele žene windsorske celo iz naslova in ne zaman, kajti ta neumrjoči vampež široko in tehtno izpolnjuje vso opero.
Z močjo polnokrvnega genialnega dramatika prodira Verdi v globino komičnega značaja- V partituri dobijo svoj zveneči posnetek Falstaffov nagon k veselosti, njegovo veselje za dovtip in volja do življenja, kakor tudi posmeh samemu sebi-
Verdijeva opera »Falstaff« vpliva odrešilno in osvežujoče, ona daje »sol naši postni hrani«.
(Izvleček iz Korngoldove kritike o »Falstaffu«.)
Vsebina
Dejanje se godi v Windsorju na Angleškem za vlade Flenrika IV. (1399—1413)- Besedilo je napisal Arrigo Boito po Shakespearjevi komediji »Vesele žene Windsorske« in po nekaterih odlomkih »Henrika IV.«.
I.	dejanje.
V krčmi »Pri podvezi« je sir John Falstaff pravkar napisal dve enaki pismi, ko pridrvi v sobo razburjeni dr. Cajus in se jezi, ker mu je Falstaff pretepel sluge, ugonobil z jahanjem konja, a Bardolf in Pištola, ki sta v Falstaffovi službi, pa sta ga upijanila in mu izpraznila žep. Debeli vitez hladnokrvno odpravi razburjenega doktorja, nato se pogovori s služabnikoma o namerah, ki jih ima z gospo Aliče Fordovo in. Meg Pageovo, da bi na ta način spet na-
xi3
polnil svoj izsušeni mošnjiček. Bardolf in Pištola pa odločno odklonita zvodniške posle in nočeta nesti pisma, ker je to zoper njuno čast. Falstaff pošlje pismi po svojem pažu Robinu, obema služabnikoma pa naredi slavnoznano pridigo o časti ter ju nato spodi iz službe.
Sprememba.
Vrt pred Fordovo hišo. Gospe Meg in Quickly gresta na obisk k Fordovim in srečata pred hišo gospo Aliče in njeno hčerko Na-netto- Aliče in Meg sta prejeli od Falstaffa popolnoma enaki pismi in skleneta skupaj s Quickly maščevanje in kazen za predrzneža. Toda ne samo ženske, tudi moški, Fenton, dr. Cajus, Bardolf in Pištola, s katerima je Falstaff grdo ravnal, sklenejo maščevanje nad debelušnim vitezom. Bardolf in Pištola celo izdata Fordu načrt, ki ga je Falstaff skoval zoper njegovo in Pagejevo ženo. Fenton sc ponudi, da pokliče Falstaffa na odgovor, Cajus zatoži gospoda, a obenem stvari pred služabnikoma. Ženske se bližajo, obe stranki se hitro odstranita, da ne bi izdali svojih načrtov, samo zaljubljenca Fenton in Nanetta ostaneta kratek čas sama in izkoristita čas, kolikor ga le moreta. Vse tri ženske pridejo in se skupno z Nanetto pogovorijo o svojih naklepih. Quickly pošljejo k Falstaffu, da ga v imenu gospe Fordove povabi na sestanek. Tudi Ford se na isti način sporazume z Bardolfom in Pištolo, da ga Falstaffu predstavita pod drugim imenom. Moškemu kvintetu sledi kot zaključek dejanja ritmično pestri nonet in končno ženski kvartet.
11.	dejanje.
Falstaff spet sedi v krčmi in gasi žejo. Pištola in Bardolf najprej prosita, da bi ju zopet sprejel v službo, nato najavita neko damo, ki želi govoriti z vitezom. Vstopi Quickly in sporoči Falstaffu odgovor na njegovo pismo Aliči Fordovi; odgovor je vabilo na sestanek »danes popoldne od dveh do treh«. Nato pripeljeta slugi Forda pod imenom gospoda Fontane, ki debelemu vitezu predlaga, naj bi zanj govoril pri gospe Fordovi. Za uslugo ga bo že dobro nagradil z denarjem. Falstaff zadovoljen pristane na predlog. Forda prevzame strašno ljubosumnje, ko mu Falstaff bahavo zaupa, da ima že do-
xi4
menjen sestanek z lepo Aliče. Medtem ko se gre tolsti vitez napravljat za ta sestanek, daje duška svoji jezi in priseže kruto maščevanje- Falstaff se vrne ves načičkan in dobre volje odide z neznanim mu tekmecem iz krčme na ljubavne podvige.
Sprememba.
V	Fordovi hiši se sestanejo vse tri ženske. Quickly poroča o uspehu svoje naloge in najavi Falstaffov obisk. Nanetta toži, da jo oče hoče dati Cajusu za ženo, mati pa ji obljubi pomoč. Hlapci prinesejo košaro za perilo, Nanetta in obe žene se poskrijejo. Falstaff vstopi, Aliče ga sprejme in koketira z njim, njegovemu okornemu dvorjenju pa se spretno izmika. Tedaj prisopiha Quickly in javi prihod gospe Meg Page. Falstaff se skrije za špansko steno in sliši., kako Meg pripoveduje o strašnem Fordovem ljubosumju. Spet priteče Quickly ter javi, da ogorčeni Ford zares prihaja, da bi s svojimi prijatelji zasačil Falstaffa. Ta se skrije v košaro, špansko steno pa uporabita Fenton in Nanetta, da bi se nemoteno ljubimkala. Ženske razpravljajo pred košaro, moški pa se vrnejo z brezuspešne preiskave v sobo in zaslišijo poljub za paravanom in postanejo pozorni — vsi mislijo, da so zasačili Falstaffa. Razvije se krasna scena treh skupin. Končno prevrnejo špansko steno, misleč, da je za njo zapeljivec, zagledajo pa mlada zaljubljenca, ki zbežita. Bardolf zavpije, da je Falstaff na stopnicah, možje hitijo ven. Nanetta se vrne s slugami, ki vržejo košaro s Falstaffom skozi okno v reko, ob splošnem zasmehu vseh, ki za konec pridrvijo skupaj.
///. dejanje.
Trg pred gostilno. Na sredi sedi Falstaff, ki sc huduje nad po-kvarjenim svetom in življenjem, ter išče tolažbe v dobri kapljici-Quickly ga zopet obišče in mu prinese pisemce z vabilom na svidenje opolnoči v Windsorskem parku pri Hernovem hrastu- Falstaff se razburja, končno pa le pristane ter gre z gospo v hišo, kjer naj mu ta o vsem natančneje pripoveduje. Ostali pa, ki so skrito prisluškovali, pretresejo naklep o maščevanju in kazni. Pri tej priložnosti obljubi Ford Cajusu roko svoje hčerke Nanette. V Windsorski park
11S
naj bi prišel preoblečen kot menih in tam bi razglasila zaroko. Quickly sliši ta dogovor in ga izda družicam.
Sprememba.
Pri Hernovem hrastu v Windsorskem parku. Mesečina. Z nežno pesmico prikliče Fenton svojo izvoljenko, ki pride preoblečena v kraljico vil. Zenske preoblečejo Fentona v meniha. Za Cajusovo »nevesto« določijo njegovega sovražnika Bardolfa in ga primerno oblečejo, da bi se Cajusov načrt izjalovil. Ko ura odbije polnoč, se pojavi John Falstaff z jelenovimi rogovi kot lovec Herne. Naslednjo Fal-staffovo ljubezensko sceno z gospo Aliče Fordovo prekine gospa Meg s poročilom, da se bliža divji lov. Žene zbežijo. Komaj se Falstaff skrije za deblo velikega hrasta in se zvali na tla, že pridrvc v duhove in vile preoblečeni meščani. Tudi Nanetta kot kraljica vil se pojavi s svojim spremstvom. Falstaffa odkrijejo in ga pošteno premlatijo in zmrcvarijo. Končno prosi oproščenja in ko se maščevalnost ohladi, mu vse razložijo. Ob zaključku nastopita še zaročenca Fenton in Nanetta ter Bardolf in dr Cajus, ki šele sedaj spozna zmoto in se zelo jezi zaradi potegavščine- Fordu pa ne ostane drugega, kakor da dovoli Fentonu poroko z Nanetto. Ne samo Falstaff, temveč tudi dr. Cajus in Ford sta bila potegnjena, zato na koncu upravičeno velja vsem morala čudovite zaključne fuge:
»Svet je predpustni oder, mi pavlihe igramo,« bolj kot kedo je moder, bolj ga za norca imamo.
Vsi smo le norci; slednji se bližnjemu reži!
Kdor se smeji poslednji, ta se dobro smeji!
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik:	Matija Bravničar. 'Za upravo:	Karel Mahkota,
Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
1x6
Tlfi sfe že pofzusifi 6on6one,
čokolado in kekse od tvrdke
Son - "Bon
Če še niste, oglasite se na
Miklošičevi c. 30. Tel. 44-42
in ostali boste naš stalni odjemalec.
NAUMANN
7Me Ca,
PiuMiflurt
feadiste U.10
Uefanit.ZZ.6S
lirična komedija v treh dejanjih (6 slikah) naf^. Boito, prevedel J. Vidmar, uglasbil G. Verdi
DIRIGENT IN REŽISER: M. POLIČ.	SCENOGRAF: ING. E. FRANZ
Sir John Falstaff Ford, soprog Aliče Fenton .... Dr. Cajus .	.	.
Pištola^ I v Fa.lsta.ff°vi službi ^ Gospa Aliče Ford ....
R. Primožič V. Janko Sv. Banovec Št. Marčec B. Sancin D. Zupan K. Vidalijev;
Meščani in 1 judsi°i Maske, škratje;
Kra
Čas: za vladanja ar Daljša odmO
Nannetta, njena hčerka .......................I Ribičeva
Gospa Quickly....................................M.	Kogejeva
Gospa Meg Page................................Št. Poličeva
Krčmar »Pri Podvezi«..........................A. Arčon
Robin, Falstaffov paž.........................* * *
Fordov paž....................................* * *
rdovi uslužbenci, čarovnice i. t. d. *
'dsor.
kralja Henrika IV. 2. in 4. sliki.
n
Blagajna se odpre cb pol 20.
Za* ob 20.
Konec pred 23.
Z najfepšimi modefi in naj60fjšim defom I
se priporoča
DAMSKA KONFEKCIJA
A. PAULIN
LJUBLJANA
Šelenburgova ulica st. 1
Knjigarna Kleinmayr & Bamberg
najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih *
Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 16