Pravljica  o snežcu.
JLrelep je in čaroben mladi bil dan,               In rože glavice vpogibale so,
ves z demanti zjutraj obdan in pretkan,           kot v plesu lahno se zibale so,
ves s solnčkom pozlačen podnevi,             in luna na smeh se držala
ves vzburjen vam s ptičjimi spevi!              in jasno na rože sijala.
Ko solnce je v mraku za goro zašlo,           In spevi preglasni glasili so se,
in prišel večer in objel je zemljo,               in vonji po zraku topili so se,
vam spanja s seboj je prinesel                    da vse po dremotnem je sveti
in dnevu v oči ga natresel.                          začelo veselo živeti.
\n dan se je nagnil in truden zaspal;           In nočni se mir prebudil je,
a ptičkom je, rožicam zašepetal :                oči pomencal in se čudil je,
,,Otroci, lepo mi zaspite,                              z rokami je jezno zamahnil,
da jutri se zdravi zbudite!"                          da veter po zemlji je dahnil.
In ptičke zapele so: ,,Lahko noč!"            In luno oči zaščenele so,
In rožice dele so: ,,Lahko noč!"               počitka si zaželele so,
Poredno so se nasmejale,                            oblaki pa so priveslali
pa niso, pa niso pospale.                             in posteijo luni postlali.
,,Kdo spal bi, ko vendar tako je lepo?          Ta šum in nemir pa je zbudil dan,
Na zemljico siplje se samo srebro,            ki bil se prisanjal je v severno stran,
in sapice tople pihljajo,                                in jeza ga silna obide:
pihljajo, nam spati ne dajo."                        ,,Le stojte! Pa kazen vam pride!"
In ptičke reko: ,,Me ne gremo leč!"           Potrka na vrata in reče na glas:
lnrožice:,,Spanjekarničnamnivšeč!"          ,,Hoj, snežec, na zemljico pojdi v vas,
A vse: ,,Zdaj bomo vesele,                         tam krvca je vroča, kipeča,
bedele, dehtele in pele!"                             kipeča, hladila želeča!"
In ptičke po vejah skakljale so,                   In vrečo je snežec vzel polno s sabo
glasno in glasneje žvrgljale so,                   in sipal ga tjakaj je dol na zemljo,
in luna na smeh se držala                            in ptičice so umolknile,
in jasno na ptičke sijala.                              in rože glavice nagnile.
______________                                             Igor
12