JULIJ - AVGUST
JUUO - AGOSTO
7-8
EL PAPA EN EL DIA MUNDIAL DE LAS MISIONES
(Fin.)
Pero hay que ser realistas y tener en cuenta que las necesidades espi-rituales y materiales de las Iglesias jovenes en estado de mision aumentan vertiginosamente. Se ha hecho mucho; pero muchisimo queda todavia por ha-cer en todos los campos, en el de la enseiianza, atencion sanitaria, formati on y preparacion cultural del clero local...
Me dirijo en especial a las diocesis y parroquias del mundo cntero para que sientan y manifiesten de modo čada. vez mas concreto e incisivo esta responsabilidad misionera, como recalco el Concilio Vaticano II: “Como el Pueblo de Dios vive en eomunidades sobic todo diocesanas y. parroquiales, en las que de cierto modo se hace visible, a ellas correspcnde tambien el dar tcstimonio de Cristo delantc de las gentes. La gracia de la renovacion en las eomunidades no puede crecer si no expande čada una los campos de la cari-dad hasta los ultimos confines de la tierra, y no tiene de los que estan lejos una prcocupacion semejante a la que siente por sus propios miembros” (Ad gentes, 37).
Al acercarce el tercer milenio de la era cristiana, el acontecimiento ex-traordinario del Jubileo de la Redencion que se va cumpliendo en las diocesis y tiene resonancia especial en Roma, hace revivir el afan misionero en el corazon de todos los fieles, como les ocurrio a los dos peregrinos de Emaus, los cuales, enardecidos por la Palabra y rcconfortados por la revelacion del Maestro, emprenden entusiasmados el camino de nuevo para corrcr hasta los hermanos y haccrles participes de la aventura. extraordinaria de haber reeo-nocido el Sehor en la fraccion del pan (cf. Lc 24, 13-35).
LA EVANGELIZACION EN EL PASADO, EN EL PRESENTE Y EN EL FUTURO DEL PUEBLO CHINO A los Obispos de Taiwan
El Romano pontifice rccibio el 28 de febrero (1984) por la maiiana a los obispos representantes de la Conferencia Episcopal rcgional de China en Taiwan. Eran siete, presididos por el arzobispo de Taipeh, mons. Matthew Kia Yen-Wen, y habian venido a Roma para visitar al Papa con motivo de la clausura del IV centenario de la llegada a China del p. Matteo Ricci S.J., y como preparacion a las cclebi acicnes del 125 aniversario de la evangellza-cion de Taiwan. Despucs de la audiencia privada, el Papa y los obispos, pasaron a la Sala del Consistorio dondc estaban congrcgadas unas cien pcr-sonas que constituyen la pequeha comunirad catolica china en Roma; con los fieles estaba el p. Pang, O.F.M., encargado de la pastoral de los chinos de la diaspora, y el sacerdote Wang Kee Lu, capellan de la comunidad china de Roma. El Papa departio cordialmentc con los presentcs y luego les dirigio en ingles el discurso que publieamos seguidamente traducido al cspaiiol en los numeros siguientes.	(Continuara )
Na ovitku: Naš svetniški kandidat škof dr. Janez Gnidovec.
KAKO JE Z GNIDOVČEVO ZADEVO?
DR. STANKO ŽAKELJ CM, Ljubljana
Katoliški misijoni so objavljali vrsto člankov o našem svetniškem kandidatu, prizrensko-skopskem škofu dr. Janezu Frančišku Gnidovcu.
Zato bralce gotovo zanima, kako daleč je že zdaj z njegovim svetniškim procesom.
čisto kratko lahko rečemo: v Ljubljani in Skopju je zaslišanje Prič končano. Pričevanja so že prevedena v italijanščino. Slovenski izvirnik in po dva izvoda prevoda bodo šli v vezavo, da jih ordinarij vezane pošilje v Rim.*
Zbrana so prav tako vsa zapisana dela božjega služabnika: iz njegovih dunajskih let, ko je za Duhovnega pastirja napisal več pridig (11), preko objav v Mentorju, ki je bil tudi ustanovljen na njegovo pobudo, do pastirskih pisem in drugih objav v skopski Blago-vijesti, ki so jo na njegovo pobudo in z njegovo pomočjo začeli izdajati jezuiti.
Zbrana so tudi vsa dosegljiva pisma: zasebna od dijaških let naprej, službena v Rim Propagandi ter prav tako službena vsej škofijski duhovščini in posameznim župnijskim uradom.
Tudi ves ta material bo v dvojniku poslan v Rim.
Ker bi bilo zelo verjetno samo pričevanje še živih prič za uspešen zaključek procesa nezadostno, je vicepostulator sestavil tudi nov Popolnejši življenjepis, ki bo nekakšno dopolnilo prej omenjene dokumentacije.
Pri tem je poleg zgoraj navedenega materiala uporabil vse, kar so o njem zapisali taki, ki so ga osebno poznali in je bilo objavljeno v različnih domačih časopisih; nadalje pisma, ki so jih drugi pisali, Pa se nanašajo na škofa Gnidovca; med njimi so posebno pomembna Pisma Propagandi, ki jih je iz večine pisal tedanji nuncij in poznejši kardinal Hermenegild Pellegrinetti. Uporabljena so bila tudi pričevanja, ki jih prof. Geržinič še ni imel na voljo: bodisi da so zapisana in so priče že umrle, ali pa pričevanja živečih, ki jih pa ni kazalo Predložiti za uradne priče v procesu, ker so jim bile znane samo kakšne posameznosti.
Vicepostulator je skušal tudi čim jasneje prikazati splošne raz-niere, ki so za škofovanja dr. Gnidovca, posebno v prvih letih, vladale v prizrensko-skopski škofiji.
Že pregled vsebine lahko pokaže, v čem se ta življenjepis razlikuje od tistega, ki ga je napisal prof. Geržinič. Zato v naslednjem podajam pregled vsebine.
Celotno delo je razdeljeno v osem delov.
Članek je bil napisan ie pred meseci, zalo je verjetno vse to v Rim že odposlano. (Op.ur.)
231
Prvi del obravnava Gnidovčevo življenje od rojstva do Dunaja: rojstni kraj, starši in prva mladost, družinsko okolje, šola, bogoslovje, kaplanska leta.
Drugi del obravnava razdobje od Dunaja do vstopa v Misijonsko družbo.
Tretji del prikaže njegovo življenje in delo v Misijonski družbi.
V	teh treh delih bistveno novega ni. Le kakšne podrobnosti, ki še bolje osvetle osebnost božjega služabnika.
Najvažnejši je četrti del. Tu je obdelano škofovo življenje in delovanje v prizrensko-skopski škofiji.
Po kratkem uvodu, kjer je prikazano, kako je prišlo do imenovanja dr. Gnidovca za skopsko-prizrenskega škofa, kako je bilo izvršeno posvečenje in kako je odšel na svoje novo službeno mesto ter kakšno rezidenco je našel, je najprej podan prikaz razmer v skopski škofiji: ozemlje in gospodarstvo, narodnosti, politične razmere, agrarna reforma, kulturno stanje, verske razmere, duhovniki in redovnice, verniki, laramani.
V	tem pododdelku je gotovo marsikaj novega, ker prejšnji živ-ljenjepisec tozadevnega materiala ni imel na voljo.
V	drugem pododdelku je prikazan škof na delu. V uvodu vidimo, kako je njegova prva skrb, da spozna svojo škofijo in vernike v njej, in kako hoče svoje sedanje delo povezati s preteklostjo. V tem uvodu je pomemben opis III. vsealbanske sinode iz konca 19. stoletja; iz njenih predpisov se posebno jasno vidi versko in moralno stanje v pokrajini. K temu uvodnemu delu spada tudi podroben pregled dogodkov, ki so pomembni za škofa, od prvega do zadnjega leta njegovega škofovanja.
Potem je najprej prikazana škofova skrb za duhovnike: za duhovno življenje ter za pastoralno in administrativno delo. Tudi skrb za gospodarsko stanje duhovnikov ni izpuščena.
Temu sledi skrb za vernike. Snov je razdeljena v dve večji poglavji: prvo obravnava pripravo sredstev, drugo apostolat sam.
Priprava sredstev: iskanje duhovnikov, pomoč laiških družb in laikov, zidanje cerkva in drugih cerkvenih objektov, malo semenišče - in v zvezi s tem vprašanje potrebnih finančnih sredstev.
V	drugem poglavju je obdelan apostolat sam pod štirimi podnaslovi.
Prvi obravnava škofa kot pastirja, vprašanje jezika, zaščito zatiranih in pomoč ubogim ter skrb za bolnike.
Drugi obravnava škofa kot učitelja in posvečevalca: delo za domačine, delo za stalne priseljence, delo za sezonske delavce in začasne priseljence, tisk, pastirska pisma in pridige, delo za laramane in nazadnje delo za katoličane vzhodnega obreda.
V	tretjem so prikazani nekateri težji problemi: zakon, verouk v šoli, ustanovne maše.
V	četrtem so obdelani škofovi odnosi: s cerkvenim vodstvom, z lastnimi duhovniki, z redovniki (frančiškani v zvezi z vprašanjem
amuletov); jezuiti v zvezi z odvzemom župnije Skopje; lazaristi v zvezi z vprašanjem bitolske postojanke Misijonske družbe), s civilnimi oblast-mi, z drugoverci in svojimi domačimi.
Ves ta četrti del ima brez dvoma veliko novega v primerjavi z življenjepisom prof. Geržiniča, ker so bili na voljo novi viri.
V	petem delu je obdelana bolezen in smrt božjega služabnika.
V	šestem sluh svetosti, ki ga je užival že kot kaplan, kot rektor in ravnatelj, v Misijonski družbi, za svojega življenja kot škof in po svoji smrti.
To je v glavnem novo.
V	sedmem delu so obdelane njegove kreposti: vera (molitveno življenje in modrost), upanje (ponižnost, zatajevanje, uboštvo, pokorščina, oistost in pogum) ter ljubezen (do Boga, do bližnjega, gorečnost).
Osmi del nosi naslov: Legenda ali stvarnost. Obravnava izredne Pojave v življenju božjega služabnika: naglo premagovanje razdalj, iz-redna pokorila, moč njegovega blagoslova, božji opomin nasprotnikom.
To je pregled vsebine. Pri tem moram naglasiti, da izjave pred cerkvenim sodiščem niso upoštevane, ker vicepostulator ves čas, ko je ta življenjepis sestavljal, ni imel vpogleda vanje.
Prav zaradi tega lahko rečemo, da je življenjepis, ki sloni samo na pričevanjih drugih oseb, dodaten pripomoček za ugotavljanje svetosti božjega služabnika.
Če bodo enkrat proglašene njegove herojske kreposti, bo pa treba še bolj prositi za kakšen čudež, ker ga do zdaj še ni!
MOLITEV ZA GNIDOVČEVO BEATIFIKACIJO
Gospod Bog! Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec se l‘e iz ljubezni do tebe nesebično ves žrtvoval za uboge. Poveličaj ga s čudeži, da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu našem Gospodu.
Če ste ga osebno poznali ali bili morda na njegovo priprošnjo uslišani, sporočite to na naslov vicepostulatorja:
Dr. Stanko Žakelj, Mojstrova 2, 61000 Ljubljana
zamujene ure...
,,Boli me, ker tukaj mnogi ne bodo postali kristjani. Manjka ljudi, ki bi se tako dobremu in svetemu delu posvetili. Cesto me obide želja, da bi šel tja v univerzitetna mesta in bi v svoji stiski kričal kakor člo-več, ki je prišel ob pamet. Predvsem bi hotel iti v Pariz, na Sorbono, in bi učenim gospodom, ki imajo veliko znanja pa premalo volje, da bi ga prav uporabili, zaklical: koliko duš je izgubljenih za nebesa in padajo zaradi vaše nemarnosti v pekel.“
Del pisma sv. Frančiška Ksaverija. Bolj kot Japonski je vtisnil pečat Indiji. Tam tudi hranijo njegove posmrtne ostanke. Ni bil prvi. Bila pa je ura milosti.
Daleč pred njim so prišli vsaj na zapadno obalo Indije kristjani. Ni važno, kdaj in če bodo zagotovo kot zgodovinsko dejstvo potrdili legendo o apostolu Tomažu, da je bil prvi misijonar v Indiji. Gotovo pa so na Malabarski obali tako imenovani ..Tomaževi kristjani11 verniki iz prve dobe krščanstva. Preko Perzije so prišli v ‘Indijo. Zakaj se ta ,,Tomaževa Cerkev11 ni širila po vsej Indiji, bo verjetno ostala nerešena uganka.
Frančišek je bil drugo dejanje v indijski zgodovini. ,,Sveti vihar" je šel preko Indije, morda prehitro, da bi za njim misijonarji utrjevali, kar je Frančišek sejal. Gnalo ga je naprej: Japonska, Kitajska.
Vendar je hitro legla na ta misijon senca portugalske kolonialne politike. Biti kristjan je pomenilo: biti izobčen iz indijske družbe, biti ,,parijec‘‘ ali, kot so rekli, ,,prangvi‘‘. Ta beseda je postala psovka.
Zastoj je bil v misijonu samem. Višje kaste, vodilni sloji so ostali nad vso to vsiljivo portugalsko vero.
Istočasno kot Ricci na Kitajsko je prišel v Indijo De Nobili. Spoznal je položaj. Morda tudi on premalo spoznal. Vedel je gotovo: višji, odločilni sloji ne bodo postali katoličani, dokler bo beseda ,,prangvi‘‘ psovka. Začel je svoj misijon. Postal je indijski menih, saniasi, zbiral okoli sebe odličnike, z njimi razpravljal o indijskih svetih knjigah. Dopovedoval je, da je prinesel peto sveto knjigo: evangelij. Ne brez uspeha. Toda kakor Ricci in njegovi je bil tudi on osumljen, da je šel predaleč. Bojazen: Po-ganizem bo okužil Kristusovo resnico in nastala bo zmes pogansko-krščanske religije. . .
Kot iz Kitajske in Japonske so šle tudi od tu pritožbe v Rim. In kako počasi! Predno je mogel kdo kaj pojasniti, je bila že druga pritožba na poti. In se je razpletalo tisto težko razpravljanje, ki ga danes imenujemo ,,obredni boj". In se je končalo kot na Kitajskem in na Japonskem. Za viharjem ni nastala le tišina, ampak mrtvilo. Kdo bo danes presodil,
kai bi bilo, če bi zmagala De Nobilijeva metoda? Morda bi bila Indija cvetoča krščanska dežela, morda kaj drugega. Preteklost. Ura je minila. Misijon je životaril do devetnajstega stoletja. Potem je zaživel pod angleško zastavo. V svobodni Indiji pa se osamosvaja. Tuji misijonarji ne morejo več v Indijo. Pač pa pet tisoč bogoslovcev priča, da indijska Cerkev živi.
Seveda živi med hinduistično družbo kakor živi otoček v oceanu. Kristus da, Marija da. Saj je lahko dodati vsem božanstvom še dve. Več. Gandhi je rekel: kakšen evangelij imate, a glejte, kakšno je vaše življenje! Cerkev le počasi postaja indijska.
Kdo bo prekvasil s krščanstvom hinduistično družbo? Prekvasil tako, da bo ostala Kristusova resnica neokrnjena in bo Cerkev dobila indijski °braz. Nelahka vprašanja.
Franc Sodja C.M.
PESEM, KI MOLI
(ker Binkošti misijonov še niso končane.)
Pridi, pridi, ljubi sveti Duh!
Da bo naš vsakdanji Kruh Jezus,
naši interesi božja slava, božjemu kraljestvu gradnja Stavb.
Pridi, pridi, ljubi Sveti Duh!
Da bo zdravje srcu trudnemu Jezus:
da v Srce Njegovo, tih počitek, vino odpuščanja gremo pit.
Pridi, pridi, ljubi Sveti Duh!
Da odreši temni svet strahu Jezus:
kjer je On, zaslutimo nebesa, v njih zemljd in v njih telesa lesk.
Ali ni že poldan, Sveti Duh?
VLADIMIR KOS
90 LET ŽIVLJENJA - 60 V MISIJONIH!
Ob čudovitih dveh jubilejih misijonarke uršulinke s. Ksaverije Pirc objavljamo, kar nam je sama napisala o svojem prihodu na svet in o odhodu v misijon:
Ob smrti s. Rafaele, so mi pisali iz domovine, naj kaj povem o njenih mladih letih. Seveda, nisem mogla ustrežiti, saj smo se srečale-šele v novicijatu. O delu v misijonih je pa čas zopet mnogo zabrisal. Zapustila je Tajsko že pred 37 leti.
Da ne boste v zadregi ob moji smrti, Vam kar sama povem, kako je bil Bog dober z menoj celih 90 let.
Rodila sem se 23. julija 1894 v prijazni vasici Borovnica pri Ljubljani. Očka, Ljubljančan, je bil tam za nadučitelja, mamica pa je bila Verbičeva iz Borovnice. Bila sem najstarejša od štirih deklic. Mladost je bila ena sama vesela pesem. Zlata mamica nam je znala narediti rodno gnezdece, pravi raj.
Ko sem imela 12 let, me je poslala v škofjeloški samostan, da se naučim nemščine in - kot je sama rekla -, da se naučim moliti. Mamica je bila vrsto let notranja učenka pri loških uršulinkah. Po končani meščanski šoli sem vstopila na državno učiteljišče v Ljubljani. Med tem je tudi očka dobil službo v Ljubljani in tako smo bili zopet vsi skupaj.
Tista leta so bila leta posvetnosti. Vse me je bolj mikalo kot molitev; gledališče, plesne vaje, koncerti. Prav tedaj so izhajale Dr. W. Forster-jeve vzgojne knjige, druga za drugo in mamica jih je skrbno čitala. Ta je zapisal: ,.Treba je vzgojiti samo prvega otroka, drugi se bodo po njem ravnali.“ Mamica je vzkliknila: ,,Gorje mi, ravno pri prvi se mi ni posrečilo!"
V	naši družini ni nihče prinesel domov drugačnega spričevala kot odličnega. Vsi smo se tudi učili glasbe v Glasbeni Matici. Maturirala sem v juliju 1913 in takoj nastopila službo prostovoljne učiteljice v Lihtenturnovem zavodu, ki je tedaj slovel kot najboljša šola v Ljubljani pod vodstvom s. Eleonore Mantuani. Mene bi bolj mikalo kam na deželo, a mamica je bila neizprosna: ,,Doma ostaneš!" Ker sem imela dovolj prostega časa, sem hodila slikat k Jakopiču v njegov stekleni paviljon v Tivoliju.
že od mladega sem vedela, da me hoče Bog zase, a sem se upirala z vsem svojim bistvom. Jasno sem čula klic: ,,Moja si, ni ga prostora zate v svetu!" Pa sem zaprosila iz dna duše: „0 Bog, tako bom dobra, samo pusti me v svetu, ki je tako lep, glasba, umetnost in vse drugo. Kako naj se zaprem v ledene zidove samostana! O Bog, nikakor ne!“
V	juliju 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. Tedaj je Bog polož.l svojo roko name. Tam v cerkvi sv. Jakoba, ki je bila naša fara, sem končno klonila: ,,Ljubi Bog, predam se ti, popolnoma in za vselej!"
Ker je bilo vedno več učiteljstva mobiliziranega, je mamica končno privolila, da prosim za službo na deželi. V jeseni 1915. sem položila drugi izpit na učiteljišču v Ljubljani in nato sem odšla z mamico na
AD MULTOS ANNOS!
prvo službo v Gradac v Beli Krajini. Tedaj sem mila že odločena, da grem v samostan. Seveda, na zunaj to ni nikakor kazalo. Obleka po najnovejšem kroju, visoke pete in klobuk tako obširen, da nisem mogla z njim na tramvaj.
O Veliki noči sem povedala mamici o svoji nameri. Ni mogla verjeti in me je z obilnimi solzami prosila, naj se ne prenaglim. Šla sem tudi v Loko vprašat, če bi me sprejeli. Dogovorili smo se za 1. septembra 1916.
Od vstopa v učiteljišče sem imela zvesto prijateljico Resi Šušteršič, ki je mnogo vplivala name. Bila je vsa drugačna od mene. Bila je naročena na celo vrsto nabožnih listov in tudi na „Zamorčka“, tedanji edini misijonski list v Ljubljani. Vedno je imela kakega izmed naših profesorjev, za katerega je posebno molila, ker je videla, da nima vere, ali da ne živi po njej. Tudi mene je skušala pridobiti za svojo akcijo. Ob desetih dopoldne so prodajali na učiteljišču zelo okusne štruklje. ,,Anica, kaj, ko bi žrtvovali ta štrukelj ob sredah in petkih za dr. . . N.N., da najde pot k Bogu?“ Seveda, nisem mogla odreči, a sem kar mogoče dostikrat pozabila, da je sreda ali petek in sem kupila štrukelj. Seveda, če je štrukelj kupljen, ga je treba pojesti.
Kako je bila Resi začudena, ko sem ji povedala, da grem v samostan. Ona, ki je pripravljala pot Bogu v moji duši, je pa ostala med svetom.
31. avgusta sva šli z mamico v Škofjo Loko. Ni bilo lahko zapustiti naš ljubi domek v Rožni ulici in zlasti zlato mamico.
1.	septembra so mi dali kopreno postulantke. Naslednje dni so tekle solze kar same. . . v potokih in rekah. . . .nepopisno domotožje! Sosestre so me gledale s sočutjem in si mislile: ,,ne bo ostala11. In vendar me je Gospod v svojem usmiljenju obdržal.
Novicijat je bil v Mekinjah. Lepo je bilo pod Kamniškimi planinami. V obednici smo čitali o uršulinskih misijonih na Aljaski, o junaškem življenju uršulink v večnem snegu in ledu in vsakovrstnem trpljenju.
Tedaj je prvič zagorela želja: ,,To je zame! Tudi jaz bi hotela biti misijonarka!11
Dve leti sta hitro minuli in po prvih obljubah sem prišla nazaj v Škofjo Loko. Zelo so potrebovali na učiteljišču učitelje za matematiko in fiziko. Poslali so me v Ljubljano, kjer je bil tedaj tečaj za učitelje na meščanskih šolah. Bog je bil zopet dober. Ob letu sem napravila izpit iz matimatike in fizike - z odliko. Vrnila sem se v Škofjo Loko, da izpolnim vrzel med učitejstvom.
Kaj pa z misijoni? Kako naj zaprosim, ko vidim, da me tako zelo potrebujejo doma. Pa nisem bila sama, ki je želela v misijone. Sestra Rafaela Vurnik je bila istih misli. Kako naj pustijo dve! Pa Bog je posegel vmes in vse se je uredilo.
4. avg. 1924. zgodaj zjutraj naju je samostanski voziček potegnil na postajo Trata. V Ljubljani na kolodvoru naju je pričakovala mamica. S. Rafaela je odšla s svojim bratom arh.-inž. Vurnikom na njegov dom na Mirju - jaz pa domov! Še enkrat doma v Rožni ulici za nekaj
P. Mirko Tružnjak, s. Ksaverija Pirc in s. Frančiška Novak OSU ob proslavitvi jubilantke na severu Siama, v Čiengmaju, aprila 1984.
Ur Lepo je bilo, pa je svetilo še toliko lepšega na obzorju, da smo se Poslovili brez mojih solz. Na kolodvoru so se zbrali sorodniki, znanci ln prijatelji ob večernem brzovlaku za Belgijo. Začela se je uresničevati tako velika želja.
Tisto noč in naslednji dan sva brzeli preko Evrope, skozi Avstrijo, Švico, Francijo in 6. avgusta popoldne sva bili v Tourne-ju v Belgiji. Tam sva srečali dve sosestri, določeni za isti misijon: Bangkok na Taj-skem ali kakor se je imenoval tedaj: Bangkok v Sijamu.
Ves nadaljni posek mojega življenja pa lahko najdete v 60 letnikih ■ »Katoliških misijonov*1.
S. Ksaverija Pirc, v 90. letu.
PRAZNOVANJE 65-LETNICE DRUŽBENEGA ŽIVLJENJA S. PIRC
Poroča s. Frančiška Novak OSU
Komaj smo končale šolsko leto 1983-84 na koncu marca, smo Uršulinske sestre na Tajskem z veseljem odšle v Chiengmaj na duhovne vaje, izredno pomembne za zaključek Svetega leta Odrešenja. ^ Regina Coeli jih je vodil še mladi italijanski misijonar iz Družbe PUVTE. Globoke misli je črpal vse iz evangelija po sv. Janezu. Istočasno je priletni ameriški pater jezuit vodil dirigirane, karizmatične
duhovne vaje na gori Suthep v naši leseni hiši sredi gozda, ne daleč od sloveče budistične pagode.
Na koncu duhovnih vaj 16. aprila smo se vse sestre zbrale v kapeli Kraljice nebes - Regina Coeli - za slavnost diamantnega jubileja obljub naše 90-letnice misijonarke slovenske s. Ksaverije Pirc, ki je dve tretjini svojega življenja preživela v misijonih v neutrudljivem delu za Kraljestvo.
65 let je preteklo od njenih prvih obljub v uršulinskem novicijatu v Mekinjah pod Kamniškimi planinami, čas dveh generacij, vendar je naša slavljenka še tako čvrsta in delavna kot bi bila sredi življenjske poti.
Ob pol enajstih je prišel za sveto mašo pater Mirko Tružnjak, zdaj provincijalni predstojnik Betharram-ske družbe, ki misijonar! na tajskem Severu že nad 30 let, odkar so misijonarji morali zapustiti svoj delokrog v sosednji južni Kitajski. G. Mirko je sin slovenskih staršev, iz italijanskega ozemlja, blizu slovenske meje, a družina se je preselila na Francosko, ko je bil Mirko komaj dve leti star. S starši je vedno govoril le slovensko, šolal se je pa seveda po francosko.
S. Ksaverija je zavzela svoje mesto na klečalniku sredi male kapele, obdana od svojih sester. Začela se je skrbno pripravljena jubilejna sveta maša. . . P. Mirko je gladko v tajščini bral Evangelij, ki smo ga sestre premišljevale in doživljale v duhovnih vajah: 15. poglavje po Janezu:
,,Jaz sem vinska trta, vi ste mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu. . .
Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. . .
To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje. . .
Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas in postavil, da pojdeta in obrodite sad in vaš sad ostane, da vam bo oče dal, karkoli ga boste prosili v mojem imenu. . .
Homilijo je Mirko začel s pripombo, da je z veseljem sprejel povabilo na to jubilejno sv. mašo. Rad nas ima, uršulinske sestre, ki sodelujemo z n j 'm že skoro tri desetletja. Slavljenka je Slovenka, kot je tudi on sin slovenskih staršev. Zdi se 5*3 tako sveža in krepka, da bi ji človek dal največ kakih 65 let, se je pošalil. V neprestanem delu za kraljestvo božje se je pozabila starati! Tako so se uresničile v njenem življenju Jezusove Besede: ,,Jaz sem trta, vi mladike. . .“ V Njem, z Njim, po Njem, je Ksaverija obrodila že mnogo sadu in ga bo še. . . Za svoje tajske (in kitajske) prijatelje, učenke, učiteljice, starše, vse žejne in potrebne resnice in ljubezni, je dala svoje dolgo življenje, da se ni niti zavedala, kako hitro so bežali mimo dnevi, leta, desetletja . . .
Vse to pa je nepopisno velik božji dar, kajti Gospod sam jo je izvolil, jo poslal in vodil po svojih poteh. Naj jo vodi do konca, da obrodi še mnogo sadu. Njena, naša prošnja danes, v imenu Gospodovem
do Očeta je, da pride k nam Njegovo Kraljestvo pravice, ljubezni in miru.
Pri prošnjah pred darovanjem so se vrstile sestre in s svojimi molitvami pokrile potrebe vsega sveta, od naših šol in misijonskih Podvigov tu na Tajskem, do potreb rodne Slovenije doma, naših sester tam, ne da bi pozabile pereče potrebe v sedanjem nemirnem grešnem svetu.
Potem je s. Ksaverija v tajščini obnovila svete obljube pred našo še mlado tajsko provincijalko. Darovanje je nadaljevalo to obnovitev življenjske daritve; nato spremenjcnje kruha in vina v Gospodovo Telo in Kri in sv. obhajilo. Torek v Velikem tednu je bil že kot ožarjen °d slave Vstajenja! Saj smo sestre prav končale duhovne vaje in vse je bilo praznično čisto in svetlo v srcih kot na obrazih.
Po sv. maši smo se sestre s tremi duhovniki zbrale v obednici ko-munitete za bratski in sestrski agape. S. Ksaverija je žarela od tihe sreče, ko je pripovedovala p. Mirku nekatere dogodke iz preteklih let.
S- Frančiška Novak OSU v družbi z sestro Cecilijo iz domačinske redovne družbe in deklicami iz gorskega rodu. Te sestre so odlična pomoč misijonarjem zlasti pri vzgoji domačih deklet.

,,Pojdite po vsem svetu
številna misijonska potovanja sedanjega papeža niso nič drugega kot izpolnjevanje Kristusovih naročil: Pojdite in učite vse narode -Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce - Ti pa boš v veri potrdil svoje brate . . .
V ,,Katoliških misjonih“ moramo pač vsakokrat zapisati vsaj nekaj o papeževih obiskovanjih misijonskih dežel. Kako je doživljal obisk na Koreji, v Papui, Novi Guineji, Salomonskem otočju in na Tajskem, je sam na kratko povedal ob splošni avdijenci dne 16. maja letos in te njegove besede bodo pač najboljši zapis o potovanju tudi za bralce ,.Katoliških misijonov".
španska izdaja vatikanskega glasila Osservatore Romano z dne 20. maja navaja papeževo pripovedovanje, ki se v slovenskem prevodu glasi takole:
1 . Danes želim z vami, dragi romarji, udeleženci te avdijence, zahvaliti božjo Prveidnost, da sem vesel mogel opraviti apostolsko služenje v nekaterih krajevnih Cerkvah v Aziji in Oceaniji: na Koreji, v Papui Novi Guineji, na Salomonovih otokih in na Tajskem.
2.	Dve stoletji vere in življenja Cerkve na Koreji nas vabi na kolena na počeščenje velikih božjih del v tem častitljivem ljudstvu, ki je, živeč med Kitajsko in Japonsko, ohranila svojo samostojnost v jeziku, kulturi in narodni zavesti.
Začetek krščanske vere pred dvema stoletjema nam da misliti. Leta 1784 imajo za začetek te dobe, kajti tedaj je prvi Korejec, Yi Sung-hun postal kristjan in pobudil prvo krščansko skupnost. Bil je laik, izobražen človek. Krščanska vera je rasla kot sad iz temeljev tradicionalnega kon-fuceizma in se utrjevala v stiku s Cerkvijo, ki je tedaj že živela na Kitajskem, v Pekingu.
Toda prvi korejski kristjani so naleteli na odpor od strani tradicionalnega verovanja, kar je rodilo mnogo nasilja, trpljenja in mučeniško smrt mnogih. Preganjanje se je kar hitro pojavilo in je trajalo na različnih krajih različno močno več kot sto let. Posebno krvava so bila preganjanja v letih 1801, 1839, 1846 in 1866.
Od celotnega števila korejskih mučencev, ki jih je bilo okrog 10.000, poznamo na podlagi dokumentov mučeništva stotri osebe, ki sem jih vesel vpisal v seznam seulskih mučencev 6. maja na tretjo velikonočno nedeljo. Na čelu seznama je Andrej Kirn Taegou, prvi korejski duhovnik, sledi mu Pavel Chong Ha-sang, nato vsi drugi, ki jih poimenujemo s skupnim nazivom „tovariši", a so vsi znani po imenu. Med njimi so duhovniki in laiki, najstarejša oseba je imela 79 let, najmlajša pa 13.
Med korejskimi mučenci je tudi deset francoskih misijonarjev (iz Pariške družbe za zunanje misijone) med njimi tudi prvi škofje korejske Cerkve.
Ko prebiramo ,,Acta martyrum“ na Koreji v XIX. stoletju, zapazimo veliko podobnost z ,,Martyro!ogium romanum“. ,,Velika božja dela“ se Po mučencih ponavljajo v različnih zgodovinskih časih in po različnih krajih sveta.
3.	V razponu dveh stoletij korejske Cerkve se je ta na podlagi mučeniške krvi Izkazala kot silno rodovitna. Danes šteje okrog 1.600.000 vernikov in razvoj se nadaljuje, posebno v zadnjih letih, o čemer pričajo številna spreobrnjenja in krsti, skoraj 100.000 na leto. O tem pričajo tudi številni duhovniški in redovniški poklici, priča globoko versko prepričanje laikov in njihovo apostolsko sodelovanje.
To vse sem mogel v dneh bivanja na Koreji prav od blizu doživljati. Premalo časa je bilo, da bi mogel obiskati vseh 14 škofij, zato sem pa toliko več doživel ob srečanjih v Kv/angju (krščevanje in bir-movanje), v Taegu (posvečenje duhovnikov), v Pusanu (sestanek z de-lQVci), pri obisku bolnice za gobavce na otoku Sorok, posebno pa ob glavni prireditvi in slovesnosti proglašenja korejskih mučencev za svetnike v glavnem mestu Seulu.
Naj gre moj prisrčni objem miru bratom v škofovstvu s kardinalom Kirnom na čelu!
Kako sem doživljal s celotnim korejskim narodom žalostno dejstvo ločitve med Severno in Južno Korejo. Na žalost ne moremo vpostaviti nobenega stika s kristjani Severne Koreje. Zato jih še bolj toplo pripo-ročam v molitev cele Cerkve!
4.	Zahvaljujem se tudi najsvetejši Trojici, da sem mogel ob obisku Papue Nove Guineje in Salomonskega otočja doživeti misijonsko dejavnost Cerkve. To je bilo kot drugo poglavje mojega potovanja, trajajočega °d 2. do 12. maja.
Izražam moje globoko veselje, kajti ta misijonska dejavnost rojeva obilne sadove, o katerih pričajo že urejene cerkvene strukture: Na Novi Guineji 14 škofij v 4 nadškofijah in na Salomonskem otočju dve škofiji, k' sta povezani v nadškofiji Honiara.
Skozi tri dni sem se mogel srečavati z brati v škofovstvu in tudi z misijonarji posameznih škofij in s tako moškimi kot ženskimi redovnimi družbami. Zahvaljen Bog, tako za duhovnike kot za redovnike se pora-iajo poklici tudi med ljudstvi, živečimi na teh, naravno tako bogatih in lepih otokih.
Ti narodi Imajo svojo kulturo, svoje običaje in navade, ki jih doživljajo z velikim smislom za lepoto in tudi z globoko prvotno vernostjo.
tej podlagi je evangeljsko oznanilo pognalo svoje korenine radi mnogokrat naravnost junaškega žrlvovanja misijonarjev, domačih katehistov 'n laičnih apostolov. Tu je posebno treba podčrtat! ekumenski značaj evangelizacije. Tako so na primer na Salomonskem otočju anglikanski
in metodistični misijonarji dosegli lepe uspehe. Posebno je treba poudariti njih širjenje svetega pisma. Ekumensko sodelovanje je v teh krajih sad pobude Vatikanskega cerkvenega zbora.
Zelo je razveseljivo, da je vzporedno z evangelizacijo prišla tudi neodvisnost tem narodom v Papui Novi Guineji in na Salomonskih otokih. Krajevne oblasti so bile zelo naklonjene papeževemu obisku in jim zato tu izrekam iskreno zahvalo; istočasno pa se zahvaljujem z bratskim objemom tudi celotnemu škofovskemu zboru.
5.	Zadnji del, tretje pcg'avje tega pastoralnega potovanja je bilo moje poldrugodnevno zadržanje v deželi Taj, pred vsem v Bangkoku. To je bil v nekem smislu odgovor na obisk, ki sta ga kralj in kraljica napravila v Vatikanu za časa papeževanja Janeza XXIII, in obisk, ki ga je napravil budistični patriarh Tajske papežu Pavlu VI. Tajska je dežela, kjer budizem, ki ga izpoveduje velika večina prebivalstva (blizu 95 odstotkov), predstavlja državno vero. Istočasno pa državni zakoni spoštujejo tudi druge veroizpovedi, kar omogoča katoliški Cerkvi svoboden razvoj. Obisk Tajske se je odvijal v duhu iskrene gostoljubnosti. Številčno je Cerkev tu ,,mala čreda", saj šteje komaj pol odstotka prebivalstva. A predstavlja veliko življenjsko silo, ki deluje v desetih škofijah, ena od lijih v Bangkoku, katere škof je bil pred nedavnim povzdignjen v kardinala. Njemu in vsem škofovskim sobratom moj prisrčni, hvaležni pozdrav. Priča te verske življenjske sile na Tajskem je bilo obhajanje evharistije prvi dan popoldne in naslednji dan, ko je bilo tudi duhovniško posveče-čenje 23 tajskih novomašnikov. Cerkev tamkaj deluje pastoralno tudi s pomočjo raznih ustanov, zlasti šolstva in bolnišnic, kot je na primer bolnica sv. Ludovika v Bangkoku.
Važna točka v sporedu dogajanj zadnjega dne na Tajskem je bil obisk begunskega taborišča v Phanat Nikhon. Isti dan sem se v govoru tajski vladi, diplomatskim zastopstvom in škofom (tudi škofje bližnjih dežel so bili zraven) cbrnll na mednarodno javno mnenje z nujnim pozivom h končni rešitvi težkega vprašanja begunskih tabirošč, ki je silno pereče ne le v Aziji, ampak tudi drugod po svetu.
6.	Hvala Kristusu, večnemu Pastirju, za to raznoliko izkušnjo azijske oceanijske Cerkve. Kristus me je usmeril na pota, ki jih je pokazal II. vatikanski cerkveni zbor, in to ne le v poglavitnih dokumentih ( Lumen gentium, Gadium et spes), ampak tudi v posebnih kot je Dokument o misijonskem delovanju Cerkve ali Izjava o odnosih Cerkve do nekrščan-skih ver. Srečanje z budizmom je bilo zelo zgovorno.
Prosim Kraljico apostolov in Mater Cerkve za milost, da bi pastoralna prizadevanja rimskega škofa obrodila obilne sadove.
(V prihodnji številki „Katol ških misijonov" bomo objavili podroben pregled papeževega obiska na Tajskem, kakor nam ga je napisala tamkaj delujoča naša jubilantka s. Ksaverija Pirc OSU.)
FRANC SODJA - SEDEMDESETLETNIK
Naj večji sodelavec našega lista Franc Sodja CM bo 31. avgusta letos obhajal sedemdesetletnico svojega življenja. .Katoliški misijoni" ne morejo mimo tega jubileja. Sodja jim je v večjem delu njih obstoja preveč pomenil in jim je še danes največja opora. V naslednjih vrsticah naJ podamo vsaj bežen obris njegovega plodovitega življenja in še posebej misijonskega delovanja.
v Franc Sodja se je rodil med gorami ob Bohinjskem jezeru. Ko je študiral gimnazijo v Škofovih zavodih, je ob počitnicah na planini Pasel živino in izdeloval sir, zraven pa razmišljal, uživajoč lepoto bo-ziega stvarstva. Po maturi je vstopil v škofijsko bogoslovje, a že tam zahrepenel, da bi šel misijonarit na Kitajsko. V dosego cilja je kmalu Vstopil k lazaristom, ki so izdajali ,,Katoliške misijone" in pošiljali svoje člane tudi na Kitajsko. 12. maja 1936 je napravil zaobljube. Teologijo je kot lazaristovski bogoslovec nadaljeval na ljubljanski bogoslovni fakulteti in bil 13. julija 1941 posvečen v duhovnika.
V času bogoslovnih študij je imel pri lazaristih obilo prilike, da študiral njemu najljubši predmet: misijonsko širjenje Kristusove Cerkve. Na Taboru 12 pri cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani je bila obsežna misijonska knjižnica, v katero je prihajalo tudi na desetine najsodobnejših misijonskih revij iz vsega katoliškega sveta; vse to je bilo za Sodja neizčrpna misijonska zakladnica Med tem, ko se je nekaj starši sobrat Ladislav Lenček izgubljal v misijonski akciji že kot bogoslovec, si je pa Sodja izbral ,,boljši del", ki mu ni bil nikdar vzet: poglabljal se je v študij misijonstva, kakor dotedaj menda še noben njegovih sobratov.
Ko so med drugo svetovno vojno za Italijani nemški gestapovci zasedli Misljonišče Groblje pri Domžalah in se je lazaristovska misijonska dejavnost preselila v Ljubljano, so trije mladi lazaristi, Franc Sodja, Ladislav Lenček in Janez Kopač, ki se jima je kot kaplan pridružil, tudi z namero, da bi šel na Kitajsko, razvili močno in svežo Pasijonsko dejavnost, kateri je bil idejni in strokovni vodja prav Franc Sodja. S sodelovanjem še drugih sobratov (npr. Franca Sokliča CM, je med tem opravil študije na misijonski fakulteti v Rimu) so zdaj v Ljubljani izdajali ,,Katoliške misijone" z ..Misijonskimi koledarji"; *h ko je bil eden od njih po umoru dr. Lamberta Ehrlicha povabljen, da vodi ilkofijsko misijonsko pisarno, se je njih delavnost še razširila.
Posebno pozornost je Sodja posvečal ideji, kako naj bi mlade ‘zobražence pridobil, da bi se zanimali in žrtvovali za misijone. V „Ka-udiških misijonih" je še pred vojno začel objavljati v obliki pisem dDaku zadevna razmišljanja, kasneje je vplival s članki pod zaglavjem '•Dijak in misijoni", kar vse je privedlo do ustanovitve prvih dijaških ‘Misijonskih krožkov. Napisal je tudi posebno brošuro na 86 straneh fDijaštvo in misijoni", ki je kot razmnoženina izšla v dveh nakladah 'n so jo dijaški misijonski krožki pridno študirali. Po vsem tem je UsPeli misijonski tečaj duhovnikov v Ljubljani februarja 1942, ki se je udeleževalo okrog 40 duhovnikov in ga je vodil škof Rožman,
dal pobudo za ustanovitev Misijonske dijaške zveze za pospeševanje misijonskega študija in mladi Sodja se je ves posvetil idejnemu in strokovnemu vodstvu te organizacije, ki se je ustanovila 21. avgusta 1943 v okrilju papeške Družbe za širjenje vere. Sodja je sodeloval z govori na mesečnih rekolekcijah te organizacije, s predavanji pri misijonskih tečajih, s pisanjem člankov in še z drugimi načini pobujanja. Kako je njegovo znanje in zavzetost kar bruhalo iz njega, nam pove naslednje dejstvo: V nekem počitniškem času se je umaknil za dva meseca k sestram na Pristavo Zavetišča sv. Jožefa zunaj mesta, da je sestram maševal in da bi si kaj oddahnil. A namesto, da bi počival, je naravnost garal: Natipkal je kar tri knjige misijonske vsebine, ki bi izšle, če bi razmere tedaj dovoljevale, a so bile vsaj deloma objavljene v odlomkih v izseljenskih ,.Katoliških misijonih" prvih let.
Vojne in revolucijske razmere, kapitulacije Italije in nemška zasedba Ljubljane je to lepo misijonsko delo zlasti med mladino v Ljubljani, pa tudi po mnogih dostopnih župnijah, kjer so se začeli organizirati župnijski misijonski krožki, zavrlo, in ko so partizani vkorakali v Ljubljano, je to organizirano življenje zamrlo, a ne povsem, ker se je vsaj v malem preneslo tudi v begunska taborišča. Dočim sta se od delovne trojice dva umaknila preko meje, je Sodja ostal doma in delal za tri, pač ne več na polju misijonstva, ampak potrebnega dušnopastir-skega dela v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, saj je bil edini mladi lazarist-sobrat, ki je ostal doma. A tudi tu je mislil in delal in trpel z ljudmi misijonsko ter iskal, kako bi le še dosegel svoj veliki cilj -Kitajsko. Skupaj s frančiškanom p. Valenčakom sta imela že vse papirje, vožnjo in drugo urejeno za odhod in se že poslavljala, a so jima rdeče oblasti odhod le preprečile.
Sodja se je vdal v načrte božje Previdnosti in je spoznal, da ga je Bog pridržal doma za leta težkega dela in trpljenja, sredi najhujšega prvega preganjanja vsega cerkvenega in božjega. Ne spada v ta zapis v KM podrobno popisovanje, kako je Sodja deloval v Ljubljani in po celi Sloveniji, kako so ga zasledovali in ovirali, tudi ne, kako se je umaknil na jug države med pravoslavne in unijate, celo sprejel vzhodni katoliški obred in se naučil domačinskega jezika, zapišemo naj pa vsaj, kako ga je režim radi ,,zločina", da je pomagal sobratu bogoslovcu Andreju Jermanu rešiti se iz dežele, obsodil na petletno ječo oziroma prisilno delo, kjer je moral celo leto preživeti v samici, kjer je neizmerno notranje trpel in si uničil zdravje, a se v tem trpljenju še poglabljal (Vse to je kasneje popisal v knjigi ,,Pred vrati pekla" in že nje naslov pove, kako se je Sodja tamkaj počutil...). A je le našel možnost, da si je v tem času trpljenja, dušnih stisk in opiranja na Kristusa pomagal s svojo pesniško kreativnostjo, ki je tedaj zadnjič, če ne prvič, prišla v njem do mečnega izraza; napisal je vrsto edinstvenih pesmi, ki smo jih v izseljenstvu izdali pod naslovom ..Meditacije", kar tudi so.
Ko so ga po prestani kazni rdeči le izpustil', je spet poskusil duhovniško delati, a ga oblasti niso pustile pri miru. Ko je videl, da mu je v domovini delo onemogočeno, se je odločil in pobegnil preko meje. Iz Rima je našel stik z izseljenskimi ,,Katoliškimi misijoni" in začel na
Sodja Franc CM ob prevzemu vodstva Misijonskega zavoda pred nekako dvajsetimi leti. Med drugimi gojenci najdemo: v prvi vrsti na skrajni desnici sedanji župnik Marije Kraljice v Baragovem misijonišču Jože Bokalič CM, za njim stoji župnik središčne župnije slovenskega misijona na Madagaskarju. Peter Opeka CM, na nasprotni levi njegov tamkajšnji sodelavec Rado Sušnik CM, v zadnji vrsti drugi levo zgoraj tajnik Slov. kulturne akcije Andrej Rot, Zraven njega Miloš Šušteršič CM in drugi od njega Vinko Bokalič CM, zraven tega pa tajnik gimnazije Baragovega misijonišča Franci Stanovnik.
Veliko veselje urednika vanje dopisovati; tako Se je obnovilo njuno sodelovanje, ki potem ni več nehalo. Urednik KM jc poskušal, da bi ga dobil v Argentino za dragoceno pomoč pri misijonskem delu, ki se je prav tedaj začelo iz Buenos Airesa lepo razvijati po vsem izseljenstvu, a so ga potrebe dela med kanadskimi rojaki, h kateremu ga je klicala pokorščina, usmerile v tamkajšnji delokrog. V Kanadi je nad deset let nad vse uspešno deloval med Slovenci in z duhovnimi obnovami ter vajami tudi med rojaki v ZDA, ves čas je pa na ta ali oni način sodeloval tudi pri v Buenos Airesu izhajajočih ,.Katoliških misijonih'1. Pred vsem je pa urejeval tamkajšnji mesečnik ,.Božja beseda".
Toda je le prišel čas, da se Franc Sodja spet še bolj posveti delu Za misijone, in sicer v Argentini, kjer so izseljenski lazaristi nekako obnovili to, kar so imeli v domovini v Misijonišču Groblje pri Domžalah: Baragovo misijonišče v Slovenski vasi v Lanusu pri Buenos Airesu. Postojanka, cerkve Marije Kraljice, šola, tiskarna, izdajanje knjig, Posebno revije ..Katoliški misijoni" in z njo združena izseljenska misijonska akcija in skrb za vse slovenske misijonarje, zlasti pa Misijonski zavod za vzgojo slovenskih misijonarjev, pa še Dom sv. Vincencija za slovenske onemogle - vse to je Franca Sodja privabilo, ko je v Kanadi
naletel na nekatere težave, ki so mu življenje in delo tamkaj po nepotrebnem grenile kljub vsej naklonjenosti večine slovenskih izseljencev njemu in njegovemu delu med njimi. Kakih 20 let bo tega, kar se je naselil v tem središču slovenske izseljenske misijonske akcije. In tu je takoj zagrabil tudi za misijonsko delo, in sicer pri ,,Katoliških misijonih1*, ki jih je nekaj časa tudi urejeval, posebno pa pri zunanji in notranji gradnji Misijonskega zavodr, kjer je Bog njegovo delo na viden nač.n blagoslavljal, saj je v 17 letih njegovega življenja v Baragovem misijonišču, kjer je bil dolga leta tudi superior, in v Misijonskem zavodu, kateremu je bil kakih 15 let vodja, Baragovo misi-jonišče rodilo dva slovenska duhovnika-misijonarja, pet laičnih misijonarjev in še osem drugih slovenskih duhovnikov-sobratov lazaristov. . .
Naj omenimo tudi, da je Franc Sodja v času svojega življenja v Kanadi in Argentini napisal in izdal 10 svojih knjig, domala vse tiskane v Baragovem misijonišču, in sicer:	Leta 1961 , Prebodeno
Srce", ,,Pred vrati pekla** (pod psevdonimom Branko Bohinc) in „Duhovne vaje** (druga izdaja izšla 1. 1965); leta 1963 ..Kraljica apo-stolov** (druga, predelana izdaja v Sloveniji leta 1972); leta 1964 , Našli so pot“ (pri Mohorjevi družbi v Celovcu), leta 1966 ,,M,editacije“, 1967 ,,Vincencijeva podoba**, 1971 ,,Lepo je biti mlad (druga izdaja v Sloveniji 1979, tretja izdaja v Buenos Airesu 1984), leta 1975 ,,Glejte žc sonce zahaja** (druga izdaja v Sloveniji 1979) in leta 1978 .Trenutki molka**. Poleg tega je v Torontu izdal 1. 1963 ,.Križev pot“ ob Goršetovem križevem potu v cerkvi Brezmadežne v Torontu. Zadnja leta neka hrvaška duhovna založba izdaja v prevodu njegova dela in sta dve knjigi že izšli, dočim se nekatere druge še pripravljajo.
Žal mu je ob prenapornem delu, zlasti v Misijonskem zavodu, kjer je sam skrbel tudi za včasih kar 40 gojencev, ki se jim je vsega dajal, telo, posebno zrahljano živčevje odpovedalo, da se je moral odreči nadaljnjemu, tako blagoslovljenemu vodstvu Misijonskega zavoda. In ko je še začutil, da mu je postalo tudi superiorsko delo, zlasti ob veliki skrbi za Dom sv. Vincencija za slovenske onemogle že tudi pretežko, se je po 17 letih vrnil v Kanado, kjer so se verniki njegove nepričakovane vrnitve neizmerno razveselili. Zdaj tam pred vsem deluje dušno-pastirsko, zvesto pa sodeluje pri naših ,,Katoliških misijonih**, katerim piše uvodnike in novice ,,Po misijonskem svetu**, posebno pa še naprej, tudi iz daljave, živi in dela za ljubljeni mu Misijonski zavod, kateremu nudi svojo moralno oporo, dragocene izkušnje in predobrodošlo pomoč kanadskih slovenskih vernikov.
Prav ko to pišemo, nas je pretresel telefonski klic iz Kanade da se je moral naš jubilant podvreči operaciji, kot kakega pol leta tu pred povratkom v Kanado, ker so nastale neke komplikacije. A med tem se je naš jubilant že pozdravil in ,,Katoliški misijoni** mu ob sedemdesetletnici želimo trajnega zdravja in še dolgega življenja, saj imamo v njem Slovenci razgledanega misijonskega strokovnjaka, globokega duhovnega pisatelja, odličnega cerkvenega govornika in dušnega vodnika, zraven pa nadvse plemenitega človeka, moža vere, duhovne askeze in silne nadnaravne ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve in do vsakega odrešenega človeka.	L.L. C.M.
Bog, predniki in sveta zemlja, blagoslovite misijonarja!
Piše JANKO SLABE, Matanga, Madagaskar
V Eformiji je škof ob svojem obisku blagoslovil majhen zvonček. Ker zvonik - dva droga - še ni bil pripravljen, ga takrat še nismo obesili. Zmenili smo se, da bodo prej vse pripravili, obesili pa ga bomo na praznik Marijinega vnebovzetja. Tako je tudi bilo.
Dopoldne smo imeli mašo in potem skupno kosilo. Vsak je dal svoj delež riža. Po kosilu pa smo v domačem vzdušju začeli ,,uradno" postavljati zvonik.
»Čeprav smo kristjani, s tem še nismo prenehati biti Malgaši", je začel katehist, starejši možakar. »Prav je, da spoštujemo vaške starešine in jih prosimo za blagoslov - dovoljeno - ob postavitvi zvonika."
Blizu kraja, kjer je že stal zvonik, smo razgrnili slamnate preproge. Arsa, mlad fant, pa je šel klicat vaške starešine. Posedli smo v dve skupini: na eni strani katoličani, na drugi pa možakarji, predstavniki »Poganov".
Po dolgem pozdravnem uvodu so prešli v jedro pogovora: »Čeprav že vsi veste in tudi vidite na svoje oči, da smo postavili zvonik, vas zaradi spoštovanja običajev o tem tudi uradno obveščamo in obenem Prosimo za blagoslov. Zunanji znak je tale steklenica žganja, ki jo bomo popili skupaj."
»Veseli nas, da ne delate na svojo roko in spoštujete narodne običaje, da starši morajo vedeti, kaj delajo otroci. Vendar mizarji pogosto Pravijo: »še nekaj manjka". Navadno morata v takih primerih biti dve steklenici. Ne bodite polovični. Dodajte še eno, če hočete biti dosledni!"
Katoličani so se malo spogledali in že poslali nekoga po drugo stek-lenico žganja.
»Sedaj je vse nared in lahko začnemo", je rekel možakar, ki moli že blizu dvajset let. Naj povem, da je vse do sedaj bil edini katoličan v tej vasi.
»Ja, poslušajte vendar", se je nekdo izmed »poganov" obrnil k svojim, »mi bomo vendar klicali na pomoč prednike. To pa se ne spodobi tukaj na robu vasi, skoraj v grmovju. Pojdimo v vaško - rodbinsko - hišo!" Njegovi so mu z odobravanjem pritrdili, katoličani pa tudi niso videli vzroka, da bi se upirali.
Sam sem bil ves čas tiho. Vsak „kabary“ - uradno zasedanje -ie tako prepleten z zgledi, pregovori, prilikami in tako dalje, da kljub morebitnemu stoodstotnemu obvladanju slovarja in slovnice tujec praktično nič ne razume, če pa kaj, pa odgovarjati ne zna. Kadar je neka odločitev prepuščena meni, potem mi dostikrat zadevo najprej prevedejo v vsakodnevno govorico, potem pa spet nekdo moj najpreprostejši odgovor ovenča s celim rožnim vencem primerov in izrekov. Primera mora biti čimbolj jedrnata in jasna, če hočeš, da vžge.
Odšli smo v rodbinsko hišo. Možakarji so se posedali na častno mesto na vzhodni strani ob steni. Mlajši pa, kjer je pač bilo. Odprli so vzhodna vrata in prednje postavili obe steklenici žganja ter dve skodelici. V eno so nalili malo žganja, v drugo pa vode.
Nasproti, obrnjen proti vzhodu, se je vsedel naj starejši mož in začel nekako takole:
..Stvarnik nebes in zemlje, tukaj smo sinovi. . . - nisem dobro razumel imena, čigavi - in te kličemo, da nas poslušaš. Tukaj so katoličani postavili zvon. To je za nas nekaj novega. Upam, da ti temu ne nasprotuješ. Prosimo te, vzpodbudi naša srca, da bi se odzvali njegovemu glasu, da bi nas čimveč sledilo zgledu prvih katoličanov. Naj ta zvon dolgo odmeva po naši zemlji Masianaka, da bi ga ja vsi slišali. To je vse, za kar smo te klicali. Vrni se v svoja bivališča!" Z žlico je poškropil z žganjem proti vzhodu.
,.Kličemo tudi vas, predniki, . . .- imenoval je dva, tudi tokrat nisem dobro razumel -. Stvarniku smo že povedali, kar smo mislili. Tudi vas kličemo iz istega vzroka, časi se spreminjajo. Med nas prihaja misijonar, da bi nas poučil o molitvi. Ne storite mu nič žalega. Vse napreduje. Tudi mi želimo napredka. Zato ne storite nič žalega misijonarju, ki prihaja med nas. Kdorkoli od belcev pride, mu..."
Nekdo ga je prekinil in popravil: ,,Ne reci vsi belci, ampak tisti, ki pridejo skupaj z misijonarjem!"
..Kdorkoli od belcev pride, če je skupaj z misijonarjem, mu tudi ne storite nič žalega!" - Spomnil sem se na laičnega misijonarja Janka Erjavca, ki je bil z menoj tu na pogrebu pred tremi meseci -.
Z žganjem v skodelici je pokropil najprej na zahod, potem pa še na vzhod, sever in jug.
Ljudje so dodajali, za kaj vse naj še prosi, on pa je za njimi ponavljal: ,,Naj med nami ne bo zastrupljevalca in morilca! Zemlja naj obrodi! Otroci naj bodo zdravi! živina naj številčno raste! Itd.. . . “
,,Ali je zdaj vse?" je vprašal možakar. ,,Vse. Dovolj bo!" so drug za drugim pritrjevali ostali.
,,Nadaljuj! Prosi še sveto zemljo!" so bili nekateri že skoraj nestrpni, češ, da vse skupaj predolgo traja. Voditelj obreda je zlil na zemljo nekaj vode in potem še nekaj žganja, potem pa začel:
,,In ti, sveta zemlja, tudi tebi moramo povedati, da za nas prihajajo novi časi. Naši predniki niti sanjali niso, da bi po tebi kdaj vozil motor, še več kot to se bo dogajalo. Sem bo prišel tudi avto. Ne huduj se. To je vse v naše dobro. Ne stori nič žalega misijonarju, čeprav se vozi po tebi!"
Spet je nekdo dodal: „Naj nikdar ne pade z motorjem, naj se ne ponesreči. Naj se vedno srečno vrne v Matango!" Voditelj je za njim isto ponovil, potem pa vprašal: ,,Ali smo kaj pozabili?" „Nič“ je nekdo rekel. Drugi pa je nestrpno čakal na požirek žganja: ,.Sedaj pa razdelite žganje!"
Najmlajši med njimi je začel deliti. Ko je prišla vrsta na mene, sc je nekoliko obotavljal, nekdo pa je katoličane kar naravnost vprašal: ,,Ali ni morda žganje za misijonarja tabu?" „Kaj še, tudi on ga pije, le pijancev ne mara."
Večerilo se je že, zato sem katehistu omenil, da bi se rad poslovil. Namignil je ljudem, ki so takoj utihnili.
,,Pravijo, da zgleda jezen, kdor molči. Vse do sedaj se nisem oglasili zato vsaj sedaj na koncu nekaj besed. Najprej hvala lepa za tako |eP sprejem in gostoljubnost. Vesel sem, da me sprejmete kot nekoga izmed vas. Nisem govornik kot vi, zato tudi ne znam izraziti veselja, ki ga čutim ob vaši medsebojni povezanosti in prijateljstvu. Prav to iudi misijonarji oznanjamo. Gre za to, da smo po krstu vsi božji otroci in med seboj bratje in sestre. Večeri se že, zato vas prosim, da mi dovolite, da grem domov!“
Pozneje sem vprašal, zakaj prosijo tudi zemljo. Katehist v Ma-iangi mi je razložil: ,,Ne vem sicer, ali so ji v starih časih res pripisovali kakšno božansko moč, pa da je sedaj ta navada ostanek tega verovanja. Gotovo pa je, da se vsakdo hoče vrniti v domačo zemljo, pa naj bo živ ali mrtev, tudi če samo kosti prinesejo. V njej počivajo predniki. Zaradi vsega tega se zemlja imenuje sveta. Po današnjem verovanju njena moč bolj prihaja od prednikov, ki v njej prebivajo, kot pa od nje same.“
Morda bo kdo med vami, ko bo bral vse to, pomislil, da sem postal krivoverec - heretik -, ko prisostvujem ,.animističnim vragolijam11. V obrambo naj povem to, da misijonarji nismo prišli rušit, ampak gradit. To pomeni: ko bodo ljudje dobro razumeli evangelij, bodo že sami opustili, kar se z njim ne ujema.
Poleg tega teh molitev niso opravljali katoličani, pač pa nekristjani, za katere je ta način edino veljaven. Ob takem medsebojnem sožitju bo krščanstvo tudi vanje počasi pronicalo, če bomo katoličane dobro Podučili v evangeliju.
AGAPE
Preteklo nedeljo sem kristjanom v Eformiji povedal: ,,Morda prihodnjo soboto spet pridem k vam, da bom pobliže spoznal tiste, ki želijo nanovo prijaviti za krst."
Tisti ,,morda“ jih je spravil v dvom. Zato me niso pričakovali. No sem prišel, so se nekateri ravno spravljali h kosilu, drugi pa so sele prihajali s polja. Najprej so me takoj prišli pozdravit moški, potem pa še ženske. Vsaka je s seboj prinesla riž, ki ga je skuhala za domačo družino. Za prikuho je ena prinesla ribo, druga zelenjavo, nekatere pa nič. Ni bilo važno, za koga je kaj, kdo je prinesel več, kdo hianj, pač pa smo se vsi spravili okrog tistih krožnikov in drugega Za drugim pospravili.
Spomnil sem se na prve krščanske čase iz Apostolskih del: ,,Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha; tudi ni nihče govoril, da je kaj takega, kar je imel, njegovo, ampak jim je bilo vse skupno."
To je bila tudi vsa katehizacija, ker tistih, zaradi katerih sem prišel, sploh ni bilo. Nekoliko smo še pokramljali. Po končani kavi in cigareti pa sem se vrnil domov.
DVA NOVA MISIJONARJA
O. Lojze Podgrajšek S.J.
Poleg misijona na Madagaskarju je pač naj večja skupina slovenskih misijonarjev in misijonark v Zambiji, kjer je do pred kratkim delovalo 6 duhovnikov jezuitov, 2 duhovnika minorita, en jezuitski brat in ena laična misijonarka. Zdaj se je vsem tem pridružil še jezuitski duhovnik p. Lojze Pograjšek, ki je sredi januarja prišel v Lusako, glavno mesto Zambije.
A zanj ta dežela ni nova, kajti, kot skoraj vsi tamkajšnji slovenski jezuitski misijonarji, je bil tudi on v času med filozofskimi in bogo-slovskimi študijami že nekaj časa tam, in sicer kar dve leti. Seveda, ker se v tej deželi govori po mestih angleško, je moral tudi on ta jezik znati; pridobil si ga je, ko je bil po končani filozofiji leto dni na Irskem in v Angliji; no, zdaj se mu bo verjetno tudi treba učiti kak domačinski jezik, ki ga govorijo okrog Lusake, čeprav se zdi, da bo uporabljal pred vsem angleščino, in sicer zato, kar ga bodo predstojniki skoraj gotovo določili za kako profesorsko ali drugačno službo v formaciji domačih duhovnikov tamkaj. On je namreč po novi maši še precej več kot nujno potrebno študiral, pač v ta namen, da bi svoje znanje potem podajal v misijonih mladim bodočim domačim apostolom.
P. Lojze Podrajšek je bil rojen v Planini na Pohorju v župniji sv. Kunigunde 3. junija 1952 kot enajsti in najmlajši otrtok v družini. Leta 1970 je vstopil v jezuitski novicijat v Mariboru. Po končani redovni pripravi je študiral filozofijo na ljubljanski teološki fakulteti, že v gimnaziji je zaželel iti v misijone, zato je šel po končanem študiju filozofije najprej na učenje angleščine, nato pa kar v Zambijo, kjer je pomagal pri vzgoji mladine. Iz Zambije je šel na študij bogoslovja v Kanado, kjer je bil leta 1981 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v domovini, potem pa spet nazaj na dopolnjevanje študija v Kanado.
Pred odhodom v Afriko za stalno, se je zadrževal nekaj mesecev spet v domovini. Tam ima med svojimi sestrami kar štiri, ki so postale sestre usmiljenke, dočim je eden njegovih bratov jezuitski brat.
Tudi ,,Katoliški misijoni11 novega misijonarja prisrčno pozdravljajo v družbi zambijskih misijonarjev in še vseh drugih, ki jih povezujejo v eno družino, kakor tudi v imenu slovenskega misijonskega zaledja v izseljenstvu in v zamejstvu. Bog ga blagoslavljaj v vseh njegovih žrtvah iz ljubezni do Cerkve in črnega sočloveka!
S. Anka Burger
Ko se je lani v začetku maja naš urednik kot obiskovalec slovenskih misijonarjev pred zadnjim pohodom v Afriko mudil v Parizu, je imel srečo, da je spoznal novo slovensko misijonarko. V materni hiši usmiljenk, te največje družbe v Cerkvi, je obiskal vse tamkaj delujoče slovenske usmiljenke, pa je bila med njimi tudi kot najmlajša
Si Anka Burger, ki je malo preje prišla tja iz Slovenije, da se v Parizu nauči francoščine in se še drugače pripravi na delo v misijonih.
Po letu dni se je njena priprava na misijonski poklic že bližala koncu in je s. Burger tudi že zvedela, v katero deželo bo šla delovat, v Burundi, kjer deluje kot prednica že več let druga slovenska usmiljenka, nam znana s. Bogdana Kavčič. S. Anki smo v pismu izrazili naše veselje, da gre delovat prav v to deželo, in nova misijonarka nam je v odgovoru tudi tole povedala:
, Ponovno Vas zagotavljam, da sem zelo vesela radi mojega misijonskega poklica in da mi je Bog že določil mesto mojega delovanja. Tudi sem pripravljena na težave, saj te srečamo povsod. Sam Gospod uam priporoča, naj vzamemo svoj križ na rame in hodimo za Njim. Torej težave so takorekoč nujne in če jih premagujemo z ljubeznijo, uiso pretežke.
če Bog da, bom odpotovala v Burundi v mesecu juniju. Zdaj še končujem tečaj za tropske bolezni in čaka me še tozadevni končni
izpit.
Te dni je tu nekaj sester iz Burundija, med njimi tudi krajevna voditeljica s. Menu in pa naša s. Bogdana. Seveda sem bila zelo vesela, ko sem doživela sestre, med katerimi bom v prihodnje delovala. Po zborovanju bo šla s. Bogdana za nekaj časa domov na dopust, dočim se s- Menu vrne v Burundi 5. junija in bom šla verjetno kar s to sestro tja. Upam, da ne bo problema z vizumom.“
No, verjetno se je vizum novi misijonarki kaj zataknil, kajti ni odpotovala z s. Menu, ampak šele z s. Bogdano, ko se je ta vrnila iz Slovenije nazaj za povratek v Burundi. No, zdaj je s. Burger gotovo že v Burundiju, v svoji novi, misijonski domovini, in vsak čas pričakujemo njen glas od tam.
Tudi te misijonarke se veselimo vsi misijonski prijatelji okrog ,.Katoliških misijonov11 in ji želimo obilo božjega blagoslova v misijonskem delokrogu!
Črni duhovnik spoveduje črno vernico.
DRUGIČ K AFRIŠKIM MISIJONARJEM
L.L C.M.
PRI S. VINCENCIJI NOVAK IN S. ELIZABETI POGORELC V JUŽNI
AFRIKI
Preden skušam popisati doživetja pri štirih slovenskih oblatinjah sv. Frančiška Šaleškega v Južnoafriški uniji in ko sem v prejšnjih dveh številkah opisal moja srečanja s tremi slovenskimi misijonarji kombonijci, naj radi jasnega pregleda o tem mojem kretanju po tej državi na skrajnem koncu Afrike podam vsaj približno njega časovno sliko.
Kot povedano, sem priletel v Johannesburg v pondeljek 1. setpembra 1981. V torek in sredo, 2. in 3. septembra sem se zadržal pri p. Kladniku v Silvertone pri Pretoriji, v četrtek, 4. septembra zjutraj sem iz Johannesburga odletel v Upington jugovzhodno nekako na sredi zračne črte Johannesburg-Captovvn; iz Upingtona me je s. Vincencija Novak peljala v Keimoes, kjer sem prenočil, in naslednje jutro, petek, 5. septembra že odletel iz Upingtona naprej v Springbook, kjer me je čakala s. Elizabeta Pogorelc s svojo prednico, ki sta me odpeljali na misijon Matyeskloof. Drugo jutro, v soboto 6. septembra sem iz Springbooka letel naprej v Captovvn, kjer me je čakala skupaj z voditeljico novink s. Benigna Šteh in sta me odpeljali v Koehlen-hof, kjer sem ostal v nedeljo, f>. septembra. V ponedeljek 7. septembra me je s. Benigna s sestro, ravnateljico novink odpeljala med gore v letoviško mesto Ceres k s. Alojziji šteh. Potem ko se vrnemo še isti dan v Koehlenhof, me drugo jutro, torek 8. septembra odpeljejo v Captovvn, odkoder odletim naravnost v Johannesburg. Popoldne me g. Košir odpelje v Silvertone, od koder gremo s p. Kladnikom v sredo, 9. septembra k br. Valentinu Pozniču v Glen-Cowie in potem naprej na misijon sv. Mihaela k p. Francu Bratinu. Naslednje tri dni, četrtek, petek in soboto, 10., 11. in 12. septembra sem se zadrževal v Silvertonu pri p. Kladniku, pisal pisma in počival. V nedeljo, .13. septembra sem doživel slovesno škofovo mašo in birmo v črnski naselbini Mamelodi, popoldne me je pa p. Kladnik peljal v Johannesburg h Koširjevim. Naslednji dan, v pondeljek, 14. septembra me ga. Košir pelje iz Johannesburga v kraj Krugersdorf k uršulinkam, kamor prideta iz provincijalne hiše tudi s. provincijalka in njena spremljevalka; tu se jima pridružim, kot že preje dogovorjeno, ker potujeta z avtom v Serovve v sosednji državi Botsvvani, kjer deluje slovenska uršulinka s. Zora Škerlj. Še isti večer pridemo do tja, ostanem tam čez noč in cel naslednji dan, v torek, 15. septembra, dočim me v sredo, 16. tega meseca s. Zora Škerlj odpelje z avtom v glavno, obmejno mesto Ga barone, kjer sedem na letalo, ki me odpelje nazaj v Johannesburg h Koširjevim, kjer prenočim in ostanem še en dan. V četrtek 17. septembra popoldne pride p. Kladnik po slovo, zvečer me pa letalo družbe AP odnese proti severu v Zaire. Moje malo zapleteno obiskovanje južnoafriških misijonarjev in misijonark je bilo končano.
A naj se povrnem k podrobnemu popisovanju teh mojih srečanj. Opisal sem že, kako sem se srečal s p. Kladnikom v Johannesburgu in potem pre-
2 54
Misijonarka s. Vincencija Novak, oblatinja.
živel pri njem prve tri dni v Silvertonu. To vse je bilo 1., drugega in tretjega septembra. Četrtega navsezgodaj zjutraj me je pa p. Brosig odpeljal lz Silvertona nazaj v Johannesburg na letališče, da odletim v Upington za Keirnoes. Tam v Keimoesu sem hotel obiskati oblatinjo sv. Frančiška Šaleškega s. Vincencije Novak, s katero, kot z njenimi tremi slovenskimi so-sestrami v Južni Afriki, si že dopisujem, odkar so v Afriki, skoraj 40 let. I-etalo je bilo veliko s petimi sedeži v eni vrsti. Najprej so nam postregli z odličnim zajtrkom in po dveh urah letenja nad bolj pusto pokrajino, ki je kazala nekaj zelenja le ob reki, katera se je vila po njej, smo pristali v Upingtonu, na bolj majhnem letališču. Gospa Košir je bila po telefonu sporočila preko s. Pogorelc s. Vincenciji Novak, da jaz priletim na obisk to Uro- Ko smo vstopili v letališko poslopje, sem se oziral naokrog po kaki redovniški ali kleriški obleki, ker je bilo rečeno, da me pridejo čakat, pa se mi nihče ni približal. Stopim s svojo popotno torbo venkaj, pa zagledam čez c'osto prihajati visokega, v beli talar oblečenega misijonarja, ki mi pride naproti in mi v slabi nemščini pove, da je prišel po mene in da takoj za njim Pride tudi sestra, ki sem jo prišel obiskat. Ta pater je bil generalni vikar krajevne škofije, ki ga je poslal na letališče škof, da me v njegovem imenu Pozdravi. Videl sem v tej pozornosti hvaležnost do rojakov te naše misijonarke, ki njej in drugim njenim sosestrani v Južni Afriki že leta in leta Vsaj v nečem malim redno pomagajo pri potrebah misijona. A že zagledam drugo vozilo, iz katerega izstopi nasmejana s. Vincencija Novak, močna, zdrava, v belo oblečena misijonarka.
Na poti v Keimoes smo si ogledali podružnico M. Taggarts Čamp z novo cerkvijo (zgoraj) in cerkev mlade župnije Blausekoof, katere slika je tu spodaj. Pred cerkvijo zgo.aj stojita s. Vincencija Novak in najin šorfer, črni bogoslovec-oblat.
V črnski naselbini pri Keimoesu je misijon oblatov zgradil tole poslopje, ki služi za cerkev, dvorano in prostore za sestanke tamkajšnjih katoličanov. Spodaj dvorana z dodano kapelo,- na drugi strani dvorane, nasproti kapele je gledališki oder. Zelo praktično.
S. Vincencija Novak je bila rojena 12. oktobra 1905 v Ločah pri Poljanah. V družini je bilo pet otrok, a zdaj od njih živi le še misijonarka in en njen brat. Doma ie sedem let obiskovala ljudsko šolo, potem pa pomagala mami-vdovi. Dvajsetletnica je odšla od doma v Ljubljano, kjer je bila za vzgojiteljico otroku judovske družine, ki jo je imel zelo rad, in ona ga je po dobrih štirih letih celo pridobila za krščanstvo. Družina tega otroka je imela oblačilnico „Ilirija“. V drugi trgovini, kamor je hodila za družino kupovat, je spoznala sedanjo sosestro s. Elizabeto Pogorelc, katera ji je zaupala, da bo odšla v samostan. To je vzpodbudilo tudi njo in je s pomočjo prof. dr. Snoja še ona vstopila. Novicijat je napravila v Linzu. Zaobljube je naredila 1. maja 1934 in je torej prav letos obhajala svoj zlati poklicni jubilej. Istega leta so jo poslali v Peruggio, kjer je bila družbena materna hiša, da se je tam učila francoščino (družba oblatinj sv. Frančiška Šaleškega je namreč francoskega izvora). Tam je ostala 10 mesecev. Preden je odpotovala v misijone, je šla v domovino po slovo od domačih (mama ji je že umrla, ko je bila ona v novicijatu) in od dobre judovske družine, ki je med tem postala v celoti katoliška. Leta 1935 je prišla v državo Južnoafriška unija in 1. novembra na misijon Keimoes, kjer je bila skoraj 30 let predstojnica, vmes je pa tri leta delovala v Matyeskloofu in 3 leta v Blausekoofu. Misijon Keimoes, na katerem je delala tudi, ko sem jo obiskal, se je v tem času zelo lepo razvil. Je tc fara s 15.000 prebivalcev in sedmimi podružnicami, od katerih sta dve postali že samostojni župniji s svojim duhovnikom. Na področju deluje pet misijonarjev iz družbe oblatov sv. Frančiška Šaleškega: dva duhovnika, dva brata in en bogoslovec. Zdaj je ta misijon največji in najbolj razvit v škofiji in sedaj tudi sedež škofije. Največ je napravil za razvoj misijona pokojni Jan Max, Čeh, s katerim je naša misijonarka sodelovala 46 let, dokler ni umrl 13. junija 1981. On je tudi organiziral na misijonu ljudem in vzdrževanju misijona v pomoč moderen mlin, polja, vinograde in vrtove. Misijonarka mi je pravila, da se bo morala od tega misijona posloviti, ker je določena za drug misijon v Heirachabis, precej daleč od ICeimoesa. Zdaj sestra res tamkaj že nekaj časa deluje.
Misijonarka me je odvedla k avtomobilu. Poslovil sem se od ljubeznivega generalnega vikarja, pozdravil pa črnega bogoslovca iz iste družbe, ki je sestro pripeljal in naju bo zdaj vozil na misijon v Keimoes. A mimogrede smo se ustavili na misijonu v Upingtonu, kjer je bil tedaj še sedež škofije. Tam smo pozdravili tri redovnice, ki vodijo otroški vrtec za bele otroke, skrbe za hišo božjo in drugo. Na misijonu so poleg škofa še trije duhovniki iti en brat. Pristopil je krajevni škof, Severnoamerikanec, da pozdravi obiskovalca, zelo preprost in prijazen, tudi on oblečen v beli talar z. rdečim l>asom, zelo visoke postave. Malo sme pokramljali, potem se pa poslovili, ker nam je bilo treba iti naprej. Na precej dolgi poti do Keimoesa smo obisko-li mimogrede dva misijona: Mc Taggarts Čamp, podružnico s šolo za 300 otrok in pa bivšo podružnico, ki se ie pa razvila v samostojno župnijo, Blausekoof, kjer je šolska mladina imela ravno odmor, pa je bilo zanjo posebno doživetje, ko smo stopili med nje: znana jim misijonarka in bogoslovec in neznani beli obiskovalec. To je bilo vika in krika, posebno ko sem odprl filmski aparat! Misijon ima lepo novo cerkev,, župnik je oblat iz Holandije in smo z njim govorili, šolo obiskuje veliko otrok, ki prihajajo iz bolj oddaljenih domov, poučuje jih pa 12 čunih učiteljic, ki so večinoma pro-
s
~ r ^ %všm_
_gpi
Brat oblat, ki je krajevni šoli profesor glasbe, vodi tudi vec pevskih zborov, ki gostujejo po deželi. Spodaj: živahno mladež v Blausekoof smo komaj toliko pomirili da smo jih fotografirali.
testantske vere, saj so katoliški misijoni tu sredi večinoma protestantskega prebivalstva.
Pokrajina, po kateri smo se vozili, je povsod tu vsa pusta, domala brez zelenja in drevja, o kakih gozdovih ni sledu. Tudi naselja so zelo redka. Tu in tam kaka vzpetina in griči, večinoma tudi kar golo. Vse skupaj nekam pusto in prazno. A počasi smo privozili v bolj obdelano področje z nekaj drevja, s pelji, njivami in vrtovi. Tudi hiše ob cesti so bile bolj pogoste. Končno me misijonarka opozori na večjo skupino poslopij, češ, prišli smo na cilj, to je misijon Keimces. Levo več šolskih poslopij in meni po slikah že davno znana cerkev, zdaj stolnica, na desni strani ceste nasproti pa veliko poslopje mlina, misijonska hiša sester, župnišče, internat in drugo. Izstopimo in gremo k sestram ter jih pozdravimo. Odložim torbo v zame pripravljeni sobici, pa me s. Novak že povabi h kosilu skupaj z bogoslovcem, ki naju je vozil. Sestri so postregli v samostanski skupnosti. Po kosilu sem legel h kratkemu počitku, a samo do tretje ure, kajti če sem hotel kaj ogledati delo na misijonu, je bilo treba dragocene ure izrabiti, saj sem moral naslednji dan že zjutraj naprej.
Ko mi je sestra postregla s kavo, mi je predstavila kakih 60 let starega brata oblata, profesorja glasbe na misijonski srednji šoli, zelo izobraženega človeka. Ta naju je povabil v svoj avto in odpeljal nekaj km stran od kraja, kjer je misijon za tamkajšnje prebivalce zgradil nekaj let prej veliko dvorano, ki služi za več namenov: kapelo, kino in gledališko dvorano ter razne sestanke v stranskih prostorih. Na eni strani dvorane je kapela, ki se lahko zapre, na drugi strani pa oder; zelo praktično izrabljen prostor. Tudi tu so katoličani v manjšini med protestanti in pogani in so zato takile združevalni prostori za njih povezanost nujno potrebni. Tu ima misijon kakih 100 kate-humenov, pripravnikov za krst. Rrat nas je peljal še naprej do velikih šolskih pritličnih zgradb šole, kateri je on profesor glasbe. Peljal nas je pogledat veliko pevsko sobo s klavirjem; na stenah sc bile fotografije njegovega zbora v značilnih uniformah; s tem zborom, ki mu je organizator in dirigent, gre po vsej deželi in prireja koncerte. Šola je zgrajena ob novi črnski naselbini s kar lepo urejenimi bivališči.
Vrnili smo se na misijon, kjer sem ob že zahajajočem soncu filmal in slikal, nakar naju je brat po serpentinasti cesti peljal na vrh griča nad misijonom in z višine kakih 200 m se nam je odgrnil lep razgled po pokrajini in po misijonu. Reka Oranje se je vila preko sicer puste dežele, a okrog nje je povsod zeleno iin lepo obdelano. Pomislil sem na prebivalce: tudi v njih dušah je vse zeleno, cvetoče in rodovitno-, če jih obliva krstna voda in drugi studenci milosti. . .
Ko smo se vrnili z griča, me je že čakal provincial oblatov, da bi šel z njim v črnsko naselbino maševat. Čeprav je bil delavnik, se je zbralo kakih 100 vernikov in pet ministrantov, lepo oblečenih je streglo pri maši. Provincial je lepo maševal in tako v začetku kot pc evangeliju ljudem v kramljajočem tonu govoril; predstavil jim je tudi somaševalca. Ko sem pomagal obhajati, sem videl, da jih je večina pristopila. Po maši so se ljudje veselo spravili v stranske prostore na neko predavanje, dekleta na sestanek. Misijonar je nekaj časa ostal pri njih, dečim sem jaz v enem praznih prostorov počakal, saj ne bi ničesar razumel, če bi hotel prisostvovati. Ko je
Katedralo v Keimoesu, pred njo s. Vincencija in brat oblat, profesor glasbe.
misijonar opravil, sva se vrnila, a je on mimogrede obiskal še nekaj bolnikov v državni bolnici, mimo katere naju je vodila pot. Bilo je kajpada že ponoči, ko sva prišla nazaj domov; ob 22. uri sva večerjala, nakar sem se utrujen spravil spat.
Že proti jutru se mi je zgodilo, o čemer sem že v prejšnji številki nekaj poročal: neroden sem po hodniku ponoči tako nerodno padel po tleh, da sem se pošteno udaril v prsni koš nad srcem, kar me je sicer bolelo, a nisem polagal na to posebne važnosti, upajoč da bo bolečina mimogrede prešla... Kako sem se čez nekaj dni ponoči ustrašil, sem tudi že povedal.
Zjutraj me je po zajtrku že ob sedmih v spremstvu nad vse ljubeznive misijonarke s. Vincencije Novak provincial oblatov, župnik Vincencij Bianz peljal na letališče nazaj v Upington. Letalo ob določeni uri ni odletelo, ker je moralo čakati na potnike, ki bi prileteli iz Johannesburga, a je končno čez slabo uro le prišlo. Med tem se je prišel od obiskovalca poslovit sam škof, tako mi je bilo čakanje lažje. Končno se je le bilo treba posloviti; vsem sem se lepo zahvalil, posebno misijonarki, za vse pozornosti in stopil k letalu, ki je bilo zelo majhno, v kakršnem se še nisem vozil, samo za šest potnikov. Pa je kar lepo letelo. Ob jasnem vremenu sem lepo videl spodaj Upington, potem Keimoes in ostalo pokrajino. Ko se je letalo začelo spuščati med gorami v nižino, sem že mislil, da smo na cilju, pa so me opozorili, da je to le vmesna postaja Aggencis in je bilo res letališče nekaj nad vse preprostega: Letalska steza brez cementa, poslopja male hišice, skoraj nobenega osebja. Dva potnika sta izstopila in oddali so vrečo pošte, pa smo spet odleteli. V takem malem letalu imaš občutek, kakor da bi letel na kakem ptiču; svojsko doživetje, precej drugačno, kakor če letiš na velikem avionu, ko se počutiš kot v kaki hiši in se lahko sprehajaš po njej. Ker je začel vleči med gorami močan veter in v dolini dvigal oblake prahu ter se je začelo letalce nagibati enkrat na levo drugič na desno, me je včasih kar malo zazeblo okrog srca - pa je letalo vzdržalo in letelo naprej in naprej brez nesreče, hvala Bogu.
Končno smo prileteli ob tričetrt na enajst do kraja Springbook. Tudi tam je bilo letališče kaj nepomembno, le s peščenimi stezami in malim poslopjem. Že iz letala sem videl, kako sta ob njem stali dve redovnici, in vesel ugotovil, da čakata (najbrže mene, saj skoraj ni bilo drugega potnika. In res je bilo tako! Prišla je v spremstvu s. prednice Frančiške Bernard, ki je govorila tudi nemško, druga oblatinja našega rodu, ki sem jo na tej poti dcživel, meni tudi kakih 40 let znana s. Elizabeta Pogorelc. Po slikoviti pokrajini, mestoma pokriti z. bujnimi cvetnimi preprogami sta me najprej peljali z letališča v mesto Springbook, ker sem želel z njuno pomočjo rezervirati sedež ina letalu za polet v Captovvn, kajti povsod sem hitel naprej, pa četudi mi je bilo bivanje pri misijonarjih in misijonarkah nad vse prijetno. V agenciji mi je sestra Bernard kar brž uredila vse potrebno za odlet še bolj na jug za naslednji dan dopoldne, samo iskat bo treba še priti običajni OK. Veselemu, da mi gre v Južni Afriki vse tako lepo po sreči, se mi je ob dobrih sestiah kar samo smejalo... Skozi zelo lepo urejeno mesetece smo sc peljali naprej po slikoviti pokrajini; končno se mi je pogled odprl na Matyesk!oof, precejšen kraj z lepo in veliko cerkvijo ter številnimi stavbami misijona tja naprej po dolini med skalnatimi griči. Na misijonu deluje
Pogled na lepo cerkev misijona Mafjeskloof, kjer je delovala s. Elizabeta Pogorelc, ko jo je obiskovalec doživel.
12 sester oblatinj, cd katerih jih je precej že v letih, en duhovnik in en brat. Preden se pride po cesti do cerkve, je duhovniška hiša, kjer se najprej ustavimo, da mi odkažejo sobo, in tam odložim svoje stvari. Gremo še kakih 200 m naprej med stavbami šolskih poslopij, pa pridemo do sestrske postojanke. Ko pozdravim vse sestre, kar jih je bilo doma, mi postrežejo s čajem. Nato me s. Pogorelc pelje malo naokrog pogledat po misijonu in mi vse lepo razloži, tudi v cerkev sva stopila, ki je velika snažna in svetla. Sestra mi je pripovedovala, da je v tem kraju prav za prav radi okrevanja po prestani bolezni, in kako je srečna, da je po tolikih letih le še za življenja dočakala srečanje z oddaljenim prijateljem-dopisnikom. Naj tu kaj več povem o njej, kakor mi je sama na mojo prošnjo pripovedovala:
S. Elizabeta Pogorelc je Dolenjka, rojena 22. novembra 1908 v Goriči vasi pri Ribnici. V družini je bilo deset otrok, a od vseh naši sestri živita le še dve sestri in en brat. V Ribnici je misijonarka obiskovala ljudsko^ in meščansko šolo, nato je šla v Ljubljano v službo. Delala je v trgovini, v kateri je naletela na zelo plemenite delodajalce, ki so ji pomagali doseči vzvišeni cilj svoje mladosti: misijcme. To je dosegla v družbi obatinj sv. Frančiška Šaleškega. S. Benigna štch, ki sem jo tudi obiskal in o kateri v prihodnji številki, je bila prva Slovenka, ki je našla pot v to družbo. Misijonski poklic je pa s. Pogorelc izmolila njena mama, kakor sama pravi, saj je vsako leto z njo poromala na Rakovnik. V družbo je pomagal tudi njej univ. prof.
dr. Snoj. Leta 1930 je odšla v Linz v pcstulantad, (naslednje leto je doživela preobleko, leta 1932 je napravila prve zaobljube, mesec za tem se je pa že usmerila v misijone, ko ie šla najprej v Paruggio za študij francoščine, leta 1933 pa z ladjo odpotovala v Južno Afriko, kamor je prišla 23. julija. Njen prvi delokrog je bil Keimoes, kjer je ostala pet let. učila v šoli ter skrbela za notranje gojenke. Nato je šla na misijon Pella, kjer je opravljala razna hišna dela in poučevala v šoli. V Kakamas (Riemvasmaak) je bila prednica v skupnosti treh sester. Še druge postojanke je doživela. V začetku leta 1974 je prišla v Matyeskloof, a le za dobo dveh let, kajti leta 1976 jo že najdemo v Upingtonu, kier je bila pet let zakristanka in voditeljica otroškega vrteča za otroke belcev. Zdravja je bila vedno bolj rahlega, zato je morala radi vročine vsako leto kak mesec v Captovvn, navadno meseca novembra v Koehlcinhof. Nekaj mesecev pred mojim obiskom je precej zbolela in so jo poslali v Matyeskloof, kjer so jo umetno hranili in ji zamenjali 5 litrov krvi, a je bila ob mojem obisku že veliko boljša, kasneje se je pa še bolj okrepila, tako da je šla v Port Nolloth k morju, kjer je še sedaj.
Ko mi je misijonarka blagega značaja to pripovedovala, je potekel čas in so me klicali h kosilu, kamor sta prišla tudi župnik in brat, ki sta oba znala nemško kot večina Holandcev. Po kosilu sem šel spet malo k počitku, a že ob 15. uri me je 73 letna sestra prednica, močna žena, prišla klicat, da me je odpeljala v mesto iskat moj letalski listek, ki so mi ga prenaredili za odlet v Captovvn in potem naravnost nazaj v Johannesburg, kar sem prosil.
Kot sem že omenil, ie ta misijon last in skrb sester oblatinj; dva oblata, duhovnik in brat le sodelujeta. Cerkev je tudi dala zgraditi ena od sester, ki je tedaj v Matjeskloofu še živela. Na misijonu sestre vodijo internat za nad 90 deklet, ki obiskujejo „high school", nekako višjo srednjo šolo, to so leakih 16 let stara dekleta, lepo oblečena in vesela, kot sem jih videval, ko so prihajala in odhajala. V Južni Afriki zlepa nisem srečal povsem črnih ljudi, ker je veliko mešancev, razen v velikih naselbinah kot Mamelodi, kamor prihajajo ljudje z. dežele. A kdor je mešanec, ga smatrajo za črnca in mora v „aparthaid“, v črnsko naselje. Tudi tod sem videl dekleta in otroke pred vsem mešance. V Keimccsu sem videl tri od sester skoraj bele barve, a so mešanice; tam je pristna belka le s. Novak. Sestro Pogorelc sem pobaral, kako kaj ti mešanci žive v gmotnem in socialnem pogledu. Odgovorila mi je: Kdor hoče delati, kar dobro shaja, a pristavila, da je le preveč delo-mržnežev in pijancev, ki se počasi povsem zapuste. — Na misijonu imaio tudi malo obrtno šolo za fante, ki jih je pa le 12, za to šolo skrbi brat oblat.
Zvečer ob sedmi uri sem maševal v sestrski kapeli iz starega rimskega misala po starem načinu. Pri maši je bila s. Pogorelc. Po svoji maši sem šel pa v cerkev k maši za ljudstvo; ne vem, ali so kaj praznovali, a bilo je v cerkvi kakih 200 vernikov, ki so lepo peli, a po evropskih napevih, nič domačinskega. Po maši se ie mladina spravila v duhovsko hišo za neki sestanek, ki so ga začeli z molitvijo in versko pesmijo, šele zdaj so me povabili k večerji in tedaj me je prišla pozdravit sestra, ki je čez dan ni bilo videti, kajti je v državni bolnici prva bolničarka; zelo živahna, podjetna, kakih 45 let stara sestra, ena najmlajših na tej postojanki. Od nje sem zvedel, da so tu ljudje na splošno zelo vljudni in simpatični ter do duhovnih oseb zelo
S. Elizabeta Pogorelc, oblatinja
prijazni, tudi katoliškega duhovnika ali redovnico na cesti naprej pozdravljajo ne le otroci, ampak tudi mnogi starejši. Večinoma so udje reformirane, kalvinistične cerkve, versko in moralno zelo zahtevni. Tudi jaz sem opazil na primer v Springbooku mnogo cerkva, za katere so mi povedali, da so kalvinske. A s katoličani so tu kalvinci v dokaj dobrih odnosih, zlasti po koncilu. Katoličanov je v Springbooku kakih 2.000 ter ima župnik dovoli dela, saj so raztreseni po sedmih podružnicah. S takimi pomenki sem zvedel to in ono tudi o verskih razmerah, kljub zelo kratko odmerjenemu času.
Naslednje jutro je že napočil čas odhoda. Za vse sestre sem po latinsko in po starem maševal v njih kapelici. Potem sva pri zajtrku in drugače s s. Pogorelc še kramljala. Ob 9.15 pa naju je s. Bernard odpeljala na letališče. Desno in levo od ceste je bilo vse v cvetju. Ko je v teh krajih malo dežja, vse zacvete. Spomnil sem se na naslov romana: Puščava bo cvetela. Kajti v teh krajih je sicer vse kot puščavsko. Da bi vsaj v srcih ne vladala puščava, zato so tu v Južnoafriški Uniji pred vsem zgrabili za delo sinovi in hčere sv. Frančiška Šaleškega (ki se vsaj po njem imenujejo), med njimi tudi naše štiri oblatinje, katerih dve sem že obiskal po davnih letih dopisovanja, drugi dve bom pa še, ko me letalo sedaj odpelje na skrajni konec Južne Afrike.
(Sledi.)
BARAGO NA OLTAR!
ŠE O POKOJNEM BARAGOSLOVCU Inž. JOŠEFU GREGORIČU
(Iz ..Ameriške domovine", aprila 1984)
V Domu Poljskih sester v Lemontu je 29. februarja 1984 umrl Barago-siovec Joseph Gregorich v visoki starosti 94 let. Težko bolnega so ga prepeljali prav eno leto pred smrtjo v imenovani Dom, kjer je našel najboljšo oskrbo. Pogreb je bil v Lemontu na pokopališče sv. Cirila in Metoda. Po lastni njegovi želji je bil pogreb samo družinski, vsled katere ga niso prepeljali v Chicago k Sv. Štefanu, v katerega fari je živel zadnjih 10 let.
Bil je mož, ki je vse svoje življenje daroval Frideriku Baragu. Vzljubil je tega slovenskega velikega škofa in se trudil, da bi čimprej dosegel čast oltarja. Frančiškan p. Hugo Bren je prišel k njemu 1. 1932 in ga je prosil za prestavo nekega pisma. Oba sta šla v Notre Dame knjižnico in tam je Joseph videl, da je o Baragu že mnogo napisanega. Spoznal je tudi, da bo treba še veliko delati, da pride Baraga in njegovo delo na dan. Istega leta 1932 je Joseph Gregorich spisal knjigo The Apostole of the Chippewas, ki jo je posvetil svojemu očetu Antonu in materi Katarini (Šimec), od katerih dveh je prvikrat slišal ime Baraga.
Joseph je bil rojen v Chicagu 12. septembra 1889 v mnogoštevilni družini Gregorichevih iz Ambrusa na Dolenjskem. Doma so govorili slovensko, med šolanjem se je naučil poleg angleščine še nemško in češko. Zgodaj je moral poiskati delo, se izobraževal na večernih šolah in dosegel naslov inženirja.
Delo za Baragovo beatifikacijo se ie začelo med Slovenci. Msgr. Anton Režek je skupno z Antonom Grdina (Cleveland) in Josephom Gregorichem šel v Marquette in izročil tedanjemu škofu Paulu Nussbaumu prošnjo, naj se prične delo za beatifikacijo škofa Baraga. Tega prvega škofa v Mar-quettu so tedaj dobro poznali Indijanci, ne pa meščani mesta Marquetta. Imeli so Baraga Steet, Baraga School, Baraga Country...
Ko sta leta 1954 prišla Joseph in njegova žena Mary v Marquette, niso
ljudje vedeli, kdo je ta škof Baraga (umrl je 1868) in zakaj sta poizvedovala o njem.
Slovenci pa na škofa Baraga, misijonarja Indijancev, niso pozabili. Ustanovili so Baragovo zvezo (Baraga Association) in sicer najprej v Chicagu v dvorani pod cerkvijo sv. Štefana dne 29. decembra 1930 iin sicer s ciljem, da ta Zveza poveže vse Slovence v Ameriki in naj ti ponesejo Baragovo ime med svet. Znano je, da se je ustanovnega sestanka Baragove zveze udeležil med drugimi takrat mladi Viktor Mladič, ki je lansko lete (1983) kot predsednik Baragove zveze v Chicagu nenadoma preminul.
Prvi predsednik splošne Baragove zveze je bil Anton Grdina iz Clevelanda. Ta je 1. 1931 potoval v Ljubljano in je na božji poti na Brezjah kot Predsednik Baragove zveze v Ameriki izročil ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri Jegliču prošnjo, naj ljubljanska škofija začne proces za Baragovo beatifikacijo. Škofiji v Marquettu in v Ljubljani sta se zedinili in imenovali postulatorja v Baragovi zadevi p. Ethelberga Harrington, frančiškana iz Calumeta, Mich. In 1. 1932 so sestavili in natisnili posebno molitev za uslišan je proglasitve škofa Baraga k svetnikom.
Sedež Baragove zveze je bil prenesen v Lemont in 1. 1942 v Marquette, kjer je Rev. Francis Scherringer postal predsednik BZ in za njim msgr. •Joseph Zryd. Leta 1946 je začel izhajati Baraga Bulletin.
Toda v Marquettu se je vsa stvar zavlekla. Škof Noa je bil dober in zavzet za Baragovo stvar, vendar ni bilo pravega navdušenja in sodelovanja. Ko je škof Noa postavil našega Josepha Gregoricha (1952) v zgodovinsko komisijo, je ta šel v Evropo preslikat arhive in sicer v Rim, Pariz, Lqon, Munich, na Dunaj in v Ljubljano.
Našel je pisma, ki jih je misijonar Baraga pisal raznim misijonskim ustanovam, katere je prosil za pomoč. Gregorich je spoznal, da bo prestava teh pisem terjala, mnogo časa. Pustil je svojo službo v Chicagu, prodal je syojo hišo, ženo Mary pa vprašal, če hoče z njim sodelovati za delo pri Baragovi zadevi. Potrdila mu je.
Zaupala sta v Baragovo pomoč in se preselila v Marquette.
V tem mestu sta potem živela štiri leta (1954-1958). Za Josepha je bilo tam dovolj dela in prav tako za njegovo ženo, vendar nista našla dovolj voljnih sodelavcev. Prišel je tja iz Slovenije prof. Franc Jaklič, ki je rno-val, žal, bridko občutiti nerazumevanje in duhovno samoto za Baraga.
Po prihodu nazaj v Chicago ni Joseph Gregorich odnehal delati za Ba-raga. On je ostal pri prevajalskem delu ogromne Baragove korespondence v mnogih jezikih, ona, žena Mary pa njegova zvesta pomočnica. V zadnjem desetletju sta prišla živet v faro sv. Štefana prav blizu cerkve. Delo za Ba-*'aga se je prav v tej fari zelo razmahnilo. Število članov Zveze raste iz leta v leto; prirejajo se vsakoletna Baragova kosila meseca januarja; v cerkvi, dvorani, v šoli se vrste predavanja o Baragovem življenju in delu; Izrazit Baragov dan v Ameriki se je v zadnjih letih praznoval v mestih: Marquette, Cleveland, Joliet, Milvvaukee, Manistique. Joseph Gregorich in Jijegova žena sta se teh dnevov že v visoki starosti udeleževala, jih celo organizirala in bila vedno središče pozornosti. Slovenci smo jima, zlasti njemu, Pokazali svojo hvaležnost.
Kot baragoslovcu mu bomo ohranili blag spomin!
p. Kalist Langerholz
MISIJONSKI OPAZOVALEC
. - ,  ‘   -
Sam misijonar or. Alojzij Snoj nas je opozoril, da smo v seznamu razdelitve sklada KM za vse slovenske misijonarje izpustili navedbo 400 dolarjev, ki jih je on prejel: prinesel mu jih je osebno obiskovalec v letu 1983 prav tja v Lubumbashi v Zairu, kjer on živi in deluje. Prav lepa hvala misijonarju za opozorilo!
Obiskovalec je tedaj prišel k dr. Snoju po zaslugi dveh slovenskih misijonarjev Mihe Drevenška in Ernesta Benka, ki delujeta kot minorita v Zambiji čisto blizu Lubumbashija v Zairu (kakih 200 km stran) in sta obiskovalca odpeljala k dr. Snoju, pa sta ga še sama obiskala. Zdaj sta pa oba ta dva minorita odšla na dopust v domovino in sta se nam mimogrede oglasila iz. Avstrije.
V ZDA sta dva misijonska gorečnika, naša sodelavca, obhajala pred meseci zlato poroko. To sta srečna zakonca Anton in Ana Gaber. Prvi je blagajnik MZA v Chicagu in poleg vsega drugega rad razveseli misijonarje z jaslicami in raznimi liturgičnimi in drugimi predmeti, ki jim jih pošilja; gospa je pa poverjenica »Katoliških misijonov" za tiste kraje in požrtvovalna sodelavka pri MZA. Vabimo vse misijonarje in misijonske delavce po zaledju, da pomolijo za slavljenca, s prošnjo, da jima Bog poplača njuno misijonsko ljubezen s še dolgim, srečnim življenjem.
Slovenci v Trstu in Gorici so tradicionalno zavzeti za pomoč slovenskim misijonarjem in sploh za slovensko misijonsko delo. Med drugim je tam skoraj 200 naročnikov »Katoliških misijonov", ki naročnino zelo zvesto plačujejo, pač pred vsem po zaslugi odličnih poverjenic, ki zberejo poleg naročnine še darove za slovenske misijonarje in tiskovni sklad KM. Zelo nam je težko, ker pošta le kasno in slabo dostavlja naš list, za katerega z veseljem žrtvujejo, če bi mogli naročniki plačati še 50 % več za letalsko pošiljanje, bi jim list prihajal veliko hitreje in bolj gotovo. Žal radi malega števila naročnikov ne moremo naročnine znižati, a znatno smo letos znižali letalsko pošiljanje, za polovico, prav zato, da bi si mogli vsaj nekateri naročniki privoščiti hitrejše prejemanje lista. Prosimo vse naše naročnike, da nam v vsakem primeru ostanejo zvesti in tako sodelujejo z misijonskim poslanstvom slovenskega naroda.
Prav lepa hvala tedniku “Svobodna Slovenija”, ki izhaja v Buenos Airesu, ker se je spomnil (iO-letnice »Katoliških misijonov". Zelo toplo pisani podlistek z dne 7. junija 1984 pa vabi k nekaterim popravkom. Prvič, jubilej je bil že lansko leto. Mons. Jožef Kerec je deloval na jugu Kitajske, ne na otoku Taivvanu, in bil je apostolski administrator škofije, ne le generalni vikar. Prevode Baragovih pisem, izdane v Sloveniji, ni napravil pokojni ba-ragoslovec inž. Jožef Gregorič, ki je pred meseci umrl v ZDA, ampak duhovnik ljubljanske škofije Jože Gregorič. KM so v Argentini začeli izhajati samostojno, šele potem so se izdajali kot del Duhovnega življenja skozi dve
Ifcti. Itd. Lepo pa poročevalec dr. Tine Debeljak označi list in njegovo po-slalnstvo: ..Katoliški misijoni" so izredno živahna verska revija med nami, živa vez med našimi misijonarji na terenu tako v Aziji kot v Afriki." K podatku v KM, da bo misijonarka s. Ksaverija Pirc obhajala 60-letnico delovanja v misijonih in 90-letnico življenja, poročevalec pripominja: „Čestitam ji tudi jaz v svojem imenu, kajti ob njenem odhodu iz škofjeloškega samostana v misijone sem gledal njeno slovo komaj en meter daleč od nje... Lepo mladostno doživetje, ki se mi ob njenem jubileju z veseljem in živo povrača v spomin."
V	Sporočilih slovenskih škofij" z dne 30. avgusta in 27. septembra 1983 smo brali:
»Misijonski študijski dan v Ljubljani in Mariboru. — Misijonski študijski dan bo v Ljubljani v sredo, 14. septembra, v mali dvorani na teološki fakulteti. Začetek je ob 9. uri, sklep ob 12.30. Tema dneva: Naše poslanstvo, služba v ekonomiji odrešenja. Tematiko bodo osvetlili: Predavanje Andreja Dirša: duhovna podoba svetniškega škofa P>araga s teološkega, pastoralnega in duhovnega vidika. — Misijonsko občestvo mladih bo spregovorilo o delu za misijone v zaledju. — Ponovitev študijskega dneva bo 13. septembra na oddelku teološke fakultete v Mariboru. - Medškofijski misijonski svet vabi na študijski dan vse duhovnike, redovnike in redovnice, zlasti dekanijske animatorje za misijone, pa tudi vernike, člane ZTJS, ki se zanimajo za misijone."
Misijonska srečanja v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. — Zaradi prelepe kapele sv. Frančiška Ksaverija postaja cerkev sv. Jakoba v Ljubljani bolj in bolj »cerkev za misijone". V letošnjem oktobru bosta v tej cerkvi dve misijonski srečanji:
V	soboto 1. oktobra, na god sv. Terezije Deteta Jezusa, druge zavetnice misijonov, bo ob 18.30 posebna misijonska maša in ura molitve za misijone. Do takrat bo že natisnjena nova molitvena ura za misijone v posebni knjižici, ki naj bi se v isti namen uporabljala tudi drugod, posebno še ob bližajoči se misijonski nedelji.
Na misijonsko nedeljo, 23. oktobra, bo ob 17. uri posebna misijonska prireditev za Ljubljano. Po sveti maši bo imel misijonsko predavanje misijonar Janez Puhan CM z Madagaskarja. Ljubljanske župnike prosimo, da posebej povabite vernike k tej misijonski prireditvi, ki je že postala tradicionalna."
Zelo razveseljivo, da se kljub vsem oviram za versko življenje in delovanje vernikov doma misijonska misel načrtno goji.
Visok obisk smo doživeli v Baragovem misijonišču. Generalni predstojnik lazaristov, 21. naslednik sv. Vincencija, je na obiskovanju argentinske province družbe sv. Vincencija Pavelskega prišel za skoraj en dan tudi obiskat postojanko slovenske province iste družbe, naše Baragovo misijonišče v Slovenski vasi v Lanusu pri Buenos Airesu. Živo se je zanimal za naše misijonsko delo in za »Katoliške misijone", posebno pa še za Misijonski 2avod, iz katerega je izšlo že lepo število slovenskih članov družbe. Zvečer °b 19 je bilo v cerkvi Marije Kraljice maševanje s homilijo visokega gosta, katero je zaključil z slovenskim pozdravom, ker je bila služba božja zaradi navzočih domačinov sicer v španščini.
NASI MISIJONARJI PIŠEJO
AZIJA
TAIVVAN
Od tu se nam je oglasil s kartico matyknolec FRANCI REBOL, ki nas vse pozdravlja, se zahvaljuje za pomoč, ki smo mu jo poslali, in pravi, da tam misijonar!jo pred vsem kot Kristusove priče in da je v velikem Gospodovem vinogradu pač tako: na nekateri hkrajih lepo raste, drugje je pa treba veliko predhodnega dela.
Misijonski zdravnik dr. JANEZ JANEŽ se je zadnje čase večkrat oglasil, a pred vsem sporočil žalostno vest o smrti dveh sodelavcev v Lo-tungu.
„Na kirurgiji sem imel dva italijanska brata kamilijanca v pomoč, vsak je bil odgovoren za eno nadstropje. Pisal sem Vam, kako je eden od obeh februarja na hitro umrl. Točno mesec kasneje je nenadoma zbolel drugi brat, ki mi je tu pomagal 32 let. Nujno sem ga moral v trebuhu operirati. Imel je zamašeno črevo, vzrok je bil pa rak, ki se je že na široko razpasel. Napravil sem, kar sem mogel, a raka ni bilo mogoče odpraviti; je še živ, a kmalu bo tudi pri njem smrt potrkala na vi ata. Tako bom izgubil dva pomočnika in sem sedaj sam s Kitajci. Še jaz moram oditi in potem bo konec »stare garde". . . Zaenkrat pa sem še pri zdravju in vedno enako delam, po izgubi dveh dobrih pomočnikov je seveda sitnosti in odgovornosti še več."
Pismo z dne 3. junija pa že pove o smrti še drugega brata:
,,!!). maja je brat Caon umrl. Ta je skrbel tudi za Andreja Majcena.
ko je bil pri nas operiran. Oba brata, ki sta umrla, sta bila mlajša od mene. Sedanji čas ne daje več takih bolničarjev: neprestano nesebično delo za bolnike. Oba sta imela lep pogreb. Brat Caon je bil še bolj znan in priljubljen, imel je na skrbi najtežje bolnike in skrbel je tudi za vse bolne misijonarje. Na njegov pogreb je prišel papeški nuncij, trije škofje in nad 50 misijonarjev z vsega otoka. Takole sem ostal sam. . . Moje delo gre naprej. Ko sem se vrnil s pogreba, sem moral takoj v operacijsko sobo za nujne slučaje, ki so med pogrebom prišli v bolnico, naslednje jutro pa spet k jutranjemu pregledu bolnikov — brez spremstva dveh dobrih, požrtvovalnih bratov. Odnesla sta s seboj 32 letno zgodovino Marijine bolnice v Lotungu. .. “
HONG KONG
Od tu imamo pismo STANKOTA PAVLINA z dne 5. aprila. Tole kratko piše:
»Zvedel sem, da bo s. Anica Miklavčič praznovala zlati jubilej redovnega in misijonskega življenja. Zato sem jo šel obiskat in sva lepo pokramljala. Hotel sem jo intervju-vati in ji zastavil nekaj vprašanj. Ona mi je vse lepo razložila, pa sem jo prosil, naj mi vse to tudi napiše, in bom jaz potem poslal uredniku KM za naše misijonske prijatelje."
Gospod misijonar, ki nam ta intervju s s. Miklavčič pošilja, še prosi, da bi ga objavili v majski številki, blizu časa 50 letnice. A članek smo prejeli prepozno, zato bomo razgovor objavili za misijonarkino 70-letnico v septembru letos.
Obmorski kraj v bližini Lotunga, kjer deluje naš dr. Janez Janež, ki ga vidimo spodaj med operacijo; verjetno je moški sodelavec eden od njegovih dveh pokojnih pomočnikov, kamilijanski brat.
Z več pismi se nam je oglasila tudi sama s. ANICA MIKLAVČIČ. Nekaj teh pisemc je bilo vloženih v male paketiče stvari za našo misijonsko tombolo, ki smo vse v redu prejeli. Pisma so vsa iz meseca maja in začetka julija, in sicer iz Hong Konga, kjer tudi ona deluje. Iz njih povemo vsem bralcem tele vesti:
„Letos praznujemo sestre kanosi-janke 125 letnico, odkar so prišle prve sestre v Hong Kong in začele z misijonskim delom v prvi šoli, zdaj jih je tu že 20 in več, ki jih vodijo naše sestre. Zato nas vsi tu dobro poznajo kot „Canossa School". Od tu smo se potem spravile tudi na Kitajsko in potem po celem svetu.
Na dan 28. maja sem obnovila svoje obljube v goreči molitvi in tihoti pred Jezusom, srečna, da sem že toliko let misijonarka. Istočasno sem obnovila svojo gorečo željo, da se cdpro vrata meni tako drage Kitajske, kamor bi še enkrat rada šla pred smrtjo na delo. ..
Meseca avgusta se bom preselila, kajti to šolo tu bodo podrli, ker je jako stara, in sezidali novo, lepo, na drugem kraju. Nisem Vam preje tega povedala zato, ker dozdaj nisem vedela, kje prav za prav bom delovala jaz. Meni je itak vseeno, saj moje delo obsega ced Hong Kong od vzhoda do zahoda, pač kamor me kličejo. Torej do polovice julija sem ?,e tukaj v Shaukivvan, potem pa ne več. Moj novi naslov je: Caritas Social Centre, 20 Tin Wan Str., Aberdeen, Hong Kong.
TAJSKA
Od tam nam piše s. KSAVERIJA PIRC 20. marca. Za njen življenjski in misijonski jubilej smo ji poslali iz sklada 1984 nekoliko večji dar, in sicer 1.000 dolarjev, za kar se v pismu zahvaljuje:
„Kako ste me presenetili z veliko-
dušnim misijonskim darom! Bog Vam povrni! Vesela sem, da sem Vam olajšala delo za moj nekrolog. (Op. ur. Misijonarki smo se bili zahvalili, ker nam je napisala o svojem življenju do odhoda v misijone, češ da bomo imeli kaj za tedaj, ko ona umrje; mi smo ji pisali, da bomo to porabili že za njenega življenja, ob devetdesetletnici, in ta njen zapis ste že mogli brati v prvem delu lista!) Ker želite fotografske posnetke, Vam takoj pošiljam kar tri. Prva slika je ..fotografsko posrečena", a stara že nekaj let. Druga je ista kot jo imam v potnem listu. Tretja pa je stara le teden dni. Učenec klavirja je prišel s svojim Kodakom in prosil, če sme posneti. Ker je moja klavirska soba tudi moj atelje in ravno te dni hvalim Boga s čopičem za krasoto cvetja, s katerim obsipa Tajsko, Vam sličica kaže, kaj delam pri svojih 90 letih. (Glej slika na nasled. strani!)
Zadnji dnevi svetega leta brzijo v večnost. .. Ali smo se spreobrnili... ?	7. aprila gremo uršulinke
Bangkoka v Čijengmai k letnim duhovnim vajam za 8 dni. Zadnji poizkus..."
Tudi s. FRANČIŠKA NOVAK nam je 5. aprila pisala iz. Čiengmaja, kamor je iz Bangkoka spremila drugo sosestro. Zahvaljuje se za denar, ki smo ji ga poslali zanjo in za o. Mirka Tružnjaka, potem pa poroča:
„Včeraj sem prišla s sosestro, ki je rojena tu v Chiengmaju, nazaj na sever, ona, da obišče svojo mamo in sestre, jaz pa nekaj znancev in prijateljev, zlasti ubogih in pohabljenih, potem pa za duhovne vaje, s kate. rimi začnemo 7. aprila. Tu v Regina Coeli jih bo vodil še mlad italijanski misijonar iz milanske PIME družbe. Nekatere bomo šle pa na goro Suthep v našo ..poletno hišo". Tam nam bo vodil duhovne vaje ameriški jezuit. Potem bo provincijalna konferenca za
vse tu v Regina Coeli, nakar se na Veliko sredo vrnem ponoči v Bangkok in zjutraj sodelujem pri začetku ti 'dnevnih duhovnih vaj v pripravo 11 a krst in prvo sv. obhajilo, ki bo na velikonočno vigilijo v farni cerkvi Kalvariji. To bo moja prva Velika n°č tam. Na veliki petek bodo izpostavili „čudežni križ", ki je priplaval po reki in se ustavil na Kalva '*ji in ima župnija, ki je sicer posvečena Roženvenski Materi božji, od t<>d ime. Križ hranijo v cerkveni kripti in ga vzamejo ven samo enkrat na loto, na Veliki petek.
Sveti oče bo prišel k nam v dneh 10. in 11. maja. Dvakrat bo maševal, enkrat na športnem stadionu, drugič v kapeli velikega semenišča, ki je lepa moderna cerkev, kakih ?0 km južno od Bangkoka; tam bo posvetil 24 dijakonov. Duhovniki in redovnice se bomo srečali s svetim očetom v stolnici Marije Vnebovzete ali okrog r,je, ker bo cerkev mnogo premajhna."
Misijonarka nam je dne 23. maja svet pisala, to pot iz Bangkoka, in vam poslala članek o jubileju s. Ksa-verije, ki ga spredaj objavljam.), in Pa poročilo o prihodu svetega očeta v Bangkok. Nato pristavi:
»Čas „beži“. Počitnice so šle nvmo kot blisk. Za pet dni me je naša mlada tajska prednica poslala v Hua klin na morje, dasi bi šla zelo rada z Marijino legijo taborit v Pek Fhong na revni severo-vzhod. Bilo je 1. maju, ko je prišel na obalo popoldne kralj Phumidol in sem ga od blizu videla. Na večer je prišla pa še kraljica Sirikit in se je z menoj kakih 5 minut zelo ljubeznivo pogovarjala. 2a njo je sedela prestolonaslednikova soproga, tudi naša bivša učenka, prin-cezinja Somsavvali s svojo ljubeznivo Punčko. Kraljeva družina nas ima, uršulinke, rada."
Tik pred zaključkom te številke »Katoliških misijonov", smo prejeli
Jubilanka s. Ksaverija Pirc v svoji klavirski sobi, kjer tudi slika.
še eno pismo s. Ksaverije Pirc, ki ga je pisala nekaj dni po obisku svetega očeta v deželi Ta j, katerega nam opisuje. Pismo je po pomoti pošte romalo preko republike El Salvador; njeno poročilo objavimo v prihodnji številki.
V začetku aprila nam je napisal lepo pismo slovenski (a francosko govoreči) misijonar MIRKO TRUŽ-NJAK iz dežele Taj.
»Pred kratkim sem se srečal s sestro Frančiško Novak. Ponovno je bila vaš sel in vaša srednica, ko mi je posredovala novice o Vas in mi izročila vaš lepi dar za našo misijonsko postojanko. Pred nedavnim sem dobil 500 U?S, tokrat pa 396,81 U$S. še enkrat se vam torej iz vsega srca zahvaljujem, kakor tudi vsem številnim slovenskim dobrotnikom.
Vsakikrat me prijetno preseneča radodarnost in vztrajnost darovalcev. Gospoda prosim, naj jih blagoslovi in jim poplača.
Po mojem zadnjem pismu se je zgodilo marsikaj. Bil sem na dopustu v Franciji. Oktobra sem se vrnil kot provincijal s težavno nalogo: iskanje poklicev za našo kongregacijo na Tajskem. To je nekaj čisto nc-vega.
Skozi 40 let na Kitajskem, potem 35 let na Tajskem smo napeli vse sile, da bi ustanovili krajevno Cerkev, ne da bi mislili na ustanovitev kakšne postojanke, ki bi pripadala naši kongregaciji.
S Kitajske so nas izgnali komunisti. Bili smo na tem, da izginemo na Tajskem zaradi pomanjkanja mladih misijonarjev', zaradi staranja in smrti. Naše število se je zmanjšalo od 25 do 14 in naša srednja starost je 55 let. Naša tolažba je bila v zavesti, da smo delno dosegli namen, ki smo si ga zastavili. Danes je en škof tajskega rodu, dva duhovnika in 45 bogoslovcev in semeniščnikov. Število kristjanov je od manj kot tisoč poraslo na 20.000. Nekateri od nas smo mislili, da je prišla ura, ko se bodo delavci — ostareli in utrujeni — lahko umaknili, z mirno zavestjo, da so opravili dobro delo.
Toda božje misli niso naše misli. Tu vse se je spremenilo z navodilom, ki je prišlo od višjih predstojnikov: „Morate poskrbeti za poklice na Tajskem." To, kar je bilo videti večerna zarja, se je spremenilo v svetlobo novega jutra.
Z zaupanjem in v duhu pokorščine smo šli na delo. Sedai imamo že 9 fantov, ki so pripravljeni postati prvi člani kongregacije Presv. Srca iz Betharrama. Njihovo število se bo po mojem prepričanju še pomnožilo, ko se bo to zvedelo v drugih pokrajinah Tajske.
Trdno zaupamo v božjo Previdnost in v pomoč naših dobrotnikov, kajti, kot sem omenil, nimamo doslej nobene lastne postojanke in nobenega vira dohodkov. Toda treba bo poskrbeti za bogoslovce, kupiti zemljišče in zgraditi semenišče. Seveda pričakujemo pomoči cd naše kongregacije (ki ni bogata), od Rima, toda predvsem od naših dobrotnikov kot vi in naši slovenski prijatelji.
Ko sem bil odgovoren za misijon-..sko ozemlje, sem večino denarja porabil za potrebe misijona, in preden sem odšel iz Maesarienga, sem pustil tam 2.000U$S za gradnjo kapele. Odslej vas prosim, da mi dovolite uporabljati denar, ki ga bom prejel, predvsem za vzdrževanje betharra-mitskih bogoslovcev, se pravi za globljo zasaditev Cerkve prek redovniškega življenja. Kot nam priporoča naš nuncij msgr. Renato Martino, moramo vzgajati naše mlade bogoslovce v misijonskem duhu, ki žal nekoliko primanjkanje sedanjemu tajskemu kleru.
Priporočam, da pomolite za prihodnost te ustanove, ki temelji na zaupanju v božjo previdnost in v krščansko radodarnost. Skušajte, prosim, zbuditi zanimanje zanjo pri dobrotnikih. Našo veliko hvaležnost bomo izrazili z gorečimi molitvami in s sveto daritvijo za naše dobrotnike. Vsak mesec opravimo vsaj eno mašo zanje. Prepričan sem, da bo Bog, ki pozna srca, blagoslovil vse, ki nam pomagajo."
INDIJA
Iz Kalkute nam je misijonar o. JOŽE CUKALE S.J. poslal članek, ki ga objavljamo spredaj, kasneje, 12. junija pa še kratko vest o nesreči, ki je tamkajšnje ljudi zadela:
„Smo poplavljeni, škoda je velika. A pridno čofotamo po vodi. Mnogo
Misijonar Tružnjak in bivši francoski škof, zdaj navaden misijonar, s tremi malimi semeniščniki iz gorskih rodov na Tajskem.
koč in kočic je voda odnesla, zato je dela veliko. Danes je tudi zadnji dan devetdnevnice k sv. Antonu, ki je pa-tron naše cerkve in nam pridno stoji °b strani. V tem času smo prejeli obilo duhovnih in drugih dobrot cd Padovanca."
Salezijanski brat LUDVIK ZABRET nam je pa dvakrat pisal iz Nasika. Zahvaljuje se za naš dar, ki k a je prejel preko br. Kešpreta. Potem pa pove:
»Tukaj zidamo novo poslopje za novici jat, kajti v sedanje novicijat-sko poslopje se bodo naselili tisti, ki študirajo filozofijo. Ta naš filozofski inštitut bo pridružen univerzi Ur-baniani v Rimu.
Jaz se pa trudim, da čim več povrtnine pridelamo in mleka; zdaj imamo tudi obilo namiznega grozdja.
Novinci se kar dobro držijo, upaj-
mo, da bodo vztrajali, 22 jih bo delalo zaobljube 24. maja, novih pa pričakujemo tudi čez 20. Filozofski š*u-dentat bo pa začel delovati meseca junija. Tako bo tu veliko več ljudi in bo zame tudi več odgovornosti in dela. Namakalne naprave so v veliko pomoč. V teh zimskih mesecih smo veliko pridelali, ker je ponoči lepo hladno. Tudi tri leta stara trta, ki sem jo zasadil, je dala veliko grozdja. Najvažnejši pridelek je pa mleko.
Sestra TEREZIJA MEDVEŠČEK, Hči Marije Pomočnice, ki deluje blizu Kalkute, se nam je tudi oglasila koncem maja. Tudi ona se zahvaljuje zn pomoč vsem dobrotnikom z besedami :
»Naj božja Previdnost vsem bogato poplača, kar so si pritrgali, da sem tudi jaz. prejela lep dar! če Bog da, bom potovala v Shillong na duhovne
vaje, ki bodo od prvega do osmega aprila. Tedaj bom še bolj molila za r.aše dobrotnike. Upam se tam srečati tudi s misijonarjem Bernikom, da bova malo' po slovensko poklepetala. On mi je pisal, da namerava iti v Slovenijo junija ali julija meseca. Če se ne motim, gre tja praznovat zlati jubilej svojega poklica."
Kristusova sestra MARIJA SREš nam je pisala iz Nana Kantharije začetkom aprila in pravi:
„Jaz imam zdaj nekaj počitnic, kajti dekleta so šle vsaka na svoj dom za nekaj tednov. Ta čas obiskujem neki tečaj iz psihologije, da se malo bolj pripravim na drugo leto dela med mladimi, pa tudi na Veliko noč, saj mora imeti človek nekaj časa tudi zase, za svojo notranjost."
Jezuitski brat LEOPOLD VIDMAR nam je pa poslal svoj novi naslov, ker je spremenil kraj svojega delovanja, pa tudi način. Pisal nam je 10. maja tole:
„Srčna hvala za vse, kar delate za nas! Prosim, da se zahvalite dobrotnikom za darila, posebno onim, ki so prispevali za onega fanta, ki je šel v bogoslovje.
Žal Vam moram javiti, da ta fant ne more naprej študirati. Skončal je dve leti filozofije, a mu odsvetujejo, da bi nadaljeval. Ti ljudje zelo težko študirajo. Bo pa gotovo vsaj dober katehist v veliko pomoč duhovnikom. Tudi nadškof se vsem dobrotnikom zahvaljuje, a zanj ni treba več pošiljati pomoči.
Mene je zadnja dva tedna zdelo-
Brat Leopold Vidmar S.J. in o. Jože Cukale S.J. pred misijonsko postajo in cerkvijo sv. Antona v Keorapukurju, Bengalija.
Sestra Konradlna Resnik deli bombajskim otrokom božične darove.
vala malarija, no, zdaj sem spet nn nogah. Sem pa v Kalkuti in skrbim za fante.. ki se pripravljajo za vstop v našo družbo."
Iz Bombaya se nam je oglasila s Pismom v začetku aprila s. KONKAVNA RESNIK:
,,Meni gre po navadi. Z delom me ne preoblože, zato imam več časa za ntolitev. Od doma so mi sporočili, da je umrl mož moje sestre, bil je zelo dober in veren, priporočam Vam ga v molitev.
Prilagam Vam fotografije od božičnega obdarovanja sirot. Tokrat jih J® bilo čez 300, katoličani, hindujci lfi muslimani. Bombay ima veliko revežev."
AFRIKA
BURUNDI
Od tu sta nam v prvi polovici mar-ca pisala oba salezijanca, ki delujeta
na misijonu Rukago, pred vsem AVGUST HORVAT, ki pravi:
„Danes sem se pa prisilil, da Ti spet kaj napišem. Veš, dela je zdaj precej, ker smo spet sredi priprav za Veliko noč. Vsak dan se vrste duhovne obnove po skupinah, kot si tudi Ti bil pri eni. Tako se krepi vera v teh ljudeh. Prihajajo pa v velikem številu. Večkrat se mi zdi, kot da sami nekaj čutijo, da oblast ne dela vse prav. Pogosto so ljudje pravi barometer. Ko se začenjajo razne težave in stiske, ljudje prihajajo še bolj iskat pomoči k Bogu. Veliko je tudi spovedovanja. Oblast pa res kar čudno i'avna, enkrat govori tako, drugič drugače. Na jugu države so celo prepovedali takele duhovne obnove, v neki provinci celo mašo med tednom, češ da morajo ljudje zjutraj na delo, ne pa posedat po cerkvah. Te dni bom dal moj potni list, da mi podaljšajo
vizo. Bomo videli, kaj bodo ukrenili. Če bom moral oditi, bom šel pa kam drugam, saj Afrika je velika.
Sestra Bogdana odide 23. marca od tu. še ne vem, če bo dobila vizo za ponoven vstop v deželo. Včasih gre to kar na hitro in v redu, včasih se pa vleče...
Zdaj se Ti pa moram zahvaliti za dvoje pisem in za denar, ki je bil v enem od njiju. Jože je že vse čeke lahko vnovčil, brez težav. Vi, dobrotniki, ste božja Previdnost. Kako zna Bog vse lepo voditi, da pride pomoč, ko smo najbolj potrebni, zdaj od ene, zdaj od druge strani. Mi pa drugega ne moremo kct reči Bog plačaj in obenem moliti za vse te naše velikodušne dobrotnike! Kot sem Ti že v zadnjem pismu omenil, Jože Mlinarič gradi novo cerkev na eni od podružnic. Je že pod streho, le v noti anjosti se še dopolnjuje. V nedeljo je že bila prva maša v njej. Poleti jo bomo verjetno slovesno posvetili. Ljudje so silno navdušeni. Ko bom imel kako sliko, Ti jo pošljem.11
Pismu g. Horvata je tudi JOŽE MLINARIČ pripisal svoje:
„še jaz svoj lonček pristavim, ko je ravno kuha nared. Oba z Gustijem sva bila Vašega izrednega daru, novic in pozdravov vesela. Pravite, da ste se poslovili od Afrike. Kdo ve... človek obrača, Bog pa obrne. Izredno vesel bi bil, če bi se mogla srečati tu na misijonu med bananovci, v novih vasicah, v zamorskem živžavu ne le v Grazu, kjer sva s e srečala pred leti. Kot je že Horvat napisal: dobra dva meseca in cerkev na podružnici je od nog do glave nared. Hvala Bogu in Vam...!“
Avgust Horvat je omenjal, da se s. BOGDANA KAVČIČ od tam poslavlja, pa je bil v skrbeh, če ji bodo podaljšali dovoljenje za vrnitev v deželo. Očividno so ji ga podaljšali, kaj-
ti sestra je zdaj menda že spet nazaj v Burundiju, kamor se je vrnila z dragocenim spremstvom, novo misijonarko s. Anko Burger. .. Ko je bila v domovini, nam je od tam pisala in naj kar tu zdaj objavimo njen° vrstice, pisane koncem aprila v Ljubljani:
„Jaz. se že skoraj cel mesec potepam po Jugoslaviji. Ravno sedaj zjutraj sem prišla z naših hribov gor nad Žirmi. Včeraj je še prav pošteno zumedlo, tako da tudi mene na te pomladne dni zazebe do kosti tu doma. Vsaj malo občutim, kaj morajo pretrpeti „ubogi“ tu v Evropi, ko ni toplote od zunaj niti včasih toplote od srca. Drugi spet imajo pa toliko vrst strojev v hiši, da se pač ne bi mogla vživeti v vse to moderno, ako bi morala spet tu živeti.
Srečaš pa tudi tu in povsod dobre ljudi, ki žive lepo krščansko življenje in so pripravljeni na velike žrtve za dobro bližnjega, med tem ko drugi životarijo le v skrbi za lastni žep. Sre ■ čna sem, da sem se srečala z mnogimi sestrami in tistimi, ki mi v življenju mnogo pomenijo in so mi pomagali do sv. poklica. Tem nikoli ne bom mogla izraziti hvaležnosti za to. Žal mi je in ne vem, kje je vzrok, da danes mnogo mladih deklet več ne odkrije lepote Bogu in bližnjemu posvečenega življenja. Opazila sem, kako težko jim je zapustiti službo in lepo stanovanje, ki ga ima že vsaka. Ne vem, ali je res vse to bogastvo, ki umori božji klic v srcih, ali pa Bog vodi vsako redovno Družbo do nekega prečiščenja...
Kakor sem vesela, da sem doma, pa tudi z veseljem čakam dneva, da odpotujem nazaj. Moj dom je sedaj tam, kar je domačim kar težko razumeti in ne verjamejo, da mi tam ni dolgčas, kar seveda ne pomeni, da mi dom ni več drag.
Nova slovenska misijonarka za Burundi, usmiljena sestra Anka Burger, ki je s s. Kavčič odpotovala v Afriko pred
Spodaj: Burundija" pri gradnji nove cerkve na eni podružnic misijona Rukago, kjer delujeta salizijanca Jože Mlinarič in Avgust Horvat
Ta mesec maj bom še tu okrog hodila, junija grem v Beograd, 19. VI. v Pariz, 25. junija pa v Burundi nazaj. Mogoče bo šla takrat z menoj s. Anka Burger, ki je določena za isto deželo."
TANZANIJA
Od tu nam je pisal beneški rojak o. EMIL ČUK v začetku meseca maja. Tole nam sporoča:
„Prejel sem Vaše pismo in v njem ček. Iskrena hvala za to ponovno pomoč! Vaše molitve in darovi in vse druge Vaše žrtve so neizmerna pomoč tej deželi, ki se zdaj nahaja v taki revščini, da ji samo Bog more pomagati iz nje. Zdaj mora na primer delavec žrtvovati plačo dveh mesecev, da more kupiti vrečo koruze, za mlin pa mora plačati še zaslužek treh dni. Zaslužek enega dneva komaj zadostuje, da kupi 4 jajca. Tu se dobe masaji (rod, ki se bavi le z živino), ki žrtvujejo vola ali kravo, da si kupijo vrečo koruzne moke. če je tako z onimi, ki imajo denar ali živali, mislite si, kako je s tistimi reveži in s starimi, ki nimajo ničesar!
Po tem uvodu mi boste dovolili, da Vaš dar 500 kanadskih dolarjev obrnem v pomoč župniji, ki je najbolj preizkušena. To je župnija Pawaga. Župnik Sordella razdeli vsako sredo' zastonj po 18 do 20 kg koruze med vse reveže, ki pridejo prosit pomoči. Z Vašo pošiljko bo mogel lep čas nadaljevati s to pomočjo. Oba se Vam zato najiskreneje zahvaljujeva!"
KENIJA
Brat ŠTEFAN BURJA SDB nam od tam piše koncem maja meseca:
„Radi bi videli, kako je v Mombasi, kjer sem bil v času moje bolezni, kakor sem Vam zadnjič pisal. To mesto oziroma pristanišče je staro, obstoji že od leta 1496 kot portugal-
ska kolonija do leta 1678, ko je padlo muslimanom v roke in je bila pod njihovo vlado 150 let, ko so prišli ina oblast Angleži. Tu znajo vsi ljudje govoriti kisvahili, večina pa jih je Arabcev. Mombasa je drugo mesto v Keniji.
Tam sem ostal 19 dni. Dnevi so bili lepi, vroči z močnim vetrom vsako popoldne. V Siakago sem se vrnil okrepljen. Tamkajšnje podnebje mi je storilo dobro. Se zelo čuti višinska razlika. V Mombasi je višina 0 m., dočim je v Sialcagu 1270 m. In še nekaj drugega je: čez Kenijo teče ekvator in Siakago je čisto blizu te linije, komaj 80 km. Kar je pri vas truda po treh urah hoje, to je v Siakagu že po pol ure. Radi tega sem tudi opustil igranje nogometa, kajti po 20 minutah igranja sem čisto zdelan ... V začetku sem mislil, da se le meni tako godi, a zdaj vidim, da vsi na tem trpe, tudi gospod Dario in drugi sobratje.
Velika noč. Kaj naj Vam povem o praznovanju? Nikdar preje tu ni bilo toliko ljudi pri svetih obredih. Procesijo na Cvetno nedeljo in na Veliki petek smo začenjali s trga in šli proti cerkvi. Ogromno ljudstva se je zbralo in so molili, peli, trpeli vročino sonca in žejo. In v soboto zvečer: Že ob pol osmih, uro pred začetkom obredov je bila cerkev čisto polna. Ljudem smo kazali Zefirellijev film o Jezusovem življenju in trpljenju. Ob četrt na polnoč se je maša končala in ljudje so se vračali veseli na svoje domove; mnogi so prišli daleč od štirih do 17 km...
Ljudje pa sedaj veliko trpe radi lakote in suše. Edino, kar so imeli za prehranjevanje: koruza in fižol, vse je pošlo. In prihodnja žetev se bo, kot kaže, popolnoma spridila, kajti dozdaj še ni bilo dežja, čeprav bi moralo začeti deževati že pred mesecem. Vse reke in potoki so suhi,
tisto malo vodnjakov ni zadosti za ljudi in živino. Vprašujemo se: Kako le morejo ljudje to stisko preži-veti. Kaže, da se ohranjujejo pri življenju čudežno...
Zdaj imamo pri nas že nove sestre, salezijanke. Tri so prišle zaenkrat. A revice nič jezika ne znajo. . . Tudi še ni prišla sestra bolničarka in šivilja, da bi ljudem pomagale in žene učile. Tu je veliko bolnikov, pa jim nihče ne more pomagati.
Ko tole pismo zaključujem, je 27. april. Celo noč je padal zelo močan dež in v nas je vstalo upanje. Ne morete si misliti, kako so ljudje božje kapljice veseli.
Hvala Bogu, da imamo v Keniji vsaj mir in da je mogoče kaj delati. Vlada je sicer brez sredstev in ljudje še bolj, zato je težko. Kako smo veseli vsake pomoči, ki nam pride, da ljudem vsaj malo pomagamo!“
ZAIRE
Iz mesta Lubumbashi nam je pisal 7. aprila DR. SLAVKO SNOJ, salezijanski duhovnik.
»Bog povrni za pismo in za „Kato-}iške misijone", ki me redno obiščejo in razveselijo. Čutim njihov globok pomen in veliko vrednost, ko nas povezujejo in nam pomagajo spoznavati se med seboj ter se drug ob drugem učiti. V misijonskem zaledju pa rojevajo sadove, ki jih na misijonskem Polju nenehno in izkustveno doživljamo: moč molitve in žrtve za nas in za širjenje božjega kraljestva.
Deset novincev se dobro drži in ve-l'-ko obeta. Vesel sem in Bogu hvaležen, da lahko delujem kot profesor-vzgojitelj! In kot misijonar med vojaki!"
ZAMBIA
Od tu nam že dolgo ni prišlo kako Pismo in še manj njih list „Iz sončne Zambije", zalo ne moremo ničesar ob-
Uršulinka s. Zora Škerlj, ki deluje v Botsvvani v Afriki.
javljati, kakor bi tudi radi. Prejeli smo le razglednico, ki nam jo je iz Botsvvane pisala sestra Zora Škerlj, katera se je vrnila z dopusta, po so jo šli obiskat tja nekateri zambijski jc-zuitski misijonarji. Na karti vidimo podpise Stankota Rozmana, Janeza Mlakarja in Jožeta Grošlja, pa kajpada s. Zore in njene sosestre uršu-iinke. Hvala s. Zori, da se je spomnila „Katoliških misijonov" in nam vsaj s podpisi dokazala, da naši zambijski misijonarji še žive. . .!
Pač pa nam je iz te dežele pisala laična misijonarka, višja bolničarka BARIČA KOUS iz kraja Chilonga, in sicer 11. marca. Tole nam poroča:
,,Najlepša hvala za pismo in darilo. Z denarjem si bom skušala ograditi moj vrtiček pred hišo, da mi otroci ne bodo sproti vse uničevali. Poročate, da so se Vam ob obisku vsi posnetki pokvarili. Dobro se spominjam, da je Stanko Rozman nekaj slikal, morda se je njemu kaj posrečilo in Vam pošljem.
Mi imamo tu zelo nenavadno deževno dobo. Je precej hladno, zato je naša misijonska bolnica ves čas prenapolnjena. Tudi jaz sem bila radi prehlada kar teden dni v postelji, kar je v mojem primeru zelo nenavadno. Sedaj spet delam s polno paro. . .
Odkar sem se vrnila z dopusta, smo dobili v bolnico kar pet novih zambijskih bolničark. Le večina ne ostane dolgo časa, ker se poroče in gredo delat v kraj, kjer živi mož. Tu pri nas ni dosti zaposlitve za može.
Na misijonu smo pa dobili nove duhovnike. Preje so bili beli očetje. Sedaj so pa prevzeli poljski škofijski duhovniki! Belih očetov je vedno manj. Nimajo naraščaja, večina so bili Holadci.“
KAMERUN
Od tu nam je pisal šolski brat ZDRAVKO KRAVOS in sporoča, da bo drugo leto njegov delokrog v Zambiji. Kako je prišlo do tega, nam pove v pismu iz kraja Akono z meseca maja:
„Drugo leto bom v Zambiji. Kaj se je zgodilo? Tam je neki zavod na severovzhodu dežele, kakih 400 km stran od Lusake. Kanadski maristi ga bodo pustili in mi jih bomo nadomestili. Zavod je velik, ker je nad 500 študentov in vsi so „notranji“, se pravi, da v zavodu tudi žive. Imajo tudi kmetijo. Potrebujejo kmeta. In ker se jaz pišem „kravos“, mislijo, da znam molzti krave, pa ne znam. A jaz grem zares v Zambijo. V naši komuniteti tamkaj je treba znati tri jezike, pa so našli Slovenca, ki zna angleško, francosko in špansko (pa še slovensko in italijansko povrhu). Luštno bo. ..!
Sedaj grem domov. Da bom pil slovenski duh. Sončna Vipavska, moj predragi dom! Bolj se človek stara, bolj gre rad domov.
Moje življenje v Kamerunu v času 13 let je bilo zame zdravilno in v izpopolnitev. Tam sem videl, kaj se pravi, biti misijonar, kaj je ljubiti in trpeti z veseljem.
Tukajšnja mladina se čudi, da grem proč, saj me imajo radi. Navadno odhajajo tisti, ki se tu ne čutijo srečni ali ki so bolni.
Drugače z menoj nič posebnega: Vsakdanje delo z mladino v šoli in izven nje. Človek je vesel, ko vidi, da mladi napredujejo v znanju, deklice v lepoti in fantje na moči.
A se človek boji, da bo šlo vse na slabše, ker v politiki ni poštenosti. Privatne in katoliške šole čutijo vedno večji pritisk. Vidi se: kar Francozi ne morejo doseči doma, skušajo dosegati v nekdanjih kolonijah.“
TOGO
Od tu se nam je z razglednico oglasil 24. maia p. EVGEN KETIŠ OEM iz svojega misijona Kande.
„Vem, da bi Vam moral napisati kako daljše pismo, pa trenutno res ne zmorem. V Souteju je veliko dela, potem je še konec šolskega leta, na vrh vsega pa še lakota in je treba ljudem hiteti na pomoč, pa le tistim, ki so tega res potrebni. Mir in vse dobro!“
JUŽNOAFRIŠKA UNIJA
Brat VALENTIN POZNIČ nam piše 21. marca iz GIen-Cowie in se zahvaljuje za poslani dar, toži da to leto še ni prejel nobenih ..Katoliških misijonov", posebno pa, da jim manjka dežja. Pravi, da kaj takega še ni doživel, odkar je v Južni Afriki.
Iz Ceresa je dvakrat pisala s. TEREZIJA BENIGNA ŠTEH, oblatinja, ki vedno piše tudi v imenu svoje rodne in redovne sosestre Alojzije. V prvem pismu s konca marca sporoča, da so, hvala Bogu, dobili končno dovolj dežja in da so ljudje veseli radi tega. In nadaljuje:
Misijonarji se od časa do rasa tudi malo pozabavajo. Gornja slika je z misijona šolski-h bratov v Kamerunu, kjer deluje brat Kravos; ob neki slovesnosti so prišle na obisk misijonarke in dva sta zaplesala narodne plese. — Spodaj: šolarke z misijona br. Valentina Pozniča v Južni Afriki.
„še bolj tolažljivo pa je, da je cerkev v postnem času polna ob nedeljah in da je tudi ob petkih pobožnost križevega pota, ki se zaključi z blagoslovom z Najsvetejšim, lepo obiskana.". V naslednjem pismu z dne 20. maja pa sporoča, da so v Koeh-lenhofu novo samostansko poslopje slovesno blagoslovili. Maševal je kardinal s šestimi duhovniki. O blagoslovljenem delu za naraščaj njihove družbe pa tole pove:
„S. Agnes je že 14 let voditeljica in je doslej že 25 mladih sester, ki jim je ona pomagala do zaobljub. Zadnjega maja bo spet preobleka treh kandidatinj, 3. junija bosta pa dve naredili prve obljube. Prosite Gospoda žetve, naj pošilja še naprej poklice v našo družbo, in pa, da s pomočjo Njegove milosti ostanejo močne in zveste v službi Gospodovi."
Ja res veselje slišati, da v misijonskem svetu med domačini rastejo poklici, med tem ko v starih krščanskih deželah upadajo!
MADAGASKAR
PETER OPEKA in RADO SUŠNIK pišeta dne 19. aprila iz Van-gaindrana:
„Vesela sva, da ste se ogreli za našo novo cerkev. Kako lažje nam je delati, ko vemo, da ste vi v zaledju z nami! Posebno je razveseljiva vest, da je lanuški misijonski krožek sprožil misijonsko postno akcijo v prid gradnje naše cerkve. Že vnaprej se vsem zahvaljujeva za tako lepo krščansko gesto. Naj Gospod vsakemu povrne s svojimi milostmi že tu na zemlji! Z Radotom ne bova nobenega od njih pozabila v najinih molitvah.
V ponedeljek po Veliki noči se bomo zbrali v Vangaimdrano vsi slovenski misijonarji. Veliki teden bo vsak izmed nas tako vprežen pri svetih obredih in ob spovedovanju, da se nam bo res prilegel skupni počitniški
dan. Velikonočni obredi so pri nas zelo obiskani. Vse dni je cerkev polna. Lahko si predstavljate, kako bom v tej vročini premočen do kože. Pa je potrebna ta žrtev. Kristus je veliko več pretrpel za nas. Edino, kar obžalujem med temi praznovanji, je dejstvo, da moram včasih kar močno zavpiti in delati red v cerkvi, ker reditelji cerkvenega sveta ne morejo napraviti miru med nekaterimi „se-zonskimi" kristjani, ki imajo povsem svoje navade. Kako si včasih želim preživeti te lepe praznike v miru sam zase! Po drugi strani je pa tu tudi v cerkvi zelo lepo, ker ljudje tako lepo pojejo, da jih je res veselje poslušati. Kaj hočemo: Nikjer ni vse lepo in nikjer ni vse slabo; takšno je življenje!
Janez Puhan se vrne z enoletnega dopusta 15. maja. Rok in Klemen sta šla na misijonsko pot v Midongy in Befotako. Velik del poti bosta morala narediti peš. Ceste so do tja strašne. France Buh, novi generalni vikar škofije, kar naprej vodi svoje ovčice v Vondrozo. Slabe pridno dela na Janezovem in svojem področju (na Janezovem, ker ga na dopustu nadomešča). Rado obiskuje vangaindran-sko podeželje. Sestre garajo v šoli in dispanzerju. Vedno ne vidimo sadov našega dela, mi sejemo, drugi bodo pa želi."
JANKO SLABE iz Matange nam je pisal več pisem in nam poslal tudi več lepih sestavkov o življenju Mal-gašev in njih običajih ter verovanju, ki jih v vsaki številki nekaj objavimo. Iz nekaterih pisem naj pa tudi nekaj povemo, na primer iz onega z dne 18. februarja:
„Dela pri zvoniku gredo h koncu. Z ometom smo že pri tleh, nad njim pa belimo. Sedaj se nam je res že mudilo končati, ker so odri radi neprestanega dežja začeli že trohneti. Fantje sedaj delajo, jaz pa odgovar-
Z misijona v Bongaindrano: Zgoraj srečanje skavtov iz Farafangane in Vangaindrana; odšli so skupaj na taborenje pri morju.
Spodaj: Cerkvica v Ankarepo, 24 km iz Vangaindrana, ki so jo blagoslovili lansko leto.
jam na pošto in od časa do časa k njim skočim, da pogledam, kako delo napreduje."
V pismu z dne 11. maja pa tole pove:
„Moja mama je včasih rekla, da ima piškavo zdravje. Danes bi tudi jaz to o sebi rekel. Bolan nisem nikoli, gorenjska grča pa tudi nisem. Malarija me pa le včasih pocuka za rokav in pravi: „Pozabil si vzeti ki-nina“. Hitro ubogam, pa je spet vse dobro.
Z otroci in mladino se ukvarja ka-tehist. Trenutno lepo napredujejo v raznih društvih. A ne smem biti preveč zadovoljen, kajti jutri že lahko odpovedo. . . Letos bomo morda imeli birmo. Otroci so postali še bolj pridni, sicer so pa tako kot morski valovi, enkrat gredo naprej, potem spet nazaj, ampak do obale pa le pridejo. Upam, da so zdaj vzeli zadnji zalet, da pridejo do konca katekizma.
Vesel sem, ker smo dobili novega krajevnega bolničarja. Prejšnji so bili skoraj vsi pijanci. Ta ne pije in je za svoje šole precej sposoben. Poleg tega je še praktičen katoličan. Na papirju so bili katoličani tudi nekateri prejšnji. S tem bolničarjem lepo sodelujeva, zato upam, da bom odslej lahko še več pomagal bolnikom. Kaže pa tudi, da se država nekoliko bolj zavzema za zdravstvo.
Okrog cerkve skušam nasaditi čim več drevja, da bi bila božja hiša v senci in da bi bilo tudi okrog nje prijetno, ne samo v njej. Sanjam, da bi zbral čim več vrst drevja in tako ustvaril neke vrste arboretrum.
Tik pred Veliko nočjo smo končali zvonik. Na Velikonočni pondeljek sva bila s katehistom z otroci na morju. V torek pa smo z delavci napravili piknik in likof, kot smo včasih rekli v Sloveniji. Riž in prikuho smo skuhali na tleh, potem pa vse znosili k zvonom in tam jedli. Res lepo! Riža
sem letos malo pridelal, saj sem bil preveč zavzet z gradnjo. Ljudje tudi niso veliko pridelali, ker smo v času sajenja imeli deset poplav. Ko je voda upadla, je spet prišlo novo deževje. Tako so ljudje začeli saditi riž šele marca, ko je sezona sajenja že pri kraju.
Janez Puhan se po enem letu vrača z dopusta. Precej mi bo odleglo. Ne bo mi več treba na turneje, pred vsem pešačenja ne bo več. Na vse moje podružnice pridem z motorjem.
V	vasi Nosy-omby, dvajset km od tukaj se mi obeta nova podružnica. Včeraj sva bila s katehistom prvič tam, pa nisva našla nikogar razen pobudnika, ki je ljudi razgibal, da naj bi začeli moliti. „Saj Mompera ni vzel zares", so rekli in ostali doma. Treba bo še veliko potrpežljivosti."
V	naslednjem pismu nam Janko Slabe sredi junija tole pove:
„Janez Puhan se je vrnil v Ma-nambondro, poln novega zagona in v moje veliko olajšanje. Nova podružnica Nosy-omby potrebuje pogoste obiske, ker železo moramo kovati, dokler je vroče.
Rok Gajšek je prestavljen v An-karano namesto Kosmača, ki je ostal doma. Klemen Štolcar je torej tam v Ranomeni ostal sam, odgovoren ne le za Ranomeno, ampak tudi za Mi-dongy. Škof je priporočil, da bi mu ostali Slovenci šli od časa do časa pomagat. Vse bi se še dalo urediti, če bi pota ne bila tako slaba."
Tudi ROK GAJŠEK sam nam je pisal, a še pred premestitvijo, dne 17. marca. Med drugim tole pove: „Na Vaše pismo odgovarjam pozno, kajti ni me bilo doma, ker sem se za Božič in Novo leto nepričakovano znašel v Sloveniji. Laik Tone Oitzl je zbolel in ga je bilo treba spremljati nazaj domov. Zdaj se je Tony-ju zdravje zboljšalo, vendar je po
Tu zgoraj desno naš vrli laični misijonar iz Misijonskega zavoda Baragovega misijonišča v Slovenski vasi; je pri obedu skupaj z dvema malgaškima usmiljenkama, še slabo leto, pa bo dopolnil tri letni rok sodelovanja s slovenskimi misijonarji tamkaj:
Spodaj pogled na leseno stavbo za razne potrebe misijona Ranomena, ki jo gradi Janko Rjavec tamkaj; če uspe pravočasno dobiti več cementa za tlak in pločevino za streho, bo stavba končana pred njegovim odhodom nazaj domov.
mnenju vseh najbolje, da se ne podaja več v dežele s vročo tropsko klimo.
Tako smo torej ostali brez- Tonyja. Res škoda, ker sta z Jankom Erjavcem tako lepo skupaj delala in nam bila v veliko pomoč. Kdo ga bo nadomestil ?
Tukaj imamo letos zelo veliko dežja, več ciklonov, mnogokje poplave (posebno riževa polja so bila prizadeta) in ceste so skoraj neprehodne. Kljub tem nevšečnostim ne smemo zgubiti poguma. Molite za nas!“
Laični misijonar JANKO ERJAVEC nam je v zadnjem času dvakrat pisal, 16. maja in 17. junija. Iz obeh njegovih pisem tole sporočamo o njegovem življenju in delu:
„Dolgo časa je minilo, odkar sem Vam zadnjič pisal. Malo sem se polenil s pisanjem, ker imam veliko dela in sem ostal sam. Lepo bi se prileglo, če bi tukajšnji misijonarji dobili novega laika v pomoč. Meni vsega skupaj ostane manj kot leto dni, dela pa še toliko...
Sedaj sem znova v Ranomeni, ki je majhno mestece 42 km jugozahodno cd Vangaindrana, kamor se pride po zelo slabi cesti. Obkoljeni smo s hribi, ki pa na njih nikoli ni snega, pač pa vedno veliko zelenja pragozdov.
Tu gradim prostorno hišo v poboljšanem malgaškcm slogu, kajti cementa se ne dobi, zato gradimo z domačim materijalom, lesom, ki ga žagam v bližnjem gozdu. Tla bodo iz cementa, streha pa pločevinasta, kot je tu navada za boljše hiše. Hiša bo služila pred vsem 'za otroški vrtec, gospodinjsko šolo in dispanzer, pa tudi kot občasna dvorana za srečanja in sestanke. Hišo sem zamislil tako, da jo bodo ljudje mogli čim bolie izkoristiti. Velika bo 16 x 9m, ima pa še prostorno verando. Delo kar lepo napreduje in upam, da bo
vse lepo dokončano, predno odidem.
Kljub pomanjkanju gradiva se je Peter Opeka vseeno odločil, da začne z gradnjo nove cerkve v Vangain-drano. Cementa mu je, žal, že zmanjkalo in tudi z zdravjem mu ne gre tako dobro. Dopust, ki ga kmalu nastopi, se mu bo gotovo lepo prilegel, da si nabere novih moči.
Drugače so vsi misijonarji še kar zdravi, le sestro Amando muči malarija in še bileszioza. Vendar je menda že malo boljša."
V naslednjem pismu nam vrli laični misijonar piše, da je tudi on moral prenehati z delom pri leseni hiši radi pomanjkanja raznih potrebnih stvari, pa je moral v Vangaindrano, da vidi, kje bi mogel kaj stakniti:
„Polovico strehe je šele pokrite, škoda, ker je delo sicer lepo napredovalo; upam vendarle, da pred odhodom pridem do potrebnega. Hiša, ko bo končana, bo imela 200 m2 pokritega.
Drugače je pri nas zdaj kar precej novic: Puhan se je vrnil, Gajšek je premeščen v Ankarano itd."
Tudi z italijanskimi sobrati v kraju Ihosy delujoči slovenski lazarist IVAN ŠTANTA se nam je oglasil s pismom z dne 18. aprila; zahvaljuje se za denar, ki smo mu ga poslali preko Pariza in sporoča, da 17. junija odide na oddih ob srebrnem jubileju svojega duhovništva. Med svojci v Mirnu pri Gorici bo do 20. septembra tega leta.
Od usmiljenih sester na Madagaskarju sta se nam oglasili v zadnjem času le dve.
S. AMANDA POTOČNIK nam je iz Vangaindrana kratko na velikonočni razglednici z voščili tole pisala:
»Iskrena hvala vsem dobrotnikom za dar, ki sem ga prejela! Ta pomoč mi zelo prav pride, ko želimo pomagati našiirPubogim. Tudi s. Marija Pavlišič se istotako zahvaljuje!
Tudi letos je voda uničila vse pridelke, zato bo mnogo lakote. Vaše darove bomo uporabili za nakup riža za uboge.“
S. MARJETA MRHAR nam pa iz Tangainonyja piše dne 6. maja in nam pošilja kopijo pisma ljubljanskim bogoslovcem oziroma onemu izmed njih, ki jo je v imenu misijonskega krožka prosil, da jim pove kaj o svojem delavniku na Madagaskarju. V pismu nam pravi sledeče:
„Tu me delo zmaguje, saj je vsak dan več bolnikov. Hvala Bogu, da sem še zdrava in sem zaenkrat delu še kos, pa tudi dekleti, ki mi pomagata, sta zelo pridni.
Nestrpno pričakujemo g. Puhana, da se vrne z dopusta in mi kaj trdnega pove glede laičnih misijonark, o katerih mi je bil pisal. Rada bi doživela, da bi na Madagaskarju delala s pomočjo slovenskih bolničark. Molite tudi Vi v ta namen! Že sem začela z gradnjo hišice za te laične misijonarke, ki bo verjetno junija že zgrajena, nakar jo bom začela o-premljati. In ko bo pripravljena „štc-lica“, bo morda prišla tudi ,,kravica". ..“
V pismu misijonskemu krožku ljubljanskih bogoslovcev je pa tole povedala:
„Sestre vstajamo vsak dan ob 5. uri. Nato molimo skupaj hvalnice in •mamo pol ure premišljevanja, čemur sledi sveta maša, med katero vedno prepevamo, saj je malgaška duša jako muzikalna. Nato zajtrk, potem pa hitro na delo, kar se zgodi navadno ob pol osmih. Ko pridem do dispanzerja, je tam navadno že polno čakajočih bolnikov. Vsak ima svojo bolniško knjižico in te polagajo na okno, kakor prihajajo. V poletnih mesecih, ko je zgodaj dan, najdem tudi že 100 ljudi čakajočih, da me včasih kar mraz spreleti ob misli, kdaj bom vse pregledala in jim po-
magala, zlasti ker ves čas prihajajo še novi. Za delo sem samo jaz z dvema dekletoma, ki sta se pri meni navadili tega in onega.
Vsako jutro pridejo na vrsto najprej tisti, ki so prinesli ricinusovega olja, pa jim dodamo zdravila proti raznim črevesnim zajedalcem. Potem pa začnemo klicati ljudi po vrsti; so se že kar lepo navadili na red. Seveda pa to vrsto večkrat prekine težak bolnik, ki ga prinesejo na zasilni nosilnici, ali otročiček, ki bi skoraj izdihnil svojo dušico, ali pa je že za večno zaspal na hrbtu svoje mamice; pridejo tudi porodnice in tudi šolski otroci imajo prednost in ne čakajo na vrstni red. Tako se nadaljuje vse do pol dveh ali do dveh popoldne. Med bolniki so tudi težki primeri in si večkrat mislim, kako bi bilo lepo, če bi bil v dispanzerju zdravnik in bi skupaj lažje spoznala bolezen in pomoč. A na žalost moram kar sama odločati, dati zdravilo, ki mislim, da mu bo pomagalo, kar seveda imam, kajti zdravila se tu zelo težko dobijo. Pomagam si kajpada s tistim strokovnim znanjem, ki sem ga prejemala pred 24 leti, a medicina stalno napreduje...
Ko končam dopoldansko delo, grem navadno okrog dveh h kosilu. So dnevi, ko ljudje med tem kar pri dispanzerju čakajo potrpežljivo, da se vrnemo. Po kosilu kratko duhovno branje, kratek obisk Najsvetejšega v cerkvi, nato pa spet v dispanzer, kjer delamo do večera, navadno do pol sedmih. Med dnevnim delom pridejo na vrsto večkrat tudi manjše laboratorijske raziskave.
Tako se vrstijo dnevi, ki so na videz vsi enaki, a dejansko vsak prinese kaj novega. Včasih začutim posebno božjo pomoč, včasih svojo nemoč in človeško slabost, ko ti zmanjka potrpežljivosti. Zato sem tako potrebna Vaše duhovne pomoči."
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
MISIJONARKA IZ IRANA V ARGENTINI
Ker so tudi iz srede argentinskega izseljenstva odšli v misijone nekateri misijonarji in misijonarke, se zgodi, da tudi v tej odročni deželi dožive rojaki kakega misijonarja, misijonarko, ki pride ali k svojcem na dopust ali pa po opravkih. Tako v bližnjih mesecih pričakujemo malgaškega misijonarja Petra Opeka CM, kako leto kasneje Radota Sušnika CM, potem vrniv-šega se Janka Erjavca itd.
V	mesecu juniju smo pa doživeli usmiljenko s. Cecilijo Rode, rodno sestro dr. Franca Rodeta, ki je tudi bil med nami, kajti oba imata tu pokopane starše, pa še žive brate in sestre, poleg številnih drugih sorodnikov. S. Rode to pot ni prišla toliko na obisk, ampak radi pokojninskih predpisov, a je zraven kajpada tudi vse svoje drage obiskala.
Prišla pa je dvakrat tudi v Baragovo misijonišče, prvič, da je pri sestanku Misijonskega krožka v Misijonskem zavodu pripovedovala o svojem misijonskem poklicu in delovanju v Irajnu, drugič pa je obiskala Misijonski krožek Slovenske vasi in v dvorani Doma. sv. Vincencija odgovarjala na vprašanja urednika KM in v tej obliki navzoče rojake seznainila z razmerami v Iranu. Po srečanju z vsemi se je misijonarka zadržala še v ožjem krogu misijonskega krožka pri skromni čajanki, nakar jo je predsednik krožka Marko Vilfan odpeljal k njenemu bratu v Ramos Mejia, kjer je preživela še zadnjo noč v Argentini, kajti naslednje popoldne je že odpotovala z Air France v Pariš. Na letališče je njo in bratovo družino odpeljal zaslužni misijonski prijatelj I)urič, iz Slovenske vasi pa je prihitel na slovo tudi urednik KM.
V	Parizu se bo misijonarka zadržala v materni hiši družbe kak teden, nakar gre k bratu v Slovenijo, odkoder odleti nazaj v Iran, kjer deluje spet kot predstojnica usmiljenk v Isfahanu, kakih 400 km južno od Teherana.
MISIJONSKI KROŽEK V MISIJONSKEM ZAVODU
Misijonski zavod Baragovega misijonišča je rodil doslej za misijone dva malgaška misijonarja-duhovnika in pa pet laičnih misijonarjev, ki so odšli vsak za tri leta delat v pomoč slovenskim misijonarjem. Zdaj deluje tam peti, Janko Erjavec. Zavod pa posreduje tudi vsem drugim gojencem misijonsko miselnost, tako tistim, ki postanejo duhovniki, kakor ostalim fantom, ki potem v življenju vpoštevajo misijonstvo ne le v svojem osebnem življenju, ampak tudi v svojem delovanju.
To misijonsko zavzetost zavod nudi gojencem pred vsem potom delovanja notranjega misijonskega krožka, v katerem se misijonsko izobražujejo in že tudi misijonsko delujejo. Odkar je prevzel vodstvo Misijonskega zavoda novi vodja Marko Cukjati, ki svoj čas in moči daruje pred vsem Misijonskemu zavodu, je s pomočjo urednika KM zaživel tudi zavodski Misijonski krožek, ki ima svoj odbor, kateri vodi vse delo in pripravlja misijonske sestanke za vse gojence.
V letošnjem šolskem letu so bili doslej štirje taki sestanki. Na prvem se je pred vsem skonstituiral odbor in je urednik KM razložil namen krožka in njegovo delo. Na drugem je poleg ostalih točk najprej predaval predsednik krožka Tone Burja o salezijanskem misijonarju Jožefu Kerecu, ki je pred desetimi leti umrl, bivši laični misijonar Marko Vilfan je pa v obliki razgovora z urednikom predaval o tem, kako je doživljal Madagaskar in sebe na njem. Na tretjem sestanku je Tone Burja razlagal gojencem v KM objavljeni shematični prikaz zgodovine slovenskega misijonskega dela na Madagaskarju, misijonarka s. Cecilija Rode je pa pripovedovala o svojem delovanju v Iranu. Četrti sestanek je bil v celem posvečen skioptičnemu predavanju Marka Vilfana o Madagaskarju.
Na vsakem rednem sestanku se med fanti pobirajo prostovoljni prispevki za misijone in se govori o sledečih akcijah: „stara šara", znamkarstvo in prireditve. Naj omenim še to, da v okviru Srednješolskega tečaja v Slovenski vasi, ki se ga udeležujejo tudi vsi gojenci Misijonskega zavoda, starejši gojenci študirajo igro „Tujec" misijonske vsebine, ki jo bodo igrali za zaključek tečaja.
POSTNA MISIJONSKA AKCIJA V SLOVENSKI VASI
Misijonski krožek Slovenske vasi, kjer je tudi Baragovo misijonišče >n župnija Marije Kraljice z dvojnim dušnim pastirstvom, slovenskim in argentinskim, se je za pretekli postni čas zavzel za nekaj podobnega kot je to že leta v navadi pri mnogih velikih katoliških narodih: Da verniki prakticirajo post z odpovedjo raznim nepotrebnostim, prihranke iz tega pa dajejo za misijone.
Zlasti v Argentini, kjer niti vse postne petke uživanje mesa ni zabranje-no vernikom, razen na pepelnični dn veliki petek, je namesto vzdržka od mesa aktualno tako pritrgovanje od drugega. Ker se je malo prej oglasil s svojim načrtom župnik središča slovenskega misijona na Madagaskarju, Peter Opeka CM z novico, da mislijo tam zidati novo cerkev, seveda ne brez našega sodelovanja, se je Misijonski krožek Slovenske vasi odločil- da izvede med rojaki izpod zvona Marije Kraljice postno misijonsko akcijo v prid gradnji nove cerkve v Vangaindranu. Tako bi imeli rojaki za postno pritrgovanje en razlog več, misijoni bi pa iz prihranjenega debili nekaj sredstev, člani odseka so si razdelili področja, vsak je v svojem razdelil po družinah zadevni dopis Misijonskega krožka ter napovedal, da se bo okrog Velike noči spet oglasil s prošnjo, da darujejo za cerkev v Vangaindrano to, kar so med Postom v pritrgovanju prihranili: poleg tega se je akcija tudi pri slovenskih mašah lepo priporočila.
Vaščani so stvar vzeli zares; na povelikonočni sestanek so člani Misijonskega krožka že prinesli kakih 90 kuvert, v katerih so bile večje ali manjše vse te denarja; nekateri so kuverte prinesli še kak dan kasneje. Vsega -kupaj se je tako nabralo v pesih za okrog 290 U$S, ki so že šli Petru Cpeku za gradnjo nove cerkve na misijonu.
Ali ta, med Slovenci prav za prav marsikje novi način zbiranja pomoči za misijone, ne vabi k posnemanju ? Vsekakor! Morda se bo pa za prihodnji Post še marsikje drugje v slovenskih skupnostih uvedla podobna postna misijonska akcija v prid slovenskemu misijonskemu delu.
MISIJONSKA PRILOGA »KATOLIŠKEGA GLASA“
Prvič smo prejeli to tiskovino, čeprav na njej beremo, da je že trinajsta. Naslov ji je „Misijonsko življenje", to pot z dne 29. marca 1984. Štiri bogato ilustrirane strani velikega formata (25 x35 cm) prinašajo gradivo, iz katerega je razvidno, da gre pred vsem za misijonsko akcijo celotne goriške nadškofije, ki se je začela že za časa prejšnjega nadškofa Cocolina, vodi jo pa že ves čas ravnatelj škofijskega misijonskega urada Baldas. Škofija je prevzela skrb za vsestransko pomoč eni od škofij na Slonokoščeni obali, in sicer škofiji Bouake, kamor goriška škofija pošilja duhovnike in laike, pa tudi denarna sredstva. Ta misijon je osebno obiskal že prejšinji goriški nadškof, a tudi že novi Bommarco, ki je o tem napisal tudi škofijsko pismo, objavljeno v tej številki „Misijonskega življenja", ki ga v naslednjem delno ponatiskujemo kot primer, kako se naj v pokoncilski dobi tudi škofje zavzemajo za misijonsko delo:
„Ko se prvič vračam z misijonskega področja naše škofije na Slonokoščeni obali, se moram najprej zahvaliti vsem misijonarjem: duhovnikom, sestram in laikom, ki so v imenu goriške Cerkve delali in še delajo z velikim navdušenjem in požrtvovalnostjo v prid škofije Bouake. Potem ko sem videl, koliko smo v enajstih letih naše prisotnosti v Afriki naredili, gre moja vesela pohvala tudi vsem tistim, ki so molili, trpeli in velikodušino pomagali za razvoj evangelizacije v tej deželi. Gotovo je naša odprtost za misijonske potrebe velik dar božji, ki ga moramo še nadalje gojiti in večati". Sledi nadaljevanje pisma, v Opombi pa tale poziv: Na seji škofijskega duhovniškega sveta je g. nadškof predložil duhovnikom tudi problem zamenjave škofijskih duhovnikov, ki že več let delajo v škofiji Bouake. Tam so sedaj štirje duhovniki, toda eden je že v letih, drugi bi se radi odpočili. Od letošnjih dijakonov, ki bodo posvečeni 25. aprila, se je eden že odločil, da pojde v misijon. Toda potrebno bi bilo, da se javi še kdo, je dejal g. nadškof. „Povabil bom nekatere, naj se javijo v to službo", je zaključil.
V listu je kajpada še vse polno drugega gradiva. Med članki zasledimo tudi nekaj čisto slovenskega: seznam darov za slovenske misijonarje v letu 1983: Radku Rudežu S.J., slovenskemu malgaškemu misijonu, Ivanu Bajcu, s. Zori Škerlj in Ivanu Štantu CM, torej večina za misijonarje s Primorskega, kar je umevno. Tudi je objavljen zapis o tem, kako je lazarist Tone Zrnec daroval Kongregaciji za evangelizacijo narodov svoj film o škofu Frideriku Baragu in besedilo zahvale Zrnecu od nje.
Naj pripomnimo sledeče: Vidimo, da se goriški rojaki tudi udeležujejo dajatev za ta lepi podvig goriške nadškofije, kateri pripadajo, a zraven ne pozabijo slovenskih misijonarjev, se pravi, da takorekoč plačujejo dvojni misijonski davek. Lahko so marsikaterim rojakom po svetu v zgled in pobudo.
MISIJONAR JANEZ PUHAN NA GORIŠKEM
Da je malgaški misijonar Janez Puhan CM svoje enoletno bivanje v domovini, na katerega je šel (zdaj je že nazaj na misijonu!), ko je dokončal gradnjo nove cerkve v Manambondro, porabil tudi za misijonsko propagando, smo že slišali od raznih strani. V „Katoliškem glasu" z dne 29. marca pa
beremo, kako je s širjenjem misijonske misli prodrl tudi na Goriško. Takole hst poroča o tem pod naslovom: Misijonarjev obisk.
„V okviru letošnje postne akcije smo povabili na Goriško misijonarja Janeza Puhana. Od torka 20. do sobote 24. marca je obiskal naslednje šole: Doberdob, Nabrežina (nižja srednja), Sovodnje, Podgora, Štandrež, Števerjam, v Gorici pa obe osnovni šoli, nižjo srednjo šolo in učiteljišče. Zvečer je predaval v župnijskem domu v Podgori in v Štandrežu.
Ob koncu obiska smo vprašali misijonarja o njegovih vtisih s teh srečanj. Dejal je: ..Predvsem sem zadovoljen, ker sem jaz Prekmurec imel priložnost, da spoznam Primorsko in njene ljudi, ki živijo v Italiji, še bolj pa sem zadovoljen zaradi prisrčnosti in zanimanja, ki so ga povsod pokazali tako otroci kot njih vzgojitelji. Zame je bilo to lepo doživetje, ki ga ponesem R seboj, ko se čez. dober mesec ponovno vrnem v svoj misijon na Madagaskar."
Gotovo so tudi otroci, dijaki in vsi njih vzgojitelji imeli korist od tega obiska, saj jim je misijonar prikazal realnost nerazvitega sveta s socialne, gospodarske in seveda zlasti z verske strani. Janez Puhan je tudi registriral razgovor za Ljudski radio. En del razgovora so oddajali v ponedeljek, 26. marca, drugi del pa bo na sporedu v ponedeljek 2. aprila.
Tako ..Katoliški glas".
NOVA ŠTEVILKA ..MISIJONSKEGA LISTA"
Z dne 24. junija je kot priloga ..Nedelje" na Koroškem izšla bogata številka tega koroškega slovenskega misijonskega glasila.
Poleg petih, šestih strani gradiva, posvečenega akciji za misijonske bogoslovce in sestre, je ta številka prebogata na slovenskem gradivu.
S. M. piše „Ob desetletnici največjega slovenskega misijonarja na Kitajskem Jožefa Kereca".
Tudi salezijanec dr. Alojzij Snoj, ki kaki dve leti deluje v Zaire, objavlja dolgo razpravo „Tegobe in upi ljudstva pod palmami". S. Frančiška Novak O.S.U. popisuje „Obisk svetega očeta Janeza Pavla II. na Tajskem" in pa »Demantni jubilej sestre Ksaverije Pirc". Zambijski misijonarji pa so objavili prispevke iz zadnje številke „Iz sončne Zambije" iz oktobra 1983. Zaključna stran govori o M IVI, o misijonskih novomašnikih in o zastopnikih akcije Treh Kraljev pri papežu.
Vsekakor postaja »Misijonski list", ki je bil preje pretežno glasilo akcije za domače bogoslovce, zdaj tudi glasilo slovenskih misijonarjev, kar je zelo dobrodošlo.
RADOSNA VIJEST
Spet je prišlo do nas nekaj številk tega misijonskega lista, ki ga v Sarajevu izdajajo papeške misijonske družbe, to pot skoraj vse, in sicer številke 122, 123, 125, 126, 127 in 128 iz leta 1983 in številka 3 iz leta 1984.
Vsaj glavne članke tega lista naj navedemo:
Odšel je, da postane vsem vse (o novem misijonarju) — Misijonska poslanica papeža Janeza Pavla IT. — Misijon Koumassi na Slonokoščeni obali dl deževna doba - Po 22 letih izpolnjeni sen (škofijski duhovnik postane končno misijonar v Zairu) — Prva naša misijonarka v Tanzaniji — Ti nam boš
zgradil cerkev — Naslovnik naših misijonarjev (med njimi jih je skoraj 100, ki žive in delujejo v Argentini in Urugvaju, kjer vemo, da ni misijonov, zlasti, ker delajo večina od njih po mestih...) — Njihova naloga je bila odločilna (o tridesetletnici zmage nad Turki pred Dunajem) - Kako naj danes molimo rožni venec - Obiskala sta naše v Tanzaniji, Zambiji, Rvvandi in Zairu (mostarski škof Žanič in duhovnik Bralič) — Nov klic iz Zambije (piše slovenski misijonar o. Radko Rudež. ..) — Dela veliko, a delavcev malo — Misijonski dan v Sarajevu — Vsi smo poklicani — Služiti resnici za boljši svet (O kongresu katoliških časnikarjev v Dublinu) - Misijonska nedelja v Mannhaimu — Črna knjiga zločinov okrutnega poganstva — Ramazan — Predsednik Kuaunde kliče k molitvi — Male sestre čestitajo in poročajo — Afrika, in njeni problemi - Lačni se nasitijo, bolni se pozdravijo z našim sodelovanjem — Pereči problemi — Male žrtve Male Terezije - Nekristjanom v roke biblijo! - Verovamje v Sri Lanki — XVII. zasedanje papeških misijonskih družb (Sarajevo 1984) — Poklicev več kot možnosti za sprejem, radi pomanjkanja sredstev — Itd.
List objavlja domala v vsaki številki tudi pisma misijonarjev, poročila iz misijonskega zaledja, številne darove vernikov za misijone in še mnogo drugega, kot smo poročali že v prejšnjih zapisih o Radosni vijesti.
URBANIANA
Tak naslov ima glasilo papeške misijonske univerze Urbaniana v Rimu, ki mu je odgovorni urednik že dolga leta naš mons. Maksimilijan Jezernik. Pred seboj imamo številke 1 do 5 letnika od oktobra 1983 do februarja 1984, kajti list izhaja vzporedno z univerzitetnim koledarskim letom.
Nekatere številke imajo po osem strani, na splošno pa po 4 strani oblike 22 x 32 cm. Tudi iz vsebine tega lista naj objavimo le naslove glavnih sestavkov:
V	spomin profesorja t Ugo Cardonne - Poročilo o akademskem letu 1982/1983 - Pomembni pedagoško didaktični izdajateljski podvig - Liturgični začetek akademskega leta 1983—84 - Novi rektor papeške univerze Urbaniane (P. Chiocchetta) — Nujna pokornost Svetemu Duhu v služenju Cerkve v svetu (govor papeža Janeza Pavla II.) — Debatna miza o „Delo in tretji svet" — Komunikacijska sredstva in potrebe misijonstva — Filozofski kurz na Urbaniani - Gcvor kard. Roccija na dan 8. januarja 1984: Gospodovo razodetje — Kultura in evangolizacija - Ob filmu - Zavzetost Svete Kongregacije za evangelizacijo narodov za kulturo — Misijonski poklici in misijonski napor - Nauk svetih bratov Cirila in Metoda in kultura za Evropo.
V	tem glasilu zasledimo tudi dva slovenska podatka: Da je Urbaniana izdala knjigo p. Bruna Korošaka (svojega profesorja) ,,Večno življenje" in da je izdala knjigo dr. Franca Grivca, pokojnega profesorja ljubljanske teološke fakultete: „Sveta Ciril in Metod, slovanska apostola in sopatrona Evrope".
Poleg tega razberemo iz. glasila, da sestavljata univerzitetni senat poleg diugih tudi naša dva Janez Vodopivec in Bruno Korošak, da pa je v vodstvu univerzi pridruženih Institutov in v vodstvu univerzitetne založbe mons. Maksimilijan Jezernik.
MISIJONSKA ZNAMKARSKA AKCIJA
Iz dejavnosti te misijonske organizacije, ki deluje pred vsem med rojaki v ZDA, povzemamo iz številk petkove ..Ameriške domovine" vsaj nekaj podatkov o prireditvah v pomoč slovenskim misijonarjem.
Tako so imeli V Milvvaukeeju dne 24. julija 1983 misijonski piknik, ki je rodil 4.555 dolarjev čistega dobička.
V	New Vorku so imeli misijonsko prireditev 25. septembra in je bilo čistega 1.450 dolarjev.
V	VVimdsorju v Kanadi so na pikniku zbrali čistega 1.625,20 kanadskih dolarjev oziroma nekaj več, ker je bilo od tega v USA dolarjih 334. Pred očmi je treba imeti, da je to vsoto spravila skupaj razmeroma majhna udeležba rojakov, ki jih je bilo 98.
V	Chicagu so 16. oktobra priredili Misijonsko kosilo, ki je rodilo čistega 1.565,95 USA dolarjev. „Misijonska srečanja in pomenki" v Ameriški domovini poročajo tudi o lepem uspehu sicer samostojnega torontskega misijonskega krožka pri Mariji Pomagaj, ki je rodil nad 7.000 kanadskih dolarjev.
S takimi in še drugimi dohodki Misijonska znamkarska akcija oziroma torontski misijonski krožek zbereta skupaj lepe vsote in jih razpošiljata slovenskim misijonarjem, ki so seveda dolarskih stotakov nad vse veseli.
O delu odseka M Z v Clevelandu nam je posebej pisala njegova predsednica ga. Marica Lavriša, ki o misijonskem kosilu, katerega je odsek priredil, tole poroča:
..Preteklo nedeljo 1. aprila smo imeli misijonsko kosilo. Bil je zelo lep obisk; okrog 700 kosil je bilo oddanih. Imeli smo poleg tega tudi stojnice, na katerih smo prodajale v misijonske namene ročna dela, mačka v Žaklju, cvetje, pecivo iin velikonočne čokoladne dobrote. Nekaj ročnih del je ostalo, pa jih bomo porabile ob drugi priliki, sicer je bilo vse drugo razprodano. Ljudje so bili zadovoljni in dobro razpoloženi. Ker je mnogo sodelavcev pomagalo, je šlo vse kar hitro naprej. Na razglednici, ki Vam jo pošiljamo, se jih je večina podpisala, tako lahko vidite, kdo vse je sodeloval."
Objavljamo faksimile teh podpisov, da tudi drugje po svetu misijonski prijatelji, posebno pa misijonarji vidijo, kako in koliko v Clevelandu za misijone garajo — iz ljubezni do Kristusa. (Podpisi na naslednji strani!)
MISIJONSTVO V TORONTU
V	Torontu (Kanada) lepo deluje Misijonski krožek v župniji Marije Pomagaj. Največja prireditev je misijonska tombola na misijonsko nedeljo.
Na Baragov dan pa so priredili zajtrk in kosilo za župljane. člani krožka se sestanejo mesečno. Na teh sestankih večinoma obravnavajo akcije, ki jih v prid misijonarjev podvzamejo. Seveda prebirajo vedno pisma misijonarjem, s katerimi si dopisujejo in katere podpirajo.
V	drugi župniji v Torontu, pri Brezmadežni s čudodelno svetinjo, ni misijonskega krožka. Opravlja pa lepo delo Društvo mož in fantov. Prvega aprila je priredilo kosilo. Bila je ravno birma ta dan. In lepa okolnost je nanesla, da se je zbralo 550 gostov. Čisti dobiček je znesel 5.270 dolarjev. Odbor društva bo to denar razdelil med poedine slovenske misijonarje. Prav tako veliko lepega dela opravi tudi Katoliška ženska liga. Istočasno je vsa
župnija v postnem času priskočila na pomoč odboru sodelavcev Matere Terezije. V nekaj dneh so župljani zbrali ogromno obleke in trajajočih jestvin. Vse to so odpeljali prostovoljci, ki sodelujejo pri tej organizaciji. Naj bo mimogrede omenjeno, da so se ti sodelavci Matere Terezije znašli. Vsa poštnina ogromnih paketov je zastonj. To je redkokje.
Tako rojaki v Kanadi po svoje sodelujejo pri misijonski stvari. Vedno so tudi veseli, če jih obišče kdo od misijonarjev in jim pripoveduje o misijonskem delu s skioptičnim predavanjem ali pokaže celo film. Zadnji je bil na obisku Marko Vilfan, ko se je vračal z Madagaskarja v Argentino. Upamo, da bomo kmalu imeli med seboj Janka Erjavca, ki ga mnogi Torontčani že poznajo izpred let, ko je bil tu na študiju angleščine. Seveda: največja želja bi bila, da bi kdo od mladih Slovencev v Kanadi sam šel na pot ali duhovništva ali na pot vsaj začasnega laičnega misijonarja. Za to bo pa verjetno treba še veliko moliti.
(Dopis iz Toronta.)
Takole so se podpisali na pozdravno velikonočno razglednico rojaki v Clevelandu, ki so sodelovali pri takozvanem ,,misijonskem kosilu" v pomoč slovenskim misijonarjem in se spomnili tudi njih glasila ter nam poslali pozdrave. Predsednica odseka Marica Lavriša je podpisana v desnem gornjem kolu, pa se na klišeju celoten podpis ne vidi; v spodnjem levem kotu pa se je podpisala glavna tajnica MZA Sonja Ferjan, ki se je prireditve
tudi udeležila.
<T>>Q	GoakU
" Kvt	/ l W\ I	«-[)	-y— i	^
TA-^Cl	.
PO MISIJONSKEM SVETU
V HONGKONGU katoliška Cerkev lepo napreduje. Njeno glavno delo so šole. V 310 katoliških šolah se vzgaja in poučuje 274.000 otrok. Poleg bogato razvitega šolskega sistema je več socialnih ustanov: 15 socialnih centrov, 6 bolnišnic, 13 domov za študente in delavce, en materinski dom, 20 splošnih klinik, 6 zobnih klinik, 17 dnevnih varstev, trije domovi za stave ljudi, dva za slepe. Poleg teh domov so še razne dobrodelne organizacije. Trenutno je v Hongkongu
259.000	katoličanov, 348 duhovnikov, od teh jih je 127 Kitajcev, redovnic je 758, od teh 491 kitajskih. Pogovorni in učni jezik je večinoma kitajski. Saj v Hongkongu živi 99% Kitajcev, dasi je na videz zelo mednarodna kolonija. Med prebivalstvom prevladuje mladina, do 40% prebivalcev je starih pod 20 let. Seveda Pa visi nad mestom ali malo državo vprašanje: kaj bo, ko Hongkong preneha biti angleška kolonija. Kljub temu vprašanju in morda ravno zaradi tega vprašanja katoliška Cerkev intenzivno opravlja svoj apostolat.
VENDAR JE v PORASTU - namreč katoliška Cerkev. Po zadnji statistiki je bilo v letu 1981 krščenih 17 milijonov in pol ljudi, odraslih nad 7 let, seveda največ v misijonskih deželah:
640.000	v Afriki, manj v Aziji, pa tudi v Evropi je bilo krščenih 29.000 odraslih ljudi. Značilno pa je, da je skoraj tretjina krščenih iz Latinske Amerike. Tudi duhovniški poklici so v porastu. Največji upad je bil leta 1977, od tedaj pa se, sicer počasi, a stalno dviga število novomašnikov.
V	letu 1981 je bil porast duhovnih poklicev 1.8%. Seveda je tudi ta dvig najbolj očiten v Afriki, Južni Ameriki in Aziji, a vendar tudi v Evropi se število počasi dviga. Seveda pa je treba vzeti te statistike v sorazmerju s porastom človeštva. Tako gledano pa predstavljamo katoličani le 18% vsega prebivalstva.
V	SRI LANKI (na Cejlonu) se je pomirilo. Krvavi poboji med večinsko singaleško skupino in manjšinsko tamilsko so prenehali. Ostalo pa je
30.000	tamilskih beguncev, ki so pobegnili pred nasiljem večine. Država je bila v tem sporu Jayawardena prosila, naj stori vse, da bo zaščiteno življenje tudi manjšinskih ljudi. Beguncem pa je priskočila na pomoč nemška karitativna organizacija „Mi-sereor".
V	AFRIKI je po številu katoličanov na prvem mestu Zaire, saj ima skoraj 12 milijonov katoličanov, to pomeni petino vseh afriških katoličanov. Poleg Zaira imajo nad 30 odstotkov katoličanov še: Angola, Kamerun, Centralna Afrika, Kongo. Sledijo dežele, ki omajo 20 do 30 odstotkov katoličanov, med njimi sta Zambija in Madagaskar. Med 10 in 20 odstotkov imajo Tanzanija, Namibija, Mozambik, Malawi in Kenija. Od enega do deset odstotkov imajo Sudan, Libija, Čad, Nigerija, Južna Afrika, Botswana, Zimbabvve in še nekaj manjših držav. Manj kot en odstotek katoličanov pa imajo: Egipt, Etiopija, Mavretanija, Alžir, Mali, Niger in Somalija, to so pretežno muslimanske dežele. Torej najbolj misijo-niran je srednji del Afrike.
BELI OČETJE so imeli lani 6 novo-mašnikov več kot prejšnje leto. Zanimivo. da je med njimi največ Poljakov, kar 20. Ostali so: Indonezija 17, Filipini 16, Indija 13, Združene države 6, Avstralija 5, Gana 3, Argentina 2, po enega pa Japonska, Mehika, Portugalska, čile, Italija in Švica. Torej vsega 92 novih misijonarjev, kajti beli očetje so izključno misijonska družba.
KITAJSKA NARODNA CERKEV je letos slavila v Pekingu 25-letnico prekinitve z Vatikanom. Škof Bernardin Dong Guagoing je na tem zborovanju dejal, da je 1958 leta bilo konec .kolonialnega razmerja cerkve, ki zdaj živi svoje versko življenje neodvisno od Vatikana". Do zdaj je bilo na Kitajskem brez pristanka Svetega sedeža posvečenih 60 duhovnikov v škofe. Položaj je težak. A mi vemo le, kar pišejo o tej narodni cerkvi, ne pa o zvesti Cerkvi, ki živi v katakombah.
V	GANO je pribežalo iz Nigerije dva milijona ljudi ravno ob času suše, Julija je bila prva možnost žetve. Koliko ljudi je od lakote pomrlo, še ni poročil. Na pomoč so prihiteli misijonarji in mednarodne karitativne organizacije. Storili so, kar je bilo v njihovi moči. A kako preživeti dva milijona ljudi, ki so prišli brez vsega in na nič ?!
V	VIETNAMU so bili postavljeni pred sodišče štirje jezuiti, med njimi tudi provincial vietnamske province p. Mguyen Cons Doan. Obsodili so jih protidržavne propagande in češ da so pripravljali protirevolucijo. Očividci trdijo, da je bila sodna razprava prava burka. Mednarodna organizacija Amnesty International” je od vietnamske vlade zahtevala, da patre izpuste, ker je preveč očitno, da so bili zaprti in protiustavno dve leti in pol čakali na obsodbo, bili sojeni
iz neutemeljenih razlogov in je vidno, da so bili zaprti in sojeni zaradi vere.
PORAST DUHOVNIH POKLICEV V AZIJI. Lanska statistika je pokazala, da je v Aziji blizu 17.000 malih se-meniščnikov in preko 12.000 bogoslovcev. V zadnjem letu je porast duhovniških poklicev: v Indiji za 230 bogoslovcev, v Koreji za 137, v Indoneziji za 62, v Sri Lanka (Cejlan) za 23, v Burmi za 18 in na Tajskem za 13 semeniščnikov. Največ bogoslovcev ima Indija in sicer okoli 5.000. To daje upanje za Cerkev v Aziji.
V AZIJI živi več kot polovica človeštva, točno 54 odstotkov. A kristjanov je samo 2.3 odstotka. In je treba še poudariti, da glavni del teh malih procentov gre na račun skoraj katoliške dežele Filipini. Azija bo odločilno usmerjala prihodnost sveta. Trenutno pa Cerkev v njej skoraj ni prisotna. V največjem narodu - Kitajski so ji vrata zapita, v Indiji, drugem velikem narodu Azije je vstop tujim misijonarjem onemogočen. Tudi velik azijski narod Japonska je sicer odprta vsakomur, vendar je Cerkev v tej Japonski, ki bo vodila gospodarstvo 21. stoletja - kot pravijo strokovnjaki — le kaplja v morju. Problem Azije je za Cerkev eden najtežjih problemov.
ANGOLSKI MISIJONARJI vztrajno nadaljujejo s svojim delom kljub vsem težavam in oviram. Seveda njihova prednost je v tem, da je v afriški Angoli, ki ima komunistični režim, med sedmimi milijoni prebivalcev kar tri milijone katoličanov. Od enajstih škofov je deset domačinov. Kar najbolj preseneča, je dejstvo, da imajo blizu 200 bogoslovcev in kljub temu, da so mala semenišča podržavljena, na raznih krajih vzgajajo bodoče bogoslovce in jih je okoli 400. Najtežje vprašanje je pomanj-
kanje duhovnikov, ki jih je 280, od teh 40 odstotkov domačinov. A za toliko vernikov je število premajhno, saj na več kot 10.000 katoličanov pride en sam duhovnik. Prav v teh težkih razmerah se angolska Cerkev postavlja na svoje noge.
ZVON IZ LETA 1540 so našli v hinduističnem templju. Zvon je bil vlit na Portugalskem in prepeljan v Indijo za katoliško cerkev. Verjetno so v eni ali drugi gonji proti katoličanom zvon domačini ukradli in ga or°-Peljali v hinduistični tempelj. Ostal bo tam kot „spomenik“ na nekdanji Portugalski misijon v Indiji.
ARABCI so v večini muslimani. Toda ne vsi. V bližnjem Vzhodu je blizu 3 milijone katoličanov in blizu pet milijonov nekatoliških kristjanov, ki pripadajo različnim obredom: bizantinski, maronitski, sirski, kaldejski, armenski in latinski. Nastala je čudna dvojnost. V Evropi postavljajo muslimanske molilnice, sezonski delavci v Arabiji pa ne smejo dobiti svojega duhovnika. Pred tridesetimi leti je nastalo upanje, da se bomo zbliževali, v resnici se oddaljujemo zaradi vračanja v prvotno muslimansko gorečnost, kot je to že v Libiji, Iranu in Sudanu.
PREDSEDNIK ZAMBIJE dr. Kenneth Kaunda je v lusaški stolnici v svojem govoru dejal, da Bog v svetovni politiki igra premalo vidno vlogo. Spori in napetosti med Vzhodom im Zahodom, Severom in Jugom se ne bodo pomirili s sedanjo politiko brez Boga, ki je po njegovem „umazana politika". Pozval je vse ljudi, >,ki še niso božji in človeški služabniki, naj to postanejo brez oklevanja". Ta govor ni pomemben le za Zambijce, ki jih je šest milijonov in med njimi 20 odstotkov katoličanov. Potrebno bi bilo, da ga slišijo vsi
državniki, tudi Evrope in Amerike, seveda nič manj Azije — in to iz osrčja Afrike.
,,OTROCI LUČI" se imenuje mladinska organizacija v Afriki. Razširila se je v Kongu, Zairu in Angoli. Ustanovitelj je sedanji škof v Basankuso (Zaire) Matodno Kwa Nzambi. Škof je prepričan, da ta mladina ne pomeni le lepo krščansko prihodnost, ampak že živi lepo krščansko sedanjost. Glavno načelo je, da mladi ljudje iskreno in zares vzamejo obveze krstnih obljub. Gibanje so odobrili zairski škofje, že zdaj so vsem katoličanom vzor krščanskega življenja.
JUŽNO OD SAHARE je še zelo zaostali svet. Po poročilu za leto 1983, ki ga je dala organizacija IMF (International Monetary Fond), znaša letni dohodek ljudi v tem predelu manj kot 400 dolarjev. Povprečna starostna doba je 45 let. Nepismenost je velika, celih 75 odstotkov prebivalstva. Higijenske in zdravstvene ustanove dosegajo komaj 20 odstotkov tega, kar bi za normalno življenje bilo potrebno. K vsemu temu je zdaj nastal velik problem: suša.
SALEZIJANCI V AFRIKI. - Ko je salezijanski generalni predstojnik povedal vsem članom družbe, da so v preteklem stoletju šli v Južno Ameriko, v dvajsetem stoletju v Azijo, zdaj pa je čas, da gredo v Afriko, se je načrt začel uresničevati. To parolo je general dal pred nekaj leti, 1978 je posebna komisija izdelala načrt in danes je v afriških misijonih (vključno Madagaskar) že preko 500 salezijancev. Dva škofa in 54 salezijanskih sobratov je Afričanov.
IZ VIETNAMA še vedno beže. Letos je beguncev več kot prejšnja leta. V prvih treh mesecih je zbežalo nad sedem tisoč Vietnamcev, samo v marcu jih je odšlo 2897.
SREČANJE JANEZA PAVLA II. Z BUDISTI je bilo edinstveno. Prilagodil se je budistični obliki, ki v takih sprejemih ali srečanjih uporablja veliko spoštljivih gest ter več molka kot besed. Srečala sta se dva svetova prav tam, kjer so se srečali pred leti menihi Zapada in Vzhoda in je med tem srečanjem umrl znani trapist o. Tomaž Merthon.
VODA je svetovni problem. V hiši sami ali vsaj na vrtu ima čisto vodo le 25 odstotkov prebivalcev na zemlji. V tretjem svetu je položaj še slabši. Mestno prebivalstvo dobiva vodo na cesti iz- napeljanih vodovodov. In še ti le dobra četrtina, to pomeni 26 odstotkov. Na podeželju pitne vode skoraj ni. Le 10 odstotkov podeželskega prebivalstva ima na razpolago čisto vodo. WHO (World Heath Organiza-tion) se trudi, da bi se položaj izboljšal vsaj toliko, da bi vsaj 50 odstotkov meščanov imelo dobro vodo in vsaj 20 odstotkov podeželja. Naj večji donašalci vode so žene. Za to uporabijo od ene do štirih ur na dan. Ker donašajo vodo navadno v posodah in na glavi, je zaradi velike oddaljenosti že samo to velik napor.
ŽENE še daleč niso enakopravne, če vzamemo svetovni položaj. V nekaterih verstvih ali kulturah so skrajno zapostavljene, naprimer v islamskem ali arabskem svetu. Po svetovni sta tistiki je žena polovico človeštva, pa opravijo dve tretjini dela in zaslužijo samo deset odstotkov vseh dohodkov. To statistiko je dala UNESCO, ko je napravila pregled med 86 narodi. Tudi nepismenost je predvsem med ženami. Od treh nepismenih ljudi sta dve ženi.
LAIČNI MISIJONARJI so postali zelo uspešna moderna oblika misijonskega dela. Mi Slovenci smo šele v prvih početkih. Zanimiv je način. Nekatere družbe ali organizacije poma-
gajo posameznim laikom, da pridejo za nekaj časa v misijone. Pogodbe, ki jih napravijo z njimi misijonarji, so različnih oblik. Nekak misijonski tretji red pa so začeli ustanavljati člani Kanadske misijonske družbe imenovani „Scarboro Mission Socie-ty“. Po krajši ali daljši pripravi postanejo ti laiki člani družbe. S tem jim je dana večja varnost, družbi pa večje zagotovilo, da bodo postali dolgoročni pomočniki pri misijonskem delu. Poizkus je šele v začetku. Sadovi se bodo pokazali čez leta, kajti laični misijonarji pri njih lahko postanejo možje, žene ali poročeni ljudje. Iz tega je razvidno, da je laični misijonar postal poklic, in sicer poklic v različnih oblikah. To daje veliko upanja za prihodnost misijonskega dela. Saj ob laičnih misijonarjih naravno rastejo tudi duhovniki-mi-sijonaiji.
PAPVA-NOVA GVINEJA ima okoli 500 duhovnikov, ki so večinoma redovniki, skoraj 150 bogoslovcev, okoli tisoč i edovnic, katehistov pa 3.500. Še niti pol stoletja nazaj je bila Nova Gvineja znana po Ijudožrcih. Na velikem otoku živi tri milijone prebivalcev. Papež je v kratkem obrisu zgodovine misijona poudaril veliko delo misijonarjev, saj so bili med ljudmi kamene dobe in danes je Pa-pua-Nova Gvineja samostojna država.
NKKRŠČANSKA VERSTVA IN CERKEV, to je tema, ki jo z vseh strani obravnavajo zlasti misijonski strukovniki. Papež je bil ob srečanju s tajskimi budisti nadvse konkreten. Jasno je pokazal, kakšno je gledanje Cerkve. „Srečni ste, da živite v kraljestvu, v katerem uživajo državljani versko svobodo. Poleg tega živite v svetu, kjer je večji del vaših rojakov budistov, pripadnikov filozofske misli, ki je zakoreninjena v taj-
sko kulturo in psihologijo. Odkrivati ■n doseči nekrščanska verstva, in ne zamotavati ničesar, kar je v njih svetega in pristnega." Ta govor je na tajsko javno mnenje zelo močno vplival.
UGANDA še vedno živi v neprestanem strahu. Predsednik Obote ni sposoben kontrolirati vojaških edinio, ki ropajo po deželi. Kar je huje, mnoge ljudi iz rodu Baganda imajo kakor v zaporu v koncentracijskih taboriščih, kjer ljudje trpe veliko pomanjkanje hrane, še bolj pomanjkanje vode in so žene zaprte v barakah, vedno na razpolago razdivjanim vojakom. Po zadnji oceni kakih 200.000 ljudi trpi v teh neznosnih okoliščinah in med njimi 20.000 otrok. Za katoliško Cerkev, ki je toliko trpela pod Aminom, potem pa upala na izboljšanje, ko je bil pregnan, je položaj skrajno težek.
ZA SUDAN je spet prišel „čas tr-.pljenja", kot pravi škof iz Jube Pao-lino Lukudu. Severni Sudan je arabski in muslimanski, tam je Cerkev v skrajni manjšini. Na jugu so črnci, kjer je misijonsko delo lepo razvito, in to kljub temu, da je bila Cerkev pred leti silno preganjana in skoraj zatrta. Zdaj pa je predsednik Sudana, ki je uvedel striktno koransko ustavo, kot je naprimer v Iranu, razdelil južni del na tri kose, da tako lažje obvlada položaj. Vsi škofje tega Predela so domačini. Njihov boj za obstoj in za nadaljnje delo pa — tako kaže - bo spet zelo težak. A vendar junaško vzdrže.
lIUItUNDI že več let izganja misijonarje. Predsednik Baptista Bagaza Vodi isto politiko proti katoliški Cerkvi, kakor jo je začel leta 1977. Od takrat je bilo izgnanih 120 misijonarjev., Taktiko je zdaj toliko spremenil,Uda; Misijonarje ne izžene, pač pa
jim ne podaljša vizuma. Tako je prve mesece tega leta misijon zapustilo 15 misijonarjev preprosto zato, ker jim je potekel vizum.
RELIGIJA ZA MIR je ustanova, ki deluje že več let. Imela je konferenco 1970 v Tokiu, 1974 v Leuvnu, 1979 v Princetonu. Letos pa bo od 23, do 30. avgusta v Afriki in sicer v Nai-robi (Kenija). Udeležilo se je bo okoli 400 predstavnikov iz petdesetih držav. Glavna tema razprav bo: kako se razne vere prizadevajo v borbi za človekovo dostojanstvo in mir na svetu. Zastopani bodo muslimani, budisti, predstavniki raznih krščanskih cerkva, med njimi tudi Mati Terezija iz. Kalkute.
SOS — klic po hitri pomoči je vzpodbudil štiri močne karitativne organizacije, da priskočijo na pomoč deželam v Afriki, kjer so zaradi suše v nevarnosti za življenje velike množice. Okoli 150 milijonov ljudi strada in 5 milijonov otrok je na tem, da umro. Pomoč je potrebna dvojna:, hitra in nujna, da rešijo ljudi pred smrtjo, in daljnoročna, da skušajo v teh deželah z moderno tehniko pripraviti ljudi na prihodno podobno sušo, ki je v vsem južnem pasu Sahare postala vedno bolj pogosta in vedno težja. Skupno so se za to vprašanje zavzele štiri svetovne organizacije: Katoliška pomoč, Mednarodna Karitas, Svetovni svet cerkva in luteranska svetovna zveza.
ABESINIJA je že osemnajst let v sporih in spopadih z Eritrejo. Dr-žavljanjska vojna in suša pustošita deželo. IC vsemu je iz Sudana pribežalo v Abesinijo 25.000 ljudi, ker niso imeli mirnega življenja zaradi spopadov med vladnimi četami in gverilci. Največ trpi civilno prebivalstvo in posebej otroci.
MISIJONSKI DAROVI
ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE
Trst, po Marijini družbi na Via Risorta ,v lirah: Makor Lojzka, 20.000; Cigoj Nada, 40.000; msgr. Jože Jamnik, 20.000; Miklavec Julija, 50.000; za lačne: Širca Fani in Rozina, 50.000; F. F., 10.000; N. N., 20.000; N. N., 40.000; Gegorčič Lojzka, 50.000; N. N., 30.000; N. N., 37.000; N. N. 100 00; Furlan Pierina, 15.000; Coceani Ana, 50.000; N. N., 100.000; N. N., 27 000.
Kanada (v kan. dolarjih): Kmetič Jože, trikrat po 500; N. N., Sudbury, 20; družina Jevnikar, ICO.
U.S.A. (v dolarjih): N. N., Chicago, 100.
Argentina (v a. pesih); ga. Mehle iz Tablade, 500; družina Urbanč, za lačne, 200, za gobavce, 200; družina Činak iz Slovenske vasi, še za tombolo, 5.440; sestre v Domu sv. Vincencija, 100 kan. dol.; duh. Milan Povše, 1.000; N. N., 100 DM in 20 dol.; Pavla Selan, za lačne otroke, 1 000; Jožica Božnar, 1.000.
Avstrija: Iz prodaje Zaletelovih velikonočnih razglednic, 300 pesov. Venezuela: Anton llija, 15 dolarjev.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za o. Lovra Tomažina v Zambiji, družina Klemenc, 1.000 pesov; za zambijske misijonarje: Društvo mož in fantov pri Brezmadežni v Torontu, 800 kan. dolarjev; isto Društvo mož in fantov v Torontu za sledeče misijonarje: za o. Cukala v Indiji, 200 dol., za s. Ksaverijo Pirc, 200; za Pavla Bernika, 200; za Petra Opeka, 400; za Roka Gajška, 200; za Franca Buha, 200 (vse v kanadskih dolarjih). Za. cerkev v Vangaiudramu na Madagaskarju: Macarol Lojze, 50 pesov; postna misijonska akcija v Slovenski vasi, 21.900 pesov (290 dol.). Za Radota Sušnika na Madagaskarju, Lojze Macarol, 100 pesov. Za s. A man do Potočnik na Madagaskarju, namesto cvetja na grob Marije Malavašič, družina Oblak, Castelar, 1.000. Za Fanca Buha na Madagaskarju, Peter Arnšek, iz Bariloč, 100 dolarjev. Za s. Anico Miklavčič, v spomin f Rudija Slekovec, 100.000 Lir; ob priliki 50 letnice redovnega življenja, Marijina družba na Via Risorta 3, 76.000 Lir. Za o. Jožeta Cukala S.J., Indija: dr. VI. Pezdirc, 10 dolarjev.
ZA MISIJONE
N. N., po zaobljubi, 100; Marija Schroeder, 100; Micka Žun, 10; duh. Janez Ogrin, 1.200 (vse v pesih).
ZA SKLAD KATOLIŠKIH MISIJONOV
Gorica, po msgr. dr. Kazimirju Humarju, v lirah: Kogoj Marija, 10.000; Pavletič Pepca, 20.000; Kovač Cilka, 10.000; Perat Mariza, 30.000; Jeričjo Zdravka, 5.000; Lavrenčič Marija, 36.000; Štibilj Berta, 2.000; Ofičja Ana, 10.000; Bitežnik Vida, 10.000; dr. Franko, 10.000; Blažič Dragica, 30.000; Hladnik Franka, 100.000; Žvanut Metoda, 20.000; Žigon Marija, 30.000; Klanjšček
Jožica, 5 000; Žvokelj Minka, 20.000; Brumat Štefanija, 15.000; Kokelj Lucija, 20.000; Perat Mariza, 20.000; Brajnik Mira, 30.000; iz postne nabirke, 67.000.
Nemčija: Duh. Ciril Turk, 10 dolarjev.
Argentina, v pesih: Jakob Sušnik, 1.000; Marta Fink, 100; N. N., Mendoza, 2.500.
ZA MISIJONSKI ZAVOD
Društvo mož in fantov Brezmadežne, Toronto, 800 kan. dolarjev; Kavčič Francka 25 dol.; Mija Ferkulj, namesto cvetja na grob f Malovrha, 150 kan. dol.; Ivan Kavčič, 250 kan. dol.; Janez Balažič, 40 kan. dol.; Ivanke Špringer, 50 kan. dol.; Katol. ženska liga v župniji Brezmadežne, 100 kan. dol.; Štefan Muhič, 20 dol.; Mara Krmelj, ob smrti moža, 80 kan. dol.; N. N., Toronto, 600 kan. dol.
ZA LAIČNE MISIJONARJE
Ivan Kavčič, Kanada, 250 kan. dol.; Ivanka Špringer, 50 kan. dol.; Katol. ženska liga v župniji Brezmadežne, 100 kan. dol.; N. N., Toronto, 600 kan. dol.
VSEM ZA VSE, TISOČKRAT BOG POVRNI!
LEPO VABIMO TUDI DRUGE PRIJATELJE SLOVENSKIH MISIJONARJEV, DA ZANJE IZ LJUBEZNI DO ŠIRJENJA CERKVE
RADI DARUJEJO! * v
'KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče. Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial 6arcga del Cenlro Misional Baraga", Colon 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1984 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih
valutah (v Kanadi 25 dolarjev). Letalsko 10 dolarjev več! V Argentini 500 pesov.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina- Baragovo misijonisče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramdn L. Falc6n 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejla. tDA: Rev. Charles A. VVolbang CM, 131 Birchmount Road, SCAPBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rud! Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 61 1 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Zo Montreal in Oucbec: rev. Letonja C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph, Montreal, Que. H1 X 1 W6.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta I Francija: s. Rozalija Šmalc, Rue du Bac 140, Pariš 75340, Cedex 07 Avstrija: B. B. Seolsorgeamt, Viklringer Ring 26, Klagenfurt A-9020. Anglija; Rehberger Gabrijela, 132, GeorgeJštreet, Bedford, Gran Bretaha. Avstralijo: Slovenske sestre, 4 CameroP''Cp«?t!.r5PW. Vic. 3101.
Črne redovnice so obiskale prijateljsko družino
Registre de Prop. Int. N0 231147 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada (B)
oS. o .E v» 2 C '=	FRANOUEO PAGADO Concesičn Nv 3143
5 M	TARIFA REDUCIDA
	Concesičn N""1 5612
V)