PUSELJC ALI ŠOPEK?
V 5. številki JiS (160) je E. Boje pritaknil svojim pripombam o tujkah in lokalizmih vprašanje, »ali ne bi kazalo celo v ljudskih pesmih, ki jih imamo Slovenci toliko in nam stalno udarjajo na ušesa (po radiu in petju drugje), vsaj delno, kolikor bi ne motilo ritma, spremeniti tujke: pušeljc — šopek«. Sam na vprašanje ni odgovoril, njegova misel pa je jasna: ljudske pesmi, ki jih imamo ko listja in trave in ki nam stalno »udarjajo na ušesa« po radiu in drugod, nas s svojimi tujkami — motijo, zato skušajmo, kjer se da, tudi te tujke zamenjati z lepimi slovenskimi besedami. Tako misli E. Boje, A. B. pa v opombi uredništva pravi, da »je treba piscu pritrditi«. Hudo kategorično, vendar smemo upati, da to le ni zadnja beseda iz uredništva JiS! Načeto vprašanje namreč prerašča jezikovni okvir.
Ljudske pesmi so del splošne pesniške zakladnice vsakega naroda, imajo poseben obraz, svojo zgodovinsko pogojeno vsebino in obliko. Ljudstvo samo počasi spreminja in nadomešča v svojih pesmih nežive, neznane, tuje besede in rečenice z živimi, znanimi, domačimi. Nepovabljenim »urednikom« od zunaj pa ni dovoljeno posegati v to naravno dogajanje. Ljudsko pesništvo je živ in tudi zdrav organizem. Mar naj se igramo s kirurškim nožem po zdravem telesu? Nevarna igra: vsaka, še tako nedolžna operacija je krvava. Pri tem ne gre samo za ritem, kakor misli E. Boje, tudi zven ali blagoglasje ni vse, v nevarnosti je poglavitno — pesniška podoba, ustvarjena ne iz lesenih kock, ki bi jih bilo moč vsak hip zamenjati, temveč iz krhkega tkiva, iz besed.
Pa sezimo rajši po zgledu, enem samem. Kako naj bi v kraški ljudski pesmi o tičkih, ki priletajo v pristanišče ob morju in tam »na jarbolca obsedajo«, spremenili jarbolca? Naj rečemo »jamborčki«, naj rečemo »dreveščka«? Beseda je nenadomestljiva. In vendar se je našel gorečnež, ki je tudi to nenadomestljivo besedo v drugi stari pesmi spremenil in s tem zabrisal izvirno pesniško podobo: Barčica po morju plava, drevesa se priklanjajo... Dvomim, če enemu izmed sto tisoč pevcev
221
pride na misel, ko to poje, da so »drevesa«, ki se v vetru priklanjajo, pravzaprav to, za kar smo v današnjem knjižnem jeziku sprejeli umetni, slovarski jambor, potem ko smo zavrgli stari jarbol, izpričan pri Dalmatinu in še danes živ na Krasu (se pravi tam, kjer smo Slovenci edino prišli do morja!). V besedilu priljubljene ljudske pesmi ritem z navedenim »malenkostnim« posegom res ni bil prizadet, zato pa je zmaličena pesniška podoba: »barčici« (= jadrnici) na morju je neusmiljena roka odrezala jarbole ali jarbolca, v vetru pa se pripogibljejo le še sence nekakšnih »dreves«, ob obali ali kje. Samo privlačni napev rešuje to pesem.
E. Boje se ne moti, ko previdno pravi, da »je nekaj poskusov že bilo v ti smeri«. Bilo je kar dosti poskusov, skoraj vsak dan smo priča raznim takim poskusom, le da bi kazalo gledati nanje bistveno drugače kot JiS IV, št. 5, 160. Mar imamo res tako veliko ljudskih pesmi? Ce bi smeli sklepati po tem, kar nam nudi radio (ki se nanj sklicuje E. Boje), ne bi rekel. Pač pa imamo veliko popevk — izvirnih in »originalnih«, prevedenih in prirejenih — in še več se nam jih obeta, saj imamo zanje razpisane nagrade in natečaje in festivale. Uboga ljudska pesem je v vsem blišču kot nekakšna pastorka. Prav pa bi bilo, če bi se kdo obregnil tudi ob te nove, modernejše oblike pesništva, saj v njih srečujemo še druge cvetke, kot je pušeljc. Marsikdaj človek pri najboljši volji ne ve, po kakšnih jezikovnih, metričnih, slovničnih pravilih današnji avtorji pesni(kuje)jo, zato varuhom našega jezika in slovstva: Hic Rhodus, hic salta!
Pušeljca, ki so z njim naše babice in matere ugajale našim dedom in očetom, ne bomo zlepa vrgli v smeti. To bi pomenilo, da se sramujemo matere zaradi pisane kmečke rute in prašnih škornjev, očeta zaradi žuljave dlani in nerodne, trde hoje! Naj slovenski pesniki le vpletajo v svoje stvaritve po vseh vrtnarskih predpisih povezane šopke, naj nas pisci in kovači milih popevk le bogatijo s šopki iz domačih in tujih logov, naši ubogi pastorki ljudski pesmi pa kar lepo ptistimo v miru njen
pušeljc! Milko Matičetov
Pušeljc — šopek. Ni samo pušeljc »tuja« beseda (Pleteršnik I, 366 — bav. buschen, büschel), temveč tudi čop, šop, šopek: nemško Schopf (Plet. II, 640, s. v. šop). Se starejša oblika— stvnem. — je skopa, škopnik (prim. Plet. II, 632, s. v. skopa). Kje bomo začeli trebiti in kje nehali? lvan Grafenauer
Opomba uredništva. Hudo žal mi je, da sem se tako nesrečno izrazil. Pred očmi in v ušesih sem pač imel nekatere popevke radijskih veselih večerov, pri tem pa docela pozabil, da meri pisec zlasti na stare ljudske pesmi. In tako se ,je zgodilo, da sem mu pritrdil. Pokora za nemarnost! a. B.