Priloga »Slov. gospodarja" za deco.
štev. 1.	«,,7-	Letniki.
Dragi otroci!
»Slov. gospodar« je sklenil, da vam prinese proti 'koncu vsakega meseca prilogo, Id bo namenjena samo vam. V njej boste našli dokaj zabavnega in poučnega gradiva; tudi slike bodo krasile to vašo prilogo. »Slov. gospodar« se ne straši stroškov za te slike, ker vam hoče napraviti veselje. Priloga bo tiskana na poseben list, da jo lahko izrežete in shranite. Ob koncu leta boste imeli majhno knjižico s skoro 50 stranmi.
Tudi razne igre, naloge in uganke boste našli v prilogi. Za rešitev nekaterih ugank bomo razpisali tudi lepe knjižne nagrade.
Pišite nam, če vam bo ta priloga ugajala. Pišite nam tudi, kaj vam je bilo posebno všeč, odnosno kaj bi še želeli. Kar se bo dalo izvesti, se bo tudi napravilo. Pišite na naslov: »Slov. gospodar — Naše veselje — v Mariboru, Tiskarna sv. Cirila.
Sedaj pa pozdravljeni in mnogo veselja pri čitanju!
Pomagaj bratu!
V tisti slavni dobi, ko so trkali Slovani večkrat na vrata samega ponosnega Carigrada, se je večkrat pripetilo, da so po kakem bojnem pohodu zaostali Poedini slovanski bojevniki v okolici tega mesta, ali pa celo v njem samem. To so bili največkrat ranjeni ali oslabeli vojščaki, ki niso več mogli za odhajajočimi tovariši, ampak so kje obležali. Njihova nadaljnja usoda je zavl-sela od tega, kdo- je pač takega reveža našel. Ako je bil to človek usmiljenega srca, ni bilo za enkrat nič hudega. Bolnik ali ranjenec je bil sprejet, ozdravljen — Aid potem je ostal suženj in je
moral dolga leta, včasi celo življenje q težkim delom poplačati dobroto, katero so mu bili izkazali, ko so ga pobrali naj
cesti.
Tako se je godilo tudi mlademu Slo. vanu Radiboju. Z večjim številom tov a. rišev je bil napadel carigrajsko pošto, janko precej daleč izven mesta. Bili pa so o sovražnikovi moči slabo poučeni, in po kratkem boju so se morali Slovani umakniti premoči. Radiboja je zadela sovražna puščica tako močno, da se mu( je ulila kri, ki je ni mogel več ustaviti. Padel je na tla in udano čakal konca. Ni bilo več videti ne napadalcev in ne napadenih. Iz hiše ob državni cesti sta se bližala mož in žena. Ko sta videla ranjenega Slovana, je žena poklicala im hiše sluge. Ti so nesli Radiboja v hišo, kjer so mu zavezali rano. Dolgo časa se je boril s smrtjo, pa njegova močna na. rava je zmagala. Okreval je, pa ne veS za domovino, ampak za sužnoet. Hiša je bila last bogatega carigrajskega trgovca, ki je imel v mestu mnogo skladišč in! trgovin, za katere je potreboval tudi ce< lo vrsto poslov in sužnjev. Radiboj je dobil nalogo, da pazi v skladišču na morski obali na red in snago. Cesto mu je pogled uhajal čez morsko plan, opa. zoval je obilico ladij in čolnov, v srcu pa je nosil drugo sliko, spomin na obširne domače livade, na temne gozdove in velike pašnike. Ali kaj je hotel? To. lažil se je s tem, da se mu bo morda le še nudila prilika za beg. S to mislijo je zvečer utrujen zaspal in se je y jutro spet z njo zbudil.
Usoda pa mu je naklonila povsem dru. ga pota.
Nekega dne je videl, kako se približajo mestu velike ladje z mnogimi dolgimi vesli in čudnimi jambori. Vsaka ladja je bila spredaj dosti višja in je imela tam leseno podobo, ki je bila podobna konjski glavi. Kmalu se je začelo veliko .vrvenje po ulicah. Vsi so hiteli na Pba.
lo, da bi vidali ladjevje. Kakor blisk se je raznesla novica, da so to normanske ladje, ki prihajajo daleč od sevora sem. Sicer pa se večje ladje niso bližale popolnoma do obale, ampak le par manjših je pristalo. Izskočili so vojaki v nenavadni bujni opremi. Razumel jih ni nihče. Kazali so proti vzhodu, na morje in na svoje ladje, kar so ei ljudje tolmačila' tako, da hočejo nadaljevati pot
nekaj iskalo, Radiboj pa ni mogel razumeti, kaj. Na več krajih so se male ladje podale k obali, ali vselej so se zopet vračale. Na Radibojevi ladji je bil. poveljnik vsega brodovja. Ta je po vsakem takem pristanku sprejemal poročila svojega sla, pa je vselej potem nevoljno odkimal z glavo dn ladje so iskale dalje. Ko so bile obkrožile celo Črno morje, so se spet bližale Carigradu,
proti Črnemu morju. S kretnjami so še prosili za pitno novo, katero »o tudi takoj dobili. Radibojev gospodar je bil celo tako uslužen, da je zapovedal dese-torici svoj/ih sužnjev, med njimi tudi Radiboju, naj spravijo v velikem čolnu na glavno normansko ladjo sod vina. — Med tem so se vrnile tudi one male normanske ladje z vodo. Ko so Radiboj in njegovi tovariši spravili vino na veliko normansko ladjo in so hoteli zopet v svoj čoln, jih Normani niso več pustili z iadje _ sedaj so bili sužnji Normanov.
To je bilo mnogo slabše kakor v Carigradu. Prisilili so sužnje, da so morali zagrabiti za težka vesla in to delo jim je ostalo za tedne in mesece. Radiboj se ije žalosten udal novemu udarcu. Kje je bila sedaj njegova domovina? Kaj mu bo bodočnost še prinesla? Vedel je, da prejšnji gospodar ne bo storil ne zanj ne za tovariše prav nič, saj ni imelo življenje sužnja prav nobene cene. Vsak pes je bil več vreden.
Ladje pa so plule dalje in dalje. Obkrožile so celo črno morje. Brodovje je
Radiboju je vstalo upanje, pa zaman, ker se ladje niso tam nič ustavile, ampak so nastavilo svojo pot po Egejskem morju proti zapadu.
Radibojevo življenje je bilo silno eno-liično. Šest ur je delal s težkim vesl<ml v notranjosti ladje, nato pa je prav toliko časa počival, pa zopet na isto delo. Med odmorom ni smel niti na krov, tako da ni videl, kod se vozijo, čas je potekal, upanje na svobodo je bilo čimdalje manjše. Opazil je po solncu, da se ne vozijo več proti zahodu, ampak proti severu. Brodovje je prispelo v Jadransko morje. Tam se je nekega večera ustavilo pred malim mestom, ki je ležalo na lepem polotoku. Radiboj je sedaj že precej razumol govorico svojih gospodarjev in je razbral iz pogovora, da hočejo Normani mestece napasti in izropati. Čakati so hoteli do prvih jutranjih ur, ko bo celo mesto v trdem snu.
Cez nekaj časa je poklical sluga Rad!-boja na krov k poveljniku. Ta mu je povedal, da mora splavati na kopno in
poizvedovati, če je kaj vojakov v mestu in kje so. Ako svpjo nalogo dobro- iz-virši, ga bodo pri zopetni vožnjiii proti Carigradu Izpustili, da Se bo mogel povrniti domov.
»Kako pa me bodo ljudje razumeli, ko ne znam njihovega jezika?«
»Baš zato pošiljam tebe, ker sii Slovan, tu pa govore tak jezik, kakor je tvoi«
Radiboj se je spustil v morje in je plaval proti obali. Premišljeval je, kako je mogoče, da govori ljudstvo tu njegov jezik, saj je vendar tako daleč od domovine.
»Če me res razumejo, potem so to moji bratje, in ne smem jiih izdati«, je sklenil naposled.
Stopil je na kopno. Bilo je še temno, obala je bila prazna. Okoli mesta je bil zid, mestna vrata pa so bila trdno zaprta, kakor je pač bila tedaj navada, da so jih po solnčnem zahodu zaprli. — Radiboj je dolgo trkal, preden so ga pustili v mesto. Stavil je par vprašanj, in res, razumeli so njega in on je razumel nje. Zahteval je, naj ga privedejo pred mestnega poveljnika, ker mu ima razkriti veliko stvar.
Poveljniku je povedal, kaka nevarnost preti mestu. Ta je.brž sklical posvetovanje in Radiboj je smel poslušati. Ko se niso mogli zediniti, kaj naj ukrenejo, jim je svetoval, naj zasedejo mestno obzidje, obenem pa naj poskusijo katero izmed sovražnih ladij sežgati. To bi bilo mogoče napraviti tako, da se kdo neopaženo povzpne na ladjo, razlije smolo in to polem prižge. On sam bo to poskusil pri najbližji ladji, če mu zaupajo in mu dado potrebne priprave. Z veseljem so sprejeli njegovo ponudbo. S par novimi tovariši vred se je podal s smolo in vžigalno pripravo v malem čolnu v gosti temi do prve ladje. Nihče ga ni opazil, ko je splezal na krov in tam na zadnji strani ladje zanetil ogenj, ki se je na smoli kaj hitro razvil. Isto delo je Radiboj uspešno opravil še pri dveh drugih ladjah, dalje pa ni mogel, ker je ogenj na prvi ladji že bil tako močeh, da so nanj postali pozorni vsi in da so hiteli na pomoč, ki pa ni dosti zalegla. Ko so začeli ognjeni zublji lizati tudi še po drugih ladjah, so Normani uvb
deli, da je njihov načrt izdan. Dvignili so sidra in so odpluli proti jugu.
Mesto je bilo rešeno. Radiboj je otel svoje brate Slovane. Prosili so ga, naj ostane v mestu, naj ostane pri njih, da mu morejo biti hvaležni. Vstopil je v mestno stražo, kjer je kmalu postal vodja. Včasi se mu je še tožilo po domovini, pa spomin nanjo je obledeva.l ,ker je našel tu pri bratskem narodu novo domovino.
*
Za veseljem žalost pride.
on
Poglejte Tončka, kako stoji pred strogim učiteljem in kako mu roke lezejo tja nazaj, kakor da bi že čutil, da bo joj. Gotovo je kaj takega napravil, da ni našlo milosti pred učiteljevim obrazom in sedaj bo pač moral trpeti. I)a ne boste predolgo ugibali, vam povem, kaj je bilo.
Tonček in Branko sedita v isti klopi in sta tudi drugače prijatelja. To se pravi, nista vselej prijatelja, ker sta prepogosto skupaj in tako zdaj ta in zdaj oni izvrši kaj takega, kar drugemu ni po volji. Potem se prav močno skregata, pa le za kratko dobo, saj ne moreita biti drug brez drugega.
Zdaj pa je bil spor hujši. Tonček je imel lepo žogo, pa mu je Branko zapičil vanjo žrebelj, tako da je bil žalosten konec lepe igračke. Seveda se je Branko izgovarjal, da se je le slučajno dotaknil z žrebljem žoge, ali Tonček mu ni verjel. In tako sta postala huda sovražnika in to nasprotstvo je trajalo že zar dni<
Tonček je ves čas mislil na maščevanje, a mi bilo za to prave prilike. Nekega dne pa se mu je nudila v Soli. Imeli so lepopisje. Branko je bil razdelil zvezke, nato pa je na učiteljevo povelje še malo pospravil v omari in Tonček je sedel sam v klopi. Pogledal je po Branku in videl, da ima svetle hlače. Huda misel mu je prišla in brž jo je izvršil. Vtaknil je kajr vse prste v tintnik in je pomazal Brankov sedež s tinto. Pri tem je mencal sem in tja, da ga je vidci tudi učitelj. Ta je bil baš napisal na tablo veliko črko »F« in je rekel, naj jo učenci pišejo v zvezke. Ker je to precej težavna črka, se je potem ozrl po razredu, da bi videl, če bi bilo komu treba pomagati pri pisanju. Pa se mu je pogled ustavil pri Tončku.
»Ti je težko pisati, kaj ne da? Čakaj, ti bom jaz pokazal, kako je treba pisati!«
Učitelj je stopil do Tončka, je sedel v njegovo klop, seveda tja, kjer je bil Tonček pripravil ti.n to za Branka. Vzel je zvezek, napisal črko in dal Tončku še par navodil.
Smola, da je imel učitelj tudi svetle hlače, na katerih je bila sedaj velika črna lisa. Tončka je kar zazeblo, ko je to videl. Nesreča je hotela, da so to videli tudi součenci. Vsi seveda v smeh. Učitelj se je obračal in obračal, ker so ga vsi gledali in prav kmalu je videi, kaj se ja zgodilo. Pogled na klop, na skesanega Tončka — in kmalu je razum .1 vse.
Sedel je za kateder, poklical Tončka in ta je polagoma le moral priznati, kako se je bila vsa stvar razvila.
Sedaj pa stoji tu, roke mu lezejo proti zadnji plati in kaj še pride, to veste itak sami, o tem vam ni treba nič več praviti.
*
Za smeh.
Slabo sredstvo.
JUato: »Gospod doktor, ali je kako preprosto sredstvo protd nespečnosti?«
Zdravnik: »Seveda, štejte počasi do tisoč, pa boste gotovo zaspali.«
Mati: »Jaz že, pa moja mala bebica Se ne zna šteti.«
P—
Spreten računar.
Učitelj: »Ce imaš v žepu 10 Din, pa jiih 5 izgubiš, kaj imaš potem v žepu?« Učenec: »Luknjo, gospod učitelj!«
Ljubezen.
Tonček: »Čuj, Tinče, ali me imaš toliko rad, da bi mi posodil pol dinarja?«
Tinče: »Rad že, saj sva prijatelja, ali pol dinarja nimam.«
Napačno razumel.
Učenec: »Gospod učitelj, ali bi smel jutri radi nujnega domačega dela ostati doma?«
Učitelj: »Tako bi lahko prišel vsak u-čenec . . .«	i	,
Učenec:	»Dobro,	bom	pa	še	ostalim
p,r. r J:i’ <i
Razume.
Nova sestrica dokazuje, da ima zdrava pljuča, ker kriči ves dan.
Janezek: »Kaj ne da, mama, da je sestrica prišla z nebes?«
Mati: »Da, Janezek.«
Janezek:-. »Prav nič se ne čudiim, da so jo angelci ven vrgli, ko venomer tako kriči.«
*
Igre.
Dopolni tole pesmicoI Ptiček.
1.
Sneg pokriva plan, goro,
Burja mrazi nas —, z nami zebe ptičice, revce so brez —.
2.
Oj otrok, priiljubi mo}, glej, tam čivka ptiček —
Zebe ga in lačen je, od slabosti trese —.
3.
V hišico ne gre s tebo, da bi grel se za —.
Pa mu malo zrnja daj, da bo imel kosilca —1
4.
Saj spomladi bo vesel ptiček hvalo ti —.
Samo zdaj mu zrnja daj, da bo jedlo revče —,