DR. PAVLE BLAZNIK 
znanstveni svetnik SAZU 
ZGODOVINSKI RAZVOJ FREISINSKEGA LOŠKEGA GOSPOSTVA 
V članku skušam pregledno prikazati zgodovinski razvoj na loškem ozem 
lju v času, ko je bilo povezano s freisinško škofijo, ki je tod točno pred tisoč 
leti zagospodarila. Prispevek ni opremljen z opombami, saj predstavlja le kra 
tek izvleček iz obsežnega, bogato dokumentiranega dela, ki bo izšlo ob prazno 
vanju tisočletnice v samostojni publikaciji. 
Ustanovitev in načrtno izgrajevanje loškega gospostva 
v prvih stoletjih obstoja 
Bolj slučajnostna, nestrokovna odkritja kot načrtno izkopane najdbe ka 
žejo, da je bilo loško ozemlje naseljeno vsaj od neolitika dalje; med temi posto 
jankami je pomembno zlasti lubniško neolitsko nahajališče, ki spada med do 
slej najvišja ležeča tovrstna najdišča v naši državi. Številnejše najdbe potekajo 
iz hallstattske dobe, med katerimi je najvažnejša žlindra na Stalici v Selški 
dolini, pa iz latenske periode s pomembnimi grobišči v Godeških Dobravah. Na 
najrazličnejših predelih ravninskega in hribovitega ozemlja so prišli na dan 
ostanki iz rimskega časa, med njimi znameniti limes, zgrajen pred letom 430 
kot obramba proti barbarskim ljudstvom na pohodih v Italijo. Na burne čase ob 
preseljevanju narodov merijo nekatere utrjene postojanke na Poljanskem in 
Selškem. Velika preseljevanja so zgodaj zanesla na loško ozemlje slovenski ži-
velj, na katerega spominjajo iz zadnjih desetletij 10. stol. dokumentirana slo 
venska imena, ki pričajo, da so bile že tedaj razvite p)osamezne, še danes ob 
stoječe naselbine. 
Skupno s svojimi sosedi je bil loški živelj sčasoma vključen na germanski 
zahod. Od druge polovice 10. stol. dalje se je nemški vpliv tod nemoteno uve 
ljavljal in pospešeno uvajal svoj družbeni red v obliki fevdalizma. Pred točno 
tisoč leti je nemški vladar, ki je svobodno razpolagal z našo zemljo, v dveh 
zaporednih daritvah poklonil freisinški škofiji na Bavarskem celotno Selško in 
vzhodno polovico Poljanske doline ter obsežen del Sorskega polja. Prostranemu 
ozemlju je freisinška škofija v začetku 11. stol. priključila stražiško-besniško 
območje, v naslednjih desetletjih pa še preostali del Poljanske doline. S prido 
bitvijo Pungerta in Gosteč na Sorskem polju (ok. 1215) in vasi Okroglo na levi 
strani Save (1263) je freisinška posest na loškem ozemlju dosegla mejo, ki je 
v kasnejših stoletjih ni več prekoračila, a bistveno od nje tudi ni odstopala. 
Celotno ozemlje je zemljiški gospod organizirsil v teritorialno sklenjeno loško 
gospostvo. 
15 
Obsežno gospostvo je bilo sicer spričo prostranih meja v prvih stoletjih iz 
postavljeno pritiskom sosedov, toda izvzemši severovzhodno območje (Orten-
buržani) spori niso zapustili trajnejših sledov. Zemljiški gospod je posest še 
utrdil, ko je v drugi polovici 13. stol. pridobil deželsko sodstvo (1257, 1274) in 
rudniški regal (1277) ter si tako kot popoln lastnik tod zgradil teritorialno zem 
ljiško gospostvo. 
Ob izgrajevanju gospostva je vse bolj kopnel star sloj svobodnjakov. 
Družbeni sloj od zemljiškega gospoda odvisnega prebivalstva ni bil enoten. 
V manjšem delu gospostva je gospod sprva uvajal pridvomo gospodarstvo, ki je 
bilo zgodaj v upadanju. 2e sredi 12. stol. je škof vse štiri tedanje dvore na 
Sorskem polju oddajal v zakup, kar pa tudi ni pognalo globljih korenin. Naj 
dalj —^ še v sredo 14. stol. — se je obdržal pridvorni način gospodarstva na 
vinogradniškem ozemlju okrog Škofje Loke in Stražišča. — Velik del kmetov 
je pa gospod že v začetni fazi naseljeval na hubah (predhodnikih gruntov). 
V hubni sistem je vključeval stare dotlej zadružno urejene naselbine, še v večji 
meri pa na novo kultivirana zemljišča. Podložniki na hubah so bili v boljšem 
položaju kot nesvobodniki na dvorih, čeprav jih je gospod — zlasti tiste v ne 
posredni bližini — pritegoval tudi k obdelovanju pridvome zemlje. 
Obsežno, redko naseljeno ozemlje je zemljiški gospod zgodaj začel koloni 
zirati. Načrtna srednjeveška kolonizacija je bila zaključena proti sredi 14. stol. 
Kolonizacija Sorskega polja je bila v 13. stol. tako temeljito opravljena, da v 
naslednjih stoletjih tod ni bilo več prostora za nove hube (grunte). Do konca 
13. stol. je bilo zaključeno tudi z loške strani usmerjeno naseljevanje po vzhod 
ni polovici Selške doline, medtem ko se je naseljevanje po soriškem ozemlju 
tedaj šele dobro začelo in to z zahodne strani ter se etapno končalo kmalu 
jK) 1318. Srednjeveško naseljevanje po Poljanski dolini se je s kolonizacijo 
hlevnovrškega ozemlja raztegnilo prav v sredo 14. stol. 
Na načrtno kolonizacijo v skupinah kaže povsem prevladujoča kolektivna 
poljska razdelitev, enako tudi razdelitev F>olja na sklenjene proge, medtem ko 
merijo celki zlasti na delu vzhodne Poljanske doline na naseljevanje po posa 
meznikih. Različen način naseljevanja je bil brez zveze z geografskim p>oloža-
jem. Kmetijam v celkih so bili dodeljeni v individualno uživanje tudi gozdovi 
in pašniki, ki so jih sicer pK>dložniki praviloma uživali skupno v posameznih 
enotah. Širokopotezno kolonizacijo nakazujejo nekatere vasi po Sorskem ix>lju, 
medtem ko je vključevala večina naselij po dolinah le 2 do 4 hube. Praviloma 
je obsegala vsaka domačija po eno hubo in to zelo različnega obsega razen v 
koroškem in hlevnovrškem uradu na Poljanskem, kjer je uživala le polovica 
podložnikov po 1 hubo, sicer pa naletimo na razpon od V4 hube do 4 hub. Na 
črtna kolonizacija je bila opravljena zelo premišljeno, saj naletimo med stotina 
mi hub le na posamezne pustote. 
Poreklo loških naselnikov je bilo zelo pisano. Večji del Sorskega polja je 
bil vključen v bavarski urad. Kot kaže analiza krajevnih, osebnih in zemljiščnih 
imen, je bil tod nemški živelj precej močan s središčem v veliki enotno gra 
jeni vasi Bitnje-Žabnica. Vendar vsa naselja v bavarskem uradu še zdaleč niso 
bila bavarska. Med izrazito slovenskimi je npr. Suha, ki se omenja že v darilni 
listini 973. Nasprotno pa izkazujejo prav v istem viru označena slovenska na 
selja Zabnica, Stara Loka, Stražišče kasneje močan nemški živelj, ki je torej 
sčasoma asimiliral staro slovensko prebivalstvo. Nemški živelj je bil na Sor 
skem polju še v 16. stol. t?iko močan, da je starološki župnik tedaj pridigoval 
tudi v nemškem jeziku. — Kolonisti v Poljansiki in Selški dolini so bili v glav-
16 
nem slovenskega porekla, med njimi tudi velika večina ondotnih Korošcev 
vključujoč hlevnovrško ozemlje; vsaj del njih je prišel sem iz okolice Vrbskega 
jezera. Pač pa so nemškega porekla Soričani, ki so se sem preselili z območja 
Innichena in so v odmaknjenem ozemlje dolga stoletja ohranili svoj jezik. 
V naravnem središču gospostva je nedvomno zelo zgodaj zrasla utrjena pK>-
stoJanka Zgornji stolp na Kranclju, kjer je bil najstarejši sedež gospoščinske 
uprave, ki se je pa še pred zaključkom sistematične kolonizacije v glavnem 
preselila na novo utrdbo — na spodnji, tj. loški grad. Odmaknjeno od promet 
nih zvez je ležal pod Lubnikom Stari grad, ki je bil verjetno zgrajen v pred-
freisinški dobi. V začetni fazi je pripadala verjetno vodilna vloga v gosp>odar-
stvu gradiščanu na Zgornjem stolpu. Ob napredujoči kolonizaciji sta bili 
gradiščanu zaupani le še utrdbi Zgornji stolp in Stari grad, medtem ko je 
vodstvo gospostva pripadalo oskrbniku kot namestniku zemljiškega gospoda. 
V njegovo področje so sodile gospodarske naloge, ki jih je ob občasni delitvi 
kompetenc sicer opravljal kaščar. Kot tak je vodil načrtno kolonizacijo, obenem 
pa skrbel za reden dotok rente. Oskrbniku so pripadale sodne kompetence, s 
pridobitvijo deželskega sodstva torej tudi obravnavanje hujših deliktov. — Med 
nižjimi uslužbenci so bili najštevilnejši (16) predstavniki uradov (oz. žup v no 
vem veku), v večini primerov označeni kot župani; postavljalo jih je gospostvo 
kot nekake gosp>oščinske zaupnike iz vrst podložnikov. Mimo gozdarjev in ri 
bičev so bili številnejši lovci, ki so opravljali tudi biriške posle, medtem ko je 
bil sodni eksekutivni organ sodin. 
2 Loški razgledi 
Skofja Loka po prvi svetovni vojni 
17 
Foto: Fr. Planina 
Spri6o oddaljenosti je bila povezava vodilnih nameščencev s Freisingom 
rahla, kar je vodilo do mučnih zlorab. Značilen je primer Loških vitezov; ti so 
se v službi zemljiškega gospoda zlasti kot kolonizatorji, ki jim je pripadla vsa 
ka deseta na novo ustanovljena huba, tako osamosvojili, da so skušali postati 
pravi gospodarji nad loškim ozemljem. S skrajnimi napori se je končno škofu 
posrečilo, da je rešil nevarnih ra2pok zlasti obe dolini, medtem ko je jedro 
odtujenih kmetij bilo osredotočeno na že sicer močno ogroženo stražiško-bes-
niško ozemlje. Istočasno pa se je gospostvu delno odtujevalo tudi Sorsko i)olje, 
kjer so si pridobivali različni gospoščinski uslužbenci razna zemljišča. 
Pod gradom se je zgodaj začela razvijati Škofja Loka, ki je kot naselje 
obrtnikov in trgovcev doživela prvi večji vzpon proti začetku 13. stol. Starej 
šemu Placu se je do konca 14. stol. priključil na spodnji terasi mlajši Lontrk. 
Naselje je bilo 1274 označeno kot mesto; mestno obzidje, skozi katerega je vo 
dilo 1. 1397 pet vrat, je dokumentirano v letu 1314 in je bilo na prehodu iz 14. 
v 15. stol. temeljito dopolnjeno. Kmetska posest se je sicer s hubno ureditvijo 
v smeri proti Sorskemu polju povsem približala Skofji Loki, vendar je bilo 
v prvem razdobju tudi v mestu močno razvito poljedelstvo. Nekateri meščani 
so v 13. stol. celo dosegli, da jim je gospod podelil p>osamezne njive, dele raz-
formiranih hub v neposredni okolici; mnogi med njimi so kultivirali sosednjo 
zemljo, sicer pa so bile meščanom na voljo v bližnji okolici tudi gozdne in paš-
niške površine, ki so jih deloma večali na škodo hubnega sveta. V zvezi s to-
vorništvom je bila namreč razvita tudi živinoreja. Glavni vir življenja je bila 
meščanom seveda obrt in trgovina. Med strokami, ki so krile vsakdanje potrebe, 
je bila močno razvita mesarska obrt, mlinarstvo in gostilničarstvo ter krznar-
stvo in kovaštvo. Drobna trgovina se je izživljala predvsem na tedenskih sej 
mih, razvijala se je pa tudi trgovina v daljavo (npr. v Čedad, Piran). 
Skofja Loka je bila privatno, freisinškemu škofu podrejeno mesto. Mešča 
ni so bih osebno svobodni. Gospodu so plačevali davek, zemljo so uživali po 
mestnem pravu v svobodnem dednem zakupu z neznatnimi obveznostmi. Spo 
četka je bila vsa oblast osredotočena v rokah zemljiškega gospoda, čigar uprav 
ni organ je bil imenovemi sodnik. Meščani so bili vključeni v mestno občino 
(skupščino meščanov); sestajali so se na veči, iz katere se je oblikovala mestna 
samouprava. Mimo meščanov je predstavljalo zgornjo plast plemstvo in duhov 
ščina s prostolastno posestjo, v spodnji sloj so pa spadali gostači, ki so uživali 
osebno svobodo. 
Z opuščanjem pridvomega gospodarstva so se vse bolj brisale socialne 
razlike na podeželju. V času prvih urbarjev (1291, 1318) so kmetje praviloma 
uživali zemljo po zakupnem pravu in jim je torej gospod — v praksi pač le 
teoretsko — lahko kmetijo vsak čas odvzel. V izjemnem položaju so bili pod-
ložniki v koroškem uradu, ki so imeli kmetije po kupnem pravu ter so posest 
lahko delili in tudi prodali. 
Podložnike so vezale do gospoda predvsem dajatve, ki so jih poravnavali 
deloma v denarju, deloma v naturalijah. Navzlic velikim razlikam v obveznostih 
je možno različne predele povezati v štiri enote. Najnižje dajatve (ok. 50 denar 
jev) so vezale podložnike gadmarskega urada, ki so pa bili sicer kot viničarji 
močno obremenjeni s tlako. Le malo višje dajatve (60—67 denarjev) so breme 
nile podložnike po Selški dolini in večjem delu na Poljanskem; ti so poravna 
vali večino obveznosti z denarjem (šilingerji). V slabšem položaju so bili kmetje 
na ostalem ozemlju Poljanske doline (90—131 denarjev). Daleč najbolj so bili 
obremenjeni podložniki na Sorskem polju, zlasti v bavarskem uradu (165—209 
18 
Grajski valpet — prlganjač gospoščlnskih podložnikov 
Z vključevanjem slovenskega ozemlja na germanski zahod so se Slovenci od 9. stoletja dalje vse bolj uvrščali v sloj podložnikov, ki jih je do zemljiških gospodov med drugim vezala tudi 
tlaka. Nadzorstvo nad tlaškimi opravili so zemljiški gospodje poverjall svojim uslužbencem, ki jih ustno izročilo označuje kot valpte. — Sliko je Izdelal slikar Gvldon BiroUa po opisu. 
19 
denarjev), kjer je vrednost oddaje v žitu znatno presegala celotno višino vseh 
drugih dajatev, s katerimi so bili močno približani drugi in tretji skupini. V 
splošnem velja, da so starejši kolonisti imeli večje dajatvene obveznosti kot 
mlajši, ki so se naseljevali v slabših razmerah. 
Tlake so bili le redki podlozniki povsem oproščeni, tako Soričani, ki so se 
naselili v težko dostopni pokrajini, pa podlozniki na besniškem ozemlju, ki je 
bilo slabo pK)vezano z gospostvom. Z opuščanjem pridvomega gospodarstva in 
z naraščanjem števila podložnikov je tlaka vse bolj kopnela. Tako je gospostvo 
do konca 13. stol. uvedlo ustrezne denarne obveznosti, ki so bremenile zlasti 
podložnike v bavarskem uradu. Medtem ko je tedaj gospostvo klicalo na tlako 
podložnike s širšega ozemlja k prevozu vina z Dolenjske in Italije, pa k raznim 
grajskim opravilom, je viničarje še vedno vezala tlaka v vinogradih; ko je go 
spostvo le-to opustilo, je bivše viničarje v obilni meri pritegovalo k drobnim 
grajskim opravilom in kaščarskim poslom. 
Z opuščanjem tlake se je mogel kmet bolj posvečati svojemu delu. Medtem 
ko je bila na Sorskem polju glavna gospodarska panoga poljedelstvo, je bilo 
drugod težišče na živinoreji. Po vsem gospostvu so gojili oves, zlasti na Sorskem 
polju tudi pšenico in rž. Zgodaj je bila razvita kultura ječmena po Sorskem 
polju, enako tudi na tleh koroške kolonizacije, kjer pa je menda do konca 13. 
stol. precej zamrla; vzFK)redno z ječmenom so p>o Sorskem polju gojili tudi 
hmelj. Lan je bil razširjen po vsem gospostvu, medtem ko je vinogradništvo 
po splošnem nazadovanju do konca srednjega veka povsem propadlo. 
2ivino so pasli predvsem na gmajnah, le v koroškem uradu je imela vsaka 
kmetija praviloma svojo pašo. V območju Davče se omenja planinska paša. 
Splošno je bila razvita ovčereja in prašičereja, v precejšnji meri verjetno tudi 
govedoreja in v zvezi s tovorništvom konjereja. Perutnino so gojili povsod, 
čebele pa zlasti v javorskem uradu. 
Od vsega početka je bila na podeželju razvita obrt, ki je krila vsakdanje 
potrebe (npr. čevljarska, krojaška); med drugim je bilo zlasti močno razširjeno 
tkalstvo in mlinarstvo, na švajgah' sirarstvo, po Sorskem polju pivovarništvo, 
v sosedstvu Škofje Loke sodarstvo in lončarstvo, v cerkvenih središčih pekarije, 
mesarije in krčme. Rano se je pojavljalo železarstvo (Gorenja Sava, Rudno na 
Selškem); prvoten železar je bil navadno kmet, ki je rudo pridobival v glavnem 
kar na površju in jo tudi sam talil. Zgodaj se je razvijalo na podeželju, posebej 
na sedežih župnij trgovanje predvsem z doma pridelanimi oziroma predelanimi 
predmeti, s katerimi so pa kmetje odhajali tudi na oddaljenejša tržišča. 
Na loškem ozemlju, ki je spadalo v cerkvenem pogledu pod oglejskega pa 
triarha, so se verjetno že proti koncu 10. stol. pojavili zametki treh pražupnij. 
Starološka pražupnija je obsegala ozemlje, ki ga je freisinški škof pridobil 973; 
v pražupnijo v Sori sta bila vključena Gosteče in Pungert z Osovnikom, tj. v 
bistvu območje, ki ga je škof dokupil v začetku 13. stol.; pražupnija v Smartnem 
pri Kranju je pa združevala predvsem ozemlje, ki ga freisinška škofija 973 v 
svojem območju še ni imela v posesti (besniško ozemlje. Okroglo). Vzporedno.s 
sistematično kolonizacijo je zgodaj zrasla vrsta cerkva tudi zunaj pražupnijskih 
sedežev. Na obsežnem ozemlju loške pražupnije so bili sčasoma organizirani 
vikariati v Skofji Loki, Poljanah, Zireh in Selcih z vikarji, sicer pa je srečati v 
mejah gospostva tudi beneficiate (altariste), npr. v kostnici v Stari Loki, na 
Smarjetni gori. 
Na sedežih župnij so delovale župnijske šole (v Loki vsaj od 1271 dalje). 
Duhovščina je potekala vsaj deloma iz privilegiranih slojev. Temeljni dohodek 
20 
so ji predstavljale desetine, ki jih je 1074 oglejski patriarh prepustil freisin-
škemu škofu proti določeni odškodnini. Do 14. stol. so desetine prešle v Icist 
pražupnij; po podatkih iz 1318 je tedaj desetine od starološkega župnika od 
kupil freisinški škof, kar se je ponovilo tudi 1319. Med osnovne dohodke je 
sodila tudi štolnina, pa zemljiška p>osest posameznih pražupnij; župnikom v 
pražupnijah so pripadali še posebej obvezni prispevki, ki so jih jim plačevali 
letno vikarji. Navzlic lepim dohodkom niso bili izjemni primeri, da so posa 
mezniki cerkvene službe kopičili in so namesto njih opravljali službo pomočniki. 
Končno je freisinška škofija usmerila izdatne dohodke starološke župnije z in-
korporacijo v svojo blagajno, župniku pa je dajala letno kongruo, razen tega 
so mu ostale tudi pravice, ki jih je prejel od papeža v zvezi z dohodki od cerkva 
in beneficijev.2 . ^jt^jm 
. iiiasuiit 
Gospodarski razmah od srede 14. do srede 15. stoletja ,j-;^ ,«. 
Z uspešno končano sistematično srednjeveško kolonizacijo je loško gospo 
stvo predstavljalo močno gospodarsko enoto, ki ji je pa pretila vrsta nevarnosti. 
Razmerje med Habsburžani kot deželnimi knezi in freisinškim škofom ni bilo 
brez trenj. Ze je bilo čutiti, da si deželni knezi skušajo lastiti določenih pravic 
(npr. ob sedisvakanci).* Usodni bi lahko postali odnosi freisinških škofov samih 
do gospostva, ko so nekateri med njimi skušali reševati finance na račun go 
spostva, ki so ga zastavljali; prav tako so na loškem ozemlju odmevali spori 
v samem vodstvu škofije. V veliki stiski se je znašlo gospostvo, ko je bilo spričo 
sporov med Celjani in Habsburžani torišče krvavih bojev, ki so se nadaljevali 
še po izumrtju Celjanov. 
Nevarnost je pretila gospostvu tudi z notranje strani, kjer so se dvigale 
posamezne rodbine, katerih člani so večinoma v službi gospostva širili svojo 
posest na račun svojega gospoda. Sredi 14. stoletja se je pojavil rod Nikolaja 
Loškega, ki mu je pripadal cvinger s sosednjim kompleksom na Lontrku, pa 
vrsta hub pnj Sorskem PHDIJU in na besniškem ozemlju. Medtem ko je ta rod 
sčasoma izginil brez sledu, se je v neposrednem sosedstvu Škofje Loke s sede 
žem v Puštalu razvijalo gospostvo, ki se je sčasoma povsem oddvojilo od ma 
tične gospoščine. Zgodaj so se pojavili tudi zametki starološkega in šentpetr-
skega gospostva. Le v manjši meri so tedaj večale svojo posest cerkvene in 
verske ustanove ter deloma posamezne meščanske rodbine. Odtujeno ozemlje 
se je v glavnem še vedno omejevalo na Sorsko polje in zlasti na besniško ob 
močje, kjer je bila komaj polovica kmetij pod neposredno freisinško upravo. 
Nasprotno je ostala freisinška posest po Poljanskem in Selškem skoraj povsem 
enotna. 
Vzporedno z zaključevanjem sistematske kolonizacije so zrasli do srede 
14. stol. na prostoru, kjer se kolonizacija ni obnesla, Železniki; tod so se na 
selili Furlani, ki jih je poklical zemljiški gospod, da uvedejo naprednejši način 
pridobivanja železa. Sredi 14. stol. je bilo tod pet kovačnic, kjer so kovali 
železne mase v droge. Vetrne peči so se sčasoma umaknile pKDvečanim pečem 
na vodni pogon, ki so dajale take mase, da so jih mogla deliti le velika kla 
diva (norci); s strnjen jem talilne peči in kladiva pod eno streho sta zrasli 
verjetno do konca 14. stol. dve fužini; zraven zgornje fužine so ležale kovačnice 
z msmjšimi tezalnimi kladivi (cajnarice), kjer so izdelovali čajne kot polfabrikat 
za izdelavo žebljev. Sčasoma se je vse bolj uveljavljala delitev dela (rudarji, 
talilci, kovači, drvarji, oglarji, žebljarji). Celoten proces je bil v rokah fužinar-
21 
jev. Ker so obrati terjali znatna sredstva, se je razvilo deležništvo, kamor se 
je vključeval mimo Furlanov tudi nemžki in slovenski element. — Na gospo 
stvo je fužinarje vezala sodna podrejenost, neznatna denarna obveza in ob 
rambna dolžnost; oib nastopu novega škofa so enako kot drugi podložniki pla 
čevali določen znesek. Pač pa so imeli Zeleznikarji verjetno že v 15. stol. 
lastnega sodnika. 
Z razvojem Železnikov se je pojavil na tleh loškega gospostva mimo kmet-
skega in meščanskega sloja tretji-fužinarsM element. Marsikaj je sicer te sloje 
vezalo, kot delo pri oglarstvu, kopaštvu, tovomištvu in v fužinah, pri zala 
ganju trgovine v mestu z železom, toda močnejše so bile nasprotne silnice. 
Kmetje in fužinarji so si bili v laseh zaradi gozdov, brez katerih fužinarstvo ni 
moglo živeti, meščani so postajali vse glasnejši z zahtevo po obrtnem in trgov 
skem monopolu, kar je vodilo do sporov s fužinarji, še v večji meri pa s kmeti. 
Trgovanje se je odvijalo po poteh, ki so po pomenu daleč presegale loški 
okvir; v Skofjo Loko je pripeljala čez Tuhinjsko dolino in Smlednik pot iz 
Štajerske, po obeh dolinah pa je bila Škof j a Loka povezana s Čedadom. Cez 
Poljansko dolino je vodila pot na Cerkno in Kobarid, kjer se je spojila z zvezo, 
ki je pripeljala tja s Trbiža, in dosegla ob Nadiži Čedad; po Selški dolini pa je 
p>eljala pot proti Čedadu čez Sorico, Petrovo brdo in Bačo, kjer se je odcepil 
en krak proti Gorici in Benečiji. V Poljanski dolini se je od čedajske smeri lo 
čila pot, ki je vezcda Ziri z Godovičem, Cmim vrhom in Colom, od koder je 
ena smer vodila na Gorico, druga pa čez Vipavo na Trst in Piran. Zelo po 
membna je bila pot, ki je vezala Skofjo Loko čez Ilirsko Bistrico z Reko. Zem 
ljiško gospostvo je bilo tesno povezano tudi s Freisingom in to čez Jezersko, 
oziroma Ljubelj kot tudi čez Korensko sedlo. Promet se je razvijal v obliki 
tovomištva. 
Po ohranjenih podatkih z Reke (1436—1461) je razvidno, da je šlo v naj 
večji meri za zamenjevalno trgovino. Iz Škofje Loke in Železnikov so tovorili 
npr. na Reko železo in železne izdelke, zlasti žeblje, ob vračanju so prevažali 
v Skofjo Loko predvsem olje in zelo verjetno tudi sol. Kupčijo so deloma kre 
ditirali, pri čemer so bili Ločani v večji meri upniki kot pa dolžniki. Krediti 
ranje so zavarovali s pogodbcimi pred notarjem. Iz njih je razvidno, da so bili 
npr. 1441 reški trgovci Ločanom dolžni 460 dukatov in so torej tedaj loški tr 
govci prodali samo na kredit okoli 17,5 do 19 ton železa, kar je predstavljalo 
le del loškega izvoza na Reko; s podobno količino blaga so se seveda vračali 
domov. 
S trgovanjem se je ukvarjal tudi zemljiški gospod. Trgovini so bile name 
njene predvsem nekatere dajatve podložnikov, ki so znatno presegale potreibe 
tekočega vzdrževanja gosix)ščinskega nameščenstva, tako sir, zlasti pa žito. Pro 
daja je bila zaupana kaščarju. Žito je prodajal pozimi in proti pomladi, ko so 
bile za gospostvo cene najbolj ugodne. Ko je bila kašča odprta, je bilo po go 
spostvu ustavljeno vse drugo tovrstno trgovanje in je zemljiški gospod cene 
lahko diktiral. Cene žitu so v splošnem močno nihale in so bile višje kot sicer 
na običajnem trgu. Gospostvo je postavljalo na trg tudi kvalitetno problemati 
čen pridelek vina z loškega gospostva, ki mu je bila cena enaka kot vinu s 
freisinške dolenjske posesti; istočasno pa je zemljiški gospod kupoval za svoje 
potrebe v Trstu tako imenovana sladka vina, ki so mu jih tovorili loški pod 
ložniki hkrati z nekaterimi drugimi predmeti (npr. kunje in lisičje kože, platno). 
Prav tako je bilo živahno trgovanje tudi na podeželju. Kmetje so se ukvar 
jali s trgovino tako v svojem območju kot v zunanjem svetu. Na razvoj pode-
22 
želske trgovine je ugodno vplivalo ustanavljanje cerkvenih središč, kjer se je 
ob proščenjih zbirala množica ljudi. Živahno podeželsko trgovanje je vzbujalo 
nevoljo pri meščanih. Freisinški škof je bil spočetka v večji meri na strani 
Ločanov, ki jim je dal 1451 obsežne privilegije; vsa trgovina naj bi se razvijala 
na loškem trgu, predvsem na sobotnih tedenskih sejmih. 
Meščani, med katerimi je sredi 15. stol. daleč prevladoval slovenski živelj, 
so vse bolj utrjevali mestno avtonomijo. Iz gmajne se je sčasoma izločil ožji 
organ 12 izvoljenih prisednikov, katerih naslednik je bil 12-članski notranji 
svet (cvelfarji iz 1393). Mestnemu sodniku, ki ga je še sredi 15. stol. postavljal 
zemljiški gospod, je pripadala prva sodna instanca ne samo v mestu, marveč 
tudi na podeželju; prva prizivna instanca je bila loški oskrbnik, zadnja pa 
freisinški škof. Plemstvo in duhovščina sta bila seveda izvzeta iz kompetenc 
mestnega sodnika. Mestnemu sodniku je bilo poverjeno vodstvo mestne uprave. 
Kot vodilni mestni funkcionar je bil zaupnik zemljiškega gospoda, ki mu je da 
jal razne ugodnosti (npr. najem mitnine, nekatere desetine, deputat iz kašče). 
— Globalno odmerjeni davek, čigar višina se je s tendenco navzdol polagoma 
ustalila, je mesto verjetno samo razdeljevalo med mestne obvezance. Obreme 
nitev je zadevala vse posestnike hiš znotraj mesta, kolikor ni škof posameznike 
oprostil s posebnim pismom; ta davek se je torej držal nepremičnin in je bre 
menil tudi sicer privilegirane osebe. Sicer so obvezovale mešč?ine še razne 
drobne dolžnosti kot prispevek za kopališče, za zemljišče in seveda t^bčutnejša 
obveznost v denarju ob nastopu novega škofa. 
Obveznosti podeželskih podložnikov do gospostva so doživljale določene 
spremembe. Po vsem loškem gospostvu je do konca srednjega veka povsem pre 
vladal dedni zakup po kupnem pravu. Naturalne dajatve so se vse bolj spre 
minjale v denarne obveznosti izvzemši oddajo žita v delu Poljanske doline in 
zlasti na Sorskem polju. Z drobno tlako so bili v splošnem bolj obremenjeni 
kmetje v bližini upravnega središča. Med najhujše dolžnosti je sodilo tovorje-
nje sladkih vin iz primorskih krajev, čeprav so tovorniki dobivali določeno od 
škodnino; vino so v tej dobd prevažali čez Skofjo I.oko do W61za oziroma do 
Judenburga. — Med občasnimi dajatvami omenjajo viri mrtvaščino, ki so jo 
v tem času poravnavali z določeno vsoto denarja, in seveda obveznost ob na 
stopu novega škofa. Občasnih dajatev je bilo gotovo več (npr. takse za doku 
mente), a jih viri ne omenjajo. — Desetina, ki je bila v veliki meri predmet 
kupčij, je pripadala najrazličnejšim gospodom; le del loških podložnikov jo je 
oddajal freisinškemu škofu — bodisi celotno, bodisi tretjinsko — in sicer ve 
činoma v denarju. 
Versko življenje obeležujejo številne cerkve, ki so zrasle v ravnini in po 
hribovju. Na ozemlju loške pražupnije so bile vključene kot podružnice le z 
manjšim delom neposredno v starološko župnijo, sicer pa so spadale v nekdanje 
vikariate — tako v župnije po dolinah kot v proštijo v Skofji Loki. Manjše 
število podružnic je zraslo tudi v območju šmartinske in sorske pražupnije. 
Mimo beneficijev iz prejšnje dobe so se pojavile nove kaplanije, tako npr. pri 
oltarju sv. Janeza Krstnika in Evangelista v Stari Loki kot v na novo zgrajeni 
grajski kapeli, ki jih je škof bogato podprl. — Med novimi verskimi ustano 
vami je bil najpomembnejši samostan klaris, ki ga je 1352 dal zgraditi pod 
loškim gradom Otakar Blagoviški in je ob njem do konca 14. stol. zrasla cerkev, 
posvečena Devici Mariji. Otakar je samostan bogato podprl. Daroval mu je 37 
kmetij, ki so ležale v veliki večini zunaj loškega gospostva, zlasti v dobski 
župniji. Samostan je imel oporo tudi v freisinškem škofu, ki je dajal redovni-
23 
cam iz kašče poseben deputat. Značilna je pogodba s starološkim župnikom, ki 
se je zbal za svoje dohodek. V njej je bila določena denarna odškodnina, hkrati 
pa je bilo strogo odmerjeno jxxiročje nunskega kaplana. — Na razgibano ver 
sko življenje v mestu in bližnji okolici kaže tudi ustanavljanje raznih cerkvenih 
bratovščin. 
Na pragu novega veka 
V težnji po obrtnem monopolu so meščani sredi 15. stol. začeli ustanavljati 
cehe (v petdesetih letih krojači, čevljarji, krznarji, kovači; 1511 lončarji s pe 
čarji in zidarji). Cehi so imeli močno versko obeležje, saj so se nekateri celo 
razvili iz cerkvenih bratovščin, toda šele z ustanovnim pismom freisinškega 
škofa. Vsem cehovskim pravilom je skupna zahteva, da smejo opravljati obrt 
samo člani organizacije. V organizacijo so praviloma sprejemali le meščane, pač 
pa je lončarski ceh že v prvih desetletjih obstoja vključeval tudi podeželske 
obrtnike. Cehi so bili podrejeni mestnemu svetu oziroma mestnemu sodniku. 
Načelovali so jim izvoljeni načelniki. 
Monopolistične težnje loških meščanov so naletele na huda nasprotovanja. 
Zaostrilo se je razmerje do železnikarskih fužinarjev, ki naj bi smeli proizva 
jati le surovino in polfabrikate, nadaljnje obdelovanje naj bi bilo pridržano 
loškim kovačem. Res so loški cehovci sprva s posredovanjem škofovih odposlan 
cev v zahtevah deloma uspeli, toda nadaljnji razvoj jim ni bil v prid. Žebljar-
stvo je v mestu že v prvi polovici 16. stol. nazadovalo, nasprotno je v Železnikih 
naraščalo število vigenjcev, v katerih je delalo celo po 50 ali še več žebljarjev. 
Medtem ko so bili vigenjci v največji meri last j>osameznikov, sta bili fužini pod 
skupno upravo. Leta 1501 sta imeli fužini po osem deležev; družabnikom je pri 
padal po en delež, le izjemoma po dva. Deleži so bili razdeljeni na tedne; ker je 
odpadlo na en delež kakih 30 dni, je imel lastnik deleža nekako petkrat letno 
po šest dni pravico s fužinskimi napravami topiti lastno železno rudo z lastnim 
ogljem. 
Bolj zagrizeni so bili spori s kmetskim podeželjem, ki so trajali dolga sto 
letja. Kompromis iz 1492, po katerem naj bi bila podeželska obrt omejena le 
v razdalji ene nemške milje od mesta, trgovina pa dovoljena na cerkvenih pro-
ščenjih, ni zadovoljil ne ene ne druge strani. Meščani so se obregali zlasti ob 
kovače in posebej ob čevljarje, češ da premore že skoraj vsaka vas po enega, 
ponekod celo po dva čevljarja. S posredovanjem freisinških odposlancev so 
meščani dovolili po enega kovača v Zireh in Poljanah ter v Selcih in Sorici, 
medtem ko se glede čevljarjev niso mogli zediniti. — Brez ozira na kompromis 
(1492) in meščanske zahteve so še naprej trgovali tako gruntarji kot kajžarji, ki 
so se v škodo loškemu mestnemu tržišču deloma usmerjali v Kranj. Med kmet-
skimi trgovci so prednjačili zlasti župani, ki so zlorabljali pravico, po kateri so 
bili oproščeni gospoščinske mitnine, kolikor so kupovali blago za lastno uporabo. 
Gospoščinsko mitnino so pobirali v mestu in na podeželju; ob p>oteh, ki so 
vodile v daljni svet, so se pa od srede 15. stol. dalje pojavljale tudi deželnoknežje 
mitnice. — Ločanom se je medtem vse bolj odtegoval tudi monopol pri trgova 
nju z Loškega v daljavo. Tudi na daljnih tržiščih je srečati loški kmetski živelj. 
Soričani so npr. nakupovali platno po loških hribih, pa žeblje v Železnikih ter 
blago prodajali v Furlanijo; podobno so kmetje trgovali s prašiči, ki so jih na 
kupovali na Ogrskem. V prekupčevalno trgovino so se vključevali tudi Furlani 
24 
Blrte 
Pomembnejšim zemljiškim gospodom je že cxi srednjega veka dalje pripadalo deželsko sod stvo; kot deželski sodniki so obravnavali med drugim tudi delikte, za katere so bile Izrečene 
smrtni kazni. V zvezi s sodstvom so gospodje pritegovali birlče, ki so lovili dejinlrvente jih gonili v gospoščlnske zapore itd. Birlče so gospostva tudi sicer pritegovala k različnim izvršil 
nim opravilom od 18. stoletja naprej predvsem v zvezi z rekruti. — Slika je delo loškega slikarja Gvidona Birolle. 
in Italijani, enako posamezni loški plemiči. — Spor med Skofjo Loko in pode 
željem ni bil izoliran pojav; med reševanjem konfliktov v deželnem merilu, ki 
ni prineslo rezultatov, je podeželska trgovina še naprej naraščala. 
Več uspeha je imelo mesto pri izgrajevanju mestne avtonomije. Od zad 
njih desetletij 15. stol. dalje so imeli meščani pravico, da so sami volili mest-
25 
nega sodnika. Gmajno, ki je bila zastopana pri upravi s štirimi predstavniki, 
je vse bolj odrival 12-članski notranji svet; izvršilne posle je opravljal mestni 
pisar. Za kritje stroškov (vzdrževanje mestnih zgradb in naprav) je gospostvo 
prepuščalo nekatere dohodke za stalno (najemnina od mesnic, globe), druge je 
dajalo občasno v najem (mitnina), ob izrednih izdatkih je odobravalo podporo. 
— Sodnika je volila na obveznem sestamku gmajna iz vrst treh kandidatov, ki 
jih je predložil notranji svet. Volitve so bile pravomočne, ko je sodnika potrdilo 
gospostvo in ga je oskrbnik zaprisegel. — Nov položaj je vplival na spremembe 
sodnikovih kompetenc, saj je mestnemu sodniku pripadalo tudi krvno sodstvo, 
ki naj bi v novih razmerah sodilo v oskrbnikovo kompetenco. Sporno je bilo 
vprašanje, kdo naj postavlja krvnega sodnika, ali zemljiški gospod ali deželni 
organ, medtem ko je oskrbnik priznaval, da je tožilca in rablja na poziv pošiljal 
v Škof jo Loko vicedom že od davnih dni. — Načrtno odrivanje gmajne v brez 
pomemben položaj je vodilo do hudih trenj in celo do občasnih izgredov gmajne. 
Na podeželju po sistematični kolonizaciji ni bilo stoletja ustanovljeno no 
beno novo naselje. Tudi agrarna struktura je le v manjši meri doživljala spre 
membe. Se naprej so daleč prevladovale domačije, ki so premogle po eno hubo; 
prav rahlo — in to domala v vseh župah — se je dvignilo število enot, ki so 
obsegale več kot po eno hubo. Drobljenje hub je bilo povsem nepoznan pnjjav, 
če ne upoštevamo izjemnega položaja v koroški in hlevnovrški župi in posebej 
še soriškega ozemlja, kjer pa polovične hube niso bile plod drobljenja, marveč 
jih je gospostvo le zaradi favoriziranja uvrščalo v to kategorijo. Pač pa je v 
dvestoletnem razdobju število v loško gospostvo vključenih gospodarskih 
enot nazadovalo, deloma na račun odtujevanja deloma v zvezi s pustotami. Na 
pustote je v neznatni meri vplivala prenagljena kolonizacija (Groblje in ob 
močje Luše na Selškem), pa vojni dogodki (Turki, beneška vojna). Nekatere teh 
kmetij so povsem propadle, druge je zemljiški gospod dodeljeval v začasni 
užitek sosedom kot travnike, ki jih je bilo treba v določenem roku spet naseliti; 
le redke teh so se dokončno vključile v sosednje kmetije. Leta 1501 je bilo na 
celotnem Poljanskem 28, na Selškem 25 pustot, tj. 5,7 "/o oziroma 7,5 '/o vseh 
gospodarskih enot. 
Od 15. stol. dalje se je pojavljal na podeželju kajžarski sloj, ki se je spo 
četka naseljeval na gmajnskem svetu. Prve oprijemljivejše podatke o kajžar-
jih dajejo šele urbarji na prelomu 15. v 16. stoletje. Brez ozira na Železnike, 
kjer je bilo kajžarstvo nedvonmo močneje razvito, a v virih ustreznih podatkov 
pogrešamo, je bilo 1501 na Selškem komaj 17 kajžsirjev, največ od teh na so 
riškem ozemlju. Se redkeje so bili kajžarji posejani na Poljanskem in besniškem 
ozemlju. Številnejši je bil kajžarski živelj na Sorskem polju, na kar je mimo 
sosedstva Škofje Loke in Kranja vplivalo tudi propadajoče vinogradništvo. — 
Priimki kajžarjev nakazujejo, da so se le-ti v tem razdobju predvsem ukvarjali 
z obrtjo. 
Primerjava urbarialnih dajatev iz 1501 s tistimi iz srednjega veka ne kaže 
večjih razlik glede poljedelstva v zadnjih stoletjih, če ne upoštevamo ječmena 
in hmelja, ki sta iz seznama dajatev povsem odpadla. — Tudi glede živinoreje 
so urbarji redkobesedni, kajti nekdanje dajatve v živalih so tedaj v glavnem 
poravnavali z denarjem. Tembolj je dragocen podroben popis v hlevnovrški in 
žirovski župi (1510). Prednjačilo je hlevnovrško ozemlje, kjer sta bili med 8 na 
selji kar 2 poimenovani po hlevih (Hlevni vrh, Hlevišče). Tod je bil vodilen 
gruntar, ki je gojil 20 govedi, 44 drobnice in 1 konja. Medtem ko je v ži 
rovski župi imelo 87 "/o kmetov le po 10 glav goveje živine, je na hlevnovrškem 
26 
ozemlju tretjina gruntarjev premogla več kot po 15 glav. Tudi drobnice je bilo 
v žirovski župi razmeroma manj; nad 20 ovac je imel tod npr. le 1 kmet, med 
tem ko je na hlevnovrških tleh sodilo v to skupino okoli 23 '/o kmetij. Pač pa 
je konjereja v prometno bolj razgibani žirovski župi prednjačila pred hlevno-
vrškim ozemljem. — Dragoceni so podatki v urbarjih glede simic; te so zaradi 
občutnejših dajatev sicer prepisovali od revnejših kmetij na bogatejše, toda 
njihovo število (60) je ostalo od začetka 14. stol. dalje nespremenjeno. Največ 
simic je bilo na Poljanskem ('/4); samo v žirovski žui>i je bilo več sirnic, kot jih 
je v celoti premogla vsa Selška dolina. 
Dajatvene obveznosti podložnikov do gospostva kažejo v določenem po 
gledu izrazito kontinuiteto. Tudi 1501 so se podložniki v dolinah in to v istih 
naseljih delili v dve osnovni skupini; en del je plačeval šiling, druge je vezala 
pravda sv. Jurija. Dajatev v žitu na Sorskem ix)lju je bila v bistvu do podrob 
nosti enaka tisti v letu 1291; dajatev žita v Poljanski dolini ni bila več vezana 
na letino, marveč so podložniki oddajali naprej določeno količino. Pač pa je 
prišlo do nekaterih sprememb. Najbolj izrazita je bila novost, da je vsakega 
kmeta bremenil davek, ki je bil odmerjen povsem individualno z občutnimi 
razlikami ne le glede na župe, marveč tudi glede na podložnike znotraj istih 
naselij. Soriška in poljšiška župa sta bili še naprej deležni nekaterih starih 
olajšav. — Dajatve kajžarjev so bile v splošnem omejene na denarni prispevek, 
večinoma po 12 soldov letno. 
Tlaške obveznosti so bile sicer silno raznovrstne, toda v bistvu je šlo le za 
drobna, točno med gruntarje in kaj zarje razpK>rejena opravila, ki so služila 
potrebam zemljiškega gospoda in vodilnega nameščenstva, vzdrževanju graj 
skih poslopij in delu v zvezi s kaščo, deloma tudi za mestne potrebe. Tlačanom 
je za nekatera opravila pripadala določena odškodnina v hrani oziroma v de 
narju. Spričo velike števila podložnikov tlaške dolžnosti niso bile pretirane z 
izjemo tovorjenja sladkih vin in drugih potrebščin za škofa — v tem času že 
do Mauterndorfa — kar je bremenilo podložnike bavarske župe. 
Položaj loških podložnikov se je v drugi polovici 15. stol. poslabšal in to 
zlasti v zvezi s Turki. Ti so 1476 dvakrat udarili na loška tla, a tudi sicer je 
bila turška nevarnost stalno prisotna. V zvezi z deželno obrambo so se stop 
njevali deželni davki na imenjsko* rento, ki bi jih smeli sprva le izjemno pre 
valiti na podložnike, a so že v 15. stol. v loškem gospostvu bremenili zemlji 
škega gospoda in kmete. Hkrati se je stopnjevala tudi tlaška obveznost v zvezi 
z obrambo. NerazjMloženje kmetov je poglabljal loški oskrbnih Jakob Lam-
berger, ki je izkoriščal položaj na račun podložnikov. Razmere so vodile že 1484 
do uporniškega gibanja, ki se je v naslednjih letih močno razplamtelo. Med 
uporniki je bil ntiimo kmetov tudi del meščanov. V nevarnosti je škof odstavil 
osovraženega oskrbnika in pristal celo, da bi kmetje sami razporejali davke. Ko 
se je upor nadaljeval, je škof poklical v pomoč deželnega glavarja, ki je 1492 
uporniško gibanje končno zatrl in kaznoval tudi mnoge ubogljive podložnike. 
Iskra upora je tlela dalje, kajti starim nadlogam so se pridružile nove težave. 
Nerazpoloženje je poglabljala beneška vojna (1508—1516), ki je zelo škodovala 
kmetom in meščanom, pa hude davčne obveznosti do dežele, ki so jih gospo-
ščinski izterjevalci j>obirali tudi v svojo korist. 
Spričo rastočega nerazpoloženja so se podložniki s celotnega loškega go 
spostva ob izbruhu vseslovenskega kmetskega upora znašli na strani upornikov, 
med njimi tudi Zeleznikcirji. Škof Filip je previdno taktiziral; podložnike je 
27 
miril, jim predlagal oseben razgovor in odstavil osovraženega oskrbnika Ga-
šjierja Lambergerja, odposlancem pa naročal, naj poskrbe za obrambo. Kmetje 
so se obrnili na cesarja. Ta je imenoval komisijo z načelnikom freisinškim ško 
fom Filipom, ki naj bi zaslišala kmete. Preden je komisija začela z delom, je 
prišlo do krvavega obračuna, v katerem je nastopil proti upornikom tudi cesar. 
V štirih mesecih je bil upor v krvi zadušen. Upornikom je bila naložena de 
narna kazen. Mimo puntarskega pfeniga, ki so ga podložniki odslej letno porav 
navali, naj bi puntarji plačali po 1 '/2 gld. davka in to v 8—10 dneh. Gospostvo 
je davek celo stopnjevalo. Redki posamezniki so bili oproščeni te obveznosti, 
sicer so pa plačali v ta namen '/2 do 3 gld., tako gruntarji kot kajžarji, pa tudi 
samski hlapci. Le slabo polovico pobranega denarja je gospostvo odvedlo dalje, 
drugo je ostalo kot odškodnina zemljiškemu gospodu. Ker je hotel cesar varo 
vati kmete pred pretiranim izkoriščanjem po fevdalcih, je postavil komisijo, ki 
naj na terenu zbere podatke o pobiranju kazenskega davka, kar je vodilo do 
trenja med komisijo in gospostvom. Škof je dovolil objezdenje le ob prisotnosti 
loškega kaščarja. Cesar je vsekakor proti fevdalcem znal uveljaviti svoje sta 
lišče. Tako so se kmetje navzlic slabim izkušnjam tudi po uporu še z zaupa 
njem obračali na cesarjeve zastopnike. 
V boju proti upornim kmetom se je škof oprl tudi na gospoščinske name 
ščence, ki so bili hkrati freisinški vazali. Med temi so bili vodilni puštalski 
gospodje, ki so se skušali čimbolj osamosvojiti; prišlo je do trenj, ki so se stop 
njevala deloma zaradi pašnih pravic, predvsem pa zaradi prilaščanja pravice 
do lova in ribolova. — Z zatiranjem uporniškega gibanja je bila tesno pove 
zana rodbina Siegesdorferjev. Oprt na te zasluge je Baltazar načrtno širil po 
sest. Vsaj 1517 mu je pripadla starološka graščina, ki ji je Baltazar korak za 
korakom širil posest. — Priznanja je bil deležen tudi loški meščan WoIfgang 
Schwarz, ki se je izkazal ob kmetskih Uf)orih in se je škof tudi sicer nanj obra 
čal v vseh važnejših zadevah. Njegovo imenje je obsegalo vrsto kmetij in de 
setin v najrazličnejših delih loškega gospostva. — Vzporedno z rahljanjem 
freisdnške posesti na Sorskem polju je ostal še naprej škofu odtujen obsežen del 
stražiško-besniškega ozemlja. Na stražiškem območju se je razvijalo šentpetr-
sko gospostvo, imenovano od 16. stol. dalje Schrottenthum; Freisingu odtujena 
posest na besniškem ozemlju se je deloma kot freisinški fevd vse bolj kopičila 
v rokah rodbine Lamberger, deloma pa kot deželnoknežja last prešla v pove 
zavo z rodbino Egkh na Brdu pri Kranju. — Manj obsežna je bila tista freisin-
ška posest, ki so jo sčasoma pridobile cerkve in razne verske ustanove; tudi to 
odtujevanje loškemu gospostvu je bilo usmerjeno na Sorsko polje in besniško 
ozemlje. Pri vsem drobljenju freisinške posesti sta še naprej ostali tako rekoč 
kompaktno vključeni v loško gospostvo celotna Poljanska in Selška dolina. 
Vzporedno s tem rahljanjem freisinške posesti je rasla nevarnost s strani 
deželnega kneza, ki je načrtno izgrajeval centralno oblast v svojih deželah. 
Zanašajoč se na to politiko je deželnoknežji Kranj začel spor glede deželsko-
Sodne meje, ki je trajal stoletja vse do 1625, ko je prišlo do kompromisa, 
po katerem je spadalo pod kranjsko deželsko sodišče z izjemo Gorenje Save 
ozemlje od gaštejskega hriba do Rakovice. Še večja nevarnost je pretila loške 
mu gospostvu neposredno s strani deželnega kneza, ki se je lastil regala nad 
rudami in fužinami. Oprti na to politiko so deželnoknežji Kroparji začeli ko 
pati železno rudo globoko na ozemlju loškega gospostva, kar je vodilo do ostrih 
sporov, ki jih je deloma skušala reševati deželna gosposka, deloma pa fizično 
obračunavanje na mestu samem. 
28 
Hudim preizkušnjam se je na pragu novega veka pridružil še potres (1511), 
ki je močno zamajal mesto in grajska poslopja. Stari grad in Zgornji stolp sta 
bila tako poškodovana, da ju zemljiški gospod ni obnovil, pač pa je ruševine 
s Kranclja uporabil za pozidavo loškega gradu (1513—1516). Nekaj let kasneje 
(1526) je dal škof v strahu pred Turki na gradu postaviti še en stolp. 
Postopno rahljanje freisinške oblasti na loških tleh 
Strah pred Turki vse do smrti Sulejmana (1566) ni pojenjal. Na podeželju 
so urejali tabore, na grad je pa oskrbnik nekajkrat poklical oikrepitev, med 
drugim tudi Zeleznikarje. Beneški vojni nista samo hromili trgovskega življe 
nja, marveč sta deloma celo nepmsredno odmevali po loškem ozemlju. Trideset 
letna vojna je razmajala freisinške finance, kar je občutilo tudi loško prebi 
valstvo. 
Bolj kot zunanje vihre so spravljala v nevarnost loško gospostvo domača 
obračunavanja. Stari sp>ori s puštalskimi gospodi so prerasli v resne konflikte. 
Z novim deželnim redom (1535) se je Krištof Puštalski začel lastiti sodnih kom-
petenc, zlasti pa se je zagrizel v vprašanje osebne navzočnosti, po katerem naj 
bi morala biti stranka osebno navzoča pri vseh zadevah, ki se obravnavajo pred 
deželnim glavarstvom. Škof Filip novotarije, ki bi ga spravljala v nemogoč po 
ložaj, ni bil voljan priznati. Nasprotje so končno poravnali tako, da so stanovi 
Filipa dosmrtno oprostili od te dolžnosti; podoben pristanek so morali oskrbeti 
tudi vsi Filipovi nasledniki. Ob tem sporu so se vezi med freisinškimi škofi in 
puštalskimi gospodi, ki niso več obnavljali fevdne podelitve, še v večji meri 
rahljale in to tembolj, ker so si Puštalci pridobili marsikatero hubo tudi zunaj 
meja loškega gospostva. Leta 1598 je rod puštalskih gospodov izumrl, posest 
pa je ob mnogih sporih med dediči močno menjavala gospodarje. 
Podobne težave je povzročilo starološko gospostvo, ki si je širilo posest 
tudi na ozemlje zunaj loškega gospostva. Ker je Baltazar Siegesdorfer umrl 
brez moških potomcev, pač pa je zapustil pet hčera, se je njegova dediščina 
razdelila na p>etine; na sedežu v Stari Loki se je sčasoma ustalila rodbina Rasp. 
Medtem ko je Viljem Rasp imenje znatno zaokrožil z zamenjavami, se je za 
njegovih naslednikov posest začela rahljati in je sčasoma prešla v roke Mihaela 
Paplerja, oziroma Julija Scarlichija. Tudi s starološkim gospostvom je bil frei-
sinški škof v neposrednem sponj. Dolgoletna trenja so odmevala tako pri zase 
danjih deželnih stanov, kjer so Raspi sodili med najbolj odločne zagovornike 
deželnih svoboščin, kot v verskih bojih. 
Dvig dveh patrimonialnih gospoščin s sedežem v samem jedru loškega te 
ritorialnega gospostva je predstavljal resen problem. Da prepreči nastajanje 
novih podobnih žarišč, je škof začel prepovedovati vodilnim nameščencem, da 
bi brez dovoljenja pridobivali posest ne le na loškem ozemlju, marveč tudi po 
njegovem sosedstvu. Zaradi zlorab je škof skušal reformirati upravo in ločiti 
funkcijo oskrbnika in kaščarja. Oskrbnik je imel kot škofov namestnik v vseh 
pogledih vodilno vlogo. Pripadale so mu tudi sodne funkcije, toda ker je bilo 
loško deželsko sodstvo uvrščeno med neprivilegirane, mu je pripadala samo 
pravica zasliševanja, kamor je pritegoval tudi odličnejše meščane, sicer pa so 
krvne pravde sodile v kompetenco deželnega krvnega sodnika. Sčasoma je 
škof izgubil pravico apelacije, ki je šla odslej od oskrbnika na deželno sodno 
cblast. — Kaščar je moral paziti na rentabilnost gospostva; skrbel je predvsem 
29 
za redno odvajanje podložniških obveznosti in za prodajo naturalnih oddaj. — 
Na novo je bila organizirana služba protipisarja, ki naj vodi pregled nad do 
hodki in izdatki ter protokolira upravne in sodne zadeve. Ker sta bili kmalu po 
reformi funkciji oskrbnika in kaščarja spet združeni, je odslej opravljal drobne 
kaščarske opravke pomočnik, imenovan sicer kaščar, ki je pa po p>oložaju 
močno zaostajal za protipisarjem. Število nižjih uslužbencev, ki jih je postav 
ljal oskrbnik, se je deloma dvignilo; tako sta posle nekdanjega sodina oprav 
ljala dva mojstra (služitelja deželskega sodišča), medtem ko so bili županom v 
pomoč petarji. 
Z le deloma uspelimi upravnimi reformami je škof želel utrditi gospostvo 
tudi glede na spor z deželnim knezom, ki si je lastil pravico do rud in visokih 
gozdov, čemur se je škof desetletja odločno upiral, saj mu je grozilo, da se mu 
izmakne ves zahodni neposeljeni del Poljanske in Selške doline. V neenakem 
boju je 1588 škof priznal deželnemu knezu pravico do vsega, kar je bilo v ne 
posredni zvezi z rudarstvom, medtem ko je vztrajal na zahtevi, da mu pripada 
jurisdikcija nad prebivalstvom. Železniki so hoteli v tem položaju čimveč pri 
dobiti. Sicer so jih do gospostva še vezale nekatere dolžnosti, kot prisega zve 
stobe in plačilo določenega zneska db nastopu novega škofa, pa obrambna dolž 
nost; toda vse druge obveznosti so se vse bolj rahljale, tako so Zeleznikarji 
začeli celo osporavati loške deželskosodne kompetence. Nov položaj je bil 
predvsem v prid tanki plasti fužinarjev, ki se je spričo delitve deležev sčaso 
ma razraščala. — Rudo so črpali v največji meri v Jelovici, zahtevne količine 
oglja so pridobivali iz gozdov v širšem območju Železnikov. Številni so bili 
kovači, zlasti žebljarji, ki so jim fužinarji dobavljali železo in so po naročilu 
izdelovali najrazličnejše žeblje. 
Socialne razlike so vodile do vrste sporov med občino (gmajno) in fuži 
narji, ki so bili v narodnostnem pogledu zelo raznoliki (Romani, Slovenci, 
Nemci). Žgoče je bilo zlasti vprašanje sodnika, ki so ga Zeleznikarji sami volili 
do 1567, ko so fužinarji brez sodelovanja gmajne sodnika sami potrdili. Po 
Karlovem rudniškem redu naj bi sodnika imenoval višji rudniški sodnik kot 
zastopnik deželnega kneza, s čimer so se fužinarji čutili prikrajšane; tako so 
imeli 1588 v Železnikih kar dva sodnika, enega so izvolili po starem običaju, 
drugega jim je postavil višji rudniški sodnik. 
Fužinarstvo v Železnikih je dalo pobudo za vrsto novih podjetij v obeh 
dolinah. Na Selškem je v območju Knapov deloval nekaj desetletij rudnik vitri-
ola, v Farjevem potoku je malo nato životarila fužina. V Poljanski dolini je 
bila pomembnejša fužina ob izlivu Hobovščice v Poljanščico (Fužine), ki je 
bila organizirana po železnikarskem zgledu; del deležnikov je ix>tekal iz Škofje 
Loke. Med manjša podjetja so sodili fužinski obrati v Brekovicah, ob potoku 
Brebovščici in ob Volaščici nad Hotavljami. Nobeno teh podjetij ni pognalo 
globljih korenin, pač pa so vsa predstavljala hudo nevarnost za homogenost 
loškega gospostva, saj mu je pretilo, da se mu izmakne celotno nenaseljeno 
gozdnato ozemlje na zahodni strani. 
Po hudih preizkušnjah s fužinarji je škof spoznal, da predstavlja najbolj 
solidno rento obdelana zemlja. Načrtno je začel obnavljati pustote, kar je 
dalo pobudo za obsežno rovtarsko kolonizacijo. Prvi kolonizacijski sunek se je 
sicer na Poljanskem pojavil v hotaveljski župi, toda glavna smer naseljevanja 
je držala od zahoda proti vzhodu; na ozemlju od tolminske meje proti vzhodu 
in jugovzhodu od Cerknega je vse do žirovske župe v sto letih zrasla cela vrsta 
naselij. Istočasno je silila kolonizacija na ozemlje Zirovskega vrha in Lav-
30 
rovca. Druga kolonizacija je na Poljanskem presegla prvo (517 :472), na kar je 
vpliveil zahodni del doline (465 :289). Rovtarska kolonizacija na Selškem je 
bila skromnejšega obsega, saj niso dosegle nove domačije niti polovico sred 
njeveških gospodarskih enot. Davčo so začeli sicer naseljevati s poljanske 
strani, toda jedro naselnikov je prišlo s Tolminskega, deloma tudi s Selškega. 
Neodvisno od davških rovtarjev so s selške strani naselili Martinjvrh. Rov-
tarji so bUi slovenskega rodu, le govorica v Podporeznu meri na nekdanjo po 
vezavo z bližnjim nemškorutarskim ozemljem. Rovti, izključno v obliki samotnih 
kmetij in njihovih aglomeracij, so bili zelo različnega obsega. Ocenjevanje glede 
na višino posevkov in števila živine kaže, da je bilo skoraj polovica rovtarjev 
na stopnji kaj žar j ev in da je bilo trdnih rovtov tudi relativno dosti več na 
Poljanskem kot na Selškem. Rovtarstvo je bilo deležno različnih ocen. Zem 
ljiški gospod je z mešanimi občutki sledil kolonizaciji; naseljevanje i>o ogro 
ženem ozemlju je sicer odbijalo ost fužinarskih ekspanzij, hkrati obetalo tudi 
dvig dohodkov, toda hkrati so gospodu propadali najlepši gozdovi. Fužinarji 
so bili seveda odločno nasprotni rovtarstvu. Oskrbnik oziroma kaščar je novo 
kolonizacijo močno podprl, saj mu je prinašala izredne dohodke posebno v 
času, ko novincev še niso vezale trdno določene dolžnosti proti gospostvu. 
Z rovtarskim prirastkom se je število domačij v obeh dolinah več kot po 
dvojilo; nove domačije so hkrati še poglobile socialno diferenciacijo, ki z red 
kimi izjemami ni bila plod ne kopičenja in ne drobljenja hub. V zadnjih dob 
rih sto letih se je namreč v loškem gospostvu tudi na ozemlju srednjeveške 
kolonizacije močno razmahnilo kajžarstvo; ob pritegnitvi rovtarjev je kajžarjem 
pripadalo kar 35,21 "/o vseh domačij (1630). Medtem ko je kajžarstvo v rov-
tarskem območju v glavnem temeljilo na obdelavi zemlje, se je na ozemlju 
srednjeveške kolonizacije razvijalo zlasti v prometnih središčih. Le manjšemu 
delu teh je bila glavni vir življenja zemlja, ki so jo širili z lazništvom, deloma 
tudi ob delitvah skupnih površin; sicer pa so se tod kaj zarji bavili predvsem z 
neagramimi panogami (fužuiarstvo, oglarstvo, tovorništvo, obrt, trgovina). Ze 
v 16. stoletju so se pojavili gostači, ki so se preživljali zlasti z obrtjo. 
Sicer pa je bilo na podeželju temeljna gospodarska panoga kmetijstvo; pod 
robne ix)datke daje urbar iz 1630, ki žal ne zajema Sorskega polja. Med žiti sta 
bila vodilna oves in razen na Soriškem tudi ajda, ki je urbar 1501 še ne omenja. 
Pšenice in rži so v celoti posejali manj kot same ajde. Manj so v splošnem 
sejali ječmen, razen p>o selški ter soriški in zlasti koroški župi, kar kaže na 
določeno kontinuiteto iz 12. stoletja. Zelo je bil razširjen lan. — Izredno kon 
tinuiteto izpričujejo tudi simice tako glede na število kot na razporejenost. 
Pač pa se je močno dvignil fond živine, predvsem v zvezi z napredujočim rov-
tarstvom, deloma tudi s kajžarstvom. Živinoreja je bila zlasti razvita v ob 
močjih večjih pašniških površin. Na Poljanskem sta bili vodilni hlevnovrška 
in še posebej koroška župa, kjer je imel domala vsak kmet obsežen zavod; 
na Selškem je prednjačilo soriško ozemlje, kjer je imel del podložnikov pla 
ninski pašnik na Poreznu. — Vodilna je bila govedoreja, ki je številčno pre 
segala vse druge panoge. Pri drobnici je bila ovčereja daleč pred kozjerejo, 
ki je imela hude nasprotnike v fužinarjih. Konjereja je bila mnogo bolj razvita 
na Selškem (fužinarstvo!) kot v Poljanski dolini, ki je bila sicer glede živino 
reje vodilna. 
S kmetijstvom so se še naprej deloma ukvarjali tudi Ločani; na mestnem 
zemljišču so kultivirali gmajne in pasli živino, medtem ko so se oskrbovali z 
lesom zlasti v Hrastniški in Bodoveljski grapi in to ne brez trenj s sosednimi 
31 
kmeti. Do zagrizenejših sporov so vodile še vedno težnje meščanov po obrtnem 
monopolu, katerih uresničitev je postajala vse bolj problematična. Spričo 
številnih potreb, ki jih mesto ni bilo zmožno kriti, je tudi cehovska okostene-
lost sčasoma začela popuščati in so v cehe širokogrudeneje začeli sprejemati 
tudi podeželske mojstre. Nekatere panoge so se na podeželju že dotlej svo-
bodneje razvijale. Tako je bilo 1630 npr. po Poljanskem in Selškem 173 mlinov, 
večinoma hišnih, ki so deloma le občasno obratovali; nekaj mlinov je bilo 
v kolektivni posesti. Prav močno je bilo po vsem gospostvu razvito plat-
narstvo, v območju Železnikov sodarstvo, zlasti ob glavnih prometnih žilah 
krčmarstvo, ki so se z njim bavili predvsem gruntarji. 
V znamenju izpuščanja loških podjetnikov se je razvijala tudi trgovina. V 
samem mestu so morali Ločani celo priznati monopolne pravice zemljiškemu 
gospodu, saj je bilo zabranjeno vsako privatno trgovanje z žitom, dokler je 
bila kašča odprta. Podeželsko trgovanje je sicer skušala z raznimi omejitvami 
urejati vrsta policijskih redov, ki niso nič zalegli, saj je tu pa tam celo zem 
ljiški gospod v skrbi za dohodke odkrito stopil na stran kmetov. Kmet je še 
naprej trgoval ne samo po loškem ozemlju, predvsem v območju večjih sre 
dišč, temveč ga je pot vodila tudi v daljni svet. Trgovino v daljavo so sicer 
zavirale razne težave, kot beneška vojna, konkurenca trojanske ceste, ki se je 
izognila Škof j i Loki, pa valutne zmede, vendar je ostal promet s svetom še 
naprej zelo živahen. Meščani in kmetje so trgovali s platnom, ki je slovelo 
daleč preko slovenskih meja. Trgovanje z železom, zlasti z žeblji je bilo v 
glavnem v rokah fužinarjev in loških trgovcev ter posameznih žebljarjev. 
Lončarji so prodajali svoje blago največ v Idrijo. Živahno je bilo kupčevanje 
s kožami, posebej še prekupčevanje z živino, ki so jo kmetje kupovali na 
Ogrskem in so jo prodajali v Italijo. 
Trgovanje je neslo lepe dohodke mitnicam, tako gospoščinskim kot dežel 
nim. Dežela je uvedla v ta namen bolete, ki so jih morali nabavljati tovorniki. 
Sprva so bolete izdajali v Škof ji Loki, nato v Kranju. Zaradi povečanega pro 
meta je dežela osnovala v prvih desetletjih 17. stoletja mesto stalnega na-
kladnika v Škofji Loki, kasneje še v Selcih. Navzlic skrbnemu nadzorstvu je 
tihotapstvo bujno cvetelo. Živahno trgovanje je dvigalo blaginjo posameznih 
meščanskih rodbin (npr. Wolfgang Schwarz, Schreiber, Lukančiči, Junaverji, 
Kunstli), med katerimi pa ni nobena ustvarila neke trdnejše tradicije; kupče 
vanje je prav tako krepilo gospodarske temelje mnogih kmetijskih domačij 
navzlic hudim bremenom, ki jih je tedaj prenašal podeželski živelj. 
Urbarialne obveznosti do gospostva so podložniki z izjemo oddaje žita na 
Sorskem polju v glavnem poravnavali z denarjem, kar je bilo zanje ugodno, 
ker je kupna moč denarja padla; rovtarje je gospostvo glede na obseg in odnos 
zemljišč izenačevalo z drugimi loškimi podložniki. Tlaške dolžnosti, ki jih pod 
ložniki soriške in poljšiške župe niso bili več oproščeni, so bremenile seveda 
tudi rovtarski živelj. Ker je bila tlaka v glavnem omejena na vzdrževanje gra 
ščinskih potreb, ob velikem številu podložnikov ni bila huda; hujšo obreme 
nitev je predstavljalo le tovorjenje vina za freisinškega škofa, kamor je go 
spostvo sčasoma pritegnilo še podložnike iz godeške in večine poljanskih žup; 
navzlic odporu jih je škof skušal usmerjati prav do Freisinga. — Svobodneje 
je zemljiški gospod mogel ravnati v občasnimi dajatvami, ki niso bile vpisane v 
urbar (npr. mrtvaščina, izdaja dokumentov ob prodaji, menjavi, dražbi kmetij, 
ženitovanjskih pisem, dajatev ob nastopu novega škofa ipd.). 
32 
Občinski varnostni organ — nočni čuvaj s helebardo in svetilko. 
Nočni čuvaji so po mestih skrbeli predvsem za varnost pred požari, deloma tudi pred tatovi. Opremljeni s helebardo, rogom in svetilko so nekajkrat vsako noč obšli mesto in na določenih 
krajih napovedovali tudi čas. — Slika kaže nočnega čuvaja iz Škofje Loke, kakršnega je videl Gvidon Birolla konec 19. stoletja. — Prlm. članek T. Pirca, od »Slovenskega bralnega društva« 
do društva »Prosveta-«, LR 17/1970, str. 118. 
3 Loški razgledi 33 
Občutna je bila desetina, ki je po ozemlju srednjeveške kolonizacije še 
dalje le v manjši meri pripadala škofu, sicer pa so jo uživali razni zasebniki 
in ustanove; nasprotno je imel v rovtarskem območju pravico do vse desetine 
škof, ki mu je ta dohodek nesel več kot ondotne urbarialne dajatve. Rovtarji 
so 1630 oddajali desetino v razliko z drugimi podložniki dosledno brez ozira 
na letino in to deloma le v denarju, sicer pa tudi v naravi. Škof je dajal dese 
tino v veliki meri v najem. 
Obveznosti do cerkve so poravnavali z biro, ki je obsegala najrazličnejše 
pridelke. 
Močno je bremenila podložnike dežela. Višina davka je bila odvisna od 
vladarjevih potreb in od odobritve deželnih stanov. Določen delež je plačeval 
zemljiški gospod, drugo je prevalil na podložnike. Globalno obremenitev je 
razdeljeval kaščar individualno. Sredi 16. stoletja je odpadlo na hubo praviloma 
2—3 */2 gld., na kajže 8—12 krc. davka. Sčasoma je dežela uvajala še nove ne 
posredne in posredne davke. 
Podrobna analiza kaže, da je bila med vsemi obremenitvami najhujša de 
setina, sledil ji je deželni davek, ki je močno prekašal dajatve in tlaške ob 
veznosti do gospostva, pa tudi dajatve cerkvi niso bile neznatne. Dežela je 
gospostvo tudi vojaško obremenjevala. Na poziv je moralo postaviti določeno 
število oklepnih konj z vso opremo. Oskrbnik je k tej službi pritegnil tudi i>od-
ložnike-Vidmar je, ki so bili dolžni spočetka tovori ti vojaško blago, a naj bi se 
sčasoma prelevili v oborožence s težkimi oklepnimi konji, česar so se povsem 
otresli šele v prvih desetletjih 17. stoletja. Sicer pa je ob neposredni nevarnosti 
veljala splošna obranibna dolžnost; predvidena je bila mobilizacija določenega 
odstotka mož, ki so jih vzdrževali tisti, ki so ostali doma. — Spričo hudih 
bremen marsikatera kmetija ni vzdržala; na Poljanskem je bilo npr. v deset 
letjih pred 1630 prodanih na dražbi 4,1 */o gruntov, na Selškem celo 4,6 "/o. 
Navzlic takemu položaju so kmetski upori 1525, 1573 in 1635 po loškem ozem 
lju le neznatno odmevali. 
Večjega odmeva so bila deležna verska gibanja. Z ustanovitvijo ljubljan 
ske škofije (1461) sta prišli v njen sklop prafari Smartin in Sora, medtem ko je 
ostala prafara Stara Loka še dalje v okviru oglejskega patriarhata; patronat je 
pripadEd freisinškemu škofu, investitura pa oglejskemu patriarhu. Nanovo je 
bila 1622 navzlic nasprotovanju freisinškega škofa in selškega župnika usta 
novljena župnija v Železnikih. Z leti so zrasli p>o loškem ozemlju nekateri be-
neficiji. Vzdrževanje cerkvenih ustanov je slonelo le deloma na dohodkih iz 
cerkvenih opravil, sicer pa so večini med njimi predstavljala glavno osnovo 
imen j a, ki so jih volili verniki v pobožne namene. Zlasti je bila obsežna posest 
starološke župnije, njenih podružnic — med njimi je prednjačila božjepotna 
cerkev v Cmgrobu — in beneficijev. 2e ob ustanovitvi močno podprt samostan 
klaris v Skofji Loki je še naprej kopičil posest predvsem zunaj loškega go 
spostva. Naštetim ustanovam, pripadajoče imen je je doseglo dobro šestino 
ocenitve davčne osnove tako obsežnega loškega gospostva. — Cerkvena imen j a 
v obeh dolinah so bila neznatnejša, podobno tudi imenja šmartinske župnije 
in njenih podružnic v mejah loškega gospostva. 
Občutna davčna obremenitev je težila predvsem beneficije z manjšimi do 
hodki; v zadregi so si nekatere ustanove skušale pomagati z zastavljanjem in 
prodajo cerkvene posesti. Pri tem je prišlo tudi do zlorab, saj so nekateri pre 
prodaj ali cerkveno zemljo celo za trikratno kupno ceno. Zlorabe so deloma 
očitali tudi cerkvenim krogom, ki so jim tudi sicer oponašali mnoge nered-
34 
nosti. Ti pojavi so po svoje utirali pot protestantizmu, za katerega so se vne-
mali. deželni stanovi, med njimi zlasti puštalski in starološki gospodje kot za 
grizeni nasprotniki katoliškega freisinškega škofa. Protestantizma so se opri 
jeli predvsem loški meščani in železnikarski fužinarji, ki so v 'boju za versko 
svobodo hoteli čimbolj razrahljati odvisnost od freisinškega gospoda; manj je 
protestantizem odmeval pri kmetih, ki se niso mogli navdušiti za skupen nastop 
z meščani in plemstvom. 
Prve pojave protestantizma na loških tleh je sicer srečati že 1526, toda do 
pravega razmaha je prišlo v začetku 60. let 16. stoletja. Začetnim nejasno 
stim je hotel napraviti konec jezuitsko vzgojeni škof Emest (1566—1612). Leta 
1573 je poslal v Škof jo Loko komisarje, ki pa z zasliševanjem in pretnjami niso 
nič dosegli. Notranji svet je ostal povsem luteranski, 24 članski zunanji svet, ki 
se je v virih tedaj prvič pojavil, je bil bUzu novemu gibanju; Ločani so še 
dalje volili luterana za sodnika, ustanovili so celo svojo šolo, bogoslužje so pa 
opravljali predvsem v puštalskem gradu. — Leta 1585 je prišla nova komisija, 
ki se je povezala s katoliškim nadvojvodo Karlom. Odstavila je sodnika in vse 
protestantske svetovalce, dala izvoliti svoje katoliško usmerjene ljudi, glavne 
nasprotnike pa kaznovala z zaporom in globo. Komisija ni dosegla nič, le štif-
tarstvo* je tudi s pomočjo protestantsikih oblasti v kali zatrla. — Ze čez nekaj 
mesecev (1586) je prišlo v Skofjo Loko novo odposlanstvo, ki se je lotilo tudi 
posameznih kmetov, neposlušne strpala v ječo, dva celo izgnala. Toda klonili 
so le glede na pritisk do odhoda komisije. — Konflikt se je zaostril v taki meri, 
da so Ločani začeli oskrbniku osporavati sodno instanco nad mestom; na pri 
tisk nadvojvode Karla so morali popustiti. — Ko je 1588 prišla v Skofjo Loko 
freisinško-deželnoknežja komisija, se je vrsta luteranov odrekla meščanstvu. 
Svetilka nočnega čuvaja iz Škofje Loke 
»• 35 
Komisiji so se odzvali fužinarji, enako tudi sicer redki luteranski kmetje ter 
manj razgibani loški protestanti, ki so v bistvu klonili; glavni vodje so se 
izmaknili. Tedaj je komisija pritisnila na Karla, da je upornike, ki naj bi mo 
rali v določenem roku prodati nepremičnine in plačati globo, izgnal iz dednih 
dežel. Sledil je reverz, ki je utrdil freisinško oblast v taki meri, da brez go-
six>ščinskega soglasja mesto ni moglo ukrepati v nobeni važnejši zadevi. Mestna 
avtonomija se je zamajala v temeljih. 
Izgnanci so se navzlic izgonu svobodno gibali in trgovali v loškem sosed 
stvu ter uživali mir ob nadaljnjih zasliševanjih na gradu. Ko je dalo gospostvo 
izklicati njihovo posest, kupcev ni bilo. Ko je umrl nadvojvoda Karel (1590) 
in je neposredno nato (1591) vzel loško gospostvo v najem knez Eggenberg, so 
se uporniki začeli vračati v mesto, kjer je bil njihov sovrstnik izvoljen celo za 
mestnega sodnika. Bistveno se je pa položaj spremenil z nastopom Ferdinan 
da II; oprt na njegovo politiko je ljubljanski škof Tomaž Hren formiral proti-
reformacijsko komisijo, pred katero so 1601 klonili ostanki loških luteranov. 
Po verskem pomirjenju so se Ločani skušali rešiti vsiljenega reverza. Proces, 
ki je trajal nad 30 let, je vodil na posredovanje notranjeavstrijske vlade do 
transakcije, ki je meščanom vrnila stare pravice, hkrati pa zožila kompetence 
zemljiškega gospoda, ker je moral odslej mestni sodnik priseči zvestobo tudi 
deželnemu knezu. 
Ob močnem naraščanju števila podložnikov so vodilni nameščenci še pri 
dobivali na pomenu. Tako se je sredi 17. stoletja ustalil za oskrbnika naslov 
loški glavar; njegove pravice in dolžnosti so bile določene s posebnim rever 
zom. Kot škofov namestnik je bil odgovoren za celotno gospoščinsko poslovanje. 
Moral je skrbeti predvsem za rentabilnost gospostva, zato mu je bila naložena 
dokončna odgovornost za vse denarno poslovanje; še naprej so mu bile zaupane 
določene deželskosodne kompetence. Kolikor je šlo za kriminalna dejanja na 
mestnem območju, je zločinca najprej zaslišal mestni sodnik. Izrekanje smrt 
nih obsodb je bila še vedno kompetenca krvnega sodnika iz Ljubljane, od koder 
je prihajal tudi rabelj, ki mu je bila poverjena tortura in eksekucija.* Mimo 
letne točno določene plače v denarju in naturalijah je glavarju pripadala vrsta 
rednih in priložnostnih dohodkov, kot npr. delež pri taksah in globah, denarni 
prispevek namesto tlake itd. Pač pa je sam vzdrževal pisarja, ki je med drugim 
skrbel tudi za grajsko registraturo. 
Več stika s podložniki je imel protipisar; njegove dolžnosti so spričo spre 
menjenih odnosov z deželo močno narasle (rekruti, vojaštvo, gradnja cest). Nje 
govo delovno mesto je bilo sicer na gradu, vendar je raje uradoval v mestu. 
Pri tehničnem poslu mu je pomagal pisar. — Kaščar je upravljal kašči v Škofji 
Loki in v Poljanah. V posebno knjigo je vpisoval dohodke od prodanega žita, 
ki jih je redno odvajal glavarju. Podjetnejši kaščarji so skromne redne dohodke 
znali večati tako s prekupčevanjem kot s podkupovanjem. Pri težaških opra 
vilih so kaščarju pomagali petarji. — Spričo pogostih pravdanj je gospostvo 
najemalo stalne odvetnike in njihove pomočnike, solicitatorje. Na izid pravd je 
neredkokrat vplivalo načrtno podkupovanje deželnih faktorjev pa tudi cesar 
jeve okolice. — Za redno povezavo s Freisingom so skrbeli še naprej odix>slanci, 
ki jih je škof vsako leto pošiljal v Skofjo Loko; le tu pa tam je škof sam obi 
skal gospostvo. Visoki gostje so stanovali v gradu, ki je pa bil p>o velikih delih 
36 
v začetku 16. stoletja le slabo vzdrževan. Spričo razmajanega grajskega po 
slopja se je škof Janez Frančišek odločil za temeljite ix>sege. Z obsežnimi grad 
benimi deli, ki so trajala šest let (1716—1722), je dolbil grad nov videz, ki ga je 
obdržal do zadnjih let 19. stoletja. 
Velike stroške gospostva je seveda v bistvu krilo kmetsko podeželje z 
močno razvejanim gospodarstvom, ki ga moremo iz virov 18. stoletja bliže spo 
znati. Dober vpogled v razvoj kmetijstva dajejo davčne napovedi v zvezi s 
terezijanskim katastrom. Za poljedelstvo je bil značilen zelo različen obdelo 
valni način. Močno je bilo razširjeno kolobarjenje s praho. V nrnogih naseljih 
po Poljanskem in Selškem je bil ta način običajen na celotnih površinah; v 
ravninskih legah je polje počivalo 2—3 leta, na hribovitem ozemlju tudi 4 do 
6 let; osamljen je primer na Selškem, kjer je bilo razvito požigalništvo s 15 
letnim ciklom. Sicer pa je bil zelo razvit sistem, da so del polja obdelovali po 
kolobarjenju s praho, na drugih površinah so pa leto za letom kolobarili. Mar 
sikje, v večini primerov pa na Sorskem polju, polja sploh niso več puščali v 
prahi. Prevladovala je setev enkrat na leto razen v ugodnejših legah, pred 
vsem na Sorskem polju, kjer so sejali na strniščnih tleh ajdo. — Na Sorskem 
polju je pridelek vrgel do 5,5-kratno nmožino posevka, drugje seveda ustrezno 
manj. — Oves je prevladoval v hribovitih predelih, zlasti v rovtarskem območ 
ju. Rž in pšenica sta bila pomembna po dolinskih tleh na Poljanskem in Sel 
škem, povsem sta pa prevladovala nad vsemi drugimi žiti skupaj na Sorskem 
polju; pKjnekod so sejali tudi soržico kot mešanico pšenice in rži. Ječmen so še 
naprej gojili zlasti po soriškem ozemlju, proso pa po Sorskem polju. Zelo je 
bila razširjena ajda, deloma tudi na poljih z enkratno setvijo, ter lan. — Sad 
jarstvo je bilo razširjeno zlasti v Strmici na Selškem ter po Sorskem polju. 
2ivinoreja je bila sicer še naprej deloma navezana na pašo, toda na okrep 
ljeno hlevsko živinorejo merijo posevki detelje, ki so jo gojili skoraj po vsem 
loškem ozemlju. Po statističnih podatkih, ki niso zanesljivi, a so tudi sicer 
nepopolni, je bila govedoreja najbolj razvita v koroški in hlevnovrški župi; 
glede konjereje je bilo vodilno Sorsko polje; ovčereja je stagnirala, kozjereja 
pa nazadovala. 
Skupno uživanje srenjskih površin je začelo polagoma kopneti. Delitve, ki 
so v splošnem najprej zajele senožeti, so se z odobritvijo zemljiškega gospoda 
usmerjale predvsem v gozdove; določeni deleži so z delitvijo pripadali tudi 
kajžarskim upravičencem. Ponekod so razdelili le dele skupnih površin. Povsem 
nerazdeljeni so ostali obsežni dominikalni gozdni kompleksi (Blegoš, Besniški 
gozd, Hrastnik na Selškem). — Delitve so pospeševale lazništvo, ki so mu od 
ločno nasprotovali fužinarji, kar je vodilo celo do fizičnega obračunavanja. 
Istočasno pa je napetost med podeželjem in mestom glede podeželske obrti 
popuščala, saj je bila merkantilistična politika malo naklonjena cehovski oko-
stenelosti. V duhu časa je škof naročil, naj sprejemajo v loške cehe tudi pode 
želske mojstre do oddaljenosti ene milje od mesta (1659). Ločani so novotarijo 
sprejeli, kar je vodilo do ustanovitve novih cehov. Po vrsti so se organizirali 
v samostojne cehe sitarji in peki, ki so bili priključeni cehoma v Kranju, ter 
mesarji; vsem je škof potrdil v precejšnji meri po srednjeveških vzorcih sestav 
ljena pravila. Le nekaj let nato (1666) je cesar proglasil izdajanje cehovskih 
svoboščin za regal deželnega kneza. Nov položaj je skušal izrabiti sosednji 
Kranj, ki je pa zaman skušal ponovno pritegniti v svoje vrste odpadle obrtnike. 
V naslednjih desetletjih so hoteli organizirati svoj ceh mizarji, kasneje še plat-
narji, vendar je ostalo le pri poskusu. 
37 
Podroben seznam iz srede 18. stol. kaže, da so bili v mestu mimo gostilni 
čarjev oziroma točilcev vina (vinotočev) najštevilnejši kovači, tkalci in čevljarji 
z usnjarji, sicer pa naletimo še na 29 najrazličnejših vrst obrti. — Podeželje 
glede števila zvrsti obrti za mestom ni zaostajalo; zlasti je bila obrt razvita v 
neposredni okolici Škofje Loke, po Sorskem polju in v večjih središčih po do 
linah. Z obrtjo so se praviloma ukvarjali le gostači in kajžarji. Daleč je pred-
njačilo platnarstvo, ki je bilo pomembno v evropskem merilu; platnarji so bili 
najštevilnejši v Stari Loki in Puštalu. Čeprav so lan tako rekoč povsod gojili, 
so morali predivo uvažati in to predvsem s Koroške. Pomembno je bilo si-
tarstvo na stražiško-'bitenjskem območju. Močno so bile razvite obrti, ki so 
krile vsakdanje potrebe (čevljarji, usnjarji, krojači, tesarji, zidarji, kovači, so-
darji). Številne so bile gostilne zlasti v prometnih središčih; v razliko z drugimi 
panogami so se z gostilničarstvom z redkimi izjemami ukvarjali le gruntarji. 
Število mlinov se v zadnjih sto letih ni spremenilo (172), toda komaj 23 — pred 
vsem ob Poljanščici in Selščici — jih je premoglo 1—3 stalno obratujoča ko 
lesa; medtem ko je bila večina občasno delujočih mlinov v sklopu gruntov, so 
stalni mlini v precejšnji meri pripadali tudi kajžarjem. 
Velik del podeželskega prebivalstva je našel zaslužek v zvezi s fužinar-
stvom v Železnikih. Število lastnikov fužin je z drobljenjem deležev še dalje 
naraščalo, saj je polovici podjetnikov pripadal samo po en dan; le redki posa 
mezniki so deleže kopičili. Rudo so kopali z odobritvijo višjega rudniškega sod 
nika po najrazličnejših koncih loškega gospostva ondotni kajžarji — deloma v 
službi fužinarjev, deloma na lastno pest. Podoben postopek je veljal za oddajo 
kopišč do 1746, ko je bilo podeljevanje le-teh vezano na ime fužinarja. Letna 
produkcija železa je znašala do kakih 3000 centov. Med žebljarji so se začeli 
pojavljati pošterovci z lastno ješo. Vodilna vloga je vendar pripadala petič-
nejšim fužinarjem, med katerimi so se začeli pojavljati založniki, ki so žeb-
Ijarje oskrbovali z železom, deloma tudi z življenjskimi p>otrebščinami. 
V večji meri je bilo založništvo razvito v Škof j i Loki. Iz široke plasti 
drobnih kramarjev s cehovsko mentaliteto se je dvignila peščica podjetnikov-
veletrgovcev, ki so potekali iz vrst domačega, deloma kmetskega prebivalstva, 
kot npr. Oblaki-Wolkenspergi, rodbine Demšar, Jenko, Jugovic; med vele-
trgovce so se uvrščali tudi posamezni Benečani, ki so prevzemali posredniško 
vlogo v svoje roke (npr. Zanetti). Založniki so bogateli na račun revnega obrt 
nika, ki ni zmogel stroškov v zvezi s predelavo. Med glavne izvozne predmete 
je sodilo mimo železa in železnih izdelkov platno, saj je bilo loško ozemlje v 
tem pogledu vodilno na Kranjskem; s trgovino s platnom so se mimo založ 
nikov ukvarjali mnogi nepismeni kmetje, ki so se pojavljali celo na sejmih v 
Italiji. 
Stara pota, ki so vodila iz loškega gospostva v daljni svet, so postajala vse 
bolj neprehodna. Vzdrževanje potov je v glavnem slonelo na ondotnih podlož-
nikih, čeprav bi morale skrbeti zanj ustanove, ki so pobirale mitnino, torej tudi 
loško gospostvo, ki so mu pa podložniki sredi 17. stol. začeli osporavati pravico 
do podeželske mitnine; s plačilom 1500 srebrnih kron so se kmetje končno rešili 
te oibveznosti. Usodno je prizadela loško tranzitno smer ustanovitev svobodnih 
pristanišč v Trstu in na Reki (1719), ki so ju vezale z zaledjem glavne komer 
cialne ceste; čeprav so čez Škof j o Loko še naprej vodila pota v svet, je bilo 
mesto odslej postavljeno na stranski tir. 
Točen vpogled v obveznosti podložnikov dajejo davčne napovedi iz srede 
18. stol. Medtem ko izkazujejo pravdne obveznosti do loškega gospostva izra-
38 
žito kontinuiteto, je prišlo glede skromne tlaške obveznosti do občutne spre 
membe, ki naj bi ix>magala zdraviti zamajane freisinške finance. Nalogo je 
reševal freisinški gospodarstvenik Puecher, ki je opustil prvotni načrt glede 
ustanovitve velike pristave, pač pa je na lepem začel pobirati robotnino, kar 
je vodilo do trideset let trajajoče pravde z menjajočo se srečo. Podložniki so 
žrtvovali mnogo sredstev za svoje zastopnike, ki so posredovali celo na Du 
naju in neposredno pri cesarju v Regensburgu, toda končni uspeh je gospostvu 
zagotovilo podkupovanje, s kakršnim kmetje niso mogli tekmovati. V neena 
kem boju je zmagal zemljiški gospod; odslej so plačevali po vsem loškem 
gospostvu robotnino, in to gruntarji od 3 gld. 30 krc. do 5 gld. 45 krc, podlož 
niki z manj zemlje pa ustrezen del. Robotnina je nesla gospostvu več, kot so 
znašali vsi pravdni dohodki. — Navzlic novi obremenitvi so bili podložniki 
loškega gospostva še vedno na boljšem kot njihovi sovrstniki drugih gospostev 
znotraj loških deželskosodnih meja, kar je prihajalo do izraza zlasti na bes-
niškem ozemlju, ki je pripadalo najrazličnejšim gospodom; pač pa je bila v 
ugodnejšem položaju večina cerkvenih podložnikov. — Spore so izzivale tudi 
občasne obremenitve in to predvsem zaradi okoriščanja loških nameščencev. 
Sicer je bUa s p>oravnavo (1677) točno določena tarifa za vse vrste opravil 
(mrtvaščina, prodaja kmetij, odselnina, odpravščina, pečatenje), toda pritožbe 
so se tudi v naslednjih letih ponavljale. 
Pravica do desetine je bila zelo razdrobljena; tu pa tam je srečati med 
desetinskimi gospodi tudi loške p)odložnike, ki so odkupili obveznost in so 
znali pridobiti desetinsko pravico pri sosedih. Sredi 18. stol. je bila desetina 
večinoma pavšalirana; oddaja v naturalijah se je vse bolj spreminjala v de 
narno obremenitev. Višina pavšalirane desetine je bila zelo različna celo znot 
raj istega naselja, kar kaže do neke mere na gospodarsko moč kmetskih enot, 
deloma pa izvirajo razlike tudi iz različnega p>ostopka desetinskih gospodov. 
Bira je bila še naprej v glavnem naturalna dajatev; kajžarji so je bili na 
vadno oproščeni. Višina je bila zelo različna in to predvsem na ozemlju, ki 
je bilo razdeljeno med razhčne župnije. 
Denarne obveznosti do dežele so podložniki poravnavali z davki in kontri-
bucijo. Sam davek — za gostače so ga plačevali njihovi stanodajalci — je 
znatno presegal denarno pravdo, ki je pripadala gospostvu. Naraščajoča ob 
veznost na račtin kontribucije se je do srede 18. stol. ustalila; gnmtarji so 
plačevaH od celega grunta po 6 gld., sicer ustrezen del, kajžarji brez zemlje 
kontribuciji niso bili podvrženi. S pojavom komercialnih cest je dežela uvedla 
tlako na njih, ki se je je bilo mogoče izogniti z občutnim odkupom. Ob večjih 
vojaških premikih so bili podložniki pritegnjeni k prevozu. Sicer pa se je na 
vzlic uvedenemu najemniškemu sistemu začela pojavljati tudi nasilna rekru-
tacija, ki je zadevala revnejše sloje. 
Spričo hudih obremenitev in številnih nepravilnosti je tolminski punt 
sprožil uporniško gibanje na loških tleh (1713—1715), ki je bilo naperjeno 
proti gospoščinskim nerednostim; uporniki so tudi tokrat — seveda zaman — 
iskali zaščite pri cesarju. 
Tudi napetost med gospostvom in Škof jo Loko ni popustila. Mestna upra 
va je bila v rokah maloštevilnega kroga; vpUv gmajne se je manjšal, čeprav je 
imela pravico ob volitvah odpoklicati dva člana iz notranjega sveta, notranji 
svet pa podobno 4 člane iz zunanjega sveta in jih zamenjati z novimi iz gmajne 
(mutacija). Gospostvo je znalo izrabljati spore, ki so razdvajali celo člane no 
tranjega sveta, zlasti pa poglabljali prepad med vodstvom in gmajno. Glavar 
39 
se je vmešaval v notranje zadeve mesta in se je nekajkrat poslužil pravice, da 
ni dal pristanka na izvolitev novega sodnika. Na njegovo pobudo je kranjska 
deželna reprezentanca 1747 izdala nov loški mestni red, ki je odpravil mu 
tacijo, gmajno pa zožil na 36 oseb; odslej naj gmajna skupno z zunanjim sve 
tom voli sodnika na tri leta. Z deželnim pristankom je loški glavar nanovo 
sestavil listo članov notranjega in zunanjega sveta ter gmajne. 
Med stalnimi mestnimi nameščenci (npr. pisar, blagajnik) je bil skromno 
plačan učitelj, ki mu je gospostvo na posebno prošnjo odobravalo na tri leta 
deputat v žitu. Del dohodkov so mu nesle obveznosti pri bogoslužju. V času 
reformacije so imeli loški luterani posebnega nemškega učitelja. — Mesto je 
imelo svoj z volili dobro podprt špital; v 17. stol. je gospostvo dobilo pravico 
do vpogleda v špitalsko gospodarstvo, ki je bilo deležno mnogo kritičnih pri 
pomb. — Mnogo stroškov je imelo mesto pri vzdrževanju javnih naprav in 
poslopij. V hudih finančnih zadregah se je znašlo ob elementarnih nesrečah, 
npr. ob katastrofalnih požarih 1660 in 1698 ter poplavah. — Denarne obvez 
nosti do zemljiškega gospoda so ostale še naprej skromne, pa še teh so se 
Ločani skušali otresti. — Občutnejše so bile deželne zahteve. Denarne obre 
menitve so meščani poravnavali prek gospostva. Davčna enota je bila hiša. 
Glede višine kontribucije so bile hiše izenačene z grunti, toda večina poslopij 
je bila uvrščena v tretjinsko kategorijo; nižji kot na podeželju je bil tudi 
davek. Mesto je bilo pritegnjeno k deželni cestni tlaki, ob vojaških premikih 
pa je moralo — sicer proti odškodnini — preskrbovati stanovanje in hrano. — 
Dobršen del meščanskih dolžnosti je bilo navzlic odporu mestnega prebival 
stva in nasprotovanju zemljiškega gospoda še naprej oproščeno plemstvo s 
starimi oprostilnimi pismi; privilegiran položaj so skušali ustvariti celo neka 
teri novinci. 
Izdatke je krilo mesto v veliki meri s pomočjo zemljiškega gospoda, ki je 
na posebno prošnjo vsaka tri leta — vendar ne brezizjemno — prepuščal 
mestu v najem mitnino in mu sproti odstopal po določenem ključu večkrat 
problematično odmerjene globe; zemljiški gospod je redno kril izredne stroške 
v zvezi s sodnimi procesi. Del dohodkov se je stekal v mestno blagajno neod 
visno od zemljiškega gospoda (pristojbine za tehtanje, merjenje žita, stoj 
nice ipd.). 
V Železnikih se je utrjevala oblast fužinarjev, kar je vodilo do vrste trenj 
ne le z gospostvom, marveč tudi z deželnoknežjo oblastjo. Dolga leta so bili 
fužinarji v sporu z višjim rudniškim sodnikom Rosettijem; med drugim so mu 
očitali, da postavlja sam krajevnega rudniškega sodnika in tako krši njihovo 
avtonomijo. Leta 1677 so izbojevali patent, da so odslej krajevnega sodnika 
volili, in sicer fužinarji z mojstri in cajnarji neposredno, vsi drugi pa prek 
šestih predstavnikov. Njihov sodnik je urejal tekoče zadeve, medtem ko je 
hujša dejanja obravnaval višji rudniški sodnik, kriminalna pa — ne brez na 
daljnjega priznana — deželskosodna instanca. Desetletja trajajoči boj glede 
obvezne oskrbe Zeleznikarjev z žitom iz loške kašče se je končal s kompro 
misom. Zeleznikarji so bili oproščeni te dolžnosti s tem, da je plačala gospo 
stvu vsaka hiša letno po 5 krc. Gospostvo je popustilo tudi glede ribolova zno 
traj železnikarskega pomerija, medtem ko je ostal lov še naprej Železnikarjem 
prepovedan. 
Več uspeha je imel freisinški škof v odnosu do patrimonialnih gospostev 
znotraj deželskosodnih meja. Stoleten spor s puštalskim gospostvom je prene 
hal, ko je tod zagospodarila rodbina Oblak-Wolkensperg, ki je priznala frei-
40 
sinškega škofa za fevdnega gospoda in sporazumno uredila ribolovno pravico. 
Podjetni Oblaki so kot trgovci z železom in platnom pa prekupčevalci z go 
spostvi sicer krepko dvignili svoje imen je, toda zadolžitev je spričo obsežnih 
kupčij nevarno zamajala njihov položaj. — Umirilo se je tudi razmerje do 
starološke graščine, kjer se je po menjavah gospodarjev za nekaj desetletij 
ustalila loška trgovska rodbina Lukcmčiči, ki ji je sledila rodbina Erberg in 
sredi 18. stol. trgovec s platnom Matevž Demšar. — Tudi na stražiško-besni-
škem ozemlju loško gosipostvo ni utrpelo novih izgub. — Pač pa je v 17. stol. 
zrasla v neposredni bližini Škofje Loke nova Ajmanova graščina, ki ji je dal 
temelje loški glavar Franc Matija pl. Lampfritzhaimb in je nekajkrat menjala 
gospodarjev; čeprav je širila posesti zlasti po Sorskem polju in besniškem ozem 
lju, loškemu gospostvu ni delala težav. — Na temelju službenega razmerja do 
loškega gospostva so prišle do manjših imen j v neposredni okolici loškega 
središča še nekatere druge rodbine (npr. Fiirnpfeil, Grundler, Pečaher itd.), 
toda nobena ni pognala globljih korenin. 
Imenja so predstavljala še naprej trdno gospodarsko osnovo tudi nmogim 
cerkvenim in verskim ustanovam. Med temi je še vedno mimo samostana 
klaris prednjačila starološka župnija. Sicer je župnik dajal freisinškemu škofu 
letno na račun dohodkov določen absent, ki ga je pa kril delno s prispevki 
župnikov s starih župnij v obeh dolinah, še v večji meri pa seveda z izdatnimi 
dohodki, ki so jih prinašale predvsem podložne kmetije. Med gospodarsko 
močnejše ustanove sta sodila beneficija pri kax)eli sv. Trojice v mestu in pri 
loškem špitalu. Stare župne in nekatere pKxiružnične cerkve v dolinah so si 
sčasoma pridobile vrsto kajž v svojem območju. K obračunavanju cerkvenih 
dohodkov in izdatkov, ki niso vedno potekala brez trenj, so mimo cerkvenih 
ključarjev pritegovali tudi vodilne gospoščinske nameščence. — Marsikatere 
cerkvene ustanove pa imenj niso imele, tako npr. loška prosti j a, župnija v 
Železnikih in seveda kapucinski samostan v Škof j i Loki. Gradnjo kapucinskega 
samostana in cerkve je omogočila predvsem pobuda loškega trgovca Boštjana 
Lukančiča. Zapustil je namreč v ta namen veliko premoženje (1647), ki so ga 
začasno uživale loške klarise; ko so pozabljeno oporoko odkrili po desetletjih, 
so zgradili samostan in cerkev ob pomoči loškega gospostva in meščanov ter 
ne brez trenj s klarisami (1706—1713). — Duh časa se je očitoval tudi v ver 
skih manifestacijah, med katerimi so bile najpomembnejše loške pasijonske 
igre, ki so se obdržale do Jožefa II. 
Podroben pregled nad celotnim točno kategoriziranim številom kmetskih 
domačij znotraj loškega deželskosodnega gospostva daje terezijanski kataster. 
Primerjava stanja v letu 1754 s tistim iz tridesetih let 17. stol. je žal omogočena 
le za freisinško posest. Rahel dvig števila gruntov in močnejši porast polgruntar-
skih enot, ki so se v veliki meri razvile iz kajž, gre v glavnem na račun z 
naknadnim kultiviranjem okrepljenih rovtov. S prirastkom novih kajžarskih 
enot so grunti na tleh loškega gospostva prvič izgubili številčno premoč nad 
šibkejšimi kategorijami (1181 :1219). Ta pojav je še izrazitejši, če pritegnemo 
loškemu gospostvu odtujena zemljišča. Kajžarski živelj je prerasel gruntar-
skega zlasti v prometno razgibanih dolinskih območjih, še posebno v okolici 
župnijskih središč. V teh območjih je še izrciziteje naraščalo število gostačev, 
brez katerih so bile tudi sicer po Loškem le redke naselbine. Navzlic vse večji 
diferenciaciji na podeželju pa niso bili osamljeni primeri, kjer je še vedno 
vladalo stcinje iz časa ob končani srednjeveški kolonizaciji. 
41 
Odmev terezijansko-jožefinskih reform 
Etapno rahljanje pravic freisinškega zemljiškega gospoda se je sredi 18. 
stol. umaknilo radikalnim terezijansko-jožefinskim reformam z načrtno iz 
grajevano centralistično državno uradniško upravo. Ob upravni reformi je 
bilo loško gospostvo vključeno v gorenjsko kresijo kot vmesno instanco med 
deželno in patrimonialno upravo. Z reformo davčnega sistema so bila podvr 
žena davku tudi dominikalna zemljišča. V vojaške namene je bilo uvedeno 
štetje prebivalstva v okviru na števne oddelke razdeljenih župnij; višjo enoto 
so predstavljali kantoni. Vodstvo prvega kantona je pripadalo loškemu dele 
giranemu gospostvu; teritorij se sprva ni kril z mejami loškega gospostva, toda 
s kasnejšo reorganizacijo sta ostali zunaj le davčni občini Gosteče in Okroglo. 
Z reformami je upravno poslovanje izredno naraščalo; mimo reševanja 
številnih tekočih zadev, ki so bile povezane tudi z vojaškimi nalogami, naj bi 
gospostvo v določenem roku uredilo zemljiško knjigo. Glavno breme je padlo 
na protipisarja (kontrolorja), ki se mu je s tem sicer dvigal ugled, hkrati pa se 
je zaostrovalo razmerje z glavarjem, saj naj bi se glede na škofove odredbe 
uradništvo med seboj čimbolj nadzorovalo. Na dan so prišle malverzacije lo 
škega glavarja Janeza Edlinga, ki ga je škof odstavil; nasledil ga je nezmožni 
Leopold Paumgarten. Ko bi moral glavar glede na sodno funkcijo opraviti 
izpit pred apelacijo, je to nalogo prepustil protipisarju Ignacu Prennerju, ki 
naj bi mu odslej kot justiciarju pripadale sodne funkcije, medtem ko naj bi 
glavar predvsem reševal i>olitične zadeve. Z naraščcmjem upravnega poslo 
vanja se je kopičilo delo glavarjevega in justiciarjevega pisarja, ki ju je po 
novem plačevalo gospostvo. — Kaščarju je z oddajami desetin v najem posel 
v kašči kopnel in ga je zato gospod pritegoval k drugim opravilom, med dru 
gim mu je poverjal skrb nad gospoščinskimi nalini in kovačijami. — Med po 
možnim osebjem so bili še dalje najštevilnejši župani, čeprav niso bili redki 
primeri, da sta bili županom zaupani po dve župi. — Spričo zmanjšanja žitnih 
zalog je gospod sčasoma vodilnim uslužbencem ukinil deputat v žitu. 
Razmejitev kompetenc med glavarjem in justiciarjem je bila le navidezno 
preprosta; nesoglasja so se stalno poglabljala. Vprašanje kompetenc se je še 
bolj zapletalo, ko je Škofja Loka glede na uredbo Jožefa II. izgubila mestno 
avtonomijo in je bila vključena v zemljiško gospostvo kot municipalno mesto, 
ker ni zmogla stroškov za organizacijo magistrata (1785). Položaj loškega pred 
stojnika je prevzel justiciar Prenner, ki je opravljal mimo sodnih tudi politič 
ne in gosjKjdarske posle; za njegovega službovanja je kresija dovolila, da je 
Škofja Loka ob urejevanju cestišča podrla mestna vrata. Ker Prenner ni trpel 
vmešavanja loškega glavarja, ga je ta odstavil in postavil na to mesto svojega 
kandidata. Po brezuspešnih poskusih mesta, da bi organiziralo lasten ma 
gistrat, so Ločani skušali obdržati vsaj gospodarske kompetence; čeprav je 
imela Škof j a Loka na svoji strani komisarja barona Ignaca Matta, ki ga je 
škof spričo napetosti med glavarjem in justiciarjem nekajkrat poslal v Skofjo 
Loko, je Ločanom ob nasprotovanju glavarja načrt propadel. 
Z odstavitvijo Prennerja spori med glavarjem in justiciarjem niso pre 
nehali, zaostrilo se je pa tudi razmerje med glavarjem in škofom. Napetost 
je dosegla vrhunec, ko je škof nezmožnega glavarja navzlic suspenzu ponovno 
sprejel v službo; krizo je končno rešil glavar, ki je prostovoljno odstopil. 
Reforme so prizadele tudi 2eleznikarje. V montanističnih zadevah so 
bili podrejeni rudniški substituciji za Krsinjsko, sicer pa so bili vključeni v 
42 
loško gospodarstvo in podrejeni loškemu justiciarju. Z vztrajnim bojem so do 
segli pravico do lastnega po starem postopku voljenega predstojnika, ki je 
opravljal ob nadaljnji podrejenosti Železnikov deželni substituciji in loškemu 
gospostvu vrsto tekočih lokalnih dolžnosti. S ponovnim utrjevanjem krajevne 
oblasti so rasla notranja nasprotstva tako med fužinarji in pošterovci, pa 
tudi znotraj samega fužinarskega sloja, kjer so bili v številčni premoči ne-
premožni fužinarji, ki so se zlasti ob volitvah vezali z zastopniki gmajne. Pe-
tični fužinarji so se zaman trudili, da bi spremenili volilni postopek v svoj 
prid, in ko so se pregrešili na škodo erarja, je kresija ločila predstojniške 
funkcije; predstojnika z montanistično funkcijo so volili fužinsirji, drugega 
z gospodarsko in politično kompetenco pa vsi sloji s tajnim glasovanjem. — 
Gospodarstvo so mučile mnoge težave. Dobava oglja je bila vse težja ne le 
zaradi napredujočega lazništva, marveč tudi zaradi ukinitve pravic fužinar-
jev do rezervatnih gozdov. Vse težja je postala tudi oskrba z domačo rudo; 
tako je pridobivalo na veljavi cenejše in kvalitetnejše koroško železo, ki je 
količinsko domačo produkcijo vse bolj dohitevalo. Navzlic padajoči tendenci 
domače produkcije železa je žebljarstvo močno naraščalo; le malo žebljev so 
prodali doma, večinoma so jih izvažali proti zahodu, zlasti v Trst. 
Reforme je čutilo tudi podeželje. V duhu fiziokratizma naj bi razdelili 
gmajne in jih spreminjali v polje. Delitveni proces je sicer zajel mnogo po 
vršin, vendar je ostala skupna posest še naprej razvita, na Selškem zlasti v 
območju Ratitovca, Davče in Martinjvrha. Obseg polja je z delitvami, pa z 
lazništvom nedvomno narasel in okrepil gospKxiarsko moč kmetskih enot, ki 
jim gospostvo glede na rektifikacijo ni smelo dvigati bremen. Občasne dajatve 
gospK>stvu so bile deloma celo znižane, povsem je pa bila odpravljena dajatev 
ob nastopu novega škofa. — Po cesarski uredbi (1789) naj bi vse desetinske 
naturalne oddaje spremenili v denarno obveznost, vendar se tega niso do 
sledno držali. Jožefove reforme glede tlake na Loškem niso odmevale, ker je 
podložnike že prej vezala nižja tlaka. Tlaško dolžnost do dežele so sporazumno 
opravljali kmetje z ravnine, za kar so jim hribovci plačevali določeno odškod 
nino. Denarne obveznosti do dežele je pobiralo gospostvo, ki je moralo v do 
ločenem roku deželi poravnati celotno vsoto. — Skrb za redno poravnavanje 
vseh denarnih obveznosti tako do gospostva kot do dežele je zemljiški gospod 
prepuščal županom, ki so zaostankarje denarno kaznovali vse do 1787, ko je 
vlada prepovedala nalaganje takih kazni. 
Določen vpogled v kmetijski obrat kot gospodarsko podjetje omogoča 
poročilo županov s Sorskega polja iz srede 18. stol. Od vrednosti žitnega pri 
delka naj bi ostalo srednjemu gruntarju letno 140 gld. nemške vrednosti, med 
tem ko naj bi vzdrževanje kmetije veljalo 170 gld.; primanjkljaj 30 gld. je bilo 
možno kriti zlasti z živinorejo in trgovanjem ter seveda tudi z vrsto poljskih 
pridelkov in z doma izdelanimi oblačili. 
V zvezi z vojaškimi reformami je država uvedla štetje prebivalstva (1753) 
ki je z uvedbo prisilne rekrutacije 1770 prešlo od gospostev in župnij v kom 
petenco vojaških konskripcij. Po podatkih iz 1780 je loški kanton zajemal 
18.679 ljudi; spričo mnogih oprostitev je bilo le 505 neposrednih vojnih ob 
veznikov — seveda iz nižjih družbenih plasti — fantov so neišteli 580, dečkov 
pa 2271. Eksekucija je bila v rokah podkupljivega glavarjevega pisarja, ki je 
s pomočjo biričev nabiral rekrute. — V duhu časa so Ločani ob podpori gla 
varja Edlinga ustanovili meščansko kompanijo (1778); spričo izdatnih stroškov, 
ki jih škof ni bil pripravljen kriti, je kompanija le životarila. — Medtem ko 
43 
Pretepi v Skofjl Loki v prejšnjem stoletju 
V drugi polovici prejšnjega stoletja so bili v Loki pogosti pretepi med fanti Iz okoliSkih vasi. Spopade so povzročale malenkostne zabavljice. Boji so se odigravali večkrat kar na Mestnem 
trgu. Bile so tudi smrtne žrtve. Ker orožniki niso smeli uporabljati orožja, navadno niso mogli preprečiti spopadov, sodišče je pa take dellkte milo kaznovalo v mnenju, da bodo taki 
pretepači dobri, pogumni vojaki. Po letu 1891 se je v Skofjo I^oko vrnil z Aljaske loški rojak Hostnik. Na Aljaski se je naučil 
rokoborskih prijemov. Mestna uprava ga je postavila za poveljnika mestne straže. Hostnik se je ob fantovskem pretepu zagnal med pretepače in jih s prijemi, ki jih je znal kot rudosledec 
na Aljaski, onesposobil za nadaljnji pretep. Premagane in polomljene je odpeljal v mestne zapore. Zato so bili v Hostn'kovem času pretepi vedno bolj redki. — Sliko je naredil Gvldon 
Birolla po spominu, ko je nekoč v otroških letih videl Hostnika »v elementu-. 
44 
loško ozemlje od začetka 17. stol. ni bilo več neposredno izpostavljeno vojnim 
operacijam, so zatišje prekinile francoske vojne, ki se od 1797 dalje tudi lo 
škemu ozemlju niso izognile. 
Močno so se odražale cerkvene reforme. Po ukinjanju oglejskega patri-
arhata oziroma goriške nadškofije je bilo tudi ozemlje nekdanje loške pra-
župnije vključeno v nanovo ustanovljeno ljubljansko nadškofijo. Po načrtu 
Jožefa II. naj bi temeljito izpopolnili župnijsko mrežo, sredstva pa črpali z 
iikinjenjem raznih beneficijev in samostanov, ki se ne ukvarjajo z nego bol 
nikov in šolstvom (verski fond). Ko so se loške klarise branile začeti s po 
ukom, je bil red 1782 razpuščen, vendar se je samostan obdržal, ker so se iste 
ga leta tod naselile uršulinke, ki so se posvetile šolstvu. Razpustitev je grozila 
tudi kapucinom, vendar se je red obdržal in se spočetka celo okrepil s kapucini 
iz Kranja, ki so se po razpustitvi večinoma preselili v Skofjo Loko. Pač pa so 
bile ukinjene cerkvene bratovščine (1783). — V smislu jožefinskih reform naj 
bi bila v Skofji Loki ustanovljena samostojna župnija, ki naj bi ji dali gospo 
darsko osnovo predvsem loški beneficiji; ustanovitev (1804) se je močno za 
vlekla spričo odpora z neznatnimi dolžnostmi vezanih loških beneficiatov. Isto 
časno so pK}spešeno rasle številne nove župnije, vikariati in lokalije na pode 
želju. — Medtem ko so bile nove ustanove v veliki meri navezane na verski 
fond, so starejšim župnijam še vedno predstavljala važen gospodarski temelj 
imenja, pač pa je glede na prepoved odpadel npr. dohodek od točenja vina. 
Reforme so se lotile tudi šolstva, ki naj bi vzgajalo k pokorščini in k zna 
nju nemškega jezika. V ČEISU reform, ki so skušale uvajati obvezen p>ouk in čim 
bolj LzpopKjlniti šolsko mrežo, je načeloval loškemu gospostvu grof Janez Edling 
(1774—1783), ki je bil ves vnet za dvig šolstva. Navzlic njegovim prizadeva 
njem so bile razmere po loškem gospostvu daleč od zahtev. V Skofji Loki je 
obiskovala pouk slaba polovica šoloobveznih dečkov (82), ki jih je v enem 
prostoru poučeval en sam učitelj. Navzlic navodilom kresije, naj bi učitelju 
zagotovili dostojno eksistenco z ustrezno stalno plačo in šolnino, je bil le-ta še 
vedno navezan na žitni deputat in stranski dohodek v službi cerkve. Deklice 
so obiskovale uršulinsko šolo. — Edling je organiziral šole tudi v dolinah na 
sedežih starih župnij, kjer so bili že dotlej posamezni otroci deležni pouka po 
župniščih; v Žireh so zgradili posebno šolsko poslopje, sicer pa je bil pouk v 
zasebnih hišah. Glede na število šoloobveznih otrok so bila vodilna Selca. Teže 
je šlo z ustanavljanjem šol po hribovitem svetu, kjer se je prebivalstvo le slabo 
odzivalo uredbam. — Učiteljstvo naj bi vzdrževali predvsem z dohodki cerkov 
nikov, ki bi jih nadomestili slabše plačani hlapci. 
Populacijsko gibanje na loških tleh 
Razpoložljivi viri, za starejšo dobo so zlasti številni urbarji, za čas od srede 
18. stol. dalje pa štetja, omogočajo vpogled v populacijsko gibanje od visokega 
srednjega veka dalje. Za stoletja pred štetji moremo populacijo le ocenjevati 
in to s pomočjo količnika, ki naj pove, koliko ljudi je prišlo poprečno na do 
mačijo. Medtem ko naj bi znašal sredi 18. stol. količnik približno 7,6 naj bi šlo 
po naši — seveda zelo približni — ocenitvi 1630 nekako 5,75, v srednjem veku 
pa 4,9 do 5 oseb na domačijo. 
V srednjem veku je sicer populacija do končane načrtne kolonizacije moč 
no narasla, toda v znatni meri s pritegnitvijo kolonistov iz tujine in sosedstva. 
45 
Po končani kolonizaciji je podeželsko prebivalstvo izrazito stagniralo, deloma 
celo nazadovalo. — V dobi od 1501—1630 se je prebivalstvo več kot podvojilo. 
Na višek so le deloma vplivali prišleki s Tolminskega, sicer pa so ga ustvarjali 
zlasti kajžarji, zaposleni predvsem pri neagramih gospodarskih panogah. Na 
vzlic občasnim kužnim boleznim je nataliteta prevladovala nad mortaliteto. — 
Krepko je prebivalstvo naraslo tudi v letih 1630—1754; na dvig so vplivali 
predvsem gostači, ki so bili večinoma poročeni, deloma tudi posli. Seveda se je 
populacija po loškem ozemlju neenakomerno dvigala; medtem ko je zlasti po 
hribovitem ozemlju marsikje celo stagnirala, se je izredno dvigala v krajih z 
razvito obrtjo, v povezavi s fužinarstvom in v območjih župnijskih središč. Po 
deželsko prebivalstvo je v prvih desetletjih po 1754 še naprej naraščalo, toda 
v razdobju med 1780 in 1817 se je položaj bistveno spremenil. Na večjem delu 
loškega ozemlja, zlasti pa na Sorskem polju, je število prebivalstva padlo, če 
prav je istočasno opaziti prirastek hiš; padec je v zvezi s francoskimi vojnami 
in lakoto. — Po naši rekonstrukciji naj bi loško kmetsko podeželje ob končani 
srednjeveški kolonizaciji štelo nekaj nad 6000 prebivalcev, do zaključnega 
rovtarskega naseljevanja naj bi se število dvignilo na kakih 14.000 in doseglo 
1754 okrog 21.500 ljudi, medtem ko jih je štetje 1817 registriralo 24.344. 
Teže je rekonstruirati število prebivalstva v Škof ji Loki, ki je vsekakor 
naraščalo s postopnim razvojem predmestij. Spričo močnega gospodarskega 
uveljavljanja mestnega prebivalstva proti koncu srednjega veka ni tvegano 
domnevati, da je populacija tedaj dosegla stopnjo, ki je mesto v naslednjih 
stoletjih ni bistveno preseglo. Absolutne podatke daje šele statistika iz 1780 isn 
1817, ki kaže, da je mesto tedaj štelo 1653 oziroma 1678 prebivalcev. — Želez 
niki so predstavljali tudi glede populacije otok sredi kmetijske pokrajine. Stati 
stični podatki iz časa štetij kažejo, da so tedaj tudi Železniki stagnirali in so 
šteli nekako '/4 škofjeloškega prebivalstva. 
Pravni absolutizem je do temeljev razmajal zgradbo nekdaj tako monolit 
nega loškega gospostva, ki so ga hkrati gospodarsko rušili tudi vodilni loški 
nameščenci. Ko so dohodki iz leta v leto padali, se je škof odločil, da da go 
spostvo za devet let v najem baronu Bemhardu Rosettiju, ki ne bi smel v go 
spostvu nič spreminjati. Toda še preden je pretekla dogovorjena doba, je bilo 
gospostvo 1803 glede na določbe miru v Lunevillu sekularizirano in vključeno 
v avstrijsko komorno ozemlje. Stoletja trajajoča povezava s Freisingom je 
bila pretrgana, notranji ustroj gospostva pa se ni spremenil do 1848, ko se je z 
ukinjen jem fevdalizma tudi loško ozemlje znašlo v povsem novih razmerah. 
POJASNILA: 
SVAJGE ali simice so bUe planinske kmetije z močnim živinorejskim obratom, kjer je bUo težiSče gospodarskega življenja na izdelovanju sira, 
BENEFICIJ je bila cerkvena oziroma verska ustanova z lastnim premoženjem. SEDISVAKANCA pomeni čas, ko ni bilo zasedeno mesto škofa. 
Izraz IMENJE je pomenil v zvezi z davki denarno vrednost vseh dohodkov, ki jih je od podložnikov dobival zemljiški gospod. 
ŠTIFTARSTVO je bila verska sekta; njeni pristaši so verovali, da iščejo svetniki bivališče v določenih drevesih. 
S TORTURO (mučenjem) so hoteli izsiliti obdolžencu priznanje. Smrtno obsodbo je opravil rabelj bodisi z obglavljenjem bodisi z obešenjem (eksekucijo). 
46 
Zusammenfassung 
DIE GESCHICHTLICHE ENTWICKLUNG 
DER FREISINGER HERRSCHAFT SKOFJA LOKA 
Der Autor gibt einen kurzen AbriB der wichtigsten Ergebnisse seiner Tvlsseii-
schaftlichen Arbeit, die anlaBlich der Tausendjahrieier der Herrschaft 1973 unter 
dem Tite! »Die Frelsinger Herrschaft Skofja Loka« in Buchform in slowenischer 
Sprache erscheint und einen geschichtlichen Uberblick uber die Vergangenheit der 
Stadt und der Frelsinger Herrschaft vermittelt 
47