© Za besedilo: Darinka Kozinc, 2022

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

e-mail: info@volosov-hram.si

spletna stran VOLOSOV HRAM

Darinka Kozinc-DOLGE SENCE FAŠIZMA

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 108564483

			ISBN 978-961-7086-88-1 (ePUB)

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv Depositphotos in avtoričin osebni arhiv/ Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022





Darinka Kozinc


			Dolge sence


			fašizma





Roman





Uvod


			Velikokrat res pomislimo, da človeštvo na svoji dolgi razvojni poti ni veliko napredovalo v smeri humanizma, toda časovni trak zgodovine nam vendarle dokazuje napredek. Svet je še vedno nemiren: matere jočejo za izgubljenimi sinovi, dekleta za svojimi ljubljenimi, otroci nimajo nikogar, ki bi jih pobožal. Vojna žarišča, ki povzročajo bolečino in zlo, se odpirajo po svetu, vzroki zanje večinoma tičijo kot vedno v interesih velikih in močnih. Evropa je danes svetilnik demokracije. Toda tudi Evropa je v preteklosti prehodila dolgo in zelo krvavo pot. Sicer pa, iz današnjih udobnih naslanjačev vidimo vso nesmiselnost vojn in se sprašujemo, zakaj so bile potrebne? So voditelji v nekem časovnem okviru tudi namensko spregledali druge poti? Kaj pa današnji voditelji?

			Naši predniki v primorskem prostoru, ki sta ga zaznamovala kar dva svetovna spopada v razmeroma kratkem razdobju, so plačali visok krvni, kot tudi razseljenski davek. Danes bi se lahko celo upravičeno začudili, da sploh še smo! Pa smo, prav zaradi trmaste vztrajnosti in kljubovanja naših predhodnikov. Izgubili smo generacije izjemnih ljudi, ki jih je požrla taka ali drugačna vojna. Na našem prostoru so se menjavale države, naši fantje so služili avstrijski, nato italijanski vojski, sledila je še JNA. Mali človek se je vedno znašel v primežu odločitev velikih sil, moral se je znajti po svoje, upiral se je za ceno življenja. Danes pozabljamo na te žrtve in se nam zdi vse samo po sebi umevno, kar se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, za katerega so ljudje v nekem obdobju umirali.

			Interesi posameznih držav, njihovih vodij, ljudi, ki imajo moč, prevladujejo v odločanju še danes, žal!





Človek je obsojen na svobodo. Obsojen, ker se ni ustvaril sam, sicer pa vendar svoboden ...


			vržen v svet, odgovoren za vse, kar počne.


			J.P.SARTRE





Podaljšane sence



PEČ, SESLJAN 1971


			Ne izgine v času, kar je trdno zasidrano v spominih ljudi. Kot podaljšana senca se vleče skozi leta in leta in doseže tudi naslednje generacije, se jih dotakne in pušča hladne sledi, ne da bi se jih sploh zavedali.

			V mojem spominu je ta pogreznjen dogodek ostal skoraj nedotaknjen. Le lebdel je nekje v ozadju, nisem ga negovala ali popravljala njegovih obrob, prebudil pa ga je kakšen namig, beseda, da je priplaval izza ozadja z vso jasnostjo, zači-

			njeno z vonjem, barvo in šumom tistega poletnega popoldneva ob nametanih skalah na obali.

			Obstala sem pred kovinskimi vrati s pokončnimi izbočenimi prečkami v izmenjajoči se rumeni in modri barvi. Ograja je varovala hišo na ravnini. Pri nas doma ni bilo ograj, celo vhodna vrata so vedno ostajala odprta. V vasi je na prestolu sedelo zaupanje. Dve državi, dva sistema, ampak pri svojih osemnajstih letih s svežo maturo v žepu se s tem nisem obremenjevala, sem le zgolj sprejemala. Kot drobec v pesku sem obtičala med vsemi brezštevilnimi drugimi delčki nekega stvarstva v naplavinah onkraj zaradi materine odločitve.

			Na eni strani Italija, na drugi Jugoslavija. Vmes pa mama, ki je kot veznik povezovala dva, tkala z mejo ločena svetova.

			Pritisnila sem na okrogel rdeč gumb zvonca na betonskem stebru in čakala, s komolci naslonjena na balanco kolesa, katerega prtljažnik je obremenjevala modra potovalka. Od vhoda v hišo do kovinskih vrat se je vlekla potka, posuta z okroglimi kamenčki rečnega proda, ob njej je stric nasadil trte, teta pa je ljubezen izkazovala rožam. Prod, trte in pisane cvetlice!

			Hrustajoči koraki, teta in za njo svetlolasa deklica, škrtanje ključa in objem drobnih rok.

			»Andreja, boš res ostala cel teden?« se je hotela prepričati Suzi, noro oboževanje starejše sestrične ji je sijalo iz modrih oči. Sklonila sem se k njej in ji razkuštrala svilene lase, s katerimi se bom morala ukvarjati vsako jutro. Teta je segla po potovalki, kolo sem odpeljala v lopo, kjer se je srebrno svetlikal tetin Fiat Punto, Suzi mi je poskakujoče sledila.

			Čeprav sem bila v tej hiši na Peči že neštetokrat, sem le potrebovala nekaj časa, da sem se popolnoma privadila. Ne zgolj druga država, tudi pokrajina je bila drugačna, ravninsko razpotegnjena, in se je stekala tja, kjer je Edvard Rusjan udejanjal svoje sanje o letenju. Edina vzpetina sredi ravnine je bila rezervirana za cerkvico in objemajočo gručo hiš.

			Ko sem bila še otrok in je bila nona še živa, sem preživela v mamini rojstni hiši sredi vasi veliko počitniških dni. Navduševala me je bližina vaške trgovine z mamljivimi sladkarijami in žvečilkami za sladko uživanje na dvorišču, v varnem zavetju kamnitega zidu. In takrat se mi je kot otroku zdelo smešno, ker so o meni vedno govorili, da sem od tam, z one strani. In ni mi bilo povsem jasno, zakaj z one strani, če govorimo isti jezik, pa čeprav prepikan z nekaterimi zame nekoliko smešnimi besedami, za katere sem kasneje ugotovila, da so si jih izposodili iz italijanščine in jih po svoje predrugačili, na nek način udomačili. Italijanščina se je v vasi še redko slišala.

			Doma so o moji mami rekli, da je tudi z one strani, obe sva bili za druge z one strani. Seveda so mislili na mejo. Mejo, ki je nastala skoraj preko noči in je iz začrtanih zemljevidov posegla v življenja ljudi, jih nenadoma oddelila, razdelila. Celo mrtvim na pokopališču ni prizanesla. Iz svoje neprodušnosti se je začela meja počasi razpirati, prepustnica je prekinjene vezi pričela počasi obnavljati, vendar na svoj način.

			Zofa, na kateri naj bi spala, je bila še ista, le prevleka iz kretona z vzorcem divjih rož je bila nova. Teta jo je prav zaradi mene namestila v Suzini spalnici, saj deklica ni hotela zamuditi nobenega trenutka, da ne bi bila z mano.

			Miza v jedilnici je bila prekrita s kockastim prtom, stric je gledal italijanska poročila, jezik mi je bil domač, le razumela nisem vsega, občudujoč pogled pa sem namenila popolnemu izgledu voditeljice na televiziji.

			»Jutri popoldne bom kakšno uro prej prišel z dela. Šli bomo na kopanje, v Šištjan,« je rekel stric, ko je odložil vilice in je bil krožnik skoraj do čistega postrgan, da je bil vzorec vrtnic na njem lepo viden.

			»Juhu,« je zaklicala Suzi in se mu obesila na laket, stric je z roko segel v njene kodraste lase, gledala ga je z iskrečo modrino oboževanja v očeh. Do strica sem gojila mešane občutke, na živce mi je šla njegova glasnost in pretirana samozavest, toda vedela sem, da bi za svojo hčerkico naredil vse in še več in ker sem sodila v njen ljubljeni krog, mu je to narekovalo odnos do mene.

			Ko sem takole motrila strica preko praznega krožnika, po katerem je segla tetina roka, da bi pospravila umazano posodje, se je v meni zganil spomin na enega nedeljskih popoldnevov, tako pogosto rezerviranih za obiske pri nas doma. Na krožniku je ostalo le še nekaj koleščkov domačega salama, ki se jih je držal ovitek kot tanek zarisan krog okrog vabljivo okusnega sušenega mesa, in se je vino v vrču, ki mu je mama rekla broka, znižalo do dna, stric pa je razkoračeno sedel na stolu v jedilnici za orehovo mizo, katere plošča je bila prevlečena z modrim ultrapasom. Moj oče je sedel na svojem običajnem mestu, na čelu mize pred kozarcem vina, iz katerega je odpil le nekaj požirkov. Stricu so se sumljivo iskrile oči, na očetovem obrazu se je zarisoval strogi, resni izraz, ki ni obetal nič dobrega.

			»Lahko tebi,« je stisnil skozi ustnice, oblak nejevolje mu je zakrival čelo, »ostal si lepo na varnem, v Švici, in na kraj pameti ti ni padlo, da te mogoče tvoj narod potrebuje.«

			»Ja, in? Kaj pa je narod? Zame je narod tam, kjer se dobro počutim,« je odvrnil stric posmehljivo.

			Oblak nad očetovim čelom je potemnel, za trenutek se je v jedilnico priplazila tišina; teta je obstala med vrati kuhinje, Suzi se je zatekla v moje naročje, prijela moje dlani in si jih ovila okrog drobnega života.

			»Če bi vsi tako razmišljali kot ti, danes ne bi sedel za to mizo!« so besede trdo usekale nazaj.

			Stric se je zravnal, da je deloval višji, kot je sicer bil: »Prava reč, bi sedel pa za kakšno drugo mizo!«

			»Za nobeno mizo ne bi sedel, ti zmene, ti pokvarjena dvoživka!« je vzrojil oče, »prej ali slej bi ti Mussolini ustrojil to tvojo hlapčevsko kožo, ime ti je že itak vzel in ti se nisi niti najmanj upiral!«

			»In kaj potem, meni je vseeno, ali se pišem Mikulus ali Mikluž, « je stric odmahnil, kot bi hotel očetove besede odbiti nekam skozi okno, ki se je odpiralo v sončen dan. V očetovih očeh je zagorel plamen, tisti plamen, ki ga je imel shranjenega v spominih na vojni čas in ki ga je gnal v odločitev, da je skrivaj zapustil italijansko kasarno in se podal v gozd, v negotovost partizanskega boja.

			Dezerter iz vojske, ki ji ni pripadal! Toda dezerterje so streljali, mar ne?

			Oče je vstal, grozeče, stric se je bedasto smejal. Trezen proti pijanemu! Moj oče je vedno govoril: Kar pijana glava govori, to trezna misli!

			Teti je bilo dovolj, s humornim posegom je razrahljala napeto ozračje in naredila navidezni red, vsaj za to popoldne. Oče je zapustil mizo, moral je iz hiše, stric je izpraznil vino do dna. Odložila sem Suzi in mu sledila, zrak okrog očeta je trepetal od njegovega razburjenja. Kar stala sem ob njem v tistem viharnem trenutku in se nežno dotaknila njegove roke, stisnil me je k sebi na način, kot bi pri meni, otroku, iskal pomiritev.

			»Najraje bi šel po pištolo, toda danes se to ne počne!« je rekel potiho sam sebi, toda dovolj na glas, da sem ga slišala. Pištola! Vedela sem zanjo! Bila sem stikljiv otrok! Igrala sem se na tepihu, ki je bil položen ob postelji v spalnici staršev, in zgolj po naključju me je radovednost premamila, da sem odprla predal očetove nočne omarice. Prepoved, da ne smem stikati po stvareh odraslih, je kot temna senca visela nad mano; odrinila sem jo, kot tudi zavedanje, da bi se oče razjezil. Toda, kot otrok sem bila dobra poznavalka svojih staršev in poznala sem njegovo mehko jedro, nič se mi ne bi zgodilo! Predal se je zatikal, do vrha je bil založen s kuvertami in papirji, ti me niso zanimali, jemala sem jih kar v šopih in odlagala na tla. Pištola je ležala čisto na dnu predala. Dotaknila sem se hladne kovine, zarezanega ročaja in nisem občutila ničesar. Ne strahu, ne odpora! S pištolo se strelja, mar ne? Ubija! Nisem si hotela dopustiti, da bi se v meni razbohotila misel o tem, da so bili iz te pištole izstreljeni leteči izstrelki, ki so nekomu pordečili srajco, in da je na sprožilec pritisnil moj dragi oče. Toda, takoj se mi je porodilo drugo vprašanje, kdo je mojega po naravi milega očeta prisilil, in tisoče njemu podobnih, da je uporabljal orožje, in to ne za streljanje glinastih golobov? Pištolo je oče najbrž zadržal skrivaj in je po vojni ni oddal, kdo ve? Mogoče za spomin ali zaradi nezaupanja do vsega, kar lahko slučajnost življenja prinese človeku na pot? Jo je nosil za pasom kot partizan? Komu jo je zaplenil, saj sem slišala, da si je večina partizanov morala orožje priboriti. O tem se ga seveda ne bi drznila nikoli vprašati, ker potem bi vedel, da poznam njegovo skrivnost. Oče je večkrat rekel, da je vojna čas, ko v človeku umre vse, kar ga dela človeškega! V vojni se ubija ali si ubit! Kri teče v vseh vojnah, dogajajo se strahote, hiše gorijo, ljudje umirajo, otrokom se krade otroštvo, da s široko razprtimi očmi spoznavajo grozljivo resničnost. Armade korakajo, zasedajo tuja ozemlja, so neprizanesljive do upornih duhov, uničujejo sovražnika in se nadejajo zmage, ki bo prekrila vso grozovitost medsebojnega pobijanja. Prestrezala sem drobce pogovora med očetom in njegovim tovarišem iz vojnih dni, ko sem na deblu oreha preučevala obnašanje neskončne vrste hitečih mravelj in je oče v spokojni drži za mizo v senci ogromnega drevesa skozi spomin vlekel trak s podobami. Teh besed ne bi smela slišati, niso bile namenjena otrokom, toda otroška ušesa imajo pretanjen posluh za pogovore odraslih.

			»Rafaello Cara bi rada gledala,« je rekla teta in odločno preklopila na drugi kanal, stric se je namrdnil, želel je spremljati pogovorno oddajo, vendar je nezadovoljno zatrl željo po ugovarjanju.

			»Odlično pleše in poje pa še zabavna je. V tej ponavljajoči se vsakdanjosti človek kar rabi malo blišča,« je teta rekla v opravičilo in obveljala je njena. Stric je odmaknil stol, nalašč ga je porinil nazaj, da je glasno zaropotal, ko je zdrsnil preko keramičnih ploščic. To je bil njegov protest!

			»Do Bajte grem,« je pojasnil svojo namero, besede so bile vržene mimogrede, toda Suzi je že stekla k njemu.

			»S tabo greva! Nama lahko prosim daš dvestosto lir za avtomat? Sto zame in sto za Andrejo?«

			Stric je že odprl usta, da bi ugovarjal, vendar je v hipu popustil. Meni sicer ni bilo do tistih plastičnih igračk ali cenenih zapestnic, odvisno pač, kaj ti je avtomat izvrgel, ko si denar vstavil v režo in zavrtel ročico, vendar Suzi nisem hotela kvariti razpoloženja. Gostilna Pri bajti, je res nekoliko spominjala na bajto in se je nahajala v neposredni bližini stričeve hiše. Ko sva se s sestrično vrnili vsaka s svojo ceneno igračo, je teta sedela v naslanjaču z očmi na ekranu in je le bežno ošinila najin »dobitek«. Pridružili sva se ji, dokler ni Suzi postala sumljivo tiho in so njene metlaste trepalnice pokrile oči. Odnesla sem jo v posteljo. Teti sem še nekaj časa delala družbo, dokler me dogajanje na ekranu ni pričelo dolgočasiti in me je pričela premagovati utrujenost. Zofa, ki me je čakala namesto postelje, ni bila ravno udobna.

			Stric je naslednji dan držal besedo, to je bila ena njegovih dobrih lastnosti. Točno ob dveh, ko je sonce neusmiljeno sežigalo travo na ravnini in jo spreminjalo v rjave zaplate ter listje platane v mehko viseče cunje, je njegov Fiat 1100 zapeljal na dvorišče in obstal v senci drevesa. S Suzi sva se pred vročino zatekli v kletno kuhinjo, ki jo je stric uredil za poletne dni. Prostor je bil prijetno senčen, čeprav skromno opremljen. Ko je teta prenavljala kuhinjo, je v klet znosila vse staro pohištvo, ker ji ga je bilo škoda uničiti. Bila je praktična ženska in kot večina njene generacije, ki je občutila pomanjkanje, ni ničesar odvrgla na smetišče. Pohištvo nemodernega videza je vendarle služilo svojemu namenu v poletnih mesecih. Za mizo sem Suzi učila izdelovati ladjice iz papirja, ki jih je previdno polagala v plastično posodo z vodo.

			»Nekaj jih bova vzeli s seboj, spustili jih bova na pravo morje,« se je veselila Suzi in jih pospravila v veliko platneno torbo, kjer je vse potrebno za na plažo pripravila teta, vključno s tremi v papir zavitimi sendviči. Stric je v prtljažnik zložil ribiško opremo, za večerjo se mu je zahotelo svežih rib.

			Cementna tla, gladka modrina vode, stapljajoča se s črto obzorja, neskončnost na nebu in na vodi, ki so jo z izprano sivino presekale ogromne skale, pripeljane iz kamnoloma, katerega rana je zevala za našimi hrbti.

			»Jaz bom tam,« je stric pokazal proti iztekajočim se skalam v morju, »vedve pojdita v vodo na plitvini, potem ko se bosta naveličali plavanja, se mi pridružita.« Prijeli sva se za roke in veselo stekli proti prodnati plaži, voda je zapljuskala okrog najinih gležnjev, bila je prijetno topla. Vrgla sem se v mokri objem in zaplavala, z budnim očesom sem spremljala Suzi, ki mi je sledila. Kot dva mlada delfinčka sva se igrali, se potapljali, škropili, ko je do naju priplaval temnolasec. Lepotec! sem ocenila na prvi pogled.

			»Že prej te je opazoval,« mi je med smehom rekla Suzi. Sama ga nisem zaznala, preveč sem bila zaposlena z deklico. Francesco! Pridružil se je najini igri, nato me je povabil, da bi zaplavala do bolj globoke vode. Od Suzi sem izsilila obljubo, da me bo počakala na plitvini. Ni ji bilo najbolj prav, na obraz si je nadela masko užaljenosti, vendar je prikimala. Čutila sem njen pogled na zatilju in po nekaj zamahih sem se obrnila, da preverim, ali mi mogoče sledi, vendar je stala tam, kjer sem jo pustila. Francesco se mi je nasmehnil, beli zobje, iskrive oči. Ko sva bila dovolj daleč, se je nenadoma, kot bi ga nekaj pičilo, potopil, izginil z vodne površine in nato sem začutila njegovo telo, ki je zdrsnilo ob meni in vsiljive roke na svojih prsih. Bil je to nedovoljen dotik, ki me je razjezil. Sovražila sem, če so si nekateri jemali pravico, da so z rokami segali po meni, znala sem se braniti kot razjarjena mačka. Tudi tokrat sem se besno odzvala, z rokama in nogama sem se uprla vanj in ga z vso silo odrinila stran od sebe ter iztisnila prvo besedo v italijanščini, ki mi je prišla na misel: »Bastardo!« Z velikimi zamahi sem odplavala nazaj proti obali, ni mi sledil. Suzi se je že dolgočasila, kopanja sva imeli dovolj. Z dlanmi sva si otrli kapljice vode in da se vsaj malo osušiva, sva si poiskali plosko skalo, dotik z vročo kamnito gmoto je bil prijeten, na okolico nisva bili pozorni. Neprijetnost v vodi mi je pokvarila razpoloženje, z dlanjo sem si prekrila oči, grobi dotik me je ranil, počutila sem se ponižano. Kaj se skriva za lepo fasado ljudi, ko si jemljejo pravico poseči po drugem?

			»Kje si pa pustila Francesca?« se je nagajivo nasmehnila Suzi. Prizor se je odvijal predaleč, da bi ga deklica zaznala.

			»Ne govori mi o tem kretenu,« sem odgovorila s sledjo jeze v glasu, nisem ji hotela razlagati podrobnosti, zdelo se mi je, da bom to prihranila za kasneje, za takrat, ko ji bo treba povedati, da nimajo vsi ljudje dobrih namenov. Kot bi jo kvišku pognala nevidna vzmet, se je Suzi dvignila, me pograbila za roko in me pričela vleči stran: »Greva! Greva!« je šepetala, v njenih sinjih očeh sem zaznala senco strahu.

			»Kaj že spet?« mi ni šlo v račun, vendar sem se spravila v sedeči položaj.

			»Tam, fašisti!« je šepetajoč nakazala s pogledom. Prvič sem se razgledala, prej jim nisem posvečala pozornosti, pravzaprav jih niti opazila nisem, treh rejenih moških, ki so streljali s pogledi po naju. Temnolasec s poraščenimi prsmi, na katerih se je lesketalo zlato okrasje, kar mimogrede sovražim pri moških, me je izzivalno gledal, nič kaj prijazno, pravzaprav je bil njegov pogled temno sovražen. Srečala sva se s pogledi: »Ščaveta!« je oblikoval ustnice v šepetu. Mar za danes še ni dovolj? sem pomislila. Najprej mi zagreni ta krasen sončen dan predrzen mladenič, sedaj pa ta gospod, ki mu očitno gre na živce slovenska govorica, s Suzi sva res bili nekoliko glasno neobremenjeni, ja in zakaj ne bi bili? Koga briga, v katerem jeziku se pogovarjata otrok in za silo polnoletna mladenka! Že sem v glavi iskala primerno psovko v italijanščini, ko me je Suzi z vso silo, kar je je premoglo njeno drobno telesce, vlekla stran.

			»Pusti! Pojdiva k tatu!« Uspelo ji je, da sem ji sledila, glavo pa sem še vedno obračala v smeri z zlatom okrašenega temnolasca, s pogledom, temnim od besa, sem mu povedala vse, kar mi ni uspelo z besedami.

			Kdo mu daje pravico do zmerljivke? Čemu gleda name kot na manjvredno človeško vrsto? je glodalo v meni, ko sem lahkotno sledila Suzi po velikih skalah do osamljene, s klobukom pokrite sedeče postave strica. V rdečem vedru, ki je bilo do polovice napolnjeno z vodo, so se premikale tri modrikaste ribe s šilastim izrastkom. Nisem jih poznala, pravzaprav je bilo moje poznavanje morskih rib skrčeno na sardelice in tuno, to pač, kar smo občasno jedli doma.

			Suzi je razprla torbo in mi podala sendvič, mehkoba belega kruha s sirom me je malce potolažila. Bila sem lačna in lepo je bilo sedeti ob stricu, v njegovi varni senci in gledati nekam tja, kjer je majcena ladja kvarila črto spajanja med morjem in nebom. In spet sem pomislila na dva soseda, na dva naroda, koliko gorja lahko močnejši prizadeja šibkejšemu. In jaz sem predstavnica šibkejšega, majhnega naroda. Zakaj? Bilo je od vedno tako. Darwin bi mi odgovoril, vendar se ne morem strinjati z njim. To velja za živali, ljudje pa imamo čustva, razum! S tem razmišljanjem sem se mučila, dokler me Suzi ni zapletla v igro s kartami.

			Tako so mrzli prsti senc posegli v tisti sončen dan in ostali nekje zapisani na senčni strani spomina.





Srečanja s preteklostjo



OŠEVLJEK, 1971


			Suzi je bila žalostna. Zaman sem ji dopovedovala, da bo teden hitro, en, dva, tri, naokrog in da bo takrat ona prišla k nam na počitnice. V Jugoslavijo!

			»Šli bova na Vipavo, res ni to morje, toda vsaj fašistov ni tam!« sem jo poskušala razvedriti, njej so pa kar tekle solzice, ko sem bila že onkraj ograje iz modro in rumeno pobarvanih pokončnikov in sem ji pomahala ter pognala kolo po ravnini, tja proti mejnemu prehodu, nad katerim je kraljevala mogočna cerkev na Mirenskem gradu.

			Zanimivo, en teden te ni doma in že opaziš spremembe. Preteklost je vedno z nami, neizprosna, taka, kot je pač bila, in zacementirano trdna, včasih zaznamo le še odtenke, ki smo jih mogoče spregledali. Bolečina preteklosti naše družine je ujeta v okvir, v katerem je na trdem kartonastem papirju odtisnjena spomenica. Nikoli izjokana žalost moje none in nikoli ubito upanje, da se bo njen sin pojavil med podboji vrat. Tam, visi na zidu, kar vem zase. Opazila sem, da je v tednu moje odsotnosti dobila novo zunanjo obrobo, motno srebrno s sivim nadihom.

			»Zamenjal sem okvir,« je rekel oče, »menda si zasluži, saj je to edino, kar nam je ostalo po njem.« Podpisal jo je Tito osebno. Tragična zgodba strica Izidorja. Padel za svobodo! Opomin, da bi lahko bilo drugače. Če bi se stric vrnil živ, se najbrž tudi jaz ne bi nikoli rodila v tej dvestoletni hiši generacij. Mogoče je prav sprememba okvirja vzpodbudila moje zanimanje, ko smo sedeli pri običajnem nedeljskem kosilu: juha, tenstan krompir s čebulo, solata, košček kuhanega mesa, jabolčni zavitek, in je po obedu zavladalo prijetno vzdušje sitosti, da sem postavila nekaj radovednih vprašanj.

			»Oh, deklica moja,« je vzdihnil oče, »za tem se skriva preplet žalostnih zgodb.«

			Pa vendar, odpil je požirek rumenkaste malvazije, pridelane na pobočju Podsmreke, poudarjeno odložil kozarec iz masivnega stekla na mizo in se naslonil na hrbtni naslon stola; nikamor se nam ni mudilo, nedeljsko popoldne je narekovalo umirjenost. Začel je pripovedovati.





V daljavo poglej in vase vstopi.



Ivan Rob (Odsevi in odmevi)





Ime ji je bilo Klara



OŠEVLJEK, GRADIŠČE 1939


			Izidor je imel že osemindvajset let, dovolj, da bi se oženil, tako ali tako je bil predviden za dediča celotnega Valantinovega posestva. In imel je tudi dekle. Klaro! Eno izmed tisočih deklet, ki je z ladjo odpotovalo v bogato Aleksandrijo, da si zasluži balo. Pošiljala mu je dolga pisma, ki jim je prilagala fotografije svojega elegantnega videza, zaokroženega s klobučkom na glavi, sedeča na izrezljanem stolu; in njena pisma so se vedno zaključila z zagotovili o neomajni ljubezni. Na njene nežne namige o datumu poroke se je izmikal in jo odlagal v nejasno prihodnost zaradi vse bolj grozeče vojne katastrofe.

			»Še malo potrpi,« ji je pisal, »fašizem nam vedno tesneje zavezuje zanko okrog vratu, ne vem, kako se bo vse to izteklo. V tak negotov čas ne bi rad porinil tebe in najinih otrok.«

			Pa se je vseeno vrnila v pomladnem dnevu, ko so si češnje nadele bele obleke in so spominjale na cvetoče neveste, kot bi mu hotela še bolj jasno izraziti svojo vročo željo. Ko je prišel z dela v vinogradu in odprl vhodna vrata, mu je omamljajoči vonj kave že na vratih povedal, da ima mama prav poseben obisk, aleksandrijski obisk; kavo so domov prinašale aleksandrinke, ko so se vračale. Kava je bila razkošje iz gosposkih hiš in pila se je ob prazničnih dneh. Z mamo sta sedeli za kuhinjsko mizo, porcelanasti skodelici, tisti najboljši par, kjer se je porcelan ujel v ornamentiran medeninasti ovoj, sta prazni stali na mizni plošči; minilo je leto, odkar se je od zaročenke poslovil na izlizanih tlakovcih pristanišča. Obstal je, zadet od presenečenja, ker mu svojega prihoda v zadnjem pismu ni napovedala.

			»Nisem te pričakoval,« je rekel, »sicer bi te prišel iskat v Trst!«

			»Hotela sem te presenetiti in nisem več zdržala brez tebe,« je odvrnila, odrinila stol, da je zaropotal na lesenem podu in se mu približala, v njenih očeh se je mokro zaiskrilo. Podal ji je roko, za trenutek sta se gledala, iskala spremembe dolgega leta drug na drugem, širok nasmeh mu je ožaril obraz in stisnil jo je v objem. Tako domače je dišal: po zemlji, svežem zraku, po listih vinske trte, ni se mogla ubraniti potoka solz, naj se je še tako trudila. Pa ne zgolj zato, ker je bil Izidor zaželen zet v marsikateri hiši, bil je vse tisto, kar si je pri moškem želela, tako dobro in varno se je počutila v njegovem objemu. Objeta sta ostala nekaj dolgih trenutkov sredi kuhinje, njegova mama je pobrala skodelici z mize in se umaknila v k štedilniku.



*

			Bilo je okrog binkošti. Trave so se zrelo pozibavale v lahni sapici, začela se je košnja, zrak je omamno dišal in zbujal neznana hrepenenja v srcih. Na stežaj je odprla okno svoje sobice, prisluhnila zvokom noči, ki je bila polna radosti in s polnimi pljuči vdihovala prepojeni zrak, nemir ji ni dal spati, podobe Aleksandrije: pokljanje palm v parku pred vilo, vijoča se Cornice ob morju, niz kavarnic s platnenimi strehami ob njej, bogastvo razkazujoča pročelja hiš, urejeni parki, razkošno cvetoče zelenice in nebo prebadajoči minareti ... slike so se vsiljevale v to prelepo noč. Bila je doma s potešenim hrepenenjem v sebi. Že se je obrnila stran od okna, da bi poskusila za rep ujeti tisti nekajurni spanec do svita, ko je zaznala premikanje sence, ki jo je prestrašilo.

			»Klara!« Njeno ime je bilo izgovorjeno v polglasnem šepetu, spoznala ga je po glasu, vedno in povsod bi ga prepoznala, ta rahlo grleni glas, ki je spominjal na težko temno kraško vino, teran, in jo je opijanjal v sreči.

			Sklonila se je skozi okno, bolj kot videla, ga je zaznala, saj se je njegova postava v mraku dodatno zlivala s temnejšo senco, ki jo je gostila krošnja lipe.

			»Lahko pridem k tebi? Skriti se moram!« je rekel šepetaje.

			»Počakaj,« je odvrnila, »najti moram rešitev, da te spravim noter.« Okno njene sobe ni bilo pretirano visoko, vendar ravno dovolj, da ga s tal Izidor ni mogel doseči. Nemirno je s pogledom preiskovalca preletela notranjost sobe, ustavila se je pri stolu ob vznožju postelje. Na njegovo naslonjalo je privezala rjuho in ga spustila skozi okno. Višina stola je zadostovala, da se je potegnil na okensko polico in z njeno pomočjo zlezel skozi okno v notranjost sobe. Nato je stol z rjuho vred potegnila navzgor in ga vrnila na staro mesto, ob vznožje postelje. Vzmeti so se pod Izidorjevo težo škripajoče vdale. Prižgala je petrolejko in prestrašena razširila oči, v migljajočem soju luči je bil Izidor videti klavrno: razkuštran, iz rane na čelu mu je mezela kri, njegov suknjič je bil raztrgan in ovratnik prepojen s krvavimi madeži, kri je kapljala tudi iz ureznine na roki. Ni bil čas za vprašanja, le z okretnostjo, ki jo je narekovalo razburjenje, je prinesla steklenico domačega žganja, vodo v emajlirani posodi in nekaj kosov starih rjuh. Namočila je krpo v hladno vodo in z njo nežno zdrsnila preko obraza, previdno je tapkala preko ran, modric, za trenutek podržala krpo na desni veki, kjer se je že pojavila oteklina. Ko ga je za silo oskrbela, je legla kraj njega, stisnila se je obenj, rahlo je zastokal. Nastopil je čas za zvedavost in vprašanja.

			»Dobro smo jih,« je rekel in se igrivo dotaknil njenega lica.

			»Ma, tudi ti si jih skupil,« je pripomnila.

			»To ni nič, le nekaj dni in bo vse izginilo,« je odvrnil, »če je Albin z nami, smo nepremagljivi.« V temi je zaslutila njegov nasmeh.

			»Kje ste bili?« je postajala nestrpna, ker je molk predolgo trajal.

			»Zavili smo v gostilno, k Pahorju, na kozarček. Pet nas je bilo, pet prijateljev in moj brat Albin, ki je imel rojstni dan in popili smo kozarček več kot po navadi. Pa tudi zapeli smo, zdravico, in zdravici je sledila druga, nato tretja, naša pesem, slovenska pesem. Pridružilo se nam je še nekaj sovaščanov, ozračje se je razgrelo, peli smo iz vsega srca, na glas, z vsem žarom, vse zatajevano, vse prepovedano je vrelo na dan. Miro je stopil v predverje gostilne in prinesel list, na katerem je pisalo, kot piše povsod: Qui si parla soltanto Italiano. Skočil je na mizo in ga počasi, med petjem, trgal na drobne koščke in ga kot prgišče snega zagnal v zrak. Ne vem, ali so nas slišali ali jih je kdo poklical, pridrveli so v svojih črnih srajcah in opletali s cofi na kapah, kriče so nas skušali preglasiti, njihova skupina je bila številčnejša od naše in nekateri so imeli pištole ter gumijevke. Nekdo od njih je ustrelil v zrak, da bi nas prestrašil, in takrat je Albin zavpil: Luč! Zaslišal se je tresk, nastala je tema, planili smo po njih, vnel se je vsesplošen pretep. Letele so kletvice v italijanščini in v našem jeziku. Albin je bil na moji levi, slišal sem, kako so hreščale kosti pod njegovimi udarci. Če tako kot on vsak dan od zore do mraka vihtiš kladivo v kovačnici, si pridobiš jeklene mišice in ni ga, ki bi mu bil enakovreden. Mislim, da je on sam opravil s polovico fašistov, da so obležali kar tam, na tleh. Pometli smo z njimi, toda ni bilo časa, da bi se tega veselili. Morali smo se razbežati, v gostilno je pritekel fantič, ki so ga poslali z obvestilom, da prihaja tovornjak fašistov iz Renč. Tem pa ne bi bili kos! Pobegnili smo in vsaj za nekaj dni se moramo potuhniti. Če bodo koga od nas prepoznali, nas bodo zaprli. Vaščani nas bodo ščitili, ne nazadnje, bila je tema in ničesar ne bodo mogli dokazati. Pozdraviti si moramo rane.

			Se bom lahko skrival pri tebi nekaj dni? Doma bodo najbrž kaj spraševali, mami sem že zdavnaj naročil, če me kdaj ne bo domov, naj reče, da sem odpotoval k teti v Torino. Albin pa je najbrž že na poti v Trst, jutri opoldne se bo poskusil vkrcati na ladjo za Aleksandrijo, ostarela teta ga že dolgo vabi za pomoč v tovarni, katere lastnica je. Najprej ni bil najbolj navdušen nad Afriko, sedaj pa bo zanj to trenutno najboljša rešitev. Njega okoliški fašisti poznajo po trdih pesteh, ne bi se izmazal. Srčno upam, da mu bo uspelo.«

			Za trenutek je tišina težko legla med njiju. Prekinila jo je Klara: »Seveda se lahko skriješ pri nas. Jutri ti bom uredila sobo na podstrešju. Tam je bolj varno kot tu, pri meni.«

			»Upam, da sedaj razumeš, zakaj nočem, da bi si ustvarila družino v teh tako negotovo krutih časih,« je spregovoril

			Izidor, zaznala je grenak priokus v njegovih besedah. »Čas ni naklonjen ljubezni, to je čas sovraštva!« je še dodal. Nežno jo je stisnil k sebi in tako sta obležala drug ob drugem, objeta sta tonila v mučen sen, ki ga je občasno zaznamoval njegov stok, ker ga je ob premiku zabolelo.



*

			Slutnje nečesa težkega, podivjanega, sovražnega so kot temen oblak lebdele nad njima vse do sivega jutra, ki se je začelo prebujati s kikirikanjem domačega petelina. Klara je nenadoma planila iz sna. Zdelo se ji je, da sliši trkanje, Izidor je spal. V jutranji svetlobi je izgledal naravnost strašljivo. Pod arkado je zrasla oteklina, na mestu udarcev so nastale modrice, kri je obarvala obvezo.

			»Tvoj obraz bi te takoj izdal, da si se sinoči pretepal s fašisti. Če jim prideš v roke, gorje ti!« je zaskrbljeno pomislila.

			Poskušala se je gibati čim bolj neslišno, ko je nase, kos za kosom, metala obleko.

			Zidan štedilnik je bil zakurjen, lonec z ječmenovo kavo je bil potegnjen na rob in je delno prekrival medeninasto obrobo, mleko z mehurjasto rumenkasto smetano v aluminijasti kozici je bilo prevreto. Klara je za trenutek postala, vonj v kuhinji in domačnost sta jo pozdravila kot ljuba znanca, pogled na mamo, ki ji je kazala hrbet, ker je v drvarnici iskala primeren kos lesa za v štedilnik, jo je ganil. To je bil njen dom! Hiša generacij pred njo, kjer si še čutil prisotnost energij prednikov, raskava mamina roka, znani jutranji vonj po ječmenovi kavi, omamnost sveže pečenega kruha ... podobe Aleksandrije so se utapljale v meglicah domačnosti. Kaj pomeni ves blišč Aleksandrije proti tej skromni kuhinji, nabiti s toplino? In v tistem trenutku začaranosti se je v njej nekaj premaknilo, zganilo, razraslo: nemoč, jeza, bes, ker je morala vse to zapustiti, oditi s kepo v grlu in bolečino poslavljanja, se podati drugam, v neznano, služiti, upogibati vrat, se smehljati, se priklanjati, zato ker so jim z vso iznajdljivo izprijenostjo doma le jemali, jih hoteli spremeniti, utopiti ali pa pregnati drugam, z namenom, da bi se v njihovi kuhinji gibali ljudje z drugačnimi nasmehi, ki bi jih duhovi prednikov lahko le nemo in nemočno opazovali.

			Mama se je obrnila k njej: »Saj si kot prikazen, skoraj si me prestrašila!« Klara je iz kredence vzela masivno kikaro brez okrasja, vanjo nalila ječmenovo kavo in dodala mleko, odrezala si je velik kos kruha, kar ni ušlo materi.

			»Je bil Izidor pri tebi, ker si tako lačna?« jo je zanimalo. Klaro so mamine besede presenetile, vendar tega ni pokazala, vsaj navzven ne. Vzela je še žlico in se tako obložena previdno odpravila k vratom.

			Požvižgavanje je naznanilo prihod mlajšega brata: »Glej no glej, sestrica, kam pa kam? Mar naša družba ni več do-

			stojna gospodični Šandrinkici?« se je posmehnil.

			Mama ga je namrščeno pogledala. »Dovolj je stara, da lahko počne, kar ji ustreza!« se je postavila v bran hčerki in Klara je vedela, da jo je spregledala.



*

			Izidor je bil buden, otipaval si je rebra.

			»Mogoče bi moral k zdravniku,« je predlagala, ko mu je ponudila kavo in kruh.

			»Ne nori, hočeš, da jim javijo! Minilo bo, še vedno je. Saj ni bilo prvič! Le doma te ni bilo, da bi mi zdravila rane.« S slastjo je zagrizel v hrustljavo kruhovo skorjo in odpil požirek kave. Klara je sedla na stol in ga opazovala, kako je jedel. Čustva v njej so plesala svoj divji ples, kako ga je ljubila! Od prvega dne, ko ga je zagledala ob Vipavi, v tistem vročem dnevu, ko so celo vrbe povešale listje zaradi suše in je topla voda reke mladino naravnost vabila v svoj mokri objem.

			Opazovala ga je, kako je spretno, kot mlada opica, splezal na staro vrbo, ki se je ogledovala v reki in se v elegantnem skoku pognal v vodo. Nihče ni znal skočiti tako kot on. Opazil pa jo je šele naslednje leto. Klara ni bila posebna ljubiteljica vode in tudi plavala je zelo slabo, zato se je držala plitvin ob bregu reke, kar je jezilo njenega brata. Zmerjal jo je z bojazljivko in ji neprestano grozil, da jo bo vrgel v globoko vodo. »Potem se pa že boš naučila plavati!« je razvijal svojo teorijo za ozdravitev njene bojazljivosti.

			Čepela je v nizki vodi in se poigravala z okroglimi prodniki, ko so jo od zadaj zgrabile močne roke, jo dvignile in brat je z njo v naročju zakorakal proti temini rečne globine. Prestrašena se mu je skušala iztrgati, brcala je in se izvijala, brat je bil močnejši. Z vso silo jo je vrgel proti globini, voda jo je zalila, začutila jo je povsod, v ušesih, v očeh, zajela jo je v pljuča, nemočno je klatila okrog sebe, nekako ji je uspelo priplavati na površje, kašljaje je vdihnila, zaman se je trudila, da bi ostala na površini, spet jo je potegnilo v mokro globino in že se je poslavljala od svojega mladega življenja, ko je začutila roke, ki so jo oklenile, jo potegnile navzgor, da je lahko zadihala. Svojega rešitelja je vklenila v svoj dušeči objem.

			»Počasi,« je rekel, »umiri se, da ne boš še mene potegnila v globino. Primi me za ramena in odplavala bova na varno, k bregu!« Na plitvini jo je vzdignil in odnesel na pesek, brat je pritekel, bil je prestrašen, opravičil pa se ji ni.

			»Ti tepec!« ga je je nadrl Izidor, kajti navkljub kašljanju in bljuvanju vode ji je iz drobcev pogovorov z bratom, ki je s povešenimi rokami stal kraj njega, uspelo ujeti njegovo ime. Dogodek je pritegnil tudi druge kopalce, nemo so sklenili nepravilen krog okrog njiju.

			»Lahko bi se utopila, panika jo je zajela in potegnilo bi jo v globino. Na tak nasilen način se ne bo nikoli naučila plavati, le dodaten odpor do vode si ji vcepil!«

			Sklanjal se je k njej, nato ji je ukazal, naj se skloni naprej, prijel jo je čez pas in z dlanmi pritisnil na trebuh. Groza pred utopitvijo, ki jo je ravnokar doživela, se je pričela umikati nečemu prijetnemu. Njegove roke na njenem pasu, to bi bilo v drugih okoliščinah dokaj nespodobno. Se je pa njen brat zahvalil Izidorju, to je uspela slišati.

			Tistega nesrečno srečnega dne se je začela njuna vipavska romanca. Reka ju je povezala, združila v ljubezni, ki je gorela z istim, močnim plamenom že tri leta.

			Izidor ji je podal prazno skodelico, njuni roki sta se dotaknili, hvaležno se je nasmehnil.

			»Podobe tistega poletja ob Vipavi, ko si me potegnil iz vode, se mi pletejo po glavi,« je zamišljeno rekla, »če ne bi bilo tebe, ne bi nikdar sedela takole, v tej moji sobici.« Pri vratih se je obrnila: »Mama sumi, da si pri meni. Ti počivaj, jaz grem pa pripravit sobo na podstrešju.«

			Ni bil vajen poležavanja, toda to jutro mu je počitek prišel prav. Misel na mater, na vdovo, na njeno zaskrbljenost, ki bo naraščala v njej, bolj ko se bo dan prevešal v popoldne in fantov ne bo domov, mu ni dala miru. Najbrž bo poslala Zaneta, njihovega hlapca, na poizvedovanje. Ko bo izvedela za pretep, jo bo še bolj skrbelo.

			Kaj pa Albin? Moral bi že biti v Trstu, če ga niso prestregli. Mogoče bo na ladji, ko bo ura v zvoniku odbila poldne. Stisnil je roke v pest, členke je imel krvavo odrgnjene. Nasilje rodi nasilje! Zatiranje upor! Naj mirno uklonijo vratove, poglede usmerijo v tla? Naj vdano dopustijo, da zatlačijo domači jezik v blato? Jim lahko dovolijo, da iz njih iztrgajo to, kar so, in postanejo tisto, kar niso in nikoli ne bodo?

			Lahko so jim vzeli imena, lahko so jim spreminjali identiteto, lahko vsilili jezik, toda to je bil zgolj videz, povrhnjica, pod katero je utripalo srce v drugačnem ritmu. Četudi bi sami dopustili, da iz njih iztrgajo srž, nikoli se ne da vsega uničiti, požgati, izrezati; vedno ostanejo nekje, globoko zakopani v celicah, skriti geni, ki v razgaljenih nočeh prišepetavajo, kdo si. Potipal se je po žepu, še je bila tam. Srebrna ura, vez z mrtvim očetom.

			Ko je jutro s svetlobo napolnilo sobo, je tiho kot rahel piš prišla Klara z nasmehom cvetoče vrtnice.

			»Pridi, greva! Mama je v hlevu, oče v vinogradu, brat je odpeljal vola k potoku, da se napije, sedaj je primeren trenutek!« Potiho, s čevlji v rokah, ji je sledil po strmih stopnicah, ki so se vzpenjale na kaščo tik pred vrati spalnice njenih staršev. Odrinila je loputo, majhna okna, stisnjena pod napušč strehe, niso prepuščala veliko svetlobe. Klara se je usmerila vzdolž slemena, kjer je bilo dovolj visoko, da je lahko hodila vzravnano. Obstala je pred vrati, nekdo je tam, v skritem kotičku podstrešja, postavil stene in ukrčil prostor za majhno sobico. Presenečen je obstal na pragu, prostor je imel veliko večje okno, kot so bila ostala podstrešna okna, pogled skozenj se je lahko odpočil na hribčku za hišo, v sobi so sončni žarki lizali noge mize v kotu.

			»Lahko boš bral, svetlobe je dovolj,« se je nasmehnila Klara presenečenju, ki se je poigravalo z mišicami na njegovem obrazu.

			»Ta prostor je bil narejen že pred prvo vojno, v naši hiši generacije dedujejo prepričanje, da mora biti nekje v domovanju skrivališče, ker se nikoli ne ve, kaj se lahko pripeti.«

			Klara je stopila preko žarka rumene svetlobe k oknu in ga odprla. V sobico je planila prijetna toplota junijskega jutra in pričela izpodrivati vonj, ki zaznamuje prostore, v katerih dolgo nihče ne biva. Na nočni omarici starinskega videza je počival lepo poravnan kup knjig, v kotu je ugledal v črno pobarvan baul, postelja je bila enostavna, kovinska.

			»Mami bom povedala zate, za druge pa ni potrebno, da vedo.«

			»Hvala, ti moj krasni deklič!« jo je Izidor ujel med svoje dlani.

			»Kaj pa naj jaz rečem, če te ne bi bilo tisto popoldne ob Vipavi, kdo ve, kaj bi se zgodilo z mano.«

			»Taka lepotička kot ti bi bila najbrž družica podvodnemu možu,« se je zasmejal in jo potegnil k sebi, naslonila je glavo v vdolbino med vratom in prsmi, tako varno se je počutila in tako neskončno srečno in za vedno bi lahko ostala tako in pila njegove poljube, vendar se mu je izvila iz objema.

			»Po poroki,« je smeje rekla in se namenila k vratom.

			»Klara, te lahko nekaj prosim?« se je zresnil, »pojdi, prosim, do moje matere enkrat proti večeru in ji povej, da naj ne skrbi. Skušaj poizvedeti, kaj se dogaja in kaj počno črnocofarji, zagotovo bodo strahovali in grozili vaščanom? Pa pri Pahorju se oglasi in poglej, kolikšno škodo smo naredili, nismo bili ravno nežni z opremo in zagotovo ga bodo zasliševali! Brez posledic ne bo! Previdna bodi, da ne bo kdo kaj posumil. Bodi premeteno radovedna!« ji je zabičal.

			»Ne skrbi, bom!« se je nasmehnila, »sedaj pa moram oditi, da ne bo postalo komu kaj sumljivo. Pridem v času kosila. Tebe pa puščam v dobri družbi.« Z glavo je pomignila proti skladovnici knjig. Izidor je namenil hvaležen pogled njenemu hrbtu, ki je izginil skozi vrata. Vedel je, da se je morala zelo potruditi, da je izbrskala vse tiste knjige, ki so čakale nanj.

			Ostal je sam, v tišini, s pogledom na zelenju sosednjega griča, kjer si bo lahko odpočival oči od branja. Segel je po prvi knjigi na kupu: obrabljene platnice, izginjajoče črke zaradi številnih rok, skozi katere je knjiga potovala, manjkajoča zadnja platnica. Simon Gregorčič: Poezije. Da bi bral poezijo? S knjigo v rokah je sedel na posteljo in jo razprl. Na potujčeni zemlji. Pesem za ta trenutek, ki ga je podoživljal. Kako je pesnik tenkočutno izrazil to, kar je sam občutil.



*

			Bila je točna kot ura v zvoniku, na nočno omarico je odložila skodelo s kadečo zelenjavno juho, kos kruha je potegnila iz žepa predpasnika.

			»Kako se počutiš, je težko biti tu sam, zaprt?« ga je radovedno motrila.

			»Če ti zunaj grozi pretepanje in zapor, je tu prav krasno! Nežna pesniška duša mi dela družbo, oba sva uglašena na iste strune. Poslušaj: A zdaj zatrt je naš glas in tuji krog zvene glasovi, tuj trg in grad, tuj ves je kras, oh, naši so samo – grobovi. Mar ne doživljamo tega v najhujši obliki, kar je on napisal pred več kot tridesetimi leti?«

			»Težko je razumeti, to divje nevzdržno nasilje nad nami, njihovo požrešnost do našega prostora, naše zemlje, podcenjevanje našega jezika, uničevanje vsega, kar je naše izročilo, naša kultura, kar nas določa za to, kar smo. To mi je toliko bolj nerazumljivo sedaj, ko sem se komaj dobro vrnila iz babilonske Aleksandrije, kjer smo Slovenke med aleksandrijsko smetano cenjena, iskana in spoštovana delovna sila in kjer nas Italijanke še zdaleč ne dosegajo, prav nasprotno.

			V Aleksandriji se številni jeziki med seboj prepletajo in v tem svetovljanskem mestu nikogar ne moti, v katerem jeziku kdo govori, in drugega ne ponižuje zaradi jezika. Me, aleksandrinke, smo odprte za sprejemanje znanja in se učimo tujih jezikov: jaz sem se naučila francosko, arabsko, da me Arabci ne prinašajo okrog, ko grem na bazar, in angleško, ker je to jezik mojih gospodarjev.«

			Klara je obmolknila, Izidor je segel po hrani.

			»Povej, kaj ti je uspelo izvedeti?« jo je radovedno motril, ko je žvečil kruh.

			Klara je sedla na posteljo kraj njega in sklenila roke v krilu: »Pridrveli so že zgodaj zjutraj, poln tovornjak črnosrajčnikov. Razkropili so se po hišah in zgnali ljudi na kup. Pregledovali so zlasti moške, če je med njimi kdo s poškodovanim obrazom ali modricami. Našli niso nikogar, vsi ste se dobro poskrili. Gostilničarja so zasliševali: kdo ste bili, zahtevali so imena. Nič kaj nežno niso ravnali z njim, vendar, saj ga poznaš, izmuzljivca, javkal je o tem, kdo mu bo povrnil škodo, da je bilo sinoči veliko ljudi v gostilni, da so bili tudi iz drugih vasi in tako ali tako so mu razbili luč in v temi se nič ne vidi. Potem so pobrali deset fantov in jih odpeljali v Renče, pretepli so jih in piti so morali ricinusovo olje, vendar so jih kmalu izpustili. To je bilo njihovo maščevanje! Glede na to, da vas je z modricami sedaj več, se ti ne bo treba dolgo skrivati, lahko mirno rečeš, da so te oni. Aja, po Albinu so tudi spraševali.«

			»Potem ga nimajo, hvala bogu! Upam, da je že na ladji! Iznajdljiv je, vojna v Abesiniji ga je utrdila,« je z olajšanjem rekel in dodal: »Mogoče bi pa nocoj odšel kar domov!«

			»Ne pustim te še, ostani vsaj še kakšen dan in noč, da se malo pozabi. Je še prezgodaj za vrnitev! Popoldne bom šla do tvoje mame, da ji preženem skrbi!«



*

			Segla je po prazni skodeli, vrata so se zaprla za njo, on pa je sprejel svojo osamljenost in segel po Jurčičevi povesti Spomini na deda. Preden je pričel z branjem, je njegov pogled obvisel na baulu, ki je kar vabil, da bi pogledal pod pokrov.

			»Mogoče bi pa raziskal njegovo vsebino, da si popestrim dan,« je pomislil. Odložil je knjigo na posteljo in se približal baulu. Bil je brez okrasja, črno barvan, preproste kvadrataste oblike, le pokrov je bil na zgornjem delu oblikovan v polkrogu. Prijel je za kovinski kovan jezik, ki je zapiral skrinjo, in poskusil dvigniti pokrov, ki se je najprej upiral njegovemu pritisku, potem je le popustil. V nosnice mu je udaril postan vonj, očitno skrinje ni že dolgo nihče odprl. Staromodne obleke so bile skrbno zložene, moške na desni, ženske na levi, oba zložaja oblek pa je ločeval sveženj od časa porumenelega časopisja, povezan z vrvico. Obleke Izidorja niso zanimale, segel je po zavoju časopisov, nekomu so veliko pomenili, da jih je tako skrbno spravil. Papir je bil krhek. 21. julij 1920. Edinost. List za slovenski narod. Chicago. List za izseljence. Izidor se je namrščil, Klara mu je omenila, da se je oče vrnil iz Amerike, vendar ni bil pozoren na njene besede, raje je opazoval premikanje njenih mehkih ustnic.

			Domovina, če si sploh zasluži ime domovina, je bila mačeha do svojih otrok, ki so vsepovsod po svetu iskali možnosti za preživetje. Nekaterim je uspelo, nekaterim ne, nekateri so se za vedno izgubili. Previdno je odvezal vrvico, preletel naslove na prvi strani in se ustavil ob Nemirih v Trstu, članek sicer ni posebej vidno izstopal, vendar je pritegnil njegovo pozornost. V Ameriki so pisali o Trstu.

			»Eden redkih mož, ki se je vrnil. Iz Amerike se moški redko vračajo, četudi jih doma čakajo družine, aleksandrinke pa se vedno vrnemo domov, četudi nas naši otroci, ki so v letih naše odsotnosti zrasli, zavračajo,« se je spomnil z grenkobo prepojenih besed svoje mame.

			S pogledom je hitro drsel preko vrstic, obrabljenih od starosti.

			... odvijali so se nemiri proti Slovencem ... hotel Balkan ... Oboroženi so bili s sekirami, sabljami, puškami. Ko so pobili vsa okna v hotelu, usuli so se v prostore Slovenskega narodnega doma in polomili in uničili vse, kar so dosegli, in poslopje zažgali. Cela stavba je do tal pogorela, ker demonstranti niso pustili ognjegascem gasiti. ... očividno je vlada za temu ...

			Odložil je časopis na kup in ga povezal z vrvico, pokrov je padel na svoje mesto. Razburjenje v njem je raslo kot plevel, jeza je dobivala krila, potipal se je po rani na čelu. Leta uničevanja, iztrebljanja, zatiranja! Kdo se ne bi uprl, kdo ne bi udaril s pestjo v režeči obraz zatiralca, ki jemlje vse tvoje, tudi kri in življenje? In koliko let že to traja. Kot ujeta žival v kletki je začel krožiti po sobici, dokler se ni za silo umiril.

			»Še smo tu! In nismo rekli še zadnje besede!« je izgovoril na glas molčečim stenam sobe in segel po knjigi, da z njo odide v druge svetove, k drugačnim zgodbam.





Na varnem



ALEKSANDRIJA, 1939


			Ponovno na afriških tleh. Kako že gre tisti pregovor? si je sam pri sebi rekel Albin, zarečenega kruha se največ poje. Globoko je vdihnil zrak, prepojen z različnimi vonjavami in obšel ga je občutek, da ga sapica v pristanišču Aleksandrije poljublja kot starega znanca. Zaklel se je, da se nikoli več ne bo vrnil v to deželo peska, saj se ga je kot vojak v italijanski uniformi do sitega »nažrl« v Abesiniji pred štirimi leti, ko je Mussolini izsanjal afriške sanje o veliki Italiji. Toda, tokrat se mu je Afrika ponujala kot rešiteljica, ostati doma bi zanj pomenilo izbrati mučeniško smrt. Pogladil se je po bradi, kot bi hotel preveriti ali je vsaka ščetina na svojem mestu, brada – zaobljuba iz Abesinije.

			Mama se je njegovemu bradatemu izgledu čudila, iz izraza njenega obraza je razbral, da ji ni všeč, vendar ona ni mogla vedeti za njegovo zaobljubo. Pred vojaškim spopadom sta se oba s prijateljem Mariom pred Asuo zaobljubila, da si bosta pustila bradi, če se vrneta živa domov. Materi je prizanašal z grobo resnico, domov je pošiljal fotografije, na katerih se je smehljal, običajno na motorju in s puško preko ramena ter z vojaškim taborom v ozadju, ki je svoje platnene strehe stiskal na kakšnem hribčku. Na zadnjo stran fotografije je vedno napisal, da se bo kmalu vrnil in da mu nič ne manjka, ter upal, da mama naseda zapisanim lažem.

			Draga mama, ko bi le slutila, kaj v resnici preživlja tvoj sin! Tvoje noči bi se spremenile v temne moraste sanje in izjokala bi zadnje solze.

			Ko so zbežali iz Pahorjeve gostilne, kjer so na tleh pustili stokajočo deseterico fašistov; sam je odnesel le nekaj odrgnin,

			je sedel na svoj motor in se odpeljal. Nočni zrak mu je hladil razgreto glavo, motor je prijetno predel in na dan so si utrle pot zaskrbljene misli. Njegov motor, njegov ponos, ki so mu ga zavidali vsi znanci in prijatelji, je bil sedaj njegov rešitelj. Še dobro, da ga je ta zvesta mašinca čakala pred gostilno. Stran! Kam? Zanj vedo! Zagotovo ga bodo iskali doma, spraševali mamo, ji grozili, skrb je z vsakim kilometrom oddaljevanja rasla, se večala in dobivala pošastno obliko. Kaj pa Izidor? Tolažilo ga je upanje, da ga niso uspeli prepoznati, luč je pravočasno razbil. Najbrž se bo potuhnil za nekaj dni, mogoče se skril pri Klari. Dotaknil se je žepa na suknjiču, pismo je bilo varno spravljeno, začutil je oglato trdoto papirja. Spet ga bo reševala teta Terezina, enkrat ga je že. V Abesiniji, ko je bil ranjen, so ga hoteli s konvojem ranjencev poslati domov. Prišla je, dama s klobukom, ne meneč se za pozornost, ki jo je vzbujala, šofer je strumno obstal ob avtu. Visoka, kot je bila, je izgledala še višja, ko je z umirjeno samozavestnim korakom prihajala ob oficirju manjše postave, ki ji je nekaj dopovedoval in klatil z rokama po zraku, v katerih je držal papirje.

			»Žalibog, ne bom dovolila, da ga v takih razmerah in stanju pošljete domov. Če se mu kaj primeri na poti, ne bom zmogla pogleda v obraz njegove matere.« Omemba mame je na oficirjev obraz priklicala mehko senco. Vsi smo mamini otroci, z orokavičeno roko je sprejela fotografijo, ki jo je ponudil: Mia mamma!

			Poskrbela je za vse, za najboljše zdravnike, in hitro si je opomogel. Imela je prav, Bog ve, kaj bi se dogajalo z njim na dolgi poti do doma!

			Njena velika želja je bila, da ostane pri njej, v Aleksandriji. Toda njega je debela veriga navezanosti na rojstni kraj vlekla domov.

			»Staram se,« je s sledjo razočaranja v glasu rekla, »tvoja pomoč bi mi prišla zelo prav!«

			»Vrnem se, še prej pa bi rad objel mamo in zaročenko,« ji je odvrnil opravičujoče. Ne, ni bilo zgolj to, kar je rekel, bilo je še veliko drugega, hrepenel je po svoji domači dolinici v varstvu verige kraškega hribovja, zaznamovani s trpljenjem in odrekanjem ljudi. Rad bi legel v zeleno travo in strmel v modro nebo, rad bi zadihal globoko in sproščeno, ne da bi začutil v sapniku zrnc peska, hotel se je do sitega nagledati zelenkaste gladine reke Vipave. Afrika se mu je zažrla v vse pore njegovega telesa, rad bi jo izmil s sebe z osvežujočo vodo domače reke. Očiščenje!

			Ko je prišlo tetino pismo, mami ga je prinesla prikupna aleksandrinka Zofka iz Prvačine, ki se je pred tednom vrnila iz zlatega mesta, je odlašal z njegovim odpiranjem. Aleksandrija, mesto, ki nosi ime po svojem ustanovitelju: Aleksandru Velikem! Zanj je bila Makedonija premajhna, za Mussolinija je Italija premajhna. Aleksander Veliki je z mečem presekal gordijski vozel, Mussolini se bo zavozlal.

			Kar slutil je, kakšno vsebino skriva kuverta, zatipal je tudi denar, kar je bil vzrok, da ga je teta iz previdnosti poslala domov po zanesljivi osebi, nikakor ne po pošti. Teta Terezina pričakuje njegov prihod! Iskal je, brskal za vsemi možnimi izgovori, odlašal, razmišljal, odrival misel na pismo, toda odločitev je bila neizbežna. Včasih se je spraševal, zakaj ji je toliko pri srcu prav on, saj je imel še tri brate, lahko bi si izbrala Rudolfa ali Srečka, najstarejši Izidor ni prišel v poštev.

			»Na, poglej si to fotografijo!« je rekla mama in preko mizne plošče predenj potisnila kos kvadratnega trdega kartona.

			»Kje pa si dobila to mojo sliko?« se je začudil, »nič ne vem o njej.«

			»No, ti je zdaj kaj bolj jasno?«

			Fotografijo je pogledal nekoliko bolj natančno, podobnost z mladeničem na njej je bila neverjena.

			»Terezin sin, tvoj bratranec, ki je umrl za špansko gripo. Edinec! Njena velika bolečina!«

			»Tako torej! Sina vidi v meni.«

			»Ji mar lahko zameriš, ne nazadnje ji veliko dolgujemo. Tvoja ljubezen – tvoj motor, dobro veš, od kod je prišel denar.«

			»No ja, saj so tudi bratje dobili svoj delež,« se je skušal braniti.

			»Tvoj delež je bil največji, prav z namenom, da ji boš v pomoč v Egiptu!«

			Albin na to ni odgovoril, slaba vest ga je šibko dregnila.

			In sedaj, v aleksandrijskem pristanišču, v vrvenju pisane množice, hrušču in trušču, brbotanju različnih jezikov; ga teta Terezina rešuje že drugič. Razgledal se je po izvoščkih, nekateri so bili oblečeni v smešne unifome, drugi v cape, ki so jih zakrivali dolgi temni površniki, tretji pa v galabeje. Pomignil je moškemu s tarbušem na glavi, ki je stal ob odprtem kolesju.

			»Na Rue Šerif Paša!« mu je naročil.

			Koleselj je v enakomernem ritmu drdral po Cornice, mimo vitkih palm s pahljačastimi krošnjami, spretno se je izogibal drugim kočijam in avtomobilom, utrip je bil živahno vesel.

			Albin je skoraj pozabil, kako svetovljanska je pravzaprav Aleksandrija. Preveč vsega se je nagrmadilo od zadnjega obiska, ki so ga prekrivali strašljivi dogodki afriške vojaške avanture in temne sence fašizma v domačem okolju. Aleksandrinci so brezkrbno uživali v kavarnicah s platnenimi strehami, ki so rahlo plapolale v sapici, ki je prihajala z morja, in divjem ritmu škripajočih saksofonov, med zvoke katerih se je vmešavala nežna klavirska glasba. Prihajajoči grozeči oblaki vojne aleksandrijskega neba niso še dosegli. V ta topel, skoraj že prevroč dan se je zajedla zategla molitev mujezina z bližnjega minareta, ki je Albina vrgla iz umirjenega stanja, v katero ga je zazibalo pozibavanje kolesja, pozabil je že, kako muslimani pojejo in hvalijo svojega boga.

			Vila je utapljala svoje svetlo pročelje v bujno zelenje vrta, mangovec je svoje veje predrzno stegoval na ulico preko zidu, ki je obrobljal hišo. Albin je snel platnen klobuk, ki si ga je kupil v Trstu, preden je pozvonil. Temnolaso dekle, ki je z urnim korakom pristopicalo do vhoda, ga je s temnimi očmi predirljivo pogledalo, z njenega zatemnjenega obraza, ki je nosil poteze starodavnosti, je odsevalo presenečenje. Koptinja! Ni se mogel spomniti, da bi jo srečal v tetini hiši ob svojem zadnjem obisku.

			»Koga smem najaviti?« je vprašala v francoščini.

			»Albina!« je bil kratek, gledal je za njo, kako je v črni obleki z belim predpasnikom gibko stekla po kamnitih stopnicah in izginila v notranjost. Opazoval je okolico, ni se veliko spremenila, le rastlinje je bilo bolj bujno. Tetina visoka postava se je izrisala na vhodni odprtini, nasmeh ji je ožaril obraz, razširila je roke in ga stisnila k sebi.

			»O, mon cheri, si se pa vendarle odločil, da prideš v pomoč svoji ostareli tetki!« je vzkliknila.

			Nato se je odmaknila in ga premerila od nog do glave: »Mussolini pa vas ne hrani preveč dobro! Pridi, spila bova čaj, potem pa se lahko greš osvežit, Anžel ti bo pripravila sobo, kuhar pa malico, saj si po dolgi poti najbrž lačen. Tista ladijska hrana itak ni kaj prida!«

			V jedilnici je bilo prijetno, na ovalni mizi, prekriti s čipkastim prtom, se je v porcelanasti vazi bohotil ogromen šopek belih vrtnic. V kotu sta dve vitrini razkazovali porcelan s cvetnimi motivi, srebrnina se je motno lesketala v popoldanski svetlobi. Odmaknil je tapeciran stol in se previdno spustil na rob sedala.

			»Povej mi, kako je doma? Mama Zora?« je svojo radovednost spustila z vajeti Terezina.

			»Ne preveč dobro, pravzaprav težko. Fašizem se kaže v svoji hudičevi podobi, zadal si je nalogo, da nas za vsako ceno poitalijanči in ker se temu večinoma upiramo, izvaja nad nami strahotno nasilje. Trdijo, da nam prinašajo dvatisočletno kulturo in se čudijo, da taki barbari, kot smo mi, tega ne sprejemamo. Veliko ljudi je zbežalo v Jugoslavijo ali pa še dlje.« Albin je umolknil in za hip premišljeval, ali naj teti s poglobljeno kruto resnico pokvari dan, vendar si je premislil. Mogoče kdaj drugič!

			Koptinja se je pojavila s pladnjem, roka se ji je rahlo tresla, ko je predenj postavila skodelico. Teta mu je nalila čaj in dodala mleko, z žličko v zraku je nenadoma obstala in ga radovedno motrila.

			»Si mogoče tu, ker si moral bežati pred njimi tudi ti?«

			»Pravzaprav me je v to potisnila usoda, prav imaš, moral sem bežati. Motor me je rešil, če bi šel v Trst z vlakom, bi me najbrž ujeli in zaprli ali še kaj hujšega. Pa še eno srečno naključje me je rešilo, s seboj sem imel tvoje pismo in denar, potni list pa tako ali tako vedno nosim s seboj.«

			»So te zasledovali?«

			»Mogoče bi bilo bolj točno: iskali. Le Izidor sluti, kam sem se najbrž zatekel. On se je gotovo potuhnil za nekaj dni, vendar mu bodo težko kaj dokazali.«

			»In motor, najbrž ga nisi kar pustil nekje tatovom na razpolago?«

			»V Trstu imam prijatelja, preživela sva Abesinijo, take okoliščine, ko Matilda neprestano maha s koso nad tabo in ne veš, kdaj ti bo prerezala vrat, povežejo ljudi v tovarištvu za vedno. Na žalost je imel on manj sreče kot jaz, Abesinci so mu odrezali, hm, no, saj razumeš, ni več moški, ma je vsaj preživel, če je to sploh še življenje. Večina njih, ki so jim prišli v roke, niso! Prizadejali so jim smrt v strašnih mukah. Vsakega od nas je bilo zelo strah, da bi jim prišli živi v roke!

			Mario je bil takoj pripravljen skriti moj motor, pri njem bo moja zverinica počakala na boljše čase. V Trstu sem si ku-

			pil nekaj nujnih stvari, suknjič so mi med spopadom nekoliko strgali in sem ga moral zamenjati. Podkupil sem tudi uslužbenca Lloyda, da mi je našel prostor na prvem parniku! Hvala, res hvala, ker si priložila več denarja kot stane pot. Tako, taka je ta moja zgodba, na kratko!«

			Terezina je zamišljeno mešala čaj. Bilo je že zdavnaj, ko je komaj sedemnajstletna vstopila v to radoživo mesto, ki je ponujalo priložnosti in nastavljalo pasti, le da se je ona izognila pastem in zagrabila priložnost. Ne nazadnje, Antonio Michele je bil prišlek kot ona, le da je bil ta petnajst let starejši moški že tovarnar. Rochettin CART. Kočije vseh vrst! Bil je mrtev že pet let in ni ji kazalo drugega, kot da je sama prevzela vodenje kočijaškega imperija. Albin kot izučen kovač bi ji bil pri proizvodnji, nadziranju ljudi, odličen pomočnik.

			»Kako gre tovarna?«

			»V teh časih še vedno dovolj dobro, moja sreča je, da so Arabci še precej zavezani tradiciji, oni so naši največji kupci in uporabniki, saj si najbrž sam opazil. Avto nas sicer počasi izpodriva, vendar izpodrinil nas ne bo nikoli. Jutri te bom povabila s seboj na ogled tovarne, ponudila bi ti rada vodenje delavnice, kjer se izvajajo kolarska dela in izdelujejo kovinski deli kočij, tam bi nam tvoje znanje prišlo zelo prav. No, pustiva te zadeve do jutri! Sedaj se pa le osveži, malica te bo čakala tu, v jedlinici, jaz pa se moram vrniti nazaj v tovarno. Časa za klepet bova imela ob večerji več kot dovolj, pridružila se nama bo tudi Marija Štefinova, če ti ime kaj pove. Zapušča Aleksandrijo, vrača se domov in se bo prišla poslovit.«

			Albin se je potopil v toplo kopel in si od ugodja začel požvižgavati. Sam ni vedel, od kod se je iznenada vzela melodija, nekje iz podzavesti spomina se je izvila kot kobra, ki jo s piščaljo izvablja fakir: Oj, ta vojaški boben ... O, kako so se takoj, kot ptički iste jate zgrnili skupaj slovenski fantje v 83. regimentu. Jože iz Ilirske Bistrice, ki se je spoznal na glasbo, je kar po spominu zapisoval note in jih učil tam, na gričkih sredi divje Afrike. Slovenska pesem, ne toliko ubrana, kot je bila zapeta iz dna ranjenih duš, je svobodno plavala pod tujim nebom, odgovarjala ji je le lačna hijena iz goščave.

			Doma naj ga kar iščejo ti črnosrajčniki, on jim pa sedaj kaže fige preko morja. Nasmehnil se je ob misli, kako so jim posvetili v Pahorjevi gostilni, ponosno je potipal svoje napete mišice. Železna pest, so ga imenovali prijatelji. Bil je ponosen na vzdevek, žal pa so mu njegove pesti prinesle prepoznavnost pri cofarjih. Zdaj, ko je ponovno stal na afriških tleh, pa čeprav v gosposki hiši svoje tete, so na dan mezele oživljene podobe iz Abesinije. Spontana pesem, ki se mu je priklatila na usta in okus po pesku v zraku Aleksandrije, sta jih zbudila.



*

			Na grič! Na grič! Le na grič! Iz teme so se tihotapili Abesinci, nočne sence, nikoli niso vedeli, kje bodo udarili, kar vstajali so iz noči.

			Stražarja sta ostala brez glav pri spomeniku, ki so ga postavili pred Aduo in to prav za Miklavžev večer, ko se je marsikateri vojak v mislih vračal k svojemu otroštvu, večeru pričakovanja jutra, ko je sveti mož pustil skromen priboljšek na okenski polici. Bil je komaj slišen švist sablje skozi zrak in top padec trupla na zbit pesek. Ponik postav v noči. Strašno opozorilo! Povsod smo! Strah je narekoval večjo previdnost in organizacijo. Vojaški tabor (kampanento) na grič in strojnice okrog in okrog. Več stražarjev, več oglednikov. Enkrat je na straži sprožil strel v zrak, proti nebu, ker je kontrolor (špecjon) pozabil geslo, namesto Trst je rekel Genova, kar je bilo geslo prejšnjega dne. Strel v zrak mu je takoj povrnil spomin in se je vse srečno končalo, drugače bi svojo pozabljivost plačal z življenjem.

			Ponoči pa je smeh hijen iz teme ježil dlake na telesu.

			Sluga je stotniku zjutraj pral hlače. Hodila sta naokrog, ko se je pošastno, čisto blizu njiju oglasila hijena.

			Prizori so kot filmski trak s podobami bežali pred njegovimi zaprtimi očmi, v ugodju kopeli, o kateri je doma lahko le sanjal, okrogel čeber in voda, ki jo je segrela energija sonca.

			Hodimo, hodimo, puška postaja vse težja, trak žuli ramo, v želodcu praznina. Prah! Bežeče opice med skalovjem pred nami, mladički, veliki kot mačke, poskačejo materam na hrbet. Misel: kdo se je od koga naučil nositi otroka na hrbtu, Abesinke od opic ali opice od Abesink? Tako nosijo otroke pri nas le ciganke, v rutah.

			Na hrib Sangratia. Ožgani tanki, devet na kupu, nešteti razmetani okostnjaki naokrog. Navajeni takih prizorov. Hoja, hoja, hoja, v brezdajnost. Krvavi žulji. Treba je zdržati! Vojaki ste, ne babe! Na jug. Reka Takace. Vročina. Žeja, žeja. Planemo v vodo. Pijemo, pijemo. Ne moremo se odžejati.

			Naprej, le naprej. Mimo mrtvih velblodov. Strašno smrdi. Dnevi hoje. Reka Zeroma. Voda, voda! Prazni želodci. Ob reki drevesa s sadeži, podobnimi figam, še nezreli, toda potolažijo lakoto.

			Vzpenjanje v nebo, brezna, skale.

			In odpiranje čudovitega razgleda. Abesinija je vendarle lepa.

			Štirje smo se spustili do abesinskih koč. Vse prebrskamo, preiščemo. Ne najdemo nič obremenilnega. Pridemo v cerkev. Narisan hudič je črn. Čudimo se. Duhovnik se jezi na nas. Jezno maha z rokami.Korporal v taboru nam da vsakemu dvajset cigaret.

			Regiment je ujet v obroču. Gremo na pomoč. Krijemo se za skalami.

			Moj prijatelj Mirč omahne poleg mene. Skupaj sva se vozila na vlaku, skupaj sva bila na ladji, skupaj v bitki. Ne bo se vrnil več domov. Naj ti bo lahka afriška zemlja, prijatelj moj! Zaobljuba brade ostaja le meni!



*

			Odprl je oči. Očitno je zadremal v topli kopeli, prijajoči njegovemu telesu, ki je še čutilo posledice udarcev. Pomel si je oči in odstranil slike abesinskih prizorov. Vsaj za kratek čas, pozabiti ne bo mogel nikoli. Zmagovalci so slavili, toda nihče ni videl iznakaženih trupel, neštetih smrti, razdejanja, nikoli zaceljenih ran. Zmaga vse prekrije z vznesenostjo govorov vodij, plapolanjem zastav in varljivim občutkom moči. Vsaka zmaga pomeni za drugega poraz in zid zmagoslavja skriva pod seboj pokopane žrtve.

			Osvežen in urejen se je po stopnišču, obdanem s secesijsko oblikovano kovano ograjo, spustil v jedilnico. Malica ga je čakala na mizi, čisto evropejska, le za slaščico: halava in datlji. Koptinje v belem predpasniku ni bilo na spregled.

			Ko je odložil prtiček, se je sprehodil po hiši, na hitro pogledal v kuhinjo, debel črnec se mu je nasmehnil, zobje so se sredi črnine belili kot kosti v puščavi. Na vrtu si je vrtnar dajal opravka s cvetnim grmovjem, Koptinja Anžel z očmi kot temno steklo se je za hip pojavila ob oknu spalnice v prvem nadstropju. Vsi so nekaj počeli, zato si je tudi sam poiskal zaposlitev. Pregledal je železno ograjo, da bi videl, če je kje potrebna popravila, namazal je škripajoča vrata, si ogledal garažo, avto je bil tam, kar je pomenilo, da se je teta v tovarno raje odpeljala s kočijo. Nasmehnil se je misli na njeno izjavo: »Menda se bom vozila v tistem, kar sami izdelujemo, saj bi lahko pomenilo, da delamo neudobne kočije, če sama za svoj prevoz uporabljam raje avto.«

			Drobni opravki po hiši, ki si jih je sam naložil, so ga zaposlili do večera, vseskozi pa je v njem glodala misel, kako bi našel način, da bi čim hitreje sporočil domov, da je na varnem, da se mu je posrečilo, da je živ in zdrav.

			Rešitev je prišla z gostjo, ki se jima je pridružila na večerji.

			»Marija se vrača domov!« mu je obrazložila teta, ko mu jo je predstavila. Bila je njena vrstnica in prijateljica, domov se je vračala po tridesetih letih služenja v Egiptu. Domače je obiskala le nekajkrat in še to večinoma mimogrede, ko so se njeni gospodarji odločili za poletno potovanje po Evropi in jih je pot zanesla tudi v mondene Benetke. Od tam pa do spodnje Vipavske doline ni bilo daleč.

			»Prihranila sem si nekaj denarja in Afrike sem se naveličala. Čaka me novo stanovanje v Gorici, nečak je uredil vse potrebne formalnosti; starost si želim preživeti v bližini sorodnikov in moja srčna želja je, da bom vsaj v smrti združena s svojimi na pokopališču, vrh grička s pogledom na vinograde,« je pojasnila, ko je snela mrežasto rokavico in mu stisnila roko. Služenje v gosposkih hišah ji je vtisnilo pečat elegance. Marija je bila le ena izmed mnogih neporočenih aleksandrink, ki so svoja najlepša leta podarile skrbi za tuje otroke bogatih družin.

			»Egipt mi je veliko dal, spoznala sem življenje in navade različnih ljudi, z različnimi gospodarji sem veliko potovala,

			govorim pet jezikov, varovanki Naila in Karim sta izpolnili mojo željo po materinstvu, četudi nimam svojih otrok. Če bi bila mlada, bi šla po isti poti,« je rekla, ko je Anžel prinesla začinjeno zelenjavno juho. Albinu se je dozdevalo, da ga Koptinja prikrito opazuje s svojimi temnimi steklastimi očmi. Po mačje spretno, skoraj neopazno se je gibala med njimi, odnašala in prinašala krožnike, nalivala pijačo in se diskretno umaknila, ko je bila večerja zaključena in je pospravila mizo.

			Preselili so se v salon, teta je iz omarice vzela vermut in tri kozarce iz tankega stekla, Marija je obstala ob nizki vitrini, nad katero je svilena tapiserija prikazovala pastirja, ki igra na piščal, v ozadju so se belili vršaci. Albina je motiv preselil v domačo hišo, v vežo, kjer je bila na steni obešena slika gorske pokrajine, gore so bile skoraj enake kot na tapiseriji, manjkal je le pastir. Za trenutek, kot z žarečo iglo, se ga je dotaknilo hrepenenje po materi, po njihovi kuhinji z zidanim štedilnikom, po bratih, po njihovih robatih zbadljivkah, po vonju sveže pečenega kruha, celo molčečega hlapca Zaneta je pogrešal. Pri teti je bilo vse tako gosposko, tako tuje, tako izven njegovega znanega sveta; on pa je zahrepenel po preprosti domačnosti doma, čeprav so ga obkoljevali iztegnjeni kremplji fašizma.

			Srknil je vermut in preko roba kozarca pogledal k Mariji. Dlan levice je naslanjala na nizko omarico, pecelj kozarca je objemala s tremi prsti druge roke, še vedno vitko telo je bilo ujeto v črn ovitek tanke obleke z resicami, ki so sledile ritmu njenega dihanja. Kratko pristriženi lasje so okvirjali obraz, s katerega se je poslavljala mladost.

			»Čudno,« je pomislil Albin, »kako nas je usoda naplavila ob reko Nil, da tu, zdaj, za visoko ograjo odmaknjeni od

			vrvenja mesta velikih nasprotij, srkamo tale vermut.«

			Izpraznil je kozarec, prijetna toplota se je razlezla po njegovih žilah: »Če mi dovolita, grem napisat pismo za doma-

			če. Gospa Marija, saj lahko računam na vas, da jim ga boste izročili?«

			»Medve si imava še veliko za povedati, ti pa kar pojdi in napiši tisto svoje pismo!« je rekla teta z nasmehom, Marija pa mu je iznad roba kozarca pokimala.

			Sedel je pri pisalni mizi, papir je prazno bolščal vanj. Kaj naj jim napiše? Albin je bil spreten s pestmi in kladivom, s pisalom pa precej manj. Mussolinijeva šola mu je vsilila znanje italijanščine, materni jezik pa je bil tak, kot se ga je naučil doma. Narečje, ki se je v času italijanske nadvlade otresalo germanizmov in posvajalo italijanicizme.

			Dragi moji, je začel, meni je dobro in sem pri teti. Potem se je domislil, da bi pismo lahko prišlo v neprave roke, tete ni hotel spravljati v lastno godljo, zmečkal je papir v kepo in vzel nov list.

			Marija je potrpežljivo čakala nanj in na njegovo pismo v salonu, za naslednji dan je že imela kupljeno karto za kabino na ladji Ausonia.

			Dragi moji, javljam se vam samo toliko, da povem, da sem živ in zdrav in ne skrbite zame. Jutri bom začel delati in če bo mogoče, bom poslal denar, zdaj pa prilagam le to malo štrlin.

			Se bom oglasil takoj, ko bom lahko. Vaš Albin

			Prepognil je list. K pismu je v kuverto priložil še nekaj denarja, ki mu je ostal od tetine pošiljke.

			Marija si je že ogrnila jopico, ko se je s pismom vrnil v salon. Pripravljena je bila na odhod. Prijateljici sta se dolgo objemali, kdo ve kdaj se bosta spet srečali, če se sploh bosta?

			»To življenje je eno samo poslavljanje!« je rekla Terezina in skrivala solze.

			Albin je stal ob strani in ko je Mariji podal roko v slovo, ji je izročil tudi kuverto.

			»Takoj, ko bom prišla domov, se bom potrudila do tvoje mame, brez skrbi!« je obljubila.

			Marijo sta spremila do vhodnih vrat, Terezina svoje prijateljice ni dala odpeljati s kočijo, pač pa je naročilo predala šoferju, ki je čakal pred vrati in Mariji odprl vrata avtomobila. Stala sta tam, dokler ni avto odpeljal, dvignjena roka v pozdrav in izginjajoče luči za vogalom vile. Večera je bilo konec. Vrnila sta se v hišo, v tišini. Albin je gledal za teto, ko je odhajala po hodniku k svoji spalnici. Žalost slovesa je pritiskala na njena ramena, zdela se mu je manjša in bolj krhka. In zlasti osamljena! Vsi počasi odhajajo, ona ostaja! Tovarna jo je priklenila na Egipt.

			Jutri se zanj, za Albina začenja nov dan in novo poglavje v njegovem življenju. Poglavje, ki mu je bilo vsiljeno in ga sam ni želel izpisati.





Požig



OŠEVLJEK, pomlad 1943


			Brata sta sedela za mizo, najstarejši Izidor in najmlajši Srečko, zunaj je noč že razgrinjala svoje temne tančice, polkna so bila tesno zaprta.

			»Torej, si se odločil?« je prekinil molk Izidor.

			»Veliko izbire ravno nimam,« je odvrnil Srečko. »Pavia ali gozd? Izbral sem slednjega. Italija se bo sesula, to se že čuti in vrnitev v italijansko vojašnico mi ne diši. Sedaj je čas, da bolj množično stopimo na pot svobode!«

			Izidor kot starejši brat, ki se je po očetovi smrti čutil odgovornega za mlajše brate, zlasti za Srečka, saj je bil še dojenček, ko je oče umrl, v tem trenutku ni imel pravega nasveta, pravzaprav je Srečkovo odločitev tiho podpiral.

			Na polkno je nekdo trikrat potrkal. Srečko je segel po nahrbtniku, ki je stal pripravljen v kotu.

			»Srečno, bratec!« Podala sta si roki, objela se nista, ni bilo v navadi pri hiši. Srečko je izginil v noč, Izidor je ostal. Zavzdihnil je, potrebovali so ga na terenu, potrebovala ga je kmetija in ne nazadnje mama. Skoraj zavidal je svojemu veliko mlajšemu bratu. Oditi! Pustiti vse za sabo! Ne nazadnje, se osvoboditi življenja, ki jim ga narekujejo okupatorji, in prevzeti svojo usodo z ostalimi tovariši v lastne roke.

			Izidor ni mogel zaspati, misli so ga obletavale kot morasti nočni metulji, obračal se je z boka na bok. Mislil je na očeta, na fotografijo, kjer je kot avstrijski vojak v družbi kameradov sedel za mizo, samozavestno in z žarom v očeh. Mama je rekla, da je rad šel na vojno in srečno prišel iz nje domov, kakšna ironija, umrl je za pljučnico doma, nekaj let za tem. Z žarom v očeh je odšel Srečko v boj za izgon okupatorja, za svobodo. Kakšno svobodo? Ali si bo to svobodo prilastil kdo drug? Neko drugo gibanje, ki se bo skrivalo za donečimi frazami? V vojni je jasno, kdo je sovražnik, kdo so tvoji, sovražnik je pošast, zločinec, zadnji izmeček človeštva, sovražnik ni človek. V vojni lahko ubijaš, če sovražiš. Vojake je treba pregnesti, videti morajo samo en cilj – zmago.

			V nočni tišini je zaslišal korake, ne enega človeka, veliko korakov več ljudi. Zmerjanje. Preklinjanje. Nekaj ni bilo v redu. Menda ga niso ujeli? ga je prvi hip prestrelila prestrašena misel. Previdno in neslišno kot njihov hišni maček se je pomaknil k oknu in pogledal skozi dvignjene loputice na polknu. Kolona približno desetih fašistov je korakala mimo, nekoga so peljali s seboj, ujetnika, le toliko je lahko zaznal v medli svetlobi, ki jo je oddajal srp meseca na nebu. Koga so ujeli? Po silhueti postave to ni bil Srečko! Oddahnil si je, vendar ga je že v naslednjem trenutku obšlo sočutje z ujetnikom, raje ni razmišljal o surovostih, ki jih bo moral doživljati. Vsak ve, kaj pomeni priti živ v roke sovražnika. Četica se je oddaljila, koraki in zmerljivke so potihnili v noč.

			V zgodnjem jutru, preden je sonce pobožalo strehe hiš, sta že rohnela po cesti dva tovornjaka, polna fašistov. Izidor je ravno v štali hranil živino, pod nestrpne in lačne gobce volov in ene krave je v jasli razporejal seno. Škrtnila je kljuka vmesnih vrat, ki so služila za prehod v glavno hišo, mama se je bleda v obraz zrinila skoznje in z roko pobožala kravo po plečih: »Bernardina mi je rekla, da gredo požigat v zgornji del vasi.« Njen glas je bil tih, da je komaj ujel pomen besed. Odložil je vile: »Pogledat grem!«

			»Ne hodi iskat nesreče!« je rekla strogo.

			»Ne skrbi, mama, izbral bom pot ob potoku,« je odvrnil pomirjajoče. Vedela je, da ga z ničemer ne bi mogla zadržati, ne s solzami, ne z grožnjami. V zgornjem delu vasi se je dogajalo nekaj groznega, zagotovo ne bo imel možnosti za ukrepanje, toda bo vsaj priča dogodkom.

			Za hišo se je spustil do potoka, stezica je bila gosto obraščena z leščevjem, ki je nudilo zaščito pred pogledi z glavne ceste. Pritihotapil se je do gruče hiš v zgornji vasi. Potuhnil se je za zadnjo steno hiše, na katere vogal se je skoraj naslanjal debel oreh in puščal dovolj veliko režo, ki mu je omogočala lep razgled na dogajanje.

			Gruča hiš ob cesti je s svojimi odprtimi dvorišči ustvarjala neke vrste vaški trg, na katerem sta bila parkirana dva vojaška tovornjaka. Pred njim je korakal tenente s pištolo v rokah. Fašisti so iz hiš izganjali ljudi in jih s puškinimi kopiti gnali na vaški trg, večinoma so bile ženske, otroci in starčki ... matere so v naročju držale najmlajše, ki jim je strah pregnal potrebo po joku. Tenente se je sprehodil pred njimi: »Partizane ste skrivali! V tej hiši so bili sinoči partizani! Ribelli!« je zavpil, nato dodal: »Danes bo zato tu pokalo! Jasno, pokalo!«

			Ljudje so mrmrali, nekateri so odkimavali, Čelesta, ki je imela vedno dolg jezik, je tiho zinila: »Pokalo bo, ja, če ste se sinoči najedli fižola!«

			»Čelesta, ni čas za šale!« se je obregnil stari Lojze.

			Dva vojaka sta prinesla vreči suhega sena in ga pričela trositi okrog ene izmed hiš, tretji pa je v rokah držal kanister z bencinom. Vsi so ju molče opazovali, vojaki so čakali na ukaz za prižig.

			Izidor je v svojem skrivališču mrzlično razmišljal, kaj naj stori? Po župnika, mu je nenadoma šinilo v glavo, po župnika grem! Mogoče bo njemu uspelo, da jih prepriča, naj nehajo!

			Odlepil se je od stene in se previdno odtihotapil stran.

			Le kako jim je uspelo izvedeti? Seveda! Sinočnje trkanje na polkno, bila je zveza s partizani. Srečko še njemu, bratu, ni zaupal podrobnosti. Nekdo pa jih je opazil? Jih izdal? Odgovor bo iskal kasneje, je pomislil in se spustil v tek, tekel je vse do sosednje vasi, kjer se je na zid cerkve naslanjal farovž. Ko gre za življenje in smrt in so pomembne minute, ni časa za vljudnost; skoraj vdrl je skozi vrata župnišča in se znašel pred osuplim obrazom župnika, ki je z žlico ravno segel po kruh, nadrobljen v ječmenovo kavo.

			»Fašisti! V Oševljeku! Požigajo hiše! Hitro!«

			Župnik je bil že vsega hudega vajen, Izidorjev zaskrbljeni izraz na obrazu je bil dovolj zgovoren. Brez odlašanja je odložil žlico in sledil Izidorju. Ko sta prispela do prizorišča, je hiša Kovačevih že gorela. Zublji so požirali lesena okna, oblizovali streho, šipe so pokale, zaslišal se je otroški jok.

			Izidor je ostal v zavetju oreha, župnik Vinko pa se je z odločnim in hkrati umirjenim korakom namenil k tenenteju, ki je z rokami, sklenjenimi na hrbtu, mirno opazoval veličasten ogenj. Vojaki so že nosili seno in kanistre k naslednji hiši. Odsev ognja je rdeče osvetljeval obraze vaščanov, strah za življenje jim je narekoval, da so nemo opazovali, kako izginja dom petih otrok v plamenih.

			Vinko je bil primorski duhovnik, ki je cerkveni prostor uspešno branil pred vdorom fašističnih zakonov in vztrajal pri bogoslužju v domačem jeziku ter petju slovenskih pesmi, in to je počel na nek blag, njemu lasten način, s katerim je marsikdaj razorožil celo okupatorja.

			Izidor je napeto opazoval, kako je duhovnik tenenteju nekaj razlagal, pogovor je bil videti umirjen, vojaki so stali in čakali na ukaz za požig naslednje hiše. Vaščani so mirovali, vse oči so bile uprte v duhovnika. Bilo je, kot bi se nenadoma vse umirilo, le dim se je vil iz požgane hiše in silil ljudi h kašlju. Pogovor je trajal dolgo, skoraj predolgo. Tenente je pospravil pištolo v tok, duhovnik se je pridružil gruči vaščanov, Izidor je ostajal v skrivališču.

			Tetente je zaukazal odhod. Vojaki so poskakali na tovornjake, motorja sta zarohnela, odpeljali so se. Za njimi je

			ostalo tleče pogorišče hiše, ker je ogenj že skoraj opravil svoje uničujoče delo in je jutranje sonce blago pobožalo v nebo štrleče počrnele stene. Ob drugi hiši, ki je za las ušla požigu, je nastlano seno še pričalo o usodi, ki bi jo skoraj dočakala.

			Izidor se je približal skupini vaščanov, šele sedaj so se upali sprostiti, strah se je umikal olajšanju in tudi žalosti zaradi družine, ki je izgubila dom. Duhovnika so obkrožili, mu hvaležno segali roke in srkali njegove besede tolažbe, ki so nanje sedale kot drobni cvetovi. Kaj bi se zgodilo, če ...?

			Le Andreina, drobna starka, ki si je naglavno črno ruto potegnila na obraz, je tiho stala ob strani, vaščani so jo obkrožili, nekateri so vedeli, da so fašisti prejšnjo noč odpeljali njenega moža. Duhovnik se ji je približal, radovedno so čakali na njeno pripoved.

			»Nekdo je moral povedati, nekdo je izdajal!« je rekla z zlomljenim glasom, »sinoči sta prišla dva mlada partizana, da sta lačna, se jima je videlo že od daleč, nahranila sem ju. Le kako ju ne bi? Prišla sta po Srečka, Efrena in Mirko. Komaj so dobro izginili v bošk, tja gor proti Trstelju, je prišla četa fašistov iz Renč, ne po cesti, tam zadaj, preko Stezovca so prišli, skrivaj. Deset jih je prišlo, s kopitom pušk so udarjali po vratih, morala sem jim odpret, sicer bi mi razbili vrata. Moj mož je v tem času skočil skozi okno in se skril v sod na vrtu. Ne bi ga odkrili, toda imeli so psa. Ta zverina pa, skok skozi okno in k sodu. Tam je zarenčal, pokazal zobe in zalajal, enkrat, dvakrat in kar ni nehal. Izvlekli so ga ven, a tu si, baraba rdeča, priročno skrivališče, ni kaj! Na psa pa nisi računal, kaj? Že tam je padalo po njem, zvezali so ga in odvlekli s seboj v Renče. Bojim se, da ni več med živimi, menda so ga tepli celo pot do njihove postojanke. Upam le, da sta fanta in dekle ter oba partizana že pod okriljem prve kraške čete.«

			Šele sedaj si je Izidor sestavil celotno sliko. Andreina se je spomnila, da je mimo njihove hiše ravno takrat, ko je eden izmed partizanov že odprl vrata in se je najbrž njegova silhueta s puško jasno zarisala v rumeni svetlobi, prišla ženska iz sosednje vasi, ki jo je poznala zgolj na videz, nekaj metrov za njo pa je hodil neznan moški. Preveč jo je skrbelo za sina in hčerko, ki sta odhajala v neznano, da bi temu posvečala preveliko pozornost. Pa bi morala! Vsepovsod so ušesa in oči in vsi ravno nimajo dobrih namenov! Počutila se je krivo, da je bila tako nepazljiva! V takem času, kot je, ne moreš zaupati nikomur, v temnih globinah človeške duše se skriva marsikaj, kar očem ni vidno; celo najboljši prijatelji v spremenjenih razmerah pokažejo svoj temni jaz.

			Ju bodo že odkrili, je pomislil Izidor in do izdajalcev ne ena in ne druga stran ni bila milostna. Izdaja lastnih ljudi sovražniku – najbolj sprevrženo dejanje! In kdo ve, kakšni nagibi so ju vodili? Zgolj sovraštvo, drobne koristi ali hlapčevanje močnejšemu narodu? In kako lahko izdajalci mirno živijo naprej; se mar sploh zavedajo posledic svojega dejanja? Lahko živijo z žrtvami izdaje v svojem spominu ali spomin potlačijo v temne kotičke zavesti? Toda tudi od tam se njihove žrtve v nočeh brez spanja prej ali slej osvobodijo in terjajo odgovore. Če pa jim to ne uspe, se pritihotapijo ob zadnji uri in tiho posedejo ob posteljo umirajočega izdajalca.

			Ne, Izidor tega ne bi nikoli zmogel! Je temu botrovala vzgoja v hiši ali je njegovo srce samo vedelo, kaj je prav? Bolj kot k vzgoji se je nagibal k temu, da se sama zasnova človeške osebnosti v kritičnih razmerah in posebnih pogojih, kot je vojna, pokaže v vsej svoji plemenitosti ali izprijenosti.

			Zamišljen in pretresen od jutranjih dogodkov se je vrnil na domačijo.

			»Ne skrbi,« je rekel mami, ki je nemo terjala odgovor. »Srečko je na varnem!« In sam pri sebi je potiho dodal, da ne bi vznemirjal matere: »... če sploh si danes lahko kje na varnem.«





»In videl sem konja blede barve, in ime tistega,


			ki je na njem sedel, je bilo Smrt; cel pekel je šel za jezdecem.«



Janezovo razodetje





Ranjena zver je nevarna zver



VIPAVSKA DOLINA, pomlad, 1943


			Med ljudi je bilo vrženo seme upanja, najprej je vzklilo kot nežna rastlinica, ki je vsak dan poganjala več listov in se bohotila, saj so gnojilo zanjo pomenili pogledi na trume razoroženih italijanskih vojakov, ki so hoteli čimprej domov. Italija je klecnila, fašizem pa še ni bil mrtev. Fašizem pravzaprav nikoli ne umre, se le potuhne, skrije in čaka! Je neuničljiv, njegovo seme zla se razraste, ko ga namoči dež sovraštva do vsega in vsakogar, ki ne sodi v njegov okvir ali ga zaznamuje drugačnost. Fašizem zlahka okuži množice in jih pripravi do tega, da korakajo, okužene z lastno večvrednostjo.

			Vojaki so odmetavali uniforme, od domačinov kupovali obleke, partizani so jih puščali mimo, nadzirali so le oddajo orožja in medse sprejemali tiste, ki so se nenadoma spremenili. Orožje, ki se je grmadilo na kupih, je bilo namenjeno partizanski vojski, saj vojna še zdaleč ni bila končana, prihajali so Nemci, ki so o Slovanih nasploh imeli slabo mnenje.

			Novice o porazih nemške vojske in večanju moči partizanov so se širile od ust do ust. Odbori osvobodilne fronte so se, čeprav v ilegali, množili. Njihov mučitelj Mussolini je vladal v severnem delu Italije, Italijanski socialni republiki – RSI z glavnim mestom Salo pod perutjo Hitlerja. Primorska je bila zanj preveč pomembna, smatral je, da je njegova ... per sempre... Prepustiti jo partizanom – nočna mora.

			Na primorsko ozemlje so prišle posebne izurjene enote. Celotno področje so posejali s postojankami, ki so jih sestav-

			ljale enote Alpinov in Bersaglierjev iz sestava Mussolinijeve vojske. Prepoznavni so bili po tem, da so tako eni in drugi nosili pokrivala, okrašena s perjem ptičev. Organizirali so tudi primorsko domobranstvo. IX. Korpus NOV in POS je imel veliko dela z uničevanjem postojank.

			Ljudje v Vipavski dolini, utrjeni od vsakovrstnih nesreč, ki spremljajo vojno, so se soočali še z nasiljem Italijanskih Alpinov, ki so imeli postojanko v Dornberku. Sence fašizma so sicer preživele razpad Italije, toda nič se v istem hipu ne konča, nadaljuje se v fragmentih, podprtih v svojem temnem početju. Fašizem se nikoli ne utrudi in izčrpa, samo potuhne se in že kot bajeslovni zmaj znova dviguje glavo. Fašisti so odšli in fašisti so prišli, mnogo hujši, veliko bolj nesramni, ker so slutnje prihajajočega poraza podžigale njihovo krvoločnost. Izropati! Ukrasti! Si prilastiti! Uničevati! Uničevati! Uničevati!

			»Kaj nam bo še dano živeti in preživeti? Katera okrutnost nas čaka jutri? In kaj bomo jedli, kako bom nahranila svoje otroke?« je Klara slišala zategnjeno tožeči glas sosede Vide. Pogledala je na njeno dvorišče, Vidina suha postava je s polnim vedrom pomij skrušeno stala pred praznim svinjakom, oba prašička sta izginila.

			»Naš kurnik je tudi prazen, očitno so bili sinoči na pohodu,« je odvrnila Klara z vzdihom, »ta vojna je kot večnost! Traja in traja. Včasih me daje občutek, kot da ni bilo ničesar pred njo in ne bo ničesar več za njo, usidrala se je v nas in zapustila nam bo svoj kruti pečat. Le kako bomo živeli z njo naprej, v miru, če nas bo ta sploh kdaj dohitel?«

			Vida je odložila vedro, ki je oddalo kovinski zvok v stiku z okroglimi kamni, s katerimi je bil tlakovan del dvorišča, in se obrnila h Klari. Imela je rdeče oči, vse solze je že izjokala, za kar je imela nešteto razlogov. Otroci so bili središče, okrog katerega je kot satelit krožila njena neprestana skrb: kako jih nahraniti, obleči, zaščititi? Bila je izčrpana od nenehnih bojev za vsakdanje preživetje, mučila se je z negotovostjo, prihodnost jo je mrko gledala.

			»Upanje se res izteka v nespoznavnost, toda saj bo minilo, vse mine! Tudi ta dan, tudi noč, tudi ta nadloga Alpini, tudi ta vojna!« je poskušala Klara Vidi vliti vsaj malo poguma.

			»Že, že, toda moje upanje je že čisto shirano, ne vem, kako naj ga spravim k sebi! Strah se razrašča, postaja močnejši in vse večji, krepi se in raste!«

			Vida je dvignila vedro in izginila za hišnimi vrati, Klara je gledala za njo, pritrdila bi ji rada, saj je sama čutila isto, vendar tega ni hotela izreči na glas.

			Nikoli nisi mogel vedeti, kdo bo potrkal sredi noči na vrata ali okno in s kakšnimi nameni. Strah je plahutajoč z velikanskimi krili letel nad Vipavsko dolino in nič ni kazalo, da se bo poslovil in odletel drugam.



*

			Klaro je zaskrbljenost najprej samo rahlo dregnila, vendar bolj ko je pogledovala na steno, kjer je starinska ura merila čas, bolj jo je preplavljala. Vojna je že rahljala okove Primorcem, toda Duce je bil še živ, čeprav oropan svoje prvotne moči. Nemci so bili manj samozavestni, Napoleon se jim je hahljal iz pekla, Stalingrad jim je porezal krila in dvignil prag krutosti, ki so jo pokazali, ko so korakali po primorskih vaseh.

			Obljubil je, da bo prišel k njej na obisk ob petih, v zvoniku je ura odbila že sedem. Izidor ni nikoli zamujal. Včeraj ji je rekel, da mora prej še nekaj opraviti, omenil je Ozeljan. Ni ji veliko govoril, toda ona je slutila za njegove skrivne poti. Potrebovali so ga na terenu, Srečko je partizanil nekje na Dolenjskem, Albin se je v afriški vročini trudil v tetini tovarni, Rudolf je italijansko vojaško obleko zamenjal za angleško uniformo in zapustil taborišče v puščavi. Nestrpno je čakal na svojo vrnitev kot Prekomorec. Ni bila zgolj mama in kmetija, ki sta Izidorja zadržali doma, zaradi srčne napake ni odslužil vojske.

			Ni vedela, kaj bi sama s sabo. Trikrat je že bila v hlevu, da je pogledala k živini, desetkrat je že stopila na prag in s pogledi preiskovala cesto, kozarec, za katerega jo je prosila mama, ji je zdrsnil iz rok in se razbil. Materin pogled je sledil njenemu nemiru. Ničesar je ni spraševala. Že zdavnaj so se navadili, da nihče nikogar ne sprašuje.

			Ob osmih je skozi vrata planil fantiček. Štefinov najmlajši. Otrok je bil vznemirjen: »Nemci so ga dobili!«

			»Koga so dobili?« ga je Klara prijela za suhljata ramena, v dečkovih očeh se je lesketel strah, pomešan z vznemirjenjem.

			»Auuu, boli!« se je namrščil fatiček. Popustila je pritisk.

			»Izidorja so dobili, njega, ja!« je odvrnil.

			Kot bi se nenadoma znašla sredi najhujše more, spustila je dečkova ramena in se sesedla na tla, za nekaj dolgih trenutkov je odplavala v črnino nezavedanja, ko se je ovedla, ji je v nosnice udaril vonj po kisu. Mama je v roki držala mokro krpo.

			»K njemu moram!« so bile njene prve besede, ko se je majavo vzdignila kvišku in se oprijela naslona stola. Svet je še vedno ostajal v svojih tečajih, le ona je bila tako kruto ranjena in bolelo jo je, zelo je bolelo. Nikoli si ne bi mislila, da srce lahko tako boli!

			»Pelji me tja,« je rekla z vso odločnostjo, ki jo je krepila v strah ujeta bolečina.

			»Ne hodi! Ne kliči še večje nesreča! Taki kot so, bodo na tovornjak strpali še tebe!« Materin glas je bil zaskrbljen. »Nemci so hujši kot Italijani, ne poznajo usmiljenja!«

			Toda Klara je že sledila dečku, nič je ne bi ustavilo, tudi za ceno življenja ne. Prišla je, ko so ga ravno grobo porinili na tovornjak in je lovil ravnotežje, saj si z uklenjenimi rokami ni mogel pomagati.

			»Izidor!« Njen krik je bil nečloveško glasen, izpraskan iz najglobjih temin njene duše in njene bolečine. Za hip je vse otrpnilo, obstalo, Izidor je svoj obraz okrenil proti njej: »Klara, domov pojdi!« S slabotno prosečim glasom je to izrekel in izginil v polmraku tovornjaka. Obstala je tam. Prilepljena v tla. Nema. Odrevenela. Ni zaznala trdega pogleda nemškega vojaka, ki je vanjo vrtal izpod čelade, niti razumela njegovih besed, ki jih je vprašujoče namenil nadrejenemu: »Nehmen Sie einen zwar noch auf dem LKW?« Tudi oni drugi jo je pogledal, mogoče je tehtal vojakov predlog, vendar je odkimal. Nekdo jo je močno prijel za roko in jo vlekel stran. Upirala se je: »Z njim grem!«

			»Tudi, če greš, vaju bodo ločili!«

			Materin glas je bil trd in neizprosen.

			Za sabo je slišala hrup motorja, tovornjak je speljal.

			»Še nekaj jih bodo naložili v Renčah,« je slišala besede, nekje za hrbtom.

			Seveda, kakopak, poln tovornjak, nemška natančnost, vse je preračunano.



*

			Dnevi, ki so sledili, so bili za Klaro polni brezupa, žalosti in tudi drobnega upanja, ki je ždelo nekje v kotu njenega srca. Mogoče pa se bo zgodilo kaj, kar ga bo rešilo? Kakšno čudovito naključje. Mogoče celo konec vojne! Mogoče mu bo uspelo nemogoče in bo pobegnil.

			Uteho je iskala v domači cerkvi, ure in ure je kleče molila k Devici Mariji in prosila zanj. Podoba Marije je nepremično gledala s svojega zlatega oltarja nanjo in molče sprejemala vse tožbe in vroče prošnje dekleta. Koliko deklet je v istem trenutku pošiljalo priprošnje usmiljeni materi božji? Molitev je moč, je energija, ki leti skozi prostor in čas.

			Drugega Klara ni mogla storiti, le pakete s hrano je skušala spraviti do njega po različnih poteh in mrežah. Nikoli ji ni uspelo izvedeti, ali jih je sploh dobil.

			Človek je bitje upanja. In nekaj upanja ji je vlil njegov prijatelj, tudi terenec Andrej. Prišel je pod večer, ko je bilo delo opravljeno in je Klara sedela za mizo in pletla nogavice za partizane.

			»Pravijo, da bo vojne kmalu konec. Vrnil se bo, boš videla!« To na novo razplamtelo upanje ji je pomagalo živeti skozi vse sive dni brez ljubljenega fanta. Velikokrat je obiskala skrivno sobico, kjer se je Izidor potuhnil pred fašisti, se spominjala neskončnih pogovorov, z roko drsela po knjigi poezij Simona Gregorčiča, na pamet se je naučila pesem Na potujčeni zemlji. Četudi ni vsega razumela, je imela občutek, da jo pesnikovi verzi povezujejo z Izidorjem.



*

			Klara je obstala pred ogledalom na hodniku in si razčesala dolge lase, ki niso občutili škarij, odkar se je vrnila iz Aleksandrije. Egipt! Kje so že podobe svetovljanske Aleksandrije? Zabrisane in skoraj tako neresnične, kot da se niso nikoli zgodile; kot mehek sen, ki ga v jutru, prestreljenim s sončnimi žarki, pozabiš, pa vendar veš, da si ga sanjal.

			Alpini so stikali vsepovsod in si prilastili vse, kar jim je prišlo pod roke. Klaro je obšel strah, da ji ne bi ukradli bale, za katero je delala dolgih pet let na suhih afriških tleh. Kos za kosom jo je jemala iz omare in jo prenašala po stopnicah v skrito sobico na podstrešje. Nežno je potipala vsak kos posebej in stik s finim egiptovskim bombažem ji je pomenil vračanje v aleksandrijske trgovine ter na pisan in glasen bazar, prepojen z dišavami Orienta. Za vsak kos posebej je vedela, kje ga je kupila in kje se je pogajala za ceno. Ta dotik ji je priklical solze v oči, ki so si kot droben potoček utirale pot po njenih licih. Tam, v vroči deželi, jo je mučilo domotožje, tu, doma, pa hrepenenje po miru, po aleksandrijskem vsakdanu. Njen ljubi, kdo ve, ali je še živ? Nekdo jo je potolažil, da je taborišče Dachau delovno taborišče in ne zgolj uničevalno. Mu bo uspelo preživeti? Tam preživijo najbolj močni in tisti, ki imajo srečo! Bo on med njimi?

			Odmaknila je baul in zatipala za desko, ki ni bila pritrjena. Pod njo je bila ozka kovinska škatla. Odprla je pokrov, denar je bil še vedno na svojem mestu.

			»Ti ga pospravi,« je rekel Izidor tistega oktobrskega večera, ko so se sence že daljšale, grozdje je bilo pospravljeno v hramih in v zraku se je že čutilo ostrino bližajoče se jeseni, »pri tebi bo bolj na varnem.« Sedela sta na postelji, v sobici na podstrešju, skrita očem. Razširila je oči: »Od kod ti toliko denarja?«

			»Tetina pošilja iz Egipta,« je odvrnil, »vsi štirje fantje, njeni nečaki, smo ga dobili. Dobro ga skrij za najino poroko!«

			Vrnila je deščico na svoje mesto in preko nje porinila baul. Še zadnji preiskujoči pogled po prostoru. Tudi če ga odkrijejo, bi se morali presneto potruditi, da bi se dokopali do denarja in njene bale.

			Ključavnica vrat je zaškrtala in ko se je spuščala po stopnicah, jo je obšlo hrepenenje po pogovoru z nekom, ki bi razumel njene stiske in strahove. Pomislila je na prijateljico Marijo iz Prvačine, že pol leta je minilo, odkar se nista srečali. To srčno dekle, ki je kot ona služilo balo v Aleksandriji, je vedno znalo najti pravo besedo na pravem mestu in ob primernem trenutku. Seznanili sta se v azilu pri šolskih sestrah. Dobro se je spominjala nedeljskega popoldneva, ko jo je sestra Franka pripeljala k njihovi gledališki skupini, ko so ravno vadili igro za gledališko predstavo Duh sveta: vitek, okreten deklič z modrimi očmi, v katerih se je pretakalo nebo in morje hkrati in s kito temnih, težkih las.

			»Mislim, da bo Marta primerna za vlogo, ki jo iščete!« je rekla sestra. Postali sta prijateljici, ki sta skupaj presedeli mnogo ur v azilu na Moharrem Beyu.

			»Marta bo zagotovo našla prave besede, vedno jih je, tudi takrat, ko me je mučilo domotožje,« je pomislila Klara.

			Mama je bila proti: »Ne hodi, saj ne veš, na koga vse boš naletela na poti do Prvačine. In danes se lahko hitro kaj slabega pripeti!«

			»Previdna bom, mama, saj poznam bližnjice,« je vztrajala Klara. Mama je zaskrbljeno gledala za hčerko, vendar je poz-

			nala njeno trmo.

			Še pravočasno jih je zagledala, skupino Alpinov, pravzaprav jih je izdala glasna pesem, med sabo so si podajali steklenico. Srečanje z njimi se za Klaro ne bi dobro končalo! Na njeno srečo je tam kraj ceste stala zidana kapelica, Klara je vedela za vdolbino v breg, ki je bila skrita za božjim znamenjem. Ko so se kot otroci šli skrivalnice, se je tam velikokrat skrila. Uspelo ji je, da se je neopazno in pravočasno potuhnila za kapelico. Alpini so med smehom in kletvicami glasno korakali mimo.

			»Prednost nas, domačinov, je, da poznamo vsak košček te naše zemljice, kjer smo doma. Oni so vendarle prišleki in nikoli jim ne bo uspelo vsega odkriti, kar vemo mi,« je pomislila, ko so hrupni Alpini že izginili za hišami.

			Spustila se je po stezici, ki je tekla med vinogradi. Trte so bile videti prepuščene same sebi, moških skoraj ni bilo doma in še tisti so bili večinoma starci. Prečkala je travnik, noge so se ji udirale v šopasti travi in znašla se je ob reki, ki je ne meneč se za vse človeške norosti, tekla po svoji utečeni strugi. Pomirjajoče je delovalo šumenje vode na njene razrahljane živce. Brv je še bila tam, vegasta od časa, vendar dovolj trdna.



*

			Martina hiša je bila stisnjena v gručo drugih stavb ob cerkvi, do nje se je morala povzpeti po klancu, ki ga je na obeh straneh obrobljal drevored mogočnih platan z lisastimi debli. Marta ji je povedala, da jih je dala zasaditi sama cesarica Marija Tereza. Na klancu ni srečala nikogar, hiše so vanjo strmele z mrtvimi okni, le na dvorišču nasproti pokopališča je starka cepila drva. V vasi je vladala srhljiva tišina.

			Potrkala je na napol priprta vrata in vstopila v ozko vežo. Marta si je dajala opravka okrog štedilnika, prijetno je dišalo po polenti. Klaro je pogled na prijateljico, ki ji je kazala hrbet, presunil. Marta je na glavi nosila klobuček, potegnjen globoko na čelo, ki se nikakor ni skladal z njeno obrabljeno obleko in predpasnikom, posutim z drobnim cvetličnim vzorcem. Klobuček v Aleksandriji je bil skoraj obveza k podobi aleksandrink, v domačih vaseh pa so ženske in dekleta nosile rute, večinoma zavozlane na tilniku. Marta je odložila polentar, s katerim je mešala polento, in dekleti sta si planili v objem. Nekaj ni bilo prav. Klara se je odmaknila in pozorneje pogledala prijateljico.

			»Ostrigli so me, banda hudičeva! Pa ne samo mene, cel kup deklet! Ponižati so nas hoteli!« je rekla Marta in snela klobček. Marija je bila ostrižena do kože, na balin, njena čudovita kita je končala pod škarjami Alpina.

			»Kdo?« je zinila Klara, čeprav je vedela odgovor.

			»Spollgero! Pa ne on sam, pridejo vedno v skupini, tako so močnejši! Z orožjem so nagnali dekleta na kup, vsa, ki so jih uspeli dobiti po hišah, tista, ki so nas presenetili, da se nismo pravočasno skrile. Če se je katera upirala, jih je dobila s puškinim kopitom pod rebra. Kako bi mu izpulila tisto belo gosje pero, ki ga s ponosom nosi na pokrivalu!«

			»Ojoj, srečala sem jih na poti v našo vas. Bili so pijani. Menda niso šli s podobnimi nameni v našo vas?« je zaskrbelo Klaro.

			»Bilo je grozno, nekatera dekleta so prosila, naj jih pustijo pri miru, druga so jokala, le jaz in Zofka sva bili tiho. Mirno sva prenašali njihovo ponižanje, z dvignjeno glavo. To jih je dodatno jezilo, poslušati sva morali zmerljivke. Mene je strigel prav ta nasilnež, ki seje strah po celotni naši dolini. Ko je končal, sem se mu zahvalila in ga vprašala za račun. Sunil me je s stola, nisem mu ostala dolžna: Moji lasje bodo zrasli, vaše krvave roke pa ne bodo nikoli več čiste in Bog vse vidi in sliši! Ponorel je, vpil name in nato mi je prisolil nekaj klofut. Niso me bolele klofute, niti izguba las, kajti zadela sem ga v bolečo točko, ta človeška zverina je vendarle nekje globoko v sebi občutljiva. S striženjem so nas oskrunili, ponižali na raven sužnjev v antiki, kajti s tistimi, ki imajo obrito glavo, je lažje manipulirati. Si vedela, da Judinje ob prihodu v taborišča ostrižejo na golo in jim pobrijejo še dlake na ostalih delih telesa in jih na ta način zaznamujejo in jim odvzamejo ženskost? Sram jih je lahko, znašajo se nad nami, ženskami, ker vedo, da je večina naših moških, bratov, očetov, fantov ... v partizanski vojski in bi jim pošteno posvetili, če bi bili v bližini.«

			»Pogumna si, kot znaš biti le ti. Toda, ali je to pametno? Sedaj si te je zapomnil in Bog ve, kako se ti bo skušal maščevati,« je zaskrbljeno rekla Klara.

			»Že dolgo ve zame! Zavrnila sem ga! Ni prenesel, da ga ena ščava zavrača, njega, dediča dvatisočletne kulture in Alpina z belim gosjim peresom na klobuku! Nezaslišano!«

			»Tako me skrbi zate, skrbi me za Izidorja, skrbi me za brata, ki je v partizanih, skrbi za sosede, ki so jim vse pobrali, skrbi za celo vas, ali bomo sploh uspeli preživeti ta kruti vojni čas? In s kakšnimi žrtvami?« so besede kar privrele iz Klarinih prsi.

			Marta je spet segla po klobučku, si ga poveznila preko gole glave in se nasmehnila: »Večno ne bo trajalo in pripravljeni moramo biti na vse. Vojna je okrutna pa tudi nedolžna hkrati. Tudi oni, Alpini, se tam, v svoji postojanki, nemara pogovarjajo o domu, o svojih družinah, o dekletih, ki jih čakajo nekje.«

			»Oh, Marta, ti vedno najdeš razlago,« je povzela Klara, »toda kakšne upe lahko gojim jaz, kakšne upe lahko gojiš ti za prihodnost, če je še vedno tu nekakšen plešec, na katerega pazi oni z brki, in oba skupaj imata vojaštvo, ki pijano in brezvestno pobija vse naokrog?«

			Tako sta tam v kuhinji sedeli dve dekleti v cvetu mladosti, ki se je razbohotil sredi zla, ki je grozilo, da ju pogoltne.

			»Lahko bi ostali v Aleksandriji,« je zamišljeno pretrgala kratko tišino Klara, »Izidor mi je v pismih neprestano to omenjal: Ostani tam, tu je grozno in še bolj bo!«

			»Jaz ne,« je besede z odkimavanjem podkrepila Marta, »preveč me je skrbelo za mamo, očeta, sestri, brata in ne nazadnje tudi za nono. Umrla bi od skrbi, če ne bi vedela, kaj se z njimi dogaja.«

			»Mene je domov prignalo domotožje in ljubezen. Mislila sem, da se bova poročila, Izidor me je prepričeval, da ni čas za ustvarjanje družine, naj potrpim!«

			»Izidor je znan po tem, da veliko bere in je bolj seznanjen z dogajanjem kot medve. Pomisli, koliko težje bi ti bilo, če bi imela otroka, Izidor pa v taborišču! Prav se je odločil!«

			Klara sicer ni bila čisto prepričana, ali je bila odložitev poroke prava odločitev, toda na svet spraviti nedolžno bitje, za katerega mogoče ne bi imela dovolj hrane, še manj prihodnosti, ne bi bilo ravno odgovorno. Toda vsaj občutila bi ljubezen kot ženska v vsej polnosti in čutnosti! Tudi to ji je ukradla vojna!

			»Albin, Izidorjev brat, je pripovedoval, kako so tam, v Abesiniji, v vasi ob Adui spremljali veselo poroko črnega para sredi najhujše vojne. Rekel je, da so zamorci plesali in se veselili štiri noči in tri dni. Neutrudno so bobnali, peli svoje neubrane pesmi in divje plesali tako občuteno, da so vojaki morali občudovati njihovo zagnanost in vztrajnost. Imeli so tudi veliko pijače: kavo, čaj in neke vrste pivo, ki ga sami varijo iz domačih rastlin. Kljub temu da so bili okupatorski vojaki, so jim ponudili pijačo. Albina je nazaj zadržala bojazen, da se ne bi nalezel kakšnih hudih bolezni. Omenil je tudi, da imajo zamorci čuden, za belca neprijeten vonj, kar pa ni motilo nekaterih Lahov, tako da so znali izginiti v grmovje z Abesinkami. In zakaj ne bi tudi midva imela poroke sredi vojne?«

			»Primerjava se mi ne zdi najboljša! Verjemi, da bi ti bilo danes veliko težje, če bi obveljala tvoja!« je rekla Marta, in se narahlo, kot bi se bala, da bo ranila kožo, ki je bila brez zaščite las, popraskala pod klobučkom.

			»Vseeno, ne vem, kaj je bolje, da se znaš sproščeno prepustiti življenju, tudi ko okoliščine niso prijazne, ali pa se ujameš v okvire razumskih odločitev,« je vztrajala Klara.

			»Sem ti mogoče omenila, da so mi tiste barabe od Alpinov ukradle ročno uro, ko so med čistkami pregledovale našo hišo. Birmansko uro, ki mi je dragocen spomin na mojo botro, nunco Pepko. Jutri bom šla v njihovo postojanko in jo bom zahtevala nazaj!«

			»Marija, mar se ne bojiš? To je, kot bi stopila v volčji brlog, kaj pa če te ne bodo več pustili oditi?« Klara ni mogla prikriti zaskrbljenosti v glasu.

			Marijine modre oči so dobile leden lesk: »Vrnili mi jo bodo!« To je izgovorila s prepričanostjo v glasu.

			»Nakopala si boš dodatno sovraštvo, saj praviš, da ti Spollgero že tako ali tako grozi.«

			»Grozi, grozi! Saj drugega ne zna in niti ne zmore. Na vesti ima že toliko zločinov, da mu hudički v Peklu že pripravljajo slavnosten sprejem in veselo kurijo zanj peklenski ogenj pod največjim kotlom.«

			»Marta, ti si res neustrašna, vendar me vseeno skrbi zate! Dozdeva pa se mi, da si mogoče Spollgeru všeč in ti to izkazuje na edini način, ki ga pozna, z nasiljem?« Klarine besede so povzročile nekaj trenutkov razmišljujoče tišine. V kuhinjo je pritekel majhen fantek, Marijin nečak. Ko je ugledal Klaro, se je stisnil v Martino naročje in jo od tam opazoval pozorno in z mnogimi vprašaji v velikih očeh.

			»Ne vem!« je zategnila Marta, »mogoče bo celo kaj resnice na tem. Vedno, najbrž niso zgolj naključja, se potrudi, da mi kje prekriža pot. Najina srečanja so polna medsebojne mržnje.«

			Marija je z nezavedno kretnjo pogladila fantkove razkuštrane lase.

			»Pravijo, da je nasprotje ljubezni sovraštvo in da eno brez drugega ne obstaja. Če ne ljubiš, ne moreš sovražiti. In pri takih podivjanih ljudeh, kot je Spollgero, je to lahko zelo nevarno! Kar ne more doseči zlepa, bo na svoj grd način, ta mu je domač! Zato se ga pazi!«

			Prijateljičine besede so Marti dale misliti, sovraštvo ji je meglilo pogled in ji onemogočalo, da bi pogledala na odnos z drugačne plati in ne zgolj tako, kot je čutila.

			Klara je vstala, pogovor z Marto je omehčal bolečino, ki jo je nosila v sebi od tistega nesrečnega dne, ko se je Izidorjeva postava potopila v temno notranjost tovornjaka.

			»Spremim te,« se je dvignila tudi Marta in prijela fantička za roko. Vsi trije so se spustili po klancu navzdol, do pokopališča. Napis nad vrati vstopa v mesto mrtvih je kruto opozarjal na minljivost: Tudi ti boš umrl.

			S trdo jasnostjo je deloval neizprosno, tako kot je neizprosna vojna. Klaro so učili, da je življenje dragocen dar, toda kaj pomeni življenje v vojni, ko je ubijanje cilj.

			Dekleti sta se objeli, Klara je še potrepljala po glavi fantička, ki ji je v slovo rekel pa-pa.



*

			Klara je krenila proti Vipavi, za nekaj trenutkov je postala na brvi in opazovala lebdenje rib v vodi, nato je preko travnika krenila med vinograde, kjer jo je prestrašil glas: »Kar takole, sama?« Bil pa je le stari Tone, ki se je sam mučil s trtami.

			»Trudim se, da ne bi vinograd čisto podivjal, pri trtah gre vse zelo hitro,« ji je razložil in nadaljeval: »Slišal sem, da bo vojne kmalu konec in nekaj vina bi pa rad imel, da bomo nazdravili svobodi, kaj meniš, Klara?«

			»Svoboda!« je za njim zamišljeno ponovila Klara, »kako čudovita beseda!«

			»Še dobro, da te ni bilo doma. Pijani so prišli v vas, Alpini. Po hišah so zbirali dekleta, tista, ki se niso utegnila skriti, in jih ostrigli.«

			Klara se je dotaknila svojih težkih las: »Dovolj zgodaj sem jih zaznala, ko so prihajali v vas. Na srečo sem se uspela skriti pred njimi. Na ta način, s striženjem ženskega okrasja, kar lasje nedvomno so, so pred dnevi že ponižali dekleta v Prvačini!«

			»Ne bodo več dolgo razgrajali, upam, da jih bo doletela kazen, ki si jo zaslužijo,« je rekel Toni in se obrnil k svojim trtam.

			»Upam,« je zavzdihnila Klara, čeprav so jo že zdavnaj mučili dvomi v pravičnost na tem svetu.

			»Oh, Devica Svetogorska, samo da si doma. Tako sem se bala zate!« je mama sklenila roke pred sabo, ko jo je zagledala.

			»Vidiš, mama, lase sem pa le obdržala,« se je skušala nasmehniti Klara in se mimo nje povzpela po stopnicah. Sobica na podstrešju je bila njeno skrivališče in zatočišče. Lahko je ure dolgo ležala na postelji, vdihovala njegov vonj, ki se je v dnevih Izidorjeve odsotnosti razblinjal, in sanjarila. Imela bi poroko kot zamorci, tri noči, le da bi njima igrala harmonika vse tiste ljube pesmi, ki so sedaj prepovedane. In za mizo bi sedela cela vas!





Če misliš, da je človek človek, se bridko motiš! Človek je zver, dokler ima kremplje in zobe, ko pa jih nima več, je otopela in umazana žival.



Prežihov Voranc





Udarci umirajoče zveri



PRVAČINA, 1945


			Zima se še ni imela namena posloviti, celo reka Vipava je bila v mirnih kotičkih ponekod zaledenela. Klara se je tesneje zavila v pled. Treslo jo je, vendar ne toliko zaradi mraza, kot zaradi tega, kar je ravnokar preživela. Samo domov, domov! V svoje zatočišče! Hitela je v hrib, mimo počivajočih trt, ponekod so bila tla zamrznjena in ji je drselo. Ko se je povzpela do ceste, je skoraj tekla in zaripla v obraz, z napol blaznim pogledom, skoraj padla skozi domača vrata. Mati je ravno prinesla vedro vode od vodnjaka in ga položila na kamnito polico. Ob pogledu na hčer je onemela.

			»Klara, kaj so ti storili?« Dekle je zajelo zrak in zasoplo odgovorilo: »Ubili so mi prijateljico, pred mojimi očmi. Ubili so Marto!«

			Mati je objela hčer, Klara je zakopala obraz v materino ramo, stresali so jo krči joka.

			»Bog, kdaj bo konec tega gorja?« se je izvil globok vzdih materi, ki je dekle v objemu odpeljala v kuhinjo in jo posedla na stol. Ponudila ji je kozarec vode, Klara je odpila požirek. Bila je zabuhla od joka. Mati jo je prijela za roke, njene hrapave dlani so pokrile hčerine. Dotik matere, ki tolaži, matere, ki bi, če bi lahko, prevzela vso žalost svojega otroka na lastna ramena. Toda bolečino mora premagati vsakdo sam, kljub tolažeči bližini drugega človeka. Klara se je počasi umirila, si popravila razkuštrane lase in si z vodo iz kozarca osvežila nabrekle veke. Šele potem je lahko zbrala misli in jih skušala urediti v smiselno celoto, ki jo je razkrila materi, v katere očeh se je sočutje mešalo z zaskrbljenostjo.

			»Saj si poznala Marto, drzno in pogumno dekle je bila!« Spet so privrele solze, Klara se je ovedla, da je uporabila preteklik. Nikoli več ne bo zanjo, za Klaro, tolažečih Martinih besed, nikoli več se ne bo iskril njen pogled, odmeval njen zvonkljajoči smeh.



*

			»Bile smo: njena nona, mama, Marta, ki je v naročju pestvovala nečaka Lojzka, in jaz. Nona je na vintuli mesila kruh, njena mama je na mizi ločevala fižolova zrna od luščin. Suho zrnje se je kotrljalo po mizi in Marta je z Lojzkom sestavljala zrnca v like različnih živali ... opazila sem, da je na roki nosila uro. A, ti jo je uspelo dobiti nazaj? sem vzkliknila. S kančkom ponosa v modrih očeh, ki so bili kot poletno nebo: Dobila, dobila! Pa ni bilo preprosto, vkorakala sem v njihovo postojanko, stražar me je nerad pustil naprej, Spollgero je na široko in pomembno sedel za mizo. Pogled, ki mi ga je namenil, je bil ubijajoč. Prišla sem po tisto, kar ste mi ukradli, uro! sem rekla s trdnim glasom. Nagnil se je na naslon stola in me za trenutek ostro gledal, namrščil čelo in se delal nevednega. Rekel je, da nič ne ve o kakšni uri, vendar sem vztrajala. Miza je stala kot pregrada med nama, merila sva moči, kdo bo prej popustil, in popustil je on. Odprl je vrata in zaklical neko ime na hodnik.

			Pustili so me čakati, želeli so, da bi klonila pod težo sovražnih pogledov in zbežala. Kazalec na uri, ki se je nahajala na zidu za Spollgerovim hrbtom, se je pomaknil na enajsto uro. Odpiral je predale in se na videz posvečal papirjem. Jaz sem stala.

			Ko je ura v zvoniku udarila poldne, se je med podboji vrat pojavil Alpin in uro izročil Spoglleru. Ta si jo je na videz malomarno ogledal in mi jo pomolil, podpisati sem morala še papir, da so mi jo izročili. Pomisli, podpisati sem morala, da so mi vrnili mojo lastno uro! Uro, ki so mi jo ukradli! Spustil mi jo je v dlan in zasikal, da se bova že še srečala, poskrbel bo za to. In zate se to srečanje ne bo dobro končalo! je še dodal.

			Zaskrbele so me grožnje, ker vem, česa so sposobni; vendar sem zmagoslavno zapustila postojanko. Alpin, ki je prinesel uro v pisarno, mi je zlobno rekel: Naslednjič te bomo ubili!

			Nona nam je postregla z bezgovim čajem in ravno ko je skodelico odložila pred mene, je nekdo brcnil v vrata, da so se sunkovito odprla, piš februarskega mraza je planil v kuhinjo, vrata so ostala odprta. Alpin blaznih oči! Otrpnili smo, Marta je srknila čaj in ko je nesla skodelico k ustom, se ji je tresla roka, Lojzek se je tesneje privil k njej.

			Spollgero se je ustopil sredi kuhinje in rekel, da je prišel izpolnit obljubo, ker zapušča postojanko. Odjeknil je strel, nona je stekla k Marti in rekla, saj ga ni več, odšel je, mislila je, da je strel zgrešil svoj cilj. Prijela je dekle preko ramen, droben curek krvi je polzel po njenem obrazu in mimo ustnic stekel po vratu navzdol, Martine modre oči so mrtvo strmele vanjo, zrušila se je z jokajočim fantkom v nonino naročje.

			Kako naj opišem bolečino, ki je v tistem strahotnem trenutku zadela vse nas, ki smo jo imeli radi? Kako močno mora biti temno čustvo, ki je Spollgeriju položilo prst na petelina, ko je bilo že jasno, da bodo vojno izgubili? Je njena upornost, pokončnost, zavračanje, tako zelo žalilo njegovo samoljubje, da je zagrešil še en zločin, preden je kot poraženec pobegnil?

			Sovraštvo rodi še večje sovraštvo, obup in nemoč, zatiranje, umori ... prebujajo temne strašne demone.

			Kdor je umrl za domovino, je živel dovolj! je napisal Dante, pesnik Martinega morilca. Je bilo Martino mlado življenje darovano na oltar domovine res potrebna žrtev? Ljubila je, upala in verovala! Kot vsak človek, kar pomeni, da tudi njen morilec ljubi, veruje in upa? V kaj?

			Mama, ne morem sprejeti njene smrti, neprestano me muči vprašanje, zakaj je morala moja prijateljica umreti?«

			Mama ni imela odgovora na to, ponavadi je rekla, tako je pač življenje, nepredvidljivo in včasih težko, vendar je ta svoj neštetokrat izgovorjeni in obrabljeni stavek obdržala v tem trenutku zase.



*

			Klara se je kot mesečnica zavlekla v svoje skrivališče, bolečino je morala najprej sprejeti in jo v sebi predelati sama, v samoti. Vrgla se je na posteljo, ni še izjokala vseh solza. Zaspala je, potonila v sen, ki jo je odnesel v srečne sanje, vsaj na začetku je izgledalo tako.

			Sonce je zrcalilo svoje žarke v Vipavi, na okljuku reke se je zelenkasta voda umirila in nekoliko nižje pospešila svoj tok. Klara je pod bosimi nogami čutila okrogel in topel, od sonca ogret prod. Zabredla je v vodo, do kolen. Približal se ji je tiho kot maček in jo presenetil. Izidor! Sončni žarki so zlatili pikice v njegovih očeh. Dlan je poiskala dlan. Kar stala sta tam, ob vodi v poletnem popoldnevu, ki ga je zmotil le prelet ptice. Srci sta utripali v istem ritmu, ljubezen je med njima pletla zlato mrežo radosti. Besede niso bile potrebne. Od nekod se je priklatil oblak, Izidor je spustil njeno roko in z dolgimi koraki odšel med vrbine. Stegnila je roko za njim. Izidor! Odgovoril ji je le veter, ki se je z oblakom priklatil med vrbine.

			Zbudila se je, bila je vsa potna. Vsi, ki ji kaj pomenijo, odhajajo, jo zapuščajo, je grenko pomislila. Le ona ostaja z vso prtljago spominov nanje.



*

			Klara je trmasto vztrajala, da gre na Martin pogreb: »Moram se posloviti od nje, moram!«

			»Ne hodi!« jo je prepričevala mama, »pravijo, da so Alpini obkolili vas in so pripravljeni ustreliti vsakega, ki bi prestopil prag pokopališča. Bojijo se nemirov!«

			Strahovi so se plazili iz vseh kotov v hiši, množili so se in spakovali. Strah matere pred oboroženim človekom, katerega prsti so navajeni pritiskati na petelina, strah za hčer, za njeno mlado življenje, strah pred tem, da se sin in mož ne bosta vrnila živa iz vojne, strah za danes in jutri, strahovi, ki postajajo bogovi.

			»Mama, vem, da te skrbi, toda poskusila bom,« je reklo

			dekle s trdnim glasom, v katerem ni bilo sence strahu, le odločenost. Klara je iz baula vzela kostim, darilo gospe, pri kateri je služila v Egiptu, si ogrnila širok črn plašč, spela lase in si na glavo poveznila klobuk. Sprememba v Klarini zunanjosti je bila tako izrazita, da je učinek hčerine gosposke podobe v materi zatrl vsak besedni poskus, da bi jo zaustavila, kljub temu da jo je strah zanjo grabil za srce.

			Zaustavil pa jo je Alpin na začetku klanca, ki je peljal proti pokopališču, s puško je nameril vanjo. Za drevesi se je stiskalo še nekaj ljudi, v spoštljivi tišini in naježenim sovraštvom v očeh. Obstala je in se umaknila za korak nazaj. Le od daleč je lahko spremljala krsto prijateljice k njenemu zadnjemu počivališču. V sprevodu so bili le najožji sorodniki, le njim je bilo dovoljeno iti za pogrebom. Ko je krsta izginila za pokopališkim zidom, so jih Alpini razgnali z dvignjenimi puškinimi kopiti. Klara je potopljena v bolečino lovila korake v čevljih s peto po cesti, ko jo je dohitela Anica, Martina sestrična. O, saj bi raje zavila med vinograde, na znano stezico in si lajšala bolečino med vrstami trt, vendar ji čevlji tega niso dovoljevali.

			»Ali veš, da so Alpini grozili z ustrelitvijo tudi Martini mami, Angeli? Vsi govorijo, da bo vojne kmalu konec, toda preden je bo konec, koliko še naših ljubih nam ljudi bo pokopala? Ta vojna je nekaj blaznega, vse je tako blazno, Hitler je blazen,« je vzdihnila.

			»Oditi bodo morali z naše zemlje, nagnali jih bomo! Toda ranjena zver je najbolj nevarna, ko opleta z repom, in kdo ve, koliko škode, razdejanja in nesreče nam bo še povzročila?« je zamišljeno razpredala Klara.

			Šele čez dva meseca, ko so Alpini dokočno zapustili postojanko, je lahko Klara s prsti nežno drsela preko napisa na Martinem nagrobniku: »Ne jokaj zame zlata mamica moja, če žrtev sem postala hčerka tvoja, ker dom in narod sem ljubila, me tuja roka je umorila.«





Vojni čas v Aleksandriji



ALEKSANDRIJA, 1944


			Vojna je nekoliko spremenila tudi podobo Aleksandrije, toda ta sprememba ni radoživega mesta zaznamovala tako, kot je Evropo. Trume vojaštva na elegantnih ulicah mesta so sicer dale jasno vedeti, da ima vojna svetovne razsežnosti, toda krvni davek se je plačeval drugje.

			Bombardiranje pristanišča je Albin opazoval s terase na strehi tetine hiše.

			Nebo so v razbesnelih nočeh razsvetljevali bliski, ki so jih kot nizajoče se diamante na ogrlici nad letala pošiljali iz trebuhov ladij. Oglušujočemu grmenju se je pridružilo tudi posamično pokanje, tem zvokom se je pritaknilo še ječanje podirajočih se stavb. Bliski, dimna zavesa in ogenj. Uničenje, toda daleč od uničenja, za katero je Albin slutil, da se dogaja doma. Velikokrat se je zalotil pri vprašanju, kakšen bo pogled, ki se mu bo ponudil, ko se bo vrnil domov. Kaj ga bo sprejelo? In komu od znancev bo lahko sploh segel v roko? Grizlo ga je tudi, ker je bil popolnoma odtrgan od novic od doma, iz poročanja časopisov si je sestavljal posamezne delčke, celote o dogajanju pa ni poznal.

			Teta Terezina je bila z njegovim delom in pomočjo zadovoljna, velikokrat se mu je zahvaljevala: »Res je zame dragoceno, da si tu!«

			Tovarna ga je precej zaposlovala, uvedel je nekaj novosti pri okovanju koles, domisil se je tudi elegantnejših rešitev pri vzmetenju in dosegel, da so bile kočije bolj udobne in prijetnejše za vožnjo. Dodal je tudi nekaj lepotnih elementov, ker si je zadal cilj, da bodo Rochettin CART postale najboljše kočije v Aleksandriji. Ne nazadnje je bil teti veliki dolžnik, lahko bi rekel, da mu je na posreden način dvakrat rešila življenje.

			Vseskozi pa ga je mučila misel na to, da bi se moral kot vojak vključiti v vojno proti fašizmu, in na trenutke ga je obšla slaba vest, ker je sam užival v razkošju, medtem ko ni vedel, kako se godi materi in bratom. Misli so vznikale v nočeh, se kotalile in velikokrat so bile bolj črne kot noč sama. Drezale so vanj in mu niso pustile spati: Kako je Izidor, se je dovolj uspešno skril, da ga fašistom ni uspelo najti; kaj pa najmlajši brat, Srečko, ki za svojim lepim nasmeškom skriva uporno naravo, je pri partizanih? In umirjeni Rudolf, le kam ga je kot italijanskega vojaka poslal Mussolini? Kako je mama? Se sama muči s kmetijo, tisto ubožno hlapče Zane ji najbrž ni pretirano v pomoč? In njegova Danica? Ga še čaka?

			Včasih je padel v nemiren sen do prve mujezinove molitve.

			Mogoče je k njegovi odločitvi botrovalo naključje ali pa ga je usoda sama usmerila na tisto pot. Popoldne se je odločil, kar tako, kot bi ga nekaj pičilo, za vožnjo po puščavi. Motor je enakomerno brnel, ko je zapeljal med sipine, pesek v zraku je zamegljeval pogled, trudil se je, da je vozil po že utrjenih peščenih poteh. Še sam ni vedel, kako se je znašel pred kvadratasto zidano stavbo z valovito streho. Okrog in okrog nje pa so se nizali šotori, platneno mesto sredi puščave. El Shatt. Zastava z znakom Rdečega križa na drogu je mirovala v popolnem brezvetrju.

			Spomnil se je, da je nekdo, ki je bil na obisku pri teti, omenil, da v puščavi obstaja center jugoslovanskega Rdečega križa.

			Bolnišnica sredi puščave za ranjence iz Jugoslavije. Ustavil je pred stavbo, na hitro zgrajeno iz kamna in cementnih blokov. In spet naključje ali usoda?

			Odprl je vrata avtomobila in skoraj zadel ob dekleti, ki sta, ravno v pomenku, prihajali mimo. Obe sta nosili beli halji z velikimi žepi, lase jima je pokrivala bela ruta, na kateri je v barvi krvi izstopal znak Rdečega križa. In kar mu je najbolj padlo v oči, obe sta nosili kratke bele nogavice. Bolničarki! Njihovi pogledi so se radovedno srečali in presenečenje, ki je zaigralo na mladih obrazih, je bilo vzajemno. Pepka in Joža! Aleksandrinki iz sosednje domače vasi, Renč.

			»Albin!« je vzkliknila Pepka s širokim nasmehom, da so se zabliskali beli zobje na porjavelem obrazu.

			»Le kje se srečamo!« je dodala Joža z nagajivim leskom v očeh, »sicer pa, usoda nas Primorce kot listje nastilja vsepovsod po svetu!«

			»A, si ranjen?« se je pošalila Pepka in ga preiskujoče pogledala.

			»Ja! Tu!« ji ni ostal dolžan Albin in se prijel za prsi, v katerih je čutil bitje srca.

			»Pridi z nama, gremo do doktorja, moraš spoznati našega angela varuha!«

			»To sem tudi sam nameraval, da povprašam, ali lahko ponudimo kakšno pomoč.«

			»Še sprašuješ, z veseljem! Vse nam pride prav, sicer pa bo doktor bolj natančno vedel, česa nam najbolj primanjkuje.«

			Albina je obšel prijeten občutek domačnosti, ko je v spremstvu znank stopil v ordinacijo. Zdravnik, ki je sedel za mizo pred kopico papirjev, ni nosil bele halje, bil je v obleki s kravato. Način, kako mu je podal roko in ga pogledal, je Albinu dal vedeti, zakaj sta dekleti uporabili besedo angel varuh. Zdravnik je zbujal zaupanje. Oči za okroglimi očali so Albina dobrohotno in pronicljivo opazovale.

			Pepka je prinesla štiri skodelice čaja: »Tako si preganjamo okus po pesku,« je rekla z nasmehom. Anis – janež.

			»Doktor, samo eno vprašanje, kako vas je zaneslo v puščavo?« je spustil radovednost z vajeti Albin.

			»Sanjam in upam, da mi bo dano doživeti dež v puščavi, tisto izjemno redkost, ko voda vse prebudi. Pravijo, da požene trava, rože zacvetijo, žuželke brenčijo naokrog, ptice selivke žvrgolijo ... potem pa nenadoma spet žgoča vročina in puščavski vetrovi opravijo svoje, puščava zaspi. Kakšna energija je to, res bi jo rad doživel! Trenutno mi je dano do-

			življati neko drugo cvetje, prihaja na tisoče naših ljudi v to pusto okolje, toda predvsem sem prišel zaradi ranjencev. Začutil sem, da moram svoje znanje in spretnosti ponuditi tistim, ki se borijo proti temu peklenščku, nacizmu in fašizmu.«

			»Ponudil bi vam rad pomoč v materialu,« je odvrnil Albin,

			čeprav se s teto ni o tem še nič posvetoval, toda imel je občutek, da ji bo humanitarnost v veselje.

			»O, taka pomoč bo zelo dobrodošla,« je odvrnil zdravnik, »sicer pa Pepka lahko pripravi seznam najbolj nujnih stvari.« Obrnil se je k njej: »Prosim, poglejta v skladišču, koliko je sploh še sanitetnega materiala!«

			Joža je pospravila prazne skodelice, zdravnik se je poslovil, ker so ga poklicali k ranjencu, ki se mu je stanje zelo poslabšalo. Na hitro je vzel belo haljo z obešalnika in si jo oblačil kar spotoma.

			»Tako je pri nas skoraj vsak dan! Včasih, ko pripeljejo težke ranjence in to več skupaj, delamo noč in dan, osebja je premalo,« je vzdihnila Joža.

			»Kako sta pa vedve pravzaprav zašli v to bolnišnico?« je bil radoveden Albin.

			»Kot prostovoljki! Prišle smo pravzaprav tri, tudi Bernardina, mislim, da je celo tvoja sovaščanka. Ravnokar pomaga pri porodu. Saj si slišal doktorja, so tudi številni begunci, večinoma ženske in otroci, res jih je veliko. S Korčule.

			Me tri smo zaslužile dovolj denarja in smo si rekle, da je čas, da pomagamo Rdečemu križu. Doktor nas je vzel v šolo, skrbno nas poučuje o človeškem telesu, o zdravilih iz bilk, o boleznih ... vse si skrbno zapisujemo,« je z žarom na obrazu razložila Pepka.

			»Žal se moram tudi jaz posloviti,« je Joža Albinu ponudila roko. Gledal je za njo, stopala je s hitrim in trdnim korakom, samozavestna je hitela k svojim ranjencem, da jim olajša bolečine, zamenja preveze in z vzpodbudno besedo zbudi upanje v ozdravljenje in na žalost tudi komu zatisne oči.

			Pepka je na kos papirja napisala seznam potrebnih stvari in ko mu ga je izročala, se je nagajivo nasmehnila: »Albin, ali se ti sanja, kako dolgo je tvoje črevo?«

			Albin jo je presenečeno pogledal, oči so se ji hudomušno iskrile. Odkimal je.

			»Črevo je navadno dolgo devet metrov in deluje noč in dan!« se je nasmejala, »tako nas je naučil doktor.«

			Ko je Albin sedal v avto, so se mu ustnice kar same razlezle v nasmeh, pomahal je Pepki, ki je z rokami v velikih žepih halje že izginjala v upravno stavbo. Devet metrov črev!

			Motor je ubogljivo zabrnel, med vračanjem v Aleksandrijo so se mu po glavi pletle različne misli. Kaj je pravzaprav on, Albin, do sedaj naredil za svoj narod v tej vsesplošni svetovni moriji? Zdelo se mu je, da zelo malo! Pretepel nekaj fašistov? In v njem je začel glodati droben črviček vesti, ki je z vsakim prevoženim kilometrom spodbudil dozorevanje neke druge odločitve. Ko je tako grebel sam po sebi, je skoraj spregledal puščavsko lisico, ki mu je prečkala pot, prehitro je obrnil volan in se zaletel v sipino. Zbal se je že, da avta ne bo zmogel izkopati iz peska. Izkušnje iz Abesinije so mu narekovale previdnost, da je v avtu s seboj vedno vozil nekaj desk, ki jih je podložil pod kolesa.

			Do večerje je v njem že dozorel sklep, o katerem je še dolgo premleval, ga obračal, brusil njegove robove, saj je vedel, da bo teto njegova odločitev prizadela. Najprej ji je povedal za svoj obisk in srečanje z rojakinjama, prostovoljkama.

			»Tudi jaz bi šla, če ne bi bila že prestara,« je zamišljeno menila teta, ko je z žlico mešala po prevroči juhi, »glede pomoči Rdečemu križu pa že jutri lahko pošlješ vse potrebno,« je dodala.

			»Teta!« Albin je izrečeno besedo poudaril, da mu je Terezina namenila pozoren pogled. Odložil je žlico.

			»Veliko sem premišljeval, ko sem se vračal iz bolnišnice. Sklenil sem, da ne morem več tako, križem rok, čakati konca vojne. Vem, da mogoče ne boš odobravala moje odločitve, toda razumeti me moraš, ne bi rad, da bi se po vojni govorilo, glej ga, svojo rit je držal na toplem, ko smo se mi borili za osvoboditev.«

			Pozorno se je zazrl v tetin obraz, da bi na njem razbral učinek svojih besed.

			Odložila je žlico in ga pogledala: »Nisi me presenetil! Pravzaprav sem iz dneva v dan pričakovala, da boš najbrž odšel, res je vam, mladim fantom, v današnjem času težko izbrati pravo odločitev.«

			Za trenutek je zavladala tišina, Koptinja je skoraj neslišno vstopila v jedilnico in se hitro umaknila, ko je opazila, da imata še vedno polna krožnika.

			»Pravzaprav bi bilo čudno, če ne bi!« je še dodala. »Kaj nameravaš?«

			»Razmišljal sem, da se povežem kar z Ivanom Rudolfom, saj je večkrat gost v azilu šolskih sester, obenem ima povezave z Angleži. V nedeljo se bom odpeljal tja in upam, da se bova srečala. Veliko naših fantov, ki so kot italijanski vojaki postali angleški ujetniki, je z veseljem obleklo njihovo uniformo in se dodatno izurilo. Od nekdaj me privlači letalstvo.«

			Terezina ni ničesar dodala, le prikimala je njegovi odločitvi in se spet posvetila juhi.

			»Kdaj misliš oditi?« ga je povprašala, ko je bil krožnik prazen in si je z bombažnim prtičkom, na katerem je bil izvezen njen monogram, popivnala kotička ustnic.

			»Čez kakšen teden!« je odvrnil.

			Za Albina se je začelo novo življenje, največ časa je preživel v Kairu, kjer se je nahajalo jugoslovansko letalsko poveljstvo. Kadarkoli je le utegnil, se je še vedno vračal v Aleksandrijo, obiskal tovarno in poskušal teti pomagati, kolikor je lahko, vendar so se njegovi obiski vse bolj redčili. Potegnilo ga je v vrtinec vojaških obveznosti in urjenja, čas, ko naj bi ga z letalom poslali v Jugoslavijo, se je neizprosno približeval.





Z njim polniš sonca v sebi.


			Nosiš ga,


			pestuješ kakor dete


			in čakaš, da se s plimo vrne.



Andrejka Jereb (Upanje)





Na krilih svobode in žalosti



OŠEVLJEK, GRADIŠČE, pomlad, poletje 1945


			Še zadnja poraženka je v strupeni senci atomske gobe podpisala predajo, vojna je bila končana, voditelji zmagovalcev so sedeli za skupno mizo. Njihove fotografije so krožile med ljudmi: Stalin, Roosevelt in Churchill.

			Ljudje so si oddahnili, toda nič se ne zaključi v tistem hipu in vse ne postane takoj lepo in prav. Ljudem, izmučenim od vseh vojnih tegob in nesreč, ranjenih src in polnih nezaupanja, je zapustilo globoke rane in sledi, kar se je izražalo tudi v medsebojnih odnosih. Sladkobo svobode so okušali previdno in po kapljicah, šele sedaj so si upali ozreti naokrog in si ogledati vse posledice, ki jih je zapustila vojna. Na obzorju je bila drugačna prihodnost, za katero niso vedeli, kakšna bo. Preštevali so svoje mrtve, čakali na vrnitev izginulih in bili vsakodnevni boj s pomanjkanjem.

			Klara je na stežaj odprla okno v skrivni sobici na podstrešju in vanjo spustila sonce in svež zrak, da bi izpodrinila zaležan zrak po vogalih sobice. Balo je skrbno preselila v svojo sobo, ni je bilo več strah, da bi jo kdo ukradel, le Izidorjev denar, ki ji ga je zaupal v varstvo, je pustila v starem skrivališču. Sedaj je lahko čakala nanj, na njegovo vrnitev. Iz dneva v dan se je veselila njegovega prihoda in ni dovolila dvomom, ki so trkali na vrata njene zavesti, da bi ji grenili razpoloženje.

			»Izidor se bo vrnil!« si je govorila. Zagotovo je že na poti domov, mogoče se prav ta trenutek pelje na vlaku in kolesa drdrajo uspavajočo pesem: domov, domov, domov ...

			Obiskala je tudi njegovo mamo Zoro: vrnil se je Albin, čeprav zgolj na kratek obisk, v pilotski uniformi je bil zelo čeden, brada mu je nadela bolj možat videz. Srečko je zgolj javil, da je živ, nahajal se je še nekje na Dolenjskem, Rudolf pa je obtičal na dalmatinskih otokih.

			»Samo še nekaj dni in moji fantje bodo vsi doma,« je Zorin obraz ožarjalo veselje.

			Zora je iz skrivališča, za pečjo, potegnila pločevinko s surovimi kavnimi zrni.

			»Albin ve, koliko mi pomeni kava! Rekel je, da jo je pol leta iz Egipta prenašal naokrog s seboj in končno je prišla priložnost, da mi jo je prinesel.«

			Zelena kavna zrna je pazljivo stresla v posodo, podobno zaprti ponvi. Odstranila je rinke na plošči štedilnika in jo postavila nad ogenj. Vrtela je ročico na posodi, da bi se kavna zrna enakomerno pražila in dobila rjavo, skoraj črno barvo. Omamno je zadišalo, vonj je kot prozoren sivkast dim zaplaval najprej nad štedilnikom, nato se je razširil po celi kuhinji in odplaval skozi odprto okno ven, na plano, in prijetno požgečkal nosove sosedom, ki so z zavistjo pomislili na razkošje črne tekočine. Marsikdo med njimi prave kave ni okusil že dolga leta, kava je bila dragocenost, nadomestku iz cikorije ni nikoli uspelo nadoknaditi njenega aromatičnega in specifičnega okusa.

			Z drobnimi požirki sta jo ženski, da bi podaljšali užitek, s slastjo pili iz tankih porcelanastih skodelic in se pogovarjali o Izidorju.

			»Mogoče še kakšen teden, potem pa bo doma!« je z glasom, polnim svetlega upanja, rekla Zora in Klari se je zazdelo, da se v tem lepem pomladnem dnevu, ki je bil kot iz zlata ulit, Izidor smehlja, ko šteje korake do doma in njenega objema. Še v očeh hlapca Zaneta, ki je sključen pridrsal mimo, je uzrla svetlobo in pričakovanje.

			Minil je teden, minil je mesec, Izidor ni potrkal na vrata domače hiše, ki je vsa pražnja čakala na njegov prihod, niti na okno svojega dekleta. Pričakovanje se je pričelo umikati zaskrbljenosti. Minila sta dva meseca, nato se je čakanje zavleklo v tretji mesec in Zora je vse pogosteje pogledovala k vratom in v nočeh brez spanca prisluškovala zvokom v nočni tišini. Ko je slišala korake na cesti, se je dvignila iz postelje in hitela k oknu, temna postava je vedno odšla mimo njihove hiše in se izgubila v noči.

			Vrnil se je Srečko, shujšan, bolj možat z jeklenim leskom v očeh in z gorečo ljubeznijo do domovine v srcu in strastno željo po novih, bolj pravičnih časih za vse. Vrnil se je Rudolf, molče in zamišljeno je opazoval brata, ki je navdušeno razlagal mami o novi družbi.

			»Jejžeš,« je vzkliknila Zora zaskrbljeno, »pravijo, da bomo vsi jedli iz istega kotla!«

			»Mama, to je le propaganda!« je trdo odvrnil Srečko, »enakost ne pomeni le skupen kotel! Oblast bo imelo ljudstvo, mi! Za to smo se borili, za to smo krvaveli.«

			Iz taborišča smrti Auschwitz se je vrnil Franc, ki so ga med medicinskimi poskusi na taboriščnikih trikrat okužili z malarijo in je preživel. Bil je senca samega sebe, toda z žarom v očeh, ki je sporočal njegovo notranjo moč. Vrnila se je Ida iz taborišča Buchenwald, ki se o grozotah, ki jih je preživela, ni hotela pogovarjati. Vrnil se je Ivan in vrnila se je Lidija. Še vedno pa ni bilo nazaj Izidorja, Lojzeta, Petra, Milana, Pepča ...

			Na vrata pri Klari je v avgustovskem vročem popoldnevu potrkal Albert iz Dornberka. Nerodno se je prestopal na pragu, bil je udrtih lic in temni kolobarji so obrobljali oči brez leska.

			»Mrtve oči!« je pomislila Klara, »vso svetlobo so ubili v njem.«

			Bo tudi Izidor imel tak pogled?

			»Govoriti morava,« je tiho rekel. S kretnjo mu je nakazala, naj vstopi, pri srcu pa je začutila grabež mrzle roke temne slutnje. Predenj je postavila kozarec belega vina, pogledal ga je in na obrazu se mu je pojavila grimasa, ki naj bi bila nasmeh. Pred Klaro je sedela človeška senca, ki ji je uspelo ohraniti v sebi le še nekaj življenja in zgolj od okoliščin je bilo odvisno, ali bo usahnila, ali pa se bo življenje v njej vendarle v toploti svobode okrepilo in ostalo.

			»Na meni so preizkušali, koliko časa zdrži telo brez spanja,« je s počasnimi stavki spravil iz sebe, kot bi se hotel opravičiti za svoj izmučeni videz, ki so ga zakrivili nacistični zdravniki.

			Klara je čakala, v tišino se je zajedalo zgolj tiktakanje ure na zidu.

			»Dachau, taborišče, prvi Hitlerjev izum z dolgo tradicijo uničevanja, taborišče delovnih sužnjev, poskusnih zajcev, izrabiti, uničiti, ubiti ...« je nadaljeval, ko je odpil požirek vina. S hrbto stranjo dlani si je obrisal usta.

			»Tu sem po naročilu Izidorja,« je spet spregovoril, ko je odložil kozarec na mizno ploščo.

			»Kaj je z Izidorjem, zakaj ga še ni?« je nestrpno hlastnila in takoj utihnila, na njegovem obrazu se ni nič premaknilo. Temna slutnja je začela dobivati zlohotno obliko.

			»V Dachau je prišel pol leta za mano, jaz sem bil že preizkušen taboriščnik in takoj sva se prepoznala, ko so ga namestili v našo barako št. 24, ki je bila namenjena Jugoslovanom in Slovencem, spal je na pogradu tik nad mano. Oba sva nosila rdeč trikotnik s črko J, politična zapornika. V taborišču si postal številka, nisi bil več človek. Razporejali so nas v delovne skupine, cilj je bil zgarati, izrabiti nas do smrti. Skupaj sva bila pri gradnji železnice, težaško delo ob siromašni hrani, nekakšna juha, srečo si imel, če si bil med zadnjimi v vrsti, ker je bila juha z dna kotla bolj gosta. Pa košček kruha! Morali smo biti zelo iznajdljivi.

			Zgodilo se je, da so naju z Izidorjem premestili v skladišče tekstilnega blaga, ki so ga dobavljali za šivalnico. Tam sva kradla koščke najtanjšega blaga, svilo, in si jih ovijala okrog telesa. Svila je zelo gibka tkanina in enkrat se mi je skoraj izmuznila iz črtaste jetniške obleke in gorje meni, če bi mi pred stražarji, ki so nas pri izhodu pregledovali, padla na tla. V taborišču smo razvili mrežo, svilo sva dajala drugim jetnikom, ki so čistili ruševine v mestu; obiski zavezniških letal so bili namreč vedno bolj pogosti, bombardirali so München. Skrivaj so jetniki s prebivalci zamenjali blago za kruh. Če bi nas zasačili, bi bili takoj usmrčeni; vendar kot vidiš, se v najbolj težavnih razmerah vedno najde pot, potrebno je le dovolj poguma in srčnosti.

			Izidor je bil zelo spreten z rokami, iznašel je metodo, da je iz kruha izdelal šahovske figure. Kruh je med prsti dolgo gnetel in ga mazal s slino, da je postal kot kamen. Šah smo igrali skrivaj, da smo se vsaj malo oddaljili od taboriščnega vsakdana, ki je vonjal po smrti.

			In izdelal je nekaj tudi zate. Pripovedoval mi je, da v najtežjih, najbolj krutih trenutkih v njegovi zavesti zaživi tvoja podoba, ožarjena z zlato svetlobo, ki je v popolnem nasprotju z razmerami, v katerih smo se nahajali.

			Ona je z mano tu in povsod in nje mi ne morejo vzeti nikoli! Lahko me ubijejo, toda ljubezen bo ostala tudi v mrtvem srcu, njim nedosegljiva! Ko je to govoril, se mu je v očeh prižgal plamen in občutek sem imel, da vidi onkraj te naše bede in gorja.«

			Klara je tiho sedela, roke, sklenjene v naročju, so se ji rahlo tresle, le ena sama prozorna solza je zdrknila po licu. Njen mali svet, ki ga je skrbno gradila v sanjah, svet, zaradi katerega je služila v Egiptu, svet, ki ga je skrivala v sobici na podstrešju, je razpadal v črepinje; delček za delčkom, toda nekje drugje je novi svet vstajal iz ruševin.

			Albert je s prsti desne roke objel debelo steklo kozarca in izpil vsebino do dna. Nato je segel v žep srajce, previdno, kot bi imel opravka z najsvetejšim, je na plan privlekel modro svilnato blago in ga v dlani razprl.

			»To mi je izročil Izidor, zate! Pokazal mi je skrivališče na pogradu, kjer je ta predmetek skril, in mi zabičal, da ga odnesem k tebi, če ga jaz preživim. Zate je vtisnil vanj vso ljubezen, o kateri ti je premalo pripovedoval in vse misli, ki ti jih je namenil v času, ko sta bila ločena.

			Bilo je le en dan prej, preden so nas osvobodili Američani, njihova letala so že več časa preletavala taborišče. Naši mučitelji so nas odgnali na marš smrti. Neskončna kolona oslabljenih okostnjakov! Gremo! Samo naprej! Hodi! Los! Hodi! Tuljenje! Udarci!

			Kdor je padel na tla, strel! Za nami je ostajala pot, posejana s trupli. Pred nami opletajoči taboriščniki, komaj še človeška bitja, in neskončnost brez cilja. Hodil je poleg mene, nenadoma se je zapletel, ujel sem ga. Pusti, je rekel! Ustrelili bodo oba. Ne pozabi, za kar sem te prosil. Klara! Zrušil se je! Naprej! Marš! Hodi! Gremo! Hodi! Strel za mano, eden izmed mnogih!«

			Bila sta čisto tiho, šele nato je razprl svilnato blago. Bel obesek v obliki srca! Belo na modrem! Motno se je svetlikal. Klara ga je nežno vzela v dlan, zaprla je oči in bilo ji je, kot bi začutila njegov objem, utrip njegovega srca, ki se je dotaknilo njenega, da je ljubezen preskočila vse zemeljske omejitve in se zlila onkraj.

			»Če bi pojedel kruh, iz katerega je izdeloval figure, bi mogoče preživel!« je rekel Albert zamišljeno.

			»Izidor!« je šepetaje izgovorila njegovo ime, »za tabo pojdem!«

			Albert se je odrešen obljubljene zaveze prijatelju, poslovil, pri vratih se je obrnil in rekel: »Klara, če želimo preživeti, moramo pozabiti!«

			Ona pa, kot da ga ni slišala; ni mogla in niti ni želela pozabljenja! Iz meglic spomina sta se ji približala draga obraza: Izidor in Marta! Po njegovem odhodu se je še dolgo spraševala: Kaj smo pravzaprav mi, kaj sem jaz? Drobec v vesolju, ki ga brez cilja in brez opore nosi kamorkoli in se mu zgodi karkoli? Zrno peska na morski obali, ki jo oblizuje val in zrno odnese s seboj ter ga naplavi kdo ve kje?

			Izidor!

			Njene sanje so umrle z njim na ravnicah Dachava. Teden dni se je izgubljala v svetovih bolečine, podoživljala trenutke z njim, ki so pred njo lebdeli kot neulovljivi metulji. Nato je sredi noči odprla baul, zatipala po nežni svili najlepše obleke z vstavljeno čipko iz Aleksandrije, zdrsnila vanjo, poiskala še klobuček in si okrog vratu zapela verižico s kruhovim srčkom ter se odtihotapila v tiho poletno noč.

			Klarino truplo je Vipava naplavila ob prodnatem bregu, na okljuku reke, tam, preden bi jo zagrabil tok in jo odnesel s seboj. Na njenem vratu se je v sončnih žarkih lesketala drobna zlata verižica, kruhov srček ljubezni je postal hrana rečnim ribam.





Živim zato, da ljubim, ne da črtim!



Antigona, Sofokles





	Trepetavi spomini



0ŠEVLJEK, 2020


			Kremplji preteklosti zaznamujejo čas v sedanjosti. Nabrala sem rdeče cvetove razkošnih vrtnic pod oknom domače hiše, tam, kjer je včasih oreh nudil svojo temno hladno senco. Očeta že zdavnaj ni več, toda pripoved je ostala zapisana v spominu verige potomstva v vsej svoji tragični veličini.

			Pokopališče leži na gričku, obdano z zidom in nanizami kamnitimi spomeniki v poravnanih vrstah in od daleč spominja na miniaturno mesto. Pogled na vinograde v ozadju in verigo kraških hribov je pomirjajoče veličasten, da nehote pomislim; tudi jaz bi tu počivala v smrti, če me življenje ne bi odneslo drugam. Kot da mrtvim ta prelestni pogled dežele rajskomile, ki je očaral tudi Simona Gregorčiča, kaj pomeni. Kdo ve, mogoče pa!

			Odrinem kovinska vrata in se obložena z vedrom, polnim vode, odpravim k svojim mrtvim, kjer s fotografije zre vame oče s svojim očarljivim nasmehom.

			Začutim trnje vrtnic, ko jih razmeščam v vazo.

			Name zre tudi nona in nono, le Izidor je zgolj ime, vklesano v kamen. On nima groba, njegov prah je raznesel veter po ravnicah nemške zemlje. Kaj bi na mojem mestu storila Antigona?

			... A, da bi truplo rodnega mi brata pustiti morala nepokopano, to bi bolelo; drugo vse je nič ...

			Nadljudje so odigrali vlogo Kreona. In kdo pravi, da neki nadljudje danes ne igrajo podobno vlogo v drugih okoljih, v drugem časovnem okviru?

			Prižgem svečo, verjamem v energijo misli, da bo plamenček spomina dosegel nemške ravnice in s svojo toploto ogrel neko mrtvo srce, ki je še po smrti fizičnega telesa v sebi ohranilo ljubezen, ki je večna v svoji neuničljivosti.





Manj znani izrazi


			Kikara: skodelica

			Štrline: funt šterlig

			Baul: lesena potovalna skrinjaRinke: okrogli odstranljivi obroči na plošči štedilnika

			Bošk: ime za gozd na Primorskem (popačenka)

			Vintula, mentrga: pohištvo za pripravo kruha