1913. Augus.
Zmožna Gosp& Vogrska. POBOŽEN MESEČEN LIST. Vrejuje ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Crenslovcih
NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA
(bi.): Marija rada raučala . . . ,.....225
Klekl Jožef: Tretji red..........227
—	: Romanje po ostanke sv. Martina.....229
Po Stčgeri: Nebesa naša blaženost......239
—	: Sv. Monika............243
' — : Glasi iz Sveta............245
—	: List za deco............251
Pošta................254
Odpustki...................256
Cena lista je za domače dve koroni; za amerikance pa tri. K listi dobijo tak domači, kak i amerikanci kalen.-, dar. Ali potrebno je list naprejdolplačati. Ki nemore naed-nok vse dolplatiti, naj da vsako pol leta 1 korono, ali konči 50 filerov vsaki frtao naprej.
Penezi i pisma za list naj se pošilajo na sledeči naslov: Klekl Jožef plebanoš na pokoji v Črenslovcih. Cserfold, Zalamegye.
Za naročnike i širitele lista se vsaki mesec sliiži edna sveta meša.
Cisti dohodki lista se obrnejo na zidanje ednoga samostana v Krajini Slovenskoj naVogrskom.
IX. leto. 8 št.
1913. August.
NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA,
ZMOŽNA GOSPA VOGRSKA — POBOŽEN MESEČEN LIST.
VREJUJE GA:
KLEKL JOŽEF
plebanoš na pokoji v Orensloveih. Cserfftld, (Zalamegye).
Z dovoljenjom višpšnje cerkvene oblasti.
Prihaja vsaki mesec S-ga na veseli spomin petdesetletnice 1. 1904. dec. 8 ga obhajane zavolo razglašenja verske pravice o Marijinom nevtepenom poprijetji, šteri den je te pobožen list prvič slovenoin vogrskim do rok dani. — Cena 2 koroni, v Ameriko 3.
Maria rada mučala.
Radi mučajmo.
Malo rečih Marijinih popisano v sv. pismi. Či je pregovorila, je vsikdar zato delala to, ar je kakša jakost od nje to želela.
Kda jo angel pozdravla, te spregovori, pa zakaj ? Ar brdni svojo čistost ino svojo nedoseglivo ponižnost.
Kda vu hiži Elisabete odpre vusta, Boga diči, ar je strah, ka bi što njoj davao tisto čdst, štera Bogi ide.
Kda sina naide v cerkvi, te nam svedoči materinsko svojo liibav i skrb za dete.
Na kaanajskom gostiivanji se pokaže za smileno mater siromakov ino pokaže tudi svoje vupanje, štero raa v Bogi.
Ovači pa muči te tudi največkrat, kda bi mela priliko svoja čutenja nam z rečmi naznaniti. Na čude, štere se godijo okoli rojstva Jezušovoga, na reči pasterov i kralov posliihša pa si je tiho premišlava v srci. Proro-kiivanje staroga Simeona z mučččimi viistami posluša. Mučeč sprevaja Jezuša na Kalvdrio, muččč stoji pod njenim križom, mučeč vzeme gori slovo Jezuša na križi visečega, muččč trpi i mučeč se poda v sveto volo božo.
To mučanje bi. D. Marije je vučeča pelda za vse, ki šččjo v bogabojaznosti živeti.
Gučala je, kda je čast boža, ali potrebčina bližnjega od nje to želela ; ovači je pa tiha bila. Ta njena tihota je z toga prišla, ka njoj je duša v Boga bila zatoplena; boža milošča je to včinila v njoj.
Ta milošča vči bogaboječe duše, naj na obrambo svojega znotrašnjega živlenja malo gučijo pa tisto tiidi premišleno, kakti na nadihavanje Diiha svetoga. Sveti Duh Bog njim naime na pamet prinese, kak naj gučijo i čidi tanač naj prosijo.
Ki rad dosta guči, njega pamet i srce je raztrošeno, pa je td raztrošenost že falinga.
Vrela čutenja govorlivost razdeli, mučanje je pa čuva, pa njim odrastek da.
Redki je človek, ki ma zrok žaltivati, ka je mučao, vnogo je pa onih, ki žalujejo, ka so gučali. „Moder muči
4o pripravnoga časa." (Palg. 20, 7.), on samo te guči kda bi mučanje škodlivo bilo. „Ki si neve jezika na viisdi meti, on je kak varoš, šteri neima plota." (Preg. 25, 28.) ix takši varoš neprijdtel kdaštčč obsede.
Vnogo mlatidbe vnogo plev raa. Tak je vnogi guč. Vonom jemodrost rodovitna, v kom je zmeren govor. Vsa-•tojački je bogše mučati tam, kde je ne potrebno govoriti.
Velka meštrija je znati, kda trbe gučati i kda mučati. Vnogi ne razmi to, či je li v vnogom driigom zvu-čeni; na to nas milošča bole navči, kak sto navukov.
Premisli si, duša moja, da kem menje boš gučala •z stvorjenimi stvžri, tem več de gučao z tebov Stvoritel sam.
Znaj, ka vnogi v sveti navaden obilen guč je samo za to dober, ka stavi boži prihod k srci tvojemi.
Posebno ne guči dosta z lQdmi od svojega trplenja i bolečin, ar znaj, ka liidem je tvoja nevola vseedno. Od takšega z Bogom guči, on te znd. potolažiti. Ne guči od žalosti svoje i zbantilvanja, štera si trpo od drugih, ar ti hitro zna žao biti, ka si preveč dosta povedao.
Marijo nasleduj pa si mesto guča rad pogučavaj z Bogom — te boš meo mir srca.
(bi)
Tretji red Sv. Frančiška.
Navuk za mesec august.
Post tretjerednikov.
Driigoga poglavja 5 §. se glasi „-Svojih grehov naj se vredno spovejo vsaki mesec : tudi naj k mizi Gospodovi vsaki mesec pristopijo." To teliko pomeni, ka so tretjeredniki dužni vsaki mesec se spovedati i se prečistiti. Menje, kak ednok na mesec pristopiti k Grospodovomi stoli ali
k sv. obhajili se ne sme zgoditi, večkrat pač. Gde so ve. like fare, pa bi se ne bilo mogoče vsaki mesec spovedati sme se tretjerednik tudi na dva, ali tri, naj samo gos-tokrat prihaja k svetomi obhajili. Ki bi pa po nesreči v smrten greh spadno, naj niti en mesec ne čaka nego. včasi kak more i gde more naj vredno sveto spoved op-. ravi.-Da v smrtnom grehi nikaj zasliižnoga za nebesa ne-moremo včiniti. Lehko molim celi den, lehko se postim tjedne dugo pri samom kriihi i vodi,plehko se do krva-voga bičam, lehko celo vrednost siromakom razdelim, nikaj mi ne hasni, nikaj se mi ne sprejme gor pri Bogi dokeč se smrtnoga greha ne sčistim. Zamazana roka vse zavlači, česa se dotekne. Zamazana diiša ravno tak. Lehko spim pred Jezušom na oltarskih stopnicah — nikaj mi ne pomaga, da Jezuš diiše v stani smrtnoga greha nikak ne more gledati. Duša z samo ednini smrtnim gre- ; hom oklajena je tak grda, kak vrag. Celo večnost bo ogenj čisto hiidoga duha i preklete i ne more je, tak so grde. Če bi nam dano bilo edno takšo dušo samo zed-nim smrtnim grehom oklajeno viditi, od groze bi mrli. Pa ne mislimo si, ka k tomi, naj što smrtno zagreši, trebe hišo vužgati, ali človeka moriti — čd bi samo ti ' smrtno grešili, malo bi jih v pekli bilo. Smrten greh je že nasv. mešo samovolno nikaj ne paziti, to je, če ali ti motiš drugoga ali pa na pitanje drugomi odgovarjaš. Smrten greh je če sam rad samo edno minuto nečisto misliš, ali I želeš. Lehko si za kilo pomade na mostače, ali vlase ; namažeš, za kilo štčrke na janke napockaš, celi snop rož v nadre opičis — telo ti diši, je šegavo — samo ka te samo hiidi diihovje pridihdvajo, Bog je pa v kraj obrnjen od tebe ! kaj ti te hasni telovno lepotičje, gda ti. diiša smrdi od smrtnoga greha ? Te misli nas naj opo-tijo dragi tretjeredniki, gda vidimo gizdave posvetnjdke,,
i
f— 229 —
ka ne bomo za njimi šli i človeka ne po zvunešnjosti cenili, nego po duševnoj vrednosti, kak ga Bog ceni i zato pri svetih spovedaj vsikdar na to gledali, naj kem bole zaperemo vsaki zamazek dol zdiiše, ka v smrten greh nikdar ne privolimo. Štero so smrtni grehi najdete ■ zadosta razloženo v knigi „Hodi k oltarskomi Sv&stvi" pri diišnevesti preglejuvanji. To prečitite dobro po go-rečoj molitvi i znali se bodete ne samo dobro spoveda-£ vati i nepotrebna pri spovednici ne gučati nego smrtnih I; grehov se tudi čuvati. Po predragoj Jezusovoj krvi nam [ naj sprosi to prečista Devica Marija.
Kleli Jožef
| KI KI KI KI KI KI KI KI KI KI KI Ki
Romanje po ostanke Sv. Martina v Tur na Francusko.
šče v toj najslednjoj skritoj vesnici so vsi zve-dili, ka se je zgodilo Junija 15.-oga v . Szom-bathely varaši. Eden tao ostankov Sv. Martina je sem prinešeni z Tura ino z velkov slavov v piišpekovo cerkev položeni. Dosta so si liidjč gučali od toga; vnogi ešče gledat hodili, kak so skazale Sv. Martini diko dobre duše ele piišpekije.
Med nami je Sv. Martin pUšpek. Ali nej zato, ka bi se žnjim pred svejtom hvalili ; tem menje, ka bi se --žnjega spozabili. Nego gori nas prišo iskat, naj bi ga mi v spomini zdržali, v srci častili, vu vsakojačkoj potreb-•čini na pomoč zvali. Tak de se čiito tč svetnik dobro med nami i samo tak je bilo vredno njegove sv. ostanke <med nas prinesti.
Ka se naj tak hitro ne spozabimo z Sv. Martina,

naj rao ga liibili, naj nam na pamet pride v potrebčina| njega na pomoč zvati, — povejte meni, jeli nede dobro zdaj, gda je v Szombathelyi že vse mirovno, či bomo si mi tu vu Marijinon listi nadale gučali od njega : od nje-govoga živlenja, pa nej samo od živlenja, nego obprvim i najbole od onih potih, po šterih je ednok naš veliki svetnik sam hodo, ino po šterih so — zdaj nanč nej; dugo — z vekšega tiidi potiivali oni romarje, ki so te dr&ge ostanke k nam prinesli ?
Eden romarov, ki je sam to dugo pot sklačo, vam šče od toga romanja nikaj pripovedavati. Tisto de vam pravo, kelkc je vam potrebno. Povedati dobra ino — žalostna dela ; nej samo cerkvena, nego tudi svetska du-govanja — vam na hasek, Sv. Martini pa na čast.
Pojdite z menov. Opravimo z novič to lepo romanje. Jas sam jo ednok že obhodo, i veselim se, ka sam jo obhodo, ino z sred bi jo ešče stokrat rad obhodo. Povem vam kak smo to potiivanje opravili; naprej vam dam, kak je kaj indri: pri našem sosednom casarstvi, te pa p&li, kak je na Talianskom, po tistom pa, kak j,e na Francuskom slednjič pa, kak je kaj na Nemškom, celo pripovedanje pa sklenem z szombathelyskovjmenitnov processiov, na spomin, ki so jo vidili; na včenje, ki so
je nej vidili. Te tak idemo na dugo pot.
* *
* I.
Od Szombathelya do — Venezie.
Iz Szombathelya se začne naše romanje. Majnika 23.-oga zajiitra ob 5. vSri se vsi vkiiper najdemo v puš-pekovoj cerkvi. Nikši strah je obišo vsakoga. Veselili smo se, k a odidemo; i bojali smo se, ka pa či nazaj ne pridemo na to mesto. Znžbiti smo obslednjim zdaj na tom mesti..
Osem nas je vsevkiiper bilo. Vsi diihovnicje z naše piišpekije. Obprvim smo se tak vkiiper vidili. Vsaki je svojo sv. mešo za srečno potiivanje obsliižo i boža pomoč nas je jedino krepila ino veselila.
Ob 6.-oj včri že na železnici sedimo. Vse nej dugo veselo zftička znami vlak, mi pa žalostno gledamo nazaj na Szombathely. Z Bogom Somboteo . . . Či de boža vola, tri tjedne te ne bomo vidili. Nego te ti nikaj tak-šega prinesemo, kakše si ti že jezero petsto lejt nej vido ino nej meo. Z Bogom ti naša krasna pušpekova cerkev. Vu tebi je Najsv. Oltarsko Svestvo, nego ešče ti nikaj, fali; nemaš ostankov svoje piišpekije patronuša. Po to •idemo zdaj — Z Bogom ostani.
Železnica se zasiikne i mi več nikaj ne vidimo z varaša. Vsaki svojo mesto vzeme i začnemo se spežna-vati zaistino. Lepše bi nej mogo nišče vkitp gninesfi osem romarov, kak je nas Bog vkuper prineso. Brezi toga kaj si vkiip zgučali iz vsake vrsti je bio eden-eden romar. Voditeo so bili eden z med vis. čast. kanonikov. Njihova prava roka so bili z piišpekovih duhovnikov, zviintoga eden iz reditelstva piišpekijski novin, eden zmed esperešov, eden zmed pravi plebdnošov, eden zmed plebanošov, ki so v pokoji, eden zmed pleb&nošov, ki so vu fare ešče nej notri potrdjeni, no pa tiidi je nej fali o eden z med kaplanov. Vsi si zgučavamo med sebov, ka Bog zna, jeli nas : 8 falatov tiidi nazaj pride, ali pa nej. Znabiti, šteri med nami po poti obetež£, ali se .zgubi, te nas več nede osem falatov naz&j. Ali pa znabiti de nas več falatov. Bog ne daj ka bi se to zgodilo, "nego mogoče se zgoditi, ka se kjer dve železnici svadita, pa vkiip vdarita, te mo mi leteli na vse strdni, tak ka do nas vkuper brali, ar smo zleteli nej na 8, nego 88 strdni. Tate smo sagali eden ovoga, samo ka domo smo zdaj še nej mogli iti; ei mo domo bežali, te nigdar ta ne pridemo.
16 v5r sploh mo se pelali. Ka si začnemo na toj
dugoj poti ? Dokeč smo na Vogrskom, pred nami zviin-rednoga nikaj ne bode. Vogrsko poznamo vse povsedi, kak de železnica šla, je tak, kak je prinas. Vsaki svoje molitvi opravi zato najprvle, ka gda vč z orsaga pridemo, bomo temveč časa meli gledati dela rok boži h.
Malo kjer je Gospodni Bog pri stvorjenji ete zemle tak lepo vopok&zo svojo zmožnost, kak pri našem sosedi: Austrii. Od Wiener-Neustadt varaša mao, kam smo prek Sopron v&raša okoli 10 vore prišli, notri do Venezie vse-povsedi diči zemla svojoga Stvoritela. •
Kak vu Wiener-Neustadt pridemo, štero je tak velko mesto, kak naš SzombatheIy, se včasi pozna, ka smo nej več na Vogrskon. Nemci nikaj vse lepše znajo svoje blago včpokazati, kak mi. Ešče poleg svojega siromaštva se bogatejši vidi, kak prinas šteri steč bogateč. Jas tak mislim, ka si je on to priličnost zato spravo, ka vse-povsčdi vidi lepoto potorjeno od Gospodna Boga.
Cela pot notri do Venezie je puna stvorjene lepote. Ki je ešče nej hodo dale, kak od peči do stola, tisti ne de razmo, ka mo jas zdaj pravo. Ki je pa že vOstopo z svoje vesnice, on de se z menov vred čudivati znao toj lepoti. Istina je to ka dolispisati je nej mogoče tak lepo, kak se to vu sebi pred nas postavi. Ali zato, ki ma za to oči, me vu kratkih rečaj tudi porazmi. Spomenoti se se morem z toga, ar ka smo vidili, to nas je vse na molbo podignolo.
Prvi, skoro čiidoviten kraj je bio Semmering. Vse, ka tu je, je nikaj zviinrednega. Vu Europi takše železne poti nega, kak je ta. Cela pot vu breg vsečena. 55 kilometrov duga. 900 metrov visiko more hoditi. 1848.-oga leta so jo začnoli delati. 6 lejt dugo so se mantrali ž njov. 23 milion rajnškov so v njo vdarili. Tak so jo komaj vred postavili. 15 krat se more vlečti vlak pod zemlo. Gda se to petnajseto krat vleče pod breg, te 1430 metrov ma dolivrezati. Vl&k leti znami, i li dobre tri
Podoba sv. Martina, v štero~so ostanki iz Toursa prineseni
položeni.
minute ma iti v tmici. Zmes med podbrežnipot&j (votlina) velike globoeine se pred nas postavijo. Ki so to železno pot delali, so si v takšoformo pomagali, ka so eden breg zdriigim z zozidanimi mostmi vkup prikapčili (Viadukt). 16 takzih medbrežni mostov viaduktov je pri Semmeringi. Ništerni so vozfcrme dugi. Jeste takši, šteri je 200 metrov dugi. Dostakrat 2—3 mosti so eden na ovon gorizo-zidani, i tak ide na tretjen železnica znami. Več med njimi je 30—40 metrov visiki, tak ka bi pod njega lehko tišinski, ali beltinski tOren skrio.
Zaistino, čudovitna so človeča dela tu. Ešče čudovit-nejša so pa boža djanja. Okoli nas sami bregovje vsaki svoje forme. Teh bližanji so vsi ošpiceni, ravno tak da bi človek grozne kline z brane gorispostavo. Pa goli so; kjer-kjer samo tak bole odspodi se skriva kakši nevolen bor, nego odzgoraj je breg z čista seri, dr je sneg na njem. Med stotimi takših špičekov edno 10 jih je takši, šteri 1500—1700 metrov so visiki. To so te dečki. Nišče skoro na njega ne hodi; samo sunce, to lubleno sunce je poišče vsaki dčn zajiitra ino se igra tam z snejgom. Pa tej dečki so šče nej tak velki. Či oko prejk njihovi beli mlinarski kranšč&kov zravnamo, tam ešče najdemo grde brege, na dugo puščene z snegom pokrite. To so pač pravi dečaki. Eden je posebno veliki zraso. Tomi je ime Snežnibreg (Schneeberg). Je 2073 metrov visiki.
Vse gda smo to vidili, nej nas trbelo več opominati z rečjov, naj Boga dičimo. Tej bregovje svojov velikočov so nas zdignoli na molbo. Ne čudivam se zdaj, zakaj hodi telko ludi iz vsej krajov sveta na Semmering. Či tihinci si vsi tak premišlavajo, gda to vidijo, te zobston ne hodijo sem. Te njim je vredno sem hoditi ešče z Rususkoga. Z nami so takši potniki bili.
Prejk Sem meri nga Murzuschlag Kapfenberg, Bruck v&rašje pridejo. Vse imenitna mesta. Na dva kraja poti
lepi zeleni bregovje, pod njimi čiste vesnice se skrivajo, wč zvesnic pa gledajo gradi indašnji i cerkvi.
Pri Bruck-i zavaram Muro, štera tam doma našo zemlo poleva. 85 kilometrov smo se poleg njč pelali. •Od-tčc sam pošlo po valovaj pozdrav na dom. Pri [Jm-markt-i slobod vzememo od Mure ino se paščimo mimo iFriesach-a k St. Veit-i Tii smo srečali železnico, štera ide v Celovce (Klageufurt), gde naše Mohorske knige bijejo. Mi po driigoj poti se obrnemo. Lepo videnje mžmo poleg Ossiacher vodine. Ossiacher je tak kak naš mali Balaton. Voda celo sivo farbo kaže, vu šteroj se gledajo notri bregovje, jeli so prašnati, ali omujti. Mimo Willach-a za pol včre dosegnemo Tarvis, odkec na vse kraje bežijo vlaki. Eden se proti Ljubljani napoto. Skoda, ka sam priliko nej meo ta poglednoti. Dosta sam čiio od nje. Vej driigoč. Po Tarvisi se že proti Talianskoj graniti pribli-žavamo; i tii se znovič naprej da ona lepota naturalska štero smo pri Semmeringi vidili. Posebno, kak se proti Ponteba varaši približavamo. Više 20-ti krat se moremo skoz bregov potegnoti z železnicov. Skoro na vsaki kilometer edna luknja. Ino te podbrežne poti (Tunnel) 300—700 metrov duge. Od edne luknje do druge strašanski mostovje z vekšega tala železni. Bio je eden takši med njini, šteri 700 metrov dužino meo i vnogom mesti tak visiki, ka ešče sobočke cerkvi visiki turen se lehko skoz njega potegne, pa te turen 60 metrov visiko glčda doli. Gi sam doli gledao, vu dniki voda, štera beži, tak da bi jo što doli z bregov plodo. Li se trtica prej k po kamenjaj, ali to neprestanoma se proti postavla. Gi gori gledam, na višini snejg se bliskeče. Mi že sunca ne vidimo. Bregovje ešče izdaj gledajo nje. Gde pa snega nega, tam pa puno cerkvic mali, gde tiirem tak bistro proti zraki gleda. Veseli se, ka je tak visiko gori prišo. Niedna hiža nej tak visika, kak boža hiža.
Na sredi toga lepoga kraja je granica. Ponteba varaš
je prva talianska štacija. Tu poglejiijejo talianje kufre_ Vsakoga potnika vrdevajo. Gda so do nas prišli, smo njin pravili, ka nika nemarno. Pa so vervali nam. Te predjen je pravo ovim : To so nikši popovski obrazje, pošteni liidje,. hodimo dale. Gda smo prejk toga spadnoli, idemo vogrske-pejneze na talianske preminjdvat. Naše pejneze naimre-na talianske vsepovsedi nemre obračati.. Talianski pej-nezi so se nam nej dopadnoli. Tak so neprilični, kak in-dašnji 4 krajcarje navkuper. Papernati pejnezi so pa ja nej n&čiši, kak cote. Tudi menje valajo, kak naši, naše-zato radi majo. Kakši so pejnezi, takši zapuščeni so sami talianje. Vse zamazano 1 Talianje samo sploh spevajo, gder šteč je. Pred nami so se tiidi ništerni tak drli, kak kov-ranje. Pa so nej pijani bili. Nego to je že notri vu ta-lianskoj krvi. Nemre si mira dati, sploh se nikam silL Tudi takše silne so šeleznice. To talian tak napiisti, ka vse-brni, se liiča sem pa ta, tak človeka zosaga pa svadi.
Sunce je že celo za gore odišlo, kak smo se z bregov včskopali i prišli na taliansko velko rodno dolino.. Cela krajina je na ogračeke razdeljena, i tak skrbno obdelana, ka pet-ščstkrat več nosi, kak naša zemla. Kak po ogračekaj prejk do Udine varaša se pretepemo, ščista tmica postane. Opravimo svojo prvo taliansko večerjo v vkiip pridoči si začnemo znovič ponoviti, ka smo celi dragi den vidili i čutili. Nihali smo se na vlak, vej on,, či je ravno tmica, ue zablodi; že je vnogokrat proti Vene-zii hodo.
Gloveki samo na pamet pride, gda je sam, ka kaj-delajo tam doma, odkec smo prišli, ka delajo vu Szombathelyi, gde smo dnes rano gori sedli; v Szombathelyi, kama moremo nazaj priti, vu Szombat-belyi, gde se je narodo sv Martin, po koga ostanke smo se napotili.
V kmici tak nevedoč smo si od Sv. Martina zač-noli gučati. Eden med nami začne pitati, či seje Sv. Mar-
Oltar sv. Martina v stolnoj cerkvi v SzombatheIy i, na sterom stoji podoba njegova ž njegovomi ostanki.
tin resan v Szombathelyi narodo. Nikaki naimre tak pr&» vijo, ka prej nej tii bi se narodo. te pušpek.
—	To je stalno, ka se je Sv. Martin v Szombat-helyi narodo, — pravijo eden med nami, samo to je nej^ stalno, vu sterom Szombathelyi. Vu starom časi sta na našem denešnjen vogrskon kraji dva Szombathelya bila. Eden kak ti denešnji naš varaš, šteri se je zvao Sabaria,.. i drugi je bio poleg Gy5r varasa, šteromi je tiidi ime bilo : Sabaria, gde dnes stoji edna vesnica po imeni Sv. Martina. Poročilo kre našega varaša stoji, zato smo se mi-popaščili po njegove sv. ostanke.
—	Gda se je pa narodo Sv. Martin ? — pita te drugi..
—	Gi te krsten list iskali, ne najdete ga. Krstnoga lista je mali Martin nej dobo, ar je on pogan bio, okrs-titi se je pa nej dao. To znamo ka se je 316. ali 317-leta mogo narodi ti.
-- Te pa ka bi Sv. Martin pogan bio? — se eiidi-vao tretji.
—	Vej je pa to nikaj nej novoga. Smo mi tudi m&li poganje-bili, gda smo se narodili, samo ka so naš včasi k krsti nesli,.
Martina maloga pa nej, zato je on duže pogan ostano;
—	Ka za edni starišov je pa te meo Sv. Martin ? — pravi te štrti med nami.
—	Starišje njegovi so poganje bili, mali Martinek je-tudi mogo taksi ostanoti. Oča ino mati sta njemi cerkev branila sledi, tak trdiva sta bila kre svoje vore.
—	Ino skern sta si služila kruh ? — šče znati te
peti:
—	Oča je bio vkoreninjeni vojak, ki je Szombathely brano i tam z zemle živo. Martin je tudi mogo za konjenika iti poleg rimske navade. Ali tudi med vojakmi je Martin čedno živo, nej preklinjao, rad je molo, v krsčanske cerkvi je hodo i tam se je spozndvao z krščanskov verov.
—	Po kakšem jeziki je pa doma gučo Martin ? je-radoveden znati šesti.
— To tudi stalno nemoremo znati, kaši je bio njegov materni jezik. Istina. rimlanci so bili gospodje, nego vojaki so bili drugoga naroda. Te so pa z vekšega Slovenci bili okoli Szombathelya. Ar se je oča tam med njimi zdržavao, mogo je znati slovenski, kak dober naprej-nostavlenec. Znalo je zato biti, ka Martinek po slo-venskom gučo, pa či je nej gučo, je -mogo čuti naš jezik gučati, i to nas lehko veseli.
Kak si tak od Sv. Martina zgučavamo, drugo nej, ka vpamet vzeme te sedmi, ka smo v morje prihežali. Resan vsepovsedi sama voda. Voditeo so nam pravili, ka smo bluzi Venezie ; to je te most notri v morji, šteri je 2 kilometra dugi i vu Venezio pela. Jezer lampašov svejti okoli nas ; tej nas veselijo, dokeč nam nekričijo talianje ka smo vu Veneziji, i se moremo doli paščiti. — Nego kak smo pa kaj tu obhooili, od toga bomo si drugoč gučali.
Nebesa — naša blaženost.
aše srce, štero zdihavle le po sreči i blaženosti, jo vendar zaman išče na sveti. Vesčlje, štero nam ponUvle svet, je vse jalno i nemogočno nas vu istini srečne včiniti. Naj vidi človek kakšte kaj lepoga, oko se vendar gledanja ne nasiti i naj pokuša vse nasladnosti toga sveta, svojega sred li ne vkroti; zmerom hrepene po vekšem želenji. Naše živlenje je veliko vgonjdvanje, je dugo trpeča laž, veli eden sv<š-tec. Bog je vsado v tvoje srce nevkrotlivo želenje po nes-končanoj vekivečnoj blaženosti, da te opomina, da ne zemla, nego nebesa, vrednost neskončane dobrote, so tvoje pozvanje. „Gloveče srče nema pokoja", veli sv. Avguštin iz svoje skušnje, „dokeč ne počivle v Bogi". I zaistino le v nebesaj, v svetom raji je prava sreča doma. Kakša pa

je nebeška sreča ? Ka je sveti raj ? Sv. Avguštin piše : »Či si ti o moj Bog, nevolnomi i slabomi teli pripravo že tu na zemli teliko dobroga, ki ga sprejernle od sunca, ob-nčbja, zraka, zemle, morja, svetlobe, tmice, farb, sence, rose, deža, vetra, ptic, rib, živine, drevja, zelenja, i slad-koga sada, kakše i brezračunane dobrote si pripravo še le v nebeskoj domačiji tistim, ki te lubijo. Či nam na zemli, v toj tmičnoj vozi deliš teliko dobrot, keliko šče nam pa daš tam v kraleskoj palači". Ka je sveti raj? Sveti raj je čuda bože vsegamogočnosti, izndjdba bože modrosti, vrh bože darovitnosti, vredna cena" božega od-kuplenja, dobrota takša i tak neskončana, kak je Bog sam ; žakaj »nebesa so Bog", pravila je nigda sv. Treza. Ali nam more Bog kaj bolšega dati kak samoga sebe? Vse vesčlje i dobrote, štere nam Bog davle pokušati v tom živlenji, so le male kaplice, zajete iz morja sladkosti, v štero Bog vtopi svoje zvolene v nebesaj, i vsa lepota šlero vidimo v tom živlenji, je le kak tmična svetlost, migajoča svečica proti svetlim trakom poldnešnjega sunca. Kajšte m& te svet lepoga i prijetnoga, vse je le predčutek toga, ka nas čaka v nebesaj. Oh sreča, oh lepota i slast, kakše niedno oko ne vidlo, vuho ne čiilo i človeče srce ne občutilo, bo delež zvoljenih, ki bode njihova srca našito i je za vsigdar potolažo.
„V tom svetom mesti ne bolezni, ne žalosti, ne suz, ne trplenja, nego preobilno čistoga veselja i sladkoga, ne-porušlivoga mira je tam delež svčcov. Tam bodo vse meli, ka do želeli.
Njihovo sreč de nasičeno i njihova duša de plavala v morji rajske slasti. Ne samo vse dobrote, nego Bog sam, vretina vseh dobrot, bo njih delež, duš svecov, ki so nebesa zaslužile, do šle vu veselje Gospodovo, v njegovo neskončano blaženost". (Sv. Avguštin.) Pa o moj Bog kak nevolen je človeči duh, i kak slab je človeči jezik ! Što more z rečjov dopovedati, ka samo po veri zapo-
pademo i ka bomo ednok kak se vupamo, či Bog da, vu istini spoznali i vživali.
Poslušajmo, ka sveči od toga pravijo. Bog je dopiis-to sv. Trezi, gda se je zameknola, poglednoti v preddvore vekivečnosti. V svojem životopisi ona etak govori : »Reči, štere sam vidila tam, so takše i tak čudne, da najmčnša iz med njih dušo vso osipne i jo napuni za celo živlenje z neskončanim sovraštvom do vsega pos-vetnoga.
Kaj takšega živa diiša niti misliti] nemore. Ta prikazen me tak razveseli i moje srce zazible v tak sladko zadovolnost, ka uemorem povedati. I Gospod, gda mi. je pokazao te čude mi je pravo : „Glej moja hči, kaj zgubijo, ki me razžalijo. Te pogled v vekivečuost, pravi dale svetnica, je mojo dušo tak presuno i moje svce napuno s takšim sovrašstvom do vsega posvetnoga, da sam odzdaj vse dobrote toga sveta mela le za nečimernost, dim i laž.
Eden den me prime moja navadna bolezen, i jako sam trpela. Pride k meni edna gospa bogatoga stana, da bi me potolažila. Kazala mi je drage džiindže, posebno pa dragi lišp iz demanta. Smeh i pomiluvanje me posilita, gda sam vidla, kak nevolne reči svet za velko štima, i sam se spomnila, kakše vse načiše kinče nam je Gospod pripravo v nebesaj."
Tak nikak je tudi Gospod sv. Katarini Sienskoj, gda se je zameknola, pokazao tr&k rajskoga veličastva. Gda je svetnica pali k sebi prišla, je zvala : „Čiide sam vidila! Giide sam vidila! Njeni spovednik jo nagovarja, naj njemi pove kaj je vidila. Ali ona odgovori: Jako naopačno bi bilo se predrzniti kaj takšega. Člove-čemi jeziki ne dano poyedati svetlost i lepoto nebeških kinčov." Sv. Vincenc Fererij veli: „Nebesko kra lestvo je tak' nezapopadlivo, da vse trplenje toga živlenja i celo bolečine, ki so jih sveči prestali, neso zadostna
cena, da bi vživao za-njo, ne prdvim nebesa, liki samo edno viiro nebeskoga veselja."
Posliišajmo ešče sv. Avguština, ka on govori od nebes : „Veličastvo večnoga živlenja je takše, da bi mogeo či bi je tudi samo eden den vživao, za samo te den brez računa let sovražiti vsa bogdstva i veselja toga sveta. V nebesaj je vse, ka je Iublenoga i dragoga, i ne mogoče ešče kaj želeti, ka tam ne bi bilo. V nebesaj je vsa dobrota, i ovak neskončana dobrota, zakaj Bog sam je vretina vseh dobrot, je sladko vživanje zvoleni i zagoto-vlenost, da ga bodo vživali na vse veke brezi str&ha i nevole. V tvojoj neskončanoj velikodušnosti, o Gospod, je skrito neskončano veselje za tvoje sluge. Zakaj velki si o Gospod, i nezmerna je tvoja velikost; brezračunani so tvoji kinči i neskončana je tvoja dobrota. Zato je tQdi. dar ki nas čaka v nebesaj, neskončani, brez računani i neizmeren. Zakaj velki si, i tvoji dari so takši, kakši si ti, ti boš pa naše plačilo i naše zveliča nje. Teda bo Bog sam naša dovršena sreča. Na veke ga bomo gledali, na veke de naša lubezen plamtela i naših zahvalnih pesmi ne bo nigdar konca. To je naša sladka tolažba da se po tom živlenji začne novo živlenje, štero bo navseveke. Tam de vse dovršeno, vse istinsko, vse sveto i vse vekivečno. Tam de pravičnost naša jestvina, modrost naša pitvina, nemertelnost ■ naš kinč i vekivečnost naše prebivanje.
Vzeto iz knige Stčger Janoša, duhovnika Jezusovedružbe »Nebeška krona."
Sveta Monika.
veta Mouika je po smrti sv< '	ža kak do-
vica živela, dale svojega žitka je več z mednim, mrtelnim človekom dolzavezati ne štela. V zata-juvanji, v almoštvi, molitvah i posti je teklo dale njeno doviško živlenje. Bogi na vekšo diko daruje svoje živlenje, samo njemi i za njega šče živeti. Augustin njoj je ešče dosta brilkosti, dosta nevol ino skrbi spravlao s svojim razvuzdanim živlenjom. Štero mater nebi bolelo srce, či bi takše dete mela? Liibi ga jako, ar samo njega ma i on te lubeznosti -nešče spoznati, vleče se vkraj od nje i po lagoji potah se tepč. Ona je pa bila svetoga živlenja, bila je velika svetica, tem bole je moglo njo zato boleti grehšno i razviizdano živlenje sina. Da greh pa svetost ne moreta vkup biti, neizmeren razloček je med njima ali pride vremen gda jiva božja milošča ednok zje-dini, gda bodeta obadva svetiva, ali dotečas dugo vremena more pretečti, Monika ešče dosta more jokati i moliti za Augustina.
Moniki je najvekša skrb bila zdaj, kak de mogla šolariti sina. Znamo že, da je njeni mož ne bio bogat, ka se samo z velkim pomenjkanjom mogeo Augustina včiti dati. Monika se za sebe ne bojala, ona je odločena bila na najvekši aldov, šteroga le samo prinesti mogla. Siromaštvo je vsigdar liibila, z malim tiidi zadovolna bila. Ali ona je bila mati, zato je ne štela z onov žmečavov teršiti sina, štera žmečava se na njene rame naslanjala. I kak velka nesreča bi bila zdaj Augustina odtrgnoti od njego-voga včenja, gda je že tak visoko prišao, gda si je že glasovitno ime spravo! Njegovo pozvanje, njegov stališ i celo njegovo živlenje bi naednok na nikoj bilo spravleno. I to je z velkov žalostjov napunilo Monikino srce. Ali Bog njoj na pomoč prišao v toj nevoli! Najmre Patricij je meo ednoga dobroga prijatela, ki je zdaj vpamet vzeo Monikino žalost. Romanian, te prijatel, je spoznao plemenito pamet Augustina. Bio je pa jako bogat i ešče več je bilo vredno njegovo dobro srce. Zato naj Augustin materi tem menje skrbi redi, gor je poniido svojo palačo v Karthagi Augustini i njemi tam v svojoj liiži dao mesto.
Augustin se sam jako lepo spomene v svojem listi z.
te dobrote, štero je z dobre vole Romaniana vživao: Romanian ! Kak se ti zahvalim za to veliko dobroto ? Dosta sam ti dužen ! Ti si mene gorzdigno, ti si odpro pred menov tvoje dveri, ti si mene zdobrimi tanači i zemelskin blagom dugo podpirao.
Augustin je zdaj mogoči bio svoje včenje nadaliivati brez toga, kabi materi velke potroše redo. Z celov močjov se na modroslovje podao. Tii je iskao svetlost i pravico. Giteoj e velikih ino imenitnih indašnjih grčkih modroznancov knige, kak Platona, Sokratesa; pregrebao je tudi novejše pisatele latinskoga jezika, kakti Cicero-ja, Hortensi ja, Vergilija itd. I-iskao je v teh pisatelah pravico. I gledajmo ka je najšao ? Prave i popune pravice i svetlosti nindri ne; najšeo je samo drobne pravice. Vsa svetlost, kak blisk je zletela kre njegovih očih. Ka je dnes za pravico štimao, tisto je viitro že vkanlivost bila pred njim. Vsakši den novo svetlost, novo pravico postavo pred njega, ali vsakši den je tudi novo dvojnost, novo tmico prineseo za njega. Gda je mislo, da je že najšeo pravico, da jo že v rokah ma, te se raskadilo vse pred njim, kak megla v jesen, gda sunce malo močnejše z&ča sijati.
Augustina duša je ne imela mera v tom vučenji, ne je bio z tem zadovolen, ka je najšeo, zato se vkraj obernč od modroslovja. Zagotovlen je bio, da prave modrosti tam najti netnore, gde nega imena Jezuša Kristuša. Tu-žen vrže v kot knigo, v šteroj nega toga sladkoga imena : Jezus. Zdaj Augustin Sveto Pismo vzeme vroke, tak misleči, da tii najde mir svojoj želnoj duši.
Či je Augnstin po potah poganskih modroznancov ne mogao pridti k pravomi Bogi, tem menje- pride ta po potah Kristušovi. Da naj što more zarazmeti evangelij Kristušov, on more meti ponižno dušo, čisto ino merno sreč. A to pa pri Augustini mi zaman iščemo. Gizdava duša je ne vredna, nemirovno i gorzgrožano srce pa nemogoče zarazumiti reči bože.. Kak prve reči prečtč svetoga Pisma, zrok dene knigo.
(Dal 6)
Par let je, ka so franeuzje cčrkev oropali, duhovnike tiidi z vojske odpravili, zdaj pa čtemo, ka so zdaj znova nastavili vojaško diihovništvo, šteri bi vojakom mešuvali i predgali. Tak pomali se li včskaže, ka niedno držanje nemore brezi vere živeti, kak štčč je močno i bogato.
Na taljanskom je minister znotrašnjega odrčdbo dao vč, ka v civilskom kalendari naj tiidi zbrišejo tiste svetke, štere so sv. oča zbrisali, dr tam liidje vsi delajo na tč dneve že. Prinas je svetska vlada ešče obdržava.
Od Sv. Sebestjana so dozdajšnji namestni plebanoš preč. g. Tuli Geza predjani na Gornji Sanik, na njihovo mesto so pa prišli pr. g. Prša Ivan nam. pleb. iz Gor-njega-Sanika. V Soboto za kaplana so poslani č. g. Krantz Jožef bivši beltinski kaplan.
Salezijanci odprejo v Veržeji šolo pripravljalno za one dečke, ki namenijo salezijanske družbe duhovniki postati. Ki nameni svoje dete v te red spraviti, naj se zglasi pri ravnatelstvi samostana.
V Portugallii se je tiidi tak zgodilo, kak na francus-kom. Pred dvema letoma so vso cerkveno imanje za državno povedali pa je zdaj ministerstvo zodalo vse brezi licitacije pa nišče ne ve, kde so tisti penezi, štere je za njč dobo, cifrasto ide jeli 1
Starišje, ne strašite male dece! Vnogi roditelje maio to nej čedno navado, ka svojo deco radi strašijo. Gda deca začnejo jokati, pa je ne morejo potišiti, njim pravijo : „Bao ide, baoh „Vuk ide, pa te odnese!" itd, To je jako nespametno delo, pa ma dostakrat jako žalostne posledice. Takša deca dostakrat dobijo strahe, pa morejo mlada iti z toga sveta. Či pa gor rastejo, te pa postanejo ž njih navadno strapezlivci, ki se vsakoga bojijo. Spo-danji dogodek, šteri se je nej davno zgodo, nam jasno kaže, kak nespametno je malo deco strašiti. Na Štajari se je zgodilo, ka je pri ednoj hiži mali trileten dečak nekaj zakrivo. Gda sta ga stariša zavolo toga pokaznii-vala, se je hapo jokati. Oča ga je nato vO s hiže zapro, pa ga je tak začno strašiti, naj ga rekši zdaj vuk ali pa bao odnese. V tom hipi je pa prišeo k hiži dimnikar dimnike pometat. Dečak je zdaj mislo, ka je te zamazani, <čaren človek resan po-njega prišeo pa de ga neseo s sebov, zato se je tak prestrašo, ka je strahe dobo pa je za dva dni mogeo s toga mreti. Roditelje, bojte pametni, pa si ne spravlajte sami sebi nesreče.
Slepec Ivan sobočki plebanoš so ozdraveli iz svoje "velike bolezni. Hvala Mariji Pomočnici.
Hižni zakon je sveto, bože delo. Svestvo je, štero je Jezus Krištus nastavo, zakon sam pa Bog že v paradižomi. Pa tak je nastavleno, ka je edno i nerazločlivo. T.1 ne-razločlivost je tisto, ka se vnjem hotlivcom ne vidi, šteri bi se vsako leto radi z drugimi ženili. Za to so zmislili civilske zakone, šteri dopustijo se razločiti i zdriigimi skle-noti zakon — ar sodnija ne pita,, kak de tdkši človek Bogi račune davao. To je prej njegova skrb. Tem lepše je, ka čtemo z amerikanskih združenih držanj, ka tam je takše drždnje, po imčni South Carolina, v šlerom svetska pravda tudi ne dopusti ločitve, ar tam tisti, ki pravde delajo znajo, ka je čisti hižni zakon podlaga držanja pa kde čistost i z njov nerazločlivost zakona mine, tam se fundament orsaga podkaple.
Duhovnikom se preporača kniga „Piscator auimarum", v šteroj so v osemnajsetih jezikah razložena potrebna pitanja pri sv. spovedi: Dobi se pri preč. P. Tomsa Ambroziji v
Nagybab-i.
Rimske novine pišejo, ka so sv. oča Pius X. hvala Bogi z čista ozdraveli. Zdaj v časi letne vročine se z vatikanske palače preselijo v zadnjo hrambo svojega piingrada v eden menši kašteo, kde je več sence pa vročina ne tak velka.
Prinas je sodba včJpovedala, ka je poslanik Dčsy, •steri je Lukacs ministra ogovoro, ka je po krivičnoj poti spravo peneze za preminoča zebiranja državni poslanikov, nikaj ne kriv, ar se posvedočeno vidi, ka je Desy istino gučao. Na to je Lukacs ministerpredsednik dolizahv&lo pa je kral mesto njega Tisza Števan grofa imeniivao za predsednika. Protistranke z Tiszom tiidi neščejo vkup sedeti, v državnoj hiži; dr je on tiidi vkup delao z Lukacsom dozdaj.
99 let star proteštanski duhovnik prestopo v katoli-Čansko cerkev. Na Angleškom je nej davno mro duhovnik,, ki je bio star 99 let. Tč duhovnik je tri dni pred svojov srartjov pozvao k sebi katoličanskoga duhovnika, pa se je pred-jim odpovedao krivoj proteštanskoj veri, pa je postao katoličanec. V pismi, štero so pri-njem najšli, je stalo, ka
je zato stopo v katoličansko cerkev, ka je po večletnom,
»
temelitom včenjej sprevido, ka je katoličanska vera prava Kristušova vera.
Ne hodite pri grmlajei pod dreva! Ludje, ei je grm-lajca na poli doleti, radi bežijo pod drevje. To pa ne delajo prav. Grmlavica najmre v tista dugovanja vdari, štera najviše stojijo. Zato se pa večkrat pripeti, ka strela spomori tudi liidi, ki so se spravili pod drevo, ka njim pa nebi včinila, či bi ostali dale krej od drevja. Taksa nesreča se je zgodila tudi preminoči tjeden poleg mesta Lova. Strela je vdarila v edno drevo, pod štero drevo je pribežalo več delavcov, ka bi se ognoli deždža. Pet jih je bilo kmesti mrtvih, trije so pa bili težko ranjeni.
Samomorilstvo zavolo straha pred zakonom. Dosta je nesrečnih zakonov, pa se ešče zato itak najdejo roditelje, ki svojo deco posili spravlajo v zakon, či ravno ka vidijo, ka je njihovim sinom ali hčeram nej po voli oseba, s šterov jo v zakon stopiti silijo. Tak je tudi včino eden oča v vesi Redzini. Svojo 22 let staro hčer je posili šteo oženiti z mladencom, šteri je njoj nej bio po voli. Deklina je pa to nikak nej štela privoliti. Nazadnje je oča zapovedao hčeri, ka ga podmoreč more vzeti. Deklina si je pa nato od velke žalosti pa od straha legla na železničto cesto, gda je vidla ka bluzi ide vlak, šteri njoj je celo telo vse razmesaro. Grešno je zapove-davao oča, ali ešče boleje grešna ta nesrečna hči. Zato se ne trebe moriti, če se što nešče ženiti.
Lepi zgled potrplivosti. Ta genliva zgodbica lejko potolaži vnogoga trpečega človeka, ka de v božo volo vdani bole potrplivno prenašao križe pa težave, štere njemi Bog na tom sveti pošila. — V mesti Viterbo na Taljanskom je na risaoski pondelek v niininskom samostani mrla redovnica Marija Benedeta. Rojena je bila dneva 6. marca 1836 v Rimi, v samostan je stopila dneva 21. marca 1858 leta. Tri leta je bila v samostani v najbošem zdravji, po tretjem leti jo je pa bolezen vrgla v posteo, z štere je nej več stanola. V posteli je ležala 51 leto nepresta-noma, pokeč jo je zdaj nazadnje smrt nej rešila trplenja. Ležati je mogla vsigdar vznak, pa se je nej mogla genoti pa nej obrnoti nej na pravo pa nej na levo stran. Glavo je pa mela z remenom na posteo privezano, ka se njoj nebi premekavala. Z nezgovornov potrpfcvostjov je prenašala velke bolečine, štere je mela v mozgaj na hrbti, pa je nigdar žaona reč nej prišla ž njenih vust. Proti vsem bolečinam je bila Marija Benedeta vsigdar mernoga obraza, pa je mela vsigdar tolažlive reči za tiste, ki sojo pohajali. Njena skrovna hižička je bila pribežališče vnogim nesrečnim liidem, ki so njoj potožili svojo nesrečo. Z najbole delešnjih krajov so prihajali gospodje pa gospe, ka bi na lastne oči vidili te redki zgled potrpežlivosti pa se navčili, kak more vse trplenje pa težave živlenja v božo volo vdano prenašati. Vnogi človek, ki je mislo, ka je najbole nesrečen na sveti, je Bogi dao hvalo, gda je vido, ka je njegov križ samo tenja proti tistomi trplenji, štero je ta sestra tak potrplivno prenašala. Vnoge duše je rešila po tom trplenji, štere bi se gotovo pogubile brez njenoga trplenja. Pomagajmo mi tudi z svojim trplenjom duše rešiti.
Druga vojska na Balkani. Gda te vrstice pišemo, prihajajo z Balkana celo žalostni glasi: Srbi, Grki pa Bolgari, ki so prle kak dobri bratje vkuper šli proti Torki, so se .zdaj svadili med sebov, pa nesmileno kolejo edni ove.
Či so poročila, ka je novine prinašajo, istinska, te je v tom zadnjem tjedni obležalo na bojišči skoro telko Srbov pa Bolgarov, kak jij je prle v osemmesečnoj vojski s Tčrkčm. Zrok te grozne bratomorne vojske je, ka so si nej mogli zdobra razdeliti med sebov tiste zemle, ka so jo od Tčrka krej vzeli. Kakša bo izidev te vojske, se nemore naprej povedati. Pa naj zmagajo Bolgari ali pa Srbi, blagoslova njim ta zmaga ne prinese, zato ka je omadeževana z bratoskov krvjov.
Strela V cerkvi, V Hrušici pri Podgradi je 21 premi-nočega meseca strela vdarila v cerkev. Bila je ravno šolska sveta meša, pa je več 200 liidi bilo nazoči. Strela je zobhodla skoro po celoj cerkvi, pa je zato nikomi nej napravila škode. 9 -
Nesrečno pijanstvo! V nedelo veččr kesno se je pe-lao eden hlapec s praznimi koli po stranskoj vulici ednoga bližanjega mesta. Naednok so samo kola dvakrat zan-driigim drčila, kak či bi na kamen ali pa na drog prišla. Hlapec je nato skočo s kol, ka bi vido, ka je na cesti.. Obišla ga je groza, gda je vido, ka na cesti leži človek, šteromi so kola spotrla noge, rčbra pa so ga šče na obrazi rdnita- Bio je tak pijan, ka ga je nanč ta nesreča nej streznila, pa prle kak je nezaj k zavesti prišeo, je-bio mrtev.
Lourdes.
Na drugi den je že sto liidij šlo k votlini z štirinaj-setletnov deklicov.
Prikazen je znova prišla. Bernadetkino lice je bilo belo i svetlo. Gledavci so drugo ne vidili, kak zameknjeno dete, slišali so nikaj ne, i li so bili genjeni i so molili.
Vekšega pomena je bila že prikazen 21-ga februara, prvo postno nedelo.
Že pred dnevom je velika vnožina liidij bila v Lour-desi pri votlini. Več jezer jih je čakalo na Bernadetko. Ona je z materjov prišla. Ta jo je v nedelo zameknjeno vidila i njoj je vervala. To ovak slabotno dete je brez strahii šlo puno zaviipanja skoz vnožino. Z punin spoštiivanjon so se njej liidje ognoli. Pred ščipkovin grmom se je na kolena spustila i začela moliti.
Eno malo pa so njoj vidili čelo se svetiti od nebeških trakov. Bledoba rala se je prikazala na njenon lici. Njeno lice se je vsigdar bole i bole svetilo. V pamet so na njoj vzeli, ka se za tč svet več nikaj ne briga. Na pol odprta viista so njoj kazala začudenje, oči so se njoj blesketale od radosti. Pitala je prikazen : „kaj mi je začeti" ?
»Moli za grešnike" ! odgovorila je Marija, mati bože milosti. Na to je postala resna i je sela kak eden oblak na ovak prijazen obraz matere smilenosti žalost i bolezen. Na to je dete začelo jokati i debele suze so njemi kapale doli po lici.
Vnožina je bila vse zasopnjena, globoko genjena i z pobožnostjov napunjena.
Kak vsako nedelo, tak dnes tiidi je bila Bernadetka pri večernici. Vsi so njo gledali. Vsi so se k njej rivali i jezero vse siromaško dete spitavali. Ali ona je ne bila navajena te pazlivosti i se je zmešala. Zmešano njin je odgovarjala i prizadevala si je skoz vnožine kem hitrej domo k materi priti.
V tom hipi jo ostro stavi redar (ki na red pazi v mesti) „Jaz mam zapovedano, naj te odženem" njoj pravi. Hodi z menov k redarskomi oblastniki.
Vso liidstvo je zmrmralo na to i jo sprevodilo do hiše i ostalo tam, dokeč je ne spitana bila. Spitavanje je dugo trpelo i je bilo jako ostro, ali dete je stalno i vsikdar ednako odgovarjalo kaj je vidilo.
„Boš ešče več šla k votlini," njoj pravi oblastnik, »te dam zapreti."
„Jaz sem prikazni obečala da pridem" odgovori Bernadetka" i reč svojo bom držala."
Draga deca. Naslediijte to blago dekličko i od tistoga se nikdar ne dajte odvrnoti, kaj ste Bogi, ali Blaženoj Devici Mariji obečali. Gda ste prvikrat hodili k Jezusi pri svetom obhajili, kak lepo ste njemi obečali da ne bodete v cerkvi se rivali, smejali ali gučali, da ne bodete okoli krčme hodili i igro poslušali. O /.držite svojo reč i pravite tistomi, ki vas v cerkvi kaj spitava, ali ki vas v krčmo naratava: Jezusi sam obečao, ne morem v cerkvi gučati, ne morem v krčmo hoditi.
Oča Bernadetkini so k redarstvi po njo prišli i njoj ostro prepovedali naj več ne ide k votlini. Ali ona je odgovorila »Jaz ščem včiniti, kaj morem včiniti." Mi niti stariša ne smemo bogati če nam takše zapovedava, kaj je proti božoj zapovedi. Na priliko denem drago dete, či bi ti oča pravili: idi pa mi natrgaj griiške v sose-dovom sadovnjaki, oni dosta majo mi smo pa sirmacje — pa ne smeš bogati. Odgovori te, prle bom proso i te
prinesem, da liicko trgati, je krasti, krasti pa Bog prepo-vedava.
Kak veselo se je začeo te den za Bernadetko, 1 kak žalostno se je dokončao. To je navuk za nas draga dečica, ka če iščemo Marijini biti i po njej Jezušovi, moremo radi trpeti če nas ošpotajo, če nemarno vsega po voli i vse, kaj nam dobra mati pošle. Trplenje čisti dušo, kak žareče sunce zrak i jo pripela k čistoj materi gori v lepo nebo.
Dete pred kepom Marije kleči
Sree od žalosti njemi ječi
Mater je zgiibilo,
Zato njem' tat milo,
Ne ga zdaj, komi bi „mati" pravlo..
Toži Mariji zdaj srčni svoj bol
Vroče pošila pred njeni prestol
Srčne molitve,
Naj njem' volitve
Sprejme radostno, naj mati njem bo~
Pošta.
Red pri obhajilnom stoli. Ne more se v listi objaviti. Kje ne ga redu pri obhajili, ka ženske ešče moškom mesto prevzemejo, tam se to naj domačemi gospodi naznani, ki so za to, da red napravijo.
Janez Tivadar. Kuršinci. Lepa hvala na vašem pri-jaznom pismi. Človek, ki spozna, da so njemi duhovniki dobročinitelje, žive iz vere. Od takšega pa sam dober Bog svedoči v svetom pismi, da je pravičen. „Moj pravičen iz vere žive" so njegove reči. Daj Srce Jezušovo, da v pravičnosti ostanete, i tudi rastete do smrti. Listi vaši hodijo Horvat Štefani, ki so že vseh pčt platili. Pri njih je vsikdar iščite i oni mi naj naznanijo, če bi štam-parija ne zadosta poslala. — V list piše vsaki lehko, ki je vučen za to, zna pisati z črkami temi, kak se list zdaj štampa, piše samo na eden stran papira i kaj je ta najbole glavna reč: naj piše čedne, dobre reči.
Duhovne vaje v Celji se začnejo za žene 31-ga augusta.
Magyar Jožef. Haselbach. Pišete »Dragi moji slovenski bratovje Marijinoga lista, prosim vas, stari ino mladi, bogati ino siromaki, glasite Marijin list. Ne ga na sveti tak velike sreče pa tak velikoga bogastva, kak jo ma tisti človek, šteri Marijo ma za mater. On ne more nikaj lago-jega včiniti, zato, ar je Marija njegova mati, pa ona ne dopusti, ka bi ga hiidi duh zapelo. Zato me poslušajte draga moja bratja, znam vam priliko pred vas postaviti, zato ar jaz hodim med paverskim ltidstvom, kam tisti ho-
dijo, ki so Marijo vč z srca liičili, najmre socialdemokrate, šteri pred mojimi očmi pravijo, ka ne ga Boga, pa ne ga nebes, pa ne ga pekla. Zmislite si draga moja bratja, keliko jezer liidij hodi dnes den po sveti, ka nikaj ne verjejo. Prosim vas molimo za nje končimar edno zdra-vomarjo, ki so Marijo zapustili, naj je nazaj pripela na pravo pot." Lepe so te reči i vsaki bi dužen bio njihov dih v se potegnoti — te nam po tiijinskom ne bi prejšlo teliko duš. Lista vajnima sosedoma na vaš naslov se po-šilata. Hvala na dobrom želenji.
Hozjan Jožef. Aurora. 10 koron sem dobo za list i za tri sv. meše, kak ste prosili. Sv. meše sem opravo julija. Z vami i Cigan Ivana iz Srednje Bistrice pozdravlam i driige dobre duše po Mariji. Bodi vam mati pon.očnica v tujinskom kraji. Viipajte se v njej. "Po kratkom živlenji večno plačo podeli onim, ki jo za mater ma i časti.
Drobec Stef. Wien. Poleg vašega želenja sem za po-slanive 2 koroni edno sv. mešo opravo za vašega pokoj-noga očo.
Horvat Franc. Cirkvenica. Po misijonsko knigo piši na sledeči naslov : Katoliška Bukvama Ljubljana, krajna. Sveto mešo za mater sem opravo. List je lani plačeni i letos tiidi.
Pot V nebesa. Ne pride. Če je istinska zgodba, naj se potrdi, gde, s kem, gda se je pripetila — te se objavi. Na senje i frlice se pobožen list ne sme naslanjati.
Jezusi vorna do smrti. V čistoj slovenščini naj se piše. Pol hrvacki, pol slovenski — ne more se v listi objaviti. Malo prizadevanja si vzemite i bo šlo.
Žerdin Jožef Chikago. 20 koron sem dobo, knige so plačene, ništerni filer je ostao ešče na luster. Ciglari sem pošilao liste na Ros Matjaša ime. Pri Plej Ivani je dobi 4212 Wabasch Ave.
— 256 — Odpustki.
August.
12-ga popolen odpustek za tretjerednike i vesoljna odveza. 15'Sa » » » »	„
„ družbo : karmelskoga škapulera, olt. Svestva živoga rožnoga Venca i Srca Jez.
16-ga	„	„ „ tretjerednike;	1
17-ga	„	„ „■ drtižbo: karm. škapulera i živ. rožnoga
venca;
19-ga „	»i, tretjerednike;
24-ga	» » „ tretjerednike i vesoljna odveza; za driižbot'
karm. škapulera;
25-ga	„	„ „• tretjerednike i vesoljna odveza; 27-ga „ „ „ drOžbo karm. škapulera.
September.
4-ga	„ „ „ tretjerednike; družbo: olt. Svestva, ali
šterikoli den meseca;
5-ga	„	„ „ družbo Srca Jez. ali prvo nedelo;
7-ga	„	„ „ tretjerednike;
8-ga	„	„ „ tretjerednike i vesoljna odveza, za družbo:
karm. škap. živ. rožnoga venca, Srca Jez. olt. Svestva.
K zadobljenji popolnih odpiistkov je potrebno spoved, prečišča-vanje opraviti i v namen sv. matercerkve moliti. Navadno se moli 5 očanašov, 5 zdravimarj. Opravi se pa naj ta molitev ešče v cerkvi, zato, ka se obiskavanje materecerkve večkrat tudi naprejspiše. Ki vsaki den, ali konči 5 krat na tjeden hodi vredno k sv. obhajili, brez spovedi dobi vse popolne odpustke (Ac. S. S. XXXIX. 62, 1906, febr. 14.)

Egyhazmegyei Kdnyvnyomda Szombathelyen.
Dar i.
Na luster v čerensovsko cerkev:
Od amerikanskih penez ostalo.....98 K 71
Farkas Anton z Chicage......10 K —
„Rože" iz Žižkov.........100 K —
„Rože" iz Srednje Bistrice.......50 K —
Balažic Kata...........3K —
Sčrbič Marijanka.........2 K 20
Mlinaric Ana...........— K 80
Tratjek Jožef...........— K 60
Štimec Jurij......................1 K —
»Rože" z Trnja....................200 K —
»Rože« z Velke Polane.......14 K 20
„Rože" dve z Male Polane......2 K —
„Rože8 z Dolnje Bistrice.......50 K —
„Rože" z Gornje Bistrice......100 K —
»Rože" z Čerensovec ........	484 K 42
Za kišto, v šteroj je luster priseo . . . .	14 K 20
Žerdin Jožef z Chicage .......	1 K 52
Intereš od penez do junija 30-ga . . . .	14 K 04
vkup . . . 1146 K 69
Stroški:
Cena lustra brunčevnoga čisto pozlačenoga, šteri je tri metre visiki, do dva pa šiirek z vožom iz drota 20 metrov dugim je..........1160 K — f
Poslatev brzna iz Beča....... 30 K 12 f
Kišta........... ■ . 25 K — f
Foringa z Lendave........ 6K — f
Razglasniki pri odaji kišle za trud ... 1 K — f Pošta od male lampice pred oltar štera je brezplačno k lustri dodana i druga pošta, vse vkup 1 K 82 f
1223 K 94 f
Tak ešče duga ostane....... 77 K 25 f
Za plačitev duga toga, kak i za kupilo lampašov gor na luster i v cerkev se ponižno oprosijo v Marijinom i-
meni trije cehi ččrensovske fare. Ti cehi so do zdaj vu vsem na pomoč bili Marinoj družbi pri ponovlenji cerkve i ne ga reči v cerkvi, iz štere se ne bi glasila njihova radodarnost Bogi na čast včinjena. Naslanjajoč se na to bivšo gorečnost se ponižno oprosite draga cehska bratja na to daruvanje za volo toga zroka 1., da so do zdaj tudi vaši lampaši krasili, presvetliivali našo cčrkev, ki so pa se mogli odstraniti zato, ka so se kadili i 2. zato ka sami tudi to želete. Novi lampaši bodo z tak zvanov »Viktorin svetlobov" narejeni i se ne bodo nikaj kadili i vsaki bo sveto, kak sto sveč. Mislimo, da nam jih šest bo zadosta za cerkev. Trije na luster, eden na dile dva pa naprej kre dva kraja gater, naj se pri svetom pre-čiščavanji lepo vidi razdeljenje Jezusovoga presvetoga Tela. Spodobno svetijo kak elektrika. Prosili bi na to vse vkup 600 koron. Morebiti ne bi za dosta bilo to, zato smejo drugi tudi v te namen kaj po mogočnosti daruvati. Ba-čun od vsega pride v listi: Bodi z vsemi nami Devica Marija.
V imeni gospoda plebanuša
Klekl Jožef pleb. v pok.