Dovoljeno ti je ponižno upanje, da boš nekoč, o popotnik, tudi one ljube ti nežive stvari, do katerih smo ti nekdaj vrata odpirali, spet našel. Je preprosto verovanje prvotnih ljudstev, da bodo v rajski domačiji spet srečno jahala, lovila, njive obdelovala. Če ti je obljubljeno vstajenje z mesom in krvjo, lasmi in nohti, smeš nemara upati tudi na to svidenje? Večna luč bo brezkončna in v njej, o popotnik, bo prostora tudi za to skromno okrožje, ko se boste nekoč vrnili v Očetov dom.
Rim.
Stane Bračko
Moja soba
Tiha je kot muka na ravnini mojega življenja, če se skloni k njej resnobno lice sivkaste jeseni, če gre dan za dnem čez okno isto mrzlo sonce.
Vsi predmeti nagnejo se žalostni v ozadje, preko njih kot dim se vleče dih samote, ki je grenka kakor strti sij davnine.
Sredi sobe čas zdrobi se na nešteto cvetov kakor da ne more več dehteti v kameniti vazi, ki jo stiskajo visoke, blaznomirne stene.
Le ponoči, ko na okno pada tihi prah noči, omahne v to brezčasje mehka mesečina in na gladkih tleh mrliško bleda obleži.
Takrat postane v sobi svetlo in vse nežno, kakor da skoz okno slepa deklica strmi...
Nedeljsko predVečerje
Tihe so strani neba, sonce sije izza kota, praznična so polja vsa, rdeča so med njimi pota.
Prazna ždi nedeljska vas krog cerkvenega zvonika. Kakor pri paradi — čas se med kočami pomika.
65