zadnjim političnim vzponom pričelo to meščanstvo odmirati, podobo slovenskega življenja z gospodarskim, političnim in socialnim ozadjem. S svobodoumnim svetovnim nazorom, ki ga je vselej jasno izpovedoval, je ustvaril podobo naše preteklosti, a je v svojem delu segel preko ožin njenega obzorja do celotne problematike slovenskega narodnega življenja.
Kot vrstnik Aškerca in Moderne pa se je PRIJATELJ v svojem delu dotaknil že sodobne problematike, jo osvetljeval z zgodovinskimi primeri; saj se obnavlja na vseh naših prelomnicah tradicija naše zaklete revščine: borba za jezik, za človečanske pravice, za pravico obstoja na tem svetu.
IVANA PRIJATELJA so na Viču pokrili z zemljo, toda na univerzi zija vrzel. Zapustil je dediščino »strašnega« a zmagovitega papirja, ki še bolj opozarja na vrzel, prav v teh dneh, ko bi morala preko slovenske univerze postati vsa naša kulturna zgodovina last vseh plasti tega razkosanega naroda in temelj njegovemu političnemu razvoju. Vrzel zija v dneh, ko izginjajo možje-stvaritelji z vse objemajočimi kulturnimi in političnimi pogledi na slovensko in svetovno dogajanje, v dneh votlega patosa, ko se postavljajo v prednje vrste zopet »drobti-narji«.
PRIJATELJ je oživil Preporoditelje, Mladoslovence, nakazal vsebino Moderne, ožaril dvig slovenskega duha in testament njegovega »strašnega papirja« je negacija našega »drobtinarstva.«       Juš Kozak
BALADA
JOŽA ŠELIGO
Danes opolnoči, ljuba, v nebo poglej; skoz sto drevesnih vej zvezda gori.
Danes opolnoči, ljuba*, se v vrt ozri: greda prebelih rož zakrvavi.
Danes opolnoči, ljuba, srce odpri: kane naj, kane vanj kaplja krvi;
dragi opolnoči strt bo ob cesti pal; zvezdam  in  rožam se bo nasmejal.
202