342 Rajko Perušek: Iz hrvaškega pesništva. Iz hrvaškega pesništva. I. Ivan, Nikola in Mato Ostojiči. Spisal Rajko Perušek. različnih književnostih so nastopili kot pesniki rojeni bratje, a da bi obenem pesnili in v istem letu objavili plodove svojih muz kar trije bratje, to je pač redka prikazen. Hrvaška književnost se diči s tremi brati, ki so izdali leta 1900. tri zbirke svojih pesmi. To so gori imenovani bratje Ostojiči, sinovi kršne Dalmacije iz Povija na otoku Braču. Njih zbirke pa imajo te-le naslove: Ivan K. Ostojič. Suze i osmiesi. Pjesme. Tisak i naklada N. Pissenbergera i J. Schnurmachera kom. društva, D. Tuzla 1900. (16°. 138 str. Cena 2 kroni.) v Nikola Ostojič. Cuvstva i poleti. Pjesme. Uz popratno pismo dra. A. Tresica - Pavičica. Tisak i naklada N. Pissenbergera i J. Schnurmachera komanditnog društva. D. Tuzla (1900. 16". 127 str. Cena 2 kroni). Mato Ostojič. Ugarki. Harnoj uspomeni dra. Vale Tomiča. (Split. Brzotiskom Narodne tiskare 1900. m. 8°. 67 str.) Odkrito priznavam, da sem malo pričakoval od teh pesnikov. Hrvaška književnost proizvaja toliko lirike, ki ni nič drugega kot ponavljanje raznih vsakdanjih fraz in kjer niti vsebina niti oblika ne moreta vzbuditi pozornosti. Saj hrvaščina je sama ob sebi za pesni-kovanje tako ustvarjena, da ni težko, naslanjaje se na narodno dikcijo in nekoliko prirojene ali priučene spretnosti v slikovanju (rimanju), nakovati množino novih stihov. Oni pesniki, ki so se pomamili za tujimi vzgledi in prodajajo svoje neslane otrobe celo brez pesniškega slikovanja, včasi celo brez mere in pravega ritma, tem je pesniški posel še bolj olajšan. Ker je to moderno, se jim ni bati, da bi se jim vzkratilo priznanje. Tembolj sem bil iznenadejan, ko sem čitajoč pesmi Ostojičev našel pristno pesništvo. Seveda, moderni kritiki bodo vihali nosove in dejali: nič novega, nič posebnega, nič nenavadnega! V sedanji dobi dekadentstva, simbolizma, okultizma in brutalizma pričakujejo ljudje od pesnikov izbruhov divjih strasti, izlivov bolnih ali celo perverznih duš. Današnji vek s svojimi silno napetimi ali pa že povsem iztrošenimi živci zahteva neobičnega draženja, uživa v neprirodnih Rajko Perušek: Iz hrvaškega pesništva. 343 delirijih in daje svojim bolnim čuvstvom izraza in duška na one gori imenovane načine, ki delajo te pesniške proizvode podobne čudnemu, nejasnemu, neumevnemu govoru grozničavega bolnika. Kdor more uživati tako poezijo, je ali sam vgreznjen v to grozničavo bolezen, ki dela, da mu ugaja to, kar je zdravemu človeku zoprno, ali pa je tako nerazsoden, da se divi vsemu, kar nastopa bučno, čudno, nenavadno, in da smatra prazne ali bobneče, neumne ali vsiljive fraze za globokoumnost, katere baje sam ne ume. Ne dvomim kar nič, da se bode svet iz tega delirija zopet probudil ter se sramoval svojega počenjanja ter da ne bode več iskal poezije v bez-nicah in bolniščnicah, nego tam, kjer je dosedaj bivala, v zdravi v prirodi. Človeku de res dobro, kadar stopi iz take omamne sfere zopet v svežo prirodo, kjer se more vdati uživanju umetnosti brez strahu, da mu čutnice otrpnejo od silnih potresov, in da se mu želodec obrne od fizičnega in moralnega gnusa, ki mu ga vzbuja moderna poezija. Večina ljudi je zdravih, in ti potrebujejo zdrave telesne in duševne hrane. Tudi otrovi so v redkih slučajih koristni in pomagajo prav upotrebljeni človeku do zdravja; nespametno pa bi bilo morfij in strihnin uživati kot navadno hrano. Ako je večina inteligentnikov res že tako oslabela, da ne prenaša več zdrave duševne hrane, ampak samo še hrano, ki ima haut-gout, potem je res pomilovanja vredna. Vendar sem osvedočen, da pride zopet k sebi ter se vrne na sigurna tla. Pa vrnimo se k našim pesnikom. Oni so duševno (ne sumnjam, da tudi telesno) krepki sinovi kršne, a tudi prisojne Dalmacije. Podnebje njih rojstne zemlje jih ni omehkužilo, saj gore in morje tega ne dopuščajo, ali srca in uma jim tudi ni omeglila severna megla. To ugodno duševno razpoloženje izhaja iz njih domovine; ugodno pa deluje nanje tudi kulturni vpliv italijanstva; saj Dalmacija črpa tudi še dandanes svoje umetniške ideale iz zemlje, kjer sedaj še niso prišli dekadentje do takega ugleda, da bi zatrli sijajno dobo preporoda in klasičnih vzorov. Zato pa je našim pesnikom še nekaj bilo do oblike, ki je po mojem mnenju bistven del umotvorine. Brez lepe oblike je ni umo-tvorine, pa naj jo moderni prezirajo, kakor hočejo. Lepo je samo to, kar se prikazuje ugodno človeškim čutilom; ugodna pa je človeškim čutilom le harmonija delov in celote. V tem oziru lahko pohvalimo vse tri pesnike tem bolj, ker srbski in hrvaški pesniki baš formalne strani ne negujejo dostojno. Pozna se našim pesnikom, da so vajeni blagoglasni muziki italijanskih poetov. 25* 344 Rajko Perušek: Iz hrvaškega pesništva. v Se eno svojstvo naših pesnikov se ugodno dotika čitatelja. Njih pesmi so neprisiljene. Vidi se jasno, da so pesniki dajali duška samo svojim čuvstvom. Ta neposrednost čuvstev je tako jaka, da se pri-občuje takoj duši čitateljevi, ki s pesniki čuti veselje in žalost. To pa se godi tem lajše, ker je način, s katerim izražajo pesniki svoja čuvstva, navzlic lepi pesniški dikciji povsem priroden in neprisiljen, brez votlo donečega bombasta. Končno štejem pesnikom v prid, da so ostali navzlic poletom svoje fantazije vendarle v dotiki s svojo rodno grudo in s svojim narodom, in da jih ni moderna zavedla k brezdomovinstvu, k negaciji vseh onih vezi, ki spajajo poedinca ž njegovim narodom in s človeštvom. Ako hoče pesnik najti odziva v srcih čitateljev, mora ubrati take strune, ki vzbude enako ubrane strune v čitateljih. Ekstrava-gancije morejo pač pozornost vzbuditi, nikakor pa ne morejo duše čitateljeve ogreti, ker ni njegova duša sposobna usvojiti pesnikovo čuvstvovanje. Posledica je pa seveda pri naših pesnikih enostavnost pesniških predmetov. Domoljubje, vrela ljubezen do hrvaštva in bratska čuvstva do srbstva so glavni predmeti pesmim bratov Ostojičev. Poleg tega ljubezen do roditeljev, sorodnikov, prijateljev in ljubic ter vdanost rodni grudi ter njenim prirodnim krasotam. Ako dodamo k temu še sočutje s siromaškimi težaki svoje ožje očevine in z zatiranci v človeškem rodu sploh, smo izčrpali ves obzor pesnikov. Novih idej, ki bi bile sposobne odkazati človeštvu nova pota, ne smemo iskati od naših pesnikov. Svoj in svojega brata program je jasno označil Ivan Kazimir Ostojič v pesmi »Svojemu bratu Nikoli«. Ko i dosad, pjevidruže, slavnu Našeg doma grlit demo vilu, Plavoj kosi drveč" se i oku, Mekom glasu, lica rumenilu . . Bogataša, velemoža društvo Netreba nam tašto 5) i oholo, S prostim pukom, posred naših sela Narodno nam igrat demo kolo. S njom i čednim') guslam javorovim Idi demo u pohode rodu, Pjevati mu divea) i junake, Prošle dane, slavu i slobodu. Pa u trošne6) kolibice male Unic demo poniknute7) glave Tješit demo nevoljne i jadne Vidat8) rane ljute i krvave . . Šetat demo dolinom i brdom Dobro i zlo, veselje i tugu Cviece brati i u vience svijat, S obitelju, rodom demo dielit; Našim sinjim plovit demo morem Tudje štovat, a svojim se dičit Na talasju3) ljubko se lelijat.4) Bracu mirit, a9) bratske svadje cvielit. *) ponižnimi, pohlevnimi. a) orjake. ;i) valovju. 4) zibati. 5) prazno, puhlo. 6) lomne, slabotne. 7) nagnjene. 8) celiti. 9) zaradi. Raj ko Perušek: Iz hrvaškega pesništva. 345 Tako brate do zadnjega daha: Plemenito ljubiti i vruce; Zadnja miso bit ce nam i želja: Biednim pomoč, rodu osvanuče l) Te besede je pesnik napisal, ker je pričakoval preziranja od nove pesniške šole in njenih oboževateljev, ki ljubijo bučni šum in se rogajo skromnosti in pristni častitosti njegovi, ki čisla domoljubje in altruizem, dočim navdaja mlade skrajni egoizem, preziranje vseh obzirov do društva in blaziranost brez moralne podlage. Kogar ni moderni hrup povsem omamil, tega bodo ganili Ivanovi stihi, katere je posvetil svoji materi (Majci str. 3.) in kjer očituje svojo ljubezen do nje tako ljubko, da vidiš jasno pred seboj sliko domače idile. Materi je posvečena tudi pesem na str. 131. »Majčina utjeha«. Ljubke idile so tudi pesmi, ki opevajo domača tla in njegove prebivalce. »Rujna kaplja«, »Na zvoniku«, »Mojoj odrini«.2) Ta pesem ima pač prozajsko vsebino — trsno uš in medljiko,:!) galico in žveplo — a gane nas, ko nam stavi pred oči strah in pretečo gospodarsko propast Dalmacije. — »Rodnom kraju«, »Na selu«. Žarko rodoljubje razodevajo pesmi: »Hrvatska nam izče-zava«,4) »Stevanu«, »Materinskomu jeziku«, »Moru«, »S mosta u konjiči«, »Hrvatskoj«. V pesmi: »Dževahiri« obžaluje mržnjo muhame-dovcev do krščanov, v »Stevanu« očituje Ijubav svojo do Srba pobratima. V ljubavnih pesmih odkriva vso nežno čistost svojega čuvstvo-vanja. »San«, »Novo sunašce«. Ali on ni top za ženske draži. Primeri pesmi: »Ledin labud«, »Ciganka«, »Vasiliji«. Včasi se oglasi tudi kak anakreontski zvok. Tako v pesmi »Na livadi«, kjer primerja devojko kači, ki se rešitelju okoli vrata ovije. »Sladki pelin«. V ciklu »Zivoj pokojnici« izliva gorke čute, katere je provzro-čila blaznost njegove neveste. Te slike so morebiti še preveč realistične. Tudi v drugih pesmih oplakuje z moško resignacijo svojo nesrečo. »Nikad i sada«, »Skušenje«, »Uspomena«. Zato išče utehe in jo nahaja v pesništvu in v knjigah. »Mojim knjigam«, »Peru«, »Njoj« (t. j. pesmi), »Svojoj slici«. Bridke skušnje mu ne dajo vriskati, ali zato vendar ne obupuje. Povrnil se je zopet v krilo veri in nahaja v njej tolažila. »Majčina utjeha«, »f (križ)«. — v Njegove reflektivne pesmi »Sto je žena«, »S Alipasine munare«, »Papir«, »S prozora« kažejo plemenitega človekoljuba, čigar gaslo je: »Homo sum, nil humani a me alienum puto«. Pesmi »Corpora J) zoro. 2) trta, 3) medena rosa, 4) gine. 346 Raj ko Perušek: Iz hrvaškega pesništva. delicti«, »Obrana«, »Sviet je divan«, »Lubanja« obdelujejo ginljivo predmete, katere mu je ponudilo njegovo zanimanje — zagovor-ništvo pred sodiščem. — v Nikoline pesmi »Cuvstva i poleti« je spremil na pot dr. A. Tresič-Pavičic, ki v predgovoru dobro označuje novejšo smer hrvaškega pesništva, a žal, preveč o samem sebi govori. Tudi Nikoline pesmi obdelujejo iste predmete. Njegove pesmi pričajo nežno ljubezen do svojih sorodnikov, do domovine in do trpinov. Sploh je kongenijalen svojemu bratu Ivanu. Njegove ljubavne pesmi »Pred jednom slikom«, »Mladi Bo-sanki«, »Na parobrodu«, »Ljubavi«, »Prvi usplamaj«, »Pregor«, »Iz daleka«, »Prikaza«, »Zadnja molba«, »Sanje« so nežne, prisrčne ter očitujejo mirno resignacijo, ki se teši z bujnofantastnimi sanjami in vizijami. (»Tantalove muke«.) Med patriotskimi pesmimi je najlepša »Molitva«. Druge so: »Kod Starčevičeva groba«, »Utamničenim djacima«. Kakor Ivan, je tudi Nikola propovednik bratske ljubavi, ki naj bi vezala vse ljudi ter jih učinila srečne in zadovoljne. (Soneti »Isukrst«, »U kupkama«, »Zuljavim rukama«, »Ranjenik na bojištu«.) Videč, kako je prosto ljudstvo nepokvarjeno, si želi nazaj v prirodno življenje. »Zuljavim rukam«, »Na zvoniku«, »U jematvi«.1) Sicer pa ne obupuje, nego se tolaži s filozofijo, katere se je učil pri Horaciju. Včasi zapoje kako pesem v starinskih merah. »U ladjici«. Svoje misli zaodeva v slike bujne in vendarle jasne fantazije, katere izraža v jeziku, ki mu zvoni kakor glasba. Posebno bi še omenil onih pesmic, ki so mojstrske slike čuv-stvovanja, n. pr. »Zapad sunca«, »Tlapnja« ~) in druge. Pesem »Zdrava Marija« je primer, kako vešče zna slikati prikazni v naravi in v duševnem življenju. Tudi nekaj pesmi prigodnic ima v sebi lepih misli. — »Ugarci« Mate Ostojiča so večinoma pesmi prigodnice, na-grobnice, pesmi o raznih prilikah družbinskega in političnega življenja. Take pesmi so one o priliki hrvatske zmage pri volitvah v Nerežišču, o vinski klauzuli, ki je hud udarec za dalmatinske vinogradarje, o palcu.'') Take pesmi so sicer jako aktualne, ali predmet je vrlo vsakdanji in malo poetičen. Druge pesmi so rodoljubne, n. pr. lepa oda »Slobodi«. Pesem »Glas iz naroda« zaklinja Hrvate, naj se ne koljejo med seboj. Kakor bratoma Ivanu in Nikoli, tako je tudi Marku mati, rodbina, domovina priljubljen predmet. Tudi on sim- ') trgatvi. 2) zmota, blodnja. 3) paležu ali peronospori. Rajko Perušek: Iz hrvaškega pesništva. 347 patizuje s siromaki in potiščeniki. Primeri pesmi: »Mašklinu«,1) »Dva-deset godina mu bijaše«. Bolje nego iz teh pesmi, se spozna način njegovega pesni-kovanja iz zbirke: Mat o Ostojič. Iskre i plamovi. Pjesme. Zagreb 1894. Tisak Antuna Scholza. (16". 141 str.). Kakor sam pravi v predgovoru, izkresalo je te iskre iz trdega kamena njegove vere v hrvatsko vzkre-senje sečivo neštevilnih tug in nevolj in redkokatero narodno veselje; švignile so iskre, katere je izmamila iz duše svetost sinovske ljubezni, resno smatranje človeške ljubezni, iskrenost prijateljske ljubavi. Peval je, kadar mu je duša pevala, sloboden kakor slavec, ki poje v zelenem borju okoli njegovega dvora in brez obzira, kakor morje, ki mu bije pred hišo ob ljuto skalo. Iz naslova teh pesmi je razvidno, da sta ga brata posnemala, ko sta dala ime svojima zbirkama. In res odgovarjajo ta imena značaju dotičnih pesmi. Ivanove pesmi »Suze i osmiesi« so mirnega v značaja v žalosti in veselju, Nikolina »Cuvstva i poleti« se vzdigujejo v višine bujne fantazije, Matove »Iskre i plameni« pa so eksplozivni dušek, ki ga je dal pesnik svojim ognjenim čuvstvom za narod, ljubav in svobodo. Domorodne pesmi polne ognjevite vznesenosti v so: »Tamburici«, »Sarki osvetnici«, »Hrvatskomu rodu«, »Vini2) mi se pjesmo«. Mnogo jih je prigodnih, n. pr. »Na Sutikli« (Pavlino-vičevem grobu), »Koračnica hrv. Sokola u Spljetu«, »Stambulovu« itd. Ljubavne: »Ne bez tebe«, »Svoje sreče kovač«, »Ja pregaram«:!). Tudi ljubezen njegova je silna in viharna. V pesmi »Snilo mi se« pravi, da bi hotel ali na prsih ljubovnice poginiti, ali pa v boju za domovino pasti. Vidi se jasno, da so bili to prvenci pesnikovi, in da so nanj vplivali italijanski veristi, ker v nasprotju svojima bratoma je v Ijubavnih pesmih cesto brezobziren, silen in polten. Lepe so pesmi »Otcu«, »Majci« in »Siedoj kosi«. ') Malo nam ugajajo pesmi, kakršni sta: »Pod česminom«, »Kraj mora«, ki obdelujeta obe trivijalen predmet: rešitev deklice po kakem mladeniču, ki potem uživa ljubezen dekličino. Takih pesmi z vsakdanjo, včasi celo banalno vsebino in nekako buršikozno vnanjo obliko ter dikcijo je tudi še več. Ne smemo pa tajiti, da srečavamo na mestih tudi nekaj prav originalne misli in podobe. V dodatku so »Apeninke«, prevodi iz glasovitih italijanskih pesnikov, ki so se večinoma posrečili. Nahajamo pa imena: Giosue ') kopača — motika vinogradarska. a) Dvigni. 3) vdano prenašam. 4) sivim lasem. 348 Aleksandrov: Tam zunaj že tulpe žarijo. Carducci, Giuseppe Chiarini, Guido Mazzoni, Annie Vivanti, Gabriele d' Annunzio, A. Torelli, Mario Rapisardi, Ugo Tarchetti, Emilio Praga, Fernando Fontana, Domenico Milellli, Arigo Boito, A. Aleardi, Ada Negri, Enrico Panzacchi. Vsekako smejo Hrvatje pričakovati od bratov Ostojičev še lepih pesniških darov. Mi pa priporočamo njih pesmi tudi slovenskemu občinstvu, ki sega po hrvaških knjigah. TE Tam zunaj že tulpe žarijo. am zunaj že tulpe žarijo, prsteni nad poljem gre vzduh, vse bilke od solnca bleščijo, in sveti od solnca se plug. Ni mi dobro . . . Jaz venem in hiram, ni moči mi iz tvojih bližin . . . v Živim, ah — a zraven umiram po blesku gora in dolin. Aleksandrov. V V duši je zavela mrzla zima. duši je zavela mrzla zima, ko si proč obrnila oči. Ni jih, ni jih, ah, zaman jih iščem odhitelih, čarokrasnih dni. Ni jih, ni jih — in pa tistih čutov, ki nekoč so v prsih rajali, ' ko sta duši v blaženstvu neskončnem uro harmonij obhajali. Vetrc ti je božal polno lice, ali jaz, kaj ne, še bolj sem znal. Afrodita je hitela k nama, Amor se je v grmu nasmejal. Letargija se mi v prsih plazi, v srce moje nepokoj hiti. Jasna noč mi siplje zlate solze na ljubezen nepozabnih dni. Fran Valenčič.