Anton  Medved: Bilo je. — Anton Hribar: Biserji.
745
pred oltarjem trdnejša, nego marsikatera druga, ki se vrši natančno po obredih.
Minulo je poletje in jesen in zima je zopet trkala na vrata. Marko je ni preživel. Bolezen ga je položila na posteljo in še pred pomladjo je umrl navzlic prizadevanju in postrežbi skrbne Ljudmile. Hude rane in srčna napaka so mu bile izpodkopale zdravje za vselej ter ga spravile v hladni, prezgodni grob. Mati in Ljudmila sta ostali sami.
Nekaj mesecev potem sta sedeli zvečer pred hišo stara mati in Ljudmila. Obe sta bili oblečeni temno, obe vdovi. Skupna nesreča ju je vezala najtrdneje. Gospodarili in gospodinjili sta, kakor sta mogli. Ko sta se pogovarjali o nekem poljskem delu, pride proti njima občinski sluga
in poda Ljudmili list. Ta ga odpre in jame brati. A kmalu jej pade iz rok, ona votlo za-stoČe in se skloni, pokrivši si obraz z rokama. Ko to vidi sluga, zaboli ga srce, da urno odide, ne da bi se poslovil. V pismu je bilo poročilo znanega nam zdravnika od bosanske meje, da je bil ubit v hudem boju Slovenec-prostovoljec Janko P. Turška kroglja mu je ustavila junaško srce. Ker je to zvedel od zanesljivih prič, zdela se mu je dolžnost, da naznani tužno novico domačim pokojnikovim.
„Sedaj še ta!" zakliče po kratkem molku Ljudmila. „0 moj nesrečni brat, moj brat Janko ! Za ptujo zemljo si prelil kri, ptuja zemlja te bo krila. Bog ti bodi milostljiv!" Stara ženica pa je vzdihnila: „0 vojska, vojska, kaj si nam napravila!"
Bilo je.
-L-eta nekdanja,  mlada,  vesela! Kliče nazaj   vas tužni  spomin. Lepša pomlad je takrat  dehtela, Lepše se petje je v logih glasilo. Časi beže naprej  in  naprej . . . Bilo je,  kot bi  nikdar ne  bilo, In nikdar ne bode poslej.
V prsih  srce je   zrkalo   veliko, Mimo  hitita  leto  in  dan. Sliko  vpodabljata  v  srcu  za sliko In  jo  zatirata z jadrno  silo. Človek strmi nazaj  in  naprej . . . Bilo je,  kot bi  nikdar ne  bilo, In nikdar ne bode poslej.
Kadar  meglene razpadejo  halje, Vsplava pogled  mi do  rodnih planin. Cvetne pologe,  tiho  oskalje, Doma ugledam   okolico  milo, Gledam  jo, gledam iz daijnjih mej . . . Bilo je,   kot bi nikdar ne  bilo, In  nikdar ne bode  poslej.
Skrb  privihra nad  mirno gladino, Trpko  spoznanje  valove  skali. Slike se iste  ozro  v globočino, Toda  drugačno  vse njih je  svetilo. Moten  odsev,  kot jasen poprej . . . Bilo je,  kot bi nikdar  ne  bilo, In  nikdar  ne  bode  poslej.
Ali vonjavo  in  kras izpreminja
Roža  na vrtu,  cvetica poljan?
Ali se  spev več s  spevom  ne strinja,
Ptičev ubrano  nekdaj  znanilo?
Velika  mati,  priroda,  povej!
Bilo je,   kot bi  nikdar ne  bilo,
In  nikdar ne  bode  poslej.
Kar je  minulo tu,   mine  za  vedno; Vrne  se  morda,  a isto  več  ni. Kadar življenje ugasne nam   bedno, Tožil  bo  duh  nad  našo gomilo, Tožil bo  svetu  naprej  in  naprej ... Bilo je,  kot bi nikdar ne bilo, In  nikdar ne bode poslej.
Anton  Medved.
29.
IVlravljinec in  bučela Oboje rado  dela; A tudi krasti znade, Če prilika se dade.
Biserji.
3°-
Lisica volku  ,striček'  pravi, Ko  stiska jo  za golt in  davi; A ko od nje je za korak, Lisica volku de ,bedak'.
Anton Hribar.
*