pater Karel Gržan misel v ujetništvu velikega inkvizitorja pater Karel Gržan Misel v ujetništvu velikega inkvizitorja Odlomki iz 5. poglavja knjige patra Karla Gržana Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? (Zbirka Dokumenta, Sanje, 2013) Zbirka ISKRA Poslanstvo zbirke je bralcem na dostopen način približati žlahtna dela slovenskih in tujih ustvarjalcev – dela, ki prebujajo iskro kozmične človečnosti. Urednik Rok Zavrtanik Oblikovanje in prelom Sanje Objavila in založila Založba Sanje, d. o. o. Leskoškova 12, 1000 Ljubljana, Slovenija Zanjo Rok Zavrtanik © Sanje in avtor, 2023 Vse pravice pridržane. Prva objava, december 2023. www.sanje.si Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 177463811 ISBN 978-961-274-819-7 (ePUB) pater Karel Gržan misel v ujetništvu velikega inkvizitorja Odlomki iz 5. poglavja knjige patra Karla Gržana Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? misel v ujetništvu velikega inkvizitorja Spominjam se pripovedi mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja, ki je ob zgodbi velikega inkvizitorja F. M. Dostojevskega razlagal usodno1 ujetost cerkvene institucije v določeno časovno-prostorsko shemo. Seveda ne gre le za ‘usodnost’ cerkvene institucije, pač pa sleherne, ki se ne zaveda, da je v svoji miselni, organizacijski … strukturi zaradi takšnih in drugačnih ‘ujetosti’ v čas in prostor sama sebi največja nevarnost pri izpolnjevanju poslanstva, ki jo opravičuje.2 Življenje teče naprej – evolucija je neustavljiva in struktura, ki ni voljna, najprej duši, dokler se sama ne zaduši. ‘Žal’ šele zgodovinski odmik omogoči uvid v napačnost okostenelih razmišljanj in ravnanj v preteklosti. Smo pač ‘otroci svojega časa’, v katerem so takšne in drugačne strukture najpogosteje pripravljene storiti vse (dobesedno vse – tudi največje krutosti), da se nemoteno ohranjajo utečenost njihovega delovanja in seveda resnice, ki jih razglasijo za dokončne in zato svete. Vsi, ki si drznejo razvijati misli zunaj njihovih ‘zveličavnih’ resnic in okvirjev za to pristojne institucije, so zanjo izobčenci. Še več: če ima institucija oblastno moč, potem so – tako kaže zgodovina – tisti, ki ne mislijo ‘pravilno’, odstranjeni po rokah inkvizitorjev. Če je institucija ‘sveta’, tega ne počne nič manj krvavo – le nekoliko bolj hinavsko. – A ne spreglejmo, da so cerkveni inkvizitorji v primerjavi s političnimi prava malenkost. Res pa je, da je Cerkev s pridobitvijo svetne moči ne le prevzela (in v krutosti še domislila) posvetne načine discipliniranja, pač pa je, ko je izgubila položaj svetnih oblastnikov, metode obvladovanja ‘predala’ novim gospodarjem sveta (in ti jih očitno zopet dodelujejo in prilagajajo, da bi učinkoviteje obvladovali ljudstvo). Če bi Cerkev v času svoje svetne moči ‘evangelizirala’ modele vodenja, bi bile krutosti novih oblastnikov (tako lahko domnevamo) vsaj v izhodišču manjše. Za osvetlitev: svoje duhovniško poslanstvo sem začel kot kaplan v župniji Sv. Ožbalta na Ptuju. Nekega dne me je dal poklicati k sebi umirajoči g. Šalamun, medvojni tajni agent KGB, po vojni odgovoren za zadružništvo na Štajerskem. Ni želel spovedi, hotel je izpoved, o kateri naj pripovedujem – tako mi je naročil. »A veš, kolk smo jih po vojni pobil?« me je vprašal med pogovorom. In ker nisem imel pojma, mi je odgovoril sam: »36.000!«3 In ob teh, koliko je bilo preostalih žrtev komunizma pa fašizma, nacizma4 … in koliko nemških vojakov so zmagovalci po vojni do smrti izstradali v taboriščih … In koliko je danes žrtev kapitalizma – umorjenih v interesu kapitala in njegovih igric! Za primer: leta 1994 so v Ruandi hutujske milice in vojska v stotih dneh pobili približno 800.000 Tutsijev. Moč kapitala (politiki so le njegove tragikomične marionete) je to početje le opazovala skozi očala lastnega interesa. Danes se ve, da so gospodarsko močne države to klanje celo politično, diplomatsko, vojaško, logistično … podprle.5 Zanimivo, da poklic likvidatorja ni bil nikoli »deficitaren«, kadarkoli se je za to početje le odprla priložnost. In je odprta tudi danes, ko globalni kapital(izem) s hinavsko pretkanostjo s pomočjo pameti visoko izobraženih znova uvaja čas sužnjev, brezpravnih, izkoriščanih …; in so sredi med nami legitimna koncentracijska taborišča ostarelih,6 nemočnih, (za družbo) tako ali drugače problematičnih … Če so nacisti ljudi zastrupljali neposredno, počnejo danes farmacevtske družbe to popolnoma legalno posredno, ko genetsko mešetarijo po življenju in pršijo ogromne količine strupov po naši materi Zemlji, ki nas zato ne more več zdravo prehranjevati. Kar nam daje, je utrujeno, zastrupljeno – ubito življenje. Takšna hrana ne poživlja, pač pa celo mori dobesedno ‘na obroke’. A kaj zato! Farmacija lahko zato kuje še dodaten profit.7 Kot dobrotnica nam prodaja zdravila zoper smrtonosnost tega, kar sama ustvarja, in tisti, ki so bogatejši, si lahko kupijo več zdravja.8 Stroka, ujeta v svoj čas, pa takšno početje zelo ‘pametno’ omogoča, opravičuje in utemeljuje. Danes se uresničuje zločinskost do ljudi, živali … – vsega stvarstva s pomočjo visoke znanosti, ki se globoko klanja kapitalu – kapitalistom. »Ne tolci po roki, ki te hrani,« določa že star rek – pokloni se in služi svojemu gospodarju. In mi, ki smo nekje v sredini med onimi spodaj in tistimi zgoraj, ob tem početju v strahu za svojo eksistenco le molčimo … Večina ljudi pač proda svojo svobodo za varnost in utečenost. In ekonomski analitiki, v službi sivih eminenc, s tem tudi računajo. Škoda je, ker ne vidimo: vidim/vidiš čez rob svojega časa; podlo in krivdno pa je, če ob uvidu krivic, ki se dogajajo, molčim/-š, in to samo zato, da se lahko ohranjam/-š na oblazinjenem sedežu var(ova)nih ali celo privilegiranih. In prav to počnemo mnogi. Čeprav se v srčiki našega jaza (vesti) nenehno prebujajo vzgibi, da bi se bilo treba oglasiti, predvsem pa v dosegu naših možnosti tudi kaj storiti, se oddaljujemo od svoje osredinjenosti (le skozi njo vodi pot v odrešeno presežno) in se umikamo od glasu vesti, ko se podrejamo – prodajamo za varnost. Premalo se zavedamo, da takšno ravnanje ne ohranja v peklenskosti le nemočnih (ljudi, živali, rastlin …), odvisnih od našega glasu in početja, pač pa je v tem potencialni pekel za nas same. Ja, v ta pekel verjamem; v pekel, ki je velik in prostran – brezmejen kot vesolje samo. Naj pojasnim. Podobo naše usode zremo na nebu. Ne, ne mislim na horoskop; verjamem pa, da smo z vsem, kar nas obdaja, usodno povezani, in verjamem, v kar so verjeli že ‘stari’: da je človek mikrokozmos velikega vesolja – zato lahko z opazovanjem makrokozmosa pridobimo mnoge uvide o nas samih in seveda nasprotno: ko spoznavam/-o sebe, pridobivam/-o uvid tudi v vse, kar obstaja. Za primer: mistiki so še pred odkritjem tako imenovanih ‘črnih lukenj’ govorili, da se je treba podati skozi ‘temno noč’, ki te sama po sebi priteguje – le skozi njo lahko presežeš ujetosti v čas in prostor in doživiš razsvetljenje – (od)rešenje (tako pravi npr. sv. Janez od Križa9). Ta temna noč je lahko (med drugim) stiska bližnjega – le skoznjo lahko presežeš svojo tesnobnost. (Samo mimogrede: ljudem, ki se vrtijo okoli svojih težav in ne morejo iz njih, vedno svetujem, naj se odprejo k stiski bližnjega. Ko bodo reševali njegovo, se bodo mnogo lažje izvlekli iz svoje. Iz izkustva vem, da to učinkuje! Le sebičneži ne morejo iz svoje temne luknje, ker to ni ta prava ‘črna luknja’.) Danes zmorejo astronomi opazovati te črne luknje v prostranstvu vesolja; in med številnimi jo najdemo tudi v središču Rimske ceste – naše domače galaksije.10 V njenem jedru se nahaja vstop v to ‘temno noč’, ki priteguje naše osončje – in z njim nas – k sebi. Pravzaprav se vse vrti – pleše okoli tega (če zapišem po ‘krščansko’) groba, po/v katerem se dogodi vstajenje v novo dimenzijo bivajočih – po/v katerem se preseže življenje v novo, nam nepredstavljivo razsežnost. Filozof Martin Heidegger govori o »v nič nagnjeni eksistenci«,11 ki »zaradi ničenja niča samega drsi skozi tesnobo v nič, a se prav zato že razodeva kot povsem drugo od niča«.12 Tudi Gerhard Staguhn skupaj s strokovnjaki z različnih področij razmišlja, da narava v črnih luknjah ustvarja »nekaj, kar jo presega. Črna luknja je del narave, njena notranjost pa ima nadnaravno kvaliteto.«13 »V trenutku, ko bi se potopili v nič, nič ne bi bil več nič.«14 In kaj pravi mistik in filozof mojster Eckhart (ok. 1260–1327/29)? »Tam duša prihaja v Prvo, v Začetek, kjer se Bog z dobrostjo prebija v vsa ustvarjena bitja.«15 Kakor na nebu tako na zemlji – kakor v makrokozmosu tako v mikrokozmosu – kakor v velikem stvarstvu tako v človeku. Človek je pravzaprav kakor galaksija v malem. In kot ima naša Rimska cesta v svojem središču točko presežnosti (črno luknjo, kjer je rob časa, na katerem se ukrivi prostor – singularnost – in je vse, kar je, pritegnjeno v presežno16), prav tako je tudi človek v svojem jedru presežno bitje – takšen rob časa in prostora je v središču osebnega jaza.17 Človek se mora prepustiti svojemu središču, kjer smo singularni – presežni. Carl Gustav Jung pravi, da »psiha v svojih globinah prehaja v brezprostorsko-brezčasovno obliko in da spada k tistemu, kar se nezadostno in simbolično imenuje večnost«. Če se ne damo pritegovati svojemu jedru in se upiramo vesti, spravljamo sami sebe s svojim hotenjem, s svojo voljo in odločitvijo na obrobje – v temo, ki se kaže v nelagodnem, tesnobnem doživljanju življenja. Ta tesnoba – napetost in razpetost – je kot protest naše duše, ki (kolikšen paradoks!) ‘ve’, da bo (od)rešena samo preko kozmičnega groba. Tudi zato je umik od lastne osrediščenosti in vesti ter ravnanje v nasprotni smeri usodnost bivajočih. Tako se odmikamo od osrediščenosti – črne luknje – pre/odora v (od)rešeno. Gibati se začnemo na rob osebnega galaktičnega območja, v smer teme – v prostranstvo temne mase. »Dvoje mi navdaja duha z vedno novim in vse večjim čudenjem in spoštovanjem, kolikor bolj pogosto in vztrajno se z njima ukvarja mišljenje: zvezdnato nebo nad mano in moralni zakon v meni,« je zapisal Immanuel Kant v svoji Kritiki čistega uma. In prav s samokritiko čistega (ne z interesi zmanipuliranega) uma in osrediščene osebne zaznave je vredno in potrebno življenje motriti in v njem ravnati – delovati. Kvalitativna sprememba sveta se namreč ne dogaja na ravni družbeno splošnega, pač pa v sredi družbenega v posameznikih, ki niso ‘razsrediščeni’ in sledijo zgodbi svojega življenja, ki je temeljni del njihove eksistence. Odmik od tega je pekel posameznika, ki seveda obremeni – ‘pekli’ – tudi družbeno. Za samozavest – samozavedanje (p)osebnega jaza pa je potrebna vzgoja! In prav tu je eden od temeljnih problemov. Zakaj? Žal nas že v izhodišču bivanja v času in prostoru stlačijo in pohabijo v okostenele okvire in miselne sheme ogroženih institucij, ki prepogosto skrbijo bolj za lastno ohranitev kot pa za služenje – podporo življenju samemu v njegovem evolucijskem zagonu. Če je Sokrat mladim poudarjal: »Spoznaj sebe!« (resda je bil že takrat s tem v spotiko oblastnim), potem je danes poudarek najpogosteje: »Spoznaj in nauči se, kar je treba za življenje!« – in se pri tem misli predvsem na poklic, kariero in ne toliko na uresničenost osebne poklicanosti in s tem zadovoljstva. Saj ne moreš verjeti, a je res: starši, pedagogi, vzgojitelji … pehajo otroke, da bi bili uspešni v šoli in bi dosegli finančno dober poklicni položaj, in pri tem spregledujejo skrb za spoznavanje sebe in zakonitosti, ki prinašajo polnost doživetja v bivanju. Le še v besedi je sreča v srečanju, sicer pa je sreča, če karierno uspeš v življenju, pa čeprav se pri tem oddaljiš od sebe – svoje poklicanosti in od tiste srenje, kjer bi jo – bi se uresničeval. Namesto da bi nas odprli v evolucijsko dogajanje, ki je v nenehnem razgibanem preseganju, nas utesnjujejo v pridno ustaljenost, ki je danes zasmrajena do neznosnosti. Če je bivanje mlakuža, prinaša smrt. Da je voda živa – polna kisika, potrebuje brzice – nenehne izzive, preskoke. Ne sme se ustaliti. Takšno živo življenje pa seveda uhaja iz rok manipulatorjev in je zato za posestne oblastnike nesprejemljivo. Oni želijo obvladovati, posedovati – mi smo zanje gojišče profita in nič več – da si ne bi kdo domišljal, da so naši dobrotniki. Žal so nas uspeli ujeti in zamrežiti v struge svojih interesov, a verjamem, da le za kratek čas. Vedno večja duhamornost in zatohlost se plazi po zahodni civilizaciji. Vedno več ljudi je na poživljajočih substancah, ki v sebi skrivajo past: poživijo zato, da umorijo. Vedno več nas je, ki ob tem spoznavamo, da bo treba življenje ne omamiti, pač pa obuditi – ga vrniti nazaj k naravnosti. In glej: življenje se prebuja na vseh koncih in niti jeklena zakovanost ga ne bo mogla več zadržati. Z vznemirjeno nestrpnostjo čakam, da bo število bivanjsko ozaveščenih doseglo tisto kritično maso, ki ji sledi potem tudi družbeni premik. Še enkrat: da se dogodi sprememba na družbenem, se mora pred tem na osebnem. In tu šteje slehernik!18 Da bi obvladovali in posedovali, se torej inkvizitorji (ne le) našega časa ob tem, da grozijo – strašijo –, poslužujejo predvsem izobraževanja in bolj kot vsebin – načina. Prav v načinu posredovanja določenih vedenj so ‘vkodirali’ svojo past. Naj si priznamo ali ne, smo prav zato … * * * 1 Besede usodno ne pojmujem v pomenu, da je bilo teološki misli in pastoralni praksi usojeno, da bo krenila po tej poti, pač pa, da so lahko zanjo usodne neevangelijske (miselni) poti. 2 Kosti z leti otrdijo, potem pa postajajo tako same po sebi bolj trhle. Osteoporozo kosti in institucionalnih struktur lahko upočasni, če že ne prepreči, dovolj gibanja – miselna in siceršnja gibčnost in pa zadostna izpostavljenost Soncu (to se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč naših kosti). – Za Cerkev to pomeni izpostavljenost Svetemu, ki svetli in notranje skrbi za duhovno evolucijo – je nujni sopotnik v zgodovini odrešenja. 3 Številka se verjetno nanaša za področje Štajerske. Podatki o po vojni umorjenih so srhljivi: na slovenskem ozemlju je do sedaj evidentiranih približno 600 grobišč (ocenjujejo, da se bo ta številka še povečala za 50–100), v katerih je približno 100.000 žrtev (od tega približno 15.000 Slovencev). 4 V belgijskih in nizozemskih taboriščih so od konca vojne pa do jeseni ‘zmagovitega’ leta dobesedno do smrti izstradali 1,8 milijona mladih nemških fantov in mlajših možakarjev, ki so bili večinoma prisiljeni sodelovati v početju nemške vojske v drugi svetovni vojni. Res ‘zmagovita’ poteza! 5 Ruanda za to obtožuje predvsem Francijo. 6 Izraz koncentracijsko taborišče izhaja iz: koncentrirati v posebnem taboru, na posebnem omejenem mestu. In prav to počnemo z nemočnimi – na primer z ostarelimi, ki bi tako ali drugače motili ekonomsko utečenost. Preprosto jih umaknemo s prizorišča uspešnežev, čeprav vemo, da večina takšno »presaditev« zelo težko prenese. Naj v podkrepitev tega navedem podatke seveda neobjavljene analize (vzporedna analiza, narejena z dveletnim zamikom, je prišla do identičnih rezultatov), ki govori o tem, da bi 95 odstotkov ostarelih raje prej umrlo, kakor odšlo v »dom« za ostarele. Tisti, ki so že v »domu«, pa v svojih odgovorih pripovedujejo o veliki osebni stiski zaradi navezanosti na prejšnji dom, kjer so živeli z družino. Samo 10 odstotkov jih v »domu« za ostarele živi zadovoljno, brez misli na vrnitev v domače okolje. 70 odstotkov oskrbovancev se v »domu« za ostarele počuti spregledane, žalostne in ponižane, ker so odrinjeni s prizorišča življenja. 7 Ameriški Pfizer je pred tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa ‘le’ 37 milijard. Medicinska industrija, ki je glavna ‘lastnica’ medicinske znanosti, raziskuje predvsem na komercialno zanimivih področjih. Sistemsko zanemarja zdravljenje bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v revnejših predelih sveta, ob tem ko vlaga ogromna sredstva v zdravila, ki so dejansko nekoristna, prinašajo pa ogromen profit. 8 Za primer: na leto zboli za malarijo 300 do 500 milijonov ljudi, od tega jih umre od enega pa do 2,7 milijona, čeprav bi za ozdravljenje enega bolnika potrebovali le dva evra. V nerazvitih državah umirajo ljudje – med njimi je največ otrok –, ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za nas zanemarljiv drobiž. 9 Navajam tri kitice (od osmih) pesmi Janeza od Križa (1542–1591); v njej duša opeva srečo, ki jo je doživela, ko je skozi temno noč dosegla združitev z Ljubljenim: 1. Nekoč, v temni noči, v ljubezni hrepenenja vsa goreča, o neizmerna sreča! Odšla sem neopažena od doma, ko že je počivala moja hiša speča. 3. V tisti presrečni noči, skrivaj, da me nihče ni videl, za nič se jaz nisem menila, le luč, ki v mojem srcu je gorela, ta luč me varno in gotovo je vodila. 5. O noč ti, ljubeznivejša od zore, o noč, ki mene varno si vodila, o noč, ki ljubo z Ljubim v eno si sklenila, si ljubo v Ljubega izpremenila. (Janez od Križa, Temna noč, Družina, Ljubljana 1987, str. 13–14) 10 Na obstoj črnih lukenj je mogoče sklepati po gibanju zvezd v njihovi neposredni bližini (kadar gre za sisteme dvojnih zvezd) in po močnem sevanju žarkov X, ki jih pred dogodkovnim horizontom sevajo vroči plini med padanjem proti črni luknji. 11 Navaja Tine Hribar, Fenomenologija 1, Slovenska matica, Ljubljana 1993, str. 411. 12 Prav tam, str. 401. 13 Gerhard Staguhn, Skrivnosti vesolja, Učila, Tržič 2002, str. 117. 14 Prav tam, str. 116. 15 Mojster Eckhart, Pridige in traktati, Mohorjeva družba, Celje 1995. Misel je iz 17. pridige, str. 223. 16 Fiziki govorijo o črnih luknjah. Ker danes fiziki ne poznajo nobene sile, ki bi ustavila sesedanje snovi za dogodkovnim horizontom, lahko sklepamo, da se prostor-čas v črni luknji raztegne do točke singularnosti. Gre za točko v prostoru, kjer se ena izmed fizikalnih količin poveča preko vseh mej. V črni luknji se gostota poveča do neskončnosti in v teh razmerah fizikalni zakoni, ki jih poznamo, niso več uporabni. V takšni singularni točki pa se po dokazu Hawkinga in Penrosa ustavi tudi čas. Iz njunega sklepanja tudi sledi, da se je čas začel z velikim pokom. Torej črne luknje ali velikega poka ne povezuje samo singularnost gostote, temveč tudi začetek in konec časov. Zaradi tega nekateri fiziki puščajo odprto možnost, da v črnih luknjah nastajajo nova vesolja. Če pa znanstveno-empirični inteligenci pridružimo še duhovno-čustveno, potem lahko govorimo (vsaj simbolno) o prehodu v odrešeno razsežnost. Zanimivo, da že apostol Pavel na ravni duhovne zaznavnosti govori o odrešenju vsega, kar je, celotnega stvarstva, ki je sedaj ujeto v časovno-prostorske meje, v katerih »vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). 17 Vedno znova me prevzema ples dervišev. Kot se vrti galaksija okoli svojega jedra, tako se vrtijo njihova razprostrta krila okoli njih in njihovega osebnega središča (budisti bi ga lahko označili kot steber čaker, kristjani kot duhovno središče našega jaza, ki je samo po sebi presežno, singularno) – nične točke, ‘črne luknje’. Tako zaznajo presežno ali bolje rečeno padajo v presežno – v trans – v transcendentno. 18 Statistika je izračunala, da je kritična masa, ki ‘prevaga’ na ravni družbenega, v Sloveniji 130.000 prebivalcev. Seveda so vse takšne in podobne ugotovitve ‘v zraku’. Saj veste, kako se stopnjuje beseda ‘laž’: laž – velika laž – statistika. IZ-ŠOLA-NI ZA POKORJENOST Precej časa mi je bila v pohujšanje misel pesnika Toneta Pavčka (1928–2011): »Šola je zato, da človeka ukalupi in pohabi.«19 Kar 30 odstotkov slovenskih šolarjev toži zaradi glavobolov, nespečnosti, nervoz in razdražljivosti, bolečin v želodcu ali križu … – Da ne bo pomote: križ jih ne boli zaradi pretežkih torb, pač pa zato, ker ne morejo več prenašati sedanjega načina izobraževanja. Naj jih še tako tlačimo v svoj ‘pametni’ model šolanja, očitno ne zmorejo več. Nedisciplina, uporništvo, umiki (zasvojenosti, samomorilnost …) so zunanja znamenja neznosnega ‘pedagoškega’ početja. In mi jih namerno spregledujemo, da lahko še naprej mimo življenja pametujemo in utrjujemo svoje modele! Otroci morajo ure in ure sedeti pri miru in poslušati (samo za primer: nevroznanstveniki ugotavljajo, da se poveča koncentracija – dojemljivost za nove podatke v gibanju: Jezus je učil na poteh, v grških šolah so se učili med hojo …). Kopičenje podatkov sega v neznosno, ob tem pa učenca slišijo le, ko mora pravilno odgovoriti, sicer je v svoji miselni in doživljajski resničnosti, predvsem pa v izvirnosti svoje osebnosti bolj kot ne spregledan. Res je, v veliki splošnosti in obsežnosti učnega načrta učitelj težko sliši posameznika. V Skandinaviji, ki jo vsi občudujemo zaradi uspešnosti izobraževanja, obsega celoten učni načrt le sedemdeset strani (zato, da zmore učitelj učenca tudi slišati – upoštevati!), pri nas pa je samo za slovenski jezik na kar sto dvajsetih! Zdi se, da postaja sorazmerno s povečevanjem števila zaposlenih na pristojnem ministrstvu vedno bolj zapleteno tudi izobraževanje, in to tako za učence kot za učitelje – da staršev niti ne omenjam. Šola, ki bi se morala »vršiti« v šoli, se vedno bolj zajeda v čas za dom in družino. Raziskave kažejo, da so ocene otrok vedno bolj potvorjene z vložkom staršev; revščina razslojuje otroke tako po ocenah kot po ugledu; učitelji se bojijo staršev, ki so zaradi nemogočih pritiskov do pedagogov vedno bolj neprijazni, celo brezobzirni; glasu otrok, ki so tam nekje vmes, pa tako ali tako ni slišati! Ko bomo končno slišali tudi njihov glas in zaznali njihovo osebno resnično – odlično v neponovljivi izvirnosti slehernega izmed njih, potem se bo – tako verjamem – način izobraževanja zbistril za korist življenju. Do takrat pa nas preobremenjujejo in tlačijo v svoje modele, v katerih smo ocenjeni kot vredni in uspešni le, če ne mislimo po svoje in če smo uspešno naučeni – prilagojeni. »Resničnim genijem najbolj zagrizeno nasprotujejo povprečneži!« (Gorje, če so za povrh še zafrustrirani.) In: »Edina stvar, ki me ovira pri mojih odkritjih, je izobrazba,«20 je govoril Einstein, ki je kot srednješolec prekinil šolanje, ker ‘usposobljeni pedagogi’ niso bili sposobni uvida v njegovo (p)osebno genialno in so ga dušili v enciklopedično splošnost! In potem je vse svoje življenje poudarjal, kako slabo je, »kadar si šola pomaga z metodami nasilja in umetne avtoritete. S tem se krha odkritosrčnost učencev in njihovo zaupanje vase. Te metode ustvarjajo podložne ljudi«, predvsem pa dušijo osebni spoznavni napredek. Koliko pohojenih osebnosti srečujem vedno znova. Vsak izmed nas pride na ta svet kot genij na svojem področju, potem pa … Toliko potlačenih v splošnost nekega časa! Toliko podatkov je treba osvojiti, toliko informacij, ki niso podane le kot potrebna spoznavna izhodišča za nujno preraščanje dosedanjih znanj, pač pa imajo svoj cilj v sebi. Neredko je edino merilo pametnosti v papagajski ponavljavščini. Ponavljanje za dobro utirjenost v služenju takšnim in drugačnim interesom. Prava dragocenost so pedagogi, ki niso sistemsko, pač pa personalistično – osebnostno ‘pametni’, duhovniki, učitelji … z občutkom za izvirnost posameznika, ki ob nujnih osnovnih podatkih išče in razmišlja po svoje in tako odpira nove smeri razumevanja. Pri tem se pokaže, da je napaka – nemoč v ustaljenem načinu spoznavanja – nujni pogoj, ki omogoči nove uvide pri razumevanju življenja.21 »Ne postavljamo vam pravih vprašanj. Naučili ste nas, da nam ne pridejo na misel.« – Besede, ki jih v usta odraščajočih postavlja Alenka Rebula.22 Tisti, ki vedno vse razumejo, ki ne postavljajo »pravih vprašanj«, so sicer odlični na ustaljenih poteh razmišljanja – recimo jim kar odlični ponavljači. Geniji niso nikoli vsega razumeli in so imeli na svojem področju nadarjenosti tudi velike težave: niso zmogli misliti, kot misli večina. Toda prav ta njihova nemoč je postala priložnost za napredek – tam je evolucija lahko naredila miselni preskok, tam se je lahko spoznanje dvignilo na novo raven. Danes vedno bolj poudarjamo, da bo v slepi ulici naše civilizacije treba ‘misliti drugače’. In da bo to mogoče, moramo ‘napako’ v ustaljenem načinu razmišljanja ovrednotiti kot upanje, priložnost, tudi kot nujnost za napredek – za genialnost. Kako dragoceno je, če znamo pedagogi določeno nemoč učenca prepoznati tudi kot priložnost za nov, drugačen način razmišljanja. Bilo bi nespametno, če bi dušili genije in potrjevali le odlične ponavljače, če že ne kar povprečneže. Naš čas išče genije, potrebuje ljudi, ki ne zmorejo misliti samo po utirjenih poteh, in so zato priložnost, da nas izpeljejo iz utečenih miselnih shem v nove – bolj (od)rešujoče vidike življenja. Takšni so bili preroki preteklosti in takšne božje vizionarje potrebuje tudi naš čas.23 Zato je za vsak čas silno pomembno, da ima ljudi z ‘napako’. Vzhodna Cerkev vidi prav v božjih norčkih upanje na preraščanje prostorsko-časovnih ujetosti. Sicer pa so tudi na Zahodu prav ‘božji norčki’ (pomislimo na sv. Frančiška Asiškega) odprli življenju nova obzorja. Misel v ujetništvu velikega inkvizitorja (nekateri bi mu danes raje rekli Veliki brat) se je (zanimivo?) kar sama po sebi pletla na šolskem področju. Sicer pa so vzporednice v delovanju velikega inkvizitorja na vseh področjih identične in posledično tudi stiska, ki je zaradi načina njegovega delovanja – pritiska – prebujena. In prav v tesnobi časa, v bivanjskem nelagodju je upanje; čeprav se sliši nesprejemljivo: stiska je dobra! Kajti samo stiska naznanja spremembo. Tesnoba, ki se sama po sebi prebuja, ko se usužnjimo, je tisti notranji impulz, ki budi upanja, da se bomo morali slej ko prej premakniti. Zdravnik in psihoterapevt Carl Gustav Jung je ugotavljal, da se sprememba pri človeku lahko začne, ko je človek čisto na dnu. Tesnoba bi lahko postala obup, če se ne bi (kot govori krščanstvo, pa tudi druge religije) prav v temo vedno znova inkarnirala (utelešala) božja moč in pomoč. Zato so prav noči milostne za sleherno spremembo – so svete in velike.24 Pomembno je, da nas iz omreženosti v duh časa vedno znova osvobaja božji Duh – Sveti Duh. Le-ta svetlí, obenem pa notranje vznemirja in priganja (»te ne pusti pri miru«, kot pravimo) ter tako omogoča evolucijsko preraščanje – osvoboditev iz suženjske vklenjenosti na ‘dokončne’ misli in predstave, na katere smo prijetno navajeni, pa naj si to priznamo ali ne. Seveda pa je vredno in pomembno, da se poleg božjega pritegovanja povezujejo ljudje,25 ki jih je po veliki noči (ta je zanje postala sveta)26 ž/Življenje samo prebudilo v novo razsežnost bivajočih. Če uporabim svetopisemsko govorico: so novo izvoljeno ljudstvo, ki je končno krenilo na pot – ta je osebna, a je podprta v medsebojni navezi. Sleherna novost na tej poti ni dokončnost, je le (od)rešenjska stopnja v časovnem in prostorskem teku – dogajanju. Vse je v evolucijskem plesu – premikanju, približevanju ekstatični točki presežnosti. Zato notranja tesnobnost in vznemirjenost ob sleherni ustaljenosti. Gibanje in preraščanje sta temeljni pogoj notranjega zadovoljstva. Ozaveščanje, priznanje in kritična presoja prostorsko-časovnih ukalupljenosti so nujni predpogoj preraščanja, h kateremu nas priganja notranja tesnoba. Če si Izraelci ne bi priznali utesnjenosti v suženjskem razmerju do Egipčanov, ne bi krenili proti obljubljeni deželi. Kar jih je na njihovi poti najbolj oviralo, je bila misel na polne sklede – navajenost, razvajenost, ki so je bili v deželi sužnosti kljub vsemu deležni. Ustanove moči bodo skušale prebujence zadržati v ustaljenosti na lep ali krut način in pri tem bodo uporabile vsa pomagala (delovanje na silo je primitivna oblika – sedaj je na vrhuncu manipulacija s pomočjo elektronike, s katero zajamejo in premikajo naš nevronski – miselni sistem – v svojih kalupih – ‘polnih informacijskih skledah’). Posameznike ali gibanja, ki se jim uspe osvoboditi, pa ali zatrejo ali zamolčijo ali izsmejijo – razglasijo za nore. Pa smo zopet pri ‘božjih norčkih’! Samo eno vprašanje je: ali je tesnoba časa že dovolj močna, ali smo že dosegli dno – odrivno mesto za osvoboditev – ali pa bomo še naprej pridno vztrajali, ukleščeni in dušeni pod institucionalnimi inkvizitorji, ki nas s svojimi ‘edino zveličavnimi resnicami’ ohranjajo v deželi sužnosti in je njihov (takšen in drugačen) interes temeljno merilo za to, kaj sme dobiti oznako ‘resnica’. Pesnik Tone Pavček je takšno početje označil za »človeško neumnost, ki se imenuje oholost, kot da si več od drugega, čeprav smo vsi enako božji in enako človeški, enako majhni in hkrati enako veliki in vsi enkratni (enaki smo samo po tem, da smo različni), ker je ravno v tem, da si drugačen od drugega, čudež enkratnosti tega življenja in od tod občudovanje in spoštovanje do drugega«.27 * * * 19 Leto dni, preden je prestopil prag večnosti, sem imel z njim intervju za Radio Maribor. Med drugim je rekel: »To, kar je slabo, je vseenost, ko ni prizadetosti in ne volje po boljšem, po občutljivejšem, po osrečujoči aktivni ljubezni. Res nam manjka človeške solidarnosti. Ljudje se kmalu ne bomo več delili med bogate in revne, med intelektualce in neintelektualce, pač pa po tem, koliko občutiš ali ne občutiš stiske bližnjega. In vsa ta notranja slepota, ta brezbrižnost do drugega, ko si notranje slep in gluh za njegov krik, oddaljuje ljudi za mnogo svetlobnih let. Bližnje je treba videti, treba se je z njimi pogovarjati. Včasih je potrebno samo poslušati ali položiti roko na njegovo ramo; potem prehaja ta bolečina iz njega vate in sta dva združena in je mnogo lažje.« Pavček si je upal povedati. Po smrti sina Marka, »pesnika po milosti božji«, kot ga je imenoval, se je v njem prebudil pogum, s katerim je pretrgal spone, v katere nas zavežejo in obvežejo. »Čutil sem, da sem dolžan živeti tudi zanj. Vsa moja politična angažiranost je bila v tistem času izrazito moralnega značaja. Spraševal sem se, kaj bi delal mulec, in sem delal to, kar bi delal on. V meni ni bilo več strahu in sem prebral leta 1989 Majniško deklaracijo o samostojni Sloveniji in sem storil toliko drugega, s čimer se je bilo potrebno izpostaviti za blagor naroda in njegovih ljudi.« Tako žlahtno, predvsem pa tako osebno zavzeto kot on so mi govorili le redki. 20 Misli navajam iz: Scott Thorpe, Vsak je lahko Einstein – kršite pravila in odkrijte svojo skrito genialnost!, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, str. 165 in 22. 21 Za osvetlitev iz zgodbe mojega življenja: Kot veste, sem teolog, vendar sem študij nadaljeval in ga ‘zapečatil’ kot doktor znanosti na področju slovenistike. A prav pri slovenščini sem imel največ težav: zaradi slovenščine bi me v prvem razredu osnovne šole skoraj poslali v ‘posebno šolo’ in v začetnem letniku srednje šole sem imel prav pri slovenščini v prvi konferenci čisti cvek. Matematika vsekakor ni moje področje, a sem se skoznjo prebijal s trojkico; edino negativno oceno v celotni izobraževalni karieri sem imel pri slovenščini, ‘kjer sem doma’. Bogu se zahvaljujem, da me zaradi tega niso po vseh pedagoških predpisih zrušili v moji zgodbi življenja. Samo zaradi ‘sivih lis’ je namreč lahko moja misel poiskala novo pot – postala je lahko spoznavna novost – nov uvid, nova priložnost za naš čas in prostor. 22 Alenka Rebula, Sto obrazov notranje moči, Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, str. 35. 23 Kot sem zapisal: naš čas potrebuje genije in ne samo odlične ponavljače. Za genialnost pa so nujne tudi: 1. nemoč v utečeni splošnosti (ko se sprejmeš v realnosti – tudi krhkosti, postajaš osebno skromen); 2. skromnost – recimo ji kar ponižnost – pa je dobrodošla za 3. pronicljivost v iskanju novih – učinkovitejših rešitev. Ob vsem tem so seveda izjemnega pomena osebe, ki te spremljajo (starši, duhovniki, učitelji …) ter spoštujejo v tvoji izvirnosti in pri tem dopuščajo pustolovsko inovativnost, ko se učiš na napakah, ki te usmerjajo, dokler ne ‘ujameš’ dobre rešitve ... – potrebno je vsekakor marsikaj, kar je danes pri mnogih pedagogih skrajno nedopustno. Dokler miselnih sivih lis ne bomo jemali kot pogoj za genialnost, bomo dušili in zadušili marsikaterega potencialnega genija. Župani in predsednik države pa bodo še naprej sprejemali in hvalili odlične (ni nujno, da so geniji) – mnogi izmed njih so zaradi (ne)pedagoškega pristopa samo ponavljači, čeprav odlični. 24 Dva največja (od)rešenjska dogodka v krščanstvu sta se dogodila v noči in praznika nosita v samem imenu omembo noči, ki je postala sveta in (zato) velika: sveta noč – božična in velika noč. – »O zares presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom,« oznanja hvalnica na velikonočno vigilijo. 25 Pred tem se je treba osvoboditi iz modelov tekmovanja in izključevanja. 26 Če je bila pri božji inkarnaciji v Kristusu najprej sveta noč (rojstvo) pred veliko nočjo (obujenjem v novo razsežnost bivajočega), je pri našem vsestranskem prebujenju duhovno vstajenje predpogoj za ‘novo rojstvo’ – na duhovno-mistični ravni pa se dogodi istočasno. 27 Karel Gržan, 2 x 3 in še nekaj za družinsko srečo, Družina, Ljubljana 2000, str. 60. VELIKI INKVIZITOR IN VPRAŠANJE, ALI ČLOVEK POTREBUJE TRDO ROKO INSTITUCIJE Spominjam se večera ob prelomu tisočletja, ko sem s Tonetom Pavčkom sedel v eni izmed ljubljanskih kavarn in sva pletla pogovor iz osebnih doživljanj. V nekem trenutku se je zamislil, potem mi je skozi okno pokazal cerkev in trpko rekel: »Veš, v cerkvi se je zgodilo nekaj najbolj bridkega v mojem življenju. Vzeli so mi Boga.« In je potem pripovedoval, kako so ga dostojanstveniki, ki nastopajo v imenu samega Boga, kot desetletnega fantiča razglasili za pokvarjenca in ga zato niso sprejeli ne v Marijanišče niti v Škofove zavode v Šentvidu. »Takrat še nisem vedel, kar vem danes: da me Kristus ni gledal tako kot tisti, ki naj bi bili njegovi poslanci. Bog me je ustvaril v radoživega mulca, oni pa so rekli, da me je naredil pokvarjenega.« Metode v delovanju Cerkve se očitno pogosto zelo razlikujejo od božje ‘metodike’. »Veliki inkvizitorji zaprejo Kristusa in mu pridejo povedat, da njegova metoda ni prava, da vesoljne sreče ni mogoče doseči s tem, da – neposredno svobodni – izbiramo med dobrim in zlim, temveč tako, da svetu zagospodarimo in ga združimo.«28 Ljudje potrebujejo šibo božjo – Boga, ki jih šiba in ustrahuje. In ker Kristus te vloge obvladovanja ne opravlja, kot bi jo moral, jo je za dobro človeštva prevzela Cerkev – institucija. Pa saj ji je tako ali tako izročil vsa pooblastila! Kaj se sploh še vtika v njeno delovanje, jo moti in vznemirja? Jezus je lahko reklamna parola, »nikakor pa ga v sodobnem času ne moreš vzeti zares. Evangeliju se lahko približujemo – je naš cilj, naš ideal, ne more pa biti naša resničnost.« – Besede, ki sem jih kot redovnik poslušal od predstojnikov, ko sem leto dni brez ficka v žepu živel sredi stisk ljudi na blatnih cestah naše dežele. In me je bilo treba (dobesedno) ukrotiti ali uničiti! Pustimo mojo zgodbo in poglejmo, kako se je pletlo dogajanje med Jezusom in velikim inkvizitorjem: »Dejanje se godi na Španskem, v Sevilli, v najstrašnejših časih inkvizicije. /…/ Po svojem neizmernem usmiljenju (Jezus) pride še enkrat med ljudi v prav tisti človeški podobi, v kateri je pred petnajstimi stoletji tri leta hodil med njimi. /…/ Pojavil se je tiho in neopazno, a glej čudo, vsi so ga takoj spoznali. /…/ Z nepremagljivo močjo sili ljudstvo k njemu, ga obdaja, narašča okoli njega in gre za njim. On stopa sredi njih molče, s tihim nasmeškom neskončnega usmiljenja. Sonce ljubezni gori v njegovem srcu, žarki luči, razsvetljenja in moči mu izvirajo iz oči, se izlivajo na ljudi in jim pretresajo srca z ljubeznijo, ki se odziva njegovi. On razprostira proti njim roke in jih blagoslavlja in od njegovega dotika, da, celo od dotika njegovih oblačil izhaja zdravilna moč. /…/ Ustavi se v preddverju seviljske stolnice prav tisti mah, ko z jokom neso v cerkev belo, odprto otroško krstico: sedemletna deklica leži v njej, edina hči uglednega meščana. /…/ Tedajci se razleže divji jok matere umrlega otroka, ki se je vrgla k Njegovim nogam. 'Če si Ti, tedaj obudi moje dete!' vzklika in steza roke proti njemu. On jo sočutno gleda in usta mu še enkrat tiho izreko besedi 'Talita kumi' – 'Deklica, vstani.' Dekletce se privzdigne v krsti, sede pokonci in gleda okoli sebe in se smehlja z začudenimi odprtimi očkami. /…/ Med ljudstvom se začne zmešnjava, ihtenje in krik – in glej, prav tisto minuto pride po trgu mimo stolnice kardinal, veliki inkvizitor. Skoraj devetdesetletni starec je, visok in raven, z izsušenim obrazom in upadlimi očmi, iz katerih pa se še vedno sveti in žari kakor ognjena iskra. /…/ V odmerjeni razdalji gredo za njim njegovi mrki pomočniki, hlapci in ‘sveta’ straža. Vse je videl, videl je, kako so postavili krsto k njegovim nogam, videl je, kako je deklica vstala od mrtvih, in obraz se mu je zmračil. Mrko grbanči sive, goste obrvi in zlovešč ogenj se mu bliska v očeh. Svoj prst stegne in ukaže stražarjem, naj Ga primejo. /…/ Truma se vsa namah kakor en mož skloni z glavami do tal pred starcem-inkvizitorjem, ta pa molče blagoslovi ljudstvo in gre mimo. Straža privede Jetnika v tesno in mračno obokano ječo v starodavnem poslopju svetega sodišča in ga zapre vanj. /…/ Sredi globokega mraka se mahoma odpro železna vrata ječe in počasi stopi vanj sam stari veliki inkvizitor s svetilko v roki. Sam je, vrata za njim se takoj zapro. Pri vhodu se ustavi in dolgo, minuto ali dve, opazuje Njegov obraz. Naposled se tiho približa, postavi svetilko na mizo in Mu reče: 'Ti si to? Ti?' In ko ne dobi odgovora, naglo doda: 'Ne odgovarjaj, molči. In tudi kaj bi mogel reči? Predobro vem, kaj porečeš. Saj tudi nimaš pravice, da bi kaj dodal temu, kar si nekoč že povedal. Le zakaj si nas prišel motit? Kajti motit si nas prišel, to sam veš. Veš li, kaj bo jutri? /…/ Jutrišnji dan Te obsodim in Te sežgem na grmadi kot najhujšega krivoverca in prav tisto ljudstvo, ki Ti je danes poljubljalo noge, bo jutri planilo na edini moj migljaj in prigrebalo oglje k Tvoji grmadi, veš li to? Da, morebiti veš,' je dodal v globokem premišljevanju, ne da bi le za trenutek odtrgal oči od svojega Jetnika. 'Mar nisi ti tisti, ki je tiste čase tolikokrat govoril: ‘Napraviti vas hočem svobodne?’ Toda glej, zdaj si videl te ‘svobodne’ ljudi,' doda starec mahoma z zamišljenim nasmeškom. 'Da, ta stvar nas je drago stala,' nadaljuje, strogo ga gledaje, 'a naposled smo jo vendarle dokončali v tvojem imenu. /…/ Obljubil si, s svojo besedo si potrdil, pravico si nam dal, da vežemo in razvezujemo; kako bi mogel zdaj misliti na to, da nam vzameš to pravico? Zakaj si nas torej prišel motit?'« Veliki inkvizitor se sklicuje na od Boga dano mu oblast. Dejansko navajajo vsi cerkveni dokumenti, da je dal Jezus ključe iz rok – predal jih je Petru, ki je sedaj gospodar: on zaklepa in odklepa – on gospodari v Gospodovi hiši. »Znano je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo,«29 poudarja drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor samoumevnost tega početja tudi glede škofov – v našem primeru kardinala velikega inkvizitorja. V cerkvi je (bila) zelo močna zavest, kar poudarja Katekizem Katoliške cerkve: »Kristus sam je izvir služb v Cerkvi. On jih je ustanovil, on jim je dal avtoriteto (oblast).«30 Ne le avtoritete, dodaja katekizem, pač pa tudi »poslanstvo, usmerjenost in namen«.31 In za svoje namene (ne odrešenja!) se je cerkvena institucija posluževala, kot smo videli, vseh sredstev – tudi najbolj nizkotnih. »Cilj – namen opravičuje sredstva,« je bilo razglašeno, a pri tem spregledano, da delovanje institucije prepogosto ni potekalo v znamenju Svete Trojice: Oče – Sin – Sveti Duh, pač pa trojstva, ki je v znamenju Mamona tega sveta: Oblast – Slast – Last. In tu je srčika problema: ne interes Svetega, pač pa sveta – posedovanje. Veliki inkvizitor ima zanimiv argument, zakaj je ‘božja institucija’ odvzela človeku svobodo in ga vklenila v spone ujetih spoznanj, določenih mej. Jezusu razloži, da so se petnajst stoletij ubadali s tem, kako bi premagali človekovo svobodo, ki je je zdaj »konec, korenito konec«, kot pravi veliki inkvizitor. In potem opravičuje to dejanje: »'Toda vedi, da so zdaj, prav dandanašnji, ti ljudje bolj kot kdaj prepričani, da so povsem svobodni, čeprav so nam sami prinesli svojo svobodo in jo pokorno položili k našim nogam. /…/ Človek je bil ustvarjen za upornika; ali pa so lahko uporniki srečni? /…/ Nikoli ne morejo biti svobodni, zato ker so šibki, pregrešni, ničevi. /…/ Občudovali nas bodo in nas imeli za bogove, zato ker smo jim stopili na čelo in smo privolili v to, da prenašamo svobodo, ki so se je oni prestrašili, in jim gospodujemo – tako strašna se jim bo nazadnje že zdela svoboda! Toda mi jim porečemo, da smo poslušni tebi in da gospodujemo v tvojem imenu. Spet jih bomo prevarali, kajti tebe ne bomo več pustili k sebi. Prav ta prevara bo tudi naše trpljenje, ker bomo prisiljeni lagati. /…/ Namesto da bi zagospodoval svobodi ljudi, si jim jo še povečal! /…/ Namesto da bi obvladal človeško svobodo, si jo pomnožil in si z njenimi mukami na veke obremenil človekovo duhovno kraljestvo. /…/ Namesto trdnega starega zakona naj bi bil človek v bodoče s svobodnim srcem sam odločal, kaj je dobro in kaj je zlo, samo s tvojim zgledom pred seboj, da bi ga vodil; ali res nisi pomislil, da bo naposled zanikal in zavrgel tvoj zgled in tvojo resnico, če bo pritiskala nanj s tako strašnim bremenom, kakor je svoboda izbire. /…/ Tu si sodil o ljudeh previsoko, zakaj ljudje so sužnji, o tem ni dvoma, čeprav so ustvarjeni uporniki. Ozri se in sodi, zdaj ko je minilo petnajst stoletij, pojdi in jih poglej: koga si dvignil do sebe? Prisegam ti, človek je šibkejši in nizkotnejši, kakor si mislil o njem! Ali lahko, ali lahko tudi on izpolni isto kakor ti? Čeprav ga tolikanj spoštuješ, si vendar ravnal, kakor da se ti je nehal smiliti, kajti preveč si terjal od njega – ti, ki si ga bil vzljubil bolj od samega sebe! Da si ga manj spoštoval, bi bil tudi manj terjal od njega in to bi bilo bližje ljubezni, ker bi bilo zanj manjše breme. Slab je in podel. /…/ In ljudje so se razveselili, da smo jih spet vodili kakor čredo in da je bil njihovim srcem vendar že odvzet strašni dar, ki jim je bil prinesel toliko muk. Ali smo imeli prav, ko smo tako učili in delali, povej? Mar nismo ljubili človeštva, ko smo tako ponižno spoznali njegovo onemoglost in mu z ljubeznijo olajšali breme? /…/ Zakaj si nas prišel motit? In zakaj me gledaš tako molče in presunljivo s svojimi krotkimi očmi? Razsrdi se, jaz nočem tvoje ljubezni, ker te tudi sam ne ljubim. In kaj naj bi skrival pred teboj? Mar ne vem, s kom govorim? To, kar ti imam povedati, ti je že vse znano, saj berem v tvojih očeh. Kako naj jaz skrijem našo skrivnost pred teboj? Morda jo hočeš slišati prav iz mojih ust. Poslušaj tedaj: mi nismo s teboj, ampak z njim, glej, to je naša skrivnost! Že davno nismo s teboj, ampak z njim, že osem stoletij. Natanko osemsto let je tega, kar smo vzeli od njega tisto, kar si ti z nevoljo odbil, tisti poslednji dar, ki ti ga je ponudil, ko ti je kazal vsa kraljestva zemlje; vzeli smo od njega Rim in Cezarjev meč ter razglasili samo sebe za vladarje zemlje, za edine vladarje, čeprav se nam do današnjega dne še ni posrečilo, da bi povsem dokončali svoje delo. /…/ Človek bi vedel, komu naj se pokloni, komu naj preda svojo vest in kako naj se vendar že vsi združijo v složno in enodušno vseobče mravljišče. /…/ Zakaj kdo naj vlada ljudem, če ne tisti, ki gospodujejo njihovi vesti in drže v rokah njihov kruh? Zato smo mi tudi vzeli Cezarjev meč in smo s tem seveda zavrgli tebe in krenili za njim. /…/ O mi jih bomo prepričali, da bodo šele tedaj res svobodni, kadar se zaradi nas odreko svoji svobodi in nam postanejo pokorni. /…/ Dobro, predobro bodo znali ceniti, kaj pomeni za človeka, če se enkrat za vselej podredi! In doklej ljudje tega ne spoznajo, bodo nesrečni. /…/ Pravim ti, da je za človeka ni bolj mučne skrbi kakor najti tistega, kateremu bi čimprej izročil dar svobode, s katerim se to nesrečno bitje rodi. Toda svobodi vesti lahko gospodari le tisti, ki pomiri njihovo vest. /…/ Čudili se bodo in se grozili nad nami in se ponašali s tem, da smo tako mogočni in tako pametni, da smo mogli ukrotiti tako divjo tisočmilijonsko čredo. Oslabeli bodo trepetali pred našo jezo, njih razum bo postal plašen, njih oči solzive kakor oči otrok in žensk, a prav tako zlahka se bodo na naš migljaj vdajali veselju in smehu, svetli radosti in srečni otroški pesmici. /…/ O, tudi greh jim bomo dovolili, ko so tako slabotni in šibki, in oni nas bodo ljubili kakor otroci, zato ker jim dovoljujemo grešiti. Porečemo jim, da bo vsak greh odpuščen. /…/ Najbolj mučne skrivnosti svoje vesti – vse, vse nam bodo prinesli, in mi bomo odločali o vsem, in oni bodo z radostjo verjeli naši odločitvi, ker jih bo reševala velike skrbi in strašnih muk, ki jim jih zdaj povzroča osebna, svobodna odločitev. /…/ To, kar ti pravim, se bo izpolnilo in naše kraljestvo se bo ustanovilo. Ponavljam ti, že jutri boš videl to čredo, ki bo planila na moj prvi mig in jela prigrebati žareče oglje k tvoji grmadi, na kateri te bom sežgal zato, ker si nas prišel motit. Zakaj če je bil kdaj kdo, ki je bolj od vseh zaslužil našo grmado, tedaj si to ti. Jutri te sežgem. Dixi.' /…/ Ko inkvizitor utihne, nekaj časa čaka, da bi mu jetnik odgovoril. Njegov molk ga teži. Videl je, kako ga je jetnik ves čas tiho in pazljivo poslušal, mu gledal naravnost v oči in mu očitno ni maral oporekati. Starec bi rad, da bi mu ta kaj rekel, čeprav kaj grenkega in strašnega. Toda On se zdajci tiho približa starcu in ga tiho poljubi na brezkrvna devetdesetletna usta. To je ves odgovor. Starec se zdrzne. Nekaj se je zganilo v kotičkih njegovih ustnic; in stopi k vratom in jih odpre, rekoč mu: ‘Pojdi in ne pridi več … nikoli več ne pridi … nikoli, nikoli več!’ in ga spusti v ‘temne ulice mesta’. Jetnik odide.« Tako konča Dostojevski svojo zgodbo o velikem inkvizitorju.32 Kako tragično se na poljub Boga odzove starec! Vznemiri ga (Božja ljubezen nas v nas samih vedno vznemirjajoče prevzame), a je žal pregloboko v službi strukture, da bi se dal pritegniti Življenju. Zato znori – pobesni in Jezusa prežene od sebe. Na prenese ga. Odrešenikove besede »Ne moreš služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24; Lk 16,13) se tudi tokrat izkažejo za resnične. Semitski izraz mamon pomeni ‘tisto, na kar se nekdo zanese’. Bog očitno terja voljnost: zanesti se je treba le nanj in ne na mogočnost svetnega – ta je (za duhovne ustanove) najbolj ne-varna. Kako visok normativ za bogoiskalce in ‘božje’ strukture: nenehno izpuščanje ustaljenosti in varnosti časa-prostora in prepuščanje v božji avanturizem, ki vodi tja, kjer ječi bolečina – v ‘nične točke sveta’, ki kličejo po (od)rešenju. Če tega ne storim/-jo postanem/-jo inkvizitorske: toge, diktatorske in zagrenjene. Zakaj zagrenjene? Tudi zato, ker jim stvari uhajajo iz rok: ne stvari materialno, pač pa ‘božje stvarce’ – ljudje – in zato (če rečem poenostavljeno) tudi Bog sam. Kajti Bog se vedno znova ‘izmuzne’ tja, kjer je potrebno (od)rešenje. Kako silna je tragičnost velikih inkvizitorjev, ko spoznavajo, da je Jezus odšel nazaj na ceste k bolečini sveta, oni pa ostajajo v okostenelosti struktur, ki bi sicer morale služiti življenju, pa se niso prelevile in so zato preveč same sebi namen in ne (od)rešenju, ki se dogaja vedno bolj mimo njihove ‘preživelosti’, ki jo ohranjajo. Kako silno si želijo, da bi življenje zopet steklo skozi njihov ustroj. Kako nebogljeno se tolažijo z drobtinicami, medtem ko se jim je kolač že izmaknil. In kar jih spravlja v grozo, je uvid: Jezus se zopet pojavi tam, kjer je trpljenje. Ne le na ulicah Seville, pač pa tudi Ljubljane pa Moskve …, sploh povsod, kjer se duši življenje in kliče stiska ljudi sama po sebi Boga, da se zopet skloni v njihovo resničnost. Ali bo to storil po Cerkvi ali mimo nje, je vprašanje Cerkve – ne le institucionalnih struktur, pač pa živega ljudstva (vox populi, vox Dei33), ki mora togost institucije (in za sleherno je to največja nevarnost) primorati, da ohranja v sebi Življenje, da lahko (od)rešujoče tudi vstopa v življenje. Če pa postaja Cerkev le cerkev, se bo dogodila nova zaveza med Bogom in trpečim ljudstvom zunaj njenih struktur, ki so postale v okostenelosti prestare in je postala takšna tudi njena z(a)veza z Bogom. Dostojevski opiše velikega inkvizitorja (službujočo podobo v Cerkvi) kot visokega in togega, suhega in duhovno upadlega, pa vendar z grozljivo močjo. Edina tolažba, ki jo vnese v opis, je, da je veliki inkvizitor že zelo star – in v tem je upanje, da se zato tudi podoba duhovniške službe, ki jo opravlja, bliža koncu. Se bo ponovila zgodba izpred dva tisoč let, ki jo Dostojevski napoveduje v velikem inkvizitorju: veliki duhovniki so sami izgnali Boga iz svojega templja? A to ni slaba novica, kajti Jezus je zopet na cestah sveta. Kako radostna vest! Lahko se začnemo veseliti: Bog sam – Emanuel (Bog z nami) – je vstopil v življenje! Končno je osvobojen. V Bratih Karamazovih pravi Ivan Aljoši, da je pripoved velikega inkvizitorja pravzaprav pesnitev. Res je, osvoboditev Jezusa izpod struktur, ki so ga priklenile nase (daleč od trepeta iščočih) – žarenje njegove ljubezni –, je poezija za naše življenje. Jezus je zopet svoboden in deli svoje sočutje na cestah človekove bolečine. Vstopa v stisko in jo odrešuje. Emanuel – Bog z nami se znova spušča v pekel: v blodnjo, izgubljenost človeškega rodu, da bi bil (od)rešujoča bližina. In tam, kjer je Bog, ni več pekla! Tudi iz izkustva tega smo razbrali in spoznali, da Bog ni zastrašujoča maskota, ki nas tlači v peklenske strahove, pač pa osvobajajoča Bližina. Resnično je, kar je rekel o sebi: da je Pot, da je Resnica in je Življenje. * * * 28 A. Camus, Uporni človek, n. d., str. 202. 29 Dogmatična konstitucija o Cerkvi drugega vatikanskega cerkvenega zbora (C 22) se v svoji izjavi opira na Jezusove besede, namenjene Petru in zapisane v Matejevem evangeliju: »Ti si Peter /gr. Pétros pomeni ‘kamen, skala’/ in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (16,18–19) 30 Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Družina, Ljubljana 2008, str. 245, čl. 874. 31 Prav tam. 32 F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi 2, Ljubljana 1989, str. 48–71. 33 Glas ljudstva, glas Boga. Kazalo MISEL V UJETNIŠTVU VELIKEGA INKVIZITORJA IZ-ŠOLA-NI ZA POKORJENOST VELIKI INKVIZITOR IN VPRAŠANJE, ALI ČLOVEK POTREBUJE TRDO ROKO INSTITUCIJE Odlomki iz knjige patra Karla Gržana Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? Več na www.sanje.si