OMLADINA GLASILO NARODNO RADIKALNEGA DIJAŠTVA. IX. LETNIK. UREJEVAL I. H. Z. $■ V PRAGI 1912/13. - TISKAL DR. ED. GREGR IN SIN. VSEBINA. s/m v 37242 ČLANKI: Ali naj napravijo slovenski filozofi izpit za laški učni jeziK^T-Cavo Čermelj .... 42 Balkanski konflikt ..........................................................................128 Bistvo in pomen narodnosti s posebnim ozirom na Slovence in narodno radikalno 4 strujo: Ivan Sajovic .......................................................................119 Bodoča generacija ............................................................................74 Epigonska dekadenca....................,. . 33 Maske in profili: X. Walt. Whitman: A. Ogris.....................................................■ . . 13 XI. Paul Claudel: A. Ogris........................................................44 XII. Jirf Karasek ze Lvovic: A. Ogris .................................................81 XIII. Fedor Sologub: A. Ogris......................................................122 XIV. Frank Wedekind: A. Ogris ......................................................... Naloge akademičnih izobraževalnih klubov v narodno radikalni struji. Ivan Sajovic 16 Narodni radikalizem in verski problem. A. Ogris.........................................115 'Naši dnevi..............................................................................73 Nekaj bilance...........................................................................113 O modernem vitalizmu. Hugh S. Elliot....................................................125, 160 O pragmatizmu in pragmatizmih. Albin Ogris ................................................3, 36 O teoriji in praksi. Dr. L. Brunčko.....................................................10 Panamski prekop in njegova bodočnost: dr. Richard Hennig, Berlin-Friedenau ... 47 JSlovenska utopija: Dril..................................................................20, 54 Uvod v deveto leto...................................................................... 1 Zopet vprašanje?........................................................................145 SLOVENSKO DIJAŠTVO.......................................................... 21, 60, 96, 132 »Adrija«........................................................... 21, 23, 60, 139, 169 »Balkan«............................................................................170 »Bodočnost«........................................................................171 IV. narodno radikalni shod.....................................................99, 132 IX. redni občni zbor »Prosvete«.....................................................135 II. slovenski večer v Pragi..........................................................23 In še enkrat več smotrenosti — J. R..................................................98 »Iliriji« v spominsko knjigo..........................................................97 Klub slovenskih tehnikov v Pragi.................................................25, 61 »Kras«...............................................................................97 Manjšinska razstava..................................................................60 Narodno-obrambna enketa.............................................................140 Na zemeljedelski visoki šoli.........................................................62 Obrambna razstava...................................................................137 Obrambni muzej......................................................................140 Obrambno delo klerikalnega dijaštva.................................................140 Profesorski izpit. — J. R............................................................23 Promocije .................................................................. 25, 62, 97 Prostoročno risanje 98 »Prosveta« »Sava« »Slovenija« . . 22, 62, 96, 138, 139, 170 Slovenski sokolski krožek v Pragi 22 Statistika slovenskih tehnikov ob koncu I. semestra 24 Statistika praškega dijaštva 171 Stenografi 99 Se »Ilirija« 97 Število slovenskih tehnikov 62 »Tabor« . ... 22, 25, 62, 140, 170 Tehniki 61 SREDNJEŠOLSKI VESTNIK 62, 99 Dijaška počitniška zveza 64 Iz Maribora. — A. J 62 Mariborski srednješolci 100 0 tržaških srednjih šolah. — L 99 Počitnice 64 Sestanek naprednih abiturientov 100 Smrt 62 Treba je čuti dva zvona 99 Zanini va preiskava 64 DIJAŠKO SOCIALNI VESTNIK 25, 100 Cvetlični dan 25 Podporno društvo v Pragi Podporno društvo za slov. visokošolce in dijaštvo 100 ŠOLSTVO 107 Statistika 24, 171 Bedno gmotno stanje črnogorskega dijaštva v Belgradu .... 108 Idioma barbara 109 lzpremembe na tehniki. — J. M 107 Višje šolstvo v Crni gori 109 Srednja šola v Srbiji 27 Šolstvo in njega negovanje 29 Visoke šole 28 KNJIŽEVNOST IN UMETNOST .... 26, 64, 102. 140 Abditus: Socialni problemi, —br.— 106 Anton Aškerc: Poslednji Celjan; Fr. Milčinski: Muhoborci; Milan Pugelj: Brez zarje — Joso Jurkovič 104 Anton Novačan: Naša vas; Engelbert Gangl: Beli rojaki; M. Arcibašev: Slike iz revolucije — Joso Jurkovič 64 Ivan Cankar: Lepa Vida — J. Jurkovič 26 Jaroslav Vrhlicky — Joso Jurkovič 140 Napredna Misel 67 Odgovor. — Albin Ogris 142 Dr. K. Ozvald: Srednješolska vzgoja — L. 0 105 »Slovenski Ilustrovani Tednik« 102 Slovensko šolstvo na Koroškem v preteklem stoletju — J. M 66 1 rdina: Zprehod v Belo krajina — Joso Jurkovič . . . . 141 Upodabljajoča umetnost — J. H. Z 66 Pugelj Milan: Ura z angeli. — J. J 172 Časopis za' obmejne kraje............................................................8V Cez 2800 K ..........................................................................94 Institucija potovalnih učiteljev.....................................................89 Iz poročila o občnem zboru »Zveze slov. odvetnikov«................................94 Kmet za kmeta........................................................................88 Naseljevanje nemških kmetov..........................................................91 O zaupnem posvetovanju delegatov pred skupščino C. M. D..............................91 Poziv za prispevke obrambni razstavi.................................................96 »Siidmarka« in ljudske knjižnice-------b!.-..........................................92 »Siidmarka« in obrtništvo.......................................................... 92 »Siidmarkina« loterija...............................................................96 Svoji k svemu a vždy dle pravdy......................................................89 Ustanovitev pokrajinskih zvez........................................................89 W. Tuckermann: Bedingt die deutschslavische Sprachgrenze eine kulturgeogra- phische Scheidung? ns—............................................................ 83 Za šolstvo in splošno naobrazbo. bi..................................................94 RAZNO......................................................................... 27, 68, 109, 143 Brez naslova............................................................................111 Brez potrebe............................................................................111 Čuvaj proti Pragi.......................................................................144 Časopis za obmejne Slovence.............................................................144 »Deset let v Pragi« — S. Železnikar......................................................69 Dijaške vžigalice ali nenavadna ljubezen do mladine.....................................143 Difficile comoediam non scribere........................................................173 Dokument rodoljubia......................................................................29 Dogodki na Dunaju.......................................................................175 Iz uredništva in upravništva............................................................144 Kanonenfutter?..........................................................................111 Mitteilungen des Vereines »Siidmark«.................................................. 112 »Naši Zapiski« 68, 110 Odpadniki................................................................................30 »Omladinovski radikalizem« .............................................................143 »Politične tendence narodno radikalne struje«...........................................174 Primer..................................................................................112 Razglednice ............................................................................112 Sestanek starejšin v Trstu dne 21. aprila................................................68 Simptom.................................................................................111 »Slovenska utopija«.....................................................................112 Smrt.....................................................................................68 Srednja šola v Srbiji....................................................................27 Šolstvo in njega negovanje...............................................................29 Visoke šole..............................................................................28 V kranjskem odvetniškem imeniku........................................................ 111 »Zora« — Saša Železnikar................................................................109 Ženske slušateliice......................................................................28 PREGLED REVIJ 31, 72 oija: * VrCpRIN A 1 9 ČT . 1. UVOD V DEVETO LETO. - 2. A. OGRIS: V 1. zC. u1..q PRAGMATIZMU IN PRAGMATIZMIH. — 3. Dr. BRUNCKO: TEORIJA IN PRAKSA. — 4. MASKE (N PROPIL1, X: A. OGRIS: WALT \VITHMAN.5. J.SAJOVIC: NALOGE AKADEMlCNIH IZOBRAŽEVALNIH KLUBOV. — 6, DRIL: SLOVENSKA UTOPIJA. — Statistika slovenskih tehnikov. — Aka-demični sokolski krožek v Pragi.— Cvetlični dan. — Podporno društvo v Pragi. •— Cankar: Lepa Vida. ~ Dokumenti. — Slovensko dijaštvo, — Dijaško socialni vestnik, — Književnost in umetnost. — Razno, — Pregled revij. Poslali smo mnogim 1. št. IX. 1. »Omladine« na ogled in prosimo vse, ki se ne nameravajo na list naročiti, da ga vrnejo, sicer jih bomo smatrali za naročnike. Številki smo pridejali položnice in uljudno prosimo vse eenjeme somišljenike in somišljenice, da nam nakažejo minimalno naročnino, da bomo v stanu list redno in točno izdajati. List smo v tehničnem in vsebinskem oziru znatno izboljšali in upamo, da ga bo vsa napredna narodna javnost kot edino glasilo svobodomiselnega, protiklerikalnega akademičnega naraščaja z naročitvijo podpirala. Vse upravništva in uredništva se tikajoče stvari je pošiljati na nasloy: „OMLADINA“, KRAČ VINO-HRADV, BRANDLOVA 34. OMLADINA STANE LETNO 4 K, ZA UČITELJSTVO 3 K, ZA DIJAKE 2 K; POSAMEZNE ŠTEVILKE 60 VIN. - ODGOVORNO UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE NA KRALJ. VINOGRADIH. — VSI UREDNIŠKI PRISPEVKI IN UREDNIŠTVA SE TIKAJOČE STVARI NAJ SE POŠILJAJO NA NASLOV: »OMLADINA«, KRAL. VINOHRADV, BRANDLOVA 34. - ODPRTE REKLAMACIJE Z OZNAČBO »REKLAMACIJA« SO POŠTNINE PROSTE. — IZDAJA IN OBLASTVU ODGOVOREN JE A. OGRIS. — TISK. DR. E. GREGR A SYN. - PONATIS DOVOLJEN LE Z NAVEDBO VIRA. UVOD V DEVETO LETO. O mladina«, ki je nastala zaeno z narodnoradikalno strujo, kot njen glasnik, je vzdržala že osem let, kljub vsem gmotnim in drugim neprijetnostim, ki so navadno smrt za dijaški list. Dosledno je razširjala nazore radikalne preporodne struje in ni skoro polja, da bi se struja potom svojega lista ne spustila nanj. Vsa mogoča vprašanja so se že v nji obravnavala, dijaška, socialna, obrambna, narodna, verska, šolska, kulturna, gospodarska. Bila je vedno verno zrcalo struje, katere glavni smoter je bil in je, privesti slovenski akademični naraščaj predvsem k delu za narodni blagor in njegovo kulturo. List je vzrastel popolnoma iz dijaštva samega in s tem je povedano vse, ako pridenemo, da je bila njegova vodilna misel zboljšanje razmer in to potom temeljite, narodno zavedne, strokovno in splošno izobražene generacije. Struja je popolnoma dijaška in v nobeni zvezi s kako politično stranko. Kdor se približuje in soglaša z njenimi temeljnimi točkami, ta je njen pospeševa-telj. Radi tega ni moglo ostati brez gotovega vpliva vedenje prvih njenih pristašev, ko so končali z akademičnim življenjem, in se začeli udejstvovati v jasnosti. Pokazale so se vse nesolidne strani, ki jih bo treba naslednikom utrditi in ojačiti. Kljub temu, da se je kulturni program struje sestavljal popolnoma od praktično neizurjenih akademikov in se je struja od prvega početka vrgla z vso vehemenco proti vsemu tedajnemu aka-demičnemu naraščaju in v zvezi s tem tudi na liberalno kakor klerikalno ozadje, na katero se je naraščaj naslanjal, se je držal polnih deset let in nudil in nudi vedno nova neobdelana polja ter vabi: delavcev, obdelovalcev potrebujem, temeljitih in zavestnih! Prvemu, skoro nepričakovanemu vspehu in priznanju, ki si ga je pridobila struja po svojem moškem nastopu je naturno moralo slediti ponosno zadoščenje, ki je dajalo celi organizaciji slavnostno lice, praznično razpoloženje in značaj samozavesti. Radi prevelike raztresenosti in slabega gmotnega položaja se vendar pristaši struje v javnosti niso tako uvedli, kakor bi bilo pričakovati. In morebiti lahko iščeno glavni motiv za to tudi v premalo izšolanem obzorju in strokovni poglobitvi. Mnenja smo,‘da je priznanje te vrste popolnoma na mestu, kajti prva in najhvaležnejša zmožnost je presoja samega sebe in način odpomoči. Obračati moramo kritično oko najprvo sami na se, kar je sicer za mladino najtežavnejše, in na to na druge. Ako so protesti upravičeni, jih mora zdravo misleča javnost upoštevati in tak naraščaj popolnoma enostavno simpatično pozdravljati, kajti slabo znamenje je za merodajno javnost, ako se za svoje naslednike prav nič ne zanima. Omeniti moramo takoj, da je »Omladina« zaslužila veliko več pozornosti od strani slovenske javnosti, kakor se je to godilo in bi se mogel razvoj lista hitreje širiti. Karanje in pohvala, vse bi bilo le v vzpodbudo. Ne vemo ali naj bomo žalostni ali ponosni radi tega, eno pa je gotovo: na podlagi tega, kar se je po celem deceniju pokazalo kot zdravo in neizčrpljivo, bomo z idealnim navzdušenjem delali naprej. Raztegnili bomo svoj delokrog in skušali potom strujinega glasila podajati nivo, na katerem se giblje radikaini naraščaj. Vsaka dobra, dosledna in smotrena stvar mora puščati brazdo za sabo, ki je pripravljena vzprejemati obetajoče plodonosno seme. 2ila radikalne struje mora udarjati vedno prepričevalnejše; požrtvovalnost se mora neižtrebljivo uvesti v vseh njenih pristaših in potom trdne, uporne volje moramo vzgojiti v pro-speh naroda kulturno, prodirajočo falango, sestavljeno iz strokovno na-obraženih, svetovno izobraženih in sebi kakor celoti odgovornih delavcev. Morebiti bo deveti letnik »Omladine« po zadnji številki zabilježeval nekak prehodnji stadij k popolnosti, ki naj bi odgovarjal vsem duševnim potrebam modernega Evropejca, ki je naturen pripadnik poldrugmilijon-skega naroda in katerega prva dolžnost mora biti, potom zavedanja se svojega rodu in njega kulturnosti, postati vreden sodrug evropskih in v teh predvsem slovanskih teženj. Na naših akademičnih društvih je, da store tozadevno kar največ le morejo, na slovenski javnosti pa, da podpira naša stremljenja. Ker je zadnji čas, da se pričnemo intenzivno pečati z narodnogospodarskim vprašanjem, bo prinesla »Omladina« letošnje leto vrstvo tozadevnih referatov, ki naj služijo v vzpodbudljivo iniciativo in v upoštevanje. »Maske in profili« bodo opozarjale na velike može in njih delo, ki jih mora poznati vsak moderni človek. Vse ostale referate bomo držali na solidni višini in posegli tu pa tam v tuja slovstva, ako bo primanjkovalo izvirnih. Zbirali bomo med najpomembnejšimi in utrjevali s tem »Omladini« kulturno informativni in kritični značaj na eni strani, na drugi pa premotrivali kulturne zadeve pri sebi in pri javnosti z najsigurnejšim merilom. Upeljali smo novo rubriko: Pregled revij, kjer so notirani najpomembnejši referati vseh svetovno priznanih revij. S tem programom hočemo preiti z devetega letnika in na deseti, ki naj prične v svojem deceniju delo s pomlajeno, novo silo. ALBIN OGRIS: O PRAGMATIZMU IN PRAGMATIZMIH. i. Literatura o pragmatizmu kljub njegovi novosti ni borna in vendar je zelo težko podati natančno sliko tega najnovejšega filozofskega gibanja, o katerem še ne moremo govoriti kot o samostojnem sistemu, tako nezaključen je še njegov obzor, tako neobdelan je njegov svetovni nazor. Pragmatizem veže genetično-kavzalna vez z najraznovrstnejšimi modernimi strujami, njegovo sorodstvo z drugimi sistemi je tako obsežno in zamotano, da se moramo že neglede na staro resnico, da je sodobnikom zelo težko pravično oceniti duševne sfere, v katerih živijo, omejiti na podajanje najvažnejših točk novega nauka. Res je, kritikov novi struji ne manjka, toda njih ugovori so navadno tako apodiktično enostranski in narekovani dostikrat od tako subjektivnih mentalnih dispozicij, da se mora laiku, navadnemu konsumentu filozofske literature včasih res zdeti, da se prepirajo modrijani le za oslovo senco. Zato so naslednje vrstice le informativnega značaja, že z ozirom na to, ker »Omladina« noče biti nikak strokovni list, temveč revija, seznanjajoča svoje čitalke in čitalce samo z najaktualnejšimi vprašanji sodobne kulture in časa. Monizem je mrtev. To je prvo dejstvo, ki nam stopa pred oči, ko prestopimo prag v panteonu modroslovnih idej v sodobni Evropi. Njegov nekrolog je videl že ves svet. Bil je (rajnki monizem namreč), hipertropično enostaven, prematerialističen, umeteljno skonstruiran, nališpan filozofski mannequin, razstavljen za kratkovidnost polinteligentnih površnosti in zato je moral tako kmalu v mrtvašnico. Ne žalujmo za njim! Ako se ga oklepa še kje kakšen slovenski visokošoiec, blagor mu, ako bode zveličan! Drugi znak sodobne filozofije je brezmejna anarhija. Kolikor filozofov, toliko šol, toliko sistemov. Jasen pregled je že nekaj nemogočega. Mi moremo zaznamovati samo tendence, več ali manj sorodne si struje. Filozofski književni trg je postal tako obširen in nepregleden, mednarodni vplivi so tako komplicirani, razvojni tempo tako nagel, da novejšega filozofskega dela že ne more več izčrpati noben še tako rejen kompendij. Tretji moment v najnovejši filozofiji pa je močna, rekel bi prevladujoča anti-intelektualistična, intuitivna, biološko-voluntaristična smer. Mi jo moramo smatrati kot reakcijo proti pretiranemu apriorističnemu sistemiziranju idealističnih neo-kantovcev, hegeljancev, fihteancev in monistov. Ona je obenem izraz danešnjega praktičnega mišljenja, porojena iz kulturne prenasičenosti iz dobe fin de siecle, prehodna točka k novi idejni sintezi mislečega človeštva. Sredi prejšnjega stoletja je žela Kantova filozofija v popravljeni izdaji lepe triumfe, ne toliko ker je hotela napraviti že odurnirajočemu hegelianizmu konec, kakor iz vzroka, ker si je stavila zadačo, dati drzne zaključke tedaj se porajajočega materializma pod drobnogled kritike spoznanja. Ker se je pa držala 1* preveč negativne plati fenomenalizma in agnostičnega relativizma, je pozabila popolnoma na konstitutivno in vstvarjajočo silo prvotne Kantove etike, zadovoljila se je s kritiko in ni našla novih vidikov. Tedaj so poganjale v Nemčiji one neštete »Erkenntnistheorien«, ki so ostale vsled preabstraktne dogmatič-nosti širšemu občinstvu devetkrat zapečatena knjiga. Berthelot daje njih ume-teljno dialektiko in Haecklov materialističen naturalizem v en koš, ker životarita oba od taistega skupnega predsodka, namreč, da obstoja neka »nujna in nadosebna resnica, vsiljujoča se čistemu človeškemu duhu in obstoječa sama od sebe, izven razmerja k individualnim življenskim potrebam.« Monizem in racionalistični absolutizem sta se vzajemno podpirala in po-polnjevala. Iskala sta neko edino snov, edino podstavo, na katero bi se dalo reducirati vse življenje in ves svet. Spencer in Haeckel sta ga dognala do skrajne rigorozne enostavnosti. Bitje je eno, nekaj povsem materialnega, iz česar izvirajo vse individualne partikularnosti po nekih izključno fizičnih modifikacijah. Po njih izvorih toraj med njimi ne more biti razlike. Med modernim človekom in primitivno enoživko obstoja samo kvantitativna razlika. Taisto je hotel racionalizem spraviti vse na taisti števnik. Eden ga je imenoval »absolutnost«, drugi »jaz«, tretji »voljo do življenja«, četrti »podzavednost« itd.; vsi ti idoli pa so bile absolutne, večne resnice, veljavne za vse čase in vse kraje. Racionalistični anahoretje so videli vso življensko prostost le sub specie aeter-nitatis, njih logične kategorije so bile zasanjane v kozmičnih meglah, vedno enake in buddhistno istovetne in saecula saeculorum. V takih odnošajih je rastlo v tej meri, kakor so izgubljale oficialne cerkve na vernikih in kakor je stopala splošna naobraženost, vsestransko zanimanje za modroslovje, v najširših vrstah ne le znanstvenikov temveč vsega razumništva v ožjem pomenu. Strokovnjaki-nefilozofi so jeli špekulirati na lastno roko ter iskati zadnje idejne podstave za svoje iznajdbe. Demokratična misel je prodrla v najutrjenejšo bastiljo samozadovoljne megalomanije, pometla z vsemi apriorističnimi usodami absolutnih idej in namah se je porodila modroslovna re-nesanca. Demokratizem je prinesel v filozofske doktrine sevede tudi dosti svoje prirojene površnosti, ampak celotno mislim, da preseza občna korist napravljeno škodo. Kakor se moremo veseliti demokratičnega duha v filozofskem razmotrivanju, ne smemo vendar prezreti, da nosi po svojem izvoru tudi on kal absolutistične nagnjenosti v sebi, da teži on ravnotako po pretirani enostavnosti v svetovnem in življenskem nazoru. Po stremljenju nam je pa sicer več ali manj vsem v kosteh in ne moremo se ga iznebiti, kakor sence ne. Ker se mora izkazati naposled vsaka rešitev za zagrešeno in nepopolno, je to stremljenje eden prvih činiteljev filozofske kulture in občnega napredka sploh. II. S tem se je postavilo tudi vse filozofsko razmotrivanje na realnejšo podlago. Nadčasovne aksiome so zamenjala relativistične in utilitaristične ocenitve, absolutno istovetnost Plato-Kantovih »čistih« idej človeški postulati. Kot najradikalnejši zaključek tega novega biološkega in radikalnega empirizma se je razvil tekom zadnjih dveh desetletij t. zv. pragmatizem, ali kakor ga imenuje drugi glavni njegov angleški zastopnik, F. C. S. Schiller, humanizem. Kot neposredno izhodna točka pragmatizma se javlja glasoviti članek Ch. Pierce-ov v amerikanskem »Popular Science Monthly« pros. 1878: »How to make our ideas clear«, (Kako naj razjasnimo naše ideje) in ki je izšel skoraj istočasno v tudi v Ribotovi »Revue philosophique« 1878—9). V njem nahajamo v nedoločnih obrisih že glavnejše programatistične ideje, namreč poudarjanje voluntarističnega momenta v našem mišljenskem procesu in smotrenosti vsega duševnega življenja. Trajalo pa je celo desetletje predno so dobile te novotarije znanstvenejšo podlago, da so se upale s pravim imenom pred svetovno občinstvo. Tedaj pa se je začela v angleških in francoskih strokovnih filozofskih listih še sedaj trajajoča ostra polemika med nacionalističnimi neohegelianci, kakor jo predstavljajo v angleškem svetu predvsem Bradley, Green in Royce na eni strani, in James-om, Schiller-jem in Dewey-em na drugi strani. Nemci »das Volk der Denker« pri tem niso bili prav nič udeleženi, le v Italiji se je postavila nova struja v reviji »Leonardo« organ kjer je pritirala z glavnim svojim pragmatističnim zastopnikom Pappinijem, novi nauk v svoji laški vervi do karikaturistične enostranosti. L. 1894 izda William James, profesor na Harvardski univerzi v Chicago svojo »The Will to Believe« (Volja do vere), 1902 »The Varieties of Religious Experience«, v istem letu obelodani F. C. S. Schiller, profesor na Oxfordski univerzi, svoje »Axioms as Postulates«, 1. 1903 izidejo amerikanskega logika John Dewey-ja »Studies in Logical Theory« in Schilerjev »Humanism«, 1. 1907 pa Jamesov »Pragmatism« in nova šola je ustanovljena, razkričana in slavljena obenem od vsega filozofskega sveta. Pragmatizem se je razvil ob zavestnem in nezavestnem vplivu raznih antiintellektualističnih struj polagoma iz James-ove nove psihologije in Dewey-Schillerjeve kritige logike. On ni v taki meri kak nov filozofski sistem kakor znanstvena metoda »A new name for some old ways of thinking«, novo ime za neke stare mišljenske načine, kakor ga imenuje njegov duševni oče, James sam. Jamesova psihologija stoji v najodličnejšem odporu proti asosiačni teoriji do-zdajne, v znanstvenem svetu prevladujoče oficialne psihologie. Dočim je regi-strovala poslednja duševne pojave po apriorističnih, laži-eksperimentalnih načelih, hodila roko v roki s fiziologijo, živela od psiho- fizičnega paralelizma in računala zgolj z eksperimenti, se približuje James znatno neo-spiritualizmu in bergsonizmu, vpliv katerega pripoznava avtor sam. Medtem ko so se zadovoljevali asociacionisti z neumornim prerešetavanjem »čistega« spoznavanja, je uveljavil in podčrtal W. James predvsem važno vlogo volje in povzročil takim potom popolen preobrat. Spoznavanje ni samo mehanično skupljanje občutkov in zaznav, ona je vzročno, teleološko stremljenje, izbirajoče iskanje življenskim pogojem prikladnih resnic in idej. Naša duševna zavestnost ni kup nagroma-denih spoznanj, ločenih duševnih atomov, ki se kombinirajo po železnih zakonih. ona je aktivna zmožnost, ki je vedno na poti za novimi cilji. (Fighter for ends.) Mozeg, s katerim se je doslej eksperimentiralo kot z zadnjo instanco duševnega življenja, je samo orodje in z njegovo pomočjo nikakor ne moremo razjasniti smotrenosti duševnih funkcij. Kar izbira med smermi najprikladnej-šega razvoja najindividualnejšo pot med stoterimi indiferentnimi, to je celo-skupna naša zavestnost ne pa kak njen oddelek. Druga lastnost naše zavest-nosti je njeno edinstvo ali edinost in to jo loči od mnogoštevilnosti in mnogoobraznosti fizičnih pojavov, t. zv. Mind-stuff-a, kakor ironično imenuje James oni neopredeljeni, iz duševnih prvin ali atomov sestavljeni materijal, s katerim operirajo psiho-fiziologi1). Naša duševna stanja niso sestavljena iz manjših, časovno in prostorno razdeljenih momentov, kakor to trdi evolučna hipoteza, ta mind-dust se ne nakopiči polagoma po Spencer-Millovi zahtevi, temveč ta duševnost je prirojena zmožnost, neki »Oberton«, ozadje, na katerem se impresionistično odbijajo vsi naši občutki. Akd hoče biti evolučna teorija že dosledna, mora pripoznati, da je podana zavestnost od prvega začetka in da se istoveti z atomičnim gibanjem in materialistično mehaniko, kar je pa največji nesmisel, kakor je nesmiselna tudi Spencerjeva trditev, da obstoja sicer neki prvotni zavestni element, ki se pa razvija potom raznih kombinacij samega sebe, ter da obstoja vsak občutek iz števila raznih istorodnih občutkov in se razlikuje od drugega le po drugačni sestavi. Kot protivnik te teorije zastopa W. James mnenje, da se zbirajo prvotni miki v živčnem sestavu in ostanejo tam, ako ne dospo do neke intenzivne višine neopaženi, kjer tvorijo potem ono subli-minalno pod- ali nezavestnost, genetičen center intuitivnega spoznanja in verskega čuvstvovanja. Kopičenje se vrši toraj v živčnem sestavu n e pa v za-vestnosti in zato tudi ne moremo govoriti o psihičnih prvinah zavestnosti. Tudi samosestavljanje psihičnih prvin je brez kateregakoli sredstva logično nesprejemljiva hipoteza. Da skombinirata po asociačni teoriji ideja a in ideja b v naši zavestnosti idejo (a + b) ali a in b, nikakor ne odgovarja istini. Mi imamo samostojni predstavi o idejah a in b. Logično je asociačna zveza nemogoča, ideje obstojajo same zase, toda one delujejo na tretji medij — na dušo in v tej nahajamo sestavljeno idejo. Ampak ta sestavljena ideja je novo psihično dejstvo, h kateremu prvotne ideje niso v razmerju integralnih delov, temveč kauzalnosti.2) Ta razmotrivanja dajejo Jamesu tudi povod za preiskavo ne-ali podzavestnih sfer naše duševnosti, ki jih on pripoznava kot take, čeprav jih skuša reducirati na zavestnost nižje vrste. Da odklanja W. James načelno enostranski psihofizični paralelizem, je samoumevno, kajti sreda, kjer se združijo mozgovi procesi v enotno sintezo, je duša, ki je edinstvena in samobitna. S tem je obnovil W. James poskus združiti ali približati spiritualizem s konsekventnim empirizmom, »Psihologija je prirodna veda, t. j. duša, ktero proučuje psiholog e duša določenega posameznika, vsebujoča opredeljen del realnega prostora in realnega časa.3) Z navedenimi Jamesovimi idejami je v najožji zvezi pojem duševnega toka (the stream of thought). Asociačna psihologija je stavila občutke drugi poleg drugega, jih sestavljala mehanično v enoto in jih ’) W. James: »The principles of Psichology« str. 145. 2) W. J.: »Principles of Psychology«, str. 161. 3) W. J.: »Principles« str. 183. zopet razmetavala v razne druge kombinacije, oni so bili sploh edini in prvi materijah s kterim se je eksperimentiralo. Po Jamesu pa moramo začeti s samim dejstvom psihičnega življenja, ki je nerazdeljivo, celotno, vrsta duševnih stanj pretvarjajočih se nevidno in neopaženo drug v drugega,1) neumoren proces, ki se ne da natanko opredeliti. Kot glavne znake psihičnega procesa moramo smatrati: 1. Vsako zavestno stanje stremi za tem, da postane del osebne zavestnosti. 2. V vsaki osebni zavestnosti se menjajo stanja neprenehoma. 3. Vsaka osebna zavestnost kaže očividno kontinuiteto. 4. Zavestnost je po svojih interesih selektivna. Osnovna nota Jamesove psihologije pa je, in to je tudi izhodna točka njegovega pragmatističnega sestava, neprestano naglašanje voluntarističnega značaja našega psihičnega življenja. Selektivna tendenca v delovanju naše duševnosti nam podaja iz realnega sveta samo one zaznave in spoznanja, ki izkazujejo poleg biološke utiiitarnosti, vse drugo pa ostane ali neopaženo ali se odkloni. Zato W. James ni samo velik novotarec v psihologi!, ampak tudi v logiki. Po njegovem mnenju logično mišljenje ni mehaničen proces, ni pojav sui generis, temveč je v genitični in teleološki zvezi z emotivno platjo človeške psihike. Vsaka misel nosi v sebi cilj, ki pomeni zadoščenje človeškihpotreb. Pragmatistična logika zanika razmerje človeške misli do kterihkoli nadčloveških idejno-deduciranih svetov in naj so še tako idealni in popolni. Logika je hčerka psihologije, orodje smotrenosti in kontrole človeškega mišljenja in nič več. Ona je dete človeških nagonov, čuvstev, želja in ciljev in ako je hotela postati specialna stroka, je to njena najhujša zmota. »Logika je predpogoj, mislim, ravno zato, ker podaja norme našega istinitega mišljenja, mišljenska dejstva, in če je vse mišljenje, ndj si bo že dobro, slabo ali indiferentno povzročeno po interesih, mora postati interes ipso facto činitelj v logični analizi misli.«2) Vsa logika sloni na psihološki podstavi in njeni zakoni, morda vsi njeni zakoni niso drugega ko navadne aproksimacije.3) Osnovne logične funkcije so psihološki procesi in nimajo opraviti ničesar s »čisto mislijo«, one so zahtevajoče operacije, ki nas uverjajo, zanašajoč se na izkušnje, o verjetnosti, veljavnosti, nezmotljivosti svojih zaključkov, ali stroge logične neobhodnosti ni, mi imamo le postulate. Pragmatistična metoda protestuje proti vsem iz kateregasibodi idejnega nadsveta nam oktroirane aksiome in zavrača vsako apriorno spekulacijo. Naša sodba je pravilna, ako nas vodi na pravo pot in nam podaja sredstva za naš biološki napredek. S tem je dospela pragmatistična teorija do svoje kardinalne točke, do najvažnejšega epistemološkega problema, do spoznanja in definicije resnice. Pragmatična definicija resnice in njenega spoznanja oziroma postanka je vzburila v kratkem ves filozofski in nefilozofski svet, podala novejšemu raziskavanju čisto novo lice ter postavila to vprašanje v sredo vseh diskusij. Karakteri- ') VV. James: »Principles« str. 224. *) Schiller: »Humanism« str. 32. ■') W. James: »Pragmatisme« str. 66. stikon te amerikansko-angleške filozofije je v tem pogledu, kakor to tudi ni drugače pričakovati, ako nacionalna zabarvenost filozofskih sistemov še ni prazen zvok, utilitarnost in empirična praktičnost. Da vekovečnih resnic ne poznamo, je nujni zaključek James'Schillerjeve logike in psihologije. Medtem ko je po racionalističnih načelih resnica kopija ji odgovarjajoče realnosti, objektivna, neobhodna, večna, i. t. d., pragmatist o resnici v ednimi sploh ne govori. Zanj obstojajo samo resnice, ki imajo tudi čisto drugačno vlogo in pomen, ki ga jim daje njih postanek. Predvsem niso one nič stalnega, one so orodje v doseg zaželjenih ciljev. Praktična vrednost, idej pohaja iz praktične važnosti njihovega objekta1), one so dobre in resnične v kolikor nam služijo.2) Naše ideje, ki tvorijo del naše izkušnje in ne pomenijo izven nje ničesar, so resnične v tej meri, kakor nam pomorejo, da pridemo na nas zadovoljujoč način v zvezo z drugimi partijami naše izkušnje in jih zenačimo.8) Čisti intelekt je logična fikcija, v istini vodijo naše spoznavanje pri vsakem koraku naši subjektivni interesi in nagnjenja, naše želje, naše potrebe in ambicije. Oni so gonilne sile našega intelektualnega življenja.4) Zato je za prag-matista največje važnosti, da dožene, kako pridemo mi do idej in t. zv. resnic in on jih proglašuje kategorično vse za postulate in sicer tudi apriorne ideje. Resnica ni produkt našega logičnega mišljenja, niti od večnosti do večnosti veljavna, ona je v vednem postanku in pomenja pravzaprav le verifikacijo ali verifikabiliteto naših mislij. Ona toraj ne more bti gotova, dognana stvar, ona je »plastična« t. j. mi delujemo na njeno kvaliteto, naše ideje so resnične le v tem slučaju, ako se dado prilagoditi splošni naši empirični mentalnosti. Ona toraj ni nikdar v vsem svojem veličanstvu se porodivša Pallas Atena; naše misli imajo pravico do obstanka ako jih moremo uveljaviti, utrditi potrditi, when they work, napačne pa, ako tega ne moremo. (Pr. 185 5). Take in enake so vse pragmatistične definicije. Njih signatura ni natančno določanje in izbiranje terminov, one se bližajo opisu postanka ideje in resnice, tako da igra ontologija tozadevno zelo podrejeno vlogo. Pragmatist govori vedno o »making« ali »bekoming of truth« resnica se vstvari, njenega početka ni iskati v njenem razmerju do logike, ona je odvisna edino od efekta »the truth of an idea is constituted by its vvorking.« Resnice ne najdemo, mi jo iznajdemo Schiller razločuje med resnico kot zahtevo (claim) in kot verifikacijo (validity) in pusti veljati kot garancijo samo njene praktične, človeku prospešne posledice. Resnica je en dogodek, ki doleti kakšno idejo, t. j. poslednja postane resnična, dejstva ji podajo pečat resničnosti, (Pr. 185 6) ona ni statična po racionalističnem sistemu. Ona si pribori svojo resničnost z uma s svojm učinkom, z delom, ki obstoja v tem, da se uresniči sama in cilj, ki je njena verifikacija. Ona ’) W. James: Pragmatisme 187. *) » » » 82. *) » » 67. 4) Schiller: Humanism 10. 5) W. James: Pragmatisme 185. e) » » » » velja, ako so ji to delo posreči. (Pr. 185.0 Ona je toraj popolnoma instrumentalnega značaja in se uveljavi samo pod tem pogojem. S pomenom resnice se menja seveda tudi pomen realnosti. Ideja odgovarja realnosti, ako nas vodi ali direktno k njej ali v njeno okrožje, ako nas ž njo dejanski zbliža, tako da nam je mogoče nanjo delovati, jo pretvorjati v naše namene in naj bo to že na intelektualnem ali praktičnem poprišču2) (Pr. 195.) Za pragmatista niso zunanji objekti prva realnost, temveč dejstvo nepretrganega toka naših občutkov in relacije med posameznimi deli tega toka, v tretji vrsti pridejo še le v poštev že prej pridobljene resnice. Realnost obstoja, njena eksistenca je od nas neodvisna, ampak t o k a r o n a j e, to je odvisno edino od nas, ker se ravna po naših interesih, pojmovati jo na naš individualni način. Zato tudi ona ni nič stalnega. Dočim je dana realnost za racionalista popolnoma gotova, dokončena za vse veke, se nahaja za pragmatista v vednem postanku, prerajanju in menju svojo fizijognomijo neprenehoma (Pr. 2333). Kaj da je realnost »sama ob sebi« je pragmatistu 9. briga, zanj obstoja le vprašanje, kaj je realnost za človeške zahteve in cilje (Sch. 104). Realno pomeni realno za ktere namene, za ktere cilje, za kakšno korist? (Sch. 10/115). Odgovor pa se ravna vedno po onem, ki stavlja vprašanje. Saj je sploh nemogoče primerjati idejo z realnostjo, kako hočemo potem vedeti po racionalističnem receptu, če ji odgovarja ali ne. Realnost in Ideja se ne dasta ločiti in zato je tudi teorija o njeni odnosnosti temeljito zavožena. Izven naše misli ni realnosti in če bi bila, bi je nikdar ne mogli zaznati. (Sch. 46e). Mi sami smo stvarniki realnosti, (the makers of reality), ona je v postanku (becommig), izven vsake transcendentnosti, stopa po svoji intenzivnosti, ona je postulat, pluralna, kratko, njena determinanta je človeški blagor kakor za resnico. Zato ravnotako ne moremo govoriti o realnosti predno ne zvemo, kako pridemo do njenega spoznanja. In tukaj postopa pragmatistična metoda ravno tako, kakor glede resnice. Iz tega in drugih vzrokov mora pasti tudi racionalistna ideja univerzalne svetovne enotnosti. Problem o »enem« in »raznovrstnem« je ena glavnih točk te nove filozofije. Navadno smatramo filozofijo za nauk, ki nam hoče pred-očiti svet v lahkopregledni, logični enotnosti, ne da bi se brigali veliko za posamezne dele, iz kterih obstoji velika univerzalna enota. Empiričnemu pragmatizmu ta idejna celoskupnost ne imponira bogvekako, njegovo zanimanje velja partikularnim pojavom. Njegova metoda mu šepne takoj vprašanje; kakšna je ta logična enotnost, kakšno praktično vrednost ima za nas? Zanj obstoja enotnost in edinost le v medsebojnem vplivanju in stiku posameznih delov, čez te meje pa je ona brez pomena, da, izven teh mej enotnosti sploh ni. (Dalje prihodnjič). ’) W. James: Pragmatisme str. 185. *) W. J.: Pragmatisme str. 195. a) W. J.: Pragmatisme 233. 4) Schiller: Humanism 10. h) Schiller: Humanism IV./II. *) Schiller: Humanism 46. DR. L. BRUNČKO: O TEORIJI IN PRAKSI. Nobena teorija ni tako dovršena, da bi ne potrebovala pojasnila in noben program ni tako temeljito in vsestransko izdelan, da bi se pri njegovom izvajanju ne naletelo na sporne točke. Ko se je sestavljal nar. radikalni program, zlasti na shodu v Trstu, se iz naravnih vzrokov ni moglo iti vsem za naše reformno gibanje aktualnim vprašanjem na dno, ampak so se postavila po večini le splošna načela, v okvirju katerih sc je imel vršiti nadaljni idejni razvoj in praktični nastop naše struje. V političnem oziru se je postavilo načelo, da stoj dijak in dijaška struja izven strank, ker je le na ta način mogoča hladna, nepristranska presoja obstoječih političnih strank in smeri z ozirom na njih program in javno delovanje. Po končanih dijaških letih nismo branili nikomur vstopa v to ali ono politično stranko, ako je le po svoji tendenci odgovarjala našemu kulturnemu programu. Klerikalna stranka je bila torej, kar je samo po sebi umevno, kot diametralno nasprotna politična in kulturna smer izključena; ni pa bila izključena socialno-demokratičnastranka. Da nam je jugoslovanska soc. demokracija ob našem prvem shodu v Trstu, kakor pravi M. Rostohar, oficialno napovedela boj, za to se danes nihče ne zmeni več, in M. Rostohar je gotovo že sam uverjen, da s takimi argumenti ne omami nikogar, ker se je spustil v principialno razpravo. M. Rostohar trdi,1) da narodni radikalec ne more biti socialni demokrat, pač pa da je lahko prijatelj in voditelj slovenskega delavstva. Prepričan sem, da je o tej stvari temeljito razmišljeval in da nam kmalu predloži načrt tega »prijatelstva in voditeljstva«, ako noče, da se tozadevne njegove besede smatrajo za navadno besedo. Svoja izvajanja opira M. Rostohar izključno na oficialen program socialne demokracije, medtem ko sem se jaz naslanjal po večini na njeno prakso, primerno upoštevajoč seveda tudi njen program. Za Rostoharja je na stranki edino njen program merodajen in tega se drži, praksa stranke pa je za njega cpiantite negligeable, preko katere gre ravnodušno na dnevni red. To pa je napačno: program je mrtva črka in s samim programom n. pr. ne bo socialna demokracija nikdar sveta na glavo postavila, ako njenemu programu ne bo odgovarjala tudi njena praksa. In da je praksa socialne demokracije danes najmanj revolucionarna, o tem tudi M. Rostohar med vrsticami molče govori. Naj M. Rostohar tisočkrat z ozirom na so-cialno-demokratičen program konstatira, da socialna demokracija ne priznava ne razredne države, ne današnjega družabnega reda in da je ravno proti tem stvarem v prvi vrsti naperjen njen boj, vsak, kdor zasleduje dnevno politiko pri nas in drugod, mu bo odgovoril z ozirom na dejstva, da v praksi tega ni videti. M. Rostohar to sam priznava, pa ker si ne ve drugače pomagati, J) Glej Omladino 1. 8 št. 7—8. 0 praksi socialne demokracije raje — molči, ali pa si privošči k večjemu izgovor, da se Bissolati in Jaures n. pr. s pojmom revolucionizma — igrata.1) Sicer pa M. Rostohar niti z viri, iz katerih je črpal, ni imel posebne sreče. Med drugim namreč citira doslovno: »Oviranje izdelovanja, ki ga izvršujejo posamezniki, stori poedinsko last vedno nepotrebnejšo in škodlivejšo, zaeno s tem pa se ustvarjajo nujni duševni in gmotni pogoji za nove reforme2) društvene produkcije na podlagi družbene lasti. Obenem se proletariat zaveda, da mora ta razvoj podpirati in pospeševati, da mora biti tu cilj: prevod delavnih sredstev v družbeno last, in da je sredstvo v njegovem boju za osvobojenje delavskega razreda pridobivanje politične moči. Nositelj tega nujnega razvoja mora biti le razredno zaveden k razrednemu boju organiziran pioletariat«.3) Kakor je iz navedenega razvidno, stremi soc. demokracija za novimi reformami društvene produkcije in nalaga proletariatu, podpirati in pospeševati razvoj, ki ga bodo povzročile te reforme. Ali torej zagovarja revolucijsko načelo? In kako je mogel M. Rostohar na podlagi tega programa trditi, da socialna demokracija ne more (sic!) delovati na izpopolnjevanje sedajne družbe? Kaj reforme niso izpopolnjevanje? Za tako interpretacijo programa prepuščam odgovornost Rostoharju in se na prakso sporne stranke niti ne maram sklicevati. Glede razrednega boja trdi M. Rostohar, da smo si v tej točki s socialno demokracijo naravnost v diametralnem nasprotju, ne da bi se mu zdelo vredno, to trditev tudi nekoliko z dokazi podpreti. Zato se tudi jaz omejim na to, da opozarjam na svoja tozadevna izvajanja.4) Kar sc tiče historičnega materializma, povdarja M. Rostohar, da je z a n j e-g a huda zmota, pristavlja pa takoj, da se da za historični materializem navesti ravno toliko dokazov kakor proti njemu. S tem je Rostohar nehote priznal, da je vsak nazor o pravilnosti ali nepravilnosti materialistične zgodovinske teorije individualnega značaja. In vendar trdi takoj nato apodiktično: »Narodni radikalizem se ni nikoli naslanjal na historičen materializem in se tudi ne bo, dokler bo obstajal kot struja z jasnim doslednim življenskim nazorom!«'') Struja, ki zagovarja samo idealistično naziranje na socialno zgodovino in ki povdarja zgolj kulturni moment v življenju človeka, naroda in sploh socialne družbe, je ravnotako enostranska, kakor struja, kateri je materialni interes vse. Kakor se je Marx zmotil, ko je hotel edino iz ekonomičnega vidika razlagati zgodovino človeške družbe, tako se motijo tudi tisti, ki mislijo, da je edino idealizem gonilna in tvorbena sila v socialnem razvoju človeštva. 1 eno i drugo je ekstrem in če Rostohar na eni strani obsoja Marxov histo- 1) 1. c. str. 150. 2) podčrtal jaz. 3) 1. c. str. 149. 4) Glej »Omladino« 1. 8. št. 3 in 5-6! 6) Gl. »Omladino« 1. 8 št. 7-8 str. 151. rični materializem kot zmoto, na drugi strani pa med vrstami trdi, da smo in moramo biti narodni radikalci pristaši historičnega idealizma, je nedosleden. Tudi socialna demokracija je izprevidela, da z izključnim povdarjanjem, gospodarskega načela še ni zadostila psihologiji svojih mas. Zato pa tudi, kakor sem že omenil,1) praktično vedno bolj naglašuje duševno stran socializma: idealizem; pa tudi teoretično so se njeni voditelji povzpeli že tako visoko, da priznavajo nezadostnost in enostranost Marxovega materializma, Modraček, duševni vodja češko-slovanske socialne demokracije, izrecno pravi2): »Dejstvo je, da sta Marx in Engels negospodarske sile raz/oja in njegove negospodarske pogoje silno podcenjevala ali na nje celo pozabljala«, tako n. pr. vedo. »Ne da se utajiti, da je gospodarski sestav ali proizvajanja in izmenjava za razumevanje družabnih pojavov preozka podlaga.. .Baš narodnostni boji današnje dobe se morajo razlagati ne samo z gospodarskimi razmerami, temveč še na kak drug način, kajli sicer bi to ne bili narodnostni. In verski boji v srednjem veku bi ne bili verski, ko bi v njih versko naziranje ne igralo veliko ulogo«. Tako Modraček, ki je seveda revizionist; da pa M. Rostohar ne bo prišel spet s tako pavšalno trditvijo, da citiram samo »duševno svobodne« socialiste, ga opozarjem na članek pravovernega marxista H. Cunovva v »Neue Zeit« z dne 6. januarja 1910. Za objektivnega opazovalca ni Marxov historični materializem nič drugega kot enostranska reakcija na enostranski, izključni idealizem, ki ga je pred njem učila Hegelcva3) šola. Oba, Hegel in Marx, sta prestrelila, naša naloga pa je, sadove njune genialnosti ne samo teoretično spoznavati, temveč tudi praktično uveljavljati. Pri vsem svojem idealizmu ne smemo zgubiti realnih tal pod nogami. Prehajam k Rostoharjevi filipiki proti mojemu narodnostnemu stališču. V tem delu svoje razprave Rostohar spet nekaj konstatira, in sicer: da jaz zavračam fundamentalno točko nar. radikalnega programa, s katero stoji in pade temelj narodnega radikalizma. Kako [az naziram narodnosti, pokazal sem v svojih člankih v »Omla-dini« 1. 8 št. 1 in 5-6 ter drugod ter se mi za to ne zdi potrebno, o tej stvari se razširjevati. Kje sem jaz kdaj izpodbijal naše narodnostno načelo? Ali sta Rostoharju pojma komentirati in izpodbijati identična? Iz vsega, kar je Rostohar navedel v »obrambo« našega narodnostnega programa, je razvidno, da se najini tozavedni nazori skoro dočista krijejo, Tudi jaz hočem z narodnostjo oziroma narodnim čutom kulturno vzgajati posameznika in ne barbarizirati,4) radi nravnosti in demokratizma odklanjam vsak narodni šovinizem, ki zahteva narodni boj zaradi njega samega6), tudi jaz želim »vzgojiti slovenskega človeka tako, da bo, vprašan za svoj nacio- ‘) Glej. »Omladino« 1. 8 št. 3! 2) Fr. Modraček: Marxuv nazor na dčjiny a socialism str. 110 in 119. *) Hegel: tlber die Philosophie der Geschichte. ■•) Oml. 1. 8 št. 1 str. 9. ') 1. c. nale, lahko z zadoščenjem rekel: najpoprej sem Slovenec, potem liberalec, agrarac itd.«1), tudi meni je interes na procvitu naroda predvsem čustven in materialni interes igra le podrejeno ulogo2)! In vendar se je Rostohar osokolil do trditve, da jaz fundamentalno točko našega programa: narodnostno načelo izpodbijam! Nadalje pravi Rostohar, da sem se s svojo prakar excerpando navedeno determinacijo našega narodnostnega načela, ki je torej pravilna, našel s socialnodemokratičnim internacionalizmom: dve strani na to pa konstatu-je fundamentalno razliko med narodno-radikalnim nazirarijem o narodu in onim socialne demokracije. Tableau! Da bo pa M. Rostohar moja izvanja o narodnosti razumel, mu hočem pomagati. Točka o narodnostnem načelu v našem programu3) v svoji absolutnosti, tako, kakor se glasi, ni »tako jasno določena, da bi bila vsaka dvoumnost izključena«, kakor trdi Rostohar. Da jo on pravilno razume, mu že verjamem; toda prepričan je lahko, da je ne razlagajo vsi samo na ta način kakor on. Naš narodnostni program potrebuje komentarja in zato sem ga komentiral. Končujem in želim še debate o tem vprašanju, ki naj bo znanstve-podprta z dokazi in argumenti, kajti le potem bo naši teoriji odgovarjala tudi praksa. MASKE IN PROFILI. x. A. OGRIS: WALT WHITMAN. Skoda da še nimamo statistike nepotrebnih poetov, pisateljev-rokodelcev, vodenih filozofov, dolgočasnih etikov in gostobesednih radikalodemo- kratov. To bi bilo velikega pomena za smotreno regulacijo narodnih sil, ki se potrosijo sicer zaman, tako da trpi na tem rentabiliteta razum- niške pedagogike. Ni čuda, da vlada dandanes po večstoletni dresuri v liriki veleobrtna produkcija. Leposlovni, časopisi, almanahi, antologije poganjajo iz tal, da skoraj nedostaja tiskarskih strojev in vse hoče biti napolnjeno. Zato se tiska vsa lirika, kar je je porojene na osmošolskih klopeh, v železniškem kupeju na podlagi Baedeckerja, kar je narekoval maček po fadnih gostijah in vse sentimentalne cvetlice iz dobe nezrelega literarnega eunuštva ali nevarne starosti. Vselej, ko vzamem kako razširjenejšo leposlovno periodično publikacijo (rectius ekshibicijo) v roke se založim s precejšnjo množino flegme in si prižgem še smodko, da bi se mi kaj nezgodilo. Bog obvari, da bi mislil morda *) 1. c. str. 4. J) 1. c. str. 8. 3) »Narodnost je najvišja dolžnost, kateri se klanjajo vse druge« specialno na kak slovenski list, kozmopolit sem in se izogibam vsaki nepotrebni iritaciji. Pač pa sem mnenja, da bi čas ne bil popolnoma zapravljen, ako bi se lotil kdo sistematičnega prirodoslovja, recimo slovenske lirike. Preiskovalec bi moral priti do zaključka, na razven dveh v literarnem življenju med Dravo in Kolpo ni najti nobene selekcije. Vse je enako važno, vse nosi na sebi taiste genetične in evolučne znake domorodne sufisantnosti, vse vzklije v fosilnosti, vse je namenjeno, da razpade po knjižnicah. Ampak kot skromen jurist moram prepustiti to delo od države poklicanim faktorjem in če kaj zinem, si lastim to pravico kot navaden konsument leposlovne literature in kot tak hočem poskusiti, da zabeležim par vtiskov, ki sem jih dobil pri čitanju Walta Whitmanna. Ce berem Whitmanove »Leaves oi Grass«, mi je, sit venia verbo, kakor da slišim sferično harmonijo, kosmično velepesem brezprostornosti in brez časovnosti. Zdi se mi da vrvijo gigantske dekorativne slike bogatega kolorita v naglem teku mimo mene, prestavljajoč mi potencirano življenje prihodnjih stoletij in da je pozabljena vsa dolgočasnost realnega sodobnega življenja. Brez, iz vseh Reimlexikon-ov privlečenih rim in umeteljnih ritmov ležijo jekleni stihi, ni morbidnih analiz in presenečujočih konstrukcij, ne puste logike po šolarskih pravilih izmišljene konstrukcije. Nič sentimentalnih zgodbic, ne point, ne peripetij, ne poetičnih vzdihov in konvencionalnega frazerstva. človeku je, ko da bi stopil raz velikomestni tlak naravnost na vrh Triglava, in nakrat vidi mesto mestnih svetilnic, dimnikov in policajev, očrnelih iz malte in ilovice stlačenih škatelj, nepregledne vrstve gora, morje in polja in gozdove. Wlhtman poje le o življenju, ki ga je živel sam, o ljudeh ki jih je srečal, le o ljubezni ki jo je užil, on ne pozna imaginarnih čuvstev in izmišljenih svetos. On, demokratični amerikanski selfmade-man ne zna sedeti pri petrolejki in mukepolno kovati stihov za družinske in dijaške potrebe, on piše v slogu telegrafičnih agentur, precizno, določno, v koncentriranem besedilu. Občutek za občutkom, sliko za sliko, dejstvo za dejstvom brez mnogobesednih zvez in vendar je celoten vtis mogočen in pretresljiv, sugestivnost neodoljiva, psihološka enotnost jasna in neprisiljena. »Jaz pojem o neskončnem, strastnem, vrvevečem, mogočnem, življenja svobodnem delu Ustvarjenem, da se v polnem razmahu razvije po bojnih zakonih Jaz pojem o modernem človeku.« To so uvodni stihi Whitmanove zbirke. Opeva in slavi močne ljudi jeklene volje in brezobzirne ekspanzivnosti, ki ne bolujejo ne etični arte- riosklerozi, ki vedo kaj hočejo in hočejo, kar vedo. »Glej, jaz prihajam, da zapojem vojno pesen« Nič dolgoveznih zgodbic za klepetave gospodične in literarne p r e- u ž i t k a r j e. »Glej, jaz ne delam za čtivo in ljubeznivost, Če dam, dam samega sebe.« Samega sebe z vso okruto odkritosrčnostjo močnega človeka-individuali-sta, kateremu so bližniki sicer bratje, a ki se zanaša le nase. »Jaz ne vprašam kdo ste, kaj me to briga, Nič mi ne morete dati, nič biti ko to, zakar vas napravim.« Ali to ni morda kakšno naduto nadčloveštvo. Brezmenja Whitmanova osebnost je kakor imaginarna staroveška reka, ki objema in hrani ves svet. Nikdo ni pel čuvstvu naravne enotnosti človeka s prirodo navdušenejših diti-rambov kakor ta amerikanski Ossian. On je v neposredni zvezi s panteistično zamišljeno over-soul, kjer se spaja z vsem človeštvom, se čuti kot živ elek-trion v neskončnem razvoju in gleda bodoče kulture, bodoče narode, bodoče države. On ne vidi kraja razvojnih možnosti in kliče: »In rekel sem svojemu duhu: Ako obsežemo vse te svetove, njih radost in znanje, nam bo li zadosti, bomo li zadovoljni? In duh mi je rekel: Ne, mi prodremo le mejo in gremo dalje naprej.« Whitmanove rapsodije se pesni žalostinke staremu odumirajočemu svetu in evangelij novih vrednot, nove umetnosti, nove religije obenem. Ako bi šel \Vhitman mesto Edipa odgovarjat Sfingi, bi si ne belil dolgo glave radi odgovora, ampak strgal bi ji bil masko raz obraz in jo pokazal v vsej njeni brezskiivnosti človečnosti: takšna je nje drznost in neposrednost. On ni mož, ki bi zakrival in vpisoval, ne specialni artist za metafore, on imenuje vsako stvar z njenim tehničnim imenom, in naj je Muzam, tem postavnim evropskim devicam še tako zoperno; in to ne samo sporadično, ampak načeloma, tako da se čuje sem ter tje, kot da beremo poročila o železnem trgu. Ako gre po polju, nam pove rastline z botaničnim imenom, na ladijah nam razkaže v strokovnjaških besedah vse manipulacije in orodja. Res je, da je to knjigi marsikje v škodo, ampak mi moramo soditi pesnika po njegovih najboljših delih. To bi bili sicer Amerikanci še prenesli, saj jim je v naravi. Ali v njih žilah teče tudi kri britanskih puritancev in zato njih »etična zavednost« ni mogla pripustiti, ko je začel opevati Whitman ljubezen in človeško telo in spolno združitev ravno tako odkrito, nešminkano in naravno, kakor navadne pejsaže. To je zapazilo tudi »oko pravice« in ga je spodilo iz državne službe. Pa kaj to Whitmanu? Ali niso vsi poklici navsezadnje po njegovom demokratičnem načelu enakovredni? On ki je bil zaporedoma mizar, vojak, učitelj, vrtnar, tesar, pisatelj itd., je šel v gozdove, v prerije, na skalnate gore in živel široko, svobodno življenje. In svoboda je njegova muza, amerikanska svoboda, ki jo je videl on morda v prerožnati luči, ki je pa vendar maksimum, kar si mi v starem svetu želimo doseči. Le v taki svobodi pa je mogla vzkliti Whitmano-va religija realnega življenja, njegove vizije in vzhičenje za vse, kar ga obdaja. Ne morda po kakšnem evropskem receptu, po panteistični maniri od papirnatih gora obdanega univerzitetnega profesorja. To ni nacionalistično sestavljen raison, to je čuvstven, duševen dogodek. On živi vse življenje, preteklost, sedanjost, bodočnost, življenje mogotca in strganega potepuha, pozna vse strasti, vse nagibe, vse duševne konstitucije, on je Yankee, Brahma, Kristus, Mohamed in Lincoln obenem. Whitmana imenujejo pesnika demokracije. Hudo pa bi se motil, kdor bi razumel s to besedo našo parlamentarično demokracijo; pesnik ima v očeh družbo silnih, samostojnih posameznikov, ki se čutijo vzajemno kot organična enota, ne pa atomizirano ljudstvo z idealistično delujočim duševnim mecha-nizmom. »Jaz nisem prijeten »dolce affetuoso« Bradat, zasmojen, sivkastih prsij, oduren sem došel, Da se z mano bori, če grem mimo, za vsemira prave cene.« Njegova demokracija potrebuje drugačnih ljudi, ljudi bodočnosti, domače, atletične, trdne, večje nego so bili vsi prejšnji, on je Homer svobodnih Amerikancev in bodočih pokolenj, ki se bodo čudili nam pigmejem z našimi malenkostnimi skrbmi in radostmi, ubornim življenjem in jetičnimi mislimi, boječimi se doslednosti. — Whitmanove »Leaves of Grass« je izdala v ceni obliki Reclamova zbirka (Grashalme), najboljša nemška izdaja je izšla pri tvrdki Diederich v Jeni (vez. 6 M.) prva celotna amer. izdaja je iz 1. 1883 (Philadelphia. David Mr. Kay c. 1. 7. k), najboljšo francosko izdajo je skrbel veliki njegov občudovalec, Bazalgette; po ceni je (1 s, vez. 2 s 6 d), če ga hoče kdo čitati v originalu, izdaja zbirke: T'e Canter-bury Poets (The Walter Scott Publishing Company, London) izbrane pesni v zbirki »The king’s Treasury a 4-80 K, in izdaja zbirke »Everymans Library« (1 K 50). IVAN SAJOVIC: NALOGE AKADEMIČNIH IZOBRAŽEVALNIH KLUBOV V NARODNO-RADIKALNI STRUJI. Cilj narodno radikalne struje je, povzdigniti posameznika kot celoto na kar najvišje možni kulturni niveau. Ako hočemo ta cilj doseči, moramo priti na jasno, kako ga je mogoče doseči in tu pridemo vedno do istega rezultata: ustvariti si moramo vsestranski vseslovenski narodno kulturni program in ga realizirati. V ta namen je treba primerne predpriprave, ki se mora koncentrirati v dveh točkah: v spoznavanju in pripravljanju polja, na katerem hočemo delovati, in pa v. pripravljanju delavcev. Polje, na katerem hočemo delovati more in mora biti za nas le slovenski narod. Vsako delovanje z gotovim idealnim ciljem pa prinese v svoj delokrog nekaj novega — tudi mi hočemo uvesti nekaj novega v slovenski narodni organizem, čegar kulturni niveau hočemo povzdigniti. Kulturni niveau pa je za-visen od različnih faktorjev, predvsem od zmožnosti vsakega naroda. Ako hočemo torej ustvariti vseslovenski narodno kulturni program, moramo gledati, da bo ta program odgovarjal kulturnim in gospodarskim pogojem in zmožnostim slovenskega naroda. Zato moramo določiti predvsem njegove kulturne in gospodarske pogoje, njih stopnjo in moč, jih primerjati s pogoji, stopnjami in močjo ostalih evropskih narodov in šele na tej podlagi ustvariti siste- matičnega vodnika za prihodnjost: vseslovenski narodni kulturni program mora zrasti organično iz sodobnega stanja slovenske kulture in se, oplojen z zapadno evropsko kulturo povrniti nazaj ter se stopnjema realizirati. Konstatacija kulturne stopnje in gospodarskih pogojev ter moči slovenskega naroda je torej nujen predpogoj, nujna podlaga vseslovenskega programa, katerega hočemo ustvariti in katerega moramo udejstvovati v interesu življenskih pogojev slovenskega naroda in moralne svoje odgovornosti kot inteligence, naravne voditeljice vsakega naroda. Sodelovanje pri tem pa ne pripade samo že šole zapustivši inteligenci, predvsem našim starešinam, ampak kot pomočnikom tudi nam akademikom. Moramo si pa biti svesti, da bo sama predpriprava zahtevala kvalificiranih delavcev, mož, ki bodo umeli spraviti v harmonijo evropsko obzorje, trezno sodbo in vroče slovensko srce. Dejstvo je, da more biti kulturni narodni predboritelj le inteligent. Med narodno inteligenco pa se mora odlikovati pred vsem tisti njen del, ki je dosegel oficialno najvišjo stopnjo izobrazbe — akademično izobražena inteligenca. Iz tega nujno sledi, da je slovenska akademično izobražena inteligenca v prvi vrsti poklicana k izdelavi in izpeljavi vseslovenskega kulturnega programa. Ako pa hoče biti ta inteligenca duševna voditeljica svojega naroda, mora imeti za mednarodno tekmovanje kvalificirano duševno obzorje. Poznati mora polje, iz katerega hoče presajati, pa polje in njegove pogoje, na katero hoče presajati ali konkretno: poznati mora razvoj, jedro in smer evropsko-amerikanske kulture, določiti razmerje med njo in njenim delcem slovensko kulturo ter na podlagi tega spoznanja in danih pogojev zastaviti smotreno vse svoje moči za ugodno njeno pospešitev. Ta inteligenca mora biti zmožna delovati v dveh smereh: 1. navzgor razvijati in producirati kulturo v okvirju slovenske narodne individualitete; 2. razširjati to kulturo navzdol, nesti jo med mase ter jo narediti za njih lastnino. Ako ima slovensko inteligenca za to zmožnost in voljo, potem si bo sama ustvarjala tudi m o č, ki ji bo garantirala vspeh. Danes imamo sorazmerno že precej visoko število slovenske inteligence, število, ki se v nekaterih strokah hoče dotikati že hiperprodukcije. Tudi duševni niveau naše inteligence ni ravno nizek, na močeh nam torej ne manjka. Ali manjka nam na solidarnosti in smotrenosti, predvsem pa s motrenega skupnega cilja. Inteligence prva narodna doižnostje, z dobrim zgledom pokazati ostalim narodnim slojem, da je treba skupnim narodnim ciljem podrediti svoje osebne, stanovske in strankarskeozire. Letaka inteligenca ima šele pravico imenovati se narodna inteligenca in inteligenca sploh, le taki inteligenci ne bomo oporekali, ko hoče imeti pri odločevanju narodnih stvari prvo besedo. Ali je današnja slovenska inteligenca zmožna zadostiti gori navedenim zahtevam? Jaz bi odgovoril pozitivno — to svojo domnevo pa opiram na to, da se že celo vrsto let sem nahaja cel slovenski narod v prehodn jem stadiju in torej ni čudno, da na njegovo inteligenco prevladuje predvsem lastni jaz — ta pojav je naravna posledica dejstva, da slovenska inteligenca nima več skupnega smotrenega cilja. Drugi to mojo domnevo podpirajoč fakt pa vidim zlasti v narodni požrtvovalnosti naše inteligence v prostovoljnem visokem narodnem davku, ki ga naša inteligenca z občudovanja vredno požrtvovalnostjo polaga na oltar domovine. To je sicer predvsem izliv čuvstva; toda ali ne manjka samo inženirja, ki bi ta čuvstveni izliv spravil umstveno v sistem, pokazal skupni cilj in ga mu podredil? Ali ni morda ta čuvstveni izliv samo dokaz, da tiči v naših vrstah silna potencialna energija, ki samo čaka priložnosti; da se spremeni v kinetično? Naj bo temu že tako ali tako, mi vemo, da moremo in moramo položiti težišče na našo šele doraščajočo inteligenco, srednje- in visokošolsko mladino. Mi vidimo predvsem v njej udejstvovatelja naših zahtev, t o pa šele takrat, ako si to mladino sami vzgojimo. Šolstvo, predvsem naše, stoji na nizkem avstrijsko-rimskem, a ne splošno evropsko kulturnem stališču — ostane nam torej le še samopomoč. Toda kako! Vzporedno z oficialnim šolskim programom moramo ustvariti nov, splošno človeško kulturnemu stališču odgovarjajoč študijski red in ga narediti naši mladini dostopnega. Predvsem pa moramo narediti iz naših akademičnih društev učilnice, delavnice, duševna torišča idej, ki odgovarjajo našemu cilju. Le tako nam bo možno vzgojiti si mož, jeklene volje in neupogljivega značaja, mož evropskega duha in slovenskega srca, ki naj kot podrobni delavci in inženirji soustvarijo in realizujejo gori naznačeni program. En organ v ta namen pa naj nam bo Izobraževalni klub v vsakem našem akademičnem društvu pod vodstvom spretnih starejših tovarišev. Kakšen naj bo njegov delokrog? Pred vsem: delovati mora sistematično in iniciativno. V I. K. naj se zbira najvažnejša literatura vseh znanstvenih strok. Naredi naj se načrt v ta namen ter naj se vsako leto sistematično nadaljuje. Ta knjižnica bi tvorila jedro. Svoje delovanje naj pa razprede na principu delitve dela in sicer v dveh glavnih smereh: 1. v formalni, 2. v materialni. 1. V formalnem oziru naj se goji govorništvo, gleda naj se na fin nastop, na primerno prednašanje, na dispozicijo in logičnost idej. 2. Tu naj bi se razlikovali zopet dve smeri: splošno znanstvena (recimo) teoretična in pa slovensko kulturna (imenujmo jo praktično). Kar se v prvi v splošnem z znanostjo pridobi, naj se v drugi takoj pokaže na konkretnih slovenskih razmerah. a) T e o r e t i č n i d e !. Iz srednje šole prineseno znanje naj se spravi v sistem in vrzeli naj se spopolnijo. Poda naj se najprej bistvo vede, celokupni njen pregled in omejitev ter razmerje nasproti posameznim njenim skupinam kakor tudi posameznim vedam. Nato naj se podajajo posamezne znanstvene metode (zlasti v statistiki!) s predavanji iz najvažnejših panog. Nara-voslovske vede in k uit urologija pa si morajo držati ravnotežje. b) Praktični del. Tu se praktično porabijo v teoriji pridobljeni rezultati z ozirom na slovenske razmere. Ako prvi del zbira in spoznava znanstveno kulturne in gospodarske pridobitve zapadno in severno evropskih kulturnih narodov išče drugi del njihovo konkretno udejstvovanje v slovenski domovini in ako ga najde, skuša dognati njih pogoje, obliko, stopnjo in moč. Skuša dognati njihov, vpliv na splošen slovenski narodni organizem in na posamezne njegove dele. Ako pa jih ne najde, skuša kon-štatirati vzroke neobstoja, oz. ev. vspeha in nevspeha. Tu se dela predvsem statistično; vsak društveni čian je obvezan na sodelovanje, vsak društveni član polaga prostovoljno bilanco o delovanju in vspehih v svojem počitniškem okolišu. IZPELJAVA. Računati moramo z dejstvom, da I. K. najbolje deluje v zimskem tečaju, v tem pa pred božičem. Temu dejstvu primerno naj se stvori (oz. spopolni!) vsako jesen tozadevni program. Ta razpade naposamezna predavanja, cikle in kurze, ki vsi tvorijo v svoji celoti zaokrožen sistem. Zmožni posamezniki .prevzamejo te dele in določijo takoj sporazumno z odborom dneve in ure predavanj. Posamezna društva se glede predavateljev podpirajo vzajemno med seboj. KRITIKA, a) formalna. Glej ad 1. b) materialna. Kritika ne sme samo podirati ampak tudi zidati. Uredi naj se smotreno, tako, da se bo tozadevni kritik pred predavanjem lahko pripravil (Pogled v elaborat in navedba porabljene literature). DODATEK- a) Narodno kulturni odsek. Praktični oddelek I. K. zbira statistični materijal slovenskega naroda in sicer kulturnega in gospodarskega. Žnjim je v ozki zvezi narodno obrambni odsek. Ta dva naj združita svoje moči v svrho kontrole narodnega slovenskega stanja ter naj merodajne faktorje opozarjata na ev. nevarnost. Tak narodno kulturni odsek bi bil naravna podlaga prihodnjemu narodnemu svetu. b) Srednješolsko delo. Srednješolec je prvi član v verigi narodnih delavcev, s stališča I. K. pa prihodnji njegov član. Naravno, da I. K. ne more biti vseeno, kakšen da pride srednješolec v njegovo okrilje. Težišče srednješolskega dela naj se postavi na primerne knjige in prijateljsko občevanje. (Paralelni študijski program!) Akademik in srednješolec imata z ozirom na narodno celoto isti cilj — čim bolj se ga bosta zavedala, tem trdnejša bo vez. — Dobiti demokratično inteligenco evropskega obzorja in globokega znanja, inteligenco, ki ne bo samo v besedah ampak tudi v dejanjih pokazala, da ji je dobrobit celokupnega slovenskega naroda summa lex — vzgojiti si inteligenco, ki bo znala pritegniti v svoj delokrog vse narodne sloje, umela posameznim narodovim skupinam pokazati cilj pa tudi ustanoviti jim pot d o t e g a c i 1 j a da jih na podlagi narodnostnega principa ubrati v harmonijo — vzgojiti si tega skupnega svojega cilja se zavedajočo inteligenco, to bodi prvi naš cilj! Pričakujem odziva na pričujoči članek, kajti: Communis res DRIL: SLOVENSKA UTOPIJA. Lahko bi tudi drugače imenovali to povest: renesančno bajko ali moderno pravljico, neverjetno »godbo iz doline šentflorjanske ali čuden dogodek i. t. d. Toda z imeni je težava in bojimo se, da bi že ime ne odgnalo vse one vedoželjne in radovedne poslušalce in čitalce, ki pogosto čitajo povest bolj zaradi njih naslovov, nego zaradi njih vsebine. Zato smo ostali pri gorenjem naslovu v dobri veri, da je naslov tako zanimiv, da se bo hotel vsak natančneje seznaniti s povestjo, ki se skriva za njim. Zgodilo se je torej, da se je pojavil v onih časih v Ljubljani človek, ki ga ljubljanski meščani — posebno oni, ki se z velikim ponosom zavedajo svojega meščanskega stanu — niso vedeli kam prideliti. Kdor namreč ve, da se v Ljubljani strogo loči med človekom in človekom in da so ljudje — kakor drugod — tudi v Ljubljani razdeljeni na sloje — ta bo vedel takoj, kakega pomena je v tem mestu, da je človek prideljen gotovemu sloju, kajti po sloju dobiva človek svojo vrednost. Zato je bila težava z onim človekom, posebno ko so se o njem raznesle razne govorice, po svoji zunanjosti je bil namreč oni človek skromen in brez vseh posebnosti, po svojih zmožnostih pa je bil na glasu, kot zelo učen človek, naenkrat pa se je raznesla novica, da je milijonar. Zunanja skromnost, duševna zmožnost in veliko bogastvo — to so bile tri nenavadne lastnosti, ki se drugod na svetu pogosto, na Slovenskem pa redkokdaj družijo. Zato ljudje vsem govoricam niso verjeli in so posebno dvomili o bogastvu, o čemer so bili zelo opravičeni. Vsakdo ve, da je navada bogatih ljudi, voziti se v kočijah, popivati in zapravljati. Tu pa ni bilo nič takega. Celo njegovega imena niso mogli takoj izvedeti, kar bi bilo lahko postalo za mladega tujca zelo usodepolno, kajti znano je, kakega pomena je ime, ki pogosto določuje vrednost osebam in delu. Eni so rekli, da se piše gospod Nihče, kar je gotovo zelo ponižno in skromno ime in ne spominja na bogataše; nekateri so trdili, da je to izmišljeno ime, kakor si ga je izmislil tudi zviti Odisej, ko je Polifemu izvrtal edino oko. Toda zgodilo se je kakor v onih dneh, ko je bil prišel Kurent v Ljubljano: veselica za veselico se je vršila in kdo na veselici vpraša za ime: izgineš v polpijani množici, piješ bratovščino in se objemlješ do jutra z ljudmi, ki jih nisi videl še nikdar. Kdo bi izpraševal po imenih, kdo bi si jih zapomnil. In tako se je naš človek udomačil v mestu in nihče ni vedel, kako je njegovo ime. Vprašanje zaradi imena pa je postalo posebne važnosti. in bi bilo skoraj razburilo slovensko javnost. Tudi o domu tujega človeka niso vedeli; eni so trdili da je prišel iz Egipta, drugi, da je prišel iz Amerike, nekateri pa so trdili, da še ni bil onostran morja. Zato niso vedeli nič gotovega. Ta negotovost pa je skrivala v sebi tudi važno vprašanje glede milijonov. Eni so trdili, da se je poročil z milijonarko, ki mu je zapustila vse premoženje, drugi da je dobil svoje imetje s slučajno spekulacijo in tretji so trdili, da je obogatel pri kupčiji. Radovednost, ki je posebna lastnost vseh malih mest in ljudi, je hotela v teh vprašanjih priti na jasno, toda zdelo se je, da tuji človek sam neče govoriti o sebi; zato so se začele govoriti sumljive stvari in so celo na važnem mestu govorili o tem. Godile so se namreč čudne stvari: Oni človek je n. pr. prišel zvečer v gostilno in je videl mlade ljudi, ki so pili pri mizi, obdani od tobačnega dima, omamljeni od pijače. Prisedel je k mizi in je zašel z njimi v pogovor — toda sam ni pil več nego kozarec. Pogovarjal se je z njimi o raznih stvareh in jih je vprašal, zakaj pijejo, in zakaj so pijani. »Kako vprašanje,« se je začudil človek, o katerem so rekli, da je literat, »kaj bi ne pil? Kaj ima človek od življenja razun malo pijače: ej, pijte, fantje in zapojte, kaj bi.« Tako so pili naprej pozno v noč, on pa jim je pravil, da je noč primeren čas, da človek posedi pri knjigi in piše pametne stvari. Toda o tem niso hoteli slišati; rekli so, da so utrujeni od dnevnega dela. Drugič je prišel oni človek v kavarno, kjer je bila godba. Ljudi je bilo polno, drug na drugem so sedeli. Na podiju so igrale ženske in ljudje so jih napajali z najboljšim vinom. Nekdo je polival šampanjca po tleh in je razbijal kozarce ob steno. Dva nezmožna človeka sta ponujala liker in metala denar na ženske, ki so igrale. Pri mizah so se objemali pijani gostje. Naš človek je sedel zadnji za durmi pri mizi in je gledal nočno življenje. (Dalje prihodnjič.) SLOVENSKO DIJAŠTVO. »Adrija« v Pragi. Takoj po božičnih počitnicah se je pričelo v društvu redno življenje in absolvirana so bila sledeča predavanja: tov. Mohorič: Razvoj, gospodarski pomen in stanje južne železnice; tov. Pajer: Splošna izobrazba in naše srednje šolstvo (dvakrat); tov. Ogris: William James in antiintelektualistične struje v filozofiji zadnjih dveh desetletij; tov. Zorman: Umevanje in neumevanje v umetnosti; tov. Ogris: O novejših literarnih strujah; tov. Železnikar: O stanju slovenske politike. — Manjšinski odsek je podal referata: tov. Reisman: Meja od Maribora do Cmureka in pomen prometnih zvez za obrambno delo; tov. Vrabelj: Štajercijanstvo. —Poleg tega so predavali tovariši; Švajger, Šlajmer, Ančiic, Leben, Terčič, Mačkovšek v »Tehničnem Klubu« in v »Sokolskem Krožku«. Društvo je priredilo izlet v reprezentacijsko razstavo »Združenih čeških umetniških skupin« v novem Mestnem Domu. — Slovenija (Dunaj). V »Izobraževalnem Klubu« so se vršila sledeča predavanja: t. Ivan Sajovic, (ciklus: Liberalizem, socializem, narodni radikalizem): 1. Od renesanse do liberalizma (zgodovinski razvoj); 2. Bistvo in pomen liberalizma na kulturnem, gospodarskem in političnem polju; 3. Izhodišče in razvoj modernih socialnih idej, predvsem socializma; (z grafično predočitvijo). Namen cikla je deloma informativen, delom iniciativen. — Politični seminar deluje pod vodstvom starešine dr. Kramerja; seminar je dobro obiskan; slovenijanski prostori so vedno nabito polni. — Ustanovil se je manjšinski odsek (načelnik t. St. Lapajne) z referatom t. načelnika: Manjšinsko delo in t. Sajovica: Cilji in pota manjšinskega odseka. Živahna debata je dokazala, da bo prepotrebni odsek kos svoji nalogi. — Tudi Medicinski Klub, ki je obstajal zadnja leta le bolj na papirju, se je po zaslugi mlajših medicincev oživil in reorganiziral na zadnjem občnem zboru. Klub bo prirejal predavanja v Izobraževalnem klubu. — Po iniciativi nekaterih tovarišev se je vršila enketa o temi: Kako bi mogle vršiti naše ferialne organizacije najbolje svojo dolžnost. O tem je sta doslej referirala: t. Ivan Šlibar: Naše ferialne organizacije, in tov. Sedmak: O Istri. Tabor (Gradec). Življenje v društvu je šlo v pretečenem semestru v zelo živahnem tempu. Odseki so točno izpolnjevali dolžnost. Predavanje: t. M. Kovačič: O slovenskih razmerah, s posebnim ozirom na narodnostno mejo oz. jezikovno mešane kraje na Štajerskem. (Gl. Omladina VIII./9.10) — Na 2. rednem občnem zboru je bil sprejet sklep, da je le tisti absolvirani tovariš starešina društva »Tabor«, ki plača starešinski prispevek 20 K in se zaveže, tudi vsako leto poslati društvu podporo. Tovariši starešine so prošeni, da se ozirajo na pričujoči sklep. — »Tabor« je opozoril nenemško in posebno slovansko javnost na krivico, storjeno nam od akad. senata graške univerze, ki je naznanil v seznamu predavanj za letni tečaj predavanje lektorja Steil-a: »Deutsche Vortragskunst« toda s pripombo »nur fiir Horer deutscher Nationalitat.« Po prizadevanju in po zaslugi »Tabor-a« se je vršil v soboto, dne 9. sušca protestni shod, na katerem so bila zastopana vsa slovanska in italijanska akad. društva. Zborovalci so na tem shodu protestirali proti temu nasilju akad. senata, ki takorekoč zaničuje državne temeljne zakone in tudi akademične zakone ter zahtevali, da se pripomba »nur fiir Horer deutscher Nationalitat« takoj izbriše. Slovenski sokolski krožek v Pragi ima redno vsak teden sestanke s predavanji i. t. d. Dosedaj so predavali sledeči bratje: br. Švajger: Statistika slovanskega Sokolstva; br. Šlajmer: Vpliv telovadbe na telo človeka (3 predavanja); br. Justin: Telovadba na orodju; br. Ančik: Prva pomoč ponesrečencem v telovadnici; br. Švajger: Slovenska Sokolska Zveza (zgodovina slov. Sokolstva in sedanji položaj); razven tega se je vršilo več debat o zletu, o časopisju slovenskega sokolstva i. t. d .. Pri praškem Sokolu telovadi 21 bratov in pri Sokolu na Kral. Vinohradih «8 bratov. Dasi je število telovadcev v primeri s prejšnjimi leti precej poskočilo, vendar bi bilo želeti, da se slovenski akademiki še v večjem številu udeležujejo telovadbe. Saj je ravno sokolstvo organizacija, v kateri akademično izobražen član lahko največ stori v korist posameznika in celega naroda — toda on mora biti sam za zgled drugim. Sokol-akademik bi moral biti vodja v vsakem društvu, katerega član je, mora biti agitator za sokolsko idejo, imeti vpliv na vzgojo naraščaja, s predavanji, pod-učevanjem, z nasveti i. t. d. mora prinesti novo življenje v naša sokolska društva v domovini — toda za vse to je treba vztrajnega, neomahljivega delavca. Marsikateri slovenski akademik še s posmehom zre na sokolsko delo, zlasti telovadbo — in ne čudimo se temu, saj mu je sokolska ideja tuja, popolnoma neznana, ker ni nikdar čutil potrebe, da bi si bližje ogledal sokolsko delo ter bolj proučaval veliko Tyršovo idejo. Skrajni čas je, da izginejo iz dijaških vrst oni brezpomembni izgovori radi telovadbe, za nas mora veljati geslo: slovenski dijak v telovadnico. II. slovenski večer v Pragi se je vršil dne 28. marca v Nar. Domu na Kr. Vinogradih in je bil nepričakovano dobro obiskan od češkega občinstva. Predaval je tokrat pravnik g. Zdravko Wigele: »O koroških kulturno-poli-tičnih razmereh« in seznanil goste s to rak rano na slovenskem narodnem telesu. — Gospodična Čehinja Vlasta Hladikova je zapela več pesmi in si pridobila s svojim močnim altom splošno priznanje. Zbor je nastopil pod vodstvom konservatorista A. Ravnika z nanovo naštudiranimi spevi: Dev: Hrepenenje, Adamič: Vasovalec, oktet pa s Krekovo »Savsko« in Adamičevo »Razbito čašo«. — Na goslih je proizvajal t. Mirko Dežela Pierne-jevo »Serenado« in Wieniavskega »Balado« ter »Mazurko«. Produkcijo t. Dežele in »Vasovalca« je vzprejelo občinstvo s frenetičnim aplauzom. Po programu animiran ples — Večer je seznanil navzoče z modernimi slovenskimi glasbeniki na eni strani, na drugi z našim narodnim bojem na Koroškem in v popolni meri izpolnil svoj namen: utile cum dulci. Profesorski izpit s slovenskim učnim jezikom je napravilo tekom šolskega leta 191 ()./11. osem kandidatov in sicer eden v Pragi, dva v Gradcu, pet pa na Dunaju. Petorica njih je usposobljena tudi za nemški učni jezik. Medtem ko so štirje Srbohrvatje napravili izpit za laški učni jezik, ni med Slovenci nobenega. Kakor da nimamo na jugozapadu nobenega soseda in da ni med slov. filozofi nobenega iz Primorja! In naj se še povrh tega upelje v Gorici slovenščina mesto grščine, pa bomo imeli polno suplentov na razpolago, a pravega nobenega. Torej: Več smotrenosti tudi tukaj! J. R. Odbor akad. društva »Adrije® za letni tečaj 1912 je izvoljen sledeče: predsednik: Saša Železnikar, pravnik; podpredsednik: Leskovšek Drago, tehnik; tajnik: Rak Franc, medicinec; blagajnik: Ivan Jug, pravnik; knjižničar: Fran Marinič, medicinec; gospodar: Jože Žerjav, tehnik; časnikar: Fran Ciaffarin, tehnik; namestnika: Perko Ognjeslav, tehnik; Abram Ivan, tehnik; preglednika: Tavželj Ivan, pravnik in Gnus Kazimir, pravnik. — Načelnik Izobraževalnega kluba: I. Zorman, tehnik; manjšinskega: Gnus K., pravnik. Delegata za »Svaz«: Tavželj in Reisman. Statistika slovenskih tehnikov ob koncu 1. semestra. Na Dunaju je 51, v Pragi 27, v Gradcu 26 tehnikov, ki se tako razdelijo: j Skupaj 'd. N ^ Absolvirali O •— ’u Stroka in visokošolsko mesto >■§ j—■ Oh realko gimna- zijo n £ S Oh 108, y> 1830 Praga (češka) » 1888, » 156, J> 1944 » (nemška) » 1585, » 95, » 1680 Lvov » 4122, 7> 425, 4547 Krakov » 2610, J> 344, 2954 Crnovice » 914, » 117, 2> 1031 Innsbruck » 1078, 1> 36, X> 1114 Salzburg (teolog) » 63 Olomuc ( » ) y> 163 Po fakultetah se razdele sledeče: juristov je 10849; 477% medicincev 4466; 197% filozofov 5897; 25‘9% teologov 1521; 67% Ženske slušateljice. V letnem semestru 1911 je študiralo na avstrijskih univerzah slušateljic: medicink 253 rednih, 13 izrednih, 5 hosp. filozofk 643 » 911 1 124 » juristk 44 » Skupaj 1993 slušateljic ali 8% vsega slušateljstva, ki je štelo v letnem tečaju 1911 24.304 visokošolcev. ‘) Grščina je fakultativna, mesto francoščine, pa se je nikdo ne uči. 2) Se malokje poučuje, ker ni učiteljev. Šolstvo in njega negovanje. Zanimiva je sledeča statistika ljudsko-in meš- čanskošolskega učiteljstva, ki je tesno v zvezi z narodno kulturnim napredkom: Število prebivalcev na ljudskošolskega učitelja na meščanskošolskega učitelja: Nižje Avstrijsko 299 Praga .... 909 Moravsko 307 Liberec .... 1071 Predarlsko 323 Dunaj 1262 Solnograško • 335 Češko 2172 Tirolsko 350 Moravsko 2989 Koroško 397 Šlezija 5000 Gornje Avstrijsko 423 Solnograško . . . . 5263 Dunaj 450 Nižje Avstrijsko . 6000 Štajersko 461 Gornje » . . 7477 Praga 484 Koroško . . . . 8333 Liberec 500 Štajersko 13464 Goriško 500 Galicija 15000 Galicija 658 Dalmacija .... 15385 Kranjsko 674 Predarlsko . . . . 15556 Dalmacija 845 Goriško 26667 Istra 930 Kranjsko . . . . 45455 Tirolsko 90000 Istra ... 100000 Dokument rodoljubja. Znana stvar je, da je večji del realnega in plodonosnega obrambnega dela v tej obliki, kakor ga prakticira »Družba C. in M.« danes, izšel iz narodno radikalne struje, ki se dosledno poteguje za to, da se postavi manjšinsko delonatako podlago, na kateri se bo moglo v resnici svojemu namenu dosledno razvijati. Na bohinjski skupščini se je izvršil prvi veliki okret, ki je onemogočil klerikalcem za vedno besedo v »Družbi«. Radikalna struja ima zato glavne zasluge: preobrat je bil izšel iz nje, iz nje tudi obrambne enketc in načrt za delitev skupščin, za kar vse pa vodstvo še nima žalibog pravega razumevanja. Od bohinjske skupščine sem datira obstoj današnjega vodstva »Družbe« in zato se nismo mogli dovolj načuditi, ko smo decembra meseca brali v »Slovenskem Narodu« nižje podano notico, ki je bila od strani druž-binega odbora in od slovenske napredne žurnalistike mirno kvitirana. Priobčujem stvar zato, ker je v notici govor o mladinih, — ime, ki je postalo nekako oficialno za naše starejšinstvo —, in dalje radi tega, ker je iz nje razvidno, kako ubožna je še vedno slovenska rodoljubnost v pojmovanju reševanja svojega naroda. — Notica ima biti »odgovor« na kritične izpade »Naših Zapiskov« na »Družbo« izpod peresa dr. Mirka Černiča, bivšega narod-nega-radikalca. Glasi se takole: Napadi na »Družbo sv. Cirila in Metoda.« Družba je postala »milijonarka« in to ne da spati nekemu mlademu možu, ki lavorje pomiva, kadar so operacije pri usmiljenih bratih v Novem mestu. Omenjenemu »strokovnjaku« se »milijoni« prepočasi razdajajo, »ker se mu hoče gibanja, življe- nja, vzorov in bojev«. Vsedel se je sedaj na suho vejico »Naših Zapiskov« in tam kriči kakor vrabec, ki do prosa priti ne more. A dr. Mirko Černič ne bo prišel do prosa, in naj še tako kriči. Enkrat so že imeli mladini njegove vrste pristop do milijonov, a kdor je pameten, takmi mladinom tega pristopa nikdar več odpiral ne bode. In kdor hoče Ciril in Metodovi družbi dobro, bode z nami vskliknil: Bog jo varuj pred »Našimi Zapiski« in pred takimi čenčami, kot je dr. Mirko Černič. Sicer pa vemo pri čem smo z gosp. Mirkom; možu prihaja na um karijera Drgan-čeva in Robidova, zategadelj bi se rad znebil zadnje črke svojega neznatnega imenčka. Postal bi rad in bo postal kmalu popolnoma črn, zatorej odpira na seženj široko svoja usta ter zliva gnojnico na prezaslužnega predsednika naše šolske družbe, svetnika Senekoviča, ki se požrtvovalno trudi za interese družbe. Dr. Mirko Černič meče s penzijonisti, paraziti in ubožnostjo na duhu okrog sebe, ter meni, da je Ciril-Metodovi družbi, ki je danes velik in obširen urad, načelovati nekaj malenkostnega, nekaj brezpomembnega. Ta poštenjak meni, da je naš prezaslužni načelnik primerjati asistentu, ki k operaciji prinese skledico vode, za vse drugo se pa ne briga. Dični Mirko bo torej brez dvojbe dosegel, ker se tako strašno repenči nad našo družbo, da bo z dopadajenjem obviselo nad njim očetovsko oko dr. Zajca. Bog mu prinesi prav kmalu to dopada-jenje! V drugem naj si pa mož zapomni, da tisto bahanje z mladostjo in tisto šopirjenje, da še ni tako dolgo, kar zadaj preklanih hlačic nič več ne nosi, dandanes nikomur več ne imponuje! Sicer pa dobro vemo, da »Naši zapiski« in dr. Mirko Černič še nikdar nista dala beliča za Ciril-Metodovo družbo, zatorej je slovenski javnosti preklicano malo na tem, kako ta klaverni parček sodi o naši družbi. In tudi gosp. svetniku Senekoviču bi svetovali, da naj to bevskanje Černičevo prezre. So reči na svetu, ki so same ob sebi smešne, ki pa nikomur ne škodujejo! Med take reči spada tudi bevskanje dr. Mirka Černiča po »Naših Zapiskih«. Naj bevska! Njega veseli — družbe pa nič ne stane! Zbogom! Odbor »Družbe« je prišel le po zaslugi energičnega nastopa »mladinov« v napredne roke na burni bohinjski skupščini in je zato tem gabnejše, da je moglo zastopstvo te obrambne institucije s tako brezbrižnostjo odobriti izpad v »Slov. Narodu«. Prepričani smo tudi, da je g. dr. Černič gotovo dal marsikateri belič za »Družbo« in da bo opravil, kar se ostale vsebine članka tiče ž njim sam. Stvar je na vsak način pomilovanja vredna; narodno-radikalna struja bo šla kljub vsem netaktnostim »starinske požrtvovalnosti« in umevanja obrambnega dela svojo pot pri istem delu dosledno naprej in lahko se pripeti, da »reči, ki so same na sebi smešne in nadute, vendarle lahko enkrat škodujejo!« — Odpadniki. Ako se pri nas človek čez nekaj mesecev povrne v svojo milo domovino — takoj začuti, da se je med tem marsikaj izpremenilo. Ne da bi morebiti Ljubljana zrastla za nekaj novih lepih stavb, ali da najdemo tu morebiti položene že prve temelje za slovensko vseučilišče, ali da se morebiti kje drugje kaže kak viden znak našega napredka — ampak druge izpremembe mislim. Greš po ulici in zagledaš človeka, s katerim sta pred nekaj meseci še skupaj pila, morebiti se je celo navduševal za slovensko Ljubljano in je proklinjal klerikalce, ker v svoji ostudnosti zlorabljalo patriotizem. Z veseljem mu hitiš nasproti in ga pozdravljaš že od daleč — toda zavil je na drugo stran ulice. Misliš si, da je morebiti tako zatopljen v važna vprašanja slovenske politike, da pri tem niti ne vidi starega znanca in ga neče motiti. Saj Ljubljana ni velika, ako greš parkrat po ulici srečaš lahko vse ljudi, prijatelje in sovražnike, kar jih poznaš in ne poznaš. Toda ob drugi priliki zagledaš svojega znanca prav na vogalu in si misliš: sedaj se pozdraviva. Ne on ne vidi nič, s povešeno glavo gre naprej. Zdi se ti, da se mu je upognil hrbet in tudi na obrazu je kakor izpremenjen. Zvečer izveš kje v družbi, da je presedlal. Sedaj ti je vse jasno. — In drugič zagledaš drugega. Znanca z dežele. Pred pol letom je bil vsak dan napaden v »Slovencu«. Zabavljal je čez farje in se je klel, da ne pogleda nikogar, kdor je z njimi. Mogočen in ponosen je bil njegov korak. Sedaj drobi naprej in najrajše bi ne pogledal nikamor. Dvigaš že od daleč klobuk: Bog te živi Ozre se in pomaha z roko: Mudi se mi, mudi — razmere, razmere saj veš . . . Cez tri dni ga vidiš na kandidatni listi Slovenske Ljudske Stranke, kjer se sveti njegovo ime med drugimi. — Ali pa srečaš znanca iz prejšnjih let in se spustiš z njim v pogovor: Včasih je govoril drugače, sedaj čutiš iz vsake besede resignacijo! Vse skupaj pa nič. Človek mora živeti, kakor mu kaže. Klerikalci gospodarijo, kaj hočeš. Ako hočeš izhajati, moraš biti z njimi itd. Drugi dan ga najdeš, kako pije v klerikalni družbi. — Tako se godi dan za dnem in čutiš lahko to izpremembo. Takih odpadnikov je mnogo. Včeraj je govoril — danes je brat denuncijantov. Na licu mu bereš, da mu je neprijetno . . . (Dan, 18. marca 1912.) Quousque tandem! PREGLED REVIJ. Mercurei de France 15. XII. 11.: Gabriel de Lautrac: R. L. Stevenson. — Paul Louis: Pravo močnejšega. — 1. I. 12.: J. Novicow: O socialnem darvinizmu. — Andre Spire: Pesni. 1. I. 12.: Raynaud: Pomenki o P. Verlainu. Archiv f. Socialwissenschaft u. Statistik XXXIII. 3.: L. Brentano: O vrednostnih sodbah v narodno-gospodarski vedi. — R. Schuller: Povpraševanje na delavskem trgu. Archiv f. d. Geschichte des Sozialismus II. I. Dr. G. Mayer: Ločitev proletarske in meščanske demokracije v Nemčiji (1863—1870). — Ch. Bougle: Sociološki nazori Proudhona. Journal des Economistes 15. I.: Feibogen: Avstrijska gospodarsko-politična šola. Jahrbiicher f. N a t i o n a 1 d k o n o m i e. III. 43. Diehl: Narodno gospodarstvo in trgovinskoobratna veda. Zeitschrift f. Asthetik u. ali g. Kunstwissenschaft VI. 4. J. Vol-kelt: Teleologija umetnosti. Preussische Jahrbiicher 1912. 1. S. R. Rachfahl: Zidovstvo in genezis modernega kapitalizma. Deutsche Rundschau. 1912. 1. L. B. Harnackov svetov, nazor. — W. Alter: Zunanja politika ogrske revolucije 1848/9. Nor d u. Siid. 1912. 1.: Dr. L. Stein: Kulturna politika. — A. Apponji: Mednarodni pravni razvoj. 1912. 2. Dr. O. Steinvvender: Avstrija in Italija. — Dr. L. Stein: Kai je resnica. La Revue 15. I.: N. Segur: M. Maurice Donnay. Veda II. 1. B. V.: Zimski dnevi v Petrogradu. — M. Brezigar: Konjunktura, kriza in depresija. — F. Seidl: Mehanika duševnega delovanja. Russkaja Mysl. 12. Merežkovskij: Aleksander I. Rom. — V. Brjusov: Oltar zmage. Rom. — A. Rykačev: Realna podstava in idejne naloge političnih strank. Jug (Z v on o) 1812. 1. D. Radovič: Iz najmlajše srbske književnosti. — J. pl. Tomičic: Populačna politika. The American Journal of Sociology: XVIII. 2.: E. H. Lewis: Nekaj definicij individualizma. Revue d'Europe et d’Amerique 1912. I. J. Hantič: O nemško-českih spravnih pogajanjih. — D. Misri: O nemškem vplivu v Orientu. Demokratičeski Pregled IX. X.: Dr. J. Karoserov: Socialna želežniška politika. — S. Gidikov: Vztočno vprašanje in bolgarski narodni ideali. Blgarska Sbirka. 1912. 1. V. Jordanov: Vseučiliščno vprašanje pri Slovanih v Avstriji (tudi o slovenskem). Przegiadprava i administracyi 1912. 1. Dr. Fr. Zoll: St. P. Madejski. Przeglad Polski 183. 547. K. Ostrowski: Listi iz Francije. Letopis Matice srpske LXXXVII. 283/4.: J. Hranilovič: Iz sodobne hrvatske književnosti. — VI. Corovič: Luk. Mušicki (študija). Savremenik 1912. I. Matoš: D. Šimunovič in njegov »Tudjinac«. Zeitschrift f. Philosophie u. philos. Kritik. 144. 2. J. Cerny: Rostohar: Theorie hypothetickeho soudu. 76—81. Annalen der Naturphilosophie: R. Buchwaid: Misli o praktični literarni vedi. — L. V. Nagler: Sočasno stanje našega spoznanja o klici kot osnovnem elementu življenja. Revue intern. de Sociologie 1912.: J. Cernesson: Proizvajalne delavske zadruge in kolektivizem. S. V. Furlan: Elitna cirkulacija. Political Science Quarterly XXXVI. 3. H. W. Honvill: Referendum v Vel. Britaniji. Revue d’ e c o,n o m i e p o 1 i t i q u e 25. 6. J. Lescure: Produkčni napredek zlata in občna draginja. Mi n d N. 80: E. H. Strange: Bradleyova doktrina o spoznanju. Revue philosophique 1912. II.: F. Paulhan: Psihična substitucija. — V. Basch: Veletoki sodobne nemške estetike. Revue des deux Mondes 15. I. P. Bourget: E. M. de Vogiie. — vicomte d’Avenel: Stanovanjska revolucija zadnjih 7 stoletij. — Morkejerski: Agrarna reforma v Rusiji. No v in a V. 5. T. Novdkova: Na vasi. — H. Siebenschein: R. Dehmel. Moderni Revue XVIII. 4. J. Karasek: J. C. Jacopsen: Kritičen medajlon. Hlidka 1912. 2.: A. Vezal: Versko-nravna vprašanja v ruskem leposlovju. Naše Doba XIX. 4.: Dr. A. Haumann: Ljudsko šolstvo v Bosni in Hercegovini. Osterreichische Rundschau II. 1912.: Dr. H. Steinacker: Pojem realne unije in pravni značaj države. — P. Milan: Bosensko-Hercegovinski deželni zbor. D. Litterische Echo L (I.: Stef. Zweig: Balzacovi Codices o eleg. življenju. SozialistischeMonatshefte 1912. 2.: W. Schroder: Učna leta stranke. — P. Doblin: Nauki tarifnopogodbenih pogajanj. La Grande Revue 25. 12. Le Dantec: Pragmatizem in scientizem. La Revue de Pariš I. 1912. Anatole France: Les Dieux ont soli (roman). Izdaja in oblasten odgovoren A. Ogris. — Tiska dr. E. Gregr In sin v Pragi. ■■BBBBBBBBBBBBflBBBBflBBBBBBBBBBBBBBBBBBflB g UREDNIŠTVO JE SPREJELO SLEDEČE PUBLIKACIJE: g g IVAN CANKAR; LEPA VIDA. Založil Lav. g Schwentner v Ljubljani. Cena 2 K, vez. 3 K. ■ ANTE BEG: SLOVENSKO ŠOLSTVO NA ■ KOROŠKEM. Ponatis iz »Popotnika«. Založil pisatelj. Ljubljana 1912. Cena 50 v. g BBBBBBBflBBRRNBBBBBBBBBBflBBBBBBaBBKRBBBBB ZNANSTVENA KNJIŽNICA „OMLAPINE“ I. PROF. DRTINA: MISELNI RAZVOJ EVROPSKEGA ČLOVEŠTVA je dobiti za znižano ceno........K 2*50, preje K 4*20. II. DR. M. ROSTOHAR; UVOD V ZNANSTVENO MIŠLJENJE. Cena...................................... K 5*20. III. Dr. L. NIEDERLE: SLOVANSKI SVET. Cena . . . K 4*50. DR. K. OZVALD: VOUA IN DEJANJE ....... K -*70. CENJENEMU D1JAŠTVU PRIPOROČA SVOJO TRGOVINO S PAPIRJEM IN GALANTERIJO MARIJA TIČAR LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA, NASPR. »ZLATI KAPLJI«. NAJCENEJSI NAKUP VSEH POTREBŠČIN. I jr I n If il Odbor XII. tečaja slov. akad. društva Adriia v Pragi objavlja ■ Jam m PA V PBa sledečo izjavo odseka, voljenega na odborov! seji dne 4. fe-bruarija 1912 ad boe* da pregleda blagajniške knjige X. in XI. tečaja; »Odsek EE konstatuie, da je tov. J, Jurečko (kot predsednik XI. tečaja) vzprejemal dru-Hl štven denar in z njim plačeval razne tekoče račune, toda očitanje, da je po-■ rahljal društven denar za sebe in hotel diference iz tega povstale kriti skrivim H vpisovanjem v blagajniške knjige, ie popolnoma neutemeljeno in neresnično, kar I H potrjujejo podpisani, V Pragi, dne 2G./2. 1912. JANKO MACKOVŠRK, m, p„ H B MIRKO GNUS, m. p., M. DliŽKLA, m. p. — Odbor XII. tečaja tem potoni ■ ■ obžaluje, da so se tej izjavi nasprotne govorice razširile izven odbora, ! ^ Za odbor XII. tečaja: • • predsednik PRAN TAVtfiU, m. p., tajnik RIHARD JUR, m. p. Knjiga bi morala biti v rokah slednjega slovenskega inteligonta. (Veda, 1. It II, 1913.) Knjiga ima okusno zunanjo opremo in pregledno narodopisno karto slovanstva. Stane 4 K 50 vin. in se dobiva po knjigarnah ali direktno Pred Božičem je izšlo kot tretja knjiga zbirke »Znanstvena knjižnica Omladiue«, svetovno znano delo češkega znanstvenika prof. drja. LUBORA NIEDERLE-A .SLOVANSKI SVET’ Slovenski prevod je pomnožen za članek izpod peresa dr. Lončarja: »SOCIALNA ZGODOVINA SLOVENCEV« in referat g. Janka Mačkovšeka: »STATISTIKA SLOVENCEV«. Knjiga je prevedena do sedaj na francoski, ruski, poljski in slovenski jezik. Kritike so jo povsod sprejele' skrajno laskavo. Tako je pisala francoska »L’Opinion«: .... »on livre cu gčnčral si sugace, toujours scrupulensoment horniste et enseigne mčticuleusement sur la dopartition ethnique . . . „ ,, ... (Manus—Ary Leblond, L Oplniou 24. 11. 10.) . . . Knjiga podaja mnogo več, kakor obeta njen naslov. Iz knjige spoznamo teritorij, na katerem žive slovanski narodi in ge seznanimo z zadnjimi resultati statistike o posameznih slovanskih narodnostih, spoznamo pa tudi razvoj teh narodov in njih danaSnJe stanje. — Dr.Loučarjev spis: .Socialna zgodovina« je najoblirneJSi zgodovinski del, kar jih je v tej knjigi in tudi naj temeljitejši. Razprava zasluži vso pozornost. Knjigo toplo priporočamo, ker je izboren pripomoček za spozuavanje slovanskih narodov. (Slov. Narod, 8. januarja 1012.) . . . Knjiga, kakoršne so že dolgo pogreSali vsi slovanski narodi in ki je bila posebno Slovencem tako potrebna, kakor voda potnikn v puSčavi. Ceno knjige povzdiguje dejstvo, da ni slepo prestavljena, ampak obogatena za naB in za druge. Spis dr. Lončarja Je tako temeljit in resen, kakor so le Lončarjeva dela, poučen za sedanje in bodoče narode. Enako potreben Je bil tudi podatek znanega manjSinskega delavca I. MačkovSeka: .Statistika Slovenoev«. Knjiga, ki Jo naravnat epohalna, no sme manjkati pri nobenem izobražencu, v nobeni Soli, posebno pedagogi ljudskih m srednjih Sol jo morajo imeti in pridno uporabljati, (Jutro, 7. dec. 1911.) ... Po čemer se ta spis (dr. Lončarjev) Se posebej odlikuje, Je preglednost gradiva, umljiva, mirno tekoče beseda, priproslo in premišljeno razlaganje, brez težkega balasta in neprijetnega zaletavauja. Za vsakega po knlturi ln izobrazbi stremečega človeka so postali spisi dr. Lončarja neobhodna potreba. Vsak slovenski izobražence Jih mora poznati, prečltati in preštudirati jih mora, ako hoče poznati naše politično in socialno življenje. (Nuši zapiski, 6—10. XIII. 1911.) Dobili smo prevod znamenitega dela, o katerem smo te v LJ. Zvonu pisali, Nova sta dodatka dr. Lončarja in 1. MačkovSeka. Tako izpopolnjena knjiga najne manjka pri nobenem zavednem slovenukem izobraieucu. (LJ. Zvon, 1 ftt. XXXII. 1913.)