KRITIKA
A. BREZNIK in F. RAMOVŠ
SLOVENSKI PRAVOPIS. Izdalo in založilo Znanstveno društvo. Ljubljana. 1935. XXIV +300 str. Cena 60-Din.
Novi slovenski pravopis, sestavljen z rusko širokogrudnostjo — poslej bomo rajši pisali: širokosrčnostjo — tako glede purizma v besedišču kakor glede oblikoslovja, bo težko koga popolnoma zadovoljil. Ker mi je prostor pičlo odmerjen, se omejim samo na nekaj pripomb.
V »Navodilu" (VI) nam avtorja svetujeta, naj si prizadevamo govoriti končni -z, -d, -b, -g tako, da postanejo ti glasovi na pol zveneči. Torej kakor to delajo Srbi, Francozi, Angleži. Poslej ne bodo v Idriji pri Bači ljudje več mogli imenovati svojih sovaščanov, stanujočih na drugem bregu -vode, cesarji, treba bo reči Cezarji. Italijani bodo mislili, da je Cezar ustanovil ta kraj. Škof ja Loka se piše z veliko začetnico, ker je samostalnik Loka že lastno ime. Pirčev »Poštni krajevni leksikon" 1930 pozna 13 Lok. Sladka gora pa z malim g, ker je gora občno ime. Toda poglejte omenjeni Leksikon: 12 Gor našteva. Gorica služi 32krat za samostojno lastno ime, Gorice dvakrat, Polje 11 krat, Potok nad 2okrat, Grad 6krat, Vas 2krat, Peč 2krat, Selo 31 krat, Ravan 2krat, Ravne 29krat; Most dobiš na Goriškem, ki pa ga Franc Pire ne upošteva kakor tudi ne Koroške; Dol sem našel 2 8krat, Drago i4krat, Drage 2krat. Če manjka Plaz, so pa Plaze na našem ozemlju, Vas 2krat. Potemtakem bo treba vse te kraje z veliko pisati, ali pa — manj priporočljivo — prenarediti prvi zgled v Škofjo loko, enako Ilirsko bistrico, Rimske toplice, Veliko nedeljo.
Če je pridevnik iz krajnega imena dvoumen, se lahko piše z veliko začetnico, n. pr. Gorski cerkovnik (Gora pri Sodrazici). Odkar imam usta pod nosom, nisem še slišal drugače ko gorniski, torej od imena prebivalcev: Gorniki. S tem sem zadel na široko vrzel novega Pravopisa: vse premalo srečujem imen za prebivalce in njih pridevnike. Ali se bodo domačini kedaj navadili reči: v Dobrepolju, nam. v Dobrepoljah (45)?
Moj imenjak Tine Debeljak je 14. novembra 1935 v svojem dnevniku slavil Horatiusovo rojstvo in Horatijeve satire ter nas seznanil s Horatom, češ eno bo že prav. Pa se je uštel siromak, reče se Horacij (71). Ta ali oni utegne podvomiti: zakaj pa ne Horac kakor Ovid poleg Ovidij? Neznana teta Tetis, rod. Tetide, je lahko ljubosumna na rojakinjo, ki se imenuje Artemida (XIII). Svoje stališče glede francoskih in angleških imen sem razložil nedavno v tem mesečniku. Mnenja o tem nisem še predrugačil. Prepričan sem, da bo 99 % bralcev potegnilo z menoj, če ne morem spraviti na papir: Diderotov, izgovoriti pa: didrojev. To bi pomenilo pisati fižol, reči pa fešk. Zavrgel bom obliko Poeov (177), ohranim pa Poejev (XIV). Ako pristanem na Lesageov, bi pa rajši videl: z ažijem, nam. ažiom (n). V obrazilih se namreč zev zapira. Če se ne zavedam etimologije, lahko delim besedo: ra-zum. Ali bo smel učitelj sploh še kaj takega prečrtati, kadar- učenec izjavi, da se ne zaveda? Kajti besede „um" še nikoli ni slišal! Le v Vodnikovih časih je bil Kranjcem dan um. To malenkostno poglavje bi bilo najbolje opustiti in se držati anglosaksonske šege: delimo, kakor nas prostor sili (XV).
Pri stari izposojenki adventen (4) bom moral poslej govoriti široki e, Če mi ne bo nehote prišla skoz ograjo zob Pleteršnikova in dolenjska oblika z
670

ozkim e; enak vokal ima tudi tolminska »oventen". V poglavju o poudarku omenim, da bi Laplace transkribiral: laplas.
Po katerem načelu se je določala izreka? Tu imam n. pr. zglede: morilni, selnica, Selca, selški, Selšček, kjer je / = u. Darilni, kupilni itd. pa s srednjim /. Po ljudski izreki? Če je tako, potem moram ugotoviti, da pri nas govorimo: kupivno blago. Ako se držim ljudske izreke, bom tudi pisal Čeber, čebranski nam. čabrski (31), mecesen, ne macesen itd.
Jezik je biološki pojav, ne logičen. Vendar toliko logike bi mu le prisodil, da bo »dosihmal", ki se na str. 44. govori z l m. z u, obstal do str. 47., kjer velja samo u. Trenotje (71), trenutje (254), polmrak (u). polmesec (1). Pridevnik Ljubljaničin je enkrat dovoljen, drugič prepovedan! Alogičnost je uzakonjena pri: enakostraničen, od »stranica". Pod disekcijo (44) vidiš raztele-senje, toda raztelešen (210). Pridevnik antantin (7) je potrjen, vladin (275) pa ne. Kordiljere so ženske (VIII) in moški (101). Curriculum se sklanja, deli-rium pa ne. Kdor rabi zakol, bi s Kolaričevim »Rešetom" moral tudi pok61. Glede babj^ka mi je ondan sporočil profesor Koštial: „Do danes nisem mogel ugotoviti, kje se govori Pleteršnikova oblika babj^k, kozjak. Nemara je utopija, pium postulatum archaisticum?"
Tovariš prirodopisec se mi je pritožil, da novi Pravopis prinaša premalo iz njegove stroke. Tudi druge znanstvene panoge in šport bi si želeli več prostora, včasi več točnosti. Letošnja oktobrska številka »Sokoliča" trdi: Plavamo (plovemo) s pripravami, ki so lažje ko zrak, letamo pa s takimi, ki so težje ko zrak ... Zato naj ostane pri znački »aeroplan" (4) samo letalo1, pri balonu pa zrakoplov. Taki razločki so potrebni. V tej knjigi dobiš nekaj primerov: aposteljski — apostolski, angelski — angelouo češčenje, Žid — Žid.
Kako mislita naša pravopisnika glede modernih zvez: »Smreka" bonboni, „Tivar" plašč, »Zlatorog" milo, „Soko" obleke? Ali jih uvrstita med zglede: živioklic, železobeton, glacerokavice? Kako je z ženskimi imeni na i: Fani? Kako je pridevnik od Franca: Francin ali Frančin? Ali bomo poljska imena, n. pr. Brzešč-Litewski, po nemško beležili: Brest-Litowsk? Ali bo smel kak Dolenjec rabiti za »brezno" v množini brezna? Pa osebni zaimek: zanj ali zanje pri srednjem spolu? okno, ki sem ga pustil zaprtega (ali zaprto)?
Kadar se nisem hitro domislil, kaj se pravi po naše Gesims, sem pogledal neki slovar: sims, okrajek, napustek, okrožica, zidec. Kako naj storim pri novem priročniku, da najdem „opas" za isti pojem? Če hočem »reakcijo" povedati z domačim izrazom, moram pregledati knjigo do 284. strani, kjer naletim na »vzvrat". Po roženkravt moram celo do 298: žeravec.
»Pravopisu" se je zgodila tu pa tam krivica v prenagljeni kritiki. Slovenski Narod z dne 23. novembra obravnava glagol vleči, kakor da ima predlog: a ga ima tako malo ko volk ali voda. Besedi robota in rabotnik šteje za tujki, dasi je koren indoevropski, nemški Robott pa iz slovanščine. Članek »Bingola Aleš" (Jutro 1. in 3. decembra) uporablja sedem besed, ki jih nima ne »Pravopis" ne »Pleteršnik"! Za tako kratek sestavek je to že znatno varanje čitate-ljev. Manj znanih izrazov je precej v novi zbirki, pisatelj ali prevajalec jih bo o priliki izbiral za oznako gorjanščine ali latovščine. Seveda ne bi smela pri tem manjkati n. pr. strina, ki jo Mlado Jutro z dne 1. decembra na dveh straneh Škrat napak piše!
Kot pozitivno plat moramo šteti novemu priročniku izreko, ki doslej ni bila v nobenem »brusu" zaznamenovana, in ugotovitev pisave pri omahljivkah.
671
¦
Kako težko je pri več avtorjih doseči enotnost, se pokaže iz tega, da celo edini avtor Glonar v Nemško-sk> venskem slovarju 1934 pri Strafling pravi »kaznjenec", letos pa se mu v Slovarju slovenskega jezika zdi prav: kaznjenec.
Delo bo treba kar proučevati, če si hočeš prisvojiti celo vrsto novih lepih izrazov: grlovka = davica (v dosedanjih slovarjih davica), gospošček (visoko-merec, Hochstapler), svršnica (pelerina), povečalnik (drobnogled), vršina vode (nivo), kljukec (Dietrich), brate (krošnjar), pelin dobiti (češko-: dostati koši-kem), rušati (Bartl slabše: rušiti, tolminsko: rezati). Odkod je neki hadrijan za koper ali smrdilj? Francoski zastareli blondinec (gizdalin) očividno cika na novo modo barvanja las.
„Pravopis", predrag za naše razmere, bo treba torej v tem in onem izpopolniti, zagladiti marsikako neskladnost, kajti zdaj še velja o njem šestomer letošnjega godovnika: Grarnrnatici certant et adhuc sub judice lis est.
A. Debeljak. Opomba. Uredništvo »Ljubljanskega Zvona" se bo odslej držalo novega „Slovenskega pravopisa", ki je kljub pomanjkljivostim važna pridobitev. Upoštevali bomo le živ, tvoren jezik leposlovcev in izpremembe, ki jih bodo predlagali kritiki in jih osvoji — kakor upamo — tudi nova redakcija Pravopisa.                              /. K.
FRANCE   KIDRIČ
ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA. Od začetka do marčne revolucije. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani. II. (1931), III. (1932) in IV. (1935) snopič.
Po idejni in metodološki usmerjenosti razodeva Kidričevo obsežno lite-rarno-zgoidoviinsko delo izrazit, miselno povsem dograjen znanstven nazor. Literarnega dogajanja ne pojmuje ozko aprioristično ali abstraktno, ne oklepa ga v nasilne dogmatične opredelitve, ampak išče osnov vsega književnega razvoja v dejstvenosti in zgodovinski stvarnosti. Njegova analiza je dosledna, natančna, dognana, poglobljena s sodobnim historičnim kriticizmom, ki zavrača vsako nepodprto sklepanje, vsako sintezo, ki ni zgrajena na neizpodbitnih ugotovitvah predmetne resničnosti. Profesor Kidrič pa ni Je prodoren razčlenjevalec in nepristranski iskalec objektivne znanstvene resnice, ampak tudi v metodi dovršen sistematik, čigar idejni in literarno-zgodovinski zaključki temelje na vsestransko domišljenih, vestno raziskanih dognanjih. Pri orisu obdobij, stroj ali gibanj se ne omejuje zgolj na jezikovni ali literarni razvoj, temveč upošteva tudi splošno idejni, kulturni, politični in socialni položaj takratnega časa, kolikor je posredno ali neposredno učinkoval na porast ali padanje književne tvornosti. Z vzporednim primerjanjem slovenskega slovstvenega življenja z istodobnimi evropskimi idejnimi in literarnimi tokovi pa je postavil raziskovanje naše preteklosti v globljo znanstveno problematiko ter tako izpopolnil svoja metodološka načela z novimi literarno-zgodovinskimi perspektivami.
Na teh osnovah je zgrajena tudi obširna Zgodovina slovenskega slovstva, ki je po tehtnosti izsledkov, vsebinski izčrpnosti in znanstveni temeljitosti prva res dovršena sinteza našega jezikovno-kulturnega in literarnega razvoja od šestega Stoletja pa do marčne revolucije. V njej je dr. Kidrič z mnogimi novimi viri in dokumenti dokončno očrtal zgodovinsko pot, svojevrst-nost in vrednost slovenske reformacije, protireformacije in preporoda.  Po-
672

Y